V kraju Goriano Sicoli [sikóli] (v Abruzzu [abrucu]), blažena Gema, devica, ki je živela kot rekluza (zazidana) v neki zelo majhni celici poleg cerkve, od katere je mogla videti samo oltar.
Vir
Views: 15
blažena Marija od Spočetja (Conchita) Barrecheguren y García – laikinja
V soboto, 6. maja 2023, je bila v katedrali v Granadi razglašena za blaženo Marija de la Concepción (Conchita) Barrecheguren. Sveto mašo je daroval kardinal Marcello Semeraro. Homilijo je naslovil z besedami nove blažene: »Moja ljubezen bo križani Bog«.
»Moja ljubezen bo križani Bog«
Homilija med beatifikacijo Božje služabnice Marije de la Concepción (Conchita) Barrecheguren
V začetku prvega svetopisemskega berila naše evharistije smo slišali apostola sv. Pavla, ki je nas kristjane primerjal z lončeno posodo (prim. 2 Kor 4,7). Pod nekaterimi vidiki nas ta primerjava ne bi smela presenetiti. Že v začetku Prve Mojzesove knjige najdemo zapisano, da je Gospod Bog »iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Včasih smo slišali ponavljati molitev preroka Izaija: »In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (64,7). Potem je tu starodavni opomin, ki ponavlja: »Prah si in v prah se povrneš.« Apostol pa nam je želel povedati, da je v tej lončeni posodi, ki smo mi, neprecenljivi zaklad in to je Kristus. Tudi v pismu Galačanom sv. Pavel piše: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (2,20).
Tukaj je protislovje! Zaklade shranjujemo v dragocenih posodah in jih varujemo v trezorjih. Jezus pa se nastani v nas. Ko sv. Avguštin časti skrivnost učlovečenja, vzklika: »O, ponižnost Božjega Sina! On, ki nosi ves svet, leži v jaslih; je Božja Beseda, vendar je otroček, ki ne zna govoriti. O velika šibkost in občudovanja vredna ponižnost, v kateri je božanskost popolnoma skrita« (Sermo 184, 3: PL 38, 997). To je protislovje krščanske skrivnosti.
To skrivnost danes lahko zremo tudi v krščanskem življenju nove blažene. Njeno zemeljsko življenje je bilo kratko – komaj dvaindvajset let – poleg tega pa zelo kmalu zaznamovano s trpljenjem in boleznijo. V resnici lončena posoda! Vendar se je v njej uresničilo to, o čemer piše apostol: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni; ne vidimo poti, pa jo še najdemo … Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje.«
Na kratko torej preletimo zgodovino blažene Marije Conchìte. Rodila se je tukaj, v Granadi na začetku preteklega stoletja kot hči para, ki je imel v mnogih pogledih zares srečo. Res mu ni manjkalo gospodarskega blagostanja, še v večjem obilju pa je bilo duhovnih dobrin. Družina, v kateri se je rodila, je bila res zgrajena na trdnih temeljih vere. Njen oče Francisco je po ženini smrti postal redovnik redemptorist in je sedaj častitljiv. Enkratna rodovitnost življenja v milosti. Verska vzgoja, ki jo je Conchìta prejela od staršev, jo je pripravila, da je z vedrino in veseljem sprejela številne neprijetnosti, ki jih je povzročalo vedno bolj ogroženo zdravje. Prejemanje zakramentov, zlasti vsakdanje obhajilo, ki mu je naša blažena ostala vedno zvesta, jo je podpiralo v naporu in jo pripravilo, da je v vsem prepoznavala in sprejemala Božjo voljo. Zelo ji je pomagala pobožnost do Device Marije, ki jo je častila z molitvijo rožnega venca.
Na ta način je izkušala Gospodovo obljubo: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, obrodi veliko sadu« (Jn 15,5). Marija Conchìta je obrodila obilen sad, ker je bila vedno združena s Kristusom in se ni nikoli ločila od njega, tudi v temnih urah preizkušnje ne. Pravzaprav se je morala spoprijemati s tegobami, ki so človeško gledano presegale njene slabotne moči, kot je bila materina duševna bolezen, njeno lastno telesno trpljenje in proti koncu njenega zemeljskega življenja še trpljenje, ki ga je povzročila tuberkuloza … Vse pa je osvetljevala z modrostjo Križa, prepričana, da muka in trpljenje ustvarjeno še bolj približajo in priličijo Kristusu.
