Na Škotskem, smrt blaženega Áda, škofa, ki je bil kot opat samostana Melrose povzdignjen na škofovski sedež v Caithnessu (Kajtnessu). Ker je branil pravice svete Cerkve, so njega in nekega njegovega tovariša meniha, njegovi lastni podložniki živa sežgali, potem ko so jima zadali mnogo ran.
Vir
Views: 14
Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Njegov oče je bil sodnik in je sina dal v najboljše šole.
Pri 13-tih letih je bil paž pri canterburvjskem nadškofu, kanclerju in kardinalu Morlonu, da bi se naučil uglajenosti. Kasneje je študiral v Oxfordu, in ga kasneje končal v Londonu. Pri 23-tih je bil odvetnik, pri 26-tih pa član parlamenta.
Kljub sijajni karieri Tomaž ni trden sam v sebi ali si je izbral pravo pot v življenju. Dolgo je mislil na to, da bi postal duhovnik. Štiri leta preživi pri kartuzijanih in se kot gost popolnoma vključi v njihov strogi način življenja.
Razmišlja o tem, da bi sam postal redovnik, vendar zaključi z ugotovitvijo: Bolje je ne zaobljubiti se, kot pozneje zaobljubo prelomiti, (k temu zaključku mu pomaga ljubezenska afera iz časa študija).
Ko se je odločil za družinsko življenje, je šel k neki znani družini v Essex na oglede za nevesto. Predstavili so mu tri hčere. Všeč mu je bila srednja, vendar se je odločil za starejšo, da je ne bi prizadel, če bi se mlajša poročila pred njo. Ko mu je žena Jane Colt po šestih letih zakona umrla in mu pustila štiri male otroke (tri deklice in dečka), se je poročil s sedem let starejšo vdovo Alice Midletton.
Tomaž More je proti tedanjim navadam želel, da tudi njegove hčere študirajo; tako so se med drugim učile tudi latinščine, grščine in astronomije.
V gostoljubno hišo so pogosto zahajali pomembni možje tistega časa: Erazem Roterdamski, slikar Holbein, škof Fisher in mnogi drugi. Privlačevala jih je izredna Moorova ljubeznivost in vedrost. Nihče, kdor je prestopil prag njegove hiše ni odšel žalosten iz nje.
Družina je živela zgledno versko življenje; vsak večer se je s posli vred zbrala k skupni molitvi in pri obedu ali večerji je eden izmed otrok prebral odlomek iz svetega pisma.
V osebnem življenju je bil Tomaž skromen, pri jedi prav nič izbirčen. Vsak dan je hodil k maši in molil mali marijanski oficij. Večkrat je hodil po revnih londonskih predmestjih, da je našel najpotrebnejše in jih podpiral. Tudi njegov dom je bil zmerom odprt revežem: nobeden ni zaman prosil okrepčila ali prenočišča.
More je tudi veliko pisal. Njegova UTOPIJA je še danes sloveče delo, v katerem je podal svoje misli o vodstvu države in politiki in v njem karikiral navade svojih angleških sodobnikov. Bil je kritičen do vseh slabosti svojega časa. Leta 1504 je ženi pisal: »Mnogi pridigarji pridejo na prižnico v cerkvi sv. Pavla in govore besede o splošnem poboljšanju. Toda življenje teh bleščavih govornikov je v kričečem nasprotju s tem, kar oznanjajo.«
More je bil v vsem življenju človek, ki je znal povedati resne stvari z nasmehom, smešne stvari pa z resnobo. Morda so ga prav zato mnogi zelo napak razumeli.
