blaženi Pelegrin iz Falerone – duhovnik in redovnik

Pelegrin FaleroneBlaženi Falerone Pellegrino je bil med prvimi učenci svetega Frančiška, ki so šli romat v Sveto deželo in vzbudili občudovanje Saracenov.

Rodil se je kot Rinaldo Ruggero okoli leta 1180  v kraju Falerone. Izhajal je plemenite in premožne družine Ruggero in je študiral filozofijo in kanonsko pravo v Bologni. Kot je bilo v navadi pri tedanji gospodi, je dobil vzdevek – Pellegrino.
Prelomnico svojega življenja je doživel 15. avgusta 1222, po govoru svetega Frančiška Asiškega v Bologni. Besede svetega Frančiška so se tako odločno in učinkovito dotaknile src prisotnih, še posebej mladega študenta Pellegrina iz Rizziera, da je zaprosil svetnika iz Assisi za vstop v njegovo skupnost. Ta mu je dejal: “Tvoje služenje Bogu v preprostosti redovnega brata se bo najbolj izkazalo v ponižnosti.” Čeprav je bil izobražen in učen, ni nikoli želel biti posvečen v duhovnika. Napoved svetega Frančiška je sprejel kot ukaz in vse svoje življenje želel ostati v skromnem statusu redovnega brata, ki je odgovoren za bolj preprosta in skrita dela v samostanu.
Iz ljubezni do Jezusa, ki ga je želel posnemati vse svoje življenje, je Pellegrina sveta gorečnost gnala, da se je odločil, oborožen z evangelijem oditi v Sveto deželo, da bi pričeval mučen od nevernikov, kar je bila pobožna želja številnih menihov. V resnici pa je našel spoštovanje in strpnost. Blaženi Bernard Quintavalle ga ima za enega izmed prvih učencev Frančiška, enega od najbolj zglednih v duhovnem življenju.
Ko se je vrnil v Italijo je Pellegrino Falerone nadaljeval svojo skromno in skrito življenje, toda kar je bilo skrito, je slavo njegove svetosti razširilo povsod.  V zadnjih letih svojega življenja, še vedno mlad, se je ustavil v samostanu San Severino Marche. Po njegovi smrti 5.septembra 1233 so se začeli dogajati novi čudeži, kar je še bolj utrdilo njegovo priljubljenost in spoštovanje. Starejši pisci navajajo učinkovitost njegovih relikvij pri zdravljenju zobobolov. Najverjetneje je bil pokopan v cerkvi sv. Katarine, kjer je služboval. Po večkratnih selitvah so njegove relikvije našle stalno mesto v cerkvici Madonna dei Lumi, v oltarju prve kapele na desni strani. Papež Pij VII. je 31. julija 1821 odobril njegovo češčenje in ga razglasil za blaženega.
Sveti Pellegrin goduje 27.marca.
Vir

V San Severinu (v Marche, v Italiji), blaženi Peregrín iz Faleróna, duhovnik, ki je bil med prvimi učenci svetega Frančiška in bil, kot romar v Sveti Deželi, občudovan celo od Saracenov.
Vir

Views: 28

blaženi Jožef Ambrosoli – zdravnik, duhovnik, redovnik in misijonar

V nedeljo, 20. novembra 2022, je v Ugandi potekala beatifikacija p. Giuseppeja Ambrosolija, misijonarja iz kongregacije kombonijancev. Slovesno sveto mašo v kraju Kalongo, kjer je kot zdravnik deloval 31 let, je vodil msgr. Luigi Bianco, apostolski nuncij v Ugandi. Med homilijo je poudaril, da je p. Ambrosoli zdravil tako telesne kot tudi duševne rane. S Kalongom je bil včeraj posebej povezan tudi Ronago, rojstni kraj novega blaženega, kjer je kardinal Oscar Cantoni daroval zahvalno sveto mašo.

Giuseppe Ambrosoli se je rodil 25. julija 1923. Po študiju medicine v Milanu in Londonu je leta 1951 vstopil v kongregacijo kombonijancev. V duhovnika je bil posvečen 18. decembra leta 1955, 1. februarja naslednje leto pa je odšel kot misijonar v Ugando.
Msgr. Bianco je med beatifikacijo spregovoril o pričevanju življenja novega blaženega. Za duhovništvo se je odločil po tem, ko je bil že zdravnik, tako da je svoje življenje v celoti posvetil zdravljenju ran na telesu in na duši, in sicer s tem, da je odšel v Afriko.

