V Londonu (na Angleškem), blaženi Jurij Gervase, duhovnik in mučenec iz Reda svetega Benedikta, ki je, čeprav je bil ujet kot učenec v Kolegiju za Angleže v Duoai [duej], v času pastoralnega delovanja v domovini, stanovitno izpričal katoliško vero pod kraljem Jakobom I., in bil obešen.
Vir
Views: 2
Imena: Helena, Alena, Alenka, Ela, Elica, Elen, Elina, Hela, Helen, Helenca, Ilona, Jela, Jelca, Jelena, Jelka, Lenka, Lenka, Lenčka.
Rodila se je leta 1835 v mestu Lucca srednje premožnim staršem. Ti so ji omogočili izobrazbo, značilno za dekleta tiste dobe. Helena pa je hrepenela po višji stopnji in se na primer skrivaj poglabljala v latinščino.
Bila je prepričana, da morajo biti tudi ženske kulturno razgledane. Zato se je veliko učila, pisala in tudi objavljala. Dvaindvajsetletna je dala pobudo za Marijin vrtec in malo pozneje za Duhovna prijateljstva, kjer so se zbirale mlade žene in se poglabljale v duhovno življenje. V sedemletni bolezni, ki jo je priklenila na posteljo, je iz teh zamisli nastala že nekakšna skupnost.
Leta 1870 je romala v Rim in tam hotela stopiti v ženski red s strogo klavzuro. Toda okoliščine (Rim so tega leta zasedle italijanske čete in s tem končale papeško državo) so ji narekovale ustanovitev Instituta sv. Cite, kjer so se žene, čeprav še ne povezane v skupnost, obvezale, da bodo skrbele za šolanje deklic. Skušnja pa je pokazala, da bi se zaradi uspešnejšega dela morale bolj povezati. Tako je leta 1882 nastala družba z imenom Oblatinje Svetega Duha.
Helena je spoznala pomen tiskane besede za Cerkev, zato je veliko pisala in objavljala Knjižice, namenjene poročenim, zaročenim ženskam, delavkam, gospodinjam, pisala pa tudi za učiteljice po šolah. Tako je nastala Kratka zgodovina Italije, sestavljena po zgledu spisov sv. Janeza Boska.
V njeni zreli duhovnosti so bile odločilne tri besede: Sveti Duh, binkošti, dvorana zadnje večerje. Leta 1886 je prosila papeža Leona XIII., naj pospeši prenovo Cerkve z na novo odkrito pobožnostjo k Svetemu Duhu. Zato je napisala knjigo z naslovom Nova dvorana zadnje večerje. Lahko rečemo, da je papež njeno pobudo sprejel in leta 1897 izdal okrožnico z naslovom Divinum illud munus, ki govori o Svetem Duhu.
Prišla pa je zanjo “ura teme”. V letih 1905 in 1906 so jo v kongregaciji začeli obdolževati, da slabo gospodari z imetjem družbe in da razsipava denar pri izdajanju svojih knjig. Cerkvene oblasti so ji svetovale, naj se službi vrhovne predstojnice odpove. Helena je to 29. septembra 1906 v duhu pokorščine tudi storila in ponižanje darovala za Cerkev. Umrla je 11. aprila 1914 v sluhu svetosti. V mestu Lucca so jo takoj po smrti imeli za svetnico.
Za blaženo jo je 26. aprila 1959 kot prvo v svojem pontifikatu razglasil bl. papež Janez XXIII.
***
Pisateljica, teologinja, oznanjevalka in svetnica – tako bi lahko na kratko označili to izredno nadarjeno in vsestransko ženo, ki jo je leta 1959 papež Janez XXIII. razglasil za blaženo. Rodila se je 23. julija v mestu Lucca v Italiji. V domači hiši je prejela temeljito izobrazbo: študirala je italijanščino, francoščino, glasbo, slikarstvo in celo latinščino. Z devetnajstimi leti je postala bolničarka med bolniki s kolero, pri dvaindvajsetih pa jo je napadla zahrbtna bolezen, ki jo je za skoraj osem let položila v posteljo. Tu je študirala cerkvene očete in izmed svojih obiskovalk izbrala skupino duhovnih prijateljic, ki naj bi se posvečale posebnim oblikam kontemplacije. Ko je ozdravela, je nadaljevala študij in potovala, pozneje pa v domačem kraju, po začetnih težavah in neuspehih, ustanovila skupnost žena, ki bi se, sredi sveta, posvečala poučevanju in vzgoji deklic; posvetila jo je sveti Citi, zavetnici mesta. To je skupnost brez zaobljub, ki se prostovoljno ukvarja z izobraževanjem. Načrt, ki je v njej zorel kar nekaj časa, se je začel počasi uresničevati: vse vernike pripeljati k Svetemu Duhu. Papež jih je poimenoval oblatinje Svetega Duha.