V teh letih je More v poklicnem delu zelo napredoval in njegova družina se je lahko kmalu preselila v lepo hišo v boljšem delu Londona. Kako malo je bil vezan na pridobljeno ugodje, pove pismo, ki ga je pisal ženi, ko mu je pogorel skedenj:« Gotovo je škoda, da je šlo po zlu toliko dobrega žita, a če se je Bogu zdelo prav, da nam je poslal to preizkušnjo, moramo biti zadovoljni, da, celo veseli, da nas je udaril.«
Moral je opravljati vedno bolj pomembne politične in diplomatske naloge. Največji uspeh je bilo diplomatsko poslanstvo v Franciji, kjer je odločilno vplival k sklenitvi miru v Cambraiu, s katerim je bilo konec dolgotrajnih bojev med kraljem Francem I. In cesarjem Karlom V.
Leta 1509 je zasedel angleški prestol Henrik VIII. Star je bil komaj 18. let. Bil je intelegenten in izobražen mlad mož prijetne zunanjosti, ki se je spoznal tudi na komponiranje in teologijo. Ko je bil Luter izobčen iz Cerkve (1521), je Henrik sestavil spis z naslovom: »Obramba sedmih zakramentov proti Martinu Luthru«. Spis je posvetil papežu Leonu X., ki mu je zaradi tega podelil častni naslov »Branitelj vere«.
More je bil v kraljevi službi 12 let. Na zunaj je bila to uspešna pot. More pa je ob njej čutil, da so v teh letih šli po vodi vsi lepi upi za deželo in krščanstvo.
Henrik je bil 17. let poročen s Katarino Aragonsko, teto cesarja Karla V. Ko pa so mu začele ugajati tudi druge ženske, zlasti mlajše, je prišlo do konflikta s papežem, ki ni hotel razvezati njegovega prvega zakona. Medtem pa, ko je Rim odlašal z jasnim odgovorom, je kralj že začel uveljavljati svojo voljo. Poročil se je z Ano Boleyn, sebe pa razglasil za varuha in glavo angleške Cerkve. Pri prisegi zvestobe, ki jo je zahteval od duhovnikov, je dovolil pristavek: Kolikor je to dovoljeno kristjanu.« Prisego sta odklonila le nadškof John Fisher in Thomas More, ki je prosil, da se sme odpovedali kanclerski službi. Ker poprej ni bil grabežljiv in se ni oskrbel za hude čase, sedaj pa je ostal brez dohodkov, so se nad njegovo družino zgrnili hudi časi. Toda More ni izgubil smisla za humor. Hčerki je dejal: »V stiski bova pela in prosila miloščine, kot to delajo Oxfordski študentje.«
Ko je papež Klemen VII. razglasil drugo Henrikovo poroko za neveljavno, je angleški kralj z najvišjim odlokom, izdanim 3.11.1534, od vseh Angležev zahteval, da ga s prisego priznajo za edinega poglavarja angleške Cerkve, tokrat brez prej omenjenega dodatka. S tem je bil dokončno izveden odpad Anglije od Rimske Cerkve.
Ker je Tomaž More vztrajno odklanjal njegove zahteve, ga je dal kralj zapreti v Tower in 6. julija 1535 obglaviti.
Pred usmrtitvijo je po prejemu zakramentov zetu dejal: »Dragi sin, hvala Bogu, bitka je dobljena!« V tej uri je ljubezen do Boga premagala vse človeške nagibe. Njegova smrt ni bila dejanje kljubovanja zaradi zmotne kraljeve poti, ampak potrditev njegove vere v onostransko življenje. Pred smrtjo je dejal: »Umiram kot dober služabnik kralja, vendar sem najprej božji služabnik.«
Odsekana glava sv. Tomaža Moora je bila nato javno razstavljena na mostu čez Temzo, na istem mestu, kjer so 22. junija istega leta nataknili tudi glavo škofa Johna Fisherja. Že deset mesecev po smrti Tomaža je padla tudi glava Ane Boleyn. Za njo so umrle še štiri njegove žene, šesto je dal zapreti. Henrik VIII. je dal umoriti 2 kraljici, 2 kardinala, 2 nadškofa, 18 škofov, 13 opatov, 500 menihov, 18 doktorjev teologije in prava, 12 vojvod in grofov, 164 plemičev, 125 meščanov in 110 žena.
