Egiptovski zakonski par. Svojo hišo sta spremenila v zavetišče za reveže, skrbela sta tudi za bolnike. Julijan je bil ubit kot mučenec leta 304 (ali 311).  Njegova žena je umrla že pred tem.
Julijan pomeni “iz rodu Julijcev”, Bazilisa pa pomeni “kraljevska”.
Vir

V Antinoi v Tebájdi (v Egiptu), sveta: Julijan in Bazilísa, mučenca.
Vir

Mohorjeva družba, najstarejša slovenska knjižna založba, je številne rodove ne le kulturno dvigala, s svojimi knjigami širila njihovo obzorje, temveč jim je pomagala tudi do globljega spoznanja krščanske vere, ki je temelj naše kulture. Ob Zgodbah Svetega pisma, ki jih je mohorjanom začel pripovedovati dr. Frančišek Lampe, po njegovi prerani smrti pa je pripovedovanje nadaljeval dr. Janez Evangelist Krek, je versko čutenje najbolj spodbujalo življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je v dveh zajetnih knjigah izšlo pred več kot sto leti. Ni bilo malo domov, kjer so vsak večer skupaj prebirali življenje svetnika ali svetnice tistega dne. Prisluhnimo, kako je dr. Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, prikazal današnja svetnika: mučenca Julijana in njegovo ženo Baziliso.
Sveti Julijan, edini sin bogatih in pobožnih staršev, je bil rojen v Antinoé. Krščanski učitelji so mu zgodaj vcepili ljubezen do vere in do deviškega stanu. Ko je dopolnil osemnajst let, so ga starši, da njihov rod ne bi izumrl, zaročili s plemenito devico Baziliso. Ko sta se mlada dva poročila, sta sporazumno sklenila, da bosta živela kot brat in sestra. Po smrti Julijanovih staršev sta bogato dediščino namenila ubogim. Hišo sta spremenila v zavetišče, kjer sta sprejemala preganjane kristjane in jim stregla Julijan moškim, Bazilisa ženskam.
Tedaj pa je izbruhnilo novo preganjanje kristjanov. Julijan in Bazilisa sta goreče prosila Boga, naj jima podeli stanovitnost do konca. Bazilisa je kmalu nato umrla. Cesarski namestnik Marcijan je Julijanu zapovedal, naj na svojem domu časti malike. Julijan pa mu je odgovoril, da hoče služiti le Jezusu. Marcijan ukaže, naj zažgejo Julijanovo hišo, njega privedejo pred njegov sodni stol.
Ko oblastnik spozna, da Julijan vztraja v svoji veri, ga ukaže mučiti sredi mestnega trga, da bi kristjane ostrašil. Ko ga mučijo, pridejo mimo otroci iz šole, med njimi tudi oblastnikov edinček Celz. Ta steče k mučencu in se ga oklene ter ga prosi, da bi smel z njim trpeti in umreti. Oblastnik ukaže, naj ju ločijo, pa jim to ne uspe, zato Julijana in otroka peljejo v ječo. Ponoči pride tja duhovnik, ki krsti dvajset vojakov, nekaj drugih mož in malega Celza. Naslednji dan obsodi cesarski namestnik Marcijan enaintrideset krščanskih spoznavalcev na smrt: vržejo jih v kadi, napolnjene z vrelo smolo. Čez nekaj dni ukaže na grmadi sežgati tiste vojake, ki so se dali krstiti, za Julijana in še nekatere druge pa pripravlja novo preizkušnjo. V najlepšem mestnem templju pripravi daritev, h kateri veli pripeljati Julijana in tovariše, da bi tudi oni darovali. Ko Julijan pride tja, poklekne in moli in glej, kot bi trenil, rušijo se maliki, zidovi pokajo in zasujejo mnogo poganskih duhovnikov. Tedaj so jih rablji še bolj mučili, vendar vsa mučila niso nič zmogla nad njimi, zato je Marcijan ukazal, naj jih z mečem obglavijo. Tako so nebeško slavo dosegli 9. januarja leta 303. Julijana upodabljajo z mečem v roki, okoli njega pa so razbiti kipi malikov.
Vir

Grški pasijon teh svetnikov še ni bil objavljen (napovedana pa je študija F. Halkina); po drugi strani pa so luč sveta (v različnih recenzijah) ugledale številne izdaje prevoda oziroma bolje rečeno latinske priredbe tega, ki nam omogočajo spoznati njihovo zgodovino ali vsaj to, kar so o teh mučencih iz Antinoe zapisali antični hagiografi (ime Antiohija je vsekakor treba zavrniti, zmeda pa, kot omenjeno, verjetno izhaja iz napačne interpretacije skrajšanega imena Ant. Antinoé je bilo mesto v Egiptu, ki ga je leta 130 ustanovil Rimljan Hadrijan. Ostanke lahko najdete pribl. 300 km južno od Kaira. Večina najdb iz Antinoèja je datiranih v 3. do 7. stoletje našega štetja.).
V tem pasijonu je treba ločiti dva dela: najprej Julijanovo mladost in njegovo poroko. Dobi prefinjeno izobrazbo in, kot pravi hagiograf, mu v človeškem znanju nič ne uide. Okoli osemnajstega leta mu hočejo starši dati ženo proti njegovi skrivni želji, da bi ohranil deviškost. Vendar privoli pod pogojem, da ohrani svojo namero, in prepriča svojo ženo Baziliso, da privoli živeti s svojim možem brez izpolnitve zakona. Ta epizoda se ponavlja v življenjih drugih parov svetnikov: B. de Gaiffier je na primer pokazal, da je Aleksijevo življenje dobesedno enako kot življenje Julijana in Bazilise. Tudi pasijonu Krizanta in Darje se lahko približamo s tega žanra besedil, ki si prizadevajo praznovati devištvo v skladu z vzdržnostno – in včasih tudi neobičajno – tendenco.
Po smrti svojih staršev sta Julijan in Bazilisa ustanovila samostan, on moški, ona pa ženski. Opozoriti je treba, da bo ta povsem duhovna dejavnost obeh zakoncev v določenem trenutku obravnavana z dobrodelnega vidika in bo povzročila tisto zmedo, ki jo včasih najdemo med zgodovino naših dveh svetnikov in zgodovino svetega Julijana Ubogega.
