– Sveti Fulgencij, škof v Eciju, brat svetih Izidorja, Leandra in Florentine je umrl leta 632. Goduje 14.januarja.
– V Eciji (v Andalúziji), sveti Fulgéncij, škof, ki je Isidorju, bratu: Leandra, Izidorja in Florentine, posvetil traktat o »cerkvenih službah«.
Vir
Njegova družina je bila družina španskih svetih bratov, saj je imel sveti Fulgencij, znan kot škof v Astigi (danes Écija) v Andaluziji, za brate svetega Leandra, seviljskega škofa († 600), velikega svetega Izidorja, seviljskega škofa († 636), doktorja Cerkve, in sveto Fiorentino († 610), benediktinsko opatinjo.
S. Fulgencij se je rodil v Cartageni v Španiji okoli sredine 6. stoletja, njegova starša pa sta bila Severijan in Tortora (čeprav se zdi, da je bila slednja zgolj dojilja, saj materino ime ni zanesljivo znano).
Njegov oče je po bizantinski invaziji na Cartageno okoli leta 554 pobegnil v Seviljo in s seboj vzel ženo ter otroke Leandra, Fulgencija in Fiorentino, Izidor pa se je rodil v seviljskem izgnanstvu med letoma 560 in 570. Po smrti obeh staršev je postal glava družine starejši brat Leandro, ki je vodil človeško in literarno vzgojo Fulgencija in Izidorja, slednjega pa je kot najmlajšega vzgajala njegova sestra Fiorentina.
Na tem mestu o Fulgencijevi prvotni družini dodajmo, da je Fiorentina še mlada postala benediktinka v samostanu Écija (Astigi), mestu, v katerem naj bi njen brat Fulgencij postal škof. Njen brat Leandro, prav tako benediktinski menih in poznejši seviljski škof, ji je posvetil znano „Pravilo“, ki je prilagoditev benediktinskih pravil za nune in se je zelo razširilo po ženskih samostanih zgodnjega srednjega veka.
Za svetega Fulgencija ni zanesljivih podatkov o njegovi mladosti, vendar je bil leta 610 že škof v Astigi (Ecija), torej v svojih 50. letih, pred tem pa je moral biti benediktinski menih in verjetno opat; tako on kot njegov mlajši brat Izidor sta namreč obiskovala sodobne in prestižne samostanske šole.
Leta 610 je podpisal odlok kralja Gundemara (610-614) o ustanovitvi province Toledo, s katerim je njeno ozemlje ločil od ozemlja Cartagene, ki je bila takrat pod bizantinsko oblastjo.
Žal o njegovem škofovanju, ki je trajalo več kot dvajset let, v nasprotju z njegovima velikima bratoma Leandrom in Izidorjem ni veliko znanega; zadnji zanesljivi datum njegovega življenja je namreč leto 619, ko se je udeležil drugega provincialnega koncila v Sevilli, ki mu je predsedoval njegov brat Izidor in na katerem so na podlagi argumentov iz rimskega prava prvič na španskem koncilu obravnavali probleme v zvezi s cerkvenimi obredi in zakramentalno disciplino.
Fulgencij je umrl okoli leta 632, saj je bil leta 633, ko je potekal pomemben 4. koncil v Toledu, spet pod predsedstvom njegovega brata Izidorja, ki je bil v zadnjih letih življenja, na koncilu navzoč Marcijan, njegov naslednik kot astigijski škof.
Prav on je prosil brata Izidorja, naj napiše eno svojih velikih del „De origine officiorum sive de ecclesiasticis etc.“. V srednjem veku so mu pripisovali številna literarna dela, pa tudi opise njegovih dejavnosti in vrlin, vendar so ga zamenjali z drugim škofom, svetim Fulgencijem iz Ruspe v Afriki.
Kar zadeva relikvije, so jih pozneje združili z relikvijami njegove sestre. Zaradi arabskih vpadov v 8. stoletju so kristjani iz Astigija relikvije skrili; ponovno so jih našli okoli leta 1330 v gorah Guadalupe (Badajoz), verniki pa so jih položili v cerkev Berzocana v škofiji Plasencia, kjer so jih z velikim čaščenjem hranili do leta 1592, ko je mesto Cartagena zaprosilo kralja Filipa II. za relikvije obeh bratov; prior samostana Guadalupe je po kraljevem ukazu vzel štiri velike kosti in jih poslal v stolno cerkev v Cartageni; druge so v samostanu Escoriale ter v stolnicah v Murcii in Avili.
