blažena Marija od Božjega Srca Jezusovega – redovnica

MArija od Božjega Srca
Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila razglasitev sestre Marije od Božjega Srca Jezusovega iz Kongregacije sester Dobrega Pastirja, 1. novembra leta 1975 dopolnitev beatifikacije, ki se je zgodila nekoliko prej, na misijonsko nedeljo istega leta. Takrat je Pavel VI. za blažene razglasil škofa Evgena Mazenoda, Arnolda Janssena, očeta Freinademetza in Marijo Terezijo Ledochowsko, same apostolske misijonarske duše, ki so se v Cerkvi bolj ukvarjale z zunanjim apostolatom, medtem, ko je Marija od Božjega Srca Jezusovega živela bolj tisto skrito, notranje življenje molitve in zadoščevanja za človeške grehe in v katerem ima  izvor vsak apostolat. V Cerkvi so ob delavcih, ki konkretno delujejo na Gospodovi njivi, potrebni tudi tihi delavci, ki jih v ozadju spremljajo z molitvijo. Zato sta v Cerkvi enakovredna aktivni in kontemplativno življenje. Še več, eden drugega dopolnjujeta in iz tega dobivata potrebno uspešnost.
Marija od Božjega Srca Jezusovega, v svetu  Marija Droste zu Vischering, je bila po rodu grofica, plemkinja torej. Rodila se je na praznik Malega šmarna leta 1863 v  Münstru v Nemčiji, v naročju stare in globoko katoliške družine. Brezskrbno otroštvo je preživela v dvorcu Darfeld nedaleč od rojstnega mesta. Deklica je bila zelo živahna. Njena vzgojiteljica piše o njej:” Redko sem videla tako živahnega, veselega in lepega otroka. Na njej je bilo vse ljubko, tako, da je zaradi tega začelo njeno mati skrbeti.”
Marija je imela čudovita starša. Njen oče grof Klement je bil poslanec v parlamentu v Berlinu, mama  grofica Helena von Galen pa je bila v sorodu s slavnim nadškofom iz Mainza Kettlerjem, ter s kasnejšim škofom v  Münstru in kardinalom von Galenom, ki je v Nemčiji znan zlasti po svojem nasprotovanju Hitlerju in njegovemu režimu. Razen teh zunanjih odlik pa je oba navdihovala velika pobožnost do Srca Jezusovega. Mati se je te odrešilne in nadvse koristne pobožnosti naučila še kot gojenka v domu sester Srca Jezusovega v Blumenthalu pri Aachnu. Za njo je v času zaroke navdušila tudi svojega bodočega moža. S svojo družino je redno opravljala pobožnost prvih petkov. V tako izrazitem krščanskem okolju je tudi Marija prejela odlično versko vzgojo, močno zaznamovan s pobožnostjo do Srca Jezusovega. Kip Božanskega Srca je krasil njihovo grajsko kapelo, Jezus s prebodenim Srcem pa je bil središče te čudovite krščanske družine. Njemu je bila vsa posvečena, Njemu je povsem pripadala. Jezus pa, zvest svojim obljubam, je blagoslovil to družino s posebnim blagoslovom.
Marija je obiskovala šolo pri sestrah Srca Jezusovega. Ker je bila intelektualno zelo nadarjena, se je naučila več tujih jezikov, tudi latinščine, bila pa je izrazit talent tudi za glasbo in slikarstvo. Ko se je vrnila v rodno hišo, se je vsa posvetila kot socialna delavka službi bolnim in siromašnim. To pa je bilo samo prehodno obdobje. Gospod jo je klical v samostan. Temu klicu se je odzvala popolnoma pripravljena in 10. januarja leta 1889 vstopila v samostan sester Srca Jezusovega v  Münstru.
Marija od Božjega srca Jezusovega Ko je končala noviciat je preživela nekaj let pri delu z mladimi. Skrb za rehabilitacijo mladih je posebna naloga Inštituta Dobrega Pastirja. Kot zelo sposobna sestra, je bila Marija že leta 1894 poslana na Portugalsko, v Oporto, da bi bila tam predstojnica. V tej službi so se pokazale tudi njene izjemne sposobnosti za vodenje. Kot predstojnico jo je krasila tako  trdnost, kot tudi primerna preudarnost. Navkljub težki bolezni, ki jo je pripeljala skoraj na rob groba, se je Marija še naprej posvečala ne samo svoji redovni skupnosti, ampak tudi dejanjem ljubezni, vzdrževala pa je tudi odlične zveze s Cerkvenimi oblastmi v škofiji. Gospod je svojo zvesto in zavzeto služabnico obiskal še s križem ohromelosti. Ker je bolezen vse bolj napredovala, je ona vse bolj trpela. V tem stanju je še bolj častila Jezusovo Srce in njegov križ.
Ko se je nahajala na bolniški postelji in potem, ko se je posvetovala s svojim spovednikom, bodočim patriarhom Indije, monsinjorjem Theotonijem Ribeira de Castrom, je leta 1898 dvakrat pisala papežu Leonu XIII. in ga prosila, naj človeški rod posveti Srcu Jezusovemu. Papež je bil presenečen nad takšnim posredovanjem, zato je stvar najprej predal na preiskavo teologom. Sad preiskave je bila papeževa enciklika Annum sacrum izdana 25. maja leta 1899, v kateri papež napove razglasitev Svetega leta 1900 in naroča škofom vsega sveta, naj 11. junija človeški rod posvetijo Srcu Jezusovemu.
Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega je umrla tri dni pred tem, 8. junija 1899, ravno na začetku tridnevne priprave na svečani dogodek posvetitve. Pokopana je na pokopališču v Oportu med reveži, vendar se je glas  o njeni svetosti vse bolj širil, zato je bil začet postopek za njeno razglasitev za blaženo. Ob beatifikaciji te odlične Božje služabnice je papež Pavel VI. rekel:
“Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  Droste zu Vischering izhaja iz ugledne plemiške družine. Do še večjih časti pa je prišla po izrednih milosti, ki ji jih je podelil Bog, po gorečem češčenju Srca Jezusovega in po skrbi za ogroženo mladino in reveže. Isto velja tudi za njeno neutrudno zavzemanje glede spodbujanja duhovniških poklicev. Po težki in za rešitev duš radostno prenašani bolezni,  tudi sama upodobljena  po večnem Dobrem Pastirju,  sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  postane ponižna glasnica poslanstva, ki ga je s posvetitvijo človeškega rodu Presvetem Srcu Jezusovemu izpolnil naš predhodnik Leon XIII.”
Ta blažena je stopala po poti, ki je lahko velik navdih za vsakega kristjana.
Vir