Misijonar je most med Cerkvami in ljudstvi
Ta njegov odgovor na misijonarski klic je po nuncijevih besedah obrodil pomembne sadove tudi na področju pobratenja med narodoma. Msgr. Bianco je izpostavil, da misijonar predstavlja most med Cerkvijo, ki ga je poslala in Cerkvijo, ki ga je sprejela. Šlo je za nekakšno pobratenje med Ronagom v italijanski pokrajini Como in Kalongom v Ugandi, pa tudi med dvema ljudstvoma. Kot je dejal nuncij, je novi blaženi Italijan in Ugandčan.

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni
Ob slovesnem prazniku Kristusa, Kralja vesoljstva, je msgr. Bianco med homilijo prav tako spomnil, kakšen je pomen Kristusovega kraljevanja: daroval je svoje življenje iz ljubezni in ni iskal moči. Njegovo kraljestvo je po nuncijevih besedah drugačno od kraljestev sveta, saj Bog ne kraljuje zato, da bi povečal svojo moč in zatiral druge; ne kraljuje z vojsko in s silo. »Njegovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni: ko pravi “Jaz sem kralj”, Jezus pojasni, da je “kralj” kraljestva tistih, ki darujejo svoje življenje za zveličanje drugih, je dejal msgr. Bianco in nadaljeval: »Vse to je navdihovalo odločitve p. Giuseppeja Ambrosolija, ki je dal na razpolago svoje zdravniške kompetence v krajih, kjer v tistem času niso imeli veliko znanja z medicinskega področja. Pri tem pa nikoli ni pozabil na skrb za človeka v celoti. Zdravil je bolezni, torej telesne bolečine, pa tudi rane duše.«

Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za trpeče
»Povabljeni smo, da tudi mi posnemamo junaške kreposti novega blaženega: vero, upanje, ljubezen, ponižnost, dobroto, potrpežljivost, velikodušnost, duha služenja, čut za dolžnost ter razpoložljivost. Vsi, ki so ga poznali, so rekli, da je bil izredno ponižen. Živel je to, kar je govoril: “Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo.”«

Dva meseca po posvečenju že v Ugandi
Nuncij je nadalje spomnil, da je p. Ambrosoli na dan mašniškega posvečenja zapisal, da želi biti vse življenje ogledalo, katerega narava je odsevati prejeto Božjo ljubezen. »Popolnoma je bil potopljen v Božjo ljubezen, zato je vse, kar je delal kot človek, kot duhovnik, odsevalo Božjo ljubezen vsem ljudem, posebej trpečim.« Po dveh mesecih duhovništva je bil že v Ugandi in kot je dejal msgr. Bianco, se je z njim začelo veliko poglavje evangelija ljubezni. V bolnišnico v Kalongu, kjer je deloval 31 let, so prihajali ljudje z vseh koncev države. Na svoje domove so odhajali ozdravljeni na telesu in duhu. Kot zdravnik je bil p. Ambrosoli zelo znan, vendar pa je vedno govoril, da je bistveno, da se razodene Božja slava. Zapisal je, da si prizadeva iskati Božjo slavo ter dobro duš, hkrati pa biti ponižen, se izogibati častem in se zavedati, da je uspeh vedno Božji dar.

Dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza
Ljudje so se spraševali, kje je dobival moč za vse, kar je živel: v molitvi, ki je bila temelj za njegovo trdnost, vnemo in razpoložljivost. Molil je zgodaj zjutraj in pozno zvečer, pod zvezdnatim nebom. Sam je dejal, da je potrebno vstopiti v krog Svete Trojice, da bi lahko dihali z obema kriloma pljuč: stik z Gospodom v evharistiji in nesebično služenje bolnikom. Lahko bi rekli, da sta bila za p. Ambrosolija v Kalongu dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza v bolnišnici. Tako kot dve roki držita hostijo, prav tako z istim spoštovanjem dve roki tudi služita bolnikom, ki potrebujejo pomoč.

