V Moutiersu [mutijéru] (v Vienni, v Galiji), sveti Jakob, škof, učenec svetega Honoráta Lerinskega. († 16. januar 429)
Vir
Svetega Jakoba, ki ga častijo danes, ljudska pobožnost pogosto zamenjuje z istoimenskim apostolom Jakobom, znanim kot „Večji“, saj so oba častili na eni od številnih poti, ki so vodile iz Srednje Evrope do velikega svetišča Santiago de Compostela na Atlantiku. V srednjeveški Franciji so na različnih krajih častili več svetnikov z imenom Jakob. Pogosto je bila predmet čaščenja relikvija, včasih pa so našli tudi cela telesa, kot na primer v Toulousu, Angersu in Grenoblu. V očeh nič hudega slutečih vernikov ni bilo nič drugega kot sveti Jakob, slavni apostol iz Compostele, in nihče se ni obremenjeval s tem, ali se v resnici soočajo z drugimi liki. Različna cela telesa, ki so bila pokopana v kakšni cerkvi, niso bila vedno dojeta kot konkurenti španskega svetnika, vendar so vsa prispevala k širjenju te legende.
Zato je treba danes najprej pobrskati po življenju obravnavanega svetnika, da bi v takšno zmedo vnesli red. Novico o tem nam prinaša besedilo iz 12. stoletja, ki smo ga pet stoletij pozneje našli v arhivu nadškofije. Od tega danes že izginulega dokumenta pa so se ohranili štirje delni prepisi ali povzetki. Med njimi je tudi eden v Aosti iz 14. stoletja.
Jakob, ki je bil sirskega porekla, je služil v vojski perzijskega kralja in se spreobrnil zaradi zgleda številnih kristjanov, ki so umirali kot žrtve preganjanja. Takoj ko je bil krščen, je spoznal slavnega svetega Honorata, ustanovitelja samostana Lérins, ki ga častijo tudi danes, in njegovega brata svetega Venancija. Ko je slednji umrl blizu Méthone, se je Honorat vrnil v Galijo in s seboj vzel Jakoba, ki je postal menih v Lérins.
Ko je Honorat postal škof v Arlesu, se je poleg Provanse ukvarjal tudi z evangelizacijo nekaterih okoliških območij, vključno s Tarentaise (ime je italijanizirano kot Tarantasia), podregijo Savoje: potem ko mu je podelil glavne redove, je zato okoli leta 420 poslal Jakoba kot prvega misijonarja. Ko je prišel v veliko dolino, so ga tamkajšnji prebivalci dobro sprejeli in se lotili gradnje cerkve, posvečene svetemu Štefanu. Tri leta pozneje pa so Tarantasio napadli Burgundci in sveti Jakob in njegovi spremljevalci so se morali vrniti na svoje območje. Honorat mu je podelil škofovsko posvečenje in okoli leta 426 se je novi škof vrnil v svojo misijonsko deželo ter ustanovil svojo stolnico v Moûtiersu, glavnem mestu. Sveti Jakob se je v času svojega škofovanja izkazal tudi kot močan čudodelnik, zato bi bilo pretirano razglabljati o številnih čudežih, ki so mu jih pripisovale legende.
Že po treh letih je zapustil vodenje škofije in za svojega naslednika imenoval nekega svetega Marcella. Slednji dejansko ni vključen v „Acta sanctorum“. Sveti Jakob je takrat že čutil skorajšnji konec svojega zemeljskega življenja in se je raje vrnil v Arles k svojemu učitelju svetemu Honoratu. Oba sta umrla 16. januarja 429, kar upravičuje tudi dejstvo, da ju Martyrologium Romanum ob tej obletnici spominja skupaj. Od svetega Jakoba je ostalo le nekaj relikvij.
V 16. stoletju je monsinjor Jean-Philippe Grolle pripravil brevir in misal, ki vsebujeta liturgična besedila, primerna za praznik svetega škofa, ter nekaj zgodovinskih opomb o njegovem življenju.
Starodavna alpska škofija je skozi stoletja postala metropolitanska, saj je imela za sufragane (podškofije) cerkve Sain-Jeanne-de-Maurienne, Sion v švicarskem Valaisu in Aosto na italijanski strani, od katere jo je dejansko ločevalo razgibano gorovje. S prihodom Napoleonovega cesarstva in posledično reformo cerkvene razdelitve francoskega ozemlja pa je bilo konec te slavne lokalne Cerkve, ki je bila združena z nadškofijo Chambery, ki je obsegala celoten departma Savoja. Na srečo niti pretresi, ki so konec 18. in v začetku 19. stoletja zajeli Francijo, niso uspeli izbrisati spomina na svetega Jakoba in številne druge svetnike, ki so pred stoletji prispevali k evangelizaciji Galije.