S. Fulgencij je zavetnik škofij Cartagena in Plasencia, od leta 1624 pa ga na lokalni ravni častijo kot doktorja. Njegov praznik je po Martyrologium Romanum 14. januarja.
IT
Fulgencij se je rodil v Cartageni, njegov oče Severijan je bil prefekt rimske milice, mati Teodora je bila plemenitega gotskega rodu, njegovi bratje in sestre pa so bili vsi svetniki: Leander, Izidor in Florentina. Celotna družina se je preselila v Seviljo.
Fulgencij je študiral teologijo in zelo napredoval v klasičnih in orientalskih jezikih ter učinkovito prispeval k spreobrnjenju arijanskih Vizigotov. Kralj Leovigildo je začel močno preganjati katoličane in Fulgencij je bil izgnan iz Seville ter odšel v Cartageno. Od tam je pisal spodbudna pisma preganjanim kristjanom in hkrati v veri vzgajal kraljevega sina, svetega Ermenegilda.
Ko se je na prestol povzpel Recaredo in na 3. koncilu v Toledu (589) sprejel katoliško vero, se je Fulgencij vrnil v Seviljo, katere kanonik je bil več let, nato pa so ga poslali nazaj v Cartageno, da bi pomagal škofu. Kasneje je bil kot škof poslan v Ecijo (610), kjer se je odlikoval po svojih darovih mirovnika, po popolni predanosti svoji čredi kot dober in skrben pastir, po neutrudni gorečnosti v vseh pravičnih in plemenitih zadevah, po svoji besedi, ki je razvnela najhladnejša srca in bila kot dvorezen meč, ki je prebadal duše.
Čas je minil in imenovan je bil za škofa v Cartageni. V času, ko so škofje le malo bivali v svojih škofijah, kar je moral odpraviti tridentinski koncil, je Fulgencij vedno opravljal svojo službo župnika in nikoli ni bil odsoten iz svojih služb. Prav tako ni počivalo njegovo pero, ki je bilo vedno v službi pravovernosti. Iz njega so izšli „Komentarji k Svetemu pismu“, tri knjige o „Mitologiji“ in „De Fide“. Njegovi smrti sta prisostvovala škofa Braulio iz Zaragoze in Laurean iz Seville. Bil je ena najpomembnejših osebnosti španske Cerkve svojega časa. Zavetnik škofije Cartagena-Murcia.
IT
Fulgencij je bil sin rimske senatorske družine, njegova starša Severianus in Teodora Gordiani pa sta bila znana po svoji veri. Fulgencijevi sorojenci so bili Izidor, Leander Seviljski in Florentina Cartagenska. Fulgencija je njegov brat nadškof verjetno imenoval za škofa v Astigi – današnji Eciji – okoli leta 595, v času vladavine Vizigotov.
V Cartageni častijo Leandra Seviljskega, Fulgencija, Florentino Cartagensko in Izidorja Seviljskega kot štiri svetnike, ker so s svojo priprošnjo rešili mesto pred močnim neurjem 24. novembra 1694.
Zavetnik škofije Cartagena – Murcia
DE
Sveti Fulgencij iz Ecije, znan tudi kot Fulgencij iz Astigija, Fulgencius iz Cartagene in Fulgencio iz Ecije, se je rodil plemiškemu paru Severianu in Teodori. Njegova družina je bila znana po svoji globoki veri in pobožnosti. Fulgencij je imel tri ugledne brate in sestre, ki so prav tako postali svetniki: Izidor Seviljski, Leander Seviljski in Florentina. Sveti Fulgencij je bil škof v mestu Ecija v Andaluziji v Španiji. Bil je ugleden vodja španske Cerkve in zelo spoštovan zaradi svoje predanosti veri. Njegov prispevek k Cerkvi je bil priznan, ko se je leta 619 udeležil drugega koncila v Sevilli, kjer je dejavno sodeloval v razpravah in odločitvah glede vprašanj nauka in upravljanja Cerkve. V umetniških delih in vizualnih upodobitvah je sveti Fulgencij pogosto upodobljen skupaj s svojimi sorojenci, svetim Izidorjem Seviljskim, svetim Leandrom Seviljskim in sveto Florentino. Ta upodobitev poudarja pomemben vpliv družine na razvoj in napredek krščanstva v Španiji. Sveti Fulgencij se je rodil v Cartageni v Španiji in do svoje smrti okoli leta 633 živel Bogu predano življenje. Umrl je naravne smrti in bil pokopan v katedrali v Sevilli v Španiji. Čeprav je svetništvo svetega Fulgencija nastalo pred uradnim postopkom kanonizacije, ga je Cerkev častila kot svetnika že pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Zato velja za svetnika pred kongregacijo. Sveti Fulgencij je priznan kot zavetnik Cartagene v Španiji in škofije Cartagena. Poleg tega ga častijo kot zavetnika mesta San Fulgencio v Španiji, ki je poimenovano po njem. Po nekaterih koledarjih se praznik svetega Fulgencija praznuje 14. in 16. januarja. Ta datuma označujeta pomembne mejnike v njegovem življenju in sta priložnost, da ga verniki počastijo in prosijo za njegovo priprošnjo. Sveti Fulgencij iz Ecije je bil izjemna osebnost španske Cerkve, znana po svoji globoki veri, vodenju in predanosti Kristusovemu nauku. Njegova zapuščina še vedno navdihuje vernike, za njegovo priprošnjo pa prosijo še danes.
