V Comu [kómu] (v Italiji), sveti Amántij, škof, ki je kot tretji sedel na sedežu te Cerkvi in zgradil baziliko Apostolov.
Vir
Views: 0
blaženi Dominik Iturrate – duhovnik in redovnik
V samostanu Belmonte (pri Cuenci [kuénki], v Španiji), blaženi Dominik Iturrate od Presvetega Zakramenta, duhovnik iz Reda presvete Trojice (trinitarjev), ki je z vsemi močmi skrbel za rešitev duš in čaščenje slavne Trojice.
Vir
Views: 1
sveta Marija Julija Billiart – vzgojiteljica in redovnica
Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Julija Billiart se je rodila sredi 18. stoletja v kraju Cuvilly severno od Pariza. Njeni bogati starši so nesrečno obubožali; že od 16. leta se je morala sama preživljati in opustiti misel na šolanje. Dvaindvajsetletni ji je paraliza poškodovala obe nogi. Ko jo je župnik prepričal, da je Bog s tem izbral posebno pot k popolnosti, jo je naprosil, da je začela poučevati otroke v katekizmu. V njeno kar umirjeno življenje je močno posegla francoska revolucija. Obdolžili so jo, da je skrivala duhovnike, in jo pregnali v mesto Amiens. Tu se je srečala z Jožefom Varinom, ki je po vrnitvi iz vojske začel zbirati mlade može, da bi ustanovil družbo presv. Jezusovega srca.
Varin je spoznal, da ima Julijana bogato notranje življenje in je k njej pošiljal zanemarjene otroke staršev, ki so v revoluciji izgubili življenje. Pridobila je sodelavke in pokazala velike zmožnosti za organizacijo. Čeprav je bila že dvaindvajset let priklenjena na posteljo, je leta 1803 ustanovila družbo za pouk in vzgojo deklic. Ko je naslednje leto s sodelavkami napravila redovne zaobljube, je popolnoma ozdravela. Julija si je ob zaobljubah privzela ime Marija Roza. Kmalu je ustanovila nove hiše svoje družine v Amiensu in drugod, zlasti v Flandriji. Toda čez nekaj let je prišla nova preizkušnja. Domači škof je verjel nekim lažnivim govoricam in ukazal, naj zapustijo Amiens.
Nov dom so našle v Namurju. Tam jim je škof svetoval primernejšo organizacijo in so se začele imenovati Sestre naše Gospe iz Namurja. Njene naselbine so se množile posebej v Belgiji. Marija Roza se je izkazala za modro vzgojiteljico učiteljic, ki so v vedno večjem številu stopale v družbo. O njej je šel glas, da ji pomanjkljivo izobrazbo nadomeščajo božji navdihi. Mnogo dejanj se je zvrstilo, ki jih po prepričanju ljudi ni mogla opraviti brez posebne božje pomoči. Umrla je leta 1816; za blaženo je bila razglašena leta 1906, za svetnico pa leta 1969.
Goduje 8. aprila.
Vir
Kako zna Bog vse obrniti v dobro, nam kaže tudi življenje Julije Billart, ki ji divjanje in strahote francoske revolucije niso bile prihranjene, pa je vse zmogla prenašati z junaško potrpežljivostjo in blagostjo. Revna, neuka in bolna je že v otroštvu in mladosti naredila ogromno dobrega za svojega bližnjega, »krona« njenega prizadevanja pa je bila ustanovitev Kongregacije sester naše ljube Gospe.
Ime: Njeno krstno ime Julija je ženska oblika imena Julij, ki pa je latinsko rodovno ime Julius v pomenu »Jupitrov, božji«. Kasneje je prevzela imeni Marija Roza.
Rodila se je 12. julija 1751 v mestecu Cuvilly ob reki Oise, severno od Pariza, Francija, umrla pa 8. aprila 1816 v Namurju v Belgiji.