Na tej točki se začne preganjanje Dioklecijana in Maksimijana in vstopimo v drugi del hagiografske zgodbe. Bazilisa in njene tovarišice skupaj umrejo na precej skrivnosten način, medtem ko je Julijan ovaden guvernerju Marcijanu in zaprt. Vendar mu uspe spreobrniti Celsusa, Marcijanovega sina, in pozneje Marcijanilo, Celsovo mater, ki jo bo krstil duhovnik Antonin. Celotna skupina, ki ji je treba dodati še spreobrnjenca Anastazija in številne anonimne spremljevalce (zlasti dvajset vojakov in sedem bratov), bo po dolgih mukah doživela obglavljenje.
Julijan in Bazilisa, tako kot njuni mučenci, sta koptskim koledarjem neznana, aleksandrijski Sinakarion Mihaela, škofa v Atribu in Maligu, pa ju popolnoma zanemarja. Po drugi strani pa se ju Hieronimov martirologij spominja 6. januarja, bizantinski sineksaroni pa njun spomin beležijo tako 8. januarja kot 21. junija. Opozoriti je treba, da je v zapisu zadnjega dne ime Bazilisa nosila Celsova mati.
Na isti dan sinaksiariati omenjajo tudi Julijana iz Anazarba, pri čemer je tudi on trpel pod upraviteljem Marcianom. Kar zadeva Rimski martirologij (ki napačno bere: Antiohija), sledi Adonisu, ki je spomin na našo skupino, ki se je spominja, premaknil namesto na 9. januar, kot v Hieronimovem martirologiju, na 6. januar. Nazadnje ugotavljamo, da sta v neapeljskem marmorskem koledarju (9. stoletje) Julijana in Bazilika vpisana sama na 7. dan istega meseca.
V Konstantinoplu so se posvetitve Julijanove cerkve spominjali 5. julija, praznika 8. januarja in 21. junija pa so tam praznovali tudi sinakso svetih angelov 8. novembra.
(Opomba urednika: Nuovo Martyrologium Romanum jih datira na 6. januar in popravlja napako „Antiohija“ v „Antinoe in Thebaide“) .
Vir

Po legendi sta Julijan in njegova žena Bazilisa živela v deviškem zakonu in živela asketsko življenje. Svojo hišo v Antinoë sta spremenila v zavetišče za pomoči potrebne in kraj za oskrbo bolnikov. Na njene molitve so se vžgali in zgoreli maliki. Ko je bil Julijan med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom ujet kot mučenec – njegova žena je že umrla -, je v ječi spreobrnil Celsusa, Marcijanovega sina, in njegovo mater Marcanillo (Marcionillo), ki sta bila nato skupaj z njim mučena in nazadnje usmrčena.
Julijana in Bazilisa sta bila omenjena že v Hieronimovem martirologiju. Relikvije so v cerkvah Santa Maria Maggiore in San Paolo fuori le Mura v Rimu, v katedrali v Chieriju in v katedrali San Marco v Benetkah.
Julijana pogosto zamenjujejo z Julijanom iz Tarza ali z Julijanom Libijskim, ki je naveden v konstantinopelskem sinaksareju 21. junija.
Atributi: sežiganje malikov
Kmečki pregovor: Sveti Julijan lomi led, / ali pa ga prinese s seboj iz svojega potovanja.
DE

Sveti Julijan je bil mladenič, ki je bil dobro izobražen. Odločil se je, da bo živel dosledno krščansko življenje, ki je vključevalo tudi čistost. Vendar so starši pritiskali nanj, naj se poroči, in iz poslušnosti se je pri osemnajstih letih poročil z Baziliso, ki je bila prav tako goreča kristjanka. V skladu z njuno grško passio (zgodbo o trpljenju) sta se na poročni dan medsebojno zaobljubila k večni vzdržnosti. Takšne „Jožefove poroke“ so bile takrat med kristjani precej pogoste, morda kot odziv na moralni padec v pozni cesarski dobi. Ta pojav se pojavlja v več biografijah svetnikov in B. de Gaiffier je na primer pokazal, da biografija svetega Aleksija Rimskega temelji na zgodbi o Julijanu in Baziliki. Drug primer sta sveti Krizant in sveta Daria iz Rima.
V starem Martyrologium Romanum je navedeno, da sta Julijan in Bazilisa živela v Antiohiji; katera Antiohija ni znano, vendar je bila verjetno mišljena Antiohija pri Orontu v Siriji (danes Antakya v jugovzhodni Turčiji). Toda to je posledica nesporazuma, in sicer napačne razlage skrajšanega krajevnega imena Ant, ki je bilo v resnici Antinoë v Tebah v Egiptu.
Po smrti staršev sta zakonca ustanovila vsak svoj samostan, za moške oziroma ženske. S svojo bogato dediščino sta pomagala vsem, ki so potrebovali pomoč. Svojo veliko hišo sta preuredila v bolnišnico za bolne in revne, ki je lahko sprejela do tisoč bolnikov, zato Julijana pogosto zamenjujejo s svetim Julijanom Hospitatorjem. Za najtežje bolnike sta skrbela v ločenih krilih bolnišnice: Julijan za moške in Bazilisa za ženske.
Njun izvirni pasijon navaja, da sta v krutem preganjanju kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom (284-305) in njegovim sovladarjem Maksimijanom Herkulom (286-305) doživela mučeništvo. Bazilisa naj bi najprej doživela mučeništvo v precej skrivnostnih okoliščinah, medtem ko poznejša različica legende pravi, da je pred izbruhom preganjanj konec tretjega stoletja izčrpana po vseh svojih prizadevanjih za uboge umrla sveto smrtjo.
Julijan je umrl mučeniške smrti okoli leta 302 (eden od virov navaja, da se je to zgodilo 9. januarja 311). Skupaj z njim so umrli duhovnik Antonij, Marcionilla in njen mladi sin Celsus ter neofit (sveže krščeni) Anastazij. Nekateri viri omenjajo tudi sedem Marcionillinih mladih bratov in skupino dvajsetih vojakov. Vsi so bili obglavljeni z meči. Ko so jim padle glave, je mesto stresel močan potres in v njegovih ruševinah je umrlo na tisoče ljudi.
