Danes so bili v Laosu v Vietnamu razglašeni za blažene Mario Borzaga, duhovnik misijonarjev oblatom Brezmadežne Marije, Pavel Thoj Xyooj, verni laik, katehist in štirinajst tovarišev, ubitih iz sovraštva do vere.
Vir
Views: 4
sveta Marija Evfrazija Pelletier – redovna ustanoviteljica
Imena: Marija Evfrazija
Rodila se je kot hči krščanskih staršev leta 1796 v srednji Franciji. Pri krstu so ji dali ime Roža Virginija. Že kot deklico so jo poslali v zavod »Krščanske družbe« za dekliško vzgojo v Toursu. Tu je spoznala belo oblečene redovnice, ki so v posebnem zavetišču prevzgajale mlada dekleta, zašla na slaba pota. Kongregacijo teh redovnic, ki so se imenovale »Sestre naše ljube Gospe krščanske ljubezni«, je ustanovil v 17. stoletju sv. Janez Eudes in je skrbela za spokornice, kaznjenke in sirote. Roža Virginija je želela vstopiti v njihovo družbo, toda zaobljube je smela narediti šele po polnoletnosti leta 1817 in dobila ime »sestra Marija od svete Evfrazije«.
Z devetindvajsetimi leti je postala predstojnica. Znala je uveljaviti avtoriteto, ki je temeljila v glavnem na njenem izžarevanju nadnaravnega življenja. Kljub ponižnosti je zaradi naravnih in nadnaravnih darov postala središče samostanske družine.
Hiša je postajala čedalje bolj privlačna in mnoga dekleta so prosila za sprejem v kongregacijo. Marija Evfrazija je dobila tudi večjo podporo pri duhovnikih in meščanih v Toursu. Njena prva večja zamisel je bila ustanovitev reda sester kontemplativnega življenja, ki naj bi prihajale iz vrst spokornic in so se imenovale magdalenke. Število sester se je tako povečalo, da so lahko ustanavljale nove naselbine. Prva je bila v Angersu.
Mati Evfrazija je v življenju veliko pretrpela. Na nerazumevanje je naletela tudi v nekaterih cerkvenih krogih. V maju 1867 je zbolela za pljučnico, pozneje so ugotovili še raka, za katerim je umrla 24. aprila 1868. Na ta dan goduje. V velikem trpljenju je nekoč v molitvi slišala božji glas: »Čakaj, molči, moli, trpi, upaj!« Te besede so ji bile življenjsko geslo.
Vir
Roža Virginija oz. Marija Evfrazija se je rodila na otočku Noirmoutier, kamor so se morali zateči njeni starši, ker revolucija, ki je takrat divjala v Franciji, ni bila naklonjena krščanstvu in zavednim kristjanom. Roži Virginiji je bilo štirinajst let, ko se je družina spet lahko vrnila v svoj domači kraj Sallans. Starši so jo od tam poslali v Tours v penzionat krščanske družbe za dekliško vzgojo. Roža je že takrat hrepenela po redovnem življenju. V Toursu je dobro spoznala življenje redovnic, sester naše ljube Gospe krščanske ljubezni. Ustanovil jih je sv. Janez Eudes v sedemnajstem stoletju, njihova karizma pa je bila skrb za spokornice, kaznjenke in sirote. Želela si je vstopiti k njim, a so ji svojci sprva nasprotovali, pozneje pa ji vendarle dovolili. Skupnosti, kateri se je pridružila, se je poznal vpliv revolucije: sester je bilo malo, večinoma že starejših, novink ni bilo dovolj, dela pa veliko, in to vse prej kot lahkega. Ni čudno, da je Marija Evfrazija kmalu postala predstojnica in gonilna sila vsega dela. Bila je avtoritativna, a hkrati tudi ponižna in obdarovana s številnimi darovi. Pod njenim vodstvom in prizadevanji je hiša kmalu postala cvetoča, začele so prihajati