Papež Frančišek je nekoč dejal, da je skrivnost, da bi bili »zelo srečni« v tem, da se vedno prepoznamo kot slabotni in grešniki, torej kot »lončene posode« (homilija pri Sveti Marti 16. Junija 2017). Ob tej priložnosti je izpostavil vidik človeškega stanja, ki se je potem, zlasti v naslednjih letih zaradi pandemije korona virusa, še bolj jasno pokazal: ranljivost, krhkost! To priznati – je dejal papež – je nekaj najtežjega v našem življenju – in namesto da bi jo priznali, jo skušamo prikriti ali zamaskirati, da se ne bi videla. V resnici pa je sestavna razsežnost človeka in kot taka je razsežnost, ki nas poziva in zahteva odgovore, ker vsebuje poklicanost, ki je klic k družabnosti pod obliko solidarnosti.
Na to poklicanost je še posej poklican odgovoriti vernik, ki pozna Boga, ki je postal človek in tako sprejel človeško šibkost ter jo spremenil v kraj graditve bratstva, solidarnosti in ljubezni. Rekli bi celo, da krščanski odgovor lahko naleti na podobne odgovore, ki jih lahko dajo mnogi, ki sicer niso verni, so pa prav tako občutljivi za človeka in za trpljenje ljudi. Na ta način lahko krhkost igra pomembno vlogo v ustvarjanju skupne etike in je temeljna prvina za harmonično družbeno sožitje.
Naša blažena je prepoznala poklicanost, ki izhaja iz ranljivosti, ter jo sprejela in živela. Pokazala nam je tudi način, kako to storiti. Zapisala je namreč: »Moja ljubezen bo križani Bog, moja jed molitev, moja trdnost evharistija …« Za uresničevanje tega življenjskega programa je iskala tudi zgled pri sv. Tereziji iz Lisieuxa. Za blažene in kanonizirane svetnike je papež dejal, da »vse spominjajo, da je mogoče in da je lepo živeti evangelij v polnosti« (Govor 6. oktobra 2022 Dikasteriju za zadeve svetnikov).
Sedaj tudi ta nova blažena za vse nas postaja zgled za posnemanje. Predvsem tistim, ki trpijo in so v preizkušnjah, blažena Marija Conchìta z darovanjem svojega mladega, kratkega življenja ter s popolno in zaupljivo izročitvijo Bogu kaže, kako priličenje Kristusu v križani ljubezni spreminja bistvo tudi najbolj zapletenega in težkega življenja.
Zato se danes zahvaljujemo Gospodu, ki je s svojimi ranami odrešil svet. Z besedami velikega svetnika, opogumljeni z zgledom nove blažene in zaupajoč v njeno priprošnjo molimo: »Jezus, zaradi tvojih ran, ki si jih za naše odrešenje pretrpel na križu in iz katerih je tekla dragocena kri, s katero smo rešeni, te prosim, da tudi mene raniš z gorečim in najmočnejšim orožjem tvoje neskončne ljubezni« (sv. Anzelm Canterburyjski, Oratio XIX ad Christum, PL 158, 90). Amen.
Vir
Views: 6
blažena Julijana iz Norwicha – rekluza in mistikinja
Julijana (1343 – 1416), katere pravo ime ni znano, je živela kot anahoreta (oblika puščavniškega življenja v mestu ali naselju, ko so se anahorete dale zazidati v popolnoma zaprto celico, ki se je ponavadi držala cerkve ali samostana in iz katere so smele iti le v primeru težje bolezni – za hrano je skrbela služabnica, celica pa je imela tudi dve okni, eno je gledalo na oltar, da je tako lahko spremljala svete maše, drugo okno pa je gledalo na ulico ali v drug prostor, da je tako anahoreta lahko sprejemala obiskovalce, ki so prihajali k anahoretam na duhovne posvete).
Ko je bila Julijana stara 30 let je imela izkušnjo umiranja in je v tem času imela nekaj videnj, ki so ji popolnoma spremenili življenje. Ta videnja je kasneje opisala v dveh besedilih in sicer v dolgem in kratkem besedilu.
Vir
Dragi bratje on sestre!
Še vedno se z veseljem spominjam apostolskega potovanja v Združeno kraljestvo letos septembra. Anglija je dežela, ki je rodila toliko slavnih osebnosti, ki so s svojim pričevanjem in naukom okrasile zgodovino Cerkve. Ena teh, ki jo časti tako katoliška Cerkev kot anglikanska skupnost, je mistikinja Julijana iz Norwicha, o kateri želim spregovoriti danes.
