V Yorku (v Angliji), blaženi mučenci: Viljem Andleby [endlebi], duhovnik, Henrik Abbot [ébot], Tomaž Warcop [vórkóp] in Edvard Fulthorp [fultorp], laiki, ki so bili zaradi zvestobe Cerkvi obsojeni na obglavljenje pod kraljico Elizabeto I.. Skupaj so šli po večno nagrado po mučenju na mučilih. († 1597)
Vir
Views: 0
V Firencah (v Etrúriji), blaženi laik Janez de’ Bruni iz Vespignana. († 1331)
Vir
Views: 0
V Cahorsu [kaóru] (v Akvitániji), sveti Floréncij, škof, katerega hvali sveti Pavlin Nolánski kot ponižnega v srcu, močnega v milosti, in milega v besedi.
Vir
Views: 1
Pri Limogesu [limožésu] (v Akvitániji), sveti Valentín, duhovnik in puščavnik. († 5. stol.)
Vir
Views: 2
»Prepustimo se Jezusovemu presvetemu srcu in živimo v tem oceanu goreče ljubezni, da bomo prejeli luč in moč za svoje delo, da bomo to luč ljubezni lahko prinašale dušam, ki so nam zaupane; s požrtvovalnostjo, milino in ponižnostjo, ki izvirajo iz evharistije. Blagor duši, ki živi to notranjo skrivnost svetnikov; potrudimo se, da bomo tudi me dosegle to stopnjo ljubezni, v kateri je skrivnost redovniške popolnosti, saj smo prisegle, da bomo postale svete.«
Ime: Krščena je bila kot Rosa, po naše Rozalija. Izhaja iz latinske besede rosa, ki pomeni »roža«, tudi »lilija«. Sorodna beseda rosarium pa pomeni »rožni grm«.
Redovno ime: Marija od Križa (Maria Crociffisa).
Rojena: 30. januarja 1877.
Kraj rojstva: Mesto Ispica, 30 km od Raguse, na jugu Sicilije v Italiji.
Umrla: 4. julija 1957.
Kraj smrti: Mesto Santa Marinella, 60 km severozahodno od Rima, Italija.
Družina: Bila je sedmi od desetih otrok očeta Salvatoreja in matere Concette, roj. Franzò. Družina je bila materialno dobro stoječa, tako da je svoje otroštvo preživljala v zelo kultiviranem in družabnem okolju.
Otroštvo: Vzgojena je bila v strogem krščanskem duhu, zato je lahko javno šolo obiskovala samo do šestega leta, celo v cerkev ni smela prepogosto. A bila je vztrajna in odločna, zato je že zgodaj v sebi razvila močan čut pobožnosti in pozornost do ubogih in šibkih.
Poklic: Veliko časa je preživela v domači knjižnici, kjer je ob življenjepisu svete Terezije Avilske spoznala in vzljubila karmel ter začela razmišljati o redovnem poklicu.
Redovništvo: Komaj trinajst let je bila stara, ko ji je uspelo prepričati očeta, da ji dovoli vstopiti v samostan. Tako je postala leta 1890 članica tretjega reda karmela v domačem kraju. Njena želja je bila, da bi karmel »znova vzcvetel« ter da bi znotraj njega lahko združila kontemplativno in apostolsko razsežnost. V iskanju pravega poslanstva je z nekaj sestrami živela v posebnem stanovanju v domači hiši, kasneje za kratek čas tudi pri dominikankah.
Apostolat: Leta 1912 se je preselila v Modico, kjer je vodila konservatorij za sprejem in pomoč sirotam in drugim pomoči potrebnim dekletom. Ves čas je iskala »svoj prostor« znotraj reda, kar ji je po dolgem času le uspelo.
Duhovni voditelj: Leta 1924 se je seznanila s karmeličanom p. Lorenzom, ki je postal njen duhovni voditelj in soustanovitelj nove kongregacije.
Kongregacija: 3. julija 1925 se je preselila v Santa Marinello, da bi delala izključno z revnimi in ubogimi. Tu je bila 16. julija 1926 potrjena nova skupnost karmelskih sester misijonark Terezije Deteta Jezusa. Njihovo poglavitno poslanstvo je služenje ubogim: skrb za revne, vzgoja otrok, pomoč družinam, zlasti v manjših centrih, na podeželju in v misijonskih deželah. Sestre danes delujejo v Italiji, na Malti, v Kanadi, Tanzaniji, na Filipinih, v Braziliji, Romuniji, Indoneziji, Vietnamu in Indiji.