»More je bil umorjen. Njegova načela naposled morajo doživeti zmagoslavje, če ne, je evropska kultura obsojena na propad.«
Vir
Tomaž More ne spada samo med velike humaniste, državnike in svetniško živeče kristjane svojega časa, pač pa njegov zgled in globoke duhovne misli še dandanes nagovarjajo številne ljudi. Potem ko je dodobra in odgovorno premislil, kakšna je njegova poklicanost (»Raje čist zakonski mož, kot pa duhovnik, nezvest svojim obljubam«), je prevzel službo ljubečega moža in očeta, po »sili razmer« pa prevzemal tudi najbolj odgovorne službe v kraljestvu. Zaradi svoje nepopustljivosti, načelnosti in zvestobe pravemu nauku Cerkve, saj ni hotel priznati neveljavnosti kraljevega zakona z zakonito ženo Katarino Aragonsko, je pretrpel mučeniško smrt.
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«.
Rodil se je 7. februarja 1478 v Londonu v Angliji, umrl pa 6. julija 1535, prav tako v Londonu.
Družina: Njegov oče je bil ugleden sodnik. Tomaž se je najprej poročil z Jane Colt, s katero je imel tri deklice in dečka, po njeni smrti pa z vdovo Alice Middleton in posvojil njeno hčerko.
Sodobniki: kardinal Janez Fisher, Erazem Rotterdamski, kralj Henrik VIII., slikar Hans Holbein, Luter, kardinal Wolsey.
Službe: Pri triindvajsetih letih je postal odvetnik, tri leta kasneje član parlamenta, vrhovni sodnik, nato svetnik in tajnik (kancler) kralja Henrika VIII.
Zavetnik: Posvojencev in krušnih staršev, vdovcev, velikih družin, priprošnjik proti težavam v zakonu; zavetnik politikov in državnikov, javnih uslužbencev in sodnih uradnikov, odvetnikov, univerze na Malti.
Kreposti: Bil osebno zelo skromen in pobožen. Družino in posle je vsak večer zbral k skupni molitvi, pred jedjo ali po njej so prebirali Sveto pismo. Vsak dan je hodil k sveti maši in molil mali marijanski oficij ter velikodušno podpiral reveže.
Dela: Njegovo najbolj znano in obširno delo o vodenju države je Utopija, znan je tudi traktat Prejem svetega Rešnjega telesa, pa tudi številne molitve, pesmi in duhovno bogata pisma.
Mučeništvo: 13. aprila 1534, ko ni hotel priseči kralju kot vrhovnemu poglavarju Cerkve na Angleškem, je bil vržen v zlogasno ječo v trdnjavi Tower. Po petnajstmesečnem prepričevanju, pritiskih in sojenju je bil na koncu obsojen na obglavljenje zaradi »veleizdaje«. Njegovo glavo so »v opomin« vsem obesili na kol na londonskem mostu.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot lord kancler v imenitni obleki z verižico okoli vratu kot simbolom svoje službe. Včasih ima pri sebi tudi papeški križ ali kelih. Velikokrat je naslikano tudi njegovo obglavljenje.
Zavetnik: Posvojencev in krušnih staršev, vdovcev, velikih družin, priprošnjik proti težavam v zakonu; zavetnik politikov in državnikov, javnih uslužbencev in sodnih uradnikov, odvetnikov, univerze na Malti.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil 29. decembra 1886 papež Leon XIII., za svetnika pa 19. maja 1935 papež Pij XI.
Goduje: 22. junija, v koledarju Anglikanske cerkve pa 6. julija.
Splet: www.thomasmorestudies.org
Vir
Angleški kancler Tomaž More je bil vsak dan pri sveti maši. Njegovo geslo je bilo: prva ura dneva pripada mojemu nebeškemu Kralju, druge pa dam svojemu zemeljskemu. Ko so mu nekateri očitali, da se takšno pretiravanje za državnega kanclerja ne spodobi, je odgovoril:
“V čast si štejem, da smem največjemu med vsemi velikimi izkazovati svoje skromno češčenje.”