Življenje v celici
Podatki o njenem življenju, ki so nam na voljo – čeprav jih ni veliko –, so vzeti predvsem iz knjige, v kateri je ta plemenita in pobožna žena zbrala vsebino svojih videnj, z naslovom Razodetja božanske ljubezni.Vemo, da je živela od leta 1342 do okoli leta 1430, v času preizkušenj tako za Cerkev, ki jo je cepil razkol ob vrnitvi papeža iz Avignona v Rim, kakor tudi za ljudstvo, ki je prenašalo posledice dolgotrajne vojne med angleškim in francoskim kraljestvom. Bog pa tudi v časih preizkušnje ne neha prebujati osebnosti, kot je bila Julijana iz Norwicha, da ljudi spet privede k miru, ljubezni in veselju.
Kot nam pripoveduje sama, jo je maja leta 1373, verjetno 13. v mesecu, nenadoma zadela zelo huda bolezen, ko je bilo videti, da bo v treh dneh umrla. Potem ko ji je duhovnik na smrtni postelji pokazal Križanega, se Julijani ni le v hipu vrnilo zdravje, ampak je tudi prejela tistih šestnajst razodetij, ki jih je kasneje zapisala in jih razložila v svoji knjigi Razodetja božanske ljubezni. In prav Gospod ji je petnajst let po teh izrednih dogodkih razkril pomen teh videnj. »Bi rada vedela, kaj je mislil tvoj Gospod, in spoznala smisel tega razodetja? Dobro vedi: ljubezen je to, kar je s tem mislil on. Kdo ti to razodeva? Ljubezen. Zakaj ti to razodeva? Zaradi ljubezni … Tako se boš naučila, da naš Gospod pomeni ljubezen« (Giuliana di Norwich, Il libro delle rivelazioni, pogl. 86, Milano 1997, str. 320).
Po navdihu božanske ljubezni je Julijana sprejela korenito odločitev. Podobno samotarkam iz starega veka si je izbrala življenje v celici blizu cerkve, posvečene sv. Julijanu v mestu Norwich, tedaj pomembnem mestnem središču blizu Londona. Morda si je privzela ime Julijana prav zaradi tega svetnika, ki mu je bila posvečena cerkev, pri kateri je živela toliko let, vse do smrti. Lahko bi nas presenetila in nas celo spravila v nelagoden položaj njena odločitev, da živi kot »rekluza«, kot se je tedaj reklo. A ni bila edina, ki se je odločila za kaj takega. V tistih stoletjih si je občutno število žena izbralo tak način življenja, tako da so sprejele zanje posebej izdelano vodilo, kot na primer tisto, ki ga je sestavil sv. Elred iz Rievaulxa. Samotarke ali »rekluze« so se v svoji celici posvečale molitvi, premišljevanju in študiju. Tako so zorele v pretanjenem človeškem in verskem čutenju, zaradi česar jih je ljudstvo zelo spoštovalo. Ljudje vseh starosti in stanov, ki so potrebovali nasvetov in tolažbe, so jih pobožno iskali. Ni šlo torej za individualistično odločitev; prav zaradi te bližine z Gospodom je v njej dozorela tudi sposobnost, da je bila mnogim svetovalka in da je pomagala tolikim, ki so doživljali težave v življenju.
Mati mnogih
Vemo, da je tudi Julijana pogosto sprejemala obiske, kakor nam izpričuje avtobiografija še ene goreče kristjane tistega časa, Margery Kempe, ki je prišla v Norwich leta 1413, da bi dobila kako spodbudo za svojo duhovno pot. Prav zato so Julijano že za časa njenega življenja klicali, kakor je napisano na njenem sarkofagu: »Mati Julijana«; postala je mati mnogim.
Ljudje, ki se umaknejo, da bi živeli v družbi z Bogom, prav zaradi te odločitve pridobijo izjemno sočutje za bolečine in slabosti drugih. Božje prijateljice in prijatelji imajo na voljo modrost, ki je svet, od katerega so se oddaljili, nima, in jo prijazno delijo s tistimi, ki trkajo na njihova vrata. Z občudovanjem in hvaležnostjo mislim na ženske in moške klavzurne samostane, ki so danes bolj kot kdajkoli oaze miru in upanja, dragocen zaklad za vso Cerkev, zlasti s tem, ko nas spominjajo na prvo mesto, ki ga ima Bog, in na pomen, ki ga ima za napredovanje v veri nenehna in silna molitev.
