Prvi mučenec kap. reda in Kongregacije za širjenje vere
Rodil se je v Sigmaringnu (jugozahodni Nemčiji) leta 1578; pri krstu je dobil ime Marko. Oče je bil župan. Družina Roy je imela 6 otrok, od katerih sta dva postala kapucina; Jurij, ki je dobil ime br. Apolinar (1584 – 1629) in Marko, ki je postal sv. Fidelis. Ko je bil Marko star 19 let, je izgubil očeta, kmalu nato še mater.
Na univerzi v Freiburgu v Breisgauu je diplomiral v filozofiji l. 1601. Nato je študiral 3 leta še cerkveno in civilno pravo: blestel je po znanju – imel je izreden spomin – in zglednem življenju. Bil je človek, ki je ljubil lepoto, ljubil glasbo, znal tudi sam igrati razne inštrumente, bil odprt za prijateljstva, živahen in lepega vedenja. Zato mu ni manjkalo prijateljev. Obljubljala se mu je sijajna prihodnost.
Leta 1604 ga je prosila družina baron Stotzingen za hišnega učitelja njenih otrok. Marko je ponudbo sprejel. Kmalu so ga prosili baron in neke druge plemenite nemške družine, če bi vodil njihove otroke po Evropi. Tudi to je sprejel Marko.
To turistično-kulturno-humano potovanje te skupine mladih, ki jo je vodil Marko Roy, je trajalo 6 let (1604-1610). Ogledali so si Italijo, Francijo, Španijo. Tu so se dobro naučili italijanskega in francoskega jezika, obiskali znamenite božjepotne cerkve, se srečevali z znamenitimi osebnostmi. Vodja Marko je spremenil to potovanje v romanje. Redno so molili pred jedjo, zjutraj in zvečer, hodili k maši in zakramentom, pomagali ubogim, se postili, bili prisotni pri intronizaciji dveh papežev. Najdalje so se mudili seve v Italiji.
Ko so končali potovanje, so bili vsi zelo hvaležni voditelju Marku, ker jih je naučil tudi lepega krščanskega življenja.
Po povratku domov je Marko ponovno študiral pravo in je 7. maja 1611 dosegel diplomo iz obojnega prava z najvišjo oceno (Summa cum laude et omniumapplausu). Mlademu advokatu so se odprla vrata pravnega sveta. Dr. Marko Roy je žel kot advokat v Ensisheimu velike uspehe. Toda kmalu je odkril nevarnosti odvetniškega poklica. Prijatelj advokat je svetoval Marku, naj zavlačuje proces, da bo lahko pri teh bogatih ljudeh še veliko zaslužil. Marko se je kar zgrozil ob taki miselnosti. Ko se je bolj zamislil v nevarno zapeljivi advokatski svet, se je zresnil in sklenil, da se hoče čimprej rešiti iz njega, ker mu je dražji Bog in zveličanje ko pa čast in denar. Povrh je imel pred seboj lep zgled svojega brata Jurija, ki je tudi doktoriral v Freiburgu, a je bil zdaj že 7 let kapucin kot p. Apolinar.
Novinec v samostanu
Marko se je obrnil na kapucinskega provinciala s prošnjo, da ga sprejme v red. Ta mu je svetoval, naj še razmišlja, moli in se potem trezno odloči, kajti kapucinsko življenje je resna in nespremenljiva zadeva.
V pričakovanju, da ga provincial sprejme, se je dal posvetiti. Takoj po novi maši je ponovno poslal prošnjo za sprejem v red. Bil je sprejet, dobil je ime p. Fidelis iz Sigmaringna. P. Angel iz Milana njegov magister, je imel lep nagovor z mislijo: “Bodi zvest in dal ti bom venec zmage.” P. Fidelis si je zapisal v brevir besede za spomin: “Spominjajte se dneva, ko ste šli iz Egipta!”