»O Marija, ti si vedno pustila Svetemu Duhu, da ti je vodil misli, srce in dejanja … Daj nam prav razumeti, kako so srečne in kako hitijo po poti popolnosti vse tiste duše, ki pustijo, da jih vodi Sveti Duh, ki ga molijo, prosijo, poslušajo, ubogajo in svojega duha v vsem podrejajo božjemu Duhu.«
»Kam pojdem, moj Bog, h komu se zatečem, če se oddaljim od tvojega Duha? Ali ni mar tvoj Duh počitek v trudu, tolažba v joku in najboljši tolažnik v vsaki bridkosti in stiski? … Sveti Duh, daj, poživi mi vero in daj mi, da bom resnično verovala v to tolažljivo obljubo, iz katere izvira upanje. Ne prosim, da me rešiš iz bridkosti, ampak zasuči bridkost tako, da mi bo služila za vajo v pravi kreposti in za rast v sveti ljubezni … Daj mi, o ljubi Gost moje duše, da bom čutila tvojo dobrotno navzočnost … Prosim te krotke in mirne potrpežljivosti in moči, ki je potrebna, da bom trpela brez krivde, brez tožbe, brez duhovne potrtosti, da, celo z vedrim mirom in z zasluženjem.«
»O Sveti Duh, ti si spremenil mrzla in plašna srca v srca, ki so polna vroče ljubezni in poguma … Naredi z menoj, kakor si naredil o binkoštih z apostoli: razsvetli, vžgi, utrdi mojo dušo ter daj, da bo svojemu Bogu vračala ljubezen za ljubezen. In ta ljubezen naj obstoji v svetih delih, v stanovitni odpovedi, v iskreni ponižnosti, v velikodušnem žrtvovanju; z eno besedo, v ljubezni, ki naj bo podobna tisti, s katero si vžgal nove vernike v dvorani zadnje večerje.«
»V evharistični daritvi se ti, Jezus, žrtvuješ kot naša glava, vernike pa žrtvuješ kot svoje ude. Jaz se povsem izročim v tvoje roke, ker bi bila rada tako srečna, da bi bila s teboj ena in ista žrtev … A je potrebno, da se name razlije tvoj Duh; le tako bo daritev, s katero se ti mislim darovati, prijetna večnemu Očetu.«
»Ti pa, božji Duh, me močneje priveži na Jezusa, prenovi suho zemljo mojega srca, da bo rodila nebeške sadove; in ostani vedno v meni in delaj za moje izpopolnjenje.«
Vir
V mestu Lucca [lúka] (v Italiji), blažena Helena Guerra [géra], devica, ki je ustanovila Kongregacijo oblatinj Svetega Duha za vzgojo deklic. Čudovito je poučevala kristjane o sodelovanju Svetega Duha pri odrešenju.
Vir
Views: 36
– Pri Coimbri [koimbri] (na Portugalskem), blažena Sáncija, devica, ki je kot hči kralja Sancha I. [šánča] ustanovila ženski cistercijanski samostan Celas, in ravno tam oblekla redovni habit. (*1180 – † 13. marec 1229)
– Na Portugalskem, pogreb blažene Sánkcije, kraljice, ki je zapustila kraljevsko dostojanstvo in sprejela redovno obleko v samostanu Celas, katerega je dala sezidati. Poveličana celo s čudeži je zaslužila večno kraljestvo. Bila je sestra blažene Terezije Portugalske in blažene Mafalde Portugalske.
