Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je najbrž leta 1533 kot sin neapeljskega podkralja in je pripadal visokemu španskemu plemstvu, vendar je od tega imel samo uglajen nastop in srčno plemenitost. Dokončal je sloveče španske šole v Salamanki in leta 1557 postal duhovnik. Pet let je nato poučeval na teh šolah in pozorno spremljal delo vesoljnega cerkvenega zbora v Tridentu (1545-1563). Že pred njegovim koncem pa je postal škof v mestu Bajadozi. Poslej se je še bolj vadil v ponižnosti in strogosti do samega sebe. Po besedah sv. papeža Pija V. je postal »luč vse Španije«, njegova škofija pa zgled za druge.
Leta 1568 so ga imenovali za nadškofa v Valenciji (dobil je tudi naslov patriarha), da bi jo uredil in prenovil. Ko jo je Janez de Ribera pregledal, se je ustrašil brezupnega položaja in ni vedel, kako škofijo preurediti. Zaprosil je sv. papeža Pija V., naj ga razreši te službe. Priznal je, da je razočaran nad svojimi zmožnostmi spričo ugotovljene podivjanosti med ljudstvom in ovir, ki jih ne more premagati. Papež mu je odgovoril primerno za svetnika. Pisal mu je, da občuduje de Riberovo ponižnost in svetost, da se čuti ponižanega ob nadškofovi strogosti do samega sebe. Odpovedi ni sprejel in tako je Janez ostal nadškof v Valenciji do smrti, 6. januarja 1611.
Poslej je škof ravnal, kakor da ne zaupa lastni modrosti, uporabljal pa je sredstva, ki jih je ukazoval ali priporočal tridentinski koncil in kakor je videl delati druge dobre škofe. Za nasvete se je obračal neposredno na Gospoda v tabernaklju in bil poslej še večji glasnik evharističnih pobožnosti. V letih od 1578 do 1599 je vodil šest sinod, da bi izvedel koncilske odloke tako, kakor je primemo za španske razmere. Mnogo je poslušal in veliko dosegel, ostal pa je do konca prepričan, da so tudi uspehi in porazi delež, ki se mu ne more odreči, da ostane ponižen »nekoristni hlapec«.
Odločno pa si je prizadeval, da bi na svojem področju izločil kvarni vpliv moriskov (potomcev Mavrov). Ti so se samo na videz spreobrnili, da so lahko ostali na španskem ozemlju; še vedno so ostali nasprotni krščanski veri, posebej pa nadškofovemu prizadevanju za poglobitev verskega življenja.
Zadnja leta je zato sprejel še službo kraljevega namestnika in zahteval, da oblast vse neuklonljive moriske izžene. Dosegel je vsaj toliko, da so se mogli njegovi verniki brez strahu v javnosti ravnati po veri. Zelo si je tudi prizadeval za vzgojo dobrih duhovnikov. Duhovnikom je zaklical:
»Bratje, Jezus Kristus se nam ves daruje v najsvetejšem zakramentu, in kje je kdo, da bi se ves in do kraja njemu prepustil in daroval?«
Goduje 6. januarja, ponekod 19. januarja.
Vir
V vrsto velikih španskih svetnikov sodi nedvomno tudi Janez de Ribera, človek ponižnega in skromnega značaja, ki pa je znal v času vsesplošne zmede in v težkih razmerah (protestantizem, duhovna revščina, škodljiv vpliv moriskov …) modro in pogumno voditi zaupano mu ljudstvo. Kot škof je skrbel predvsem, da so se uveljavljala načela in sklepi tridentinskega koncila in da so imeli bodoči duhovniki primerno vzgojo. Uredil in prenovil je cerkveno pokrajino Valencio, ki je bila med najbolj zanemarjenimi in razrvanimi na Španskem. Ves čas se je tudi ostro boril proti kvarnemu vplivu moriskov, potomcev Mavrov, ki so bili bogati in nasprotni krščanski veri.
Ime: Ime je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 20. marca 1532 v Sevilji v Španiji, umrl pa 6. januarja 1611 v Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Družina je pripadala visoki španski aristokraciji. Njegov oče Peter je bil podkralj Katalonije in Neaplja, mati pa mu je umrla, ko je bil še otrok.
Sodobniki: Vrsta svetnikov: Karel Boromejski, Frančišek Borgia, Lovrenc iz Brindisija, Alojz Bertran, Peter iz Alkantare, Terezija Velika, Janez od Križa, Pij V.; papež Pij IV., kralj Filip III.
Šole in službe: Bil je zelo nadarjen, z desetimi leti je že govoril latinsko in grško. Študiral je v Salamanki, kjer je prvih pet let kot duhovnik tudi poučeval. Leta 1562 je prevzel vodenje škofije v Bajadozi, kasneje pa postal nadškof, patriarh ter podkralj v Valencji.