EN
Sveti Fulgencij, škof v Eciji (Astigi) v Španiji v začetku 7. stoletja. Tako kot njegova brata Leander in Izidor, dva sveta seviljska nadškofa, od katerih je bil prvi starejši, drugi pa mlajši od Fulgencija, se je posvetil služenju Cerkvi. Njihova sestra je bila sveta Florentina. Njihov oče Severijan je sprva živel v Cartageni; bil je Rimljan in po kasnejših, čeprav dvomljivih podatkih cesarski prefekt. Natančnih podatkov o Fulgencijevem življenju ni, saj ga sodobni viri omenjajo le občasno. Leander v svoji „Libellus“ o verskem življenju, ki jo je napisal za svojo sestro Florentino, navaja, da je Fulgencija poslal nazaj v njegovo rojstno mesto Cartageno, kar zdaj obžaluje, saj se boji, da bi se mu lahko kaj zgodilo, in prosi Florentino, naj moli zanj. Kakšni nevarnosti je bil Fulgencij izpostavljen, ne moremo vedeti. Verjetno pod vplivom Leandra, ki je leta 584 postal seviljski nadškof in je imel pomembno vlogo v zadevah vizigotskega kraljestva, je Fulgencij postal škof v Astigi (Ecija) v cerkveni pokrajini Sevilla. Ker je Leander umrl leta 600, Pegazij pa je bil leta 590 dokazano še vedno škof v Eciji, lahko mirno domnevamo, da je bil Fulgencij izbran za škofa med letoma 590 in 600; vsekakor je leta 610 že zasedal to mesto. Izidor, ki je po smrti svojega brata Leandra nasledil seviljsko nadškofijo, je Fulgenciju, „svojemu gospodu, Božjemu služabniku“, posvetil svoje delo o cerkvenih službah „De ecclesiasticis officiis“. Pravzaprav je na Fulgencijevo prošnjo napisal to poročilo o izvoru in avtorjih cerkvenih služb, tj. liturgije.
Na drugi sinodi v Sevilli (619), za katero je Izidor zbral škofe province Baetica, je bil predložen v reševanje spor med škofom v Astigi in škofom v Cordovi glede cerkve, za katero je vsak trdil, da pripada župniji v njegovi škofiji; imenovana je bila komisija in razglašeno je bilo, da mora tridesetletna nemotena posest predstavljati pravni naslov. Fulgencij se je osebno udeležil sinode in njegovo ime je med podpisi pod akti koncila. To je zadnji dogodek v Fulgencijevem življenju, za katerega imamo pozitiven dokaz. Vsekakor je umrl pred letom 633, saj se je izkazalo, da je bil takrat neki Marcijan škof v Astigi. Fulgencij je bil tako kot njegova sestra in brata čaščen kot svetnik. V Španiji so njegov praznik praznovali na različne dneve; v bollandistični knjigi Acta Sanctorum je 14. januar. V srednjeveških spisih ga pogosto zamenjujejo s Fulgencijem, škofom iz Ruspe; pripisujejo mu tudi nekatera dela, o katerih pa ni ostalo nobenih sledi. Pravijo, da so kosti svetega Fulgencija in njegove sestre Florentine dolgo po njuni smrti na varno prenesli v Sierro de Guadalupe in da so jih v 14. stoletju našli v vasi Berzocana v teh gorah.
