blaženi Frančišek Page – duhovnik, redovnik in mučenec

Frančišek PageFrančišek Page (neznan datum rojstva–1602) je postal katoličan, da bi se tako lahko poročil z dekletom, ki si ga je želel. Toda ob tem, ko je spoznal nekaj več o katoliški veri, je začutil klic, da postane duhovnik. Zaprt je bil, še preden je vstopil v jezuitski noviciat, a je tik pred usmrtitvijo izrekel redovne zaobljube. Rodil se je v Antwerpnu premožnim angleškim staršem. Frančišek se je v Anglijo vrnil, da bi študiral pravo. Zaljubil se je v hčer katoliškega odvetnika, pri katerem je delal kot pomočnik, a ga je zavrnila, ker ni bil katoličan. Bolj ko se je poglobil v katoliško vero, močneje je čutil klic, da postane duhovnik, kar pa je jezilo njegovo izbranko. Mladi študent se je odpravil k patru Janezu (John) Gerardu, ki je poučeval religijo. Ko je bil Gerard priprt in zaprt v Tower, je Frančišek dan za dnem prihajal pred zapor. Zaradi tega so ga za kratko zaprli, nakar se je odločil, da sledi klicu in odide čez kanal v Reims v Franciji, da bi tam vstopil v angleški kolegij. Po vrnitvi v Anglijo, kamor je prišel po posvečenju leta 1600, je eno leto opravljal svoje poslanstvo. Enkrat se je komaj izognil priprtju, ko je ravno nameraval pričeti s sveto mašo. Ravno mu je še uspelo sleči mašna oblačila in se vsesti med množico, kot da tudi on čaka duhovnika. Žena Anne Line, ki je v svojem domu gostila ljudi, da bi obhajali evharistično daritev, mu je pomagala pri pobegu. Toda potem so njo priprli in jo usmrtili, ker je ščitila duhovnika. Leta 1970 je bila tudi ona razglašena za sveto. Štirinajst mesecev pozneje Frančišek ni imel takšne sreče. Prepoznala ga je žena, ki si je zadala nalogo, da bo izdajala duhovnike in si s tem prislužila razpisane nagrade. Zatekel se je v neko gostilno, toda zagnala je takšen vik in krik, dokler ni gostilničar zadržal jezuita, in je prišla policija. Njegovo sojenje 19. aprila 1602 se je končalo z obsodbo na smrt zaradi veleizdaje. Frančišek je že zaprosil za vstop k jezuitom, a mu še ni uspelo oditi na celino, da bi tam opravil noviciat. Ponoči pred usmrtitvijo so mu dovolili obisk jezuita, ki je bil zaprt v sosednji celici. Pred njim je izrekel redovne zaobljube, kar je s ponosom razglasil naslednji dan, ko je stal pod vislicami, tik preden so ga obesili in potem še razčetverili.
Vir

V Londonu (v Angliji), blažena duhovnika in mučenca: Frančišek Page [pejdž], jezuit, in Robert Watkinson [vótkinsn], ki sta bila v Tiburnu zaradi duhovništva hkrati, pod kraljico Elizabeto I., prisiljena pristopiti k mučenju. Od teh je bil drugi posvečen pred enim mesecem.
Vir

