sveti Artemij (Artemid) Zatti – redovnik in lekarnar

Saint Artemide ZattiDon Bosko je odšel k Bogu leta 1888. Eno leto kasneje je v Borettu pri Reggio Emilia odšel na delo 9-letni deček. Ni vedel, kdo je don Bosko, toda nekega dne mu bodo v Argentini rekli »don Bosko revežev«. Sedaj pa, ne da bi vedel, je doživljal enako trdo izkušnjo Janezka Boska pri Moglijevih. Na veliki kmetiji je bil za hlapčiča. Vstajanje ob treh, kos polente, da jo je žvečil in se popolnoma prebudil, nato na polje. Hlapčič do 16. leta, kjer je moral delati od zore do mraka, upadlega obraza, v strahu, da ga bo pobrala pelagra ali malarija kot toliko drugih dninarjev, umrlih pri 20-ih letih. Fantu je bilo ime Artemij Zatti. Ko je prišel domov, je slišal, kako sta se oče in mati pogovarjala, da bi šli v Ameriko. Neki stric, ki se je izselil v Bahia Blanco v Argentini, je pisal, da tam more vsakdo, ki ima voljo do dela, živeti dobro. V Italiji pa se je v tistem času dninar le s težavo preživljal.
Leta 1897 (Artemij je imel 17 let) so Zattijevi odpotovali. Bahia Blanca in celotna Argentina je bila v tistih letih polna italijanskih izseljencev.

Don Boskov življenjepis in preblisk
Zattijevi so hodili v cerkev, ki so jo vodili salezijanci. Župnik je bil Karel Cavalli. Artemij mu je ob prostem času pomagal pri urejanju cerkve in ga spremljal pri obiskovanju bolnikov. Župnik Karel mu je dal v roke don Boskov Življenjepis, ki ga je prebral v eni sapi. Pa se mu je porodila misel: »Kaj če bi še jaz postal salezijanec?«
Artemij je vstopil v salezijanski zavod v Bernalu blizu Buenos Airesa. Tja je prišel tudi mlad salezijanec, ki ga je napadla jetika. Artemij se je ponudil, da bo zanj skrbel in ga zdravil. Tudi Artemija, starega 22 let, je zgrabil nenehen kašelj; poslali so ga na zdravljenje v Viedmo. Tam je bil edini salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno. Misijonarji so jo morali zgraditi pred 14 leti. Mesto so sestavljali kupi revnih barak, kjer se je gnetlo polno pustolovcev, domorodcev in vojakov. Katerakoli bolezen je utegnila biti smrtna, saj je primanjkovalo najosnovnejših zdravil. Salezijanski duhovnik Evasio Garrone je bil bolničar v italijanski vojski, zato mu je mons. Cagliero naročil, naj organizira lekarno. Garroneja so takoj razglasili za »zdravnika«. V lekarni je bilo uvedeno čudno računovodstvo: bogati so za zdravila plačevali dvojno ceno, reveži pa so jih dobivali zastonj. Poleg lekarne je bil hlev. Očistili so ga, razkužili ter vanj postavili posteljo in žimnico. Tako je nastala bolnišnica za bolnike, ki jih ni bilo mogoče zdraviti doma.