Družina: Bila je šesti od sedmih otrok očeta Janeza Frančiška in mame Marije Alojzije Antonije Debraine. Družina je bila premožna, a je kasneje popolnoma obubožala.
Preizkušnje: Priložnosti za šolanje ni imela, saj si je morala že kot otrok trdo služiti svoj kruh. Ko je bila priča napada na očeta, se je tako prestrašila, da je ohromela in bila 22 let priklenjena na posteljo. Med francosko revolucijo so jo osumili, da je dajala zatočišče preganjanim duhovnikom, tako da so biriči zanjo že pripravljali grmado, na kateri bi jo sežgali kot čarovnico.
Skupnost: Leta 1803 je pod duhovnim vodstvom in po nasvetih očeta Jožefa Varina ustanovila družbo za pouk in vzgojo deklet, kongregacijo sester naše ljube Gospe ali notredamk. Prvo hišo so imele v Amiensu, odkoder pa so kasneje morale oditi in se zateči v Belgijo v mesto Namur. Kongregacija je danes razširjena v Ameriki, Evropi, Afriki in Aziji.
Zavetnica: bolnikov; priprošnjica proti revščini, obubožanju, telesnim boleznim.
Kreposti: Imela je bogato notranje življenje, že kot otrok je veliko naredila za vzgojo domačih deklet in fantov, ko jih je poučevala in jim razlagala katekizem. Na različne načine je pomagala pomoči potrebnim, skrbela za zanemarjene in osirotele otroke. Njena otroška preprostost ji je pomagala, da je znala čutiti z vsakim človekom in mu svetovati.
Čudeži: Največji »vidni« čudež v njenem življenju je bilo nenadno in popolno ozdravljenje po narejenih redovnih zaobljubah. Priče pa so jo večkrat videle tudi v zamaknjenju, kako je prejemala božje navdihe za svoje izjemno delo.
Upodobitve: Upodobitve prikazujejo rahlo nasmejano, dobrodušno starejšo ženo v običajni črni redovni obleki z belim ovratnikom. Najpogosteje drži v roki knjigo, upodabljajo pa jo tudi sredi množice otrok.
Grob: Pokopana je v matični hiši kongregacije v Namurju.
Goduje: 8. aprila.
Beatifikacija: 13. maja 1906 jo je papež Pij X. razglasil za blaženo, 22. junija 1969 pa Pavel VI. za svetnico.
Geslo: »O, kako je Bog dober!«
Misel: »Povezani z Bogom bomo pridobivali srca … Brez te povezave pa ne bomo mogli, razen malo hrupa, narediti nič.«
Vir
V Namuru (pri reki Mosi, na Brabantskem), sveta Júlija Billiart, devica, ki je ustanovila Inštitut svete Marije za vzgojo deklic, ter zelo pospeševala pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 117
sveti Agab – prerok
V Apostolskih delih se na dveh mestih v zvezi s svetim Pavlom in njegovim prihodnjim poslanstvom omenja prerok Agab in njegovo prerokovanje. To sta ta dva mesta:
« Nato je Barnaba odpotoval v Tarz, da bi poiskal Savla. Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohijo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane. V tistih dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohijo. Vstal je eden izmed njih, po imenu Agab, in po Duhu napovedal, da bo prišla velika lakota čez ves svet; to se je uresničilo pod Klavdijem. Sklenili so, naj vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje pomoč bratom, ki prebivajo v Judeji. To so tudi storili ter po posredovanju Barnaba in Savla pošiljali pomoč starešinam» (Apd 11,25-38).
«Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab. 11 Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.« 12 Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem.» (Apd 21,10-12).
V prvem odlomku se Agab pojavi v skupini prerokov, ki so iz Jeruzalema prišli v Antiohijo, da bi obiskali svete apostole Pavla in Barnaba. Navdahnjen s Svetim Duhom je Agab napovedal lakoto in pomanjkanje, ki je v četrtem letu vladanja cesarja Klavdija od vseh rimskih provinc najbolj prizadela prav Palestino. Zgodovinar Jožef Flavij v svojem delu Židovske starine omenja, da je v času prokuratorja Kuspija Fada in Tiberija Aleksandra Helena, kraljica Adiabene štiri leta, od leta 44 do leta 48, pošiljala v Jeruzalem egiptovsko in ciprsko žito.