Vir
Sancija se je rodila leta 1180. Zaradi njene lepote in krepostnega značaja so se mnogi plemiči potegovali za njeno roko, a je vse zavrnila, ker se je hotela posvetiti samo Kristusu. Kneginja Sancija je živela na svojem dvoru s svojimi služabnicami kakor bi bila v samostanu. Zelo je skrbela za uboge, sama pa je živela spokorniško življenje. Po zgledu svoje sestre Terezije je v Coimbri leta 1216 začela z gradnjo samostana Cellas, ki je bil v treh letih pozidan in je imel prostora za trideset sester. Leta 1223 ji je v tem samostanu škof nadel redovno obleko cistercijanke, svoj dvor pa je prepustila frančiškanom za samostan. Ker je že prej živela v molitvi in pokori, ji redovniško življenje ni delalo težav. Mnogo noči je prečula v molitvi. Zlasti je prisrčno častila Devico Marijo. Posebno se je odlikovala in se sosestram priljubila zaradi iskrene ponižnosti in zaupljivosti. Ni marala, da bi ji zaradi kraljevskega rodu in kot ustanoviteljici izkazovali kakšne časti. Zase je izbirala najnižja dela in nikoli ni sprejela službe predstojnice. S svojim zglednim življenjem je vplivala na sosestre, da so jo primerjale cvetočemu travniku, same pa so se imele za čebele, ki na cvetovih njenih kreposti srkajo med. Ko je leta 1229 na smrt zbolela, ji je ob smrtni postelji stala njena sestra Terezija. Sancija jo je pred svojo smrtjo spodbujala, naj postane cistercijanka. Sancija je umrla 13. marca. Po njeni smrti je Terezija njeno truplo skrivaj prepeljala k sebi v Lorvao.
Obe sestri je ljudstvo častilo kot svetnici takoj po smrti, zlasti zaradi mnogih ozdravljenj, ki so se godila ob njunih grobovih ali ob zatekanju k njima. Ko so leta 1617 odprli grob blažene Terezije, so našli njeno telo nestrohnjeno. Nestrohnjeno je bilo tudi telo njene sestre Sancije. Obe sestri je za blaženi razglasil papež Klemen XI. leta 1705.
Vir
Views: 4
Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obljube v redu pasijonistinj.
Ime: Pri krstu je prejela imena: Gema, Umberta in Pija; poznamo jo najbolj kot sv. Gemo. Beseda pomeni biser.
Rodila se je 12. marca 1878 v Camiglianu v Italiji, umrla pa 11. aprila 1903 v Lucci blizu Ligurske obale v Italiji.
Družina: Bila je najstarejša hči izmed osmih otrok obubožanega lekarnarja Henrika in njegove žene Avrelije.
Skupnost: Ustanovitelj reda pasijonistov je sv. Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub naredijo še četrto, da bodo premišljevali Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.
Zavetnica: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam.
Kreposti: Bila je žena molitve in junaške ljubezni do trpljenja; bila je skromna, iznajdljiva, darežljiva, sočutna in rada je negovala bolnike.
Čudež: Gemo so napadale hude bolezni. Pri enaindvajsetih so bili prepričani, da bo umrla. Na priprošnjo sv. Marjete Alacoque je v trenutku čudežno ozdravela in se celo zaposlila.
Doživetja: Od čudežne ozdravitve do smrti je doživljala zamaknjenja in mistična doživetja. Na sebi je nosila Kristusove rane, ki so se pojavljale vsak četrtek, doživela je tudi kronanje s trnjem, bičanje in krvavi pot.
Upodobitve: Upodobljena je kot dekle, ki moli, s Kristusovimi ranami ali s simbolom križa in srca na prsih.
Goduje: 11. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 29. novembra 1933 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa 2. maja 1940 za svetnico.
Grob: V cerkvi samostana pasijonistinj v mestu Lucca.
Napis na grobu: »Bolj jo je razjedal žar zaradi božje ljubezni kot njena bolezen.«
Vir
O tej svetnici novejše dobe je znani italijanski hagiograf in pisatelj Peter Bargellini napisal: “Po videzu več kot običajna, se banalno skriva neobičajna svetnica: mistikinja v stalnem, čustvenem pogovoru z Jezusom; oseba kontemplacije, ki moli s preprostostjo otroka in prodornostjo teologa; oseba, ki z nasmehom premaguje najstrašnejše težave, enostavno prepuščajoč se vodstvu svojega angela varuha. Nedolžna duša, ki že kot deklica zapisuje v svoje prve šolske beležke vsakodnevne misli in molitve, z odločitvami vedno bolj čistega življenja.