novinke, sestre so imele podporo in zaščito tudi pri meščanih in duhovnikih. Sestra Marija Evfrazija je zato začela razmišljati o ustanovitvi novega reda sester kontemplativnega življenja, ki naj bi bile spokornice. Imenovale so se magdalenke in so živele ločeno od ostale skupnosti po pravilih sester karmeličanskega reda. Naraščanje števila sester je pripeljalo do tega, da je Marija Evfrazija ustanovila novo zavetišče v Angersu. Na začetku, pa tudi pozneje, ko je kongregacija v polnosti zaživela, materialnih pa tudi organizacijskih težav ni manjkalo. Marija Evfrazija se je, potem ko ji je potekla mandatna doba, iz Toursa preselila v Angers in postala prednica tam. Kmalu pa so nastopile težave z drugimi zavetišči, ki so ji očitala, da svoje delo opravlja na škodo drugih hiš in zase zahteva posebne pravice. Spor je šel tako daleč, da se je za kongregacijo moral zavzeti kardinal Odescalchi. Dosegel je prvi dekret in priznanje Ustanove dobrega Pastirja. A težav še ni bilo konec, saj je, potem ko je bil imenoval za angerskega škofa, mons. Angebault želel sam prevzeti pokroviteljstvo namesto kardinala. Mati Pelletier pa je medtem, kljub temu da jo je to bolelo, odpirala nove in nove hiše (53) ter razdelila kongregacijo na sedem provinc. Umrla je izčrpana in bolna za rakom, stara 72 let.
Ime: Njeno krstno ime je Roža Virginija.
Rodila se je 31. julija 1796 na otočku Noirmoutier ob francoski obali, umrla pa 24. aprila 1868 v Angersu v Franciji.
Družina: Izhajala je iz meščanske družine Pelletier. Njen oče je bil znan in priljubljen dobrodelni zdravnik. Družina je bila globoko verna.
Zavetnica: popotnikov.
Upodobitve: poznamo njeno podobo starejše redovnice.
Beatifikacija: za blaženo je bila razglašena 30. aprila 1933 (papež Pij XI.), za svetnico pa 2. maja 1940 (papež Pij XII.).
Goduje: 24. aprila.
Misel: »Moja duša je popolnoma mirna. Čutim, da je Bog v meni. Božjo voljo pritiskam na srce.«
Vir
V Angersu [anžéru] (v Franciji), sveta Marija od Svetega Evfrázija Pelletier [peletié] (Rosæ Virginiæ), devica, ki je ustanovila Inštitut sester od dobrega Pastirja za vzgojo padlih žena, imenovane magdalenke.
Vir
Views: 7
sveti Gregor – škof
V Elviri (v Andalúziji, v Španiji), sveti Gregor, škof, katerega delo »De fide« hvali sveti Hieronim.
Vir
Views: 4
sveta Marija Elizabeta Hesselblad – devica in ustanoviteljica
Marija Elizabeta Hesselblad se je rodila na Švedskem kot peta od trinajstih otrok v luteranski družini. Ko je bila stara 18 let, se je izselila v Ameriko, kjer je delala kot bolničarka v newyorški bolnišnici Roosevelt. Tam je v stiku z bolniki in njihovim trpljenjem izostrila človeško in duhovno občutljivost ter to oblikovala po zgledu rojakinje sv. Brigite. Vneto je preučevala katoliški nauk in leta 1902 prejela zakrament sv. krsta. Pod navdihom Svetega Duha je obnovila red sv. Brigite v skladu z zahtevami in znamenji časa. Njeno vodilo je bilo: Da bi bili vsi eno. Svoje življenje je izročila Bogu, da bi združila luteransko Švedsko s katoliškim Rimom. Hčere sv. Brigite je pripeljala na Švedsko, najprej v Djursholm, leta 1935 pa v Vadsteno. Med drugo svetovno vojno je pomagala številnim preganjanim Judom, v svoji redovni hiši je s sestrami delila hrano in obleko potrebnim.