Ne bo duhovnik, marveč “zdravnik”
Leta 1908, ko je imel 28 let, je Artemij izpovedal večne zaobljube. Posvetoval se je s predstojniki in dogovorili so se, da ne bo študiral za duhovnika, marveč da bo pomagal Garroneju.
8. januarja 1911 je duhovnik Garrone umrl. Nenadoma se je Artemij Zatti znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa. Da bi bila stvar urejena pred oblastmi, je salezijanski predstojnik najel diplomiranega zdravnika, ki je postal odgovoren pred oblastmi. V resnici pa je bil zdravnik za vse Artemij Zatti, sicer s pomanjkljivo šolsko izobrazbo, vendar z veliko ljubeznijo do vseh bolnikov. Leta 1913 so se začele uresničevati Artemijeve želje: začeli so zidati novo bolnišnico. Največja težava je bila, kako spraviti skupaj potreben denar, kajti bolnišnica in lekarna sta nadaljevali utečeno upravljanje: kdor ima denar, plača, kdor nima, ne plača. Kadar so bili računi v rdečih številkah, je Artemij zajahal kolo, si posadil na glavo klobuk in šel prosit miloščine. Potrkal je na redke hiše bogatih: »Don Pedro, ali bi posodili Gospodu pet tisoč pezosov?« »Gospodu?« je vprašal presenečen bogati mož. »Da, don Pedro. Gospod je dejal, da kar storimo bolnim, storimo njemu samemu. Kupčija je dobra, če posodimo Gospodu.«
Državna banka je v Viedmi odprla poslovalnico in Zattiju dala številko tekočega računa. Artemij je porabil, kar je bilo na računu, včasih pa več. Nekoč ga je banka poklicala, naj se javi pri njih. Bil je velik neplačan račun, ki ga je bilo treba takoj poravnati, sicer bodo vpisali hipoteko na bolnišnico. Zatti je ostal pred direktorjem banke brez besed. Jokal je, prosil in ni vedel, kaj naj stori. Denarja nima. Vse, kar je imel, so bili novi dolgovi.
Nekdo iz banke je telefoniral škofu mons. Esandiju. Škof je malo zagodrnjal in obljubil, da bo že na kak način poravnal račune. Poklical je svojega vikarja: »Ali imamo kaj v blagajni?« »Denar za tiskanje prihodnje številke škofijskega dnevnika.« »Nesi ga hitro direktorju banke in reši tega ubogega človeka!« Z obžalovanjem je moral Artemij Zatti ugotoviti, da banke »ničesar ne posodijo Gospodu«. Njim gre le za posle in nič drugega. Toda kot nepoboljšljiv kristjan je zaključil: »Oni delajo narobe in ne jaz.« In je nadaljeval na isti način.
Nasproti bolnišnice so odprli pravo lekarno z diplomiranim lekarnarjem. Po zakonu bi se morala lekarna v bolnišnici zapreti. Toda Zatti je vedel, da bodo v novi lekarni morali vsi plačati vse. Reveži ne bodo več imeli zdravil. Dogovoril se je s predstojniki in prebil dneve in noči nad farmacevtskimi knjigami. Nato je šel v La Plato, da bi opravil potrebne izpite. Vrnil se je tudi on z redno diplomo. In lekarna je lahko v miru ostala v službi revežem. Tolikokrat so mu rekli, naj vodi dvojno računovodstvo. On pa je dejal: »Saj to že delam. V desni žep dajem denar, ki ga prejemam, v levega pa račune, ki jih moram plačati.«
In gledal je navzgor
19. julij 1950. Vodni rezervoar se je pokvaril. V dežju je Artemij Zatti (70 let!) splezal po lestvi, da bi ga popravil. Spodrsnilo mu je, lestev se je nagnila. Padel je in se potolkel po celem telesu, z rano na glavi. Skušal je reči: »Saj ni nič hudega.« Toda sam je vedel, da to ne drži. Staro pohištvo se zdi trdno in večno. Če pa pade samo enkrat, se vse razsuje. In Zatti je čutil, da je star in bolan. Čutil je nenehno bolečino na levem boku in nenehne motnje. Poznal je dovolj medicine,da je rekel: »Tumor na trebušni slinavki. Ne vznemirjajte se, saj ni pomoči.« Nekdo ga je videl, kako je na tihem jokal. »Vas boli?« so ga vpraševali. On pa: »Ne gre za to. Najhujše je, da sem za staro železo, brez koristi.«
Prosil je za bolniško maziljenje, obnovil je krstne obljube in redovne zaobljube. Nekdo ga je vprašal: »Kako gre?« On pa je čudno odgovoril: »Tja gor!« In pogledal je navzgor.
Gospod je prišel ponj 15. marca 1951. Tisti Gospod, kateremu Artemij Zatti ni samo posodil svojega življenja, ampak mu ga popolnoma daroval.
Papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za svetnika.
Vir