Vir
VATIKAN (nedelja, 31. oktober 2010, RV) – Danes poteka deset let od razglasitve svetega Tomaža Mora za zavetnika državnikov in politikov. 31. oktobra 2000 je namreč papež Janez Pavel II. s apostolskim pismom Motu Proprio razglasil velikega angleškega državnika in misleca za zavetnika državnikov in politikov.
Vir
Sveta mučenca: Janez Fisher [fišer], škof, in Tomaž More [mór], ki sta bila zaprta v londonski stolp v Angliji, ker sta zavračala poroko in zaradi primata rimskega papeža. Janez Fisher, škof v Rochestru [ročestru], preslaven zaradi učenosti in plemenitosti življenja, je bil na ta dan na ukaz samega kralja pred ječo obglavljen. Tomaž More pa, družinski oče najbolj poštenega življenja in predsednik državnih voditeljev, je bil, zaradi zvestobe do katoliške Cerkve, povezan s častitim škofom v mučeništvu.
Vir
Za najboljši film leta 1967 je bil razglašen film režiserja Freda Zinnemanna ‘Človek za vse čase’. Film prepričljivo prikaže osebnost Tomaža Mora, angleškega humanističnega pisatelja, državnika in značajnega moža, ki je bil zvest svojemu kralju, še bolj pa svoji vesti in prav zaradi te zvestobe je postal krščanski mučenec.
Tomaž More je vedra in prikupna svetniška postava. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Oče, ki je bil sodnik, ga je poslal v šole in Tomaž je bil že pri triindvajsetih letih odvetnik, tri leta pozneje pa tudi član parlamenta. Nekaj časa ga je vleklo, da bi postal duhovnik ali redovnik, pa je po treznem premisleku spoznal, da je poklican za družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je imel štiri otroke: tri hčere in sina. Želel je, da študirajo tudi vse njegove hčere, kar je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega. Tako so bili pogovori pri družinski mizi na visoki ravni, tem bolj, ker so v to gostoljubno hišo prihajali pomembni možje tedanjega časa, kot mislec in pisatelj Erazem Rotterdamski, slikar Hans Holbein, škof John Fisher in mnogi drugi. More sam je veliko pisal. Njegova knjiga Utopija, v kateri je razgrnil svoje misli o vodstvu države in o politiki, je še danes zelo pomembno delo.
V zasebnem življenju je bil nadvse preprost: vsak dan je hodil k maši in bil je prijatelj revežev. Družina je živela zgledno družinsko življenje. Vsi njeni člani s strežnim osebjem vred so se vsak večer zbirali k skupni molitvi, pri obedu ali pri večerji pa je kateri od otrok vedno prebral odlomek iz Svetega pisma. Tomaž je hitro »napravil kariero«, kot bi rekli danes. Ko je leta 1509 zasedel angleški prestol kralj Henrik VIII., je Tomaž postal njegov tajnik in svetovalec. Henrik VIII. je bil sprva odličen vladar. Poročen je bil s špansko princeso Katarino Aragonsko, ki pa mu ni rodila prestolonaslednika. Ko se je kralj zaljubil v dvorno damo Ano Boleyn, je hotel doseči, da bi papež njegov zakon razglasil za neveljaven. Prijatelja Tomaža je postavil za kanclerja drugega moža v državi, upajoč, da mu bo pomagal uresničiti njegove načrte. Toda Tomaž se je raje odpovedal visoki službi, kakor da bi ustregel kralju. Kralju naklonjeni nadškof Cramner je leta 1533 razglasil Henrikov zakon za neveljaven in Ana Boleyn je postala kraljica. Papež pa veljavnosti tega zakona ni priznal in je kralja izobčil iz Cerkve. Henrikov odgovor je bil, da se je razglasil za edinega poglavarja Cerkve na Angleškem in s tem ustanovil ločeno anglikansko Cerkev.