Vir
Marija Elizabeta Hesselblad je bila rojena na Švedskem 4. junija 1870 kot peta od trinajstih otrok. Bila je luteranske vere, z osemnajstimi leti je emigrirala v Ameriko. Tu je več let (1888-1904) živela kot prizadevna bolničarka veliki newyorški bolnišnici Roosvelt, kjer v stiku s trpljenjem in boleznijo izostrila svojo človeško in duhovno občutljivost ter jo oblikovala po svoji rojakinji sveti Brigiti. Vse od svoje mladosti je hrepeneče iskala Eno samo ovčjo stajo. Pod vodstvom učenega jezuita je goreče študirala katoliški nauk ter s premišljeno izbiro pod pogoji sprejela leta 1902 na dan Vnebovzetja Blažene Device Marije krst. Leta 1904 je poromala v Rim, ter s posebnim dovoljenjem svetega papeža Pija X. oblekla redovno obleko brižidink v hiši sv. Brigite, v kateri pa so bile karmeličanke.
Pod navdihom Svetega Duha je obnovila glede na zahteve in znamenja časa red sv. Brigite. Njen apostolat je navdihoval velik ideal »Da bi bili vsi eno.« To jo je gnalo, da je dala svoje življenje Bogu, da bi združila Švedsko z Rimom. Z velikim pogumom in daljnovidnostjo je pripeljala hčere sv. Brigite na Švedsko, v Djursholm ter zatem leta 1935 v Vadsteno.
Vse njeno življenje je bilo v znamenju nenehne dejavne ljubezni. Med drugo svetovno voljo je dala zavetje številnim preganjanim Judom in je tudi spremenila njihovo hišo v kraj, kjer so sestre delile živež in obleko vsem tistim, ki so to potrebovali. 24. aprila 1957, po dolgem s trpljenjem in boleznijo zaznamovanim življenjem, je umrla v hiši sv. Brigite v Rimu, v velikem sluhu svetosti med njenimi duhovnimi hčerami, duhovniki in tudi med revnimi, ki so jo častili kot mater revežev in učiteljico duha. Beatificiral jo je sveti Janez Pavel II. med jubilejnim letom 2000.
Vir</
V Rimu, blažena Elizabeta Hesselblad, devica, po rodu iz Švedske, ki je, po dolgem delu v zdravilišču, obnovila ustanovljen Red svete Brigite in je zelo skrbela za kontemplacijo, ljubezen do potrebnih in edinost kristjanov.
Vir
Views: 9
sveti Vilfrid iz Yorka – redovnik in škof
Vilfrid Yorški velja za najodličnejšo osebnost v angleški cerkveni zgodovini sedmega stoletja. O njegovem otroštvu ne vemo veliko, le to, da je s štirinajstimi leti zapustil domači kraj in družino ter najprej kratek čas preživel na dvoru kralja Osviua v Northumbriji. Sledilo je šolanje v samostanski šoli v Lindisfarni. V deželi so se v tem času vnemali spori in prepiri o raznih cerkvenih običajih in liturgiji med rimsko in keltsko duhovščino. Vilfrid je bil na strani tistih, ki so trdili, da so keltske navade nepopolne, zato se je pri dvaindvajsetih letih odločil, da gre v Rim in tam spozna cerkvene in meniške navade Apostolskega sedeža. V Rimu se je lotil proučevanja cerkvene discipline pod vodstvom arhidiakona Bonifacija, papeževega osebnega svetovalca. Med drugim se je učil natančnega izračunavanja datuma velike noči pa tudi mnogih drugih stvari s področja cerkvenega reda. Po več mesecih študija se je ob vrnitvi domov za tri leta ustavil v Lyonu, kjer je prejel tonzuro. Po petih letih se je vrnil v domačo Northumbrijo in se spoprijateljil z Alkfrithom, sinom kralja Osviua. Alkfrith je prav tako zagovarjal rimsko versko prakso, zato je Vilfridu zaupal vodenje samostana Ripon, od koder je že prej pregnal keltske menihe. Na njegovo pobudo je bil Vilfrid tudi posvečen v duhovnika. Leta 664 je Vilfrid sodeloval na sinodi v Whitbyju, ki jo je sklical kralj Osviu. 