Mnogi ljudje so našli razloge za dvom, da je ta par zgodovinska osebnost. Obstaja več mučenk z imenom Bazilisa, ki jih pripisujejo različnim geografskim krajem. Te se pojavljajo v vseh katalogih mučeništva, tako iz zgodnjekrščanskih časov kot iz srednjega veka, ter v koledarjih in liturgičnih knjigah grške in rimske cerkve. O nobenem od njih ne vemo ničesar zagotovo, saj so, kolikor so ohranjeni zapisi o njihovem mučeništvu, zgolj legendarni in izvirajo iz poznejših časov. Vendar pa je dejstvo, da se ime Bazilisa večkrat pojavi v tako imenovanem Martyrologium Hieronymianum in v starogrških katalogih, zanesljiv dokaz, da je bilo v starodavni Cerkvi dejansko počaščenih več mučenk z imenom Bazilisa. Hkrati ni izključeno, da gre za isto mučenko, ki se pojavlja na različne datume.
Julijana in Bazilisa ter njuni so-mučenci so v koptskih koledarjih neznane, aleksandrijska sinaksa škofa Mihaela iz Atriba in Maliga pa jih popolnoma ignorirata. Martirologij svetega Hieronima (Martyrologium Hieronymianum) ju omenja 6. januarja, v bizantinskih sinaksarijih pa njuno spominjanje najdemo pod 8. januarjem in 21. junijem. Vredno je omeniti, da je v zapisu za 21. junij Basilissa ime Celsove matere. Na isti dan so v sinaksarijih omenjeni tudi Julijan iz Anazarba, ki je prav tako pretrpel mučeništvo pod guvernerjem Marcijanom.
Predkoncilski Martyrologium Romanum je sledil Adovemu martyrologiju in dan spomina prestavil na 9. januar (Sancti Julianus, Basilissa et pluribus Socii, Martyres), pri čemer je njihovo mučeništvo napačno umestil v Antiohijo, medtem ko je Florus sledil Martyrologium Hieronymianum in jih navedel pod 6. januar. V marmornatem koledarju iz 9. stoletja iz Neaplja sta Julijan in Bazilisa samostojno navedena pod 7. januarjem. V Konstantinoplu se 5. julija spominjajo posvetitve cerkve svetemu Julijanu, v tem svetišču pa poleg praznikov 8. januarja in 21. junija praznujejo tudi 8. november v skladu s tako imenovanim angelskim sineksarijem.
V novem Martyrologium Romanum (2001) je spominski dan prestavljen na 6. januar, hkrati pa je popravljena napaka „Antiohija“ v „Antinus v Tebah“. Glej Acta Sanctorum, januar, I, 570 in naslednje, in Mombritius, Sanctuarium, I, 216 in naslednje; II, 45 in naslednje.
NOR

Sveti Julijan, slavni Gospodov mučenec, se je rodil v Antiohiji, metropoli Sirije, in je bil edini sin svojih staršev, ki so bili slavni, bogati in bogaboječi kristjani. Vzgajali so ga v hvalevrednih nazorih in poskrbeli, da se je naučil vseh dobrih črk, ki se jih je zlahka naučil zaradi svoje velike sposobnosti in bistroumnosti ter naklonjenosti do znanosti. V tistem času je bilo v Antiohiji veliko kristjanov in svetnikov, ki jih je krepostni deček obiskoval z veliko predanostjo in nežnostjo ter si želel, da bi jih posnemal in svojo dušo obogatil z zakladom vseh kreposti. Ko je bil star že osemnajst let, so ga starši prepričevali, naj se poroči, in mu za to prinašali številne razloge, ki so temeljili na strahu pred Bogom in na nevarnosti, da bi kot mladenič padel, ter na nasledstvu in uveljavitvi njegove hiše. Julijanovi nameni so bili povsem drugačni; dal je namreč zaobljubo čistosti in jo je želel popolnoma izpolniti; toda ko je videl prošnjo, ki so mu jo dali starši, in zatajil svojo željo, jih je prosil za sedemdnevni odlog, da bi razmislil o tem vprašanju in ga priporočil Bogu. Julijan je ta čas preživel v molitvi in dan in noč prosil našega Gospoda, naj ga vodi tako, da bo, ne da bi nasprotoval volji staršev, ohranil devištvo in čistost, kot mu je obljubil. V noči na zadnji dan sedmih dni, ko je bil sveti fant utrujen od molitve in posta, je zaspal in Gospod se mu je prikazal v sanjah, ga potolažil in mu naročil, naj uboga starše in se poroči, ter mu zagotovil, da ne bo izgubil svoje čistosti, ampak da bo po njegovem zgledu ženska, ki mu jo je pripravil, ohranila in ostala devica ter bo priložnost za druge, da jih posnemajo in postanejo državljani nebes. Gospod mu je to rekel in se ga dotaknil z roko ter dodal: „Bori se možato, Julijan, in tvoje srce se ne bo zlomilo. Ob tem videnju je bil Julijan potolažen in opogumljen ter se je Bogu zahvalil za to veliko dobroto; staršem je odgovoril, da bo storil, kar so mu ukazali, za kar so bili zelo veseli. Nato sta si poiskala sinu primerno ženo in po božjem naročilu sta našla pošteno, bogato in lepo dekle, velikega rodu in edino od svojih staršev, ki ji je bilo ime Bazilisa. Dogovorili so se za poroko in prišel je dan poroke: navzočih je bilo veliko ljudi iz tiste pokrajine in plemstva tistega mesta: bile so pojedine in veselja, kot je v navadi, glede na kakovost neveste in ženina, ki sta bila tako pomembna. Julijan, čeprav je bil navzven vesel in nasmejan, je bil v notranjosti zelo otožen in je z izjemno naklonjenostjo in ljubeznijo do čistosti prosil Gospoda, naj ga ohrani. Ko je prišel večer in sta bila ženin in nevesta skupaj v svoji spalnici, je bilo ob nepravi uri in izven letnega časa v sobi čutiti zelo sladek vonj vrtnic in lilij. Bazilika se je začudila in vprašala moža, kaj je ta vonj, ki ga je čutila, in od kod prihaja; ker ni bil čas za rože in je bil vonj bolj podoben vonju nebes kot zemlje, in ji je tako ukradel srce, da je pozabila, da je njegova žena, in na zakonske radosti. Julijan je odgovoril: „Prav sladek vonj, ki ga čutiš, ni, o Bazilika, moja žena, posledica časa, ampak Kristusa, ljubitelja čistosti; in on ljubi tiste, ki jo ohranjajo, in jim veliko daje ter jim podarja večno življenje; to ti obljubljam v njegovem imenu, če privoliš z menoj, da bova oba, ki mu podariva svoje devištvo, živela čista kot brat in sestra, izpolnila njegove zapovedi in bila vredna posoda njegove božanske