IT
Jakob je bil vojak v Siriji. Zapustil je vojaško službo, prišel na zahod in se pridružil opatu Honoratu v samostanu na otoku Lérins (danes Saint-Honorat), ki ga je učil, krstil in nazadnje poslal v Savojo, kjer je Jakob skupaj z Honoratom in Maksimom iz Rieza od leta 420 deloval kot glasnik vere v regiji Ceutron – alpski regiji severno od Tarentaisa, današnjega Moûtiersa, vse do Ženevskega jezera. Ko je bil Honorat imenovan za škofa v Arlesu, je leta 426 Jakoba postavil za škofa v Tarentaisu. Od tam je Jakob po izročilu imenoval Evstazija za prvega škofa v Aosti. Pravijo, da je Jakob prisilil medveda, da je iz gozda potegnil drevesa, posekana za gradnjo cerkve, ker je medved pred tem ubil vola; po drugi različici je to storil za oranje polja.
Cerkev v Tignesu, zgrajena leta 1950 na mestu prejšnje stavbe, je poimenovana po Jakobu.
DE
Po izročilu naj bi bil Jakob iz Sirije (drugi menijo, da celo iz Asirije). Služil je kot vojak v perzijski vojski. Tako je prišel v stik s kristjani in se spreobrnil v njihovo vero. Kmalu zatem je najverjetneje spoznal svetega Honorata iz Lérins († 429; praznik 16. januarja). O tem obstajajo različna poročila. Nekateri pravijo, da je Honorata srečal na vzhodu, ko je tam še taval kot romar; drugi menijo, da ga je obiskal na njegovem znamenitem samostanskem otoku Lérins ob južni francoski obali. Kakor koli že, ko je Honorat leta 426 postal škof v Arlesu, je Jakoba imenoval za misijonarja pri Ceutronih (= Savojcih, keltsko pleme). Tam je postal prvi škof mesta Tarentaise.
Mimogrede, njegovo življenjsko zgodbo sestavljajo skoraj izključno čudežni dogodki.
Legenda o medvedu
Legenda pravi, da se je ob njegovi prvi pridigi h Kristusu spreobrnilo veliko število ljudi. Takoj se je lotil gradnje bazilike. Vsi so mu pomagali. Ko so hoteli z volovsko vprego iz gozda vleči hlode, se je iz puščave pojavil strašni medved in raztrgal vola. Tisti, ki so to videli, so odhiteli domov in o tej nesreči poročali svetemu možu. Sveti mož se je z njimi takoj odpravil na kraj dogodka, kjer je našel medveda, ki se je še vedno hranil z volovim mesom. Sveti mož se je postavil naravnost pred zver in spregovoril v slovesnem tonu: “Jaz, Jakob in Božji služabnik, ti, zlobni, neotesani medved, v Gospodovem imenu zapovedujem, da skloniš vrat in prevzameš delo živali, ki si jo ubil. Tako boš prevzel njegov jarem na svoj vrat!” Medved, ki je zlobno rjovel in strahovito mahal s tacami, je končno ubogal ta ukaz in se pustil vpreči. Tako je v mesto pripeljal voz z hlodi. Mladeniči, ki so ga videli, so odleteli domov po meče in nože da bi pokončali nevarno žival. Toda škof je skočil pred njo in spregovoril: ” Niste vi ujeli te zveri. Zato tudi nimate pravice, da jo ubijete. Zato jo izpuščamo in zapovedujemo, da se nikoli več ne pokaže tukaj na tem območju. Nato jo je sveti mož iztegnil roko in žival je z nerodnimi skoki izginila v gozdu. Potem zanj ni bilo nikoli več slišati. [Brn.1937p:75]
Podobna legenda je zapisana v življenjih Korbinijana iz Freisinga († 730; praznik 8. septembra), Gallusa-St-Gallena († 646, praznik 16. oktobra), Ghislaina iz St-Ghislaina († 683; praznik 10. oktobra), Humberta iz Maroillesa († 680; praznik 15. marca), Jakoba iz Tarantaise († 429? ; praznik 16. januarja), Maksimin iz Trierja († 346; praznik 29. maja), Romedij iz Nonsberga († okoli 700; praznik 15. januarja), Vaast iz Arrasa († 540; praznik 6. februarja).