Sveti Artemide Zatti (1880–1951) je bil italijansko-argentinski farmacevt, bolnišnični uslužbenec in salezijanec. Zattija so zadolžili, da je skrbel za duhovnika s tuberkulozo, za katero je tudi sam zbolel, a je bil čudežno ozdravljen. Čeprav ni imel diplome, je vodil bolnišnično lekarno, postopno pa je začel skrbeti tudi za bolnike. Bolnišnico je dal popolnoma obnoviti in jo opremiti z najsodobnejšo opremo. Denar je zbral tako, da je kolesaril po mestu in prosil za donacije. Pozneje je Zatti končal študij farmacije, a je še vedno vsako jutro vstal ob pol petih zjutraj in šel molit. Nato se je zavihtel na kolo in odšel v mesto obiskat bolnike. Bolnike je obiskoval tudi ponoči, če so ga poklicali. Ob vsem tem pa je še uspešno vodil bolnišnico.
Vir

»Ne bom vam govoril o milostih, ki si jih morate sprositi od Gospoda, saj sami dobro veste zanje. Rad bi pred vas postavil samo eno: da bi vsi ljubili Boga in mu služili na tem svetu, da ga bomo potem lahko večno uživali na onem. Oh, kakšna sreča je to, da bi lahko bili skupaj drug ob drugem, brez strahu, da bi bili kdaj ločeni. Oh ja, to milost si morate resnično izprositi! In potrpežljivi bodite, če boste morali kdaj kaj pretrpeti! V raju bomo namreč dobili nagrado, če bomo morali trpeti iz ljubezni do našega dragega Jezusa. Zapomnimo si, da je trpljenje začasno, veselje pa večno.«
Ime: Izhajalo naj bi iz starogrškega imena Artemios, s pomenom »posvečen boginji Artemidi«.
Rojen: 12. oktobra 1880.
Kraj rojstva: Mesto Boretto v severni Italiji.
Umrl: 15. marca 1951.
Kraj smrti: Mesto Viedma na jugu osredje Argentine.
Družina: Rodil se je očetu Alojzu in materi Albini, roj. Vecchi. Imel je še dva brata in štiri sestre. Družina je bila revna, zato je osnovno šolo obiskoval le tri leta, nato je moral iti za hlapca k bogatemu kmetu, kjer je ostal do svojega šestnajstega leta.
Argentina: Družina se je leta 1897 preselila v Argentino, v mesto Bahía Blanca ob Atlantskem oceanu. Tu se je Artemide kmalu spoprijateljil s salezijanskim župnikom Karlom Cavallijem, ki je postal njegov duhovni vodja. Odločil se je, da bo postal salezijanec in 19. aprila 1900 vstopil v zavod v Casa di Bernal.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Bolezen: Kmalu po prihodu v Bernal je prevzel skrb za mladega salezijanca, ki je zbolel za jetiko – tuberkulozo. Ob njem je zbolel tudi Artemij, zato so ga poslali na zdravljenje v Viedmo, salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno.
Ozdravitev: Zanj se je zavzel duhovnik Evasio Garrone, ki je kot »zdravnik« (čeprav ni imel ustrezne izobrazbe) skrbel za zavod. Priporočil mu je, naj se izroči Mariji Pomočnici z zaobljubo: »Če me ozdraviš, bom vse življenje skrbel za tukajšnje bolnike.« Res je čudežno ozdravel.
Poslanstvo: Zaradi zaobljube se je odločil, da ne bo postal duhovnik, marveč da bo pomagal Garroneju. Ko je ta leta 1911 umrl, se je nenadoma znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa.
Dobri Samarijan: Poleg dela v bolnišnici je s svojim kolesom neutrudno dan in noč obiskoval bolnike po širši okolici in jih brezplačno zdravil oz. po načelu: kdor ima denar, naj plača, kdor ga nima, pa ne. Glavno zdravilo za bolne je bil on sam: njegov odnos, šaljivost, veselje in nežnost.
Zavetnik: lekarnarjev in izseljencev.
Goduje: 15. marca.
Beatifikacija: Papež sv. Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega.
Kanonizacija: Papež Frančišek 9. oktobra 2022
Vir

