Leta 1054 je prišlo do razkola med grško in rimsko, vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo, ki ga je povzročila različna miselnost in različne politične razmere na obeh straneh. Neposredni povod za to usodno ločitev so bile razne ‘drobnarije’. Carigrajski patriarh Mihael Cerularij je prepovedal latinsko bogoslužje v Carigradu, ki je bilo v navadi po mnogih grških cerkvah, kakor tudi grško bogoslužje v Rimu. Zahodnim kristjanom je očital, da uporabljajo pri mašah nekvašen kruh, da se postijo ob sobotah, da zavračajo ženitev navadnih duhovnikov. Sovraštvo Grkov se je še stopnjevalo,ko so zvedeli, da se je papež pobotal z njihovimi nasprotniki Normani. Papež Leon IX. je v Carigrad poslal skupino cerkvenih mož, da bi te nesporazume izgladili. Vodstvo poslanstva je zaupal kardinalu Humbertu, ki pa je nastopal preveč nestrpno, ko je videl, da je bizantinski cesar želel spravo s papežem, nahujskano ljudstvo in patriarh pa sta jo preprečila. Kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike ter se vrnil v Rim. Napravil je to v imenu papeža, ki je bil tedaj že štiri mesece v grobu.
Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzgojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrastel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognjem je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knežjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju. Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.
Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim težavam prenovil versko življenje po Clunyjskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.
Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Ime Leon si je privzel zato, ker si je vzel za zgled svetega papeža Leona Velikega. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Natančno je preučeval versko življenje v posameznih pokrajinah, ki so bile zvečinoma zanemarjene, se posvetoval in odločal o izboljšanju. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem. Zgodovinsko najpomembnejša sprememba na papeškem dvoru je bila ta, da je v kardinalski zbor imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Tem je prepustil odgovornost za red v papeških uradih in jih pošiljal kot svoje delegate na vladarske dvore. Sam je tako dobil več možnosti, da je prepotoval krščanske dežele, kjer je skliceval reformne sinode in jih sam vodil.
Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad, zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl..
Vir
Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzgojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrasel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri, se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognjem je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knežjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju.
Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.
Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim težavam prenovil versko življenje po Clunyjskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.
Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo, in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem.
Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.
Vir

Leona IX. po pravici štejejo za najpomembnejšega nemškega papeža srednjega veka, saj je s svojimi reformami temeljito prenovil dotlej preveč posvetnega duha v Cerkvi. Uvedel je pomembne spremembe na papeškem dvoru, v službe in na položaje imenoval sposobne in odgovorne može ter začel postopek, ki velja še danes, da papeža volijo samo kardinali. Ljudje so ga že pred smrtjo imeli za svetnika in mu pripisovali mnogo čudežev, tako da ga lahko štejemo med najbolj priljubljene osebnosti v cerkveni zgodovini.
Ime: Njegovo krstno ime je Bruno, ki izhaja iz staronemškega imena Brun, nastalega iz besede brun »rjav, bleščeč«.
Rodil se je 21. junija 1002 v Egisheimu v Alzaciji v Franciji, umrl pa 19. aprila 1054 v Rimu v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški družini, njegov oče Hugo grof von Egisheim je bil stric nemškega cesarja Konrada II. Materi je bilo ime Heilwig.
Sodobniki: cesarja Konrad II. in Henrik III., kardinal Humberto de Silva, Friderik iz Lotaringije (papež Štefan IX.), Peter Damiani, carigrajski patriarh Kerularij.
Službe: Po vzgoji in študiju v Toulu, kjer si je pridobil temeljito izobrazbo v bogoslovju, cerkvenem pravu in glasbi, je postal kanonik, bil kasneje posvečen v diakona, nato pa bil nekaj časa kaplan na dvoru Konrada II. in opravljal tudi državniške posle. S štiriindvajsetimi leti je postal škof v majhni in revni škofiji v Toulu ter tam ostal 22 let.
Pontifikat: Papeževal je od 12. februarja 1049 pa do smrti leta 1054.
Prednik: Damaz II (1048).
Naslednik: Viktor II. (1055–1057).
Kreposti: Bil je osebno zelo skromen, ponižen (v Rim je prišel bos in se tako predstavil državnemu zboru) in pobožen, ljubeznivega značaja, velik dobrotnik revežev in bolnikov.
Reforme: Že kot škof je bil vnet zagovornik obnove vere, redovništva in klera po smernicah clunyjske reforme. Kasneje je kot papež odločno nastopal proti simoniji (kupovanju cerkvenih položajev), laični investituri in obnavljal je duhovniški celibat. V ta namen je skliceval številne reformne sinode ter se odpravljal na dolga vizitacijska potovanja.
Ujetništvo: V sporih z Normani, ki so se polastili cerkvene posesti, se je, čeprav stežka, podal z njimi v boj, a je bil poražen in Normani so ga imeli zaprtega devet mesecev. V tem času je hudo zbolel in umrl kmalu po izpustitvi.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika organistov in glasbenikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga z modelom cerkve, včasih skupaj z gobavci. Pogosto ga vidimo z nimbom, mašnim plaščem in knjigo. Slikajo ga tudi kot starega papeža z brado.
Beatifikacija: Papež Gregor VII. ga je leta 1082 razglasil za svetnika.
Grob: Ko je začutil, da se bliža njegova zadnja ura, se je dal prenesti v baziliko k Petrovemu grobu, da bi tam preživel zadnje trenutke. V sedanji cerkvi ima grob pri oltarju mučencev Marcijala in Valerija
Goduje: 19. aprila.
Vir

V Rimu pri Svetem Petru, sveti papež Leon IX., ki je najprej kot toulski škof petindvajset let vztrajno branil Cerkev, bil potem izvoljen na rimski sedež, skliceval je pet let mnoge sinode za prenovitev življenja duhovščine in preprečevanje simonije.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 138