Ljudje so morali priseči zvestobo kralju kot vrhovnemu cerkvenemu voditelju. Tomaž ni hotel priseči, ker je bilo to proti njegovi vesti. Več kot leto dni je bil zaprt v ječi Tower, a se ni omehčal. Obsodili so ga na smrt kot veleizdajalca in 6. julija 1535 je bil obglavljen. Skupaj s prijateljem, kardinalom Janezom (Johnom) Fisherjem, ki je umrl kot mučenec malo pred njim, 22. junija 1535, je bil leta 1935 razglašen za svetnika. Oba godujeta skupaj 22. junija.
Vir
Kljub nekaterim zavajajočim trditvam, Erazem Rotterdamski s strani Cerkve ni razglašen za blaženega ali svetnika! (op. ur.)
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 209
V Kartágini, spomin svete Gudéne, device, ki so jo zaradi vere v Kristusa na povelje prokonzula Rufina mučili na natezalnici in mrcvarili s kremplji. Po dolgi ječi je bila nazadnje umorjena z mečem.
Vir
Views: 2
Rodil se je v Bordeauxu v senatorski družini, ki je bila neznansko bogata, toda krščanska. Pavlin je bil učenec Avzonija, ki mu je priskrbel častne službe na dvoru. Tako je postal prokonzul v Noli v Kampaniji, kjer je bil zelo češčen sveti Feliks. Kmalu se je naveličal javnega življenja, vrnil se je v Akvitanijo in se tam poročil z zelo pobožno hispanko Terazijo. Vpliv žene in zgodnja izguba edinega sina sta zakonca nagnila k temu, da sta spremenila življenje in se odpovedala svetu in svojemu ogromnemu bogastvu. Pavlin je sprejel krst, razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v bližino groba svetega Feliksa v Nolo, kjer je živel v uboštvu in popolni zdržnosti. Postal je tamkajšnji škof, čeprav se je temu na vso moč upiral, a je še naprej živel kot menih blizu preprostega ljudstva.
Ohranilo se nam je okrog petdeset pisem in petintrideset pesmi izbranega izraza in izjemne virtuoznosti o različnih temah; štirinajst je posvečenih svetemu Feliksu. Naj bo njihova poetična kakovost takšna ali drugačna, človek, ki je živel blagre, velja več kot njegova umetnost.
Vir
Sveti Pavlín, škof, ki je prejel krst v Bordeaux-u [bordóju] in potem zapustil javno službo. Iz zelo plemenitega in zelo bogatega je postal reven in ponižen. Šel je v Nolo v italijansko Kampánijo h grobu svetega Feliksa, duhovnika, da bi v bližini sledil njegovemu življenju. Živel je asketsko življenje z ženo in tovariši. Ko pa je postal škof, slaven zaradi učenosti in svetosti, je pomagal romarjem in marljivo podpiral revne.
Vir
Pavlin je bil eden največjih bogatašev svojega časa, saj naj bi imel poleg številnih in obsežnih posesti toliko denarja, da bi lahko kupil celo kraljestvo. Bil pa je tudi eden tistih, ki je dobesedno izpolnil Jezusovo naročilo: »Pojdi in prodaj, kar imaš, in daj ubogim.« Potem ko se je spreobrnil in dal krstiti (čeprav je bil že prej kristjan), sta z ženo s svojim bogastvom lajšala bedo, kjer in kolikor sta mogla. Želja po življenju v samoti in uboštvu ju je pripeljala v Nolo, h grobu sv. Feliksa. Tu je Pavlin kot asket s somišljeniki živel v strogo asketski duhovniški družbi, tudi potem, ko je bil izbran za škofa.