V Oportu (na Portugalskem), blažena Marija od Božjega Srca Jezusovega Droste zu Vischering [cu višering], devica, iz Kongregacije sester od ljubezni Dobrega Pastirja, ki je čudovito pospeševala pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega.
Vir

Views: 49

sveta Marija Terezija Chiramel Mankidiyan – devica in redovna ustanoviteljica

sveta Marija Terezija Chiramel Mankidiyan - devica in redovna ustanoviteljicaMariam Thresia Mankidijan je bila druga indijska redovnica, ki jo je papež Janez Pavel II. povzdignil na čast oltarja (9. aprila 2000). Rodila se je 26. aprila 1876 v indijski državi Kerala, v osiromašeni plemiški družini. Mama, ki je umrla, ko je imela Marija 12 let, jo je vzgajala v krščanski veri. Zgodaj se je posvečala skrbi bolnikov in umirajočih ter je svoje življenje posvetila Gospodu. Ker ni uspela postati redovnica ali puščavnica, se je s tremi prijateljicami posvetila služenju v župnijski cerkvi. Obiskovale so tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči, sirote, hudo bolne. Na začetku se je morala soočati z nasprotovanji s strani Cerkve, pa tudi sovaščanov, ki se niso strinjali s tem, da so dekleta sama hodila od doma. Imela je razna videnja ter mistične izkušnje, med drugim tudi izkušnjo bolečine križanja in stigem. Njen duhovni voditelj, duhovnik Joseph Vithayathil, ji je svetoval, naj ustanovi Kongregacijo sester Svete Družine, katere namen je bila krščanska vzgoja deklet, pomoč bolnim in umirajočim. Marija Terezija je novo kongregacijo vodila dvanajst let, ustanovila je tri samostane, dve šoli, dva vzgojna zavoda, študijsko hišo in sirotišnico. Umrla je zaradi gangrenozne rane, stara 50 let. Kongregacija sester Sv. Družine je leta 2000 štela 1592 sester in 119 novink.
Vir