Razodetja božanske ljubezni
Prav v samoti, ki jo naseljuje Bog, je Julijana iz Norwicha spisala Razodetja božanske ljubezni, ki so prišla do nas v dveh redakcijah, eni krajši, verjetno starejši, in drugi daljši. Ta knjiga vsebuje sporočilo optimizma, ki temelji na gotovosti, da nas Bog ljubi in da nas varuje njegova Previdnost. V tej knjigi beremo naslednje presenetljive besede: »S popolno gotovostjo sem videla, … da nas je Bog ljubil, še preden nas je ustvaril, in to z ljubeznijo, ki ni nikoli ugasnila in ne bo nikoli izginila. In v tej ljubezni je naredil vsa svoja dela in v tej ljubezni je storil, da so vse stvari nam v korist in v tej ljubezni naše življenje traja večno … V tej ljubezni imamo svoj začetek in vse to bomo v Bogu brez konca gledali« (Il libro delle rivelazioni, pogl. 86, str. 320).
Tema božanske ljubezni se pogosto pojavlja v videnjih Julijane iz Norwicha, ki se z nekako drznostjo ne obotavlja, da bi je ne primerjala tudi z materinsko ljubeznijo. To je eno najbolj značilnih sporočil njene mistične teologije. Nežnost, skrbnost in milina božje dobrote do nas so tako velike, da nas, romarje na zemlji, spominjajo na ljubezen matere do otrok. Dejansko so tudi svetopisemski preroki včasih uporabili to govorico, ki spominja na nežnost, silovitost in vseobsežnost božje ljubezni, ki se razodeva v stvarstvu in v vsej zgodovini odrešenja ter ima vrh v učlovečenju Sina. Bog pa vedno presega vsako človeško ljubezen, kakor pravi prerok Izaija: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Julijana iz Norwicha je razumela sporočilo, ki je bistveno za duhovno življenje: Bog je ljubezen in le kadar se popolnoma in s popolnim zaupanjem odpremo tej ljubezni in pustimo, da ta ljubezen postane edino vodilo življenja, se vse spremeni, najdemo pravi mir in pravo veselje in smo sposobni to tudi širiti okrog sebe.
Vse bo dobro
Rad bi poudaril še nekaj. Katekizem katoliške Cerkve podaja besede Julijane iz Norwicha, ko razlaga stališče katoliške vere glede nečesa, kar je vedno izziv za vse vernike (prim. št. 304–314). Če je Bog čez vse dober in moder, zakaj obstaja zlo in trpljenje nedolžnih? Tudi svetniki, zlasti svetniki so si zastavljali to vprašanje. Razsvetljeni z vero nam dajejo odgovor, ki odpre naše srce za zaupanje in upanje: v skrivnostnih načrtih Previdnosti zna Bog tudi iz zla potegniti še večje dobro, kakor je zapisala Julijana iz Norwicha: »Od božje milosti sem se naučila, da moram ostati trdna v veri in da moram torej neomajno in popolnoma verovati, da se bo vse končalo v dobrem …« (Il libro delle rivelazioni, pogl. 32, str. 173).
Da, dragi bratje in sestre, božje obljube so vedno večje od naših pričakovanj. Če Bogu, njegovi neizmerni ljubezni izročimo najčistejša in najgloblja hrepenenja svojega srca, ne bomo nikoli razočarani. »Vse bo dobro,« – »vse se bo obrnilo v dobro,« to je slednjič sporočilo, ki nam ga podaja Julijana iz Norwicha in vam ga danes posredujem tudi jaz. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 1. decembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Views: 68
Fatimska Mati božja
V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Francku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.
Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«
Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.
Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Francka bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri julijskem prikazovanju so vidci za trenutek smeli videti ognjeno morje, kjer trpe hudobci in pogubljene duše. Potem je Marija napovedala svetovno vojno, končno zmago njenega brezmadežnega Srca in da se bo Rusija spreobrnila. To je »druga fatimska skrivnost«. »Tretja fatimska skrivnost« pa še ni znana.
Ob zadnjem prikazovanju oktobra se je zbralo okoli 70.000 ljudi. Marija se je predstavila kot Gospa svetega rožnega venca in naročila, naj njej v čast na tem kraju postavijo kapelo.
Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori. Papež Janez Pavel II. (tudi ta je obiskal Fatimo) pa pripisuje posebnemu čudežu fatimske Marije, da je preživel atentat 13. maja. 1981.
