Zavetnik proti slani, mišim in podganam, revmatizmu, smrtnemu strahu, hromih, pri bolezni nog, za srečo in uspeh.
Atributi: Škofovska palica, naočniki in ključi.
Imena: Servacij
Drugi izmed tako imenovanih »ledenih« svetnikov je Servacij, odločen bojevnik zoper arijanizem. Živel je v 4. stoletju. Doma iz Armenije, je bil nazadnje škof v Tongernu (Tongres, vzhodna Belgija). Zelo veliko je prepotoval. Vnema za temeljno versko resnico o Jezusovem božanstvu ga je gnala iz dežele v deželo. Po burni, dasi ne hudobni mladosti je šel v Sveto deželo, kjer je postal duhovnik. Od tam se je odpravil v severno Francijo in postal škof. Leta 343 se je udeležil cerkvenega zbora v Sardiki (Sofiji), tri leta pozneje je bil na cerkvenem zboru v Kölnu, odpotoval v Carigrad, potem pa sodeloval na cerkvenem zboru v Riminiju.
Veliko zapeljanih je združil s katoliško Cerkvijo. Trikrat se je odpravil v Rim, da bi tu dobil moči in pobud za boj proti arijancem, hkrati pa na grobovih apostolov izprosil pomoči za svoje ljudstvo. Razodeto mu je namreč bilo – tako pripoveduje legenda – da bodo v deželo vdrli Huni in jo opustošili, on pa tega ne bo doživel. Takoj naj bi šel domov in nato v mesto Maastricht. Umrl je, kot pravi staro poročilo, na binkoštni ponedeljek, 13. maja 384, v Maastrichtu, kjer je pokopan v cerkvi, posvečeni njegovemu imenu. Sv. Gregorij iz Toursa poroča, kar je zapisano tudi v Rimskem martirologiju: »V dokaz za njegovo svetost ni pozimi, ko je bila vsa okolica zasnežena, njegovega groba sneg nikdar pokril, dokler niso meščani sezidali nad njim lepe cerkve.«
Njegovo češčenje je bilo razširjeno v zahodni in južni Evropi v srednjem veku. Njegovo ime pomeni v slovenščini »Rešeni«; očitno zato, ker ga je Bog rešil iz mnogih nevarnosti. Francosko ime Saint Servais je istovetno z njim. Na nekaterih slikah je upodobljen kot romar, ki spi v sončni pripeki, orel pa ga z razpetimi perutmi varuje pred sončnimi žarki in ga s prhutanjem hladi. Spet na drugih slikah je upodobljen, ko porine škofovsko palico zmaju v žrelo.
Goduje 13. maja.
Vir

Zanesljivih podatkov o njegovem življenju imamo bolj malo, a dovolj, da lahko občudujemo tega moža, zagrizenega nasprotnika arijanstva, udeleženca številnih sinod in prijatelja sv. Atanazija. Imel naj bi burno mladost, po študiju teologije in romanju v Sveto deželo pa se je spreobrnil in dal posvetiti v duhovnika. Nekaj časa je misijonaril po severni Galiji, nato pa postal škof v Tongernu in tam deloval skoraj petdeset let. V Trierju se je srečal s sv. Atanazijem, ki je takrat živel v pregnanstvu, postala sta prijatelja in Servacij mu je skušal na vse načine pomagati lajšati življenje v tujini. Srečamo ga na več sinodah in cerkvenih zborih, kjer je ostro nastopal proti krivoverskim arijancem: v Sardiki (danes Sofija), v Kölnu in Riminiju, če naštejemo le najpomembnejše. Bil je svetniški mož: v molitvi je prebedel velik del noči, strogo se je postil in v solzah prosil Boga za zaupane mu vernike. Legenda pripoveduje, kako se je začela v severni Galiji širiti vest, da bodo v deželo vdrli divji vandali (Huni) in jo razdejali, opustošili. Sveti Servacij je romal v Rim in na grobovih svetih apostolov prosil za odvrnitev nesreče. Sveti Peter pa mu je v sanjah razodel, da bo Galija zaradi svojih pregreh veliko trpela, on pa tega ne bo doživel, zato naj gre mirno domov, od tam pa v Maastricht, kjer bo dočakal smrt. Vmes naj bi ga na poti iz Rima ujeli Goti, a ga je Bog po angelu čudežno rešil. Ko je umrl, naj bi bil dokaz njegove svetosti tudi to, da pozimi, ko je bila zasnežena vsa okolica, njegovega groba sneg ni pobelil.
Ime: Izhaja iz latinskega glagola servo »paziti, čuvati, varovati, ohraniti, rešiti«. Ime naj bi tako pomenilo »rešeni«.
Rodil se je v 4. stol. v Armeniji, umrl pa 13. maja 384 v Maastrichtu na Nizozemskem.
Družina: Izhajal naj bi iz plemiške družine, kaj več pa o prvih letih njegovega življenja ni znano.
Zavetnik: Je zavetnik več mest: Maastrichta, Goslarja, Limburga, Quedlinburga; škofije Worms, ključavničarjev in mizarjev; je priprošnjik proti revmi, bolečinam v nogah in mrzlici, proti pozebi, proti ohromelosti pri živalih, proti mišji in podganji nadlogi, proti smrtnemu strahu; je drugi v vrsti t. i. »ledenih svetnikov«.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v škofovskih oblačilih, z očali in s knjigo kot znamenji učenosti; včasih ima palico in ključ. Ponekod ima lesene cokle, ker naj bi ga z njimi ubili. Upodobljen je, kako ubija zmaja, ki pomeni krivo vero (arijanstvo). Upodobljen je lahko tudi kot romar, ki spi na soncu, orel pa ga s prhutanjem kril hladi.
Pregovor: »Po svetem Servati ni mraza se bati.«
Goduje: 13. maja.
Vir

V Maastrichtu [mástrihtu] (na ozemlju današnje Nizozemske), rojstvo za nebesa svetega Servácija, tongernskega škofa, ki se je pri mnogih koncilih, pri katerih so razpravljali o Kristusovi naravi, boril za pravo nicejsko veroizpoved.
Vir

Views: 158