Veder, poln upanja tudi v preizkušnjah
Bil je vedno veder, z nasmehom na obrazu, poln upanja, tudi v preizkušnjah. Tudi sam je imel zdravstvene težave in se je moral pri svojem poslanstvu soočati z mnogimi izzivi. Leta 1982 se je njegovo zdravje poslabšalo. V času, ko je v bližini izbruhnil oborožen spopad, je pomagal vsem. Ko je prišel ukaz, da morajo zapustiti misijon in bolnišnico, pa je svoje sobrate misijonarje potolažil z naslednjimi besedami: »Pogum! To je trenutek, ko moramo razumeti, zakaj smo prišli sem.« 27. marca 1987 je zaspal v Gospodu in mu izročil svoje telo in dušo z naslednjimi besedami: »Gospod, naj se vedno zgodi tvoja volja.«
Nuncij v Ugandi je ob koncu homilije dejal, da sta bili bolnišnica in šola za babištvo v Kalongu življenje p. Ambrosolija in predstavljata njegovo dediščino, ki se mora nadaljevati in rasti s sodelovanjem vseh.
Vir

»Ni pomembno, če mi ne uspe spreobrniti tistih, ki so daleč od Jezusa. Toda v njihovih dušah bo vedno ostala sled, zareza, ki jo je naredila ljubezen; ne moja lastna, človeška ljubezen, ampak Jezusova, ki je razvnela moje srce. Kristusovo ljubezen moram živeti vedno in v vsakem okolju, v katerem se znajdem.« »Ljudje morajo čutiti vpliv Jezusa, ki ga nosim; čutiti morajo, da je v meni nadnaravno življenje, ki se širi in sije po svoji naravi.«
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rojen: 25. julija 1923.
Kraj rojstva: Mestece Ronago v Lombardiji na severu Italije, osem kilometrov zahodno od Coma, na meji s Švico.
Umrl: 27. marca 1987.
Kraj smrti: Misijon v mestu Lira v severni pokrajini Ugande.
Družina: Bil je sedmi otrok Janeza Krstnika Ambrosolija, ustanovitelja podjetja za proizvodnjo medu, Ambrosoli Honey, in Palmire, roj. Valli. Imel je mirno in lepo otroštvo v družini, kjer sta imela pomembno mesto vera in odprtost ter solidarnost do vseh, brez družbenih ali stanovskih razlik.
Študij: Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Comu in Genovi. Maturiral je leta 1942, se vpisal na medicinsko in kirurško fakulteto v Milanu, vendar je moral zaradi vojne študij prekiniti.
»Cenacolo«: Bil je vnet pripadnik Katoliške akcije in znotraj nje član skupine Cenacolo. Njen duhovni voditelj je bil pater Silvio Riva, ki je močno vplival tudi na Jožefa.
Poklic: Po vojni je nadaljeval študij medicine in leta 1949 diplomiral. Kasneje je v Londonu študiral tropsko medicino in se odločil za vstop v Kongregacijo misijonarjev Srca Jezusovega.
Posvečenje: 18. oktobra 1951 je vstopil v noviciat in bil 17. decembra 1955 posvečen v duhovnika.
Skupnost: Misijonski zavod Dobrega pastirja za zamorske dežele je leta 1867 ustanovil sveti Daniel Comboni. Danes v 36 državah v Afriki, Ameriki, Aziji in Evropi deluje okoli 3000 njegovih misijonarjev in misijonark.
Misijoni: Po posvečenju je bil 1. februarja 1956 poslan v Kalongo (v severni Ugandi), kjer je opravljal službo župnika in vodil kliniko. Na­učil se je ačolskega jezika, da bi se bolje sporazumeval z domačini. Kliniko je v kratkem času razširil v bolnišnico s približno 350 posteljami, tako da je postala referenčna točka za celotno osrednjo in vzhodno Afriko. Leta 1959 je ustanovil šolo za babice in medicinske sestre, ki je prispevala k izboljšanju kakovosti ugandskega zdravstva.
Geslo: »Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo.«
Goduje: 27. marca.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 21. novembra 2021 razglasil za blaženega.
Vir