Mariam Thresia Chiramel Mankidiyan se je rodila v Indiji v Puthenchiri, v državi Kerala, 26. aprila 1876. Krščansko vzgojena v sirsko-malabarski Cerkvi se je v otroštvu posvetila Gospodu in se posvetila skrbi za bolne, umirajoče, sirote in družine v stiski. Ustanovila je Kongregacijo sester svete družine, ki jo je vodila dvanajst let. Z globokim prepričanjem, ukoreninjenim v posvečenem življenju, je iskala ideal, o katerem je znala osebno pričevati in ga ponuditi svojim sosestram. Umrla je v Kuzhikkattussenyju, 8. junija 1926. Papež sveti Janez Pavel II. jo je med velikim jubilejem leta 2000 prištel med blažene, papež Frančišek pa 13. oktobra 2019 med svetnike.
Vir

V kraju Kužik-katus-sery (v pokrajini Kérala, v Indiji), blažena Marija Terezija Hiramel Mankidiyan, devica, ki se je odlikovala v puščavniškem življenju in strogosti pokore. Iskala je Kristusa v najrevnejših in od vseh najbolj zapuščenih. Ustanovila je Kongregacijo sester od Svete Družine.
Vir

Views: 16

sveti Medard – škof

MedardZavetnik kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.
Atributi: največkrat je upodobljen kot škof v mašnem plašču in s palico, pogosto s knjigo, na kateri ležijo trije hlebčki kruha, ali ko deli miloščino. Ob sebi ima orla, golobe, ovce ali vole, tudi dva konja. Pogostokrat je naslikan ves nasmejan. Ponekod drži v roki utrdbo.
Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije, je patron kmetov in vinogradnikov in vremenski svetnik. Bil je sila dobrih rok. Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati – premožna svobodna kmeta, oba usmiljena – sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa – tako pravi legenda – ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Saj, okrog Medarda se je spletel cel venec legend.
Ko je bil že duhovnik, mu je tat ukradel vse satje iz panjev. Čebele so tatu tako neusmiljeno pikale, da je pribežal k svetniku in priznal tatvino. Svetnik ga je posvaril in mu med podaril. Drugi tat mu je šel v vinograd grozdje krast. Lep tovor si ga naloži. Ko pa bi rad iz vinograda, ni našel izhoda. Išče in išče ves znojen do jutra. Zjutraj ga najdejo Medardovi delavci in ga peljejo h gospodarju; ta ga pokrega in – mu grozdje podari.
Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Ko je umrl škof v Vermandoisu, so ljudstvo in duhovščina soglasno hoteli imeti Medarda za naslednika, čeprav mu je bilo takrat že 73 let.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, kako deli miloščino. Na nekaterih slikah je upodobljen z orlom, ki z razpetimi perutmi varuje svetnika pred dežjem. Znane so dalje upodobitve s tremi belimi golobi nad njim (pri pogrebu naj bi prišla dva bela goloba izpod neba, tretji pa iz njegove krste).
Pregovori: Ako na svetega Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho. Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.
Ime: Lat. Medardus je polatinjena oblika germanskega imena Math-hard, zloženke iz besed maht, »moč« in hart »močen, trd«
Goduje 8. junija.
***
Krščanski škofje so se v severni Franciji VI. stoletja soočali s številnimi izzivi. Med Franki so se še vedno ohranjali poganski običaji. Medard je bil veren mož, ki se je neutrudno prizadeval, da bi kmetom približal krščansko vero. Rodil se je v Salenyju, v pokrajini Pikardija. S triintridesetimi leti je bil posvečen v duhovnika. Ob njegovem oznanjevanju so številni opustili poganske idole in se približali Bogu. V starosti je iz rok sv. Remigija prejel škofovsko posvečenje in nasledil škofa Alomerja.
Iz njegovega življenja se je ohranil zapis o zanimivem dogodku, ki govori o Medardovih stikih s kraljico Radegundo. Radegunda je bila poročena s frankovskim kraljem Klotarjem. Bila je zelo usmiljena do revnih in jim je veliko pomagala. Razvpit in nasilen Klotar, ki naj bi imel več žena, se je zaradi dobrodelnosti svoje kraljice hudo razjezil. Pritoževal se je, da bo njegovo kraljevsko palačo spremenila v samostan. Nekega dne je Klotar ubil Radegundinega brata. Ob tem dogodku je Radegunda zbežala in se zatekla v Medardovo škofijo ter ga prosila, naj jo sprejme med redovnice. Medard ni želel pritegniti nase Klotarjeve jeze, zato jo je samo posvetil v diakoniso.
Češčenje sv. Medarda se je razširilo kmalu po njegovi smrti. K njemu so molili, da bi zaščitil pridelek.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Medarda varuj vse, ki delajo na poljih.
Vir