milosti. Bazilika, ko je slišala te besede svojega moža Julijana, mu je odgovorila, da ve, da so resnične, in da ji nič ne more biti bolj všeč, kot da z njim ohrani čistost in s služenjem Bogu doseže krono, ki jo je on obljubil devicam. Tedaj je Julijan vstal s postelje in se, klečeč na tleh, zahvalil našemu Gospodu za milost, ki jima jo je izkazal, ter ga ljubeznivo prosil, naj ga potrdi v njegovih dobrih odločitvah in željah; enako je storila tudi Bazilisa, klečeč ob svojem možu; in medtem ko sta to oba počela, se je soba začela tresti in nenadoma je zasijala tako nebeška in presežna svetloba, da je zasenčila vse luči, ki so bile v njej. V sobi sta se pojavila dva zbora: eden velike množice svetnikov, ki jim je predsedoval Kristus, naš Odrešenik, drugi pa nešteto devic, med katerimi je bila Devica devic in Mati Božja, naša Gospa. Zbor svetnikov je začel sladko peti: „Zmagal si, Julijan: zmagala si.“ Zbor devic je nadaljeval glasbo z najnežnejšo harmonijo in govoril: „Blagor ti, Bazilika, ki si sledila svetim nasvetom in si prezirala prevarantske užitke sveta ter se naredila vredno večnega življenja.“
Tedaj sta na Odrešenikov ukaz prišla dva moža, oblečena v belo, z zlatimi trakovi na prsih, v rokah pa sta držala dve kroni; prišla sta k Julijanu in Baziliki in jima rekla: „Vstani kot zmagovalca in boš zapisana v našo vrsto.“ Vzela sta roke obeh svetnikov in ju stisnila skupaj. Nato sta zagledala knjigo, ki se je svetila bolj kot srebro in je bila napisana z zlatimi črkami, in Julijanu so ukazali, naj bere v njej, in prebral je ta stavek: „Kdor bo v želji, da bi služil Bogu, preziral prazne okuse sveta, kakor si to storil ti, Julijan, bo zapisan v število tistih, ki se niso oskrunili z ženskami; Bazilika pa bo zaradi svoje misli, da bo ostala devica, uvrščena v zbor devic, katerega prvo mesto pripada Mariji, materi Jezusa Kristusa. “ Potem so knjigo zaprli in vsa ta množica svetnikov je rekla: „Amen.“ Starec, ki jo je držal, pa: „V tej knjigi,“ je rekel, „ki jo vidiš, so zapisani čisti, zmerni, resnični, usmiljeni, ponižni in krotki možje: tisti, ki so imeli neomajno ljubezen in potrpežljivost v svojih delih: tisti, ki so za Kristusa zapustili očeta in mater, otroke, premoženje in bogastvo, in tisti, ki so za Kristusa dali svoje življenje, kakor ga boš dal ti, Julijan.“ S tem je videnje izginilo in Julijan in Bazilika sta se izročila Gospodu ter vso tisto noč preživela v molitvi ter hvalnicah in pesmih v njegovo slavo, pri čemer sta se mu neskončno zahvaljevala za neprimerljivo milost, ki jima jo je izkazal. Naslednji dan se je zjasnilo in svetnika sta s prikrivanjem tega, kar sta videla, in s prikrivanjem odločenosti, ki sta jo imela, navzven izpolnila poročno slavje in številne ljudi, ki so jima prišli čestitat. Kmalu zatem je naš Gospod z naravno smrtjo vzel k sebi Julianove in Bazilijine starše in jima zapustil dediščino njunih posestev, ki so bila zelo bogata. Takoj sta jih začela pridno porabljati za pomoč ubogim in se nista zadovoljila z odpravljanjem telesnih potreb, da bi pridobila duše in jih bolj pripeljala k Bogu, sta se ločila in odšla živet v dve oddaljeni hiši: Julijanovo hišo so obiskovali ljudje vseh stanov in okolij, on pa jih je s svojim zgledom in sladkimi besedami poučeval in učil, naj objamejo Kristusa in se odpovejo vsem stvarem sveta: In mnogi so to storili in sledili evangeljskim nasvetom; in da bi to lažje storili, so ustanovili samostane in se zaprli v njih, ki jih je upravljal sveti Julijan; tako je ravnala tudi Bazilika, po katere svetem življenju in nebeških napotkih so se številne deklice in ženske ločile od telesnih užitkov; zapustile so starše, sorodnike, hiše in posestva ter živele v redovniškem življenju pod njeno poslušnostjo in sveto disciplino. Sloves o Julijanu in Baziliki se je razširil daleč naokoli v veliko Kristusovo slavo in v vzgojo vernikov.

2 V tem času je bilo preganjanje cesarjev Dioklecijana in Maksimijana na vrhuncu, sveta Cerkev pa je bila v velikih težavah in nevarnostih; sveti Julijan in Bazilika pa sta z veliko skrbjo in skrbjo s postom in molitvijo skušala pomiriti Gospoda in ga prosila, naj z nežnimi in ljubečimi očmi pogleda na vse vernike in naj ne dovoli, da bi kdo od mož in žena, ki so mu bili zaupani in vključeni v njegovo službo, propadel, ampak naj vsem podari dar vztrajnosti, da bodo zanj prelili svojo kri. Sveta Bazilika je imela razodetje, v katerem ji je Bog oznanil, kaj se bo zgodilo z njo in Julijanom ter z vsemi, ki so ji bili v Antiohiji zaupani, in ji zagotovil, da čistost vedno zmaga in ni nikoli premagana ter da bo, potem ko bo najprej zbrala k sebi vse ženske, ki jih bo imela ob sebi, sledila njim in naravno končala potek svojega življenja; in da se bo Julijan zaradi njene ljubezni boril in trpel velike težave, a da bo zmagal in slavno zmagal. Bazilika je Julijanu poročala o vsem svojem razodetju in o tem, kako je videla Jezusa Kristusa, našega Gospoda, ki je sijal močneje kot sonce, ko zjutraj vzhaja. Nato je sklicala svoje nune in jim spregovorila ter jih spodbudila, naj očistijo svoje duše in se pripravijo na to, da bodo v nebesih uživale najbolj čiste objeme svojega sladkega Sozakonca, zlasti pa naj med seboj ne bodo jezne ali srdite: kajti telesna deviškost je malo vredna, če ni miru in tišine v srcu. Medtem ko je svetnica govorila svojim hčeram, se je kraj, na katerem je stala, zatresel in v njem je bilo videti ognjeni steber, na katerem so bile z zlatimi črkami napisane te besede: „Vse Device, katerih poglavarica in gospodarica ste, so mi najbolj všeč in v njih ni ničesar, kar bi me žalilo. Zato pridite, device, in uživajte v kraju, ki sem vam ga pripravil.