Škofija: Škofijo v Valencji je ustanovil papež Gregor IX. 10. oktobra 1238, papež Inocenc III. pa jo je 9. julija 1492 povzdignil v nadškofijo. Danes je večina (3.200.000) prebivalstva katoliškega. Na ozemlju škofije je 650 župnij. Od leta 2009 jo vodi nadškof Carlos Osoro Sierra. Janez de Ribera je škofijo prevzel 3. decembra 1568 in jo vodil do smrti.
Predhodnik: Ferdinando de Loaces (1567–1568).
Naslednik: Pedro Castro Nero (1611, umrl po 16 dneh).
Ustanova: V skrbi za duhovniški naraščaj in primerno vzgojo je ustanovil duhovniški kolegij »Corpus Christi«, mu priskrbel izvrstne učitelje, daroval bogato knjižnico in mu postavil prelepo cerkev.
Kreposti: Kljub svojemu imenitnemu rodu in visokim službam, ki jih je opravljal, je bil zelo ponižen, skromen, delaven in ljubezniv. Že doma je prejel zgled, kako je treba skrbeti za reveže in malega človeka. Bil je velik častilec Najsvetejšega in glasnik evharistične pobožnosti.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Različne upodobitve in portreti prikazujejo moža v zrelih letih, resnega, asketskega obraza in postave, običajno z belo brado in večinoma v škofovskih oblačilih. Pogosto v molitvi kleči pred Najsvetejšim.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 18. septembra 1796 razglasil papež Pij VI., za svetnika pa 12. junija 1960 papež Janez XXIII.
Goduje: 6. januarja.
Misel: »O dobri Jezus, s krvavimi solzami bi rad preprečil grehe tvojih izvoljencev, katerim se zaupa Bog sam in se po njihovih rokah odpirajo nebesa in zapira pekel.«
Vir
V Valenciji (na Španskem), sveti Janez de Ribera, škof, ki je vršil tudi namestništvo kralja. Bil je častilec Presvete Evharistije in branitelj katoliške resnice, ter z vsakodnevnim poučevanjem vzgajal ljudstvo.
Vir
V zmedenem in dramatičnem obdobju cerkvene zgodovine, kot je bilo obdobje protestantske reformacije, je Sveti Duh spodbudil izjemen razcvet svetnikov, ustvarjalcev duhovnega preporoda, ki ga je odobril tridentinski koncil: sveti Janez de Ribera je bil za Španijo eden izmed njih.
Rodil se je 27. decembra 1532 v Sevilli v ugledni in pomembni družini; njegov oče Pedro je bil vojvoda Alcalà, namestnik katalonskega kralja in štirinajst let namestnik neapeljskega kralja; družina Ribera se je odlikovala po svoji velikodušnosti do revnih. Janez, ki je bil namenjen cerkveni karieri, je pri dvanajstih letih prejel tonzuro. Po humanističnem študiju se je vpisal na univerzo v Salamanki in na katedri uglednih prelatov diplomiral iz teologije. Leta 1557 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je pet let poučeval: tridentinski koncil je bil v polnem teku. Leta 1562 ga je papež Pij IV. s papeškim spregledom, ker je bil star le 30 let, zaradi očetovega položaja in zanimanja kralja Filipa II. imenoval za škofa v Badajozu. Tako se je začela neutrudna pastoralna dejavnost, ki je trajala vse življenje. Obiskoval je različne župnije škofije in v skladu z energičnim programom koncila sklical sinodo. Svojo pozornost je usmeril tudi k revnim in del svojega premoženja namenil za miloščino. Njegova svetovalca sta bila sveti Janez Avilski in oče Louis de Granata. Takšna gorečnost je spodbudila sv. Pija V., da je na konzistoriju 30. aprila 1568 povišal Janeza de Ribero za patriarha Antiohije, dva meseca pozneje pa še za nadškofa velike škofije Valencia, kjer je bil spomin na svetega Tomaža iz Villanove še vedno živ. Novoimenovani nadškof je bil star le šestintrideset let.