Tu so z vso silovitostjo izbruhnili prikriti spori med keltsko in rimsko duhovščino. V ozadju sporov zaradi različnih metod preračunavanja datuma velike noči je bilo veliko pomembnejše vprašanje, kdo je zadnja avtoriteta, ki jo je treba v Cerkvi poslušati glede reda in discipline. Opat Kolman, predstavnik keltske veje, je zagovarjal stališče, da je to apostol Janez in izročilo sv. Kolumba, Vilfrid pa stališče rimske Cerkve. Kralj je sprejel Vilfridovo stališče, kar pa je povzročilo delitev northumbrijske škofije. Vilfrid je bil imenovan za škofa v Deiri s sedežem v Yorku. Da bi bil pravoverno posvečen, se je odpravil v Galijo, kjer ga je posvetilo dvanajst škofov, nato pa je tam ostal kar tri leta. Medtem pa je York že dobil novega škofa, zato se je Vilfrid po vrnitvi nastanil v svojem samostanu Ripon. Kasneje se je vrnil na svoj zakoniti škofovski sedež in devet let vodil škofijo. V tem času je sezidal več samostanov in skrbel za vzgojo plemiških sinov, ob tem pa si je pridobil tudi veliko bogastvo in močan vpliv, kar je bilo povod za zavidanje kraljice. Ta je dosegla, da je Vilfrid izgubil škofijski sedež in posestva ter bil izgnan iz države. Svojo »pravico« je Vilfrid poiskal v Rimu, kjer je sinoda v Lateranu razsodila v njegov prid, a so listino v Northumbriji razglasili za ponaredek in ga spet izgnali. Pet let je nato prebil v južni Angliji in spreobrnil njene prebivalce Susekse. Svojo pravico je še večkrat poskušal uveljaviti, a neuspešno; to mu je uspelo šele proti koncu življenja.
Ime: Vilfrid (Wilfrid) izhaja iz staroangleških besed wil »volja, želeti, hrepeneti« in frid »mir«, torej »hrepeneti, hrepeneč po miru«.
Rodil se je leta 634 v Northumbriji v Angliji, umrl pa 24. aprila 709 (710?) v Oundlu v Northhamptonshiru, prav tako v Angliji.
Družina: Bil je iz plemiške rodbine, mati mu je še mlademu umrla, z mačeho pa se nikakor ni razumel.
Zavetnik: Middlesborougha in škofije Ripon v Angliji.
Upodobitve: Na upodobitvah je večinoma upodobljen v škofovskih oblačilih in z insignijami, upodabljajo pa ga tudi z mrtvim menihom, ki ga obuja k življenju, ali pa z žensko, ki mu ponuja otroka v blagoslov.
Goduje: 24. aprila, ponekod 12. oktobra.
Vir
V Yorku (v Northúmbriji, v Angliji), sveti Vilfríd, škof, ki je z velikim trudom delal petinštirideset let in je bil pogosto prisiljen sedež odstopiti drugim. Umrl je v miru med riponenskimi menihi, katerim je načeloval kot opat.
Vir
Views: 1
sveta Marija Saloma – svetopisemska žena
Imena: Marija Saloma, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Marija Saloma (Salome) je bila Zebedejeva žena in mati Jezusovih apostolov Jakoba starejšega in evangelista Janeza. Sveto pismo pozna še eno Salomo, dasi je ne imenuje z njenim imenom. Po poročilu zgodovinarja Jožefa Flavija naj bi bilo Saloma ime Herodiadini hčerki, ki je po materinem navodilu zahtevala, naj ji prineso na krožniku glavo Janeza Krstnika.
Današnja svetnica je bila ena izmed žena, ki so v Galileji hodile za Jezusom, ga spremljale na njegovih apostolskih potih ter njega in apostole oskrbovale z vsem potrebnim. Bila je poleg Jezusove matere, Marije Magdalene in Marije Klopajeve ena izmed tistih, ki so stale pod
križem in naslednji dan šle nakupit dišav za maziljenje. Saloma naj bi bila po mnenju eksegetov tista druga Marija, ki jo omenja evangelist Matej: »Ko je minila sobota in se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in ona druga Marija pogledat grob« (Mt 28, 1).
