Po smrti očeta je mati Dionizija Evtimija še kot otroka izročila melitenskemu škofu Otreju. Tu je prejel temeljito svetno in bogoslovno izobrazbo. Po posvečenju je kot duhovnik in nadzornik melitenskih samostanov živel na škofijskem dvoru, kjer pa se je v njem kmalu oglasila želja po samoti. Kasneje je naskrivaj zapustil samostan in mesto ter se odpravil v Jeruzalem, kjer se je naselil v skalni votlini v puščavniški naselbini Lavra pri Faranu. Tu je v molitvi in pokori preživel kar nekaj let, nato pa naselbino zamenjal za votlino sredi divje, težko dostopne gorske samote. A ne za dolgo, saj so »skrivališče« odkrili najprej bližnji pastirji, nato pa so k njemu začeli prihajati ljudje, ki so želeli živeti, podobno kot on in služiti Bogu. Prišlo je tako daleč, da je Evtimij tu ustanovil samostan. Vodstvo samostana je zaupal svojemu dobremu prijatelju Teoktistu, sam pa se je umaknil v votlino, od koder je še naprej budno bdel nad vzgojo in duhovnim življenjem novincev. Bil je znan po strogosti do sebe, pa tudi po veliki zmernosti in prijaznosti do drugih. Po dogodku, ko je na čudežen način ozdravil mladega poganskega Saracena Terebona in so se Saraceni množično začeli spreobračati, ni imel več miru pred ljudmi, zato se je kmalu naskrivaj naselil v puščavi Ruban ob Mrtvem morju in tam sezidal dva samostana s cerkvami. Ko so ga tudi tu začeli oblegati ljudje in se je zgodilo celo nekaj čudežev, je spoznal, da je Božja volja, da ne beži več od ljudi, pač pa jim po svojih najboljših močeh pomaga. Sredi Judejske puščave, južno od ceste iz Jeruzalema v Jeriho, je sezidal še en samostan. V času, ko so se množično širili in cveteli krivoverski nauki, je Evtimij odločno branil pravo vero. Kljub temu pa ni dovolil, da bi ga te »zunanje«, posvetne skrbi odvračale od samote, kjer je dneve preživljal v pokori in nenehni molitvi. Sam je natančno napovedal konec svojega življenja; miren in pripravljen je umrl v visoki starosti – 96 let.
Ime: je grško, pomeni pa »dobre volje, blagega, veselega srca«.
Rodil se je leta 377 v mestu Melitene v Armeniji, umrl pa 20. januarja 473 pri Jeruzalemu.
Družina: Kot težko pričakovan edinec se je rodil ostarelim staršem Pavlu in Dioniziji. Oče mu je umrl, ko je bil star tri leta, mati je dečka izročila melitenskemu škofu Otreju, sama pa postala diakonisa.
Zavetnik: Velja za enega od očetov meništva, sicer pa nima kakšnega posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga na več načinov, vendar povsod kot meniha z izredno dolgo brado.
Goduje: 19. oz. 20. januarja.
Vir
V Palestini, sveti Evtímij, opat, po narodnosti Armenec. Od otroštva Bogu posvečen, je prišel v Jeruzalem, in ko je preživel mnogo let v puščavi, je do konca življenja ostal trden in dejaven v ponižnosti in ljubezni, ter je v pokori slaven umrl.
Vir
Življenje svetega igumena Evtimija je napisal menih Ciril iz Skitopolisa, pri čemer se je opiral na pričevanja iz prve roke.
Sveti Evtimij se je rodil leta 377 v Melitenu v Armeniji staršema Pavlu in Dioniziji, ki sta po več letih zakona prejela v dar tega sina, potem ko sta molila na grobu tamkajšnjega mučenca svetega Polievkta. Evtimij je imel komaj tri leta, ko je izgubil očeta. Mati je izpolnila zaobljubo, da bo sina posvetila Gospodu, in ga je zaupala škofu Otreju, ki ga je sprejel v škofijo, ga krstil in mu po ustrezni pripravi podelil tonzuro ter ga posvetil v bralca; Dionizijo pa je sprejel med diakonise. Njegove vrline so kmalu izstopale med sošolci in že pri devetnajstih letih je zaslužil, da ga je novi škof Letoij posvetil v duhovnika ter imenoval za nadzornika samostanov v okolici mesta. Ker je ljubil samoto, je Evtimij večino časa preživljal v samostanu svetega Polievkta in v samostanu Triintridesetih mučencev. Vsako leto je post preživel osamljen na zapuščeni gori.
Ker je v svojih dolžnostih videl oviro za popolnost svoje duše, je po približno desetih letih pobegnil v Jeruzalem, kjer je obiskal svete kraje in stopil v stik s puščavskimi očeti. Nato se je odločil, da se naseli v faranski lavri, ki jo je ustanovil sveti Hariton, kjer je sklenil prijateljstvo z igumenom Teoktistom. Da bi si služil kruh, se je lotil pletarstva in začel premagovati svoje strasti z dolgimi bedenji, kratkim spanjem in strogimi posti. Vsako leto je celoten postni čas preživel s prijateljem v samotnem kraju Kutila ob Mrtvem morju. Petič pa se Evtimij in Teoktist nista vrnila v Faran, temveč sta se ustavila v Wadi-el-Dabor: tam jima je velika votlina nudila zavetje in sta jo hitro spremenila v cerkev. Oba prijatelja, osvobojena vseh zemeljskih skrbi, sta se lahko v popolnem miru posvetila molitvi in delu, pokori in petju psalmov. Po zaslugi nekaterih pastirjev so mnogi izvedeli za navzočnost obeh anahoretov in prosili, da bi smeli sprejeti njun način življenja. Tako je na skalnem pomolu nastala nova lavra: Teoktist je prevzel vodstvo, medtem ko je Evtimij v votlini sprejemal in poučeval kandidate, ne da bi od njih zahteval nenavadne prakse, temveč preprosto zvestobo prebivanju, odpoved zemeljskim dobrinam, zaupanje v Božjo Previdnost s posledičnim zavračanjem stalnih prihodkov, ročno delo, darovanje presežkov ubogim, prepoved vstopa žensk v lavro zaradi varovanja čistosti ter končno skrbno poslušnost, globoko ponižnost in iskreno ljubezen.
Okoli leta 420 se je v lavri pojavil oddelek Arabcev, ki so želeli videti Evtimija, vendar jim je Teoktist odgovoril: »Ni mogoče: ves teden prebiva v svoji votlini in se tu pokaže le ob sobotah.« A neki šejk je odvrnil: »Kako to? Tukaj imam svojega sina Terebona, ki trpi za hemiplegijo; preteklo noč se mu je prikazal Evtimij in mu obljubil, da ga bo ozdravil, če pride k njemu v njegovo samoto.« Sveti anahoret, ko je izvedel za obisk, ni menil, da bi bilo prav nasprotovati božjim videnjem, in je z znamenjem križa dečka ozdravil. Navzoči, polni začudenja, so se pred njim poklonili in ga prosili za krst. Evtimij jih je poučil in nato krstil. To čudežno ozdravljenje je razširilo Evtimijevo ime po vsej Palestini in mnogi bolniki so začeli prihajati k njemu.