Ime: Ob rojstvu je prejel ime Pontius Meropius Anicius Paulinus. Ime Pavlin, ki ga je uporabljal, izhaja iz latinskega pridevnika paulus, ki pomeni »majhen (po postavi)«.
Rodil se je leta 353 (ali 354) blizu sedanjega mesta Bordeaux v Franciji, umrl pa 22. junija 431 v Noli v Italiji.
Družina: Rodil se je v bogati aristokratski senatorski družini, bil je sin visokega rimskega uradnika. Imel je še brata, s katerim je podedoval ogromna posestva v Galiji, Španiji in Italiji. Poročil se je s Španko Terazijo, imel z njo sina edinca, Celza, ki pa je kmalu po rojstvu umrl.
Sodobniki: svetniki: Avguštin, Hieronim, sv. Martin, Ambrož; cesar Valentinijan, Gratian, Valens.
Mladost: Pavlin je želel biti dejaven predvsem na kulturnem področju kot krščanski pesnik, zato se je tudi izpopolnjeval pri slavnem retorju Avzoniju. Še mlad je postal senator in cesarski namestnik v italijanski provinci Kampanija, a je politično kariero kmalu opustil.
Krst: Pavlina je skupaj z bratom leta 389 krstil škof Delfin v Bordeauxu, o božiču leta 394 pa se je v Barceloni dal posvetiti v duhovnika.
Škofija: Leta 409 so Pavlina ob vzklikanju ljudstva (»glas ljudstva«), ki ga je spoštovalo in imelo rado, izvolili za škofa v Noli, škofiji, ki jo ustanovil sv. Feliks konec prvega stoletja. Od leta 1999 jo vodi škof Benjamin Depalma.
Prednik: Pavel (387–409).
Naslednik: sv. Pavlin II. (431–442).
Dela: Pavlin ni pisal teoloških del, so pa njegove pesmi in številna pisma polna življenjske teologije, vere in ljubezni. Veliko pesmi je napisal v čast sv. Feliksu.
Grob: Pokopali so ga v Noli, kasneje pa so njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Adalberta (danes sv. Bartolomeja) na otoku Tibere v Rimu. Od tam so jih leta 1909 vrnili v novo katedralo v Noli.
Zavetnik: mlinarjev; mest Nole in Regensburga.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa z mitro. Včasih ima pri sebi raztrgane verige, škropilnico, lopato in košaro. Upodobitve ga prikazujejo tudi, kako deli blagoslov.
Goduje: 22. junija.
Češčenje: Prebivalci Nole se ga vsako leto 26. junija spominjajo z veselo ljudsko procesijo.
Misel: »Brez Kristusa je človek samo prah in senca.«
Vir
Rodil se je v plemiški družini v Bordeauxu, kjer je od posvetnega pesnika Avzonija prejel vrhunsko književno izobrazbo. Hitro je napredoval vse do položaja guvernerja Kampanije. Toda Pavlin je ob upravni službi čutil globoko notranjo praznino. Zato je dal odpoved. Veliko je potoval in spoznal bodočo ženo Terazijo iz Španije. Po mnogih letih pričakovanj se jima je rodil sin, ki pa je že po osmih dneh umrl. Ta boleči dogodek je bil odločilen v življenju Pavlina in Terazije. Svoje veliko premoženje sta razdelila ubogim in se posvetila molitvi. Preselila sta se v Nolo v Italiji in v ločenih celicah živela ob grobu svetega Feliksa. Kmalu so se jima pridružili drugi prijatelji kristjani. Pavlin je znan po tem, da je številna prijateljstva ohranjal z dopisovanjem, zlasti s Hieronimom, z Avguštinom in Martinom iz Toursa. Ljudstvo v Noli ga je kmalu izvolilo za škofa. V tej vlogi jim je služil dvajset let, v vedno živi skrbi za uboge. Vsako leto je Pavlin v svojih epskih pesmih upesnil del zgodovine odrešenja, ki jo je spisal za praznik svetega Feliksa, svojega posebnega zavetnika. Njegov stari učitelj Avzonij ga je pograjal zaradi spreobrnitve in odpovedi posvetnim dobrinam. Toda Pavlin mu je odgovoril, da je njegov pesniški dar odkril nov navdih: »Zame je vera edina umetnost in Kristus edina poezija.«
Vir
Zaradi starodavnosti zgodbe sem moral temu verjeti s tako gotovostjo, kot da bi videl z lastnimi očmi. Ko je bilo v času Vandalov prebivalstvo Italije v kampanjski deželi zdesetkano in so jih veliko prepeljali iz teh v afriške pokrajine, je božji mož Pavlin vse, kar je imel v upravljanju kot škof, razdal ujetnikom v pomanjkanju.