Views: 1

sveti Marcelin iz Embruna – škof

sveti Marcelin, Vincenc in Donin - škofje   Okrog leta 350 je bila že severna Afrika močno zasidrana v krščanski veri. Prepričanega pogana tam skorajda ni bilo več. Trije mladi izobraženi možje, Marcelin, Vincenc in Domnin so tedaj slišali pripoved, da je v nekih krajih na jugu Zahodnih Alp (na meji med sedanjo Francijo in Italijo) še mnogo ljudi, ki Kristusa sploh še ne poznajo ali pa jih begajo arijanske zmote. Srečni v svoji veri so se ti trije odločili, da pomagajo dušam alpskih krajev, da spoznajo evangeljsko resnico in vzljubijo Kristusa, svojega Odrešenika. Odšli so v Rim, da jih papež potrdi za misijonsko poslanstvo. Nato so se izkrcali v Nici in začeli z misijonskim delom v Morskih Alpah. Ker tu ni bilo več mnogo poganov, so prodirali globlje proti severu in dobili obilnejše delo v dolini reke Durance. Njihov vodja Marcelin je okoli leta 362 postal škof v mestu Embrun. Posvetil ga je sv. Evzebij iz mesta Vercelli in ga pooblastil, naj vodi oznanjevanje evangelija med rodom Katurigov. Marcelin je določil Domninu misijone okrog mesta Digne na jugu od Embruna in ga po letu 364 tam posvetil za škofa. Vincenca je pozneje poslal na sever, najbrž ne še spočetka v Grenoble, kjer je nato postal škof. Morda ga je v Grenoble najprej spremljal Domnin, ki ga staro izročilo omenja kot prvega škofa tako v Digne kakor v Grenoblju.
Največ naporov in premagovanj s strani arijancev je prestal škof Marcelin, ki ga je cesar Konstanc pregnal s škofijskega sedeža zaradi njegove neupogljive zvestobe pravi veri. Zdi se, da je v pregnanstvu tudi umrl 13. aprila leta 374, tako da so ga mogli pokopati v Embrunu šele 20. aprila, škof Gregor iz Toursa piše, da so še v njegovem času, to je v 6. stoletju, v Embrunu stalno gorele luči na Marcelinovem grobu, ker je tam mnogo ljudi spet zadobilo zdravje. Del njegovih relikvij so prenesli v mesto Digne, koder so poleg Domninovega groba hranili tudi ostanke sv. Vincenca. Tako so bili vsi trije prijatelji spet združeni na istem kraju, kakor jih je prej med seboj povezovalo skupno delo za božje kraljestvo na zemlji. V času saracenskih napadov na te kraje so relikvije prenesli na varno v notranjost Francije. Tu jih je del propadel v dobi francoske revolucije (leta 1792), ostale pa so rešili in so še zdaj v mestu Digne.
Sv. Marcelinu je posvečenih šest cerkva v škofiji Embrun; njegov god slovesno obhaja 20. aprila pet alpskih francoskih škofij. Za druga dva njegova sodelavca smrtni dan ni znan, spominjajo pa se jih isti dan. Domnin je vpisan med udeleženci sinode v Ogleju leta 381 skupaj s sv. Ambrožem in emonskim škofom sv. Maksimom.
Po nekih poročilih naj bi umrl šele leta 417.
BSS IV, 809 in VIII, 659—660; J. Coulson, n. d. 257.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

– V Embrunu [ámbrinu] (v Franciji), sveti Marcelín, prvi škof tega mesta, ki je prišel iz Afrike iz mesta Vercelli, iz obširnega predela Obmorskih Alp, se spreobrnil k Kristusovi veri, ter bil posvečen za ta sedež od svetega Evzébija.
– V mestu Ambren (na Francoskem), spomin svetega Marcelina, spoznavalca in prvega škofa tega mesta. Po božjem ukazu je s tovarišema, svetim Vincencijem in Domninom, prišel iz Afrike in je velik del obmorskih Alp spreobrnil h krščanstvu z besedami in čudežnimi znamenji.
Vir

