Stran 182 – Svetniki, mučenci in blaženi

sv. Narcis Imena: Narcis, Narciso, Narciz, Cizo, Narcisa, …
Narcis je bil okoli leta 190 škof v Jeruzalemu. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Ko so določili, da jo bodo praznovali na nedeljo je naletel na nasprotovanja mnogih sodelavcev. O njem so začeli širiti laži, zato se je odpovedal škofovski službi in se umaknil v samoto.
Okoli leta 212 se je vrnil in prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti ni mogel sam opravljati odgovornih nalog, zato je oblast delil s kapadokijskim škofom Aleksandrom.
Umrl je v starost 116 let. Legenda mu pripisuje čudodelno moč. Najpogosteje se omenja kako je spremenil vodo v svetilno olje v času velikonočne vigilije, zato je pogosto upodobljen z vrči za vodo. Na nekaterih upodobitvah vidimo angele, ki nesejo Narcisovo dušo v nebo.
Vir

Spomin svetega Narcísa, jeruzalemskega škofa, hvalevrednega zaradi svetosti, potrpežljivosti in vere, ki je soglašal s svetim papežem Viktorjem glede časa praznovanja Velike noči. Trdil je, da se ne sme nobeno drugo nedeljo slaviti skrivnost vstajenja Gospodovega in se je kot starček, star stosedem let, preselil h Gospodu.
Vir

Jeruzalem, sveto mesto in narodno središče Judov, so ob judovskem uporu leta 70 Rimljani porušili in ga, kakor je pred svojim trpljenjem napovedal Jezus, »izravnali z zemljo«. Kristjani, ki so živeli takrat v Jeruzalemu, so se še pred uničenjem iz mesta umaknili. Ko je rimski cesar Hadrijan dal leta 132 na mestu nekdanjega Jeruzalema postaviti popolnoma pogansko mesto Aelia Capitolina, so se v mesto počasi naseljevali tudi kristjani, ki pa niso bili judovskega rodu.
Okoli leta 190 je bil škof v Jeruzalemu Narcis. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Pod njegovim vplivom je sinoda določila, da bodo tudi v Palestini, prav tako kot v aleksandrijski Cerkvi, praznovali veliko noč na nedeljo. Naletel je na nasprotovanje mnogih sodelavcev, ki niso prenesli njegove poštenosti in stanovitnosti. Začeli so širiti lažne govorice o njem, zato se je Narcis, ki ga je tako privabljalo pobožno premišljevanje, odpovedal škofovski službi in se umaknil v blaženo samoto.
Njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili Dios, Germanij in Gordij. Za časa škofa Gordija; okoli leta 212, se je Narcis vrnil v Jeruzalem in na vneto prigovarjanje vernikov spet prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti pa vseh bremen te odgovorne službe ni mogel nositi sam, zato je prosil za pomoč kapadokijskega škofa Aleksandra. Umrl je neznano kdaj v častitljivi starosti 116 let. V najstarejših martirologijih zahodne Cerkve mu je kot dan spomina določen 29. oktober. Legenda pripisuje sv. Narcisu čudodelne moči. Med njegovimi čudeži se najpogosteje omenja spremenjenje vode v olje med obredi velikonočne vigilije. Na bedenji dan pred veliko nočjo je strežnikom zmanjkalo olja za svetilke, kar je povzročilo veliko razburjenje med navzočimi verniki. Škof Narcis je dejal strežnikom, ki so pripravljali oljenke, naj zajamejo vode in mu jo prinesejo. Škof je nad vodo molil in z iskreno vero v Gospoda velel, naj jo vlijejo v svetilke. Strežniki so to storili in voda je zagorela, kot da bi bilo v svetilkah pravo olje.
Ta sveti jeruzalemski škof je nebeški zavetnik tistih silno redkih Slovencev, ki so jim starši izbrali ime Narcis. Se bolj redka je ženska oblika Narcisa (tako se imenuje pomladanska cvetlica z dišečimi belimi ali rumenimi cvetovi).
V grški mitologiji je bil Narcis sin rečnega boga Kefisa in neke nimfe. Bil je zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrnil je ljubezen nimfe Eho in zaradi tega ga je Afrodita, boginja ljubezni, kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase, ko je gledal v potoku svojo podobo in od hrepenenja po samem sebi je preminil. Po smrti so ga bogovi spremenili v narciso. Po tem mitološkem Narcisu je nastal izraz narcis – “moški, ki občuduje samega sebe”.
Osebno in krstno ime Narcis je pri nas zelo redko, isto vetja za obliko Narcizio, ki jo zasledimo na Primorskem, pogosto v skrajšani obliki Čižo.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Atributi: kij, kamni, knjiga, žaga
Imena: Simon, Simeon, Sima, Sime, Simo, Simej, Simen, Simona, Simeona, Tadej, Tadeus, Tadevz, Tadij, Tadija, Tadeja, Tada, Tadea, Tadja, Tedeja, …
Simon je hebrejsko ime Šimon, ki izhaja iz besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Razlagajo ga kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«. Simon je imel tudi pridevek Zelot, »Gorečnik«. Ime Juda pomeni »slavljeni«, Tadej pa »moja radost, srčni«.
Rodila sta se v času okoli Kristusovega rojstva, umrla pa 28. oktobra v 1. stoletju v Perziji; po legendi naj bi umrla na isti dan, o Simonovi smrti govori legenda, da se je to zgodilo 1. julija 47.
Družini: Simon naj bi bil sin škrlatarja, po legendi je bil on ženin iz Kane Galilejske. Judov oče je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati pa Marija, v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Simon in Juda Tadej naj bi bila bratranca.
Zavetnika: Juda Tadej je predvsem priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, usnjarjev, tkalcev, zidarjev, gozdnih delavcev in sekačev.
Upodobitve: Simona skoraj vedno upodabljajo z mučilnim orodjem v roki: z žago, s sulico, kijem, z mečem ali s sekiro; včasih ima ob sebi tudi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej pa ima ob sebi kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.
Pregovori: Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk. Simon in Juda se snegom probuda.
Oba svetnika, ki ju najpogosteje častimo skupaj, saj naj bi po izročilu na isti dan pretrpela mučeniško smrt, je v zemeljskem življenju vezala tudi medsebojna sorodstvena vez: skupaj z Jezusom so bili med seboj bratranci. V apostolskem zboru sta imela vsak svojega soimenjaka, zato je nujno, da jih med seboj ločimo po vzdevkih. Simonov soimenjak je bil prvak med apostoli, ki ga je Jezus sam preimenoval v Petra; Judov pa neslavni junak, izdajalec Iškarijot. Gre za dva, lahko bi rekli, precej preprosta apostola: nikjer v Svetem pismu ne rineta v ospredje, tudi o njunem dejanskem življenju imamo le nekaj skopih podatkov. Judu nekateri pripisujejo avtorstvo kratkega »Judovega pisma«, a tudi tega ne moremo z gotovostjo trditi.