Ko mu ni ostalo nič več, kar bi lahko dal prosilcem, je nekega dne prišla neka vdova, ki mu je povedala, da je zet vandalskega kralja odpeljal njenega sina v ujetništvo. Od božjega moža je prosila za njegovo odkupnino, če bi jo oni gospodar morebiti vzel in fantu pustil, da se vrne domov. Božji mož pa, ki je iskal, kaj bi lahko dal silno proseči ženi, ni pri sebi našel ničesar razen sebe. Ženi, ki ga je prosila, je odgovoril in rekel: »Žena, ničesar nimam, kar bi lahko dal, vzemi pa mene, povej, da sem po pravu tvoj suženj, in da bi dobila sina, me zamenjaj zanj in izroči v suženjstvo.«
Ko je ta to slišala iz ust tako velikega moža, je prej pomislila, da jo zasmehuje, kot pa, da z njo sočustvuje. On pa je ženo hitro prepričal, saj je bil dober govornik in učen tudi v posvetnih vedah. Tako je verjela svojim ušesom in ni več dvomila, da hoče škof sebe izročiti v suženjstvo, da bi rešil njenega sina. Oba sta se tako napotila v Afriko.
Ko sta prišla sta do kraljevega zeta, ki je imel njenega sina, ga je vdova najprej prosila, naj ji da sina nazaj. Ker je barbar, napuhnjen v ošabnosti in prešeren zaradi minljivega uspeha, ni hotel niti poslušati, kaj šele, da bi kaj takega storil, je vdova dodala in rekla: »Glej, tega moža ti dam kot namestnika zanj, samo izkaži mi naklonjenosti in mi vrni edinega sina.«
Ko je zagledal moža prijaznega obraza, ga je vprašal, česa je vešč. Pavlin, Gospodov mož, mu je odgovoril in rekel: »Ničesar nisem ravno vešč, znam pa dobro obdelovati vrt.« To je poganski mož z veseljem vzel na znanje, ko je zvedel, da je vajen skrbi za zelenjavo. Vzel ga je torej za sužnja in vdovi, ki ga je prosila, vrnil sina. Ko ga je ta dobila, sta se vrnila iz afriške dežele domov. Pavlin pa je začel skrbeti za vrt.
Ko je kraljev zet pogosto hodil po vrtu in svojega vrtnarja spraševal razne reči, je videl, da je človek moder; začel je opuščati družbo prijateljev in sorodnikov ter se je pogosto pogovarjal z vrtnarjem; pogovori z njim so mu bili zelo všeč. Pavlin se je navadil, da mu je dan za dnem prinašal začimbe in zelenjavo; in ko je dobil kruh, se je vračal na vrt in skrbel zanj.
To je trajalo kar nekaj časa, potem pa je nekega dne svojemu gospodu na samem rekel: »Glej, kaj delaš, in poskrbi, kako je treba urediti vandalsko kraljestvo, ker bo kralj kmalu in nepričakovano umrl.« Ko je to slišal on, ki ga je imel kralj raje kot kogarkoli drugega, mu tega ni zamolčal, ampak mu je sporočil, kaj je zvedel od svojega vrtnarja, sicer modrega moža.
