Slava gre svetemu Optatu predvsem zaradi njegove borbe proti donatizmu, krivoverskemu nauku, ki je nastal in se razvijal v severni Afriki. Donatisti so zahtevali veljavnost podeljevanja zakramenta pravovernosti in stanja milosti v podeljevalcu zakramenta. Po njihovem nauku prava Kristusova Cerkev med svojimi člani ne sme trpeti grešnikov. To je bilo očitno pretiravanje. Proti tem zablodam se je sv. Optat boril bolj z dokumentiranimi zgodovinskimi dejstvi, kot pa z ostrimi teološkimi razpravami. Njegova dela so bila zelo cenjena tudi pri največjih svetih Očetih. Tudi on je eden tistih svetlih likov krščanskega izročila, ki zasluži, da ga pobliže spoznamo.
Optat se je rodil okoli leta 320 najverjetneje v Milevi v Numidiji, današnja Mila v Alžiriji. V tem mestu je preživel vse svoje življenje. V mladosti je bil pogan in je obiskoval klasične šole retorike in filozofije. Te veščine so bile tedaj zelo cenjene in kdor se je želel izobraziti, se je trudil preučiti dela velikih grških in rimskih govornikov in filozofov. Ni nam znano, kako je Optat postal kristjan, niti kako je napredoval v Cerkveni službi. Vemo samo za dejstvo, da je postal škof svojega rojstnega mesta. Sveti Avguštin ga imenuje “škof katoliške skupnosti, častnega spomina”. Optat je bil škof v drugi polovici 4. stoletja, umrl pa je okoli leta 390. Sveti Hieronim o njem kot pokojniku piše leta 392, sv. Avguštin pa leta 400. In to je tudi vse, kar vemo o njegovem življenju. Veliko več vemo o njegovih pisnih delih, iz njih pa lahko sklepamo tudi o njegovih človeških kvalitetah.
Optat je bil pošten in iskren človek, prežet s preprosto vero, obdarjen s praktičnim mišljenjem, točen in vesten v opisovanju svojega časa, v pripovedovanju zelo živahen, v vodenju razprav pa zmeren. Kot sveti Avguštin in druge velike krščanske osebnosti je v razpravah raje izbiral elemente, ki združujejo, kakor tiste, ki razdvajajo.
V svojih delih Optat posebej naglaša dve značilnosti Cerkve: katoliškost, v smislu, da je Cerkev razširjena povsod; in edinost. Ta edinost je usrediščena v Petru in njegovem škofovskem sedežu v Rimu. Na njem je sedel Peter, poglavar apostolov, da bi bila v tem edinem sedežu ohranjena edinost vseh in bi vsak, ki bi nasproti njega postavil drug sedež, s tem postal razkolnik in grešnik.
Krščansko izročilo je spoštovalo Optata kot uglednega branilca Cerkve proti donatističnemu razkolu. Njegova dela in spisi so imeli velik in nesporen vpliv na mnoge. Sveti Avguštin ga postavlja ob bok sv. Ciprijana, Laktancija, sv. Hilarija, Viktorina in sv. Ambroža. Sv. Fulgencij ga imenuje “sveti” ter primerja z “Avguštinom iz Hipona in Ambrožem iz Milana”. Tudi nam je drag ta sveti oče, branilec cerkvene edinosti, učitelj nauka, da zakramenti delujejo neodvisno od svetosti tistega, ki jih deli. On pravi:” Tisti, ki krščujejo so delavci, ne gospodarji; tudi zakramenti sami po sebi so sveti in niso odvisni od milosti tistih, ki jih delijo. Bog je tisti, ki očiščuje pri krstu, ne človek.” Koliko je bil Optat človek Cerkve največ pričuje njegova izjava:” Kristjan mi je ime, katoličan pa priimek”
Vir
V Milevi (v Numídiji, v današnji Alžiriji), spomin svetega Optáta, škofa, ki je proti zablodam donatistov s svojimi spisi razlagal vesoljnost Cerkve in potrebnost notranje edinosti vernikov.
Vir