V Altdorfu se je med 15-letnimi novinci nahajal tudi 34-letni p. Fidelis. Vendar se ni počutil neugodno. Trudil se je, da bi bil ponižnejši, pazlivejši in bolj poslušen od drugih.
V noviciatu je napisal knjižico: Duhovne vaje. Njena vsebina je v glavnem: Biti moram povsem božji. Živeti moram samo za Boga. Nobene druge skrbi nočem imeti, razen da delam Bogu veselje. V iskanju in najdenju največje dobrine, Boga, je popolna sreča. To dragoceno delce je bilo marsikateremu bratu v duhovno korist.
Na praznik sv. Frančiška 1613 je p. Fidelis naredil večne zaobljube “z ožarjenim obrazom in nenavadno pobožnostjo”, se spominja očividec. Lastnoročno je zapisal v Oporoki, da zapušča vse stvari ubogim, sebe pa predaje Kristusu “z zavestno odločitvijo. . za vedno; telo in dušo, kot živo žrtev v tem svetem redu.”
Po letu noviciata je zopet vzel v roke teološke knjige, zato da poglobi svoje teološko znanje, kajti apostolat, ki je stal pred njim je zahteval široko in trdno pripravo. V Konstanci je imel za profesorja znamenitega in svetniškega p. Janeza Krstnika iz Poljske, ki si ga je izbral tudi za svojega spovednika.
Apostolski pridigar
Leta 1618 je začel sv. Fidelis nastopati kot pridigar v Altdorfu. Pot ga je seve vodila tudi po drugih kantonih. Za pridigarsko dejavnost je bil izdredno usposobljen; imel je vse pridigarske sposobnosti, znanje, modrost in življenjsko izkustvo, priporočala ga je svetost njegovega življenja. Njegovi govori so bili kratki, dobro pripravljeni, klene vsebine, jasno in goreče povedani, logični in prepričevalni, vendar ne napadljivi, kar je bilo takrat redkost.
Hkrati je bil ves čas do smrti tudi predstojnik bratov, največ s sedežem v Feldkirchu. Do bratov je bil blag, vendar pa tudi zahteven glede predpisov Vodila in Konstitucij. Dnevno je prosil Marijo in svetnike za 2 milosti: da bi živel vedno brez smrtnega greha in da bi mogel preliti svojo kri za Gospoda. Zaupal je, da bo uslišan.
Med družinami, sovražniki in veroizpovedmi je skušal biti vedno angel miru. Apostolski nuncij Scappi se je njega poslužil za prenovo benediktinskega samostana v Pfaffernu.
Ko se je med avstrijskimi vojaki v Feldkirchu razpasla kuha, jih je p. Fidelis dnevno večkrat obiskal, spodbujal, opogumljal in jim stregel. Nekaj jih je pridobil za katoliško vero. Ko so vojaki odšli v Recijo, so prosili, da bi tudi on šel z njimi. Govoril je 4 jezike: nemški, latinski, francoski in italijanski.
Postal je prijatelj z zaporniki v Feldkirchu.
Pavel V: je želel poslati misijonarje v Recijo, to je deželo v Švici, ki je mejila na Tirolsko, Lombardijo, Tesin in San Gallen. Red je sprejel papeževo prošnjo in 3 province Brescia, Milano in Švica so poslale svoje misijonarje. Švicarji so dobili Prattigau in Chur. Švicarski provincial je izbral p. Fidelisa kot “najbolj sposobnega” misijonarja, da bi zajezili krivoverstvo in dvignili katoliško vero. Za pomoč mu je dal p. Janeza iz Kruewangena. Kongregacija za širjenje vere, ki je bila komaj postavljena, je potrdila poslanstvo misijonarjev.