V Soissonsu [suasónu] (ravno tako v Franciji), sveti Medárd, škof v Saint-Quentinu [sén kenténu], ki je iz tega porušenega mesta prenesel svoj sedež v Noyon. Tam je z vso skrbjo spreobračal ljudstvo od poganskega praznoverja h Kristusovi veri.
Vir

Gotovo ste že slišali tisti pregovor, ki pravi: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« Sveti Medard, ki danes goduje, z vremenom nima nič opraviti v pregovor je prišel zato, ker so dolgoletne izkušnje kmečkih ljudi pokazale, da se prve dni junija vreme rado za dalj časa ustali lepo ali grdo. Če je vreme lepo, se začenjajo pripravljati na košnjo.
Življenje tega svetniškega moža, ki je bil rojen na severu Francije leta 457, sta popisala latinska pisatelja Venancij Fortunat in sv. Gregor iz Toursa. V svoja zapisa sta natresla precej ljubkih legend. Ena od teh pripoveduje, kako je nekdo prišel v njegov vinograd grozdje krast. Veliko si ga je naložil, ko pa je hotel oditi, ni več našel izhoda. Zjutraj so ga vsega upehanega našli Medardovi delavci in ga peljali h gospodarju. Ta ga je poučil, kako grda pregreha je tatvina in mu ukradeno grozdje podaril. Zaradi te prigode častijo sv. Medarda kot zavetnika vinogradov.
V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednik Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrl škof v mestu Toumayju, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje (v 12. stoletju) za stalno združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel prav trdo delo, da je malikovalstvo iztrebil in ljudem oznanil evangelij ljubezni.
Umrl je okoli leta 560. Najprej so ga pokopali v mestu Tournai, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v Soissons. Kralj Sigibert je dal nad njegovim grobom postaviti veličastno cerkev.
Sv. Medarda najpogosteje upodabljajo kot škofa v mašnem plašču in s škofovsko palico, delečega miloščino. Kot svojega zavetnika ga častijo kmetje, zlasti kosci, pa tudi pivovarji in jetniki. K njemu se zatekajo v prošnjah za dež ali lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 720

blaženi Štefan (Ištvan) Sandor – redovni brat in mučenec

blaženi Štefan (Ištvan) Sandor - redovni brat in mučenecV soboto 19. oktobra 2013 je bil v Budimpešti razglašen za blaženega salezijanec pomočnik Štefan Sándor. Rodil se je 26. oktobra 1914 v Szolnoku, iz sovraštva do vere pa so ga ubili 8. junija 1953 v Budimpešti. Don Boska je spoznal po Salezijanskem vestniku in salezijanska karizma ga je takoj prevzela.

Leta 1936 je bil kot aspirant sprejet v salezijansko ustanovo Clarisseum v Budimpešti. V tiskarni »Don Bosko« je opravil tečaj za tiskarskega tehnika. Vstopil je v noviciat, a ga je moral zaradi vpoklica v vojaščino prekiniti. Po letu dni se je ponovno vrnil v noviciat. Prve redovne zaobljube v salezijanski družbi je izpovedal 8. septembra 1940 kot sobrat pomočnik.

Poslanstvo je nadaljeval v Clarisseumu, kjer se je vključil v poučevanje strokovnih predmetov. Odgovoren je bil za asistenco v oratoriju in spodbujal gibanje Katoliške delavske mladine. Ob koncu druge svetovne vojne se je vključil v materialno in moralno obnovo družbe, zlasti se je posvetil najrevnejšim mladim, ki jih je zbiral in poučeval za strokovne tiskarske poklice.

Ko je država leta 1949 pod Mátyásom Rakosijem zaplenila cerkveno premoženje in se je začelo preganjanje katoliških šol, je Sándor skušal rešiti, kar se je dalo. Redovniki so razpršeni ostali brez vsega. Tudi Štefan je moral zapustiti tiskarno – ki je bila tedaj zelo znana – in »izginiti«. A namesto da bi poiskal zatočišče v tujini, je ostal doma in nadaljeval delo za mlade. Uspelo mu je dobiti službo v tovarni čistil, kjer je neustrašeno in skrivaj nadaljeval svoj apostolat, zavedajoč se, da je bila taka dejavnost najstrožje prepovedana. Julija 1952 so ga prijeli na delovnem mestu in od takrat ga sobratje niso več videli. Uradni dokument potrjuje proces in obsodbo na smrt z obešanjem 8. junija 1953.