Ob gradnji cerkve se je izkazalo, da je bil eden od tramov kratek. Jakob ga je poškropil s sveto vodo in izrekel prošnjo, nakar se je tram pred očmi začudenih delavcev naravno podaljšal za pet čevljev. [Prieur:16]
Po približno treh letih plodnega apostolskega dela je za svojega naslednika imenoval Marcella († ok. 440; praznik 16. januarja?) in se vrnil k svojemu učitelju v Arles. Tam naj bi oba umrla na isti dan: 16. januarja 429.
NL
Danes se bomo poglobili v življenje svetega Jakoba iz Tarentaisa, ponižnega in predanega svetnika, ki je bil na svoji poti zgled preprostosti in svetosti. Sveti Jakob se je rodil v 12. stoletju v regiji Tarentaise v francoskih Alpah in svoje življenje posvetil služenju Bogu v poklicu škofa. Razmislimo o navdihujočih spoznanjih, ki jih lahko črpamo iz življenja tega svetnika.
Jakob se je rodil v plemiški družini, vendar je že v zgodnjem otroštvu pokazal izjemen odmik od materialnega bogastva in posvetnih prizadevanj. Čutil je močan klic, da bi služil Bogu, zato je nadaljeval študij in vstopil v versko življenje ter nazadnje postal kartuzijanski menih. Njegova globoka duhovnost in predanost molitvi sta postavila temelje za njegovo prihodnje škofovsko poslanstvo.
Sveti Jakob je nekoč dejal: „Sprejemimo življenje v preprostosti, saj v preprostosti najdemo zaklad resničnega veselja.“
Kljub temu, da se je raje zatekal k samoti in kontemplaciji, je bil Jakob poklican, da bi služil kot škof v Tarentaisu. Ves čas svojega škofovanja je vodil s ponižnostjo in preprostostjo ter v celoti izpolnjeval odgovornosti, ki so mu bile zaupane. Sveti Jakob je poudarjal pomen osebne svetosti, živel preprosto življenje in se izogibal posvetnemu udobju zaradi globlje duhovne rasti.
Sveti Jakob je učil: „Vodenje ni moč in oblast, ampak ponižno služenje in vodenje z zgledom.“
Sveti Jakob iz Tarentaisa je imel globoko ljubezen do revnih in odrinjenih na rob družbe. Posvetil se je skrbi zanje in jim zagotavljal pomoč in podporo. Navdih je črpal iz evangelija in razumel, da s služenjem najmanjšim bratom služi samemu Kristusu.
Citiram svetega Jakoba: „Ne zatiskajte si oči pred trpljenjem ubogih, kajti v njih je Kristus v stiski in nas kliče k ljubezni in služenju.“
Eden od najznačilnejših vidikov življenja svetega Jakoba je bila njegova zavezanost preprostosti in odmaknjenosti. Razumel je, da pravega veselja in izpolnitve ne najdemo v materialnih dobrinah, ampak v življenju, osredotočenem na Boga in druge. Sveti Jakob je s svojim zgledom učil, da opuščanje posvetnih navezanosti omogoča duši, da se odpre bogastvu Božje milosti.
Sveti Jakob je v svoji modrosti pripomnil: „Preprostost nas pripelje bliže k Božjemu srcu, nas odtrga od posvetnih želja in nam omogoči, da popolnoma sprejmemo njegovo božansko ljubezen.“
Sveti Jakob iz Tarentaisa je bil spoštovan zaradi svoje svetosti in predanosti molitvenemu življenju. Poudarjal je pomen poglabljanja odnosa z Bogom in skušal svojo čredo voditi k duhovni rasti in razločevanju. Sveti Jakob nas spodbuja, naj iščemo tišino, mir in kontemplacijo sredi hrupa in motenj sveta, kar nam omogoča, da slišimo nežen Božji glas, ki nas vodi po naših edinstvenih poteh.
Sveti Jakob je razmišljal o pomembnosti razločevanja: „Da bi razbrali Božjo voljo, moramo biti pripravljeni poslušati v tišini, iskati njegovo vodstvo v molitvi in zaupati v njegovo Božjo Previdnost.“
Življenje svetega Jakoba iz Tarentaisa je navdih za vse, ki si prizadevajo živeti svojo vero s ponižnostjo, preprostostjo in svetostjo. Tako kot je on s spoštovanjem in predanostjo sprejel svoj škofovski poklic, smo tudi mi poklicani, da prepoznamo in sprejmemo svoje edinstvene klice ter se zavedamo, da je vsak poklic povabilo k svetosti in sredstvo za služenje Bogu in drugim.