Dolgo časa je bil pozabljen, njegovo češčenje pa se je obnovilo v zadnjih dveh stoletjih. Po številnih cerkvah vidimo njegovo podobo, pred katero verniki s prošnjo za uslišanje molijo posebno molitev k njemu. Evangelij naj bi oznanjal v Mezopotamiji, pozneje pa prišel v Perzijo, kjer naj bi ga duhovniki poganskega boga Mitre pobili do smrti. Na isti dan naj bi mučili in usmrtili tudi svetega Simona: na pol so ga prežagali z žago. Simon je sprva pripadal verski skupnosti zelotov; od tod naj bi izhajal njegov vzdevek »Gorečnik«. Evangelij naj bi oznanjal med Judi v diaspori.
Juda Tadeja so pogosto zamenjevali z izdajalcem Judom. Njegovo čaščenje se je okrepilo v 18. stoletju. Od tedaj se k njemu zatekajo po pomoč v zelo hudih stiskah.
Po legendi naj bi deloval v Siriji skupaj s Simonom Gorečnikom. Njun god praznujemo skupaj, ker naj bi skupaj delovala in bila skupaj umorjena. Relikvije Juda Tadeja so shranjene v baziliki svetega Petra v Rimu. Na upodobitvah vseh apostolov ima skoraj vedno skromno mesto, včasih ga izpodrine Pavel. Ob sebi ima kij, kamne in knjigo. Večinoma je upodobljen s Simonom Gorečnikom med mučenjem.
Simon je vzdevek Gorečnik dobil, da bi ga ločevali od apostola Simona Petra. Poleg legende, po kateri naj bi deloval s Tadejem, o njem pripoveduje še legenda, da naj bi deloval kot misijonar med Judi in umrl mučeniške smrti. Naj bi ga obglavili ali pa razžagali, zato je velikokrat upodobljen z žago, tako da so si ga za zavetnika izbrali gozdni in lesni delavci. Simonov god ponekod velja za začetek zime.
Godujeta: 28. oktobra.
Vir

