Atributi: knjiga, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janek, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je največ cerkva sv.Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.
Rodil se je leta 1599 v belgijskem mestu Diestu. Njegov oče je bil čevljar. Ko je Janezu zbolela mati, je družini prav trda predla. Kazalo je, da bo Janez moral prekiniti šolanje in se posvetiti kakšni obrti. Dve teti redovnici imata zaslugo, da se to ni zgodilo. Najprej je hodil v škofijsko malo semenišče, nato pa v jezuitski zavod, kjer se je navdušil za jezuitski poklic. V noviciat je vstopil na domačem Flamskem, po dveh letih pa so ga predstojniki poslali na študij filozofije v Rim. Nič, kar je zapustil, nam ne da sklepati na kakšno njegovo posebno nadarjenost. Kljub temu je s svojo pridnostjo dosegel več ko večina njegovih sošolcev. To sklepamo iz dejstva, da so ga izbrali za branilca na javni razpravi.
Vendar se je v Janezu skrivalo nekaj nenavadnega, kar sicer ni prihajalo do izraza v njegovih besedah in tudi ne v dejanjih, kar pa so njegovi tovariši v njem čutili in česar so se zavedali šele po njegovi smrti. To je bila skrivnost Janezove globoke vere, njegovega skritega življenja z Bogom. To je tisto, kar ga še vedno dela modernega.
Ko je umiral, je priznal, da mu je v posebno uteho to, da se ni nikoli vedoma pregrešil zoper pravila jezuitskega reda, to je tista »identifikacija«, s sprejetimi dolžnostmi, ki je pogoj zadovoljnega in plodnega življenja v vsakem življenjskem okolju. Povsod je bil priljubljen. Nikoli pa ni bil v svoji vestnosti tog ali nestrpen do drugih.
Janezova huda bolezen je trajala le dober teden. Zavedal se je, da bo umrl, v očeh vere pa se mu smrt ni zdela nekaj strašnega. Kljub temu pa ga je v noči pred končnim bojem s smrtjo čakal hud duhovni boj. Proti jutru se je pomiril in mirno umrl 13. avgusta 1621. Proti koncu življenja je bil obdarjen z milostjo, da je mistično doživljal božjo navzočnost.
Goduje 13. avgusta.
Vir
Janez Berchmans (1599 – 1621) pooseblja ideal opravljanja vsakdanjih del z veliko svetniško zavzetostjo. Umrl je še zelo mlad, samo pet let po vstopu v noviciat. Njegova velika želja po duhovništvu pa ga je navdihovala za zgledno redovniško življenje. Rodil se je v verni družini v Diestu v Belgiji. Že zelo zgodaj je začel s študijsko pripravo na duhovništvo. Med študijem je živel v ustanovi župnije Notre Dame. Po treh letih pa mu je oče dejal, da bo moral pustiti šolo in se naučiti trgovati, da bi pomagal družini izboljšati revno finančno stanje. Župnik v diestu, Beguinage je ponudil plačilo stroškov šolanja, če Janez služi v župniji. Leta 1612 je mlad fant prevzel podobno službo v Mechlinu. Tam pa je Janez srečal jezuite in se odločil, da se bo raje pridružil njim, namesto da bi postal škofijski duhovnik. Njegov oče je bil razočaran, ker bi kot škofijski duhovnik lahko finančno pomagal družini, kot jezuit pa ne, vendar mu je kljub temu dal dovoljenje, da uresniči svoj cilj.
Janez je vstopil k jezuitom leta 1616 in spolnjeval vse dolžnosti v novicatu z velikim veseljem in zvestobo. Sam sebe je nadzoroval tudi prek pokore. Nekaj mesecev po njegovem vstopu mu je umrla mama, njegov oče pa je opustil čevljarsko delavnico in vstopil v semenišče. V duhovnika je bil posvečen aprila leta 1618, 25. septembra istega leta pa je Janez izrekel redovne zaobljube in nato odšel v Antwerp na študij filozofije. Po samo treh tednih so ga obvestili, da bo šel na študij v Rim. Še preden se je mogel vrniti v Michlin, da se poslovi od očeta, je ta nenadoma umrl.
Mladi jezuit je v Rim prišel 31. decembra in se pridružil skupnosti v Rimskem kolegiju, kjer je bil prav tako zvest svojemu študiju in redovniškemu življenju kot v noviciatu. V študiju je blestel in bil na koncu tretjega leta izbran, da na javni razpravi brani celotno filozofsko snov, ki so jo študirali. Zaradi velikega napora, ki ga je vložil v zaključni izpit, pa je trpelo njegovo zdravje. Ko se je pripravljal na javno razpravo, ki je bila 8. julija, je postajal vse šibkejši. Upal je, da si bo odpočil, ko bo to mimo, a je bil izbran, da zastopa Rimski kolegij na še eni javni razpravi, ki je bila avgusta v Grškem kolegiju. Ta dva dogodka sta njegovo zdravje preveč izčrpala.
7. avgusta je doživel napad griže, nato pa je dobil vročico. Ko je predstojnik opazil, kako bled in slaboten je, ga je poslal v bolniški oddelek. Mlad jezuit je zdravstveno iz dneva v dan bolj bolehal, pljuča so se mu vnela in postajal je vse šibkejši. Ko so ga drugi sholastiki, jezuitski bogoslovci, obiskovali jim je govoril o raju, kot da bo vsak čas tam. Brat bolničar je predlagal, da bi naslednji dan prejel sveto obhajilo, čeprav ni bila nedelja. Jezuitska skupnost se je zbrala s sveto popotnico pri vsem dragem sobratu. Prosil je za svoj križ, rožni venec in redovna pravila. Ves čas je imel obiske, celo vrhovni predstojnik je prišel k njemu. Svojo zadnjo noč je prečul v molitvi in umrl zjutraj 13. avgusta leta 1621.
Vir
V Rimu, sveti Janez Berchmans, redovnik iz Družbe Jezusove, ki je bil zelo vsem ljub zaradi iskrene pobožnosti, odkritosrčne ljubezni in stalnega veselja. Po kratki bolezni je poslednji dan vesel umrl.
Vir