Svetnik pa je začel občutiti pomanjkanje globoke samote, ki mu je bila tako ljuba. Kljub Teoktistovemu odvračanju je Evtimij vzel s seboj Domizijana, se napotil proti Roubaniju, se povzpel na goro Marda in tam postavil kapelo, kjer je ostal nekaj mesecev. Nato se je preselil v puščavo Zif, kjer je kralj David iskal zatočišče pred Savlovo jezo: tam je spreobrnil in krstil skupino mesalijanov, krivoverske sekte, ki je zanikala zakramente in cerkveno hierarhijo ter trdila, da je molitev edino sredstvo za premagovanje demona in združitev z Bogom. Neki veljak iz bližnjega mesta Aristobulije mu je pripeljal sina, obsednega od demona, in svetnik ga je osvobodil. Prebivalci mesta in okolice so nato zgradili samostan, v katerem so se novi anahoreti lahko postavili pod njegovo vodstvo.
V svoji ponižnosti, kot vedno težko prenašajoč naraščajočo množico ljudi, je Evtimij pomislil, da bi se vrnil v skupnost, ki jo je vodil Teoktist, vendar se je približno tri milje od samostana ustavil v votlini na griču Sahel. Ko je Teoktist izvedel za njegov prihod, ga je povabil nazaj, a Evtimij je privolil le v to, da z njimi obhaja nedeljsko evharistijo. V Sahelu je moral sprejeti tudi nekatere učence, ki so prihajali iz različnih delov Vzhoda. Neki skrivnostni glas mu je namreč svetoval, naj ne zavrača tistih, ki želijo živeti pod njegovim vodstvom, saj mu jih pošilja sam Bog. Tako je nastala Evtimijeva lavra, precej podobna faranski. Med menihi se je kmalu začutila revščina, a Evtimij je našel način, da se izkaže za velikodušnega. Nekega dne se je v Sahelu pojavilo kar štiristo armenskih romarjev, ki so želeli ponovno videti svetnika, svojega rojaka. Ta je Domizijanu naročil, naj jim pripravi hrano. Čeprav bi moralo biti v shrambi komaj toliko, da bi nahranilo deset ljudi, Domizijan od velikega obilja hrane ni mogel odpreti vrat.
Iz svoje lavre je Evtimij sodeloval pri velikih cerkvenih dogodkih, predvsem po svojih učencih, ki so sodelovali na koncilih tistega časa. Ko je Dioskor, škof, ki je zavračal kalcedonske nauke, s silo zasedel patriarhalni sedež v Jeruzalemu, Evtimij ni okleval, da bi zavrnil njegovo oblast, in je pobegnil v puščavo Rouban z drugimi menihi, dokler cesar leta 458 ni vrnil na zakoniti sedež prejšnjega patriarha Juvenala. Razkol pa se ni takoj končal zaradi cesarice Evdokije, pobožne in dobrodelne, a hkrati podpornice monofizitov. Kot je bilo običajno na bizantinskem dvoru, je cesarica močno vplivala na samostane in ljudstvo, a s pomočjo Evtimija je bila vrnjena na pravo pot. Pretresena zaradi družinskih nesreč je Evdokija začela dvomiti o trdnosti svoje vere. Sveti Simeon Stilit, h kateremu se je obrnila po nasvet, ji je odgovoril: »Zakaj bi iskala vodo daleč, ko imaš izvir pri sebi? Imaš Evtimija, sledi njegovim naukom in boš rešena.« Evdokija si je dala zgraditi stolp v bližini lavre, kjer se je lahko srečala s svetnikom, ki jo je spodbudil, naj sprejme dogme, določene na kalcedonskem koncilu.
Grška Cerkev šteje Evtimija med glavne oblikovalce svoje liturgije in mu pripisuje prvo kodifikacijo meniških pravil in podrobnosti bogoslužja, ki so prešle v tipikon svetega Sabe in v studitskem samostanu v Carigradu.
Bog je Evtimiju razodel dan njegove smrti, vendar o tem ni želel ničesar povedati svojim učencem vse do osmine Gospodovega razglašenja leta 473. Umrl je 20. januarja tistega leta, potem ko je napovedal, da mu bo Domizijan sledil sedem dni pozneje in da se bo lavra spremenila v cenobij. Sveti Evtimij je bil pokopan v svoji votlini, kjer je počival do sredine 8. stoletja, nato pa so se njegove relikvije izgubile.
Rimski martirologij ga obhaja 20. januarja, na obletnico njegovega rojstva za nebesa.
IT
Vse, kar je znanega o Evtimijevem življenju, izhaja iz njegovega življenjepisa, ki ga je napisal Ciril iz Skitopolisa, grški menih in hagiograf 6. stoletja, avtor Življenjepisov sedmih palestinskih opatov. Njegovo poročilo, čeprav izjemno bogato s podrobnostmi, ne ločuje vedno jasno med zgodovino in izročilom.
Evtimij se je rodil v Meliteni (njegov oče je bil tamkajšnji bogat trgovec) in prejel versko vzgojo pod vodstvom mestnega škofa, ki ga je pozneje posvetil za prezbiterja in mu zaupal nadzor nad samostani na tem območju. Kakor mnogi pomembni možje tistega časa je tudi on iskal samotno življenje in se umaknil v lavro Faran, približno šest kilometrov od Jeruzalema, kjer je – kot so poročali drugi puščavniki – živel s pletenjem rogozovih košar. Pet let pozneje se je preselil v Jeriho, v odmaknjeno votlino. Okoli te votline so se kmalu naselili nekateri učenci, ki so oblikovali polsamostansko skupnost; toda ti so bili zanj preveč vsiljivi, zato se je umaknil v še bolj samotno puščavniško celico ter vsakodnevno skrb za skupnost zaupal svojemu učencu Teoktistu, sam pa je ob sobotah in nedeljah sprejemal le tiste, ki so potrebovali duhovni nasvet. Čeprav je Evtimij živel v strogem režimu molitve in ročnega dela, je odvračal od vsake spektakularne oblike askeze, ker ta vodi v samovšečnost.
Vedno večja slava njegovih čudežev in ozdravljenj je povzročila številne spreobrnitve med arabskim prebivalstvom, ki je prihajalo po njegove duhovne nasvete; da bi lahko sprejemal te velike množice, ga je jeruzalemski patriarh Juvenal imenoval za škofa; s tem položajem je lahko sodeloval tudi na efeškem koncilu leta 431. Kljub temu je večino svojega časa preživel v popolni samoti in skrbel za svoje menihe prek namestnikov. Sv. Simeon Stilit mu je poslal cesarico Evdokijo, vdovo Teodozija II.; Evtimij ji je svetoval, naj opusti monofizitski nauk arhimandrita Evtika, ki ga je obsodil kalcedonski koncil (451), in ji dejal, da se bo izognila nesrečam, ki so se zgrinjale nad njeno družino, če se bo vrnila k pravi veri. Evdokija je njegov nasvet sprejela in se skupaj s številnimi svojimi privrženci spreobrnila; pozneje je želela lavri podariti denar, a jo je Evtimij odvrnil in ji rekel, naj se pripravi na smrt. Cesarica se je nato vrnila v Jeruzalem, kjer je kmalu zatem umrla.