Novi mučenec Štefan Sándor, salezijanec pomočnik, sije kot pričevalec in priprošnjik, ki je po don Boskovem zgledu mladim z dobrotljivo vzgojo podaril Evangelij veselja in za to daroval svoje življenje.
Vir

Salezijanci laiki, kot se tudi imenujejo salezijanski sobratje pomočniki, so se v soboto veselili ob novem blaženem madžarskem salezijancu pomočniku, mučencu Štefanu Sándorju.
Ob tej priložnosti so se zbrali predstavniki salezijancev laikov iz večine evropskih držav, od Iberijskega do Apeninskega polotoka, nemško govorečih in večine slovanskih dežel, na svojem prvem tako velikem srečanju v majhnem kraju Pélifőldszantkeresztu blizu Budimpešte. Skoraj 80 udeležencev je tri dni, kljub jezikovnim oviram in najrazličnejših strokovnih usmeritev, preživelo v veselem bratskem druženju, ki izhaja iz salezijanske karizme v don Boskovem duhu.
Iz slovenske salezijanske province so se srečanja udeležili trije sobratje pomočniki, Janez Krnc in Marko Suhoveršnik iz Veržeja, Sebastjan Bekes z Rakovnika v Ljubljani in pripravnik za vstop v noviciat Vilmoš Švarc iz Mužlje v Vojvodini, kjer prav tako delujejo salezijanci pod okriljem slovenske province.
Na srečanju so pobliže spoznali lik novega blaženega Štefana Sándorja, ki ga je predstavil postulator salezijanske družbe Pierluigi Cameroni.
Izpostavil je njegovo dosledno zvestobo posvečenemu redovnemu življenju v vseh okoliščinah, ki so ga preizkušale med služenjem vojaškega roka kot na fronti, še najbolj pa v povojnih letih preganjanja in zapora vse do izvršitve smrtne kazni.
Marek Chrzan, pokrajinski svetovalec v vrhovnem vodstvu salezijancev, ki je trenutno tudi na rednem obisku med salezijanci v Sloveniji, je predstavil stanje salezijanske družbe in sobratov pomočnikov v Evropi.
Največ pomočnikov je v Španiji in Nemčiji, ker imajo salezijanci tudi največ strokovnih in socialnih ustanov. Drugače je v nekdanjih komunističnih državah, kjer se še vedno ohranja preveč »klerikalna« podoba salezijanske družbe, saj je salezijansko karizmo težko razvijati v organizacijsko in finančno preveč zahtevnih strukturah. Zato si tudi poklic salezijanca laika počasi in težko utira nove poti, kako živeti to dimenzijo enega in istega salezijanskega poklica v občestvu s sobrati duhovniki.
Udeležence sta nagovorila še člana vrhovnega vodstva salezijancev, delegat za formacijo Francesco Cereda in vrhovni ekonom, tudi salezijanec pomočnik, Jean Paul Muller.
Prvi je orisal pot in napore ustreznega oblikovanja salezijanca pomočnika, kot ga je želel že sam don Bosko,a se je v zgodovini salezijanske družbe na največkrat pozabilo. Vrhovni ekonom pa je zelo konkretno predstavil življenje v uboštvu in pokorščini, saj imajo sobratje pomočniki največ opravka z zemeljskimi dobrinami, upravljanjem in vodenjem šolskih in socialnih ustanov.
Najlepše dejanje srečanja pa je bil zaključek, ko so se udeležili beatifikacije svojega sobrata Štefana Sandorja na trgu pred budampeštansko stolnico sv. Štefana.
Slavje, ki se ga je udeležilo več kot 6.000 ljudi, madžarski predsednik János Áder in mnogi člani diplomatskega zbora, vsi madžarski škofje in škofje iz tujine, tudi Peter Štumpf iz Murske Sobote in salezijanski inšpektor Janez Potočnik s sobrati pomočniki, vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chávez, člani salezijanske družine, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato, je vodil madžarski primas kardinal Péter Erdő.
Kardinal Angelo Amato, ki je v imenu papeža Frančiška uradno razglasil novega blaženega, je poudaril njegovo zvestobo salezijanskemu poklicu, predanost poslanstvu mladim in zvesto hojo za Jezusom.
Mladi in člani salezijanske družine so skupaj z vrhovnim predstojnikom Pascualom Chávezom in sobrati pomočniki iz vse Evrope  nadaljevali praznovanje razglasitve salezijanca pomočnika Štefana Sándorja v popoldanskem programu v pesmi in plesu. V nagovoru je vrhovni predstojnik izpostavil trojno zahvalo madžarskemu ljudstvu v tem letu: za sprejem don Boskovih relikvij, za 100-letnico salezijanske navzočnosti med njimi in za dar novega blaženega salezijanca pomočnika Štefana Sándorja, ki je zgled pristnega redovnega življenja, vzgoje in evangelizacije mladih in uresničevanja evangelija v vsakdanjem življenju.
Vir