sveti Simon Oba svetnika, ki ju najpogosteje častimo skupaj, saj naj bi po izročilu na isti dan pretrpela mučeniško smrt, je v zemeljskem življenju vezala tudi medsebojna sorodstvena vez: skupaj z Jezusom so bili med seboj bratranci. V apostolskem zboru sta imela vsak svojega soimenjaka, zato je nujno, da jih med seboj ločimo po vzdevkih. Simonov soimenjak je bil prvak med apostoli, ki ga je Jezus sam preimenoval v Petra; Judov pa neslavni junak, izdajalec Iškarijot. Gre za dva, lahko bi rekli, precej preprosta apostola: nikjer v Svetem pismu ne rineta v ospredje, tudi o njunem dejanskem življenju imamo le nekaj skopih podatkov. Judu nekateri pripisujejo avtorstvo kratkega »Judovega pisma«, a tudi tega ne moremo z gotovostjo trditi. Dolgo časa je bil pozabljen, njegovo češčenje pa se je obnovilo v zadnjih dveh stoletjih. Po številnih cerkvah vidimo njegovo podobo, pred katero verniki s prošnjo za uslišanje molijo posebno molitev k njemu. Evangelij naj bi oznanjal v Mezopotamiji, pozneje pa prišel v Perzijo, kjer naj bi ga duhovniki poganskega boga Mitre pobili do smrti. Na isti dan naj bi mučili in usmrtili tudi svetega Simona: na pol so ga prežagali z žago. Simon je sprva pripadal verski skupnosti zelotov; od tod naj bi izhajal njegov vzdevek »Gorečnik«. Evangelij naj bi oznanjal med Judi v diaspori.
Ime: Simon je hebrejsko ime Šimon, ki izhaja iz besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Razlagajo ga kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«. Simon je imel tudi pridevek Zelot, »Gorečnik«. Ime Juda pomeni »slavljeni«, Tadej pa »moja radost, srčni«.
Rodila sta se v času okoli Kristusovega rojstva, umrla pa 28. oktobra v 1. stoletju v Perziji; po legendi naj bi umrla na isti dan, o Simonovi smrti govori legenda, da se je to zgodilo 1. julija 47.
Družini: Simon naj bi bil sin škrlatarja, po legendi je bil on ženin iz Kane Galilejske. Judov oče je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati pa Marija, v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Simon in Juda Tadej naj bi bila bratranca.

Zavetnika: Juda Tadej je predvsem priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, usnjarjev, tkalcev, zidarjev, gozdnih delavcev in sekačev.
Upodobitve: Simona skoraj vedno upodabljajo z mučilnim orodjem v roki: z žago, s sulico, kijem, z mečem ali s sekiro; včasih ima ob sebi tudi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej pa ima ob sebi kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.
Pregovori: Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk. Simon in Juda se snegom probuda.

Godujeta: 28. oktobra.
Vir

^»Sveti Juda Tadej, sorodnik našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, apostol mučenec, ki si slaven po krepostih in čednostih, ti zvesti pomočnik vsem, ki te časte in posebni zavetnik v težkih zadevah! Zaupno se obračam k tebi, zakaj ti imaš izredne predpravice, da posebno pomagaš tistim, ki v bridkostih in težavah že obupujejo. Iskreno te prosim, pomagaj mi iz stiske, iz katere si sam ne morem pomagati … Sveti Juda Tadej, obljubljam ti, da ne bom nikoli pozabil tvojih dobrot in te bom častil kot svojega posebnega zavetnika. Amen.« (molitev k sv. Judu Tadeju v posebni težavi)
Ime: Simon izhaja iz hebrejske besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Imel je tudi grški pridevek Zelot »Gorečnik«.
Juda Judah v hebrejščini pomeni »slavljen«. Priimek Tadej, ki so mu ga dali, da ga ločijo od izdajalca Juda Iškarijota, pa prevajajo z »velikodušen, pogumen, srečen, pameten«.
Rojena: v prvem stoletju, v času okoli Kristusovega rojstva.
Kraj rojstva: Galileja, Judeja.
Umrla: Simon naj bi umrl okoli leta 65 ali 107; letnico 65 pa jo navajajo tudi za Juda Tadeja. Po legendi naj bi umrla na isti dan.
Kraj smrti: Po legendi naj bi umrla v Perziji, a navajajo različne kraje: za Simona tudi Armenijo, Edesso, za Juda Tadeja pa Arad (Arek) ali Berit v Feniciji.
Družini: Simon naj bi bil sin škrlatarja, Judov oče pa je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati Marija pa naj bi bila v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Simon in Juda Tadej naj bi bila bratranca oz. naj bi bil Juda Jezusov bratranec. Obema legende tudi pripisujejo, da naj bi bil, eden ali drugi, ženin iz galilejske Kane. Za Juda naj bi bilo gotovo, da je bil prej oženjen in poljedelec.
Delovanje: Simon naj bi oznanjal Kristusov evangelij v Egiptu, Juda Tadej pa najprej v Palestini, nato v Arabiji, Siriji, Mezopotamiji, oba skupaj pa na koncu v Perziji.
Mučeništvo: Oba naj bi v Perziji ubili neki magi (poganski duhovniki), Simona naj bi obglavili oz. razžagali z lesno žago, Juda pa pobili s kijem ali obglavili s sekiro.
Zavetnika: Juda Tadej je predvsem priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, usnjarjev, tkalcev, zidarjev, gozdarjev, drvarjev, lesarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ju z različnimi mučilnimi orodji, s katerimi naj bi bila mučena. Simona z žago, sulico, kijem, mečem ali sekiro; včasih ima ob sebi tudi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej pa ima ob sebi kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.
Grob: Njuni trupli so z Vzhoda prenesli v cerkev sv. Petra v Rimu.
Pri nas: Simonu in Judu sta v ljubljanski škofiji posvečeni dve župnijski cerkvi in štiri podružnice, v mariborski pa ena župnijska.
Pregovori: Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk. Simon in Juda se snegom probuda.
Godujeta: 28. oktobra, 19. junija pa v vzhodni pravoslavni Cerkvi.
Vir