V Viedmi (v Argentini), blaženi Artémid Zatti, redovnik iz Družbe svetega Frančiška Saleškega, ki je blestel po misijonski gorečnosti. Ko je prišel v soteske Patagonije, je vse življenje velikodušno služil potrebam revnih v zdravilišču tega mesta.
Vir

Več informacij na strani salezijancev

Views: 25

sveta Ludovika de Marillac – redovnica

sveta Ludovika de Marillac - redovnicaLudovika de Marillac je bila rojena 12. avgusta 1591. Po otroštvu in mladosti, ki sta bila polna bridkosti in trpljenja, se je poročila 5. februarja 1613. Sama je pozneje rekla, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in skoro v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja. Sad njenega zakona je bil sin Mihael, predmet zaskrbljenosti in bridkosti za mater. Ovdovela je 21. decembra 1625. Po Božji previdnosti je prišla pod duhovno vodstvo sv. Vincencija Pavelskega, ki jo je usmeril v službo ubogih; tako je prišlo tudi do ustanovitve Družbe hčera krščanske ljubezni 29. novembra 1633. Kot vzgojiteljica in predstojnica prvih sester jih je Ludovika de Marillac s pomočjo svojega ravnatelja znala navdati z duhom, ki je lasten hčeram krščanske ljubezni, s ponižnostjo, preprostostjo in ljubeznijo ter pripravljenostjo, da vedno ostanejo služabnice ubogih. Bog ji je dal sveti dar molitve. Umrla je 15. marca 1660.
Rodila se je 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je hči francoskega plemiškega velikaša Ludvika Marijaka. Rodila se je v času, ko je bil njen oče vdovec; ime njene matere ni znano. Leta 1595 se je oče drugič poročil. Ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj štiri otroke, je oče poslal malo Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Tu je torej Ludovika napredovala v modrosti in pobožnosti. Po tedanji navadi se je med drugim učila latinskega jezika. Do precejšnje mere je razvila tudi svoj slikarski talent.
Zdi se, da so očeta denarne težave prisilile, da je 11 do 13 letno hčerko vzel iz zavoda. Izročil jo je dobri, a revni krščanski vzgojiteljici, ki je vodila majhen zavod za deklice skromnejših razmer. Morda je to bila Ludovikina prava mati. Tu so se deklice učile vseh gospodinjskih del. Ludovika, ki so ji bile knjige zelo pri srcu, se je tu še nadalje izobraževala.
Ko je imela 13 let, jo je prizadela velika preizkušnja – očetova smrt. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Kdo jo bo sedaj uvedel v življenje? Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Svet je ni veselil. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, pa jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila za nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Sedaj se je uklonila želji sorodnikov in se poročila.
V zakonu je živela 12 let. Imela je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala. Toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju; zašla je celo v verske dvome. Ko je bila blizu obupa, je prišel v Pariz sv. Frančišek Saleški in v pogovoru z njim se je umirila. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je napravila zaobljubo vdovstva za primer, če njen mož umre. Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje, gotovost, naj vztraja ob možu, in da bo prišel čas, ko bo tudi sama napravila zaobljubo uboštva in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še narasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim. On je postal njen duhovni vodnik za vse življenje. Vincencij jo je vodil tako, da je njene značajske posebnosti in samostojno odločanje raje pospeševal kot zaviral. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, sprva kot pomoč bratovščinam na podeželju, potem pa tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe niso zmogle same vseh opravil pri ubogih, so se ponudile za pomoč revne kmečke dekleta. Prva je prišla Marjeta Nazo. Za njo so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in se duhovno dobro pripravijo. Prve štiri nove dekleta je zato sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih preskusila. 29. novembra 1933 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.
Število kandidatinj je hitro raslo, še hitreje pa delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaške odločnosti, velikega potrpljenja in zaupanja v božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Vendar je tudi telo začelo pešati. Leta 1656 je prvih hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju Družbe hčera krščanske ljubezni terjalo od nje izreden napor. Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let. Zadnje čase jo je mučilo še boleče gnojenje na levi roki. Umrla je 15. marca 1660. Pokopali so jo na njeno zahtevo na farnem pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom: Spes unica – Edino upanje. Sedaj pa počiva v kapeli materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Nas 33.000 usmiljenih sester po vsem svetu z deli ljubezni še danes priča, kaj zmore slaboten človek, ki se gre za Bogom in se prepusti božji milosti, da ga vodi.
Med blažene je bila prišteta 9. maja 1920, med svetnice pa 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zaščitnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.
Vir