Ko so vse te svete deklice to slišale, so se izredno razveselile v Gospodu, ga hvalile za uslugo, ki jim jo je izkazal, in se pripravile na smrt oziroma na to, da bodo šle skozi smrt, da bi uživale večno življenje. Vse so umrle v šestih mesecih, kakor je Bog razodel Baziliki; ta je nato v molitvi sledila hčeram, izročila svojega duha ženinu in odšla, da bi z njimi uživala njegov blaženi pogled. Julijan je dal njeno telo pokopati z veliko nežnostjo in predanostjo ter z veliko častjo, pri čemer je dneve in noči molil in bedel nad njenim grobom. Na ta način je Bog, naš Gospod, rešil sveto Baziliko in vsa druga dekleta iz njegove svete družbe pred besnim viharjem, ki je kmalu zatem nastal v Antiohiji proti kristjanom in v katerem naj bi sveti Julijan in drugi sveti možje, ki so bili z njim, pretrpeli mnoge in velike muke za Jezusa Kristusa ter kot hrabri bojevniki dosegli slavne zmage, kar se je zgodilo na ta način.

Marcijan, krut in divji mož, ljubosumen na čaščenje svojih bogov in enako divji v krvi kristjanov kot njegov gospodar, je prišel v Antiohijo kot cesarjev predsednik in poročnik. Ukazal je, da nihče ne sme ničesar kupiti ali prodati, če se prej ne pokloni maliku, ki ga je postavil na vseh krajih svoje oblasti; prebivalci Antiohije so morali imeti vsak v svoji hiši malik. Predsednik je vedel, da je bil tam sveti Julijan, ter za kakovost in plemenitost njegove osebe in za številne ljudi, ki so mu sledili, ter za veliko število, ki ga je imel v tem mestu. Poslal je svojega pomočnika, da bi z njim nežno govoril, mu pokazal cesarjeve ukaze in ga nagovoril, naj jih uboga. Svetovalec je odšel in ga našel z mnogimi duhovniki, diakoni in cerkvenimi služabniki, ki so bili nekoliko prestrašeni in so čakali, da bi videli, kakšen bo konec strašnega in temnega oblaka, ki je grozil. Svetnik je spregovoril in jih spodbudil, naj umrejo za Kristusa, ter po molitvi in znamenju križa na čelu odšel k sodniku, ki ga je iskal, in po dolgem pogovoru z njim sklenil, da on in vsi, ki so bili z njim, ne bodo ubogali cesarja in ne bodo častili njegovih lažnih bogov, ampak Jezusa Kristusa, svojega edinega Odrešenika in Gospoda. Marcijan je ta odgovor čutil tako močno, da je, besen in slep od besa in besa, ukazal zažgati hišo in zažgati vso sveto in slavno družbo svetega Julijana, njega samega pa zapreti in vreči v ječo. Vse so sežgali, oni pa so iz sebe naredili zelo blagodejno žrtev in žrtvovanje ter Gospodu darovali telesa, ki so jih prejeli od njega; in da bi se videlo, kako mu je bila ta žrtev všeč, je dolgo časa trajalo veliko čudo, da so tisti, ki so šli mimo ob urah dneva, ko se v cerkvi navadno pojejo božji obredi, slišali nebeško glasbo in bolni, ko so jo slišali, ozdraveli. Predsednik je ukazal, naj Julijana privedejo pred njega, in vse mesto je zaradi velike ljubezni, ki jo je imelo do njega, prišlo gledat njegov boj s hudičem, tako so imenovali predsednika; ta je, potem ko je z vsemi mogočimi umetnostmi skušal zapeljati svetega Julijana in mu z zvijačo in silo, z laskanjem in grožnjami dajal številne skušnjave, da bi ga pripravil do tega, da bi popustil njegovi volji; in ko je ugotovil, da je vedno stalen in močan, ga je ukazal kruto mučiti z biči in zrezanimi palicami. Medtem ko so ga mučili, je eden od predsednikovih ministrov izgubil oko, v katerega je bil izstreljen strel, eden od tistih, ki so jih namenili svetniku: Julijan je namreč rekel Marcijanu, naj ukaže vsem duhovnikom, naj se zberejo, da bodo molili in žrtvovali svojim bogovom ter jih prosili, naj vrnejo oko tistemu, ki ga je izgubil; in da bi mu, če tega ne bi mogli storiti, ne le vrnil telesno življenje, ampak tudi razsvetlil njegovo dušo, da bi potem spoznal in priznal razliko med kamni, ki jih je častil in imel za bogove, in živim in resničnim Bogom, Gospodom vsega stvarstva, ki so ga častili kristjani. Tako se je tudi zgodilo: prišli so duhovniki malikov in se trudili s svojimi bogovi: toda kaj so mu lahko pomagali, da bi človek videl kamne, ki ga niso ne videli ne čutili? Žalostni glasovi demonov v malikih so vpili: „Pustite nas pri miru, saj smo obsojeni na večni ogenj, in odkar je bil Julijan ujet, so se naše tegobe pomnožile.