Giuseppe Ambrosoli (1923–1987) je bil italijanski duhovnik, ki je bil kot zdravnik misijonar poslan v Ugando. Tam se je lotil gradnje bolnišnice; s svojimi lastnimi rokami je kopal in osebno nadzoroval izdelovanje opeke. Zgradil je tudi babiško šolo. V Evropo se je vrnil le zato, da bi zbral denarna sredstva in se izobraževal.
Njegovo delo v Ugandi je pestilo pomanjkanje sredstev in tudi pomanjkanje krvi, ki jo je Ambrosoli sam daroval vedno, ko je bilo to možno. Bil je neizmerno vzdržljiv, saj je bil njegov delovnik nepredstavljivo dolg. Navsezadnje se je izčrpal in umrl v starosti 63 let.
Vir

Views: 16

blaženi Louis (Alojz) Edouard Cestac – duhovnik in ustanovitelj

blaženi Louis (Alojz) Edouard Cestac - duhovnik in ustanoviteljV francoskem mestu Bayonne je bil 31. maja 2015 za blaženega razglašen škofijski duhovnik in ustanovitelj Inštituta Marijinih služabnic Louis Edouard Cestac. Beatifikacijo je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

1801–1868
Novi blaženi se je rodil leta 1801. Pri štiriindvajsetih letih je prejel duhovniško posvečenje. Zatem je bil imenovan za vikarja v bayonski katedrali. Svoje poslanstvo je opravljal z veliko gorečnostjo. Da bi pomagal osirotelim in revnim deklicam, se je odločil odpreti zatočišče, v katerem so bile sprejete in kjer so bile deležne osnovne izobrazbe. Odprl je tudi hišo za prostitutke, kjer si je prizadeval za njihovo spreobrnitev in da bi jih usmeril v drugačno delo. Leta 1842 je z namenom, da bi sestre skrbele za vodstvo in vzdrževanje teh zavodov, ustanovil Marijine služabnice. Kongregacija je danes prisotna po celem svetu. Louis Edouard Cestac je umrl leta 1868.

Ljubil, tolažil, odpuščal
Kardinal Amato je za Radio Vatikan povedal, da je novi blaženi ljubil Jezusa Kristusa, Cerkev in papeža, Kristusovega namestnika: »Imel je navado govoriti, da ena papeževa beseda velja več kot vse besede drugih ljudi.« Gojil je posebno pobožnost do evharistije, svete maše, do Device Marije in svetnikov. Zelo je zaupal tudi v Božjo previdnost in vedno je ohranjal upanje na večno življenje. Njegovo upanje, kot je dejal kardinal Amato, je bila »hvalnica Božjemu usmiljenju«. To ga je spodbujalo, da je »ljubil, tolažil, odpuščal in vse vabil, da se vržejo v Božje materinsko naročje, zavetje milosti in odpuščanja«.

Louis Edouard Cestac nas uči tri stvari
Louis Edouard Cestac nas danes po Amatovih besedah uči tri stvari. Kot prvo nas vabi, da bi imeli vero v Boga in njegovo Previdnost, navzočo v zgodovini človeštva, Cerkve in predvsem v dogodkih našega osebnega ter družinskega življenja: »Smo Božji otroci in Bog nas ljubi, nas vodi in nam odpušča.« Vsak dan se mu zahvaljujmo za to – je dodal kardinal Amato – z molitvijo Očenaš. Drugo, kar nas uči novi blaženi, zadeva ljubezen do bližnjega. Spodbuja nas, da bi se »nagnili k tistim, ki potrebujejo pomoč, ki so odrinjeni na rob, da bi bili sprejemajoči, velikodušni in usmiljeni«. Še tretji poduk, namenjen vsem nam in njegovim duhovnim hčeram, pa je spodbuda, da bi težili k svetosti. Svetost je navsezadnje namreč cilj vsakega krščanskega življenja: »Vsakdanja svetost, sestavljena iz zvestobe, delavnosti, odsotnosti greha, soglasnosti z milostjo, pogostnosti zakramentov ter predvsem iz občestva z Jezusom.«
Vir