Valencio, ki je bila dolgo časa v arabskih rokah, so kristjani dokončno ponovno osvojili v 13. stoletju. Vendar je bila to trdnjava moriskov, potomcev Arabcev, ki so bili kristjani le formalno. Ti so bili tudi osovraženi, saj so zaradi prepovedi javne zaposlitve precej obogateli s trgovskimi dejavnostmi, povezanimi z odkritjem Novega sveta. Janez se je tako znašel v zapletenem položaju. Po nekaj mesecih je bil že tik pred umikom, vendar ga je papež spodbudil, naj nadaljuje: škofijo je vodil dvainštirideset let in sadovi so bili veliki, zlasti po njegovi smrti. Nobeno cerkveno področje ni bilo zanemarjeno. Osebno se je srečal z vsemi duhovniki v škofiji in se osredotočil na njihovo teološko in moralno vzgojo, kar je bilo v tistih časih izjemno potrebno. V ta namen je organiziral sedem sinod in napisal veliko pastoralnih pisem. Opravil je enajst popolnih vizitacij vseh župnij, od tega dvesto devetdeset podeželskih, in se prilagodil najtežjim razmeram. Do sebe je bil zahteven in si skrivaj nalagal številne spokorne vaje. Njegov sodelavec je pričal, da velikokrat ni počival niti ponoči. Bil je človek intenzivne molitve, zelo predan evharistiji in je, zelo hvalevredno, zgradil čudovito cerkev – samostan, ob njej pa semenišče. Odprl je kolegij za plemiče, kjer so študirali najpomembnejši možje tistega časa, pogosto pa so ga videli, kako na javnem trgu katehizira otroke. Poskrbel je za revne, vendar je zaradi svoje skromne narave poskrbel brez kakršnega koli razkazovanja. Bil je odličen ekseget in poznavalec Svetega pisma, zato si je od očeta De Granata prislužil naziv „popolna podoba evangeljskega pridigarja“. Bil je ljubitelj umetnosti in je pri El Grecu naročil več slik.
Med letoma 1602 in 1604 je bil imenovan za namestnika kralja Valencie in generalnega kapitana mesta za boj proti razbojništvu. V teh letih je poskušal poenotiti družbo, sestavljeno iz kristjanov, judov in muslimanov, ter slednje prisiliti k spreobrnjenju. De Ribera si je za to prizadeval, vendar neuspešno, zato je Filip III. leta 1609 odredil njihov izgon. To je bila tudi politična in gospodarska napaka, ki pa jo je treba oceniti z miselnostjo tistega časa. Sveti Janez je nenehno podpiral verske kongregacije, katerih vloga se mu je zdela zelo pomembna: v škofiji je nastalo kar triintrideset samostanov. Bil je v stikih s številnimi sodobnimi svetniki: sveti Karel Borromejski, sveti Frančišek Borgia, sveti Lovrenc iz Brindisija, sveti Paskal Baylon, sveti Louis Bertran, sveta Terezija Jezusova, sveti Peter iz Alkantare, sveti Salvator iz Horte, sveti Alfonz Rodriguez, sveti Robert Bellarmin, blaženi Gaspar de Bono, blaženi Nikolaj Faktor, blaženi Andrej Hibernon, pa tudi sveti Pij V. in sveti Janez iz Avile.
Umrl je 6. januarja 1611 v devetinsedemdesetih letih v kolegiju Corpus Christi in bil pokopan v sosednji monumentalni cerkvi. Njegov sloves svetosti je bil takojšen. Začel se je postopek za njegovo poveličanje, v katerem je bil leta 1796 razglašen za blaženega, nato pa ga je 12. junija 1960 blaženi Janez XXIII. kanoniziral.
IT
Janez je bil sin enega najpomembnejših španskih veljakov, Pedra de Ribere, vojvode Alcalà in štirinajst let neapeljskega vicekralja. Po odličnem študiju na univerzi v Salamanki je bil leta 1557 posvečen v duhovnika. Po petih letih poučevanja teologije v Salamanki ga je papež Pij V. (30. aprila) imenoval za škofa v Badajozu, mestu na jugozahodu Španije blizu meje s Portugalsko. Svojo službo je vneto opravljal šest let in bil na željo kralja Filipa II. in samega papeža povišan na nadškofijski sedež v Valenciji.
Valencia je bila eno najpomembnejših arabskih kraljestev v Španiji, ki ga je Cid v 11. stoletju začasno ponovno osvojil za krščanstvo, nato pa je ponovno padlo v arabske roke in bilo v 13. stoletju ponovno osvojeno.
Ko je bil Janez imenovan, skoraj dvajset let po ponovni osvojitvi Granade – zadnjega kraljestva „Mavrov“ – in začetku inkvizicije v Španiji, je bila njegova škofija trdnjava moriskov, potomcev Arabcev, nominalno kristjanov. Odsotnost prave vere in moralne neoporečnosti v okolju, ki je bilo tako drugačno od tistega, ki ga je Janez poznal v „stari krščanski“ Kastilji, ga je spravila v tako depresivno stanje, da je šel tako daleč, da je pisal papežu in ga prosil, naj mu dovoli odstopiti po samo šestih mesecih nadškofovanja. Papež je prošnjo zavrnil.