Ludovika se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je bistrega duha, izobražena in talentirana (rada je slikala). Do sebe je bila stroga, opravljala je različna spokorna dela: nosila raševnik, se bičala, bedela v molitvi in se postila. Posebno ljubezen je vedno gojila do revežev in bolnikov. Dvanajst let je bila poročena, po smrti moža pa se je odločila, da se popolnoma posveti ubogim. Njen duhovni voditelj sveti Vincencij Pavelski jo je pri tem njenem delu podpiral in spodbujal. Sprva je delovala v Bratovščinah krščanske ljubezni, ki jih je ustanavljal Vincencij, leta 1633 pa sta skupaj ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Tu je Ludovika sprejemala mlada, večinoma kmečka dekleta in jih vzgajala v duhovnem življenju ter usposabljala za bolniške strežnice ali učiteljice podeželskih šol. Umrla je 15. marca 1660.
»Preudarnost je v tem, da govoriš le o pomembnih stvareh ter se ne ukvarjaš z malenkostmi, o katerih sploh ni vredno izgubljati besed.«
»Kako dobro je zaupati v Boga! Pogosto se obračaj nanj, tako kot otrok, ki se v svojih potrebah zateka k očetu in materi.«
»Eden najmočnejših razlogov, ki nas prepriča, da ljubimo Boga je, da uživamo v tem, kako nas On ljubi.«
»Daj mi milost, da bom preživela ta dan, ne da bi te prizadela ali se v stiski izneverila svojemu bližnjemu.«
»Kadar želiš pomagati ubogim, nikoli ne dajaj vtisa, da ti je to odveč ali da je to zate zgolj izpolnitev neke naloge. Pokaži jim svojo naklonjenost, pomagaj jim s srcem, pozanimaj se, kaj potrebujejo, govori z njimi nežno in sočutno, priskrbi jim potrebno pomoč, ne da bi bil preveč nestrpen ali oster.«
»Pri služenju bolnim moraš imeti pred očmi samega Boga. Ne bodi prizanesljiv ali preveč popustljiv, če bolnik ne želi jemati predpisanih zdravil ali postaja preveč predrzen; prav tako pa moraš paziti, da ne bi kazal slabe volje ali prezira v obnašanju do njega. Nasprotno, z bolnikom delaj spoštljivo in ponižno, zavedajoč se, da imaš pred seboj samega Gospoda.«
Vir

V Parizu (v Franciji), sveta Ludovika de Marillac [mariják], vdova, ki je oblikovala Inštitut deklet od Ljubezni, in načrtovala delo, ki ga popolnoma dovršil je sveti Vincencij Pavelski.
Vir