Opat je umrl 20. januarja 473, star petindevetdeset let, potem ko je v puščavi preživel oseminšestdeset let, kar je morda še en primer koristi skromne prehrane in suhega podnebja. Njegovemu posredovanju je bilo pripisanih veliko čudežev, katerih je bil, kot pravi Ciril, sam priča. Evtimij je omenjen v pripravi bizantinske maše.
IT
Po izročilu je bil Evtimij sin pobožnih staršev po imenu Pavel in Dionizija; mati je bila nerodovitna, a je po preroštvu angela spočela Evtimija, pri čemer je angel napovedal, da bo z njegovim rojstvom izkoreninjen vsak praznoverni običaj in da bo v Cerkev prišel mir. Zato so dečka imenovali “Prinašalec veselja”.
Po očetovi smrti ga je mati izročila v varstvo Evtroju, škofu v Meliteni, ki ga je leta 396 posvetil v duhovnika; tam je najprej opravljal službo vizitatorja samostanov v okolici.
Leta 405 je Evtimij odšel v Jeruzalem in se najprej naselil v lauri Faran, ki jo je ustanovil sveti Hariton, v soteski Vadi el-Kelt pri Jeriho. Leta 411 je skupaj s Teoktistom ustanovil novo lauro v Wadi Dabor – današnji Deir el-Moukelik – blizu Mrtvega morja. Vodenje nastajajoče meniške skupnosti je prepustil Teoktistu, po katerem je bil pozneje poimenovan tudi samostan. Sledili sta še dve ustanovitvi: v Mardesu – današnji Khirbet el-Mird – in v Aristobuliji – današnji Khirbet Istabul.
Evtimij se je nato umaknil na kraj vzhodno od Jeruzalema in tam živel kot puščavnik; na tem mestu je pozneje zrasel samostan, po njem imenovan (danes ruševine v industrijskem območju Ma’ale Adumim), nedaleč od Teoktistovega samostana. Leta 428 je bila tam zgrajena cerkev, ki jo je 20. januarja 460 posvetil škof Štefan.
Iz Evtimijevega samostana je izšlo mnogo škofov in ustanoviteljev novih samostanov, med njimi tudi sv. Sava iz Mar Sabe. Evtimij je odločilno zaznamoval razvoj meništva v Palestini in bil vzor meniških kreposti, posebej ponižnosti, ljubezni in gostoljubja. Velik uspeh je imel pri oznanjevanju med arabskimi nomadi; leta 425 je zanje dosegel ustanovitev posebnega škofijskega sedeža v Parembolaju, zahodno od Kumrana; prvi škof je postal eden njegovih učencev.
V sporih glede naukov koncilov v Efezu in Kalcedonu je Evtimij odločno branil pravoverno teologijo; ko je leta 451 postal jeruzalemski patriarh pristaš monofizitizma, je bil Evtimij voditelj njegovih nasprotnikov. Pri Aeliji Evdokiji, ženi cesarja Teodozija II., ki je od leta 444 živela v Jeruzalemu, je dosegel, da je leta 456 opustila nasprotovanje sklepom kalcedonskega koncila, sprejela pravo vero in nato podpirala tudi Evtimijevo lauro.
Legende pripovedujejo o številnih čudežih: Evtimij je ozdravljal bolnike, s pičlim koščkom kruha nahranil 400 mož, izprosil dež; med mašo je bila njegova glava obdana z božjo svetlobo.
Že za življenja je bil zaradi preroškega daru in številnih čudežev čaščen kot svetnik. Pokopali so ga kakor kralja.
DE
Evtimij se je rodil leta 374 v okolici Jeruzalema pobožnim staršem, ki sta bila dolgo nerodovitna; takoj po njegovem rojstvu sta ga z zaobljubo posvetila službi Bogu. Že kot dečka sta ga izročila v varstvo pobožnemu škofu, ki ga je vzgajal v bogoljubnosti in mu posebej posvečal pouk v razlagi Svetega pisma. Zaradi odličnega poznavanja Svetega pisma je bil Evtimij že med svojimi sodobniki splošno znan in spoštovan.
Kot mladenič je opravljal takrat običajno službo lektorja v cerkvi in se odlikoval s tolikšno gorečnostjo v pobožnosti, da je bil posvečen v duhovnika ter je prejel nadzor nad samostani v Jeruzalemu. Toda njegova hrepenenje po samoti ga je spodbudilo, da je z dovoljenjem škofa zapustil mesto in se v puščavi posvetil strogo spokornemu življenju.
Zatekel se je k takrat znamenitemu puščavniku Teoktistu, s katerim je prebival v gorski votlini in se preživljal le z zelišči puščave. Ko se je okrog svetih puščavnikov zbralo več učencev, željnih duhovnega napredka, jih je Evtimij razporedil v celice, jih izročil Teoktistovemu vodstvu in nadzoru, sam pa si je izbral odmaknjen kraj, kjer je neovirano, dan in noč, živel v molitvi in premišljevanju božjih resnic.
V tem času so k njemu pripeljali neozdravljivo bolnega mladeniča, sina rimskega upravitelja Palestine; Evtimij mu je z polaganjem rok takoj povrnil zdravje. S tem čudežem in s svojimi gorečimi opomini je ne le ozdravljenega, temveč tudi vse njegove spremljevalce spreobrnil h krščanstvu in jih krstil.
Čudež ozdravitve uglednega mladeniča je povzročil veliko razburjenje po vsej okolici in ljudje so z vseh strani prihajali v puščavo, da bi videli moža čudežev. Evtimij pa je zapustil svojo celico in se umaknil v puščavi Ruban in Zifon, kjer je ustanovil samostane, nazadnje pa si je zgradil svojo lauro, ki še danes nosi njegovo ime in kjer je storil številne čudeže.
Bil je oče vseh ubogih in stiskanih, še posebej pa se je zavzemal za preganjane menihe. V času dolgotrajne suše, ki je povzročila veliko lakoto v Palestini, je na njegovo molitev z neba padel blagodejen dež.
Evtimij je imel neomajen odpor do sovražnikov Cerkve, zlasti do krivovercev, in je s svojo zgovornostjo prepričal škofa Petra, da je na cerkvenem zboru v Efezu dosegel obsodbo nestorijancev. Bil je tudi eden prvih, ki je podpisal odloke kalcedonskega koncila, ter se ločil od cerkvene občestvenosti s Teodozijem, jeruzalemskim škofom, ker je ta podpiral evtihejansko zmoto.
Evtimij je umrl leta 473 v svojem 99. letu kot služabnik Boga, odlikovan s svetostjo in vsemi krščanskimi krepostmi.