P. Fidelis je dobil v Prattigauu ljudstvo, ki je bilo zelo fanatično, sovražno katoliški veri in je bilo močno predano luteranskim naukom. P. Fidelis se je zelo trudil, nastopil z vso milino in je res spreobrnil mnogo krivovercev h katoliški veri. P. Fidelis je zaupal prijatelju, da je prepričan, da ga boto tu ubili, vendar je pripravljen tudi na to, samo da bi se zaradi tega kdo spreobrnil h katoliški veri. Spreobračanja so bila vedno pogostejša. Nazadnje je bil v Prattigau še samo eden krivoverec.
Mučenec za vero
Zaradi tolikih uspehov so krivoverci sklenili zaroto in naredili načrt, kako bodo p. Fidelisa spravili s sveta. Zlasti še, ker je prav tedaj novoustanovljena Kongregacija za širjenje vere imenovala p. Fidelisa, kot najbolj hrabrega misijonarja, za prefekta misijona v Reciji.
P. Fidelis je slutil, da se bliža dan njegove usmrtitve. Ni se motil.
Po veliki noči leta 1622 se je vrnil v samostan v Feldkirch, kjer je bil samostanski predstojnik. Pred odhodom v svoj misijon se je s prižnice poslovil od vernikov, češ da ga tokrat zadnjič vidijo in slišijo, ker ga bodo krivoverci ubili zaradi vere.
Dne 23. aprila je maševal v Gruschu. Po maši so ga neki krivoverci povabili, naj pride naslednji dan, v nedeljo, gotovo maševat v Seewis. Slutil je zasedo, vendar je čutil dolžnost, da imajo verniki mašo.
Dne 24. aprila se je p. Fidelis zjutraj spovedal, nato je maševal v Gruschu, na kar je v spremstvu kapitana Joahima Colonne in nekaj vojakov odšel v Seewis. Cerkev je bila natlačeno polna. Ob 9. uri gre na prižnico. Tam najde listič z napisom: “To je tvoja zadnja pridiga!” Naustrašeno začne govoriti o svoji temi: “En Gospod je, ena vera, en krst” (Ef. 4, 5). Kmalu vpadejo v cerkev oboroženi krivoverci z velikim krikom. Zapovedo pridigarju, naj stopi s prižnice. Vojaki, ki so ga varovali, so bili ubiti. En strel namenjen njemu, zgreši. P. Fidelis stopi pred oltar, vendar, da se ne bi omadeževala cerkev, gre raje ven. Zunaj ga 20 mož hitro obstopi, napade in pobije na tla s težkim tolkačem. Mučenec zakliče imeni Jezus, Marija, odpusti napadalcem in obleži mrtev, potem ko mu je meč prebodel prsi. Ostal je Kristusu zvest, kot je obljubil pri svoji preobleki.
Šele drugi dan so ga pokopali na skupnem pokopališču v Seewisu. Na grob so postavili križ, to je bilo vse. Na prošnjo kapucinov so oktobra, torej po 6 mesecih, v spremstvu vojakov odkopali njegove ostanke: pri tem so našli, da sta bili odsekani glava in leva roka. Njegovo glavo so dobili kapucini v Feldkirchu, telo pa so pokopali v stolnici v Churu.
P. Fidelis je bil po 107 letih razglašen za blaženega in mučenca, prvega mučenca Kongregacije za širjenje vere. Benedikt XIV. pa je razglasil bl. Fidelisa za svetnika skupaj s kapucinskim misijonarjem sv. Jožefom Leoniškim.
Sv. Fidelis je najmlajši Kapucinski svetnik, umrl je star komaj 44 let; prav tako je tudi najmlajši med kapucinskimi svetniki po redovniški starosti: živel je le 10 let v kapucinskem redu.
Sv. Fidelis je krasen zgled sposobnega in gorečega misijonarja.