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev – sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so “slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje”.
Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki “revni ženi” v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.
Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale “služabnice ubogih”. Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.
Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. “Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice,” je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.
Vir

Views: 17

blaženi Adelbert iz Tarouce – opat

– Na Portugalskem, smrt blaženega Ádelberta, ki ga je sveti Bernard poslal z opatom blaženim Boemundom, da bi zgradila samostan v Tarouci. Bil je naslednik svojega opata v dostojanstvu in svetosti.
– Na Portugalskem, smrt blaženega Adelberta, opata samostana Taróuka, ki ga je iz Klervoja tjakaj poslal naš sveti oče Bernard. Slovel je zaradi učinkovite molitve in čudežev.
Vir

Views: 0

sveta Leokricija – devica in mučenka

sveta Leokricija - devica in mučenkaV Cordobi [kórdovi] (v Andaluzski pokrajini, v Španiji), sveta Leokrícija, devica in mučenka, iz družine Mavrov. Ob skrivanju je blestela po veri v Kristusa, bila je doma ujeta s svetim Evlogijem in je, četrti dan njenega mučenja, obglavljena prešla v večno slavo.
Vir

Mlado dekle iz Kordove, z imenom Leokrecija, je pristopila h krščanstvu in si s tem nakopala smrtno sovraštvo svojih mohamedanskih sorodnikov. Da se reši iz nevarnosti, je iskala varstva pri Evlogiju. Ta jo je zaupal najprej svoji sestri, nato pa nekemu znancu. Ker so na pritisk staršev zaslišali mnogo kristjanov, je Evlogij pogumno varoval iskano dekle in jo skrival pred zasledovavci. Poučeval in utrjeval jo je v veri in jo pripravljal na mučeništvo. Naposled so Leokricijo našli, nato pa njo lin Evlogija zaprli. Pred sodiščem je nastopal popolnoma mirno, trezno in neustrašeno, zavedajoč se svoje velike odgovornosti. »Nam je ukazano, da pridigamo, in naša vera je zato, da onim, ki nas vprašajo, ponudimo luč vere, in nobenemu, ki v tej veri hoče živeti, ne branimo zveličanja,« je odgovoril sodniku na vprašanje, zakaj je pobeglemu dekletu dal zavetje. Ljubeznivo se je ponudil, da tudi sodniku rad pokaže pot do resnice. Sodnik ga je dal bičati, potem pa pripeljati pred kraljevi svet. Eden izmed dvorjanov, ki ga je vezalo prijateljstvo z njim, mu je svetoval, naj se kako izmakne in naj v tem trenutku nevarnosti zataji vero, ko bo pa prost, bo lahko spet živel po svoji veri. Evlogij ga je z nasmehom zavrnil: »O ko bi ti mogel vedeti, kaj je zvestim vernikom dano v varstvo. Ko bi mogel tvojemu srcu dati to, kar hranim v svojem, tedaj bi me ne skušal zadržati od moje namere, ampak bi bil tudi ti pripravljen odreči se svoji službi in časti.« Nato je začel sodnikom razlagati evangelij. Niso ga poslušali, marveč so ukazali, naj ga takoj z mečem usmrte. Vojaki so ga odpeljali na morišče; tu je pokleknil, vzdignil roke k nebu, se pokrižal in opravil kratko molitev. Potem so ga obglavili. Bilo je to 11. marca 859 v Kordovi. Isti dan je darovala za vero življenje tudi Leokricija. Bila sta zadnja mučenca ob tem preganjanju. V letih 850-59 je dala Kordova blizu 50 mučencev, večina od teh je dobila pogum iz besed sv. Evlogija in njegovih somišljenikov. Ker so bili zvesti svoji veri, so s tem dosegli omiljenje ostrih odlokov zoper kristjane. Preganjanje se je za nekaj časa spet ponovilo v začetku 10. stoletja (902-931), terjalo pa je mnogo manj žrtev.
Vir = Leto svetnikov