Pogovarja se s svojim angelom varuhom in mu zaupa kočljive naloge, kot na primer, da on prenaša njeno dopisovanje z njenim duhovnim voditeljem, ki biva v Rimu. In pisma skrivnostno prihajajo na določen naslov, čeprav ne prihajajo preko redne poštne službe.
Zgodaj je ostala sirota, zapuščena skoraj v popolni bedi. Na smrt zbolela, prišla skoraj do groba in bila nato čudežno ozdravljena. V mestu obdanem z zidovjem in drevjem – Lucca, jo imenujejo “dekle milosti”. Hitro se je razvedelo, da njene črne rokavice in temna obleka skrivajo znamenja Trpljenja. Njene rane na rokah, nogah in strani se boleče odpirajo in krvavijo vsak teden.
Sprejeta kot hči v pobožno in premožno hišo viteza Mateja Gianninija tam preživlja skrito življenje med hišo in cerkvijo, Vendar osupljivi izrazi njene svetosti presežejo zidovje mesčanske hiše. Izvršuje spreobrnenja, napoveduje prihodnje dogodke, pada v zamaknjenja. V molitvi se znoji s krvavim potom; na njenem telesu se poleg ran od žebljev kažejo tudi rane od bičanja.
Ona, Gema Galgani, pa ne reče ničesar, oziroma bolje rečeno, vedno izjavlja: ‘Da!’. Ne želi ničesar, oziroma bolje rečeno, od Jezusa si želi še več trpljenja, vedno več trpljenja.
Bila je velika sobota leta 1903, ko je Gema Galgani umrla v starosti 25 let, uničena od bolečin , vendar do zadnjega želeč še več bolečin.”
Zdaj pa, pod vodstvom p. Giacinta, pasionista, dobrega poznavalca sv. Geme Galgani, spoznajmo “curiculum” – tek njenega neobičajnega življenja v katerem je na pragu XX. stoletja na tako otipljiv način prišla do izraza tista duhovna nadnaravnost, ki se izmika vsakršnemu cenenemu pojmovanju.
Rodila se 12. marca leta 1878 na koncu pontifikata Pija IX. in začetku pontifikata Leona XIII. Praktično bo živela ves čas Leonovega pontifikata, za katerega lahko rečemo, da odpira moderno obdobje Katoliške Cerkve. Njeno rojstno mesto je Camigliano blizu Lucche v Toskani, eni izmed kulturno najbogatejših področij Italije, deželi lepe besede in elegantnega obnašanja. Hči globoko pobožne matere je bila že od majhnega učljiva njenih naukov. Materi je bilo ime Avrelija, rojena Landi. Pod njenim modrim vzgojnim vodstvom je zgodaj začutila živo željo po nebesih in nek skrivnosten odnos do križanega Jezusa. To drugo jo bo pripeljalo do viška mističnega doživljanja Kristusovega trpljenja.
V Lucchi je obiskovala šolo sester svete Cite, njena učiteljica pa je bila blažena Helena Guerra, ustanoviteljica oblatinj Svetega Duha oz. sester svete Cite. To je bila izbrana duša, velikodušna, pobožna k Svetemu Duhu, ter je zaradi tega lahko zelo dobrodejno vplivala na deklico Gemo Galgani. Ob tem naj omenimo, da je tudi njena učiteljica dosegla čast oltarja, saj jo je blaženi papež Janez XXIII. 26.aprila leta 1959 razglasil za blaženo.
Gema je pri osmih letih ostala sirota brez mame. Ker je bila dobro poučena in pobožna je lahko pred drugimi otroci pristopila k Prvemu svetemu obhajilu, ki ga je doživela kot veliko blaženost, mislila je, da bo od radosti umrla. V šoli je prehitela vrstnice po znanju in obnašanju. Ko ji je bilo 16 let ji je umrl brat Gino in je morala prekiniti šolanje. Večkrat je bila operirana zaradi sušice mozga in hrbtenice. Zaradi bolezni ni mogla stopiti v samostan. Očeta lekarnarja je izgubila, ko je bila stara 19 let. Takrat je padla v največjo materijalno bedo. Iz usmiljenja jo je sprejela pobožna duša Cecilija Giannini iz Lucche. Tam bo Gema s številno družino Mateja Gianinija, prav tako lekarnarja, preživela leta do svoje smrti.