Vir
Sveti Frančišek Asiški je v uboštvu in veselju živel Kristusov evangelij. Njegov zgled je privabil veliko število učencev. Zanje je sestavil Vodilo redovna pravila, ki jih je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Frančiškova evangeljska širina je kasneje povzročila, da so ta pravila razlagali različno in tako so se iz njegove prvotne zamisli rodili trije frančiškanski redovi: minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih; observanti, ki so hoteli živeti dobesedno po Frančiškovem Vodilu (različne veje observantov so se pozneje združile v današnji red frančiškanov), in kapucini, strožja reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju, kmalu po Lutrovi reformi.
Prvi mučenec mladega kapucinskega reda je bil sv. Fidelis iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Rov. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.
Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali ‘advokata siromakov’. Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (Zvest). Potem je nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (1618-1648) razvnel strasti do skrajnosti.
V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fidelis prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.
Sredi januarja leta 1622 je prišel v popolnoma protestantski vzhodni del Švice, da bi pridobil ljudi nazaj za katoliško vero. Naletel je na fanatičen odpor kalvinskih pridigarjev, ki so ga pri ljudstvu očrnili kot avstrijskega biriča. Z zvijačo so ga zvabili v kraj Seewis, češ da kmetje želijo, naj jim pride pridigat. Ko je v nedeljo, 24. aprila 1622 stopil na prižnico, je nastal hrup, pred cerkvijo so kriki in streli pretresli zrak. Uporni kmetje so najprej pobili avstrijsko varnostno stražo. Strel, namenjen pridigarju, je zgrešil cilj. Fidelis je še prišel s prižnice in se skušal rešiti skozi zakristijska vrata. Komaj je bil zunaj cerkve, je z meči, vilami in koli planilo nanj kakšnih dvajset mož in zahtevalo od njega, da sprejme njihovo vero. Fidelis jim je odgovoril: »Prišel sem semkaj, da se bojujem proti krivi veri, ne pa da jo sprejmem!« Ko je množica to slišala, je planila nadenj in ga pobila.
Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746.
Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.
Vir
Pred Markom Royem, izredno nadarjenim mladeničem, se je v mladosti odpirala bleščeča kariera. Po študiju na univerzi v Freiburgu, kjer je naredil doktorat iz cerkvenega ter državnega prava in kasneje še iz filozofije, je sprva veliko potoval in delal v Franciji kot vzgojitelj plemiških sinov. Že kot mlad pravnik je dobil naziv »odvetnik siromakov«, saj se je veliko zavzemal za reveže, jim nudil pravno pomoč ter se boril proti raznim krivičnim obsodbam. To ga je tudi pripeljalo do preobrata v njegovem življenju: ko je namreč ugotovil, da je njegov boj proti čedalje pogostejšim krivicam in slabim razmeram v sodstvu boj z »mlini na veter«, je zaprl svojo pisarno in sklenil vstopiti v mlad red kapucinov. Všeč mu je bil njihov molitveni duh, vnema za duše in uboštvo. Dal se je posvetiti v duhovnika, nato pa vstopil v samostan. Po slovesnih zaobljubah je dobil ime p. Fidelis. Frančiškov duh ga je tako prevzel, da je izdal knjižico z naslovom Vaje serafinske pobožnosti, v kateri je v molitvah in premišljevanjih popisal spremembo svojega življenja. Po dodatnem študiju je nastopil pridigarsko službo, ki je bila močno orožje v boju proti naraščajočemu protestantizmu. Časi so bili namreč izredno težki, izbruhnila je tridesetletna vojna, v kateri so se katoličani in protestantje zagrizeno bojevali med seboj. Fidelis je z gorečimi pridigami poskušal pridobivati ljudi; nanje se je pripravljal z dolgimi molitvami, postom in drugimi oblikami spokornosti. Spal je malo, svojo moč pa je črpal predvsem iz evharistije. Za vero je bil pripravljen vsak trenutek umreti in slutil je, da se bo to tudi v resnici zgodilo. Mučeniško smrt je dočakal v kraju Seewies, kamor so ga kalvinci zvabili s pretvezo, da ga tamkajšnji kmetje želijo poslušati. Šel je, kmetje pa so ga napadli in umorili.