V drugem odlomku je opisano srečanje sv. Pavla s prerokom Agabom v Cezareji. To je bilo leta 58, po tretjem Pavlovem potovanju. Prerok mu je napovedal, kaj ga čaka. Dogodki, ki so kmalu zatem sledili, so potrdili avtentičnost Agabovih prerokb. Nekateri zgodovinarji uvrščajo Agaba med 72 Jezusovih učencev. Rimski martirologij slavi njegov god na današnji dan. Razen teh dveh mest v Apostolskih delih o preroku Agabu ne vemo ničesar.
Kasnejša karmeličanska legenda pripisuje Agabu utemeljitev cerkve na čast Materi Božji. Zaradi tega ga nekateri upodabljajo v karmeličanski obleki s cerkvico roki, na njej pa piše:”Virgini Matri” – Devici Mariji.
Vir
– Spomin svetega Agaba, preroka, ki je, po pričevanju Apostolskih del, v Svetem Duhu napovedal, da bo prišla velika lakota na ves svet, in Pavlovo trpljenje od poganov.
– V Antiohiji, rojstni dan za nebesa svetega Agába, preroka, o katerem piše sveti Luka v Apostolskih delih.
Vir
Views: 12
sveti Dionizij Korintski – škof
V prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za ‘sovražnike človeškega rodu’, za ‘rušilce bogov’ in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 – gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.
To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane ‘odlične može’ prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.
Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«
Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.
Vir Vir2
Sveti Dionízij, korintski škof, ki, obdarovan s čudovitim poznanjem Božje besede, ni učil samo vernike svojega mesta in province, ampak s pismi tudi škofe drugih mest in provinc.
Vir
Views: 5
blaženi Avgust Czartoryski – duhovnik, redovnik in poljski plemič
Blaženi Avgust Czartoryski, rojen v Parizu leta 1858 je bil prvorojeni sin poljskega princa Ladislava in princese Marije Amparo, hčere španske kraljice. Prva šolska leta je preživel v Parizu, pod učiteljskim vodstvom sv. Jožefa Kalinowskega. Ob prvih znakih obolelosti za tuberkulozo je pričel z dolgimi potovanji, ki naj bi mu s podnebnimi spremembami izboljšala zdravstveno stanje.
Telesnemu trpljenju se je v tem času pridružil še dušni nemir. Čeprav ga je njegov oče vpeljal v diplomatsko kariero, je mladi princ vedno globlje čutil svojo poklicanost v Bogu popolnoma predano življenje. Leta 1883 je v Parizu srečal don Bosca. Ta je bil ob Avgustovem navdušenju zelo previden in ga je šele po posredovanju papeža Leona XIII. pri 29-ih letih sprejel v salezijanski noviciat. Pet let pozneje je bil posvečen v duhovnika, leto zatem pa je umrl zaradi tuberkuloze.
Kot plemič je Avgust Czartoryski v vsej preprosti služil najmlajšim. Pri svojem odločanju za duhovni poklic se je vedno posvetoval s svojimi duhovnimi voditelji. Kljub pretresom in nasprotovanju domače družine se mu je njegova velika želja izpolnila.
Blaženi Avgust Czartoryski je lahko vzornik mladih, ki pogosto s težavo odkrivajo Gospodovo hotenje in se še težje ravnajo po njem.
Vir
V Alassiu (blizu Albenge v Ligúriji, v Italiji), blaženi Avguštin Czartoryski [čartoríski], duhovnik iz Salezijanske družbe, katerega ni oviralo šibko zdravje, da bi sprejel velike darove svetosti in zvesto vršil božji poklic.
Vir
Views: 5