Views: 3

blaženi Frančišek Faa di Bruno – duhovnik

blaženi Frančišek Faa di Bruno - duhovnik        Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška
Rodil se je leta 1825 v italijanskem mestu Aleksandrija kot zadnji, dvanajsti otrok zakoncev Ludvika di Bruno in Karoline Sappa dei Milanesi. V Torinu je obiskoval vojaško akademijo, s piemontsko vojsko se je udeležil bojev leta 1848 in prišel do častnika stotnika. Piemontski kralj Viktor Emanuel II. ga je tako cenil, da mu je nameraval zaupati vzgojo svojih dveh sinov, Umberta in Amadeja, zato ga je poslal študirat matematične vede v Pariz.
Tu je Frančišek prišel v stik z znanimi konferencami sv. Vincencija Pavelskega, ki so karitativno delovale med pariškim proletariatom.
Izkušnja tega sodelovanja je bila odločilna za njegovo poznejše življenje. Po diplomi na univerzi se je vrnil v Torino, toda kralj mu zaradi antiklerikalnih vplivov okolice ni zaupal vzgoje svojih sinov. Frančišek je slekel vojaško suknjo, se vrnil v Pariz, in tam leta 1856 doktoriral.
Naslednje leto je v rojstni Aleksandriji kandidiral pri volitvah na katoliški listi in propadel. To ni zavrlo njegove dejavnosti, marveč ga usmerilo v dobrodelnost in moralno skrb zlasti za dekleta, ki so se z dežele preselila v mesto. V ta namen je ustanovil posebno združenje. Za stare duhovnike je ustanovil dom, za ostarele meščane zavetišče in po pariškem zgledu tako imenovna »gospodarska ognjišča«, kjer so nižji sloji dobili poceni prehrano. V Torinu je dal zgraditi cerkev božjega usmiljenja v spomin na žrtve vojne. Leta 1871 pa je postal univerzitetni profesor za matematiko. To službo je opravljal do smrti.
Za duhovništvo se je odločil pri svojih 51 letih. Torinski škof je želel, da bi delal za Cerkev kot laik in ga ni hotel posvetiti. Papež Pij IX. je v zadevi osebno posredoval in tako je bil leta 1876 posvečen v Rimu. Naslednje leto je ustanovil zavetišče, da bi reševal nravno izgubljena dekleta, čez trinajst let pa posebno žensko kongregacijo, ki se je zanje posebej zavzemala.
Pripadal je zmernemu krilu piemontskih katoliških politikov in je s svojo karitativno dejavnostjo pomagal reševati družbene in verske težave, nastale ob industrializaciji in urbanizaciji Torina. Tu je umrl 27. marca 1888. Čez sto let, 25. septembra 1988, je bil razglašen za blaženega.
Vir

V Turinu (prav tako pod Alpami), blaženi Frančišek Faá di Bruno, duhovnik, ki je združeval znanje matematike in fizike z deli ljubezni.
Vir

Frančišku se je sprva obetala vojaška kariera, saj je že na vojaški akademiji dosegel čin častnika, se nato boril v bojih proti Avstrijcem za zedinjenje Italije ter bil povišan v stotnika. Kralj Viktor Emanuel II. ga je poslal na študij v Pariz, da bi ob vrnitvi poučeval njegova dva sinova. To pa so mu preprečili nasprotniki, saj je bilo splošno ozračje v Italiji v tistem času precej nastrojeno proti krščanstvu oz. Cerkvi, Frančišček pa zaveden in globoko veren kristjan. Po končanem študiju je zato prevzel poučevanje matematike in sorodnih predmetov na turinski univerzi. Trideset let je bil profesor, obenem pa čuteč socialni delavec. Že kot vojak, ko je opazoval, kako mnogi mladi fantje umirajo brez zakramentov, je v sebi začutil božji klic, kasneje pa, tudi na prigovarjanje sv. Janeza Boska in papeža Pija IX., pri 51 letih v Rimu sprejel mašniško posvečenje.
Ime: Prvotno pomeni latinsko ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rodil se je 29. marca 1825 v severnoitalijanskem mestu Alessandria, umrl pa 27. marca 1888 v Turinu v Italiji.
Družina: Bil je zadnji izmed dvanajstih otrok očeta Ludvika di Bruno in matere Karoline Sappa dei Milanesi. Rodbina je pripadala piemontskemu plemstvu, oče je bil markiz.
Izobrazba: Srednjo šolo je obiskoval pri redovnikih somaskih, šolanje je nadaljeval na vojaški akademiji v Turinu, v Parizuje študiral matematiko in astronomijo in postal doktor matematike.
Dela: Po njem se imenuje posebna formula v matematiki, napisal je več strokovnih člankov in razprav, bil je izumitelj različnih fizikalnih instrumentov (»pisalni« stroj za slepe), načrtoval je 80 metrov visok zvonik cerkve svete Zite v Turinu, bil pa je tudi skladatelj in pesnik ter duhovni pisatelj (Priročnik za vojaka kristjana).
Sodobniki: kralj Viktor Emanuel II., sv. Janez Bosko, sv. Jožef Benedikt Cottolengo, papež Pij IX.
Ustanovitelj: Ustanovil je več dobrodelnih ustanov. Leta 1881 je ustanovil Družbo najmanjših sester Marije Pomočnice, ki so skrbele posebej za te ustanove.
Zavetnik: inženirjev (tehnikov) v italijanski vojski.
Kreposti: Bil je izjemno socialno čuteč človek, saj je karitativnemu delu posvetil večino svojega življenja; v politiki, s katero se je pomalem ukvarjal, pa je vedno zagovarjal krščanska načela.
Upodobitve: Na večini slik je upodobljen kot duhovnik v talarju (s knjigo v roki), redkeje kot laik ali vojak, ki ministrira don Bosku.
Goduje: 27. marca.
Misel: »Pomagati in koristiti drugim so vrata do moje sreče.«
Vir