DE
Rojstvo tega svetnika je bilo sad molitev njegovih pobožnih staršev po priprošnji mučenca Polieukta. Njegov oče je bil plemenit in premožen meščan iz Melitene v Armeniji. Evtimij je bil vzgojen v svetem nauku ter v goreči praksi molitve, molka, ponižnosti in pokore pod skrbjo svetega škofa tega mesta, ki ga je posvetil v duhovnika in ga postavil za svojega vikarja ter splošnega nadzornika samostanov. Svetnik je pogosto obiskoval samostan sv. Polieukta in preživljal cele noči v molitvi na bližnji gori; tako je ravnal tudi vsako leto od osmine Gospodovega razglašenja pa skoraj do konca postnega časa.
Ker je ljubezen do samote v njegovem srcu vedno bolj rasla, je pri devetindvajsetih letih skrivaj zapustil domovino; po molitvi na svetih krajih v Jeruzalemu si je izbral celico šest milj od mesta, blizu lare Faran. Pletel je košare in si s prodajo preskrbel skromno preživetje ter miloščino za uboge. Nenehna molitev je bila delo njegove duše.
Po petih letih se je umaknil skupaj s svetim puščavnikom Teoktistom deset milj globlje proti Jerihi, kjer sta v neki votlini živela od surovih zelišč. Tam je okoli leta 411 začel sprejemati učence. Skrb za samostan je zaupal Teoktistu, sam pa je vztrajal v odmaknjeni puščavniški celici in sprejemal obiskovalce le ob sobotah in nedeljah, ko so prihajali po duhovni nasvet.
Vse svoje menihe je učil, naj nikoli ne jedo toliko, da bi povsem potešili lakoto, strogo pa je prepovedal vsako osebno izstopanje v postih ali drugih skupnih opravilih, ker je to dišalo po nečimrnosti in samovolji. Po njegovem zgledu so se vsi menihi vsako leto od osmine Gospodovega razglašenja do tedna pred veliko nočjo umaknili v puščavo, nato pa se vrnili v samostan, da bi skupaj obhajali bogoslužje velikega tedna. Zapovedal jim je stalen molk in ročno delo: s svojim trudom so si preskrbeli hrano, presežek pa so kot prvine darovali Bogu v pomoč ubogim.
Evtimij je z znamenjem križa in kratko molitvijo ozdravil Terebona, ki ga je napadla ohromelost in mu je bila polovica telesa mrtva. Njegov oče, arabski knez Aspebetes, malikovalec, je zaman izčrpal vse hvaljene umetnosti perzijske medicine in magije, da bi sinu pomagal. Ob pogledu na čudež je Aspebetes prosil za krst in prejel ime Peter. Toliko Arabcev je sledilo njegovemu zgledu, da je jeruzalemski patriarh Juvenal Petra posvetil za njihovega škofa; ta je leta 431 sodeloval na efeškem koncilu proti Nestoriju. Leta 420 je dal Evtimiju zgraditi lauro na desni strani ceste iz Jeruzalema proti Jeriho.
Evtimija nikoli niso mogli pregovoriti, da bi opustil stroga pravila samote; svoje menihe je vodil prek predstojnikov, katerim je ob nedeljah dajal navodila. Njegova ponižnost in ljubezen sta osvajali srca vseh, ki so govorili z njim. Zdel se je, da presega velikega Arzenija v daru neprestanih solza. Ciril pripoveduje o mnogih čudežih, ki jih je storil, navadno z znamenjem križa.
V času velike suše je ljudi spodbujal k pokori, da bi odvrnili nebeško kazen. Množice so prišle v procesiji k njegovi celici, nosile križe, pele “Gospod, usmili se” in ga prosile, naj moli zanje. Rekel jim je: »Jaz sem grešnik; kako bi si drznil stopiti pred Boga, ki je zaradi naših grehov užaljen? Ponižajmo se vsi skupaj pred njim in uslišal nas bo.« Poslušali so ga; svetnik je s svojimi menihi vstopil v kapelo in molil, razprostrt na tleh. Nebo se je nenadoma stemnilo, padal je obilni dež in leto je bilo izjemno rodovitno.
Evtimij je goreče nastopal proti nestorijanskim in evtihejanskim krivovercem. Nemirna cesarica Evdokija se je po smrti svojega moža Teodozija umaknila v Palestino in tam še naprej podpirala evtihejce. Prebudile so jo nesreče, ki so zadele njeno družino, zlasti rop Rima in ujetništvo njene hčere Evdokije ter dveh vnukinj, ki so jih Vandali odpeljali v Afriko. Poslala je po nasvet k sv. Simeonu Stilitu. Ta ji je odgovoril, da so njene nesreče kazen za njen greh, ker je zapustila in preganjala pravo vero, ter ji naročil, naj posluša Evtimija.
Ker je vedela, da svetnik ne dovoli žensk v svojo lauro – kakor tudi sv. Simeon ni dovolil, da bi stopile v ograjo okoli njegovega stebra – je na vzhodni strani puščave, trideset stadijev od lavre, dala zgraditi stolp in prosila Evtimija, naj jo tam sprejme. Svetnik ji je svetoval, naj zapusti evtihejce in njihovega brezbožnega patriarha Teodozija ter sprejme kalcedonski koncil. Njegov nasvet je sprejela kot Božji ukaz, se vrnila v Jeruzalem in se pridružila katoliškemu občestvu z ortodoksnim patriarhom Juvenalom; nešteto ljudi je sledilo njenemu zgledu. Preostanek življenja je preživela v pokori in pobožnosti.
Leta 459 je prosila Evtimija, naj jo obišče v stolpu, ker je nameravala njegovi lauri zagotoviti trajne dohodke. Odgovoril ji je, naj se ne trudi, ampak naj se pripravi na smrt, kajti Bog jo kliče pred svoje sodišče. Občudovala je njegovo nezainteresiranost, se vrnila v Jeruzalem in kmalu zatem umrla.
Eden zadnjih učencev svetnika je bil mladi sv. Sava, ki ga je Evtimij zelo ljubil. Leta 473, 13. januarja, sta ga obiskala Martirij in Elija – obema je Evtimij vnaprej napovedal, da bosta postala jeruzalemska patriarha – skupaj z drugimi, da bi ga pospremili v puščavo za postni čas. Rekel jim je, da bo ostal z njimi ves teden in jih v soboto zapustil – s tem je mislil na svojo smrt.
Tri dni pozneje je ukazal, naj bo na predvečer praznika sv. Antona opata splošno bdenje; takrat je imel nagovor svojim duhovnim sinovom in jih spodbujal k ponižnosti in ljubezni. Za svojega naslednika je določil Elija, Domitijanu, svojemu ljubljenemu učencu, pa je napovedal, da ga bo sedmi dan po njegovi smrti sledil v večnost – kar se je tudi zgodilo.