Poleg tega je po molitvi svetega Julijana več kot petdeset kipov lažnih bogov iz zlata, srebra in drugih dragih kovin, ki so bili v templju, nenadoma padlo, se razbilo in spremenilo v prah: Sveti Julijan pa je z znamenjem križa in klicanjem Gospodovega imena tistemu človeku vrnil oko tako popolno, kakor da ga ne bi nikoli izgubil; še več, oči njegove duše so bile razsvetljene z nebeško svetlobo, zato je začel vpiti in glasno govoriti, da je Kristus Bog in edini vreden, da ga častimo in spoštujemo: Marcijan se je tako razjezil, da ga je dal tam in takrat ubiti in odletel je v nebesa, krščen v njegovi krvi. Okrutni tiran je bil obupan, in kar je Bog delal za Julijana, je pripisal čarovniji, zato je ukazal, naj ga vodijo po vseh ulicah mesta, obteženega z okovi in verigami, in naj ga mučijo na različnih krajih z razglasom, ki se je glasil: „Tako je treba ravnati s tistimi, ki se upirajo bogovom in prezirajo kneze.“ Marcijan je imel samo enega sina, po imenu Celsus, dediča svoje hiše, ki je bil deček in je bil v kabinetu, kamor je moral iti sveti Julijan, v času, ko so ga vodili na sramoto: v času, ko je šel, je šel torej deček z drugimi svojimi tovariši ven, da bi videl mučenca: Videl ga je, z njim pa veliko množico angelov, oblečenih v belo in neizmernega sijaja, ki so se z njim pogovarjali, nekateri pa so mu na glavo dali krono iz zlata in kamnov neprecenljive vrednosti, ki je bila tako bleščeča, da je zasenčila dnevno svetlobo. S tem videnjem (o, moč Križanega! ) se je deček tako spremenil, da je odvrgel knjige in slekel oblačila, da ga niso mogli ustaviti ne učitelji ne tovariši, ampak je stekel za svetim mučencem; in ko je ugotovil, da ga mučijo, se mu je vrgel k nogam, jih poljubil in protestiral, da želi biti njegov spremljevalec v mukah, da bi bil lahko njegov spremljevalec v slavi; kajti dotlej je, prevaran od staršev in hudičev, častil malike kot slepec in preklinjal Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog, in njegovo življenje in zdravje ter zdravje vseh, ki vanj verujejo. Kakšna sprememba je to! kakšna nova luč iz nebes! kdo je učil tega fanta? kakšno občudovanje je bilo v vsem mestu! kakšna groza v tistih rekih! kako je Marcijan zastal, ko je slišal, kaj se dogaja! In kakšno veselje in radost je občutil sveti Julijan, ko je videl, da so nežna leta zmagala nad lažnimi bogovi in da se je sin maščeval za žalitve Kristusu, ki mu jih je storil njegov oče! Kajti po božji volji so tistim, ki so hoteli nanj položiti roke, takoj otrdele in se posušile, zato je bilo treba oba spraviti skupaj pred Markiana, ki je, potem ko mu je raztrgal obleko in ranil obraz, potem ko je okaral svetega Julijana, ker je s svojimi uroki zmedel Celsusa in ločil sina od očeta ter odvzel bogovom tistega, ki jih je tako pobožno častil, poskušal njegovega sina podrediti svoji volji: Tako je storila tudi Marcionila, ki je v spremstvu številnih deklet in matron prišla na to predstavo, si razgalila meso, si zadala veliko udarcev ter sinu, da bi ga naredila mehkega, pokazala prsi, ki jih je sesal: Toda sin Celsus ji je odgovoril, ne kot otrok, temveč kot najbolj moder mož, kot mladenič v letih in star v mislih, predvsem pa kot tisti, ki je oblečen in okrašen z nebeško svetlobo in božjo krepostjo. „Roža,“ pravi, „ne izgubi svojega najbolj sladkega vonja, če se rodi iz trnja; niti trnje, ko rodi vrtnico, ne preneha zbadati in boleti. Opravi, oče moj, svojo službo ranjenja kot trn; jaz pa si bom kot vrtnica prizadeval, da bi vernikom dajal dober vonj po sebi. Naj te ubogajo tisti, ki se bojijo izgube posvetnega življenja, jaz pa te, ker nameravam pridobiti večno življenje, ne bom ubogal. Zaradi večnega Očeta, ki je moj pravi Oče, te ne poznam kot svojega očeta. O Marcijan, zaradi ljubezni do svojih bogov me lahko zanikaš kot sina in me mučiš kot sovražnika. Ničesar ti ne delam narobe: večno blaženost postavljam pred tvojo ljubezen; in ker si do mene krut, nisem milosten do tebe.“ Nesrečni oče je bil ves iz sebe in je dal svetega Julijana in svojega sina vreči v globoko ječo, umazano, smrdljivo in temno, polno številnih črvov in neprimerljivo slabega vonja: toda Gospod ga je razsvetlil z neizmerno svetlobo in slab vonj spremenil v zelo blag vonj: In po Gospodovi volji je v ječo pod vodstvom angela prišlo sedem krščanskih vitezov in bratov, z njimi pa duhovnik po imenu Antonio, ki je krstil Celsusa, Markianovega sina, in dvajset vojakov, ki so bili stražarji in ki so se spreobrnili.
O vsem tem je bil obveščen predsednik, ki je o tem obvestil cesarje, ti pa so mu ukazali, naj muči in ubije svetega Julijana in vse, ki so sledili Kristusovi veri, tako da jih da sežgati v kadeh, napolnjenih z oljem, ribami, smolo in drugimi snovmi, iz katerih se podžiga ogenj. Po tem cesarjevem odgovoru je Marcijan ukazal, naj na trgu postavijo njegovo sodišče in pred njega privedejo svetega Julijana in vse druge njegove svete tovariše; in medtem ko so opravljali svoje posle, se je zgodilo, da je predsednik, ko so šli mimo z mrličem, ki so ga nekateri pogani peljali pokopat, ukazal, naj se ustavijo, in v posmeh svetemu Julijanu ga je prosil, naj ga vrne v življenje. Sveti Julijan je to storil z veliko lahkoto, ne da bi se oziral na Marcijanovo namero ali na to, kar si je zaslužila njegova nevera, ampak je upal, da se bo s tem čudežem povečala Kristusova slava, pogani bodo osramočeni, kristjani pa bolj opogumljeni. Predsednik je bil osupel, ko je pred svojimi očmi videl mrtvega živega, še bolj pa, ko ga je slišal govoriti in z močnimi glasovi govoriti, da so bogovi, ki jih častijo, demoni in da je edino Jezus Kristus pravi Bog; da so ga neke črne in strašne pošasti odpeljale v večni ogenj, ker je bil pogan, in da mu je Bog ukazal, naj se vrne v telo, da bi z molitvijo svetega Julijana opravil pokoro, in da naj se po smrti spove za Boga, ki ga je v življenju zanikal. To drugo pričevanje iz nebes, tako veliko in tako močno, ni bilo dovolj, da bi omehčalo Marcijanovo srce, trše od kamenja; vendar je ukazal, naj mrtvega, ki je vstal od mrtvih, vzamejo, da bi se vrnil in umrl za Kristusa s svetimi mučenci, ki so bili tam; ker pa njegovo srce ni trpelo, da bi videl umreti lastnega sina, je zadevo zaupal svojemu poročniku, sam pa se je zelo žalosten in jokajoč umaknil v svoj dom. Izrekli so kruto sodbo, pripravili enaintrideset kadi, polnih smole in rib, mučence slekli do golega, jih vrgli vanje in jih zažgali pred vsem mestom