Gospod je v svoji, nam nedoumljivi previdnosti, Gemo Galgani želel obogatiti s posebnimi darovi. To je bila nagrada za njeno izjemno zvestobo. Gospod jo je obdaroval z zamaknjenji v katerih je videla Jezusa in se z njim prisrčno pogovarjala, njegovo mati Marijo, svetnike; posebno svojega angela varuha, ki ji je bil, kot poštar na voljo, ko je pisala svojemu duhovnemu voditelju očetu Germanu sv. Stanislava.
Višek njene mistike bo doživljanje Kristusovega trpljenja. Potila je krvavi pot, čutila bolečine bičanja, trnjeve krone, ran na rokah, nogah in strani. Vse to pa se je končalo na željo njenega spovednika, božjega služabnika Giovannija Volpi, škofa. Vseeno pa niso prenehale bolečine ampak samo zunanji izrazi. Ob tem je zelo trpela tudi zaradi svojih dolgih in težkih bolezni. Vse to je velikodušno sprejemala in darovala kot zrtev za človeške grehe. Gemina poglavitna krepost je bila goreča ljubezen do križanega Jezusa, povezana z neutolažljivo željo, da bi čimbolj trpela. Pri vsem tem je bila preprosto nedolžna, ne glede ali je govorila z nebeščani ali z zemljani. Za seboj je pustila obilno korespondenco pa tudi nekatere druge spise. Vse to je objavljeno, pomaga pa bralcu, da vstopi v različne stopnje njenih mističnih doživetij.
Po njeni blaženi smrti je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo in svetnico. Hitro je napredoval, ker je bilo toliko prav otipljivih dokazov, da gre za veliko Božjo izbranko; Pij XI. jo je leta 1933 razglasil za blaženo. To je bilo izredno jubilejno leto, 1900 obletnica naše odkupitve. Beatifikacija se je odlično ujemala s tem, kar se je praznovalo; obletnica Jezusovega trpljenja in smrti na križu, prav to trpljenje pa je Gema Galgani doživljala na najintenzivnejši način. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za svetnico. Njeno telo častijo v svetišču zgrajenem njen v čast v Lucchi, poleg samostana redovnic pasijonistk. Imam za milost in izjemno duhovno doživetje, da sem mogel moliti na grobu te svetnice. Srečanje s svetniki je del tistega, kar je posebno lepo v našem življenju.
O svetnici obstaja številna literatura. Njen duhovni voditelj, oče German od sv. Stanislava je napisal knjigo Sv. Gemma Galgani, vergine lucchese (Sveta Gema Galgani, devica iz Lucche). Delo je doživelo več kot 10 izdaj. Isti pasionist je prav tako izdal Lettere di S. Gemma Galgani (Pisma sv. Geme Galgani, 1941), kasneje še Estasi, diario, autobiografia, scritti vari di s. Gema Galgani (Zamaknjenja, dnevnik, autobiografija, razni spisi svete Geme Galgani, 1943). Obstaja tudi: Suor Gesualda dello Spirito Santo, S. Gemma Galgani: un fiore di Passione della citta del Volto Santo (Sveta Gema Galgani, cvet trpljenja v mestu Svetega Obraza, 1944). Lucca je znana po celem svetu po dragocenem “Svetem Obrazu” – Obrazu Jezusa Kristusa križanega, ter se zato tudi imenuje mesto Svetega Obraza, kamor so v srednjem veku romali številni romarji. Tudi znani hagiograf Icilio Felici je prav tako napisal življenjepis svetnice: Santa Gemma Galgani (Sv. Gema Galgani, Firenze, 1940).
Vir
Vir2
V mestu Lucca [lúka] (v Italiji), sveta Gema Galgani, devica, znana po premišljevanju Gospodovega trpljenja in po potrpežljivem prenašanju bolečin. Pri petindvajsetih letih je končala angelsko življenje na Veliko soboto.