Spominjamo se je 13. maja.
Vir
Na Portugalskem, blažena Devica Marija Fatimska, ki je v redu milosti premila mati, in stalno zaskrbljena zaradi težav ljudi, v Aljustrelu v trumah zbira vernike k molitvi za spreobrnjenje grešnikov in k skritemu spreobrnjenju src.
Vir
Views: 439
sveti Dominik iz Calzade – duhovnik in puščavnik
V Kastíliji (na Španskem), sveti Dominik, calceatenski [kalceatenski] duhovnik, v kraju, pozneje imenovanim po njegovem imenu, ki je za uporabo romarjem svetega Jakoba pri Compostelli [kompostélji] pripravljal pota in ceste, ter jih s celicami in prenočišči, tamkaj zgrajenimi, podaril za njihove potrebe.
Vir
Views: 15
sveti Pankracij – mučenec
Zavetnik prvoobhajancev, proti krivemu pričevanju, proti glavobolu in krčem.
Spada med t. i. »ledene svetnike«, ki godujejo 12., 13. in 14. maja. Ljudje še vedno veliko dajo nanje, saj je v tistih dnevih še vedno nevarnost slane ali pozebe. Po sadovnjakih in vinogradih so zato včasih kurili, da bi dim obvaroval cvetje po drevju in popke v vinogradu. V Rimu so na belo nedeljo peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu oblekli belo krstno obleko in naredili krstne zaobljube. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.
Atributi: Upodabljajo ga kot mladeniča v rimski noši, včasih tudi viteški obleki. Pogosto ima na glavi mučeniško krono in v roki meč ali mučeniško palmo. Novejše podobe ga velikokrat predstavljajo tudi s košaro cvetja.
Imena: Pankracij, Pankrac, Pongrac
Kakor pripoveduje izročilo, je bil Pankracij sin premožnih staršev iz Frigije v Mali Aziji. Po njuni zgodnji smrti je šel s stricem Dionizijem v Rim. Spoznala sta kristjane in se z vsem srcem oklenila vere.
Neki Evzebij ju je seznanil s papežem Kajem, ki je stanoval v isti ulici in ju tudi krstil. Mladi Pankracij je dal vse premoženje za pomoč preganjanim kristjanom in se redno udeleževal njihovih srečanj ter bogoslužja. Ko so cesarju povedali, da je kristjan, ga je ta skušal pridobiti z velikimi obljubami. Pankracij pa je ostal stanoviten tudi potem, ko so mu grozili s smrtjo. Z največjo vnemo je branil svojo vero v Kristusa. Sodniku je dejal: »Res sem še mlad po letih, a moj sklep je trden in se ničesar ne bojim. Kristus mi je življenje in umreti zanj dobiček.« Dne 12. maja leta 304 sta bila ob Avrelijski cesti obglavljena oba, Pankracij in njegov stric Dionizij. Papež je na kraju njegove usmrtitve dal postaviti leta 500 baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio.
Pankracij je imel ob smrti komaj štirinajst let, zato je veljal za zgled nedolžnosti. Na belo nedeljo so v Rimu kasneje peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu znova oblekli krstno obleko in napravili krstno zaobljubo. Čeprav je legenda o njegovem trpljenju nastala šele kasneje, ga je ljudstvo zelo častilo v vseh krščanskih stoletjih do danes. Njegov zgled je bil mnogim v spodbudo za širjenje vere in za stanovitnost.
Goduje 12. maja.
Pregovori: Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče. Sveti Pankracij, Servacij, Bonifacij so ledeni radi vsi. Če prej slane ni bilo, tudi pozneje ne bo mrazilo.
»Moja vera ni nobena neumnost ali slepa sanjarija, pač pa dejanska resnica življenja; čeprav sem še mlad po letih, pa je moja misel trdna in se ne bojim ničesar; Kristus je moje življenje, zanj umreti mi je dobiček.« (svojemu sodniku)
Vir
Ravno tako v Rimu (ob Avrelijski cesti ob drugem miljniku), sveti Pankrácij, mučenec, ki je še kot mladenič umrl za Kristusovo vero. Pri njegovem grobu je sveti papež Simah zgradil veličastno baziliko in papež Gregor Veliki skrbel, da je bilo pogosto zbrano ljudstvo, ki so o njem dajali pričevanje. Na ta dan se spominjamo njegovega pokopa.
Vir
Views: 815