Antiohija, ki je bilo navzoče pri tej predstavi. Tiranovi služabniki so zakurili in prižgali ogenj, ljudstvo pa je kričalo in vpilo ter prelilo veliko solz, ko je videlo svetega Julijana, otroka Celsusa in toliko nedolžnih umreti tako hude smrti. Sveti mučenci so se s pogledom, uprtim v nebo, s ponižnim, krotkim in veselim srcem zahvalili Gospodu za veliko milost, ki jim jo je izkazal, in se mu v vonju krotkosti darovali kot žrtveno daritev. Vsi angeli so jih gledali in se čudili tako veliki moči in stanovitnosti; in Gospod angelov, ki jim jo je dajal, da bi bil v njih bolj poveličan, je povzročil, da je ogenj ugasnil in svetniki so iz njega prišli bolj bleščeči in čisti, kot pride zlato iz lončka, brez vsake poškodbe, in sredi plamenov so slišali glasove angelov, ki so jim dali glasbo. Marcijan je bil kot mrtev, ko je slišal, kaj je Bog storil s svojimi svetniki; čeprav je vedno verjel, da gre za umetnost nesmrtnosti in ne za božjo krepost, se ni popravil, ampak je vprašal svetega Julijana, kje in kako se je naučil toliko čarovniških veščin, da je lahko počel take stvari. Prosil ga je pri Bogu, ki ga je častil, naj mu pove resnico. Sveti mu je odgovoril, da je Bog avtor takšnih čudežev in da je način, kako to doseči, ta, da si prizadeva odvreči od sebe kot nekoristne skrbi tega sveta in služiti Kristusu ter pred njegovo ljubeznijo ne postavljati očeta, matere, žene, otrok in nobene druge časne in minljive stvari tega življenja: kajti kdor bi, pravi, skrbel za odpravljanje potreb ubogih, kdor se ne bi pustil podvreči skrbi ubogih in kdor bi se ne pustil podvreči skrbi Boga, tega ne bi zmogel storiti: Kdor se ne podreja svojim apetitom, kdor nepotrpežljivost premaguje s potrpežljivostjo in žaljivke z dobrimi deli, kdor se raje trudi biti svet, kot da bi se zdel svet; kdor je resnično ponižen in prezira svet ter sprejema Kristusa in hodi po njegovih stopinjah, bo pravi Kristusov učenec in bo delal čudesa, ki jih delamo kristjani.
4 Karkoli je svetnik rekel prefektu, je bilo zaman, ker je bilo njegovo srce otrdelo in trdovratno. Svetnika je ukazal ponovno zapreti v ječo, med njimi tudi svojega sina in njegovo ženo Marcionilo, naj gresta k njemu in ostaneta pri njem tri dni; sin jo je namreč prosil za to in tudi mati je to sama želela, misleč, da ga bo zvabila z mehkobo in nežnostjo matere, da bo ubogal svojega očeta in ne bo zašel na kriva pota. Mati je vstopila v ječo: svetniki so začeli moliti in prosili našega Gospoda, naj jo razsvetli: ječa se je tresla: In zaradi tega, kar je Marcijana tam videla in slišala, se je spreobrnila k Gospodu in izpovedala vero v Jezusa Kristusa ter se dala krstiti od svetega duhovnika Antonia, ki je bil tam med drugimi mučenci, njen sin Celso pa je bil pri krstu njen boter: vse to je bilo za svetnike neverjetno veselje, za Marcijana pa nov križ in muka: ki je slep in nor od besa in besa dal obglaviti dvajset vojakov, ki so verjeli v Kristusa, in sežgal sedem viteških bratov, ki so po lastni volji prišli v ječo z duhovnikom Antonijem, in zadržal istega svetega Antonija in svetega Julijana in vstalega mrtvega ter lastno ženo in sina, da bi videl, kaj bo z njimi storil; saj ga je še vedno vlekla ljubezen do žene in do edinega sina. Vojaki so bili pobiti, sedem bratov pa sežganih, kakor je ukazal guverner.

5 V Antiohiji je bil tempelj, posvečen bogovom, in bil je zelo veličasten, saj tla in stene niso bile iz marmorja ali drugih bogatih kamnov, ampak so bile obložene s ploščami iz najčistejšega zlata, sklepniki pa so bili okrašeni z dragimi kamni. Ta tempelj so zaradi večjega spoštovanja le redko odprli. Marcijan je naročil duhovnikom, naj pripravijo velike daritve in žrtve, ki naj bi jih v tem templju darovali nesmrtnim bogovom, in z mehkimi besedami, ker je videl, da trde besede ne pomagajo, je prosil svetega Julijana, naj prizna in v tem imenitnem in veličastnem templju izkaže spoštovanje bogovom, vladarjem sveta in zavetnikom cesarstva. Sveti Julijan mu je odgovoril, da naj v templju zbere vse svoje duhovnike, da bodo priče žrtve, ki jo bo daroval. Marcijan je verjel, da je sveti Julijan že spremenjen in da mu je z željo po življenju želel dati zadovoljstvo, da ne bi umrl, zato je z velikim veseljem ukazal vsem duhovnikom, ki jih je bilo skoraj tisoč, naj se zberejo in odstranijo vezi svetega Julijana in njegovih spremljevalcev ter jih z veliko pojedino in veseljem pripeljejo v tempelj, kjer se je zbralo nešteto ljudi. Sveti Julijan je sklonil kolena, si oborožil čelo z znamenjem križa in z veliko naklonjenostjo, nežnostjo in zaupanjem prosil našega Gospoda, naj uniči tisti tempelj in vse, kar je bilo v njem, v njegovo slavo, da bi zmedel zaslepljene in potolažil vernike. Ko je sveti Julijan končal svojo molitev in so drugi štirje sveti mučenci odgovorili: Amen, so se vsi maliki, ki so bili v templju, razblinili kot dim, sam tempelj pa je bil uničen in opustošen, kot da ga nikoli ne bi bilo. Umrli so vsi duhovniki in velika množica poganskega ljudstva; in Metafrast (to je tisti, ki je napisal to življenje) pravi, da so še v njegovem času iz tistega kraja šli ognjeni plameni. Kajti kakšno pričevanje je to o neskončni moči našega velikega Boga in Gospoda? Koliko smrti je prizadejal Marcijan, preden je umoril svetega Julijana? Nesrečni mož ni vedel, s kom je, niti kaj naj bi storil, niti kje je. Vrnili so se v ječo k svetim mučencem; in medtem ko so molili in peli hvalnice Gospodu, se jim je ob polnoči prikazalo na eni strani dvajset vojakov in sedem viteških bratov, že slavnih in okrašenih z oblačili neizmernega sijaja, v njihovi družbi pa veliko drugih duhovnikov in znamenitih mučencev; na drugi strani sveta Bazilisa z zborom zelo čistih devic; v ječi pa se je slišal samo zelo tih glas, ki je govoril: Aleluja, aleluja. Sveta Bazilisa je govorila svetemu Julijanu in mu povedala, da jo je Bog poslal, da bi mu povedala, da je že na koncu svojih bojev in da so nebesa odprta, krona pripravljena in vsi svetniki čakajo na uro, ko bodo sprejeli njega in njegove svete tovariše. Po tem so nekega drugega dne pripeljali svetnike na sodbo; Marcijan jim je dal zvezati prste na rokah in nogah, zveze pa je namazal z oljem in jih zažgal; vendar so zveze zgorele, svetniki pa so ostali nepoškodovani. Telo svetega Julijana je dal razžagati, Celsusu, svojemu sinu, in duhovniku Antoniju, Anastaziju (tako se imenuje tisti, ki je vstal od mrtvih) pa je z železnimi kljukami iztaknil oči.