Views: 8

sveti Rupert – škof

Rupert        Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Imena: Rupert, Robert, Rupko, Ruperta, …
Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.
Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev – bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji – mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.
Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.
****
Čeprav sam ni bil Irec, temveč Frank, je bil sveti Rupert z vsem srcem in vso gorečnostjo vnet zagovornik irske misijonske metode, ki je krščanstvo približevala ljudem na nevsiljiv, prijazen način. Misijonska središča so bili samostani, kjer je prevladovala evangeljska preprostost, spokornost in osebno uboštvo ter globoko znanje verskih naukov. To in pa zlasti prisrčno ljubezen do grešnikov (uvedli so tiho, osebno spoved) je med ljudi širil tudi Rupert, še ko je bil škof v Wormsu. Njegov življenjepisec ga takole opiše: »Bil je častit Kristusov spoznavalec, preslaven učitelj katoliške vere in evangeljskega nauka ter vsakršne dobrote; bil je preprost, pobožen in moder mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu, prizadeven v delavnosti, ugleden v ljubezni in znamenit v vseh častnih navadah.« Glas o njegovi gorečnosti in svetosti je prišel tudi na Bavarsko, kjer je vladal vojvoda Theodo. Povabil ga je, naj pride misijonarit v njegovo deželo, kjer je ljudstvo še vedno v večini pogansko in nepoučeno v verskih resnicah. Rupert je, potem ko se je prepričal, da dežela res potrebuje misijonarjev, prišel za kratek čas v Regensburg, nato pa se ustavil v kraju Valarium (danes Waller-See). Kraj je bil oddaljen od prometnih poti, ob reki Ivarum (Salzach) pa so bile razvaline rimskega mesta Juvavum. Rupert je tu kmalu sezidal novo mesto, ki se je hitro razvijalo. Vanj so vodile mnoge poti, tako da je postalo idealno misijonsko središče. V okolici je obnovil rudnike soli in mesto je dobilo ime Salzburg. Sezidal je cerkev sv. Petra in ob njej ogromen samostan ter si tu izbral škofovski sedež. Sčasoma so nastali še trije novi samostani: menihi iz njih so obiskovali vse kraje, kjer so ljudje potrebovali kakršnokoli duhovno ali gmotno pomoč. Tudi Slovenci mu moramo biti hvaležni za misijonarje, ki jih je pošiljal v naše kraje. Umrl je v visoki starosti, saj naj bi dosegel skoraj sto let.
Ime: Je zloženo iz starovisokonemških besed hrod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«. Različic imena je več, najbolj razširjena je Robert.
Rodil se je v 7. stoletju v Wormsu, umrl pa 27. marca okoli leta 718 v Salzburgu v Avstriji.
Družina: Bil je iz grofovske družine Robertincev, ki naj bi bili v sorodu s frankovskimi kralji.
Zavetnik: dežele in nadškofije Salzburg, Koroške, rudnikov soli, solinarjev, psov; priporočajo se mu tudi kot priprošnjiku zoper šen in otroške krče.
Upodobitve: Vedno ga upodabljajo kot škofa v različnih prizorih: Rupert krsti vojvoda Teodoja, Rupert z milostno podobo iz Altöttinga v roki, Rupert skupaj z Virgilom, Rupert krščuje pogane. Velikokrat ima ob sebi ali drži v rokah tudi solinarsko vedro.
Goduje: 24. septembra, drugod tudi 27. marca.
Vir