Views: 19

blaženi Nikolaj iz Gesturija – redovni brat

Nikolaj GesturskiMolčeči brat
Blaženi Nikolaj Medda (s krstnim imenom Janez) se je rodil 4. avgusta 1882 v vasi Gesturi v provinci Cagliari na Sardiniji. Njegovi starši so bili majhni kmetje, dobri kristjani s petimi otroki. Ko je bil Janez star 8 let, so mu starši že umrli.Končal je le tretji razred ljudske šole. Še kar vedro mladost je preživel kot neplačan hlapec pri dobrih sorodnikih. Veliko je molil, rad hodil v cerkev: bil je vzoren fant.

V samostanu
V svojem sedemindvajsetem letu je hudo zbolel. Verjetno mu je trpljenje pomagalo odkriti njegov poklic. Ko je ozdravel, je leta 1911 prosil za sprejem pri kapucinih v Cagliariju. Ti so ga najprej sprejeli za tretjerednika, po dveh letih vzornega postulanstva tudi v svoj noviciat. Po končanem noviciatu je nekaj let (1914-1924) opravljal razne službe po raznih samostanih. Vendar se brat Nikolaj v nobeni službi ni prav izkazal. Zato so predstojniki sklenili, naj poiskusi še službo pobiralca miloščine po mestu Cagliari. In glejte, v tej službi je br. Nikolaj odlično uspel in je vztrajal v njej štirintrideset let vse do svoje smrti.

Pobiralec miloščine
Br. Nikolaj je imel v tej službi še posebej čudovit zgled kapucinskega bratstva, svetega Ignacija iz Lakonija (1701-1781), ki se je prav v tem mestu in v tej službi posvetil.
Dnevni red br. Nikolaja je izgledal takole. Vstajal je ob 4 do 4,30, na kar je zasebno molil, nato pa še skupno z brati v koru. Nato je stregel pri več mašah (takrat še niso poznali somaševanja). Po zajtrku je odšel na ulice mesta za zbirco. V samostan se je vrnil malo pred kosilom, da je pripravil mizo za brate. Popoldne je po skupni molitvi spet odšel na zbirco do večerne molitve. Končno se je ulegel k zasluženemu počitku.
Dolžnost hoditi na zbirco ni bila lahka. Človek je moral biti pripravljen na vse: da ti ne odprejo vrat, kot tudi da ti jih pred nosom zapro. Poleti je bilo prevroče, pozimi brez nogavic prehladno. Brez žrtev in šlo, a br. Nikolaj je bil pripravljen na vse.

Apostol na ulicah
Br. Nikolaj je svojo zbirco napravil za čudovito evangelizacijo. Bil je zelo tih, molčeč brat. Seveda tihota sama po sebi ni nekaj pozitivnega. Modrost ni v zaprtih ustih, ampak v znanju jih prav odpirati. Vendar pa molčečnost br. Nikolaja ni bila negativna. Ljudje so kmalu odkrili, zakaj brat molči; vedeli so, da živi kontemplativno življenje, da živi v nenehni božji pričujočnosti. O tem je jasno pričala tudi njegova zunanjost: tiha sreča na njegovem obrazu, njegove bleščeče oči, vse njegove kretnje, vsa njegova preobražena postava. Ljudje so ga spoštovali in ljubili.
Po nekaj letih ni bilo br. Nikolaju več potrebno prositi miloščine, ljudje so mu jo kar sami prinašali. V hišo je vstopal le, če je hotel obiskati bolnika, drugače je redno ostal zunaj pred vrati in je čakal, da je kdo od domačih prišel ven. Na ulici so se mu mnogi približali in mu hoteli poljubiti roko ali cingul. Marsikdo ga je ustavil pri povratku v samostan in ga prosil za kak nasvet ali se mu priporočil v molitev. Ljudje so občudovali nenehno vedrino na njegovem obrazu.
Govoril je zelo malo, le na kratko; njegovi odgovori so se navadno nanašali na molitev. Ljudje so ga radi prosili: “Br. Nikolaj, molite za nas!” On pa jim je redno odgovarjal: “Da, molimo! Molite, molite!”
Od knjig za duhovno življenje je najraje prebiral mistične spise serafske sestre bl. Angele Folinjske (1249-1309) ali pa dela božjega služabnika br. Gaetana Marije iz Bergama. Rad je tudi premišljeval Visoko pesem.