In ukazal je, naj njegovo ženo mučijo na stojalu, toda naš Gospod tega ni dopustil, kajti služabniki, ki bi to storili, so oslepeli, roke in pesti so jim ovenele, svetniki pa so ostali, kot da niso nič pretrpeli. Po ukazu predsednika so jih odpeljali v amfiteater in izpustili vse divje zveri, ki so jih imeli, da bi jih raztrgale na koščke; vendar so te, pozabljene na svojo naravno divjost, padle k nogam svetnikov in jih oblizovale. Marcijan je dal iz ječe odpeljati vse ujetnike, ki so bili obsojeni na smrt, in jih tam v gledališču dal obglaviti, z njimi pa tudi svetega Julijana in druge štiri njegove svete tovariše, da bi umrli kot zločinci in ne kot verni ljudje in da ne bi bilo videti, da so ga premagali. Svetniki so bili obglavljeni, hkrati pa je nastopil tako nenavaden potres, da je podrl skoraj tretjino mesta in na vseh mestih, kjer so bili maliki, je padlo veliko strel in ubilo veliko število poganov, sam prefekt Marcijan pa je ostal bolj mrtev kot živ in se je komajda rešil; nekaj dni zatem je, razjeden s črvi, končal svoje zelo nesrečno življenje, da bi začel tisto smrt, ki se nikoli ne konča. Naslednjo noč so kristjani in duhovniki prišli po trupla svetih mučencev, in ker so bila pomešana in pomešana z drugimi trupli ljudi, ki so bili ubiti skupaj z njimi, jih niso mogli spoznati, dokler niso, ko so pokleknili in molili k Gospodu, videli duše samih mučencev v podobi zelo čistih deklic, ki so vsaka sedela na svojem telesu; tako so jih spoznali in jih z veliko pobožnostjo in spoštovanjem pokopali. Zgodilo se je tudi drugo čudo, da je kri, ki je izhajala iz njihovih teles, zamrznila in postala podobna krušni masi, bolj bela od snega: tako da se ni prepojila z zemljo, ki je bila že poškropljena z drugo krvjo hudodelcev. In naš Gospod je ob grobu svetega Julijana storil veliko in zelo velikih čudežev, in to ne samo tam, kjer je bilo njegovo telo, ampak tudi v mnogih drugih delih krščanstva, kjer so v njegovem imenu zgradili cerkve. Mučeništvo svetega Julijana je bilo 9. januarja leta našega Gospoda 309, v času vladavine Maksimijana na Vzhodu, ki je nadaljeval preganjanje cesarjev Dioklecijana in Maksimijana. Metafrast je napisal njegovo življenje, omenjajo ga rimski Martirologij, Beda, Usuardo in Adon; sveti Izidor v toledskem brevirju in sveti Eulogij v knjigi, ki jo je poimenoval Spomin svetnikov, dajeta te blažene mučence za zgled in nas vse spodbujajo, naj umremo za Kristusa: Če namreč pozorno premislimo o tem, kar je tu omenjeno, bomo našli mnogo in veliko razlogov za hvaljenje Gospoda, občudovanje njegovih skrivnih sodb in spoštovanje te tako nepojmljive previdnosti, po kateri nekatere naredi svete in jim daje milosti in pomaga, da se lahko borijo in premagajo vso moč pekla, druge pa zaradi njihovih grehov zapusti in kaznuje: Kajti kaj bi lahko bilo večje čudo, kot videti mladega, plemenitega in bogatega viteza, kakršen je bil sveti Julijan, kako se odpove vsem darovom, apetitom in mehkobam mesa ter Bogu daruje svojo čistost? Kaj prepričanje njegove žene Bazilike, da bi živela kot brata in trajno ohranila cvet svojega devištva? In da bi ju Gospod s tako jasnimi in očitnimi znamenji z neba potrdil v tem svetem namenu in jima dal milost, da bi v njem vztrajala, in da bi ju po njunem zgledu posnemali mnogi drugi? In zakaj naj bi Julijana, ko je Bazilika v svetem miru končala svoje romanje in pred seboj v nebesa ponesla tako veliko število najbolj poštenih deklet, pustili živega za vojno, da bi s svojimi bitkami in zmagami še bolj poveličeval Kralja kraljev in Gospoda vsega stvarstva? Koliko in kako slavnih čudežev se je zgodilo v njegovem mučeništvu? Kako težke so bile tiranove muke in kako blagi Gospodovi darovi, ki je v svetem Julijanu hotel pokazati, da vsa bitja priznavajo in ubogajo svojega Stvarnika in da je v zaničevanju slava, v žalosti užitek, v smrti življenje, kadar ime z živo vero trpi in umre za svojega Gospoda. Tirana Marcijana je konec, a njegovih muk ni konec: sveti Julijan je umrl in živi večno. Templji in kipi bogov so padli, pogani so bili sežgani in poganstvo z mučeništvom svetega Julijana se je zmanjšalo; sveta katoliška Cerkev pa je cvetela in spomin na tega slavnega mučenca bo trajal večno, trofeje njegovih zmag pa bodo ostale za vse večne čase.
ES

Views: 33