EN
Sveti Fulgencij (Fulgencio) je izhajal iz ugledne družine iz pristaniškega mesta Cartagena („nova Kartagina“) na jugovzhodu Španije. Njegov oče Severijan je bil verjetno mestni prefekt in verjetno rimskega porekla, vendar je bil tesno povezan z vizigotskimi kralji. Njegova mati Teodora naj bi bila Teoderikova hči. To je bila tudi sveta družina, saj sta dva od njegovih treh bratov in njegova edina sestra počaščena kot svetnika: V Sevilli so bili posvečeni sveti nadškofa Leander in Izidor ter sveta opatinja Florentina. Zadnji brat je bil edini, ki ni postal svetnik. Po legendi naj bi obstajala še ena sestra, Teodozija, ki se je poročila z arijanskim kraljem Leovigildom in je bila mati sv. Hermengilda, vendar je to vprašljivo. Leta 543, ko so bizantinske čete cesarja Justinijana I. (527-65) ogrozile mesta v južni Španiji, ki so jih nadzorovali Vizigoti, je družina pobegnila iz Cartagene in se naselila v vizigotski Sevilli. Fulgencij se je verjetno rodil tam. Leander je bil starejši od njega, Izidor pa mlajši.
Fulgencij je bil med letoma 590 in 600 izvoljen za škofa v Astigi (danes Écija) blizu Kordobe v Andaluziji na jugozahodu Španije in je bil eden od voditeljev takratne španske Cerkve. Njegova škofija je vključevala tudi benediktinski samostan Santa Maria del Valle v Astigiju, ki ga je kot opatinja vodila njegova sestra Florentina. Izidor mu je posvetil svoje delo De ecclesiasticis officiis. Leta 619 se je udeležil drugega seviljskega koncila, na katerem je bil rešen spor med škofoma iz Astigija in Kordobe.
Fulgencij je umrl pred letom 633, ko je kot astigijski škof znan Marcijan. Pokopan je bil v katedrali v Sevilli. Pravijo, da so kosti Fulgencija in Florentine dolgo po njuni smrti prinesli na varno v Sierro de Guadalupe in da so jih v 14. stoletju ponovno našli v vasi Berzacano v gorovju Plasencia (Estremadura v jugozahodni Španiji). Njegov spominski dan so v Španiji praznovali na različne datume, najpogosteje pa 16. januarja. Bollandistov Acta Sanctorum omenja 14. januar. Pogosto ga zamenjujejo s svetim Fulgencijem iz Ruspe. Upodabljajo ga kot škofa, pogosto skupaj z njegovimi sorojenci.
NO
Rodil se je okoli leta 560 v Cartageni v Španiji kot drugi od petih otrok prefekta Saveriana, ki je bil zaposlen v uradu vizigotskega kralja Atnanagilda. Od otrok, ki so razmeroma zgodaj osiroteli, so štirje postali svetniki. Najstarejši Leander, ki je po smrti staršev skrbel za sorojence, je sčasoma postal seviljski škof. Poleg Leandra je imel Fulgencij še mlajšega brata Izidorja in sestro Florentino. Le zadnji brat in sestra Teodotija nista postala svetnika. Ko je Cartageni grozil napad Vizigotov, se je družina bodočih svetnikov preselila v Seviljo. Nekje piše, da je Fulgencij postal menih in morda opat benediktinskega samostana, preden je bil okoli leta 600 izvoljen za škofa v Astigi (zdaj Écija) v Andaluziji. Ta je zgodovinsko ozemlje avtonomne skupnosti, ki spada med največje v Španiji.
Astigi, ki pripada pokrajini Sevilla, leži približno 85 km od glavnega mesta pokrajine. Leta 619 se je Fulgencij v Sevilli udeležil II. Seviljskega koncila, ki mu je predsedoval njegov brat Izidor. V škofiji, ki jo je upravljal Fulgencij, je bil v bližini njegovega škofijskega sedeža benediktinski samostan Santa Maria del Valle, ki ga je vodila njegova sestra Florentina. O škofovem življenju ni veliko znanega. Umrl je v Astigi, njegovi posmrtni ostanki pa so bili shranjeni v bližini njegove sestre.
V osmem stoletju so kristjani zaradi strahu pred arabskimi vpadi njegove posmrtne ostanke dobro skrili in jih našli šele leta 1330 v španskem gorskem območju Guadalupe. Pozneje so jih prenesli v cerkev Berzocana v škofiji Plasencia. Od tam so leta 1592 nepopolno prispeli v Cartageno, ki jih je zahtevala prek kralja Filipa II.
CS