Junaški strežnik trpečih
Med 2. svetovno vojno je bilo tudi mesto Cagliari bombardirano. Večina prebivalstva je zbežala iz mesta na deželo v bolj varne kraje. Br. Nikolaj je prosil, da bi smel ostati v mestu. Ostali so le štirje kapucini, med njimi tudi br. Nikolaj. Imeli so silno veliko dela. Odpravili so klavzuro in sprejemali v samostan mnoštvo lačnih in takih brez strehe. Br. Nikolaj jim je uslužno stregel.in iskal zanje hrano in druge potrebščine. Rečemo lahko, da je čudež, da ni tu postal žrtev vojne.
Leta 1951 so v Cagliariju kapucini slovesno obhajali razglasitev bl. Ignacija Lakonskega za svetnika. Slovesnost je vodil kardinal Evgenij Tisserant; mašo je pel zbor iz Rima od cerkve Maria Maggiore. Po slovesni maši je vprašal komponist maše br. Nikolaja, kako mu je petje ugajalo. Br. Nikolaj je odgovoril: “To je bila maša primerna za nebesa! Le potrudite se, da boste nekoč peli večni svet, svet, svet v nebesih. To mi je bila največja pohvala, “ je menil komponist.

“Gremo v nebesa”
Br. Nikolaj je občasno veliko trpel zaradi kroničnega gastroenteritisa kot tudi zaradi dvojne kile, a ni tožil, znal je veliko potrpeti.
Prišel pa je čas, bilo je to 1. junija 1958, ko ni več mogel iti na zbirco. Kleče je prosil predstojnika, da bi ga oprostil od zbirce, ker se ne čuti več sposobnega. “Pa vendar še ne mislite umreti?”, mu reče predstojnik. Brat tiho odgovori: “V nebesa gremo!” In zares. Teden dni pozneje dne 8. junija je br. Nikolaj odšel v nebesa.
Njegovega pogreba se je udeležilo okoli 60 000 tisoč ljudi, med dežjem cvetja, ki so ga ljudje metali skozi okna na ulico. Promet je bil več ur ustavljen. Bolj kot pogreb je bil to zmagoslaven pohod. Potem se je nadaljevalo dnevno romanje na njegov grob, dokler niso njegovega trupla prenesli v cerkev (1980).
Življenje br. Nikolaja je bilo prepojeno z najbolj pristnim Frančiškovim duhom: z veliko ljubezni do Križanega, s pristno in dejansko ljubeznijo do bratov in sester. Geslo apostola Pavla: “Kristusova ljubezen nas preganja” je bila skrita vzmet tudi v življenju br. Nikolaja. Jezusove besede: “Kar ste storili komu mojih najmanjših bratov, ste meni storili”, so bile vodilo njegove karitativne dejavnosti do vseh, zlasti do ubogih.
Informativni škofijski proces se je začel 6. oktobra 1966, po 12 letih pa proces v Rimu, ki je bil končan leta 1996. Dne 3. oktobra 1999 je bil br. Nikolaj iz Gesturija slovesno razglašen za blaženega.
Goduje: 8. junija
Vir

V Cagliaru [kalijári] (na Sardíniji), blaženi Nikolaj de Gesturi [džestúri] (Janez) Medda, redovnik iz kapucinskega reda, ki je bil vedno pripravljen pomagati potrebnim. Mnoge je s stalnim zgledom vzpodbujal h kreposti in dobrotljivosti, in k ljubezni do ubogih.
Vir

Views: 12