Zavetnik učiteljic in učiteljev.
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Ob zelo neugodnih razmerah na prehodu iz 17. v 18. stoletje je bil ta svetnik velik pobudnik za ustanavljanje krščanskih šol za zanemarjene otroke. Blagodejni učinki njegovega delovanja segajo še v naš čas. Njegova zasluga je zlasti dvojna: da je ubogim in zapuščenim otrokom preprostih ljudi na široko omogočil učenje po poti dobrodelnosti in da je načrtno vzgajal dobre učitelje. Njegove uporabne zamisli in izkušnje so posredno veliko koristile tudi javnim obveznim šolam, ki so se začele šele pozneje. K delu za ustanavljanje šol tega svetnika nikakor ni spodbujalo osebno nagnjenje ne njegov rod, ampak pristni krščanski čut.
Rodil se je leta 1651 v aristokratski družini v Reimsu kot prvorojenec, ki je že ob rojstvu določen za dediča premoženja in naslova. Janez je bil nenavadno nadarjen deček, ki ga je bolj osvojila misel na Boga kakor vse drugo. študiral je na najuglednejših učnih zavodih tistega časa in leta 1678 postal duhovnik. Bogata sorodnica ga je prosila, naj ji bo svetovalec pri ustanovitvi šole za dečke. V začetku je imel šolske opravke za nekakšno stransko zaposlitev, kmalu pa je srečal poleg dobrih še drugačne učitelje: nespretne ali brez srčne kulture, včasih kljub dobri volji neuporabne za veliko delo: da v otroku odkrivajo božjo podobo. In videl tudi otroke, kako so včasih surovi, neubogljivi; pretepaški, nezaupni, trmasti, pa vendar imajo enako dušo kakor plemiški.
Vprašanje krščanske vzgoje ga je prevzelo. Začel je preučevati vzgojne spise, moliti za razsvetljenje; sestajal se je z učitelji, odbral najbolj uporabne in učljive. Nazadnje je šel sam med otroke in videl, da je mogoče z dobroto, znanjem in živo vero doseči veliko več ko prej. Ko je steklo delo v njegovi šoli, je začel voditi najprej učitelje. Iskal je še nove pripravnike in jih oblikoval po novih spoznanjih, jih strnil v duhovno enoto, ki je že do leta 1683 prešla v versko družbo učiteljev. Leta 1687 je uvedel za svoje sodelavce neke vrste noviciat. Pozneje se je poimenovala “bratje krščanskih šol”, v krajši obliki: šolski bratje. Pravila določajo, da so bratje načelno samo laiki.
Sv. Janez je umrl leta 1719, ko je svojim bratom zadnjič ponovil svoje življenjsko vodilo: “V vsem, kar se mi je primerilo, častim božjo voljo.” Goduje 7. aprila.
Vir

Skrbna domača vzgoja in velika pobožnost, ki jo je Janez Krstnik gojil od najnežnejših let, sta pripomogli k temu, da je že kmalu začutil duhovni poklic in se nanj tudi odzval. Po tedanji navadi mu je bilo lagodno življenje v družbi visoke duhovščine že vnaprej zagotovljeno. Posvečen je bil leta 1678, dve leti kasneje je doktoriral. Kljub rodu, nadarjenosti in izobrazbi pa je ohranil preprosto srce, zlasti čut za stiske nižjih slojev prebivalstva, zlasti otrok in mladine. S pomočjo laika Hadrijana Nyela je odprl brezplačno šolo za sinove siromašnih staršev in začel okoli sebe zbirati primerne učitelje ter jih vzgajati. Sprejel jih je v svojo hišo in jih oskrboval; da bi jim dal dober zgled, se je odpovedal kanonikatu, dohodkom in razdal dediščino revežem. Zato je kandidatom za učitelje in vzgojitelje lahko postavljal visoka merila in zahteval disciplino, ki je žal mnogi niso prenesli. Na trenutke se je celo zdelo, da je njegovo delo zaradi strogosti in previsokih idealov obsojeno na propad, a je kmalu doživelo razcvet. Počasi se je začela izoblikovati posebna skupnost, ki se je imenovala »bratje krščanskih šol« ali krajše »šolski bratje«. Med predpise družbe je spadala tudi zaobljuba pokorščine, kasneje pa tudi pravilo, da morejo biti šolski bratje samo laiki, ne pa duhovniki. Delo šolskih bratov je, kljub mnogim nasprotovanjem in nerazumevanjem, doživljalo neverjetne uspehe. Najrazličnejše šole, od učiteljišč do »nedeljskih akademij« in različnih obrtnih, strokovnih šol, so prepredle vso Francijo. Ena od mnogih novih metod je bila uvedba razrednega pouka, obvezna tišina med šolskimi urami in poučevanje v materinem jeziku. Tako se je pravzaprav začela francoska osnovna šola. Janez Krstnik je sam pisal učne knjige, premišljevanja in molitve za svoje učence. Prizadeval si je, da bi njegovi učenci po veri in iz vere tudi živeli. Gojil je pogostno obhajilo in stalno misel na božjo vsepričujočnost.
Ime: Poznamo veliko oblik tega imena, vse pa izhajajo iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 30. aprila 1651 v Reimsu v Franciji, umrl pa 7. aprila 1719 v Rouenu, prav tako v Franciji.
Družina: Oba, oče in mati, sta bila plemiškega rodu, globoko verna; med desetimi otroki je bil Janez Krstnik najstarejši. Poleg njega so se še trije odločili za duhovni poklic.
Zavetnik: Je zavetnik krščanskega pouka, učiteljev in vzgojiteljev.
Upodobitve: Veliko je njegovih portretov, običajno pa ga upodabljajo v obleki njegove kongregacije: črna obleka z belim ramenskim ovratnikom. Pogosto so okrog njega otroci ali pa je upodobljen v učilnici sredi pouka.
Beatifikacija: Za blaženega je bil razglašen 19. februarja 1888, za svetnika pa ga je 24. maja 1900 razglasil papež Leon XIII.
Misel/Vodilo: »V vsem, kar se mi je primerilo, častim božjo voljo.«
Goduje: 7. aprila.
Vir