Ime: V latinščini fidelis pomeni »zvesti, verni, pošteni«.
Rodil se je leta 1577 v Sigmaringenu v Nemčiji, umrl pa 24. aprila 1622 v Seewiesu v Švici.
Družina: Marko Roy (njegovo krstno ime) se je rodil kot predzadnji od šestih otrok. Oče Johannes je bil mestni župan, materi pa je bilo ime Genovefa. Družina je bila imovita in pobožna.
Zavetnik: Velja za zavetnika škofij Freiburg in Feldkirch; rodbine Hohenzollerjev; dežele Vorarlberg; pravnikov, priprošnjika v sodnih zadevah, za širjenje vere.
Upodobitve: Običajno je upodobljen v kapucinski obleki, z mečem, bodičastim kijem, s katerim naj bi ga pobili, in s palmo kot simbolom mučeništva; upodabljajo ga tudi kot pridigarja.
Beatifikacija: 24. marca 1729 ga je papež Benedikt XIII. razglasil za blaženega, za svetnika pa Benedikt XIV. 29. junija 1746.
Goduje: 24. aprila.
Misel: »Ah, najslajši, najdobrotljivejši Jezus, obvaruj me, da bi kateregakoli človeka, pa naj bi me še tako sovražil in preganjal, zaničeval, omalovaževal ali imel za nevrednega, da bi ga poniževal ali se odvračal od njega. Ne daj, da bi me kdaj obšlo sovraštvo do njega ali občutek grenkobe, in ne dovoli, da bi dvomil o njegovem poboljšanju, dokler živi.«
Vir
Sveti Fidélis iz Sigmaríngna, duhovnik in mučenec, ki je deloval najprej kot »advokat siromakov« in nato je vstopil v kapucinski red. Živel je strogo v bedenju in molitvah in bil marljiv pri oznanjevanju božje besede. Ko je bil poslan v Retijo, da bi utrdil pravi nauk, je bil od heretikov ubit zaradi katoliške vere v Seewisu v Švici.
Vir
Views: 52
Marija Elizabeta Hesselblad se je rodila na Švedskem kot peta od trinajstih otrok v luteranski družini. Ko je bila stara 18 let, se je izselila v Ameriko, kjer je delala kot bolničarka v newyorški bolnišnici Roosevelt. Tam je v stiku z bolniki in njihovim trpljenjem izostrila človeško in duhovno občutljivost ter to oblikovala po zgledu rojakinje sv. Brigite. Vneto je preučevala katoliški nauk in leta 1902 prejela zakrament sv. krsta. Pod navdihom Svetega Duha je obnovila red sv. Brigite v skladu z zahtevami in znamenji časa. Njeno vodilo je bilo: Da bi bili vsi eno. Svoje življenje je izročila Bogu, da bi združila luteransko Švedsko s katoliškim Rimom. Hčere sv. Brigite je pripeljala na Švedsko, najprej v Djursholm, leta 1935 pa v Vadsteno. Med drugo svetovno vojno je pomagala številnim preganjanim Judom, v svoji redovni hiši je s sestrami delila hrano in obleko potrebnim.
Pod navdihom Svetega Duha je obnovila glede na zahteve in znamenja časa red sv. Brigite. Njen apostolat je navdihoval velik ideal »Da bi bili vsi eno.« To jo je gnalo, da je dala svoje življenje Bogu, da bi združila Švedsko z Rimom. Z velikim pogumom in daljnovidnostjo je pripeljala hčere sv. Brigite na Švedsko, v Djursholm ter zatem leta 1935 v Vadsteno.