Evtimij je umrl v soboto, 20. januarja, star petindevetdeset let, od katerih jih je oseminšestdeset preživel v puščavi. Ciril pripoveduje, da se je večkrat prikazal po smrti in da se je po njegovi priprošnji zgodilo mnogo čudežev, od katerih je bil nekaterim sam priča. Sv. Sava je takoj po njegovi smrti obhajal njegov god; praznujejo ga tako latinci kot Grki, ki ga vedno imenujejo Veliki. Iz njegovega življenja je razvidno, da je bil posvečen v duhovnika še pred puščavniškim življenjem ter da je ustanovil dva samostana in lauro, ki je bila po njegovi smrti prav tako preoblikovana v samostan.
EN
Sveti Evtimij Veliki je izhajal iz mesta Melitene v Armeniji, blizu reke Evfrat. Njegova starša, Pavel in Dionizija, sta bila pobožna kristjana plemenitega rodu. Po mnogih letih zakona sta ostala brez otrok in v svoji žalosti sta prosila Boga, naj jima podari potomca. Končno sta imela videnje in zaslišala glas: »Bodita pogumna! Bog vama bo dal sina, ki bo prinesel veselje Cerkvam.« Dečka so poimenovali Evtimij – »dobra volja«, »veselje«.
Evtimijev oče je kmalu zatem umrl, mati pa je izpolnila svojo zaobljubo in sina posvetila Bogu. Izročila ga je svojemu bratu, duhovniku Evdokziju, da ga vzgaja. Ta ga je predstavil melitenskemu škofu Evtroju, ki ga je sprejel z ljubeznijo. Ko je opazil njegovo zgledno vedenje, ga je kmalu postavil za bralca.
Kasneje je Evtimij postal menih in bil posvečen v duhovnika. Istočasno so mu zaupali nadzor nad vsemi samostani v mestu. Pogosto je obiskoval samostan sv. Polieukta, v velikem postu pa se je umikal v puščavo. Skrb za samostane ga je močno obremenjevala in se je teža nalog tepla z njegovo željo po tihoti, zato je skrivaj zapustil mesto in se odpravil v Jeruzalem. Po češčenju svetih krajev je obiskal puščavske očete.
Ker je bila v lauri Faran prosta celica, se je naselil v njej in si preživetje služil s pletenjem košar. V bližini je živel tudi sveti Teoktist, ki je delil isto gorečnost za Boga in duhovni boj. Med njima je vladala tako velika ljubezen, da sta se zdela kakor ena duša in ena volja.
Vsako leto po prazniku Gospodovega razglašenja sta se umaknila v puščavo Kutile, nedaleč od Jerihe. Nekega dne sta vstopila v strmo in strašljivo sotesko, skozi katero je tekla voda. Na pečini sta zagledala votlino in se tam naselila. Gospod pa je kmalu razodel njuno skrivno bivališče v korist mnogih. Pastirji, ki so gnali črede, so našli puščavnika in o tem povedali ljudem v vasi.
Evtimij je brate spodbujal, naj varujejo svoje misli: »Kdor želi živeti meniško življenje, naj ne sledi svoji volji. Naj bo poslušen in ponižen, naj se spominja ure smrti, naj se boji sodbe in večnega ognja ter naj išče nebeško kraljestvo.«
Mlajše menihe je učil, naj med delom ohranjajo misel na Boga: »Če laiki delajo, da nahranijo sebe in družino ter da dajejo miloščino in daritve Bogu, ali nismo mi menihi še bolj dolžni delati, da se preživimo in se izognemo brezdelju? Ne smemo biti odvisni od tujcev.«
Zahteval je, da menihi v cerkvi in pri obedih molčijo. Ko je videl mlade menihe, ki so postili bolj strogo kot drugi, jim je naročil, naj opustijo svojo voljo in naj se držijo skupnega pravila. Učil jih je, naj ne iščejo pozornosti s postom, temveč naj jedo zmerno.
V teh letih je Evtimij spreobrnil in krstil mnoge Arabce. Med njimi sta bila saracenska voditelja Aspebet in njegov sin Terebon, ki ju je svetnik ozdravil bolezni. Aspebet je pri krstu prejel ime Peter in je pozneje postal škof med Arabci.
Slovesa o čudežih sv. Evtimija se je hitro razširilo. Ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi bili ozdravljeni, in svetnik jih je ozdravljal. Ker ni mogel prenašati človeške slave, je skrivaj zapustil samostan in s seboj vzel le najbližjega učenca Domitijana. Umaknil se je v puščavo Rouba in se naselil na gori Marda blizu Mrtvega morja.
V iskanju samote je raziskoval puščavo Zif in se naselil v votlini, kjer se je nekoč skril kralj David pred Savlom. Ob votlini je ustanovil samostan in zgradil cerkev. V tem času je spreobrnil mnoge menihe iz manihejske zmote, ozdravljal bolnike in izganjal demone.
Ker so obiskovalci motili mir puščave, se je svetnik odločil vrniti v Teoktistov samostan. Na poti sta našla miren kraj na hribu in Evtimij je tam ostal. To je postalo mesto njegove lare; majhna votlina je bila njegova celica in pozneje njegov grob.
Teoktist je s svojimi menihi prosil Evtimija, naj se vrne v samostan, vendar svetnik ni privolil. Obljubil pa je, da bo ob nedeljah prihajal k bogoslužju.
Evtimij ni želel imeti nikogar v bližini, niti ustanoviti cenobija ali lare. Gospod pa mu je v videnju zapovedal, naj ne odganja tistih, ki prihajajo po rešitev svojih duš. Po nekem času so se okrog njega spet zbrali bratje in ustanovil je lauro po vzoru faranske. Leta 429, ko je bil star dvainpetdeset let, je jeruzalemski patriarh Juvenal posvetil cerkev lare in ji dal duhovnike in diakone.
Lavra je bila sprva revna, a svetnik je verjel, da bo Bog poskrbel za svoje služabnike. Ko je nekega dne prišlo v lauro okoli 400 Armencev na poti k Jordanu, je Evtimij naročil oskrbniku, naj jih nahrani. Oskrbnik je ugovarjal, da ni dovolj hrane, a svetnik je vztrajal. Ko je oskrbnik odprl shrambo, je našel obilico kruha, vinske in oljne posode pa so bile polne. Popotniki so se nasitili, vrata shrambe pa tri mesece niso mogla biti zaprta zaradi obilja kruha. Hrana se ni zmanjšala – kakor pri vdovi iz Sarepte.