Kot mati Zebedejevih sinov Jakoba in Janeza je nekoč stopila k Jezusu s prošnjo, naj bi njena sinova sedela v njegovem kraljestvu eden na njegovi desnici in drugi na njegovi levici. Na to prošnjo Jezus ni odgovoril materi, marveč sinovoma, kar dokazuje, da sta jo s to željo poslala k Jezusu sinova. To je razvidno tudi iz Markovega evangelija, ki poroča, da sta apostola prosila sama (10, 35). Jezusov odgovor je pri obeh evangelistih enak: »Kelih, ki ga pijem jaz, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; tega pa, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, ne morem dajati jaz, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno« (Mr 10, 39 sl).
S tem odgovorom je Jezus apostolom in tudi spremljevalkam, med katerimi je bila Saloma, priporočil ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila nič užaljena, dasi Jezusovega odgovora najbrž ni povsem razumela. Vztrajala je pri Jezusu tudi takrat, ko so ga učenci zapustili in se razbežali.
Goduje 24.aprila, prej 22. oktobra.
Vir
– V Jeruzalemu, spomin svetih žena: Marije Kléopajeve in Marije Salóme, ki sta prišli, skupaj z Marijo Magdaleno, zgodaj zjutraj o veliki noči h Gospodovemu grobu, da bi mazilile njegovo telo, in so prve slišale oznanilo njegovega vstajenja.
– V Jeruzalemu, spomin svete Marije Salome, ki je oskrbela Gospodov pogreb.
Vir
Apostoli in drugi Jezusovi učenci so strahopetno pobegnili, potem ko so plačanci judovskih velikih duhovnikov in pismoukov Jezusa prijeli ter ga peljali najprej pred veliki zbor, nato pa pred Pilata, da ga je obsodil na smrt. Peter je šel nekaj časa za svojim aretiranim Učiteljem, vendar ga je kmalu zatajil. Častna izjema je bil apostol Janez, ki je šel s svojim Gospodom do konca. V svojem evangeliju poroča, da je stal pod križem na Kalvariji skupaj z Jezusovo Materjo Marijo; z njima so bile tudi štiri žene, ki so Učitelja iz Nazareta spremljale že prej, ko je hodil iz kraja v kraj in oznanjal božje kraljestvo. Ena od teh žena je bila Marija Saloma, ki jo Janez imenuje ‘sestra njegove matere’.
Marija Saloma, žena ribiča Zebedeja, je bila mati Jezusovih učencev in apostolov Jakoba (starejšega) in Janeza. Zdelo se ji je, da ima kot mati dveh Jezusovih spremljevalcev pravico reči kakšno dobro besedo zanju. V Matejevem evangeliju beremo, da je nekoč, ko so šli proti Jeruzalemu in je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, “stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se priklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: ‘Kaj hočeš?’ Odvrnila je: ‘Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.’ Jezus je njej in njenima sinovoma odgovoril, da njegovo kraljestvo ni kraljestvo gospodovanja in vladanja, temveč služenja. S tem odgovorom je vsem apostolom pa tudi spremljevalkam, med katerimi je bila tudi Saloma, priporočal ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila prav nič užaljena, dasi Jezusovega odgovora morebiti ni popolnoma doumela. Prepričana je bila v Jezusovo božje poslanstvo in je ta na videz trda beseda ni omajala v veri in zvestobi, saj mu je ostala zvesta do konca – do križa na Kalvariji. Po vsej verjetnosti je bila Saloma ‘ona druga Marija’, ki je po besedah evangelista Mateja tisto zgodnje nedeljsko jutro, ko je Gospod vstal od mrtvih, skupaj z Marijo Magdaleno šla pogledat grob. Videli sta angela, ki je sedel na odvaljenem kamnu in jima sporočil presenetljivo novico: »Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel!« Ženi sta z največjim veseljem izpolnili njegovo naročilo: »Pojdita in brž povejta njegovim učencem: ‘Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli. ‘«
Soloma ali Salome kot osebno ime pri nas ni znano, razmeroma pogosto pa ga slišimo v anglosaškem svetu.
Vir
Views: 232