sveta Marjeta Ogrska – devica in kraljična

Marjeta Ogrska Atributi: Redovnica z lilijo, s krono pri nogah, plašč pokrit z zvezdami
Imena: Marjetica, Eta, Greta, Magi, Marga, Margaret, Margareta, Biserka, Meta, Rita, Pegi, Metka, Meti

Bila je iz istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan. Iz tega rodu je izšlo še več svetnikov. Na Marjeto je najbolj vplivala njena teta sv. Elizabeta. V letu pred Marjetinim rojstvom se je njen oče kralj Bela IV. zaobljubil, da bo prihodnjega otroka povsem posvetil Bogu, če ga reši pred Mongoli. Bil je uslišan, in zaobljubo je držal. Komaj štiriletno hčerko je izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Z dvanajstimi leti si je izprosila dovoljenje, da napravi redovne zaobljube. Ko se je razvila v zdravo in lepo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če hoče vzeti za moža poljskega princa Boleslava ali neapeljsko-sicilskega kralja Karla. Vse ženitne ponudbe je odklonila. Svojega očeta je zaradi ženitvenih načrtov celo grajala in ga opozorila, da je dolžan držati zaobljubo.
Kar presenetljivo je, kako je ta kraljeva hči vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Najrajši je nosila ponošeno obleko, se veselila vsakega dela in rada stregla bolnim sestram. Ko je neka sestra zbolela za rakom in so druge sestre s težavo prenašale zoprni duh, je prosila, da ji sama streže, in je vztrajala v tej službi do konca. To je štela za pravo kraljevsko opravilo. Moč za tolikšno žrtvovanje je črpala iz evharistične daritve. Takrat so tudi redovnice prejemale obhajilo le nekajkrat na leto. Kadar je bilo obhajilo dovoljeno, se je Marjeta na to srečo pripravljala s hudim postom in nočnim bedenjem. Iz nje je žarel poseben notranji ogenj, pa naj je govorila z obiskovalci s kraljevega dvora ali z reveži, ki so prosili hrane na samostanski porti.

Umrla je leta 1270, stara komaj osemindvajset let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. začel postopek, da bi jo razglasili za blaženo. V petih letih je bil dokazni postopek za njeno svetništvo končan, pozneje pa so se spisi o tem za časa papeške avignonske sužnosti izgubili. V domovini so jo takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili, tudi naši prekmurski Slovenci. Papež Pij XII. je njeno svetništvo dokončno potrdil leta 1943.
Goduje 18. januarja.
Vir