V Bizáncu, sveti Germán, škof, slaven po nauku in krepostih, ki je z velikim pogumom zavračal cesarja Leona Isauriškega, ki je izdal odlok proti svetim podobam.
Vir

Dragi bratje in sestre, carigrajski patriarh German ne sodi med najbolj značilne osebnosti vzhodnega sveta, in vendar se njegovo ime pojavi na seznamu branilcev svetih podob, ki so ga sestavili na drugem nicejskem koncilu (787). Imel je pomembno vlogo v zapleteni zgodovini boja za podobe. Znal se je odločno upreti cesarju Leonu III., nasprotniku ikon.

Med Germanovim patriarhatom (715–730) so Carigrad oblegali Saraceni. Ob tej priložnosti so organizirali slovesno procesijo po mestu s podobo božje Matere in relikvijo svetega Križa. Carigrad je bil v resnici rešen obleganja. Nasprotniki so za zmeraj opustili misel, da bi prestolnico postavili v simbolu krščanskega cesarstva, in ljudstvo je bilo izredno hvaležno za božjo pomoč.

Patriarh German je bil po tem dogodku prepričan, da je treba božji poseg razumeti kot očitno potrditev pobožnosti, ki jo je ljudstvo izkazovalo svetim ikonam. Povsem drugačnega mnenja pa je bil cesar Leon III., ki je hotel preurediti izraze vere, ker je v pretiranem češčenju ikon videl nevarnost malikovanja.

Nič ni koristilo sklicevanje patriarha Germana na izročilo Cerkve in na učinkovitost ‘čudodelnih’ podob. Cesarjev načrt je predvideval uničenje ikon. In ko je 7. januarja 730 na javnem zasedanju cesar odkrito izrazil stališče proti češčenju podob, se German nikakor ni hotel ukloniti cesarjevi volji. Zaradi tega se je bil prisiljen odpovedati mestu patriarha, se obsoditi na izgnanstvo v neki samostan, kjer je pozabljen umrl. Njegovo ime se je spet pojavilo ob drugem nicejskem koncilu, ko so se pravoverni očetje odločili v prid ikonam in priznali Germanove zasluge.

Čeprav s teološkega vidika Germana ni mogoče označiti kot velikega misleca, pa je nekaj njegovih del imelo opazen odmev zlasti zaradi njegovih marioloških uvidov. Ohranilo se je nekaj njegovih homilij z marijansko tematiko, ki so globoko zaznamovale ljudsko pobožnost na Vzhodu in na Zahodu.
Še danes kar ostrmimo pred nekaterimi Germanovimi mariološkimi besedili. Med temi je papež Pij XII. izbral besedilo, ki ga je vdelal kot biser v apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus (1950), s katero je izrazil versko resnico o Marijinem vnebovzetju, kot dokaz nenehne vere Cerkve v Marijino telesno vnebovzetje. Takole piše German: »Ali je to sploh mogoče, presveta božja Mati, da bi bila nebo in zemlja počaščena s tvojo navzočnostjo, pa bi s svojim odhodom pustila ljudi in jih prikrajšala za svoje varstvo? Nikakor. To si je nemogoče zamisliti /…/ Nisi namreč zapustila tistih, ki si jim zagotovila odrešenje /…/, kajti tvoj duh živi vekomaj in tudi tvoje telo ni bilo podvrženo razpadanju v grobu. Ti, o Mati, si blizu vsem in vse varuješ; in čeprav te naše oči ne morejo videti, vendar vemo, o presveta, da bivaš med nami in si navzoča na različne načine /…/ Tvoje deviško telo je popolnoma sveto, popolnoma čisto, v vsem božje bivališče; tudi zaradi tega se povsem upira temu, da bi se sesulo v prah. Kar je v njem človeškega, se je spremenilo k vzvišenemu življenju nerazpadljivosti /…/ Nemogoče je bilo namreč, da bi ostala zaprta v grobu mrtvih ona, ki je postala posoda za Boga in živi tempelj presvetega božanstva Edinorojenca. Po drugi strani pa z gotovostjo verujemo, da še vedno hodiš z nami.«

Za sklep navajam besede, s katerimi German označuje Cerkev: »Cerkev je božji tempelj, sveti prostor, hiša molitve, zbor ljudstva, Kristusovo telo /…/ So nebesa na zemlji, kjer vsepresegajoči Bog prebiva kot doma in se tam sprehaja, je pa tudi udejanjeni odtis (antitypos) križanja, groba in vstajenja /…/ Cerkev je božja hiša, kjer se obhaja skrivnostna oživljajoča daritev, obenem pa je tudi najbolj notranji del svetišča in sveta votlina. V njej je namreč moč najti grob in mizo, hrano za dušo in zagotovilo življenja. V njej se najdejo končno tudi tisti resnični in pravi biseri, božanski nauki, ki jih daje Gospod svojim učencem.«
Na koncu ostaja vprašanje: kaj nam lahko danes pove ta oddaljeni svetnik? Mislim, da troje. Najprej: Boga je mogoče videti v tem svetu, v Cerkvi. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, ta podoba pa je bila prekrita s toliko umazanije greha, da Boga skoraj ni mogoče več videti skoznjo. Zato je Božji Sin postal pravi človek, popolna božja podoba: v Kristusu lahko tako zremo tudi božje obličje in se sami naučimo, kako biti pravi ljudje, prave božje podobe. Kristus nas vabi, naj ga posnemamo, tako da bo iz vsakega človeka znova presevala božja podoba. Resda je Bog v desetih zapovedih prepovedal delati podobe Boga. Po učlovečenju Božjega Sina pa je mogoče videti Boga v Kristusovih podobah in tudi v obličju svetih, v obličju vseh ljudi, v katerih sije božja svetost.
Drugo sporočilo sta lepota in dostojanstvo bogoslužja. Obhajati bogoslužje z zavestjo božje navzočnosti, z dostojanstvom in lepoto, je dolžnost vsakega zrelega kristjana.

Tretje pa je ljubezen do Cerkve. Kako pogosto vidimo zgolj njene grehe; s pomočjo vere pa lahko odkrijemo v njej tudi božjo lepoto. Prav v Cerkvi se nam Bog daje v sveti evharistiji in ostaja navzoč za češčenje. V Cerkvi Bog govori z nami, »se sprehaja z nami«, kakor pravi sv. German. V Cerkvi prejemamo božje odpuščanje in se učimo odpuščati.

Prosimo Boga, naj nas nauči, da bomo videli v Cerkvi njegovo navzočnost, njegovo lepoto, naj nam pomaga, da bomo tudi mi prosojni za njegovo luč.

Papež Benedikt XVI. o patriarhu Germanu Carigrajskem
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

Views: 30