Sveti Jakob nas opominja: „Z veseljem sprejmite svoj poklic, kajti pravo izpolnitev najdemo v zvestem služenju Bogu in drugim.“
Življenje svetega Jakoba iz Tarentaise nas uči globoke vrednosti preprostosti, odmaknjenosti in svetosti. Njegova globoka ljubezen do Boga, predanost molitvi in sočutno služenje najrevnejšim in najbolj odrinjenim utelešajo temeljne nauke evangelija. Navdihnjeni z njegovim zgledom in vodeni z njegovo modrostjo si prizadevajmo gojiti preprostost in svetost v svojih življenjih ter s ponižnostjo in ljubeznijo do Boga in soljudi sprejemati svoje edinstvene poklice.
EN
Tarentaiska cerkev praznuje praznik svetega Jakoba, prvega znanega škofa škofije, ki velja za njenega ustanovitelja, in svetega Marcela, njegovega prvega naslednika.
Jakob je iz znamenite asirske družine častno služil v perzijski vojski, ko mu je preganjanje katoličanov razkrilo vzvišenost njihove vere. Zapustil je vse, svoj čin, družino, bogastvo in domovino, ter prišel iskat krščansko razsvetljenje v Vzhodno cesarstvo, kjer je Cerkev takrat cvetela.
Dva brata, Honorat in Venancij, iz konzularne družine iz velikega Sequanesa v Galiji, sta kljub staršem sprejela krščanstvo, se dala voditi svetemu puščavniku po imenu Capraise in se odpravila na romanje na Vzhod. Njihov glavni cilj je bil potopiti se v verskega duha, ki je vladal v samotah Tebaide. Jakob je bil pravkar krščen in je iskal prijatelja in vodnika na poti odrešenja. Imel je srečo, da je v Nikomediji srečal naša dva romarja in se še posebej navezal na Honorata. Venancij je umrl v Metonu v Ahaji. Ostali trije so se vrnili v čezalpsko Galijo, se dali voditi svetemu Leonciju, škofu iz Fréjus, in se umaknili na otok Lérins.
Sveti Honorat je pogosto zapuščal svoje zatočišče, da bi evangeliziral podeželje in uvajal učence v apostolat. Včasih je potoval po rekah Rhône in Saône vse do svoje domovine, da bi pridobil duše za Boga. Tako je spreobrnil svetega Hilarija, svojega naslednika v Lérins. Med enim od teh izletov se je pridružil Jakobu in Maksimu, ki se je rodil v Château-Redon pri Dignu, in ju vodil v pokrajino Graie Alpe, ki jo naseljujejo Centroni (420). Tam so že prodrli prvi zametki krščanstva. Misijonarji iz Rima, ki so se v Ženevo odpravili prek Alpe Graie in Mont-Mercure (Petit Saint-Bernard in Bonhomme), so evangelizirali te visoke doline, vključno z ledeniki na Chappieu. Menihi iz Lérins so ta dragocena semena razvijali in širili. Vendar so se morali boriti proti malikovanju, ki je bilo nekoliko podobno oviram, na katere so prvič naleteli na svojem otoku. Rimljani so v mesto pripeljali svoj Olimp. Kult Mitre in mater, ki so ga v Rim uvedli pod Pompejem, je prodrl vse do Alp. Toda ti strašni gorski ljudje, ki so se tako močno borili proti vdorom Julija Cezarja, so ohranili svoj nacionalni kult, kult kače, in ga niso bili pripravljeni opustiti. Naziv Saint-Etienne, ki ga je dobila prva tamkajšnja cerkev, priča o odporu in grožnjah, ki so skušale preprečiti Božje delo. Po nekaj precej presenetljivih uspehih so misijonarji, ki so jih preganjali najbolj zagrizeni, pobegnili v gore v dolini Luce, zdaj Beaufort, kjer jim je uspelo oblikovati majhno jedro kristjanov. Vendar so njihovo pridiganje znova ovirale vojne cesarstva proti barbarom. Burgundci so vdrli v pokrajino Vienne (413), zdaj pa so prodirali v pokrajino Graie in Poenine Alpe (423). Njihovo polkrščanstvo je še dodatno ogrozilo miroljubno naravo naših misijonarjev. Morali so se vrniti v svojo samoto v Lérins in o rezultatih svojega poslanstva poročali svetemu Honoratu, ki jih je v prvem letu zapustil, da bi prevzel vodenje svojega samostana. Na soglasno željo duhovščine in ljudstva je bil nato poklican na stolnico v Arlesu, da bi nadomestil umrlega Patrokla (426). Njegova prva skrb je bila, da je s seboj vzel svojega zvestega Jakoba, z njim delil skrb za upravljanje svoje cerkve in ga uvedel v pastirske naloge, za katere ga je predvidel.
