Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Imena: Rupert, Robert, Rupko, Ruperta, …
Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.
Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev – bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji – mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.
Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.
****
Čeprav sam ni bil Irec, temveč Frank, je bil sveti Rupert z vsem srcem in vso gorečnostjo vnet zagovornik irske misijonske metode, ki je krščanstvo približevala ljudem na nevsiljiv, prijazen način. Misijonska središča so bili samostani, kjer je prevladovala evangeljska preprostost, spokornost in osebno uboštvo ter globoko znanje verskih naukov. To in pa zlasti prisrčno ljubezen do grešnikov (uvedli so tiho, osebno spoved) je med ljudi širil tudi Rupert, še ko je bil škof v Wormsu. Njegov življenjepisec ga takole opiše: »Bil je častit Kristusov spoznavalec, preslaven učitelj katoliške vere in evangeljskega nauka ter vsakršne dobrote; bil je preprost, pobožen in moder mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu, prizadeven v delavnosti, ugleden v ljubezni in znamenit v vseh častnih navadah.« Glas o njegovi gorečnosti in svetosti je prišel tudi na Bavarsko, kjer je vladal vojvoda Theodo. Povabil ga je, naj pride misijonarit v njegovo deželo, kjer je ljudstvo še vedno v večini pogansko in nepoučeno v verskih resnicah. Rupert je, potem ko se je prepričal, da dežela res potrebuje misijonarjev, prišel za kratek čas v Regensburg, nato pa se ustavil v kraju Valarium (danes Waller-See). Kraj je bil oddaljen od prometnih poti, ob reki Ivarum (Salzach) pa so bile razvaline rimskega mesta Juvavum. Rupert je tu kmalu sezidal novo mesto, ki se je hitro razvijalo. Vanj so vodile mnoge poti, tako da je postalo idealno misijonsko središče. V okolici je obnovil rudnike soli in mesto je dobilo ime Salzburg. Sezidal je cerkev sv. Petra in ob njej ogromen samostan ter si tu izbral škofovski sedež. Sčasoma so nastali še trije novi samostani: menihi iz njih so obiskovali vse kraje, kjer so ljudje potrebovali kakršnokoli duhovno ali gmotno pomoč. Tudi Slovenci mu moramo biti hvaležni za misijonarje, ki jih je pošiljal v naše kraje. Umrl je v visoki starosti, saj naj bi dosegel skoraj sto let.
Ime: Je zloženo iz starovisokonemških besed hrod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«. Različic imena je več, najbolj razširjena je Robert.
Rodil se je v 7. stoletju v Wormsu, umrl pa 27. marca okoli leta 718 v Salzburgu v Avstriji.
Družina: Bil je iz grofovske družine Robertincev, ki naj bi bili v sorodu s frankovskimi kralji.
Zavetnik: dežele in nadškofije Salzburg, Koroške, rudnikov soli, solinarjev, psov; priporočajo se mu tudi kot priprošnjiku zoper šen in otroške krče.
Upodobitve: Vedno ga upodabljajo kot škofa v različnih prizorih: Rupert krsti vojvoda Teodoja, Rupert z milostno podobo iz Altöttinga v roki, Rupert skupaj z Virgilom, Rupert krščuje pogane. Velikokrat ima ob sebi ali drži v rokah tudi solinarsko vedro.
Goduje: 24. septembra, drugod tudi 27. marca.
Vir

V Salzburgu (na Bavarskem), sveti Rupert, škof, ki je najprej živel v Wormsu, naprošen od vojvode Teodóna je prišel na Bavarsko in v mestu Salzburg zgradil cerkev in samostan, katerim je tudi načeloval kot škof in opat, ter od tam širil krščansko vero.
Vir

Staro slovansko ime za Salzburg je Solnograd, kar pomeni ‘mesto soli’, ker so v bližini rudniki soli. Mesto, ki je dobilo ime po tej nepogrešljivi začimbi, je tesno povezano z začetki oznanjevanja evangelija med našimi karantanskimi predniki in z nadaljnjo zgodovino Cerkve na slovenskih tleh. Salzburški škof Virgil je okoli leta 755 na prošnjo slovenskega kneza Hotimira poslal v Karantanijo škofa Modesta, ki je imel svoj sedež pri Gospe Sveti, kjer je tudi pokopan. Leta 811 sta se salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. dogovorila, naj bo meja med njunima cerkvenima pokrajinama reka Drava. Ta razdelitev severno od Drave Salzburg, južno od nje Oglej je obveljala vse do konca 18. stol.
Prvi salzburški škof je bil sveti Rupert, današnji godovnjak, ki je okoli leta 690 na ruševinah rimskega mesta Juvavum, središča province Norik, ustanovil samostan sv. Petra, ki je bil hkrati škofova rezidenca. Rupert je bil frankovskega grofovskega rodu, bil pa je navdušen zagovornik verske vzgoje, ki jo je na evropski celini organiziral irski menih sv. Kolumban mlajši.
Pred prihodom v Salzburg je bil Rupert škof v mestu Wormsu. Najverjetneje je bil samo misijonski ali pokrajinski škof, ki je lahko menjal svoj sedež, kakor je pač terjala potreba ali kakor je določil opat. Najbolj pomembno je dejstvo, da se je z vsem srcem zavzemal za ideale, ki jih je oznanjal sv. Kolumban mlajši: otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, po drugi strani pa globoko znanje verskih naukov, ki so jih podajali v karseda vabljivi podobi. Tretja značilnost irske verske šole je bila prisrčna ljubezen do grešnikov: povsod so uvedli ustno ali tiho spoved s tajno pokoro namesto obvezne javne pokore, ki je bila tedaj še v navadi.
Sv. Rupert je živel v Wormsu od leta 657, v Salzburg pa je prišel na povabilo bavarskega vojvoda Theoda okoli leta 690, ko je bil star že kakšnih sedemdeset let. Najprej je za globlje versko življenje pridobil vojvoda in velikaše, potem pa se je posvetil preprostemu ljudstvu. Vojvoda mu je predlagal, naj si izbere kraj, ki je zanj in njegove tovariše najbolj primeren. Po daljšem iskanju se je Rupert ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavum, ki je bilo uničeno ob preseljevanju narodov. Tam je sezidal velik samostan in si ob cerkvi sv. Petra izbral škofijski sedež. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike, zato je mesto dobilo ime Salzburg. Njegova škofiija je bila zaenkrat še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, ni pa še imela pravih mej. Vojvoda Theodo je šele proti koncu življenja dosegel, da mu papež potrdi Salzburg kot stalno škofijsko mesto in škofiji določi meje.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dočakal le malo manj kot sto let. Umrl je namreč leta 717 in sicer 27. marca, prav na velikonočni praznik. Za svetnika so ga imeli že, ko je še živel. Leta 774 je njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, njemu v čast sezidal novo stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 467