Vir
Views: 263
V Nikomedíji smrt svetega Evstárgija, duhovnika.
Vir
Views: 1
Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Staniša, Stanko, Stano, Stanoje, Staš, Staša, Stašo, Staško; Stanislava
Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.
Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde.
Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.
Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se je zbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.
Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.
Goduje 11. aprila.
***
Stanislav še danes spada med najbolj češčene svetnike na Poljskem. Mladi mož je bil svetovalec številnim duhovnikom in laikom in mu je zaradi svetniško zglednega življenja hotel škof Lambert prepustiti svoje mesto, vendar je kasneje postal žrtev kneza Boleslava II. Krutega. Stanislav je moral trinoga večkrat opomniti zaradi neprimernega ravnanja, nemoralnega življenja, raznih hudodelstev, zločinov in pobojev, a ni kaj dosti pomagalo. Ko ga je na koncu izobčil, mu je kralj v cerkvi lastnoročno z mečem preklal glavo.
Ime: Ime je slovansko, sestavljeno pa je iz velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«.
Rodil se je 26. julija, najverjetneje leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu na Poljskem, umrl pa 11. aprila 1079 v Krakovu.
Družina: Stanislav se je po dolgih letih neuslišanih prošenj rodil očetu Vjelislavu (Bolislavu) in materi Bogni. Njegovi starši so bili zelo pobožni, spadali so med nižje vojaško plemstvo.
Izobrazba: Starši so ga najprej poslali v nadškofijsko šolo v Gnezno, nato pa v belgijsko mesto Liege. Sedem let naj bi študiral tudi v Parizu, in sicer teologijo in cerkveno pravo. Po vrnitvi v domovino je bil posvečen v duhovnika in postal župnik župnije Čemboč, kmalu pa bil imenoval za stolnega kanonika in generalnega vikarja.
Škofija: Najpomembnejša škofija na Poljskem je bila ustanovljena okoli leta 1000, kasneje povzdignjena v nadškofijo in metropolitanski sedež. Šteje okoli 1,6 milijona katoličanov, vodi jo kardinal Stanislav Dziwisz, nekdanji tajnik bl. papeža Janeza Pavla II. Sv. Stanislav je škofijo vodil osem let (1072–1079).
Predhodnik: Lambert Sula (1061–1071)
Naslednik: Lambert III. (ok. 1082– ok. 1100)
Kreposti: Stanislav je bil goreč duhovnik, ves prežet z ideali clunyjskega gibanja za neomadeževanost duhovščine in neodvisnost Cerkve od državnih vezi. Slovel je po svojih pridigarskih sposobnostih in svetniškem življenju. Prizadeval si je za oživitev moralnih vrednot, za kar je na koncu pretrpel tudi mučeniško smrt.
Smrt: Stanislav je postal žrtev nemoralnega in krutega kneza Boleslava II., ki ga je, medtem ko je obhajal mašo v cerkvi sv. Mihaela zunaj mesta, sam pokončal z mečem in ga ukazal razkosati ter kose raztresti.
Zavetnik: Je zavetnik Poljske, zlasti nadškofije in mesta Krakov, vojskujočih se vojakov, moralnega reda.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih. Pri sebi ima meč, ki simbolizira njegovo mučeniško smrt, včasih pa pri njegovih nogah leži prebujen mrlič, ki naj bi ga Stanislav pripeljal iz groba, da je pred kraljem pričal o zakonito pridobljenem cerkvenem posestvu. Upodabljajo tudi trenutek njegove smrti.
Goduje: 11. aprila, prej 7. maja, Poljaki pa praznujejo njegov god 8. maja.
Beatifikacija: 17. septembra leta 1253 ga je v Assisiju papež Inocenc IV. razglasil za svetnika.
Vir
Spomin svetega Stanislava, škofa in mučenca, ki je bil, med krivicami svojega časa, stalni branitelj človečnosti in krščanske morale. Vodil je krakovsko škofijo kot dober pastir, pomagal revnim, obiskoval vsako leto duhovnike, slednjič ga je poljski kralj Boleslav, katerega je karal, umoril, ko je maševal.
Vir
Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.
Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.
Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.
Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.
Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on ‘mutec osojski’.
Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 670