Views: 4

sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) – redovnik

sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) - redovnikZavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Če kdo, potem je Janez, pekovski pomočnik iz Znojma, dobro vedel, kaj pomeni milost duhovnega poklica, saj je moral prestati številne preizkušnje in na videz nepremostljive ovire, da je bil lahko pri štiriintridesetih letih posvečen v duhovnika. Težave in nasprotovanja so ga spremljali tudi na nadaljnji življenjski poti, a nič ga ni moglo omajati pri njegovem apostolskem delovanju v Varšavi in na Dunaju. Odločilna je predvsem njegova vloga v boju proti duhu tedanjega razsvetljenstva in hladnega janzenizma.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Janez, ki izhaja iz grščine oz. hebrejščine – Jehohanan, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«. Redovno ime Klemen izhaja iz latinskega pridevnika clemens »mil, krotek, pohleven, nežen«. Iz pobožnosti do Marije si je kasneje privzel še njeno ime.
Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu na Moravskem (Češka), umrl pa 15. marca 1820 na Dunaju v Avstriji.
Družina: Oče Pavel je bil po poklicu kmet in mesar. Mati Marija Steer je bila Nemka, oče pa Čeh, ki so mu priimek Dvoržak ponemčili v Hofbauer. Imela sta dvanajst otrok, Janez je bil deveti.
Sodobniki: Alfonz Ligvorij, pater in prijatelj Hübl, Schlegel, cesarji Jožef II., Napoleon, Franc I., papeža Pij VI. in Pij VII., naša Baraga in Slomšek.
Skupnost: Redemptoriste je leta 1732 ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Njihovo poslanstvo je misijonsko delo in pridiganje, člani naj bi »čim popolneje posnemali Kristusove kreposti v lastno korist in v korist naroda, še posebej najbolj zapuščenih duš«. Dvoržak je v skupnost vstopil leta 1785.
Kreposti: Bil je človek trdne volje in globokih čustev, od mladih nog pobožen in usmiljen do revežev.
Dela: Ogromno je naredil za reveže in sirote, ustanavljal sirotišnice, javne šole, skrbel za delavce in laiški apostolat. Na Dunaju je prvi začel obiskovati bolnike in družine, okrog sebe je zbiral študente in izobražence, veliko je spovedoval in neutrudno pridigal.
Zavetnik: Dunaja, pekov; je drug zavetnik trgovskih društev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu redemptorista, večinoma pri molitvi, pogosto z rožnim vencem.
Beatifikacija: 29. januarja 1888 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 20. maja 1909 pa papež Pij X. za svetnika.
Grob: Najprej so ga pokopali na pokopališču v Maria Enzersdorfu, leta 1862 pa so njegove kosti prenesli v dunajsko cerkev Maria am Gestade, kjer so njegove relikvije v zlatem relikviariju pod kamnitim oltarjem v cerkveni ladji.
Goduje: 15. marca.
Pri nas: Dvoržak je bil zadnja tri leta svojega življenja Baragov spovednik in duhovni vodja. Pod njegovim vplivom se je odločil za duhovniški in misijonarski poklic. Posredno je Dvoržak vplival tudi na Slomška. V slovenščino je preveden Hünermannov roman o njem: Pekovski vajenec iz Znojma.
Misel: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!«
Vir

Na Dunaju (v Avstriji), sveti Klemen Marija Hofbauer, duhovnik iz Kongregacije presvetega Odrešenika (redemptoristov), ki je čudovito pomagal v oddaljenih pokrajinah pri širjenju vere in pri izboljšanju cerkvene discipline in slave. Tako po nadarjenosti, kot po krepostih, je vzpodbudil veliko slavnih mož iz zna-
nosti in umetnosti, da so se pridružili Cerkvi.
Vir

Življenjsko geslo tega ‘pokoncilskega’ svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.
Klemen-DvorzakNjegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«
Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.
Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«
Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal ‘apostol cesarske prestolnice’. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.
Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 170