V Salzburgu (na Bavarskem), sveti Rupert, škof, ki je najprej živel v Wormsu, naprošen od vojvode Teodóna je prišel na Bavarsko in v mestu Salzburg zgradil cerkev in samostan, katerim je tudi načeloval kot škof in opat, ter od tam širil krščansko vero.
Vir

Staro slovansko ime za Salzburg je Solnograd, kar pomeni ‘mesto soli’, ker so v bližini rudniki soli. Mesto, ki je dobilo ime po tej nepogrešljivi začimbi, je tesno povezano z začetki oznanjevanja evangelija med našimi karantanskimi predniki in z nadaljnjo zgodovino Cerkve na slovenskih tleh. Salzburški škof Virgil je okoli leta 755 na prošnjo slovenskega kneza Hotimira poslal v Karantanijo škofa Modesta, ki je imel svoj sedež pri Gospe Sveti, kjer je tudi pokopan. Leta 811 sta se salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. dogovorila, naj bo meja med njunima cerkvenima pokrajinama reka Drava. Ta razdelitev severno od Drave Salzburg, južno od nje Oglej je obveljala vse do konca 18. stol.
Prvi salzburški škof je bil sveti Rupert, današnji godovnjak, ki je okoli leta 690 na ruševinah rimskega mesta Juvavum, središča province Norik, ustanovil samostan sv. Petra, ki je bil hkrati škofova rezidenca. Rupert je bil frankovskega grofovskega rodu, bil pa je navdušen zagovornik verske vzgoje, ki jo je na evropski celini organiziral irski menih sv. Kolumban mlajši.
Pred prihodom v Salzburg je bil Rupert škof v mestu Wormsu. Najverjetneje je bil samo misijonski ali pokrajinski škof, ki je lahko menjal svoj sedež, kakor je pač terjala potreba ali kakor je določil opat. Najbolj pomembno je dejstvo, da se je z vsem srcem zavzemal za ideale, ki jih je oznanjal sv. Kolumban mlajši: otroško ponižno evangeljsko preprostost, spokornost in osebno uboštvo, po drugi strani pa globoko znanje verskih naukov, ki so jih podajali v karseda vabljivi podobi. Tretja značilnost irske verske šole je bila prisrčna ljubezen do grešnikov: povsod so uvedli ustno ali tiho spoved s tajno pokoro namesto obvezne javne pokore, ki je bila tedaj še v navadi.
Sv. Rupert je živel v Wormsu od leta 657, v Salzburg pa je prišel na povabilo bavarskega vojvoda Theoda okoli leta 690, ko je bil star že kakšnih sedemdeset let. Najprej je za globlje versko življenje pridobil vojvoda in velikaše, potem pa se je posvetil preprostemu ljudstvu. Vojvoda mu je predlagal, naj si izbere kraj, ki je zanj in njegove tovariše najbolj primeren. Po daljšem iskanju se je Rupert ustavil pri ruševinah nekdanjega rimskega mesta Juvavum, ki je bilo uničeno ob preseljevanju narodov. Tam je sezidal velik samostan in si ob cerkvi sv. Petra izbral škofijski sedež. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike, zato je mesto dobilo ime Salzburg. Njegova škofiija je bila zaenkrat še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, ni pa še imela pravih mej. Vojvoda Theodo je šele proti koncu življenja dosegel, da mu papež potrdi Salzburg kot stalno škofijsko mesto in škofiji določi meje.
Sv. Rupert je učakal visoko starost. Če velja domneva, da se je rodil okoli leta 620, je dočakal le malo manj kot sto let. Umrl je namreč leta 717 in sicer 27. marca, prav na velikonočni praznik. Za svetnika so ga imeli že, ko je še živel. Leta 774 je njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, njemu v čast sezidal novo stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob. Sv. Rupert velja za zavetnika rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo se mu kot zavetniku zoper šen in otroške krče.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 459