Nekega dne menih Avksencij ni hotel izpolniti svojega pokorščinskega opravila. Evtimij ga je poklical in opomnil, a je ostal trdovraten. Svetnik je zaklical: »Za svojo neposlušnost boš prejel plačilo.« Demon je Avksencija zgrabil in ga vrgel na tla. Bratje so prosili Evtimija, naj mu pomaga, in svetnik ga je ozdravil. Avksencij je prosil odpuščanja in obljubil poboljšanje. Svetnik je rekel: »Poslušnost je velika krepost. Gospod ima poslušnost rajši kakor daritev; neposlušnost pa vodi v smrt.«
Dva brata sta se zaradi strogosti življenja odločila pobegniti. Evtimij je v videnju videl, da ju bo ujel hudič. Poklical ju je in ju opomnil, naj opustita pogubni namen. Rekel je: »Nikoli ne smemo sprejeti hudih misli, ki nas navdajajo z žalostjo in odporom do kraja, kjer živimo, in nas nagovarjajo, naj gremo drugam. Če kdo poskuša narediti dobro v kraju, kjer živi, pa mu ne uspe, naj ne misli, da mu bo uspelo drugje. Ne kraj prinaša uspeh, ampak vera in trdna volja. Drevo, ki ga pogosto presajajo, ne rodi.«
Leta 431 je bil v Efezu sklican tretji ekumenski koncil proti nestorijanski zmoti. Evtimij se je veselil potrditve pravoverja, žalosten pa je bil zaradi antiohijskega nadškofa Janeza, ki je branil Nestorija.
Leta 451 je bil v Kalcedonu sklican četrti ekumenski koncil, ki je obsodil zmoto Dioskora, ki je učil, da je v Kristusu samo ena narava – božja – in da je človeška narava v učlovečenju »pogoltnjena«.
Evtimij je sprejel sklepe kalcedonskega koncila in ga priznal za pravovernega. Novica se je hitro razširila med menihi in puščavniki. Mnogi, ki so prej verovali napačno, so zaradi njegovega zgleda sprejeli kalcedonske sklepe.
Zaradi svojega asketskega življenja in trdne izpovedi pravoverne vere se imenuje »Veliki«. Ker ga je utrudil stik s svetom, se je za nekaj časa umaknil v notranjo puščavo. Ko se je vrnil v lauro, so nekateri bratje videli, da je med njegovim obhajanjem božanske liturgije ogenj z neba obkrožil svetnika. Evtimij je nekaterim razodel, da pogosto vidi angela, ki z njim obhaja liturgijo. Imel je dar razločevanja misli in duhovnega stanja ljudi. Ko so menihi prejemali svete skrivnosti, je vedel, kdo pristopa vredno in kdo nevredno.
Ko je bil star 82 let, je v lauro prišel mladi Sava (poznejši sv. Sava Posvečeni). Evtimij ga je sprejel z ljubeznijo in ga poslal v Teoktistov samostan. Napovedal je, da bo Sava presegel vse njegove učence v kreposti.
Ko je bil svetnik star devetdeset let, je njegov tovariš Teoktist hudo zbolel. Evtimij ga je obiskal in ostal pri njem več dni. Bil je navzoč ob njegovi smrti in ga pokopal, nato pa se vrnil v lauro.
Bog je Evtimiju razodel čas njegove smrti. Na predvečer praznika sv. Antona Velikega (17. januar) je dal blagoslov za celonočno bdenje. Po koncu bogoslužja je duhovnikom povedal, da ne bo več obhajal bdenja z njimi, ker ga Gospod kliče iz tega življenja.
Bratje so bili žalostni, a jih je svetnik prosil, naj se zjutraj zberejo v cerkvi. Začel jih je učiti: »Če me ljubite, izpolnjujte moje zapovedi (Jn 14,15). Ljubezen je najvišja krepost in vez popolnosti (Kol 3,14). Vsaka krepost je utrjena z ljubeznijo in ponižnostjo. Gospod se je zaradi ljubezni do nas ponižal in postal človek. Zato ga moramo neprestano slaviti, še posebej mi menihi, ki smo se rešili posvetnih skrbi.«
»Pazite nase in ohranite svoje duše in telesa v čistosti. Ne opuščajte cerkvenih bogoslužij in držite se izročil in pravil naše skupnosti. Če se kdo bori z nečistimi mislimi, ga opomnite, potolažite in poučite, da ne pade v hudičeve zanke. Nikoli ne zavrnite gostoljubja. Vsakemu tujcu ponudite posteljo. Dajte, kar morete, da pomagate ubogim v njihovi stiski.«
Ko je dal navodila za življenje bratov, je obljubil, da bo v duhu vedno z njimi in z vsemi, ki bodo živeli v njegovem samostanu. Nato je odpustil vse razen učenca Domitijana. Tri dni je ostal v oltarju, nato pa je 20. januarja 473 umrl, star sedeminosemdeset let.
Množica menihov iz vseh samostanov in iz puščave je prišla v lauro na pogreb svetega očeta, med njimi sv. Gerazim. Prišel je tudi patriarh Anastazij s kleriki ter nitrijska menih Martirij in Elija, ki sta pozneje postala jeruzalemska patriarha, kakor je Evtimij napovedal.
Domitijan je šest dni ostal ob grobu svojega starega očeta. Sedmi dan je videl svetega Evtimija v slavi, ki ga je klical: »Pridi, moj otrok, Gospod Jezus Kristus želi, da si z menoj.« Ko je to povedal bratom, je šel v cerkev in z veseljem izročil svojo dušo Bogu. Pokopali so ga ob sv. Evtimiju.
Relikvije sv. Evtimija so ostale v njegovem samostanu v Palestini; ruski romar, igumen Danijel, jih je videl v 12. stoletju.
EN
(Iz Življenjepisa sv. Evtimija, poglavje 50, napisal menih Ciril iz Scythopolisa)
V istem obdobju so k grobu našega svetega očeta Evtimija pripeljali meniha po imenu Pavel, doma iz vasi Tomessus v prvi provinci Kilikije, ki ga je hudo mučil nečisti duh. Prišel je iz samostana abba Martirija in bil položen v grobnico ob svetnikovem grobu. Po nekaj dneh se mu je sredi noči prikazal sveti Evtimij in izgnal nečistega duha.
Ko je Pavel ob uri nočnega bogoslužja prišel v cerkev, je pred vsemi izpovedal Bogu in oznanil čudež, ki se mu je zgodil. Ko so bratje iz njegovega cenobija slišali za ozdravljenje, so prišli ponj; on pa ni hotel z njimi, temveč se je z vnemo pridružil delu v cenobiju.
Ko smo bili nekoč zunaj v puščavi in nabirali drva, smo Pavla vprašali o naravi in vzroku njegove bolezni ter o tem, kako je bil ozdravljen. Ker nam je zaupal in nas je ljubeče imel rad, nam je povedal naslednje:
»Ko sem bil zadolžen za neko opravilo v cenobiju, sem vzel ključe svetega svetišča in – pozabivši na strah Božji – sem si prilastil nekaj denarja, drugega pa sem malomarno zapravil, ne da bi pomislil, da je vse, kar pripada samostanom in svetim hišam, posvečeno Bogu, saj prihaja iz darov.
Ko sem opravil delo in vrnil ključe svetišča, so me nekateri bratje povabili k obedu. Ko sem popil preveč vina, sem šel spat. Nenadoma so me napadle nečiste misli in – ker sem jim bil naklonjen – so tako zmedle moj um, da sem bil v stanju, kakor da bi bila ženska pri meni in bi ležala z menoj.