Vilfrid Yorški velja za najodličnejšo osebnost v angleški cerkveni zgodovini sedmega stoletja. O njegovem otroštvu ne vemo veliko, le to, da je s štirinajstimi leti zapustil domači kraj in družino ter najprej kratek čas preživel na dvoru kralja Osviua v Northumbriji. Sledilo je šolanje v samostanski šoli v Lindisfarni. V deželi so se v tem času vnemali spori in prepiri o raznih cerkvenih običajih in liturgiji med rimsko in keltsko duhovščino. Vilfrid je bil na strani tistih, ki so trdili, da so keltske navade nepopolne, zato se je pri dvaindvajsetih letih odločil, da gre v Rim in tam spozna cerkvene in meniške navade Apostolskega sedeža. V Rimu se je lotil proučevanja cerkvene discipline pod vodstvom arhidiakona Bonifacija, papeževega osebnega svetovalca. Med drugim se je učil natančnega izračunavanja datuma velike noči pa tudi mnogih drugih stvari s področja cerkvenega reda. Po več mesecih študija se je ob vrnitvi domov za tri leta ustavil v Lyonu, kjer je prejel tonzuro. Po petih letih se je vrnil v domačo Northumbrijo in se spoprijateljil z Alkfrithom, sinom kralja Osviua. Alkfrith je prav tako zagovarjal rimsko versko prakso, zato je Vilfridu zaupal vodenje samostana Ripon, od koder je že prej pregnal keltske menihe. Na njegovo pobudo je bil Vilfrid tudi posvečen v duhovnika. Leta 664 je Vilfrid sodeloval na sinodi v Whitbyju, ki jo je sklical kralj Osviu. 
Tu so z vso silovitostjo izbruhnili prikriti spori med keltsko in rimsko duhovščino. V ozadju sporov zaradi različnih metod preračunavanja datuma velike noči je bilo veliko pomembnejše vprašanje, kdo je zadnja avtoriteta, ki jo je treba v Cerkvi poslušati glede reda in discipline. Opat Kolman, predstavnik keltske veje, je zagovarjal stališče, da je to apostol Janez in izročilo sv. Kolumba, Vilfrid pa stališče rimske Cerkve. Kralj je sprejel Vilfridovo stališče, kar pa je povzročilo delitev northumbrijske škofije. Vilfrid je bil imenovan za škofa v Deiri s sedežem v Yorku. Da bi bil pravoverno posvečen, se je odpravil v Galijo, kjer ga je posvetilo dvanajst škofov, nato pa je tam ostal kar tri leta. Medtem pa je York že dobil novega škofa, zato se je Vilfrid po vrnitvi nastanil v svojem samostanu Ripon. Kasneje se je vrnil na svoj zakoniti škofovski sedež in devet let vodil škofijo. V tem času je sezidal več samostanov in skrbel za vzgojo plemiških sinov, ob tem pa si je pridobil tudi veliko bogastvo in močan vpliv, kar je bilo povod za zavidanje kraljice. Ta je dosegla, da je Vilfrid izgubil škofijski sedež in posestva ter bil izgnan iz države. Svojo »pravico« je Vilfrid poiskal v Rimu, kjer je sinoda v Lateranu razsodila v njegov prid, a so listino v Northumbriji razglasili za ponaredek in ga spet izgnali. Pet let je nato prebil v južni Angliji in spreobrnil njene prebivalce Susekse. Svojo pravico je še večkrat poskušal uveljaviti, a neuspešno; to mu je uspelo šele proti koncu življenja.
Imena: Marija Saloma, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Vsako leto na cvetno nedeljo in na veliki petek v cerkvi poslušamo pasijon poročilo štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju. Na cvetno nedeljo se zvrstijo evangelisti Matej, Marko in Luka, na veliki petek pa nam leto za letom govori evangelist Janez. Slišimo tudi njegove besede: »Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena«. Marije Klopajeve, ki je bila med ženami, ki so stalno spremljale Jezusa in mu stregle na njegovih potih, se zaradi te dobrote pa tudi zvestobe božjemu Učitelju do konca, Cerkev spominja na današnji dan.