Vodilo: »Privesti duše k Bogu«.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Upodobitve: Na fotografijah občudujemo karmeličanko v značilni karmeličanski obleki v zrelih letih, s prijaznim in materinskim izrazom na obrazu.
Beatifikacija: 13. novembra 2005 jo je za blaženo razglasil papež Benedikt XVI.
Goduje: 4. julija.
Splet: www.madrecrocifissa.org
Vir
Views: 12
24. novembra 2008 so v Nagasakiju na Japonskem razglasili za blažene Petra Kibe Kasui in 187 tovarišev, ki so pretrpeli mučeništvo v prvi polovici 17. stoletja. Ob tem dogodku je kardinal Saraiva Martins kot zastopnik svetega očeta pripravil posebno sporočilo, namenjeno japonski katoliški skupnosti in celotni Japonski.
Kardinal Martins je dejal, da je papež Janez Pavel II. ob svojem apostolskem obisku v Nagasakiju leta 1981 povedal, da prihaja kot romar, da bi počastil grobove kristjanov, ki so za ceno svojega življenja zapečatili svojo zvestobo Kristusu. V mestu Nishizaka je 25. februarja 1597 27 mučencev pričevalo za moč Križa. To so bili prvi sadovi oznanjevanja evangelija, ki se je začelo nekaj desetletij poprej. Danes sem tukaj, je takrat dejal papež Janez Pavel II., da se Bogu zahvalim za življenje in smrt mučencev. Kardinal Martins je zapisal, da so se z današnjo slovesnostjo te preroške besede v dobri meri uresničile. Po 400 letih je namreč 188 imen herojskih kristjanov, ki so do sedaj bila zapisana v skrivnostni knjigi življenja, danes javno zapisanih na seznam blaženih. Zvestoba tolikih mučencev vseh starosti in stanov je znamenje življenjske moči nauka Cerkve, saj je mučeništvo najvišja stopnja človeške svobode in največje dejanje ljubezni. Zato je sveti Avguštin o mučencih zapisal, da obsodba in mučenje ne naredita mučenca, ampak je Kristus razlog in nagib mučeništva. Papež Benedikt XVI. pogosto naglaša, da moramo to značilnost krščanskega mučeništva vedno znova naglašati in se je vedno globlje zavedati. Krščansko mučeništvo je izključno dejanje ljubezni do Boga in do ljudi, vključno do preganjalcev. Tako so mučenci, ki so svoja oblačila oprali v Kristusovi krvi, tudi v tem našem času trdna opora za prihodnost, ker javno pričujejo o moči vere, ki je dokazala svojo moč v zvestobi idealom, slednji pa pospešujejo bratstvo med božjimi otroci.
Na koncu svoje današnje poslanice kardinal Martins navede temeljni vidik, namreč da Cerkev obhaja evharistijo, da tako lahko posnema Kristusa in oznanja evangelij z njegovo močjo. Temeljno sporočilo obhajanja evharistije je, da Kristus pošilja Cerkev, ki je tudi Cerkev mučencev. Iz vseh teh razlogov so kristjani na Japonskem, ki so prisostvovali razglasitvi novih blaženih, to slavje doživeli kot osrečujočo izkušnjo vere in cerkvene edinosti, ki jo bogati vera toliko mož, žena, mladih, odraslih, otrok, posameznikov, družin, ki so v veliki večini bili verniki laiki in so izpovedali svojo vero v Kristusa z lastno krvjo. V tem smislu je, kot pravi okrožnica Sijaj resnice, mučeništvo prosojno znamenje svetosti Cerkve, ki se spremeni v slovesno oznanjevanje in misijonsko prizadevanje. Vzvišeno pričevanje tolikšnega števila mučencev božjega ljudstva na Japonskem, ki so bili danes povzdignjeni na čast oltarja, je prav gotovo kvas, ki deluje skozi stoletja in je tudi danes vir upanja za prihodnost cerkvene skupnosti na Japonskem, zaključuje svojo poslanico kardinal Martins.
Vir
Lokacija:
[mappress mapid=”19″]
Views: 11