Ko je kralj slišal za to, je brž odgovoril: »Tega človeka, o katerem govoriš, hočem videti.« Njegov zet, tisti čas gospodar častitljivega Pavlina, mu je odgovoril in rekel: »Navado ima, da mi prinaša zelenjavo za kosilo. Naročil mu bom, naj jo prinese še sem, za to mizo, da boš spoznal, kdo je tisti, ki je z menoj govoril o teh rečeh.«
Zgodilo se je torej, da je prišel Pavlin, ko se je kralj zleknil za kosilo, in prinesel s svojega vrta nekaj zelišč in zelenjave. Brž ko ga je kralj zagledal, se je zdrznil, na skrivaj poklical k sebi gospodarja, s katerim je bil povezan preko hčere, in mu naskrivaj povedal, kar mu je prej skrival: »Res je, kar si slišal. To noč sem v sanjah videl sedeti na sodnem zboru sodnike, ki so bili pred menoj; med njimi je sedel tudi ta. Po njihovi razsodbi mi je bil vzet bič, ki sem ga nekoč prejel. Poizvedi pa, kdo je to. Ne zdi se mi, da bi bil tako zaslužen človek nekdo iz ljudstva, kakor je videti navzven.«
Tedaj je kraljevi zet na skrivnem odpeljal Pavlina in poizvedoval, kdo je. Božji mož mu je odgovoril: »Tvoj suženj sem, ki si me vzel kot namestnika za vdovinega sina.« In ko je ta vztrajno spraševal, naj mu pove ne, kaj da je, ampak kaj je bil v domači deželi, in je to od njega večkrat zahteval, je božji mož pod prisilo velikega zaklinjanja, ko ni mogel več tajiti, kaj je, priznal, da je bil škof.
Ko je to slišal njegov lastnik, se je hudo prestrašil in mu ponižno ponudil z besedami: »Prosi, kar hočeš, da se boš vrnil od mene v svojo deželo z veliko darili.« Božji mož Pavlin mu je rekel: »Eno dobro delo mi pa lahko izkažeš, da namreč izpustiš vse ujetnike iz mojega mesta.« Vse te so takoj poiskali po vsej afriški deželi, jih v zadoščenje častitljivemu Pavlinu osvobodili in skupaj njim na ladjah, do vrha naloženih z žitom, poslali domov.
Po nekaj dneh je vandalski kralj umrl in iz rok izpustil bič, ki ga je bil prejel po Gospodovem sklepu sebi v pogubo in za vzgajanje vernikov. Tako se je zgodilo, da je Pavlin, služabnik vsemogočnega Boga, napovedal resnične dogodke. On, ki se je sam izročil v sužnost, se je z mnogimi vrnil iz sužnosti v svobodo; s tem je dejansko posnemal njega, ki je vzel nase podobo sužnja, da mi ne bi bili sužnji greha. Pavlin je hodil po njegovih stopinjah in prostovoljno začasno sam postal suženj, da bi bil potem svoboden z mnogimi. (Sv. Gregorij Veliki)
Vir
Views: 28
V Dülük (v Siriji), sveti Evzébij, samosatski škof, ki je v času arijanskega cesarja Konstancija obiskoval, nespoznan v vojaški obleki, Božje Cerkve. Potrjeval jih je v katoliški veri. Potem pa je bil pod cesarjem Valéntom izgnan v Trákijo, toda ko je bil v času cesarja Teodózija vrnjen Cerkvi mir, je bil poklican iz pregnanstva. Slednjič je, ko je obiskoval Cerkve, umrl kot mučenec z razbito glavo od opeke, ki jo vrgla arijanska žena.
Vir
Views: 10
V Vijéru, spomin blaženega Árnolda, meniha, ki si je pri sveti Magdaleni, zaradi čistega in strogega življenja, izprosil ozdravljenje od telesne bolezni.
Vir
Views: 4