Medtem ko sem gojil te misli, sem nenadoma zagledal moč demona, ki je prihajala nadenj kakor temen oblak. Moj razum se je stemnil in demon me je več dni mučil in kaznoval. Ko so bratje videli, da demon postaja vedno drznejši, so me pripeljali sem. Položili so me ob sveti grob in takoj sem prišel k sebi. S solzami sem prosil svetega očeta, naj me osvobodi demona in me očisti njegovega delovanja.
Tisto noč, ko ste me videli izpovedovati v cerkvi, sem okoli pete ure noči molil z vzdihi in solzami. Tedaj sem padel v zamaknjenje in imel videnje, kakor da sem v veličastnem in strašnem kraju, katerega slave ni mogoče opisati. Zdelo se mi je, da imam na glavi črno volneno kapuco, ki je bila kakor orodje iz trnja, z volno, ki me je ostro pikala in strašno mučila.
Odprl sem usta in rekel: ‘Usmili se me, sveti oče Evtimij, in me reši nesreče, ki me teži.’
Takoj sem zagledal svetnika, ki je žarel od svetlobe: imel je sive lase, bil je majhne postave, z veliko brado, okroglim obrazom in očmi, polnimi veselja. Nosil je plašč, temnejši in krajši od meniškega, in v roki držal palico. Rekel mi je: ‘Zakaj me motiš? Kaj želiš, da storim zate?’
V strahu sem odgovoril: ‘Prosim te, usmili se me.’
On pa mi je ostro rekel: ‘Ali si zdaj prepričan, da se Bogu nič ne more skriti? Si se iz svojih trpljenj naučil, kako hudobno je prezirati službo Kristusu in malomarno živeti v samostanu? Ali zdaj razumeš, da je vse v samostanih sveto, ker prihaja iz darov? Kakor tisti, ki darujejo samostanu, darujejo Bogu in prejmejo plačilo od njega, tako tisti, ki nepravilno uporabljajo to, kar je bilo dano Bogu, grešijo proti njemu in prejmejo primerno kazen.
Če sta Ananija in njegova žena, ker sta si prilastila del svojega lastnega premoženja, ki sta ga bila darovala skupnosti, prejela tako hudo obsodbo, da sta umrla zaradi tatvine, kakšno opravičilo bo imel tisti, ki si prilasti darove drugih?
Če mi obljubiš, da nikoli več ne boš prisvajal ničesar, kar pripada samostanu, in da se boš varoval nečistih misli, se bo Bog usmilil in te ozdravil; kajti on je usmiljen in ne želi smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. To se ti je zgodilo zato, ker ti, ki si bil zadolžen za svete stvari, nisi bil zvest Bogu, ampak si se prepustil lakomnosti, ko si si prilastil, kar ti je bilo zaupano, in nečimrnosti, ko si brez sramu zapravljal Božje stvari, ter poželenju, ko si se pustil omadeževati nečistim mislim. Zato si, zapuščen od Božje milosti, padel v strašno brodolomno nesrečo in postal plen demona.’
Ko sem to slišal, sem mu obljubil, da nikoli več ne bom prizadel samostana ali druge hiše molitve. Tedaj je svetnik v jezi zgrabil črno kapuco in jo s težavo strgal z moje glave. V njegovi roki je dobila podobo majhnega Etiopca, ki mu je iz oči švigal ogenj.
Ko sem pogledal navzdol, sem pred njim zagledal izjemno globoko in strašno brezno. Svetnik je vrgel Etiopca v to brezno. Nato se je obrnil k meni in rekel: ‘Glej, ozdravljen si! Ne greši več, ampak pazi nase, da se ti ne zgodi kaj hujšega.’
Ko sem prišel k sebi, sem se zahvalil Bogu in od tistega časa me ni več doletelo nobeno zlo.«
Ko smo to slišali od Pavla, smo slavili Boga in se čudili milosti čudodelnega očeta Evtimija.
EN
Evtimij je bil sin premožnega trgovca Pavla in njegove žene Dionizije iz Melitene. Bila sta pobožna in verna, vendar nista imela otrok. Zato sta z gorečimi prošnjami iskala priprošnjo pri krajevnem mučencu, svetem Polieuktu. Tedaj sta imela videnje in zaslišala angelski glas, ki ju je pozval, naj se veselita, kajti z rojstvom njunega sina bo vsaka herezija izkoreninjena in Bog bo Cerkvi podaril vesoljni mir. Ko se je sin rodil, so mu zato dali ime Evtimij, kar pomeni »tisti, ki prinaša veselje«.
Evtimij je bil krščen pri treh letih. Po očetovi smrti ga je mati izročila krajevnemu škofu Evtroju iz Melitene (Eutrojos, Otreius, Otreus), pod katerim je prejel teološko izobrazbo. Škof ga je sprejel med klerike in ga najprej posvetil za lektorja. Ker je bil izredno bister, uspešen v študiju in je vse prekašal v krepostih in askezi, so ga leta 395 ali 396 — komaj devetnajstletnega — skoraj prisilili v duhovniško posvečenje. Hkrati je postal eksarh, torej odgovoren za vse samostane v škofiji. V tej službi je pogosto obiskoval samostan sv. Polieukta, kjer je lahko cele noči preživel v molitvi na bližnji gori. Škof je med diakonise sprejel tudi njegovo mater.
Tako kot mnoge velike osebnosti tistega časa je tudi Evtimij čutil močan klic k puščavniškemu življenju. Pri devetindvajsetih letih je skrivaj odšel v Sveto deželo. Po molitvi na svetih krajih v Jeruzalemu je leta 406 postal puščavnik v celici blizu znamenite lare Faran, približno eno miljo vzhodno od Jeruzalema v Wadi Mukellik. Lara je skupnost puščavnikov z enim voditeljem ali opatom. Tam je živel od pletenja košar iz ličja, kar potrjujejo tudi drugi puščavniki. Povezal se je s svetim Teoktistom, ki je živel ob isti lauri. Evtimij in Teoktist sta bila tako povezana v ljubezni in edinosti duha, da sta se zdela kakor ena duša v dveh telesih. Po prazniku Gospodovega razglašenja (6. januarja) sta se navadno umaknila v puščavo, kjer sta živela v strogi askezi in molitvi, nato pa sta se na cvetno nedeljo vrnila v svoje celice.
Okrog njiju se je zbralo toliko menihov, da je okoli votline nastala pol‑puščavniška skupnost. Evtimij in Teoktist sta bila prisiljena nad votlinsko cerkvijo zgraditi lauro za vse učence, ki se je postopoma razvila v cenobij ali skupnostni samostan (gr. koinos bios = skupno življenje), ki je združeval kontemplativno življenje z liturgičnimi, intelektualnimi in skupnimi delovnimi opravili. Medtem ko je bil Evtimij tam, je mnoge osvobodil strašnih bolezni. A ker je bilo to zanj preveč družbe, se je umaknil na še bolj odmaknjeno mesto. Skrb za skupnost je prepustil svojemu tovarišu Teoktistu, ki je postal hegumen (igumen) ali opat, sam pa je sprejemal tiste, ki so iskali duhovni nasvet, le ob sobotah in nedeljah.