Zaradi vdorov je Arles nasledil Trier kot glavno mesto galskega pretorija. S tem, ko je postal središče sedmih provinc, je zelo škodoval Vienni, svoji nekdanji civilni in cerkveni metropoliji. Arleški škofje so postali metropoliti, papež Zosimus pa je Patroklu podelil posvečenje za celotno provinco, pri čemer je izključil viennskega metropolita. Zato je njegov naslednik Honorat ustanovil novo škofijo Tarentaise (426). To mesto, ki ga je Konstantin priključil pokrajini Graie et Pœnines Alps, je bilo ponovno združeno z večjo Séquanaise. Drugi dve mesti, Octodure in Tarentaise, sta bili cerkveno dodeljeni, prvo Milanu, drugo Arlesu, nato pa Vienne, ko je papež sveti Leon razdelil pokrajino Vienne (450). Jakob, ki je bil posvečen v škofa v Tarentaiseju, je odšel z nekaj duhovniki, ki se jim je pridružil sveti Honorat (426).
Ker se je spominjal nevarnosti in težav svojega prvega apostolata, je mislil, da bo ravnal preudarno, če bo prišel tiho in skoraj na skrivaj. Toda Božja milost je spremenila mišljenje ljudi: prva semena božje besede so vzklila. Ugled njegove svetosti se je širil od njegovega prvega odhoda. Božjega služabnika so iskali, moral je slovesno opravljati svoje škofovske dolžnosti in na njegovo pridiganje je prišlo veliko ljudi. Poganski templji so postali zapuščeni in propadli, če jih niso spremenili v cerkve ali kapele. Bilo je, kot da bi Bog hotel v škofu nagraditi duhovnikovo zgodnje delo. Ko svetnikova zgovornost in kreposti niso bile dovolj, da bi osvojil srca, je Bog dodal še čudeže. Treba je bilo zgraditi glavno cerkev. Novi delavci so prihajali od vsepovsod, da bi prinesli potreben material. Ekipa volov je vlekla les na ta cilj. Nenadoma je iz gozda pritekel medved, ubil enega od volov in ga začel žreti. Sveti škof, opozorjen na to, je stekel na kraj dogodka, ukazal medvedu, naj zavzame mesto vola v vpregi, in ga sam privezal na vprego. Ko sta končala, so bili lovci pripravljeni medveda ubiti. Toda dobri pastir jih je ustavil in medveda poslal stran, da ga ni nikoli več nihče videl. Ta čudež in tisti, ki so mu sledili, so opisani ne le v listinah starodavne škofije Tarentaise, ampak tudi v vseh dodatkih k brevirju in v življenju svetega Jakoba iz Tarentaise, ki ga je napisal Gui de Bourgogne, nadškof v Vienne, ki je postal papež pod imenom Kalist II. Njegova domovina, njegova znanost, številni koncili, ki jih je vodil, pomiritev bojev med duhovništvom in cesarstvom, ki jih je srečno končal v Wormsu, vse to nas sili, da sprejmemo resničnost njegovega pripovedovanja o dogodkih, ki so se zgodili v mejah njegove cerkvene pokrajine. So del lokalnega izročila in jih še vedno najdemo na starih cerkvenih slikah.
Ob neki drugi priložnosti se je izkazalo, da je bil tram, namenjen za streho cerkve, pet metrov prekratek. Sveti škof ga je poškropil s sveto vodo in nenadoma je dobil želeno dolžino.