Spomin svetega Janeza Krstnika de la Salle, duhovnika, ki se je v Rouenu (Ruánu) v Normandíji, v Franciji, posvetil krščanski vzgoji dečkov, predvsem revnih. Ustanovil je Kongregacijo šolskih krščanskih bratov, za katero je pretrpel mnogo težav. Pred božjim ljudstvom je bil zelo zaslužen.
Vir

Zasluga današnjega svetnika je zlasti dvojna: da je revnim in zapuščenim otrokom preprostih ljudi omogočil učenje po poti dobrodelnosti in da je vzgajal dobre učitelje. Njegove zamisli in izkušnje so posredno mnogo koristile tudi javnim obveznim šolam, ki so zaživele več kot sto let pozneje. Ustanovil je red ‘bratov krščanskih šol’ ali ‘šolskih bratov’, ki še danes uspešno deluje po številnih deželah. Danes šteje ta družba nad 10.000 članov.
K delu za ustanavljanje šol je svetega Janeza Krstnika de la Salle spodbudil pristni krščanski čut. Pri tem prizadevanju so mu zvenele v ušesih Jezusove besede: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Bil je otrok aristokratske družine iz Reimsa, rojen 30. aprila 1651 kot prvi od desetih otrok. Družina je bila zelo verna in vzgoja otrok skrbna, zato se ne smemo čuditi, da so kar trije sinovi postali duhovniki, hči pa redovnica. Prvorojenec Janez je bil zelo nadarjen deček, ki ga je bolj kot vse drugo osvajala misel na Boga. Domači se niso mogli upirati njegovi želji, da bi postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1678. Po zgodnji smrti staršev je moral prevzeti skrb za vzgojo svojih mlajših bratov in sester in tako se je v njem vzbudilo vprašanje šolstva.
Nekateri dobri duhovniki so v tistem času že skrbeli za šolanje revnih dečkov in deklic, toda pogosto so bili brez moči, ker niso našli primernih učiteljev, uporabnih za veliko delo, da v otroku odkrivajo božjo podobo, ki jo imajo od Stvarnika. Janez Krstnik de la Salle je od začetka imel šolske opravke za neko stransko opravilo. Potem pa je sam šel med otroke in videl, da se z dobroto, znanjem in živo vero da doseči mnogo več kot doslej. Začutil je, da je njegov poklic biti vzgojitelj in pripravljati druge na vzgojiteljsko službo. Učiteljski poklic je treba naravnati na spoštovanje božjega otroštva v vsakem mladem človeku. Učitelji naj bodo laiki, ki morajo vsakega otroka učiti in vzgajati tako, kakor da izhaja iz kraljevske družine. Ko je leta 1679 steklo delo v njegovi šoli, ki je že prvo leto imela 40 kandidatov, je začel voditi najprej učitelje. Janezova šola je dobila ime ‘bratje krščanskih šol’ ali ‘šolski bratje’. Sestavil ji je pravila, ki so življenjsko praktična in temeljito seznanjena z vsakdanjimi potrebami otrok, po drugi strani pa naravnana na božje otroštvo.
Leta 1688 je Janez prenesel sedež nove družbe v Pariz. Njegove šole so se kmalu razširile po vsej Franciji in povsod so se prilagodile krajevnim razmeram. Janez je okoli sebe zbral odlične sodelavce, s katerimi se je lepo ujemal. Notranje vodstvo družbe je bilo vedno v rokah laikov. Škofje in župniki so uvideli prednosti, ki so jih pridobili po šolskih bratih, tudi v pouku katekizma.
Prej je bilo v navadi učenje na podlagi vprašanj in odgovorov, šolski brat je pa so otroke predvsem vodili k življenju iz vere in po veri. Janez Krstnik de la Salle je sam napisal več učnih knjig. Že takrat je priporočal pogostno obhajilo. Jedro in višek njegove pobožnosti je stalna misel na božjo pričujočnost povsod.
Do leta 1717 je bil vrhovni predstojnik družbe. Naslednje leto je začelo njegovo zdravje naglo pešati in na veliki petek, 7. aprila 1719, je spokojno umrl. Družbo šolskih bratov je slovesno potrdil papež Benedikt XIII. leta 1725, njen ustanovitelj Janez Krstnik de la Salle je bil prištet med svetnike leta 1900, papež Pij XII. pa ga je leta 1950 razglasil za zaščitnika učiteljev in učiteljic.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 163