V puščavi je Evtimij ob različnih časih ustanovil dva samostana in eno lauro za puščavnike: enega na zahodni strani Mrtvega morja in drugega bolj zahodno v puščavi Zif. Živel je strogo življenje molitve in ročnega dela, vendar je svaril pred vsako obliko spektakularne askeze, ki po njegovem mnenju vodi v samoljubje.
Evtimijev sloves čudežev je nenehno rasel. Pripovedovali so, da je nahranil 400 mož, ki so prišli v samostan, le z nekaj hlebi. Z molitvijo je nerodovitnim ženam izprosil otroke. Odprl je tudi nebeška okna, kakor veliki prerok Elija, in v času suše izprosil dež. Nekega dne so navzoči videli svetlobni steber, ki je prišel z neba, medtem ko je Evtimij daroval sveto mašo — znamenje notranje svetlobe njegove duše. Ta svetloba ga je obdajala, dokler ni končal liturgije. Drug znak njegove čistosti je bil, da je lahko razločil stanje duš tistih, ki so pristopali k sveti evharistiji.
Evtimij je bil znan tudi po čudežnih ozdravljenjih. Med drugim je ozdravil Terebona, hromega sina pomembnega saracenskega poglavarja Aspebeta, zgolj s kratko molitvijo in znamenjem križa. To je povzročilo množične spreobrnitve Arabcev, ki so iskali njegovo duhovno vodstvo, in Evtimij je med njimi dobil velik vpliv. Aspebet, ki je zaman iskal pomoč perzijskih čarodejev, je takoj prosil za krst. Po nekaterih virih je bil pozneje posvečen za duhovnika.
Ko je Evtimijev sloves rasel, so množice prihajale, da bi ga videle. Zato se je s svojim učencem Domitijanom umaknil v puščavo Ruba ob Mrtvem morju. Tam je nekaj časa živel na odmaknjeni gori Marda, nato pa se je umaknil v puščavo Zipho (stari Engadi). A tudi tja so ga množice sledile, zato se je vrnil v bližino Teoktistovega samostana in se naselil v votlini.
Vsako nedeljo je prihajal v samostan k liturgiji. Ker pa je bilo vedno več tistih, ki so ga želeli za duhovnega voditelja, je leta 420 ustanovil lauro po vzoru faranske, na desni strani ceste iz Jeruzalema v Jeriho. Ta lavra je pozneje dobila njegovo ime. Cerkev, povezano z lauro, je leta 428 posvetil Juvenal, prvi jeruzalemski patriarh. Patriarh Juvenal je Evtimija posvetil za škofa, v tej vlogi pa je sodeloval na koncilu v Efezu leta 431. Pogosto so ga prosili za nasvet tudi drugi škofje. Večino časa je preživel v strogi samoti, svoje menihe pa je vodil prek pomočnikov. Mnogi njegovi učenci so pozneje postali škofje, ustanovitelji samostanov in duhovni učitelji.
Med njimi je bil znameniti sveti Sava iz Mar Sabe (439–532). Ko je bil Sava še mlad, je prosil, da bi se pridružil majhni skupini učencev, ki jih je Evtimij dopuščal v svoji bližini, a je asket menil, da je premlad za popolno samoto. Rekel mu je, naj pride, ko bo star trideset let, in ga priporočil Teoktistovemu samostanu, pet kilometrov stran. Tam je Sava zaslovel kot izredno delaven menih: pomagal je pri najtežjem delu, sekal vso drva in nosil vodo. Evtimij ga je imenoval »mladi starec«. Po Evtimijevi smrti je bila lavra, ki je nosila njegovo ime, preoblikovana v cenobitski samostan.
Evtimij je veljal za velikega misijonarja med pogani. Zgodovinarji poudarjajo njegov prispevek h pokristjanjenju arabskih nomadov. Pomagal je ustanoviti tudi njihovo lastno škofijo, Parembolai (lat. Castra Saracenorum), leta 424. Za prvega škofa je bil imenovan Peter Aspebet, ki ga je Evtimij krstil.
Evtimij je bil odločen nasprotnik nestorijancev, manihejcev in evtihejcev (monofizitov). Ko je monofizit Teodozij postal jeruzalemski patriarh, je takoj nastala opozicija, na njenem čelu pa je stal Evtimij. Pripisujejo mu širjenje pravovernega kristološkega nauka v palestinskem meništvu in odpor proti obrekovanjem teoloških nasprotnikov. Cesarica Evdokija, vdova po cesarju Teodoziju II., je po nasvetu svetega Simeona Stilitika prišla k Evtimiju. Svetoval ji je, naj se odpove monofizitskemu nauku arhimandrita Evtiha, ki ga je koncil v Kalcedonu leta 451 obsodil, in naj se vrne k pravi veri, če želi preprečiti nesreče, ki so doletele njeno družino. Poslušala ga je in se leta 455–456 spreobrnila skupaj s številnimi spremljevalci. Pozneje je želela darovati denar Evtimijevi lauri, a jo je svetnik zavrnil in ji rekel, naj se pripravi na smrt. Vrnilа se je v Jeruzalem in kmalu umrla.
Ko je Teoktist dosegel visoko starost, je hudo zbolel. Evtimij, ki je bil tedaj star devetdeset let, ga je obiskal in skrbel zanj. Ko je Teoktist leta 467 umrl, je prišel patriarh Anastasij iz Jeruzalema in vodil njegov pogreb, pri katerem je bil Evtimij navzoč.
13. januarja 473 sta ga obiskala Martirij in Elija — obema je Evtimij napovedal, da bosta postala jeruzalemska patriarha — skupaj z drugimi, da bi ga pospremili v puščavo za postni čas. Rekel jim je, da bo ostal z njimi ves teden in jih v soboto zapustil, s čimer je nakazal svojo skorajšnjo smrt. Za svojega naslednika je določil Elija, Domitijanu, svojemu ljubljenemu učencu, pa je napovedal, da ga bo sedmi dan po njegovi smrti sledil v večnost — kar se je tudi zgodilo.
Evtimij je umrl 20. januarja 473, star 95 let, od katerih jih je 66–68 preživel v puščavi. Njegov pogreb je bil vreden kralja, takoj so ga častili kot svetnika, in poročali so o številnih čudežih na njegovo priprošnjo. Njegov življenjepisec Ciril trdi, da je bil mnogim priča. Evtimij je še danes visoko čaščen po vsem Vzhodu, njegovo ime pa se omenja v pripravi na bizantinsko liturgijo. Njegov god v Martyrologium Romanum je na dan njegove smrti, 20. januarja.
Sveti Evtimij Veliki je na seznamu svetnikov, za katere so poročali, da je iz njihovih grobov ali relikvij občasno priteklo dišeče sveto olje (Acta Sanctorum, januar, II, str. 687). Ti svetniki se v grščini imenujejo myroblýtes — »tisti, ki izlivajo miro«.
NO
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 15