Views: 3

sveti Anicet – papež

sveti Anicet - papežPapež Anicet je bil prvi pastir božje Cerkve za Pijem I. nekako med leti 154 in 166; nekateri ocenjevalci virov mu pripisujejo vladanje še nekaj časa po letu 166. Iz te dobe so zgodovinska poročila še pičla, zato tudi o tem papežu vemo več le iz utemeljenega sklepanja iz dogodkov, ki jih je doživljal in uvidevno uravnaval. Knjiga papežev poroča o njem, da je bil doma v Emesi, važnem mestu v Siriji, in da je bil njegov oče Janez. Najstarejši rokopis te knjige Aniceta ne prišteva med mučence kakor nekateri drugi poznejši zapisi. Zato sodimo, da je umrl naravne smrti, kar se ujema s tedanjim splošnim stanjem v Cerkvi. Moral je biti zelo ugleden, ker so se v njegovem času zatekali v Rim vodilni gnostični krivoverci kakor nadarjeni Valentin iz Aleksandrije, Cedrón in podjetni, včasih kar nasilni Markion iz Sard. Papež Anicet je zoper nje zvesto ohranjal razodeto resnico in apostolsko izročilo. Prav ta zanesljivo ohranjeni pravi Kristusov nauk je šel k Anicetu preučevat palestinski bojevnik Hegesip (gl. 4. april) in se navduševal ob papeževi skrbi za čisto božjo resnico. V dobi tega papeža je bilo treba v Rimu ustanoviti prvo krščansko versko šolo, da se je Cerkev mogla braniti zoper napade poganske in krivo-verske filozofije, obenem pa s poglobljenim učenjem razodetih resnic pridobivati tudi izbražence. Tako šolo je pod papežem Anicetom spretno vodil filozof in poznejši mučenec sv. Justin. Tako je papež svojo vrhovno pastirsko službo opravljal modro in uspešno, uporabljajoč nova sredstva, ki jih je narekoval tisti čas.
AnicetAnicetova osebna plemenitost in blaga metoda odločanja je lepo razvidna iz obiska, s katerim ga je počastil zadnji apostolski učenec sv. Polikarp, škof v Smirni in tedaj že sivolasi starček. Polikarp je želel pridobiti papeža za večjo enotnost v cerkvenem poslovanju in odstraniti razlike, ki so motile soglasje med razkropljenimi brati. Ob rastočem številu kristjanov je bilo to vedno nujnejše.

Anicet in Polikarp sta se v mnogih zadevah bratovsko sporazumela, le glede dneva za istočasno praznovanje velike noči še nista prišla do soglasja. Polikarp je zagovarjal stališče Cerkve v Mali Aziji, kjer so praznovali Gospodovo vstajenje vedno 14. nizana, čeprav takrat ni bila nedelja. Anicet je priporočal, naj se tudi v Mali Aziji drže vedno nedelje kakor po drugem krščanskem svetu (in še danes). Ker je Anicet spoštoval azijsko izročilo po apostolu Janezu, ni ostro zahteval prilagoditve teh vzhodnih bratov. Tako sta ostala s Polikarpom kljub tej razliki v praksi v Kristusovi ljubezni. Papež Anicet je povabil Polikarpa, da je v Rimu vodil evharistično daritev, kar je bila za gosta največja počastitev. Oba sta se v medsebojnem spoštovanju in v miru ločila. Sporno vprašanje je nato enotno rešil Anicetov tretji naslednik papež Viktor I. (189—199). Tako je papež Anicet lep zgled bratovske sloge v Cerkvi, ki mora ves čas obstajati kljub različnim krajevnim navadam.
Njegov god se praznuje 17.aprila (pri pravoslavnih) in 20. aprila za Zahodu. Ker je njegovo osebno življenje le premalo znano, je njegov spomin od l.1969 izločen iz cerkvenega koledarja.
BSS I, 1259—1264; J. P. Kirsch, Kirchengesch. I, 217 (z liter.).
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

V Rimu, spomin svetega Anicéta, papeža in mučenca, ki je v preganjanju Marka Avrélija in Lúcija Vera prejel mučeniško palmo. Njegovega bratstva se je veselil odlični gost Polikarp, ko so skupaj obravnavali določitev dneva za Veliko noč.
Vir

Views: 9

sveta Heliena iz Laurina – devica

V pokrajini Laurino (pri Pæstumu, v Kampániji), sveta Heliéna, devica. Utrjena od dela za Kristusa, je želela oditi v pust kraj, kjer pa je brez prestanka služila Bogu, v potrebah redovnikov in bolnikov.
Vir

Views: 0