Praznik svetih apostolov: Simona in Juda, od katerih je bil prvi Kananejec ali »Gorečnik« imenovan; drugi pa tudi Tadej, Jakobov sin. Pri zadnji večerji je prosil Gospoda za njegovo razodetje, kateremu je odgovoril: »Če me kdo ljubi, bo ohranil moje besede in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala«.
Vir

Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med temi naj bi bila tudi Simon in Juda, ki ju na vseh seznamih apostolov v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu – na dvanajstem, zadnjem, je vselej izdajalec Juda Iškariot. Zaradi tega sta apostola Simon in Juda neločljivo povezana tudi na vseh svetniških koledarjih katoliške Cerkve in njun praznik obhajamo 28. oktobra.
Simona – ime pomeni ‘Bog je uslišal’ – sta bila med apostoli dva: prvemu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter (Skala), drugega evangelist Luka imenuje Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. To daje slutiti, da je pripadal stranki zelotov, ki je bila prežeta s politično obarvanim mesijanizmom. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Mnogi razlagalci Svetega pisma sodijo, da je bil Simon rodni brat Juda Tadeja in Jakoba mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, ki ga je dal veliki duhovnik Anan leta 62 kamnati. Simon naj bi ga nasledil na škofijskem sedežu v Jeruzalemu. Preden so Rimljani začeli leta 70 oblegati Jeruzalem, je Simon, ki je imel pred očmi Jezusovo napoved o razdejanju Jeruzalema, svoje vernike izpeljal iz mesta. Za časa cesarja Trajana (98–117) je nastopilo veliko preganjanje kristjanov in med tem viharjem je leta 107 kot junaški mučenec dal svoje življenje za Kristusa tudi jeruzalemski škof Simon, ki je bil tedaj star že blizu 120 let. Po drugem izročilu pa naj bi Simon Gorečnik oznanjal evangelij v Egiptu in Juda Tadej v Mezopotamiji, nazadnje pa naj bi delovala skupaj v Perziji. Tam so poganski duhovniki Juda pobili s koli, Simona pa po hudem mučenju prežagali, zato Juda upodabljajo s kiji, Simona pa z žago.
Tudi Juda sta bila v apostolskem zboru dva: Juda Tadej in Juda Iškariot. Prvi je imel tri brate: Jožefa, Jakoba mlajšega in Simona. Slednja dva sta bila apostola in jeruzalemska škofa. Njihov oče je bil Kleofa, ki ga Sveto pismo imenuje tudi Alfej, in naj bi bil brat sv. Jožefa. Tudi njihova mati Marija Kleofova je bila v sorodu z Jezusovo materjo Marijo in je bila med tistimi ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Alfej naj bi že zgodaj umrl, zato je sv. Jožef prevzel skrb za nečake, odtod naziv ‘Gospodova brata’, ki ga zasledimo v Svetem pismu, dasi sta bila le Jezusova bratranca. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji in nazadnje v Perziji, kjer je umrl mučeniške smrti skupaj s svojim bratom Simonom.
Apostola sta bila dolgo ‘pozabljena’; v 18. stoletju pa se je obnovilo zlasti češčenje Juda Tadeja, ki je v današnjih dneh zelo živo. Velja za priprošnjika v skoraj brezupnih zadevah in v številnih cerkvah najdemo njegovo podobo, ob kateri je posebna molitev njemu na čast. Simona so za svojega zavetnika izbrali barvarji, strojarji, drvarji, usnjarji, zidarji in tkalci.
Na slovenskih tleh imata apostola Simon in Juda tri župnijske cerkve in pet podružnih cerkva.
V slovenskem ljudskem izročilu veljata Simon in Juda za zimska svetnika, saj ob njunem godu nemalokrat že zapade sneg.
Imeni Simon in Tadej (‘velikodušen, hraber’) sta pri nas dokaj razširjeni. Oblike imena Simon so še: Simo, Sime, Simek, starinsko Šimen, Šmonca; priljubljene so tudi ženske oblike Simona, Simonka, Simoneta.
Vir