Kljub rimskim legijam so se Burgundi obdržali na Viennskem in polovici Graie Alp. Honorat, ki jih ni mogel pregnati (420), jih je sprejel kot zaveznike in pomočnike proti novim vdorom, Teodozij pa je potrdil vsa njihova osvajanja v Alpah (423). Vendar so takoj, ko so sprejeli krščanstvo, postali arijanci. Katoliška vera je bila v zgornji dolini Isère pod rimskimi vladarji svobodna in celo zaščitena, v drugih dolinah, ki so jih zasedli heretiki, pa je trpela. Svetemu škofu iz Tarentaisa je bilo žal, da je bilo izvajanje njegove gorečnosti ovirano v več kot polovici njegove škofije.
Odločil se je, da se bo približal burgundskemu voditelju. Odpravil se je na pot z enim od svojih neofitov, imenovanim tudi Jakob, in tovorno živaljo, ki je nosila prtljago in nekaj daril. Prečkala sta gore Jovet in Mercure (prelaz Bonhomme). Na poti je svetnik evangeliziral dolino Sallanches, ki je mejila na starodavne Centrone in kjer so častili boga Marsa. Dve nesreči, ki sta se zgodili med tem potovanjem, sta našemu škofu dali priložnost, da je storil več čudežev, zaradi katerih je bila njegova svetost skupaj z bleščečimi krepostmi znana po vsej ženevski škofiji. Kljub temu ga je Gondicaire zelo slabo sprejel in svetnik se je vračal, stresajoč prah s čevljev proti ženevski palači, ko so ga zaradi nenadne bolezni kraljevega sina in prošenj plemičev v vsej naglici poklicali. Kneza je ozdravil in od očeta dosegel številne pomembne materialne in moralne koncesije, saj so te pomenile uradno priznanje škofijske organizacije v novem burgundskem kraljestvu, hkrati pa so zagotovile primeren obstoj sedeža. Ohranjali so jih nemški cesarji, v trinajstem stoletju pa so se še vedno ohranjale v fevdalnih bojih med tarentinskimi nadškofi in ženevskimi grofi za dolino Luce. Leta 1223 je Guillaume de Genève priznal, da je bila celotna dolina Luce ali Beaufort ob ustanovitvi škofije podarjena svetemu Jakobu.
Bog je dovolil, da je svetnikovo vrnitev zaznamovalo bleščeče pričevanje o milostih, ki jih je podelil. Med potovanjem je umrl eden njegovih najbolj predanih prijateljev. Jakob je želel videti njegov grob, prelil je obilne solze, kakor Odrešenik nad prijateljem Lazarjem, in smrt se ni mogla upreti glasu tistega, ki je storil toliko čudežev. Od tedaj njegov apostolat ni več naletel na ovire. Na skali Puppim, ki je bila ena od Gondicairovih donacij, je bila zgrajena škofova hiša s kapelo v čast svetemu Petru, knezu apostolov. Kot odgovor na Mojzesov glas je iz vasi, ki je dobila ime Saint-Jacquemoz in jo je nekaj stoletij pozneje uničil zemeljski plaz, pritekel izvir, ki je služil vasi. Zgrajenih je bilo še več drugih cerkva, med drugim v Aime, Granier, Saint-Maxime, Saint-Jacques de Luce, Tignes, Les Glaciers, Villaroger in Saint-Jacques-sur-Mâcot, Longefoy, Centron, Les Allues, Les Bellevilles, Gemilly in Thénésol. Njegova gorečnost je segala celo v dolino Aosta, kjer je ustanovil kapelo Saint-Jacques.
Šele pred tremi leti je sveti Jakob prejel škofovsko posvečenje, pa se je dežela že popolnoma spremenila. O njem bi lahko rekli to, kar Sveto pismo pravi o pravičnih: „V kratkem času je živel dolgo življenje“). Gospod ga ni pustil čakati na nagrado. Dodal je celo tolažbo, ki bi jo imenovali človeška, če ne bi bila povezana s smrtjo svetnikov. Kot smo videli, sta sveti Honorat in sveti Jakob spletla tesno duhovno vez. Oba sta pred ljudmi kazala kreposti, ki sta jih prakticirala v vzajemnem posnemanju vsega, kar bi lahko bilo bolj všeč Božjemu Učitelju. Ob smrti ju ni želel ločiti. Sveti Jakob, božansko razsvetljen glede bližajočega se konca svojega in svojega svetega prijatelja, je določil svojega naslednika za svoje ljudstvo in odšel v Arles, kjer se mu je posrečilo vrniti k Bogu svojo dušo, polno zaslug, na isti dan kot sveti nadškof tega mesta; osmi ali deveti dan po Epifaniji leta 429.
FR