Njegova nadaljnja dejanja je treba obravnavati v luči španskega zgodovinskega obdobja, v katerem je živel. Pred letom 1492 je bila Španija večrasna družba s tremi religijami: krščanstvom, islamom in judovstvom. Po tem datumu so jo poskušali poenotiti, kar je privedlo do izgona Arabcev in Judov, ki niso sprejeli krsta. Tiste, ki so ga sprejeli, so imenovali „novi kristjani“ in so bili lahko osumljeni herezije do četrte generacije po domnevnem spreobrnjenju. Poklici in javna delovna mesta so bili zanje zaprti, bili so drugorazredni državljani.
Zaradi tega so „stari kristjani“ menili, da sta čast in čistost krvi edini vredni stvari, zato so Judom in moriskom prepustili številne dejavnosti (npr. trgovanje), ki so jim prinesle bogastvo in še več zaničevanja.
John de Ribera je menil, da so moriscos, dediči učinkovitega kmetijskega sistema Arabcev v rodovitni regiji Valencia, „gobe, ki vsrkavajo vse bogastvo kristjanov“. Pri izražanju tako ostre in ekonomsko napačne sodbe ni bil osamljen, vendar je imel kot nadškof in pozneje vicekralj v Valenciji vpliven položaj in je bil leta 1609 s svojim nasvetom eden od odgovornih za edikt o izgonu moriskov iz Valencije, ukrep, ki je povzročil obsežno nasilje in počasen gospodarski zaton.
Umrl je dve leti pozneje po dolgi bolezni kot gost kolegija Corpus Christi, ki ga je ustanovil. Beatificiran je bil leta 1796, kanoniziran pa leta 1960.
V prejšnji angleški izdaji našega dela so bile naslednje opombe: „Spomnimo, da se dekret o beatifikaciji izreče le o osebnih krepostih in čudežih tako počaščenega Božjega služabnika, kar pa ne pomeni potrditve njegovih javnih dejanj ali političnih mnenj. Pomembno je tudi, da sta beatifikacija in kanonizacija potekali v obdobju katoliškega fundamentalizma v Španiji.
IT
Sveti Janez de Ribera [Rivera] (sp: Juan) se je rodil okoli decembra 1532 (20. marca 1533?) v Sevilli v Španiji. Izhajal je iz plemiške družine, njegov oče Pedro Afan de Ribera pa je bil eden izmed najpomembnejših plemičev v Španiji. Postal je vojvoda Alcalá, imel pa je že veliko drugih nazivov in pomembnih služb. Štirinajst let je na primer vladal Neaplju kot podkralj. Predvsem pa je bil zelo pravičen in pobožen kristjan.
Janez je bil zato deležen občudovanja vredne vzgoje in je na univerzi v Salamanki študiral filozofijo, teologijo in kanonsko pravo. Leta 1557 je bil pri 24 letih posvečen v duhovnika. Nato je postal profesor teologije v Salamanki. Njegove sposobnosti so kmalu postale znane, zaradi njih pa sta ga opazila tako papež Pij V. (1566-72) kot tudi španski kralj Filip II (1556-98). Leta 1562 ga je papež na njegovo žalost imenoval za škofa v Badajozu na jugozahodu Španije blizu portugalske meje. Škofovske dolžnosti je opravljal vestno in goreče, šest let pozneje, leta 1568, pa je bil na zahtevo kralja in papeža nerad in prisiljen sprejeti dostojanstvo nadškofa v Valenciji in naslovnega patriarha v Antiohiji.
To je bila težka in odgovorna služba. Valencija je bila eno od velikih mavrskih španskih kraljestev, ki ga je El Cid v 11. stoletju začasno vrnil krščanstvu, a ga je v 13. stoletju spet izgubilo in nazadnje spet osvojilo. Ko je bil Janez imenovan za nadškofa, je od ponovne osvojitve zadnjega mavrskega kraljestva, Granade, in ustanovitve inkvizicije v Španiji minilo približno 70 let. Sevilla je bila središče podpore tako imenovanim moriskom, prisilno spreobrnjenim in nominalno krščanskim potomcem Mavrov.
Pred letom 1492 je bila Španija rasno mešana družba s tremi religijami: krščanstvom, islamom in judovstvom. Po letu 1492 so poskušali uveljaviti enotnost z izgonom Judov in muslimanov, ki se niso strinjali s krstom. Toda tisti, ki so se dali krstiti, so postali Nuevos cristianos, „novi kristjani“, in so bili lahko osumljeni herezije vse do četrte generacije po domnevni spreobrnitvi. Svobodni poklici in javne službe so bili zanje zaprti, zato so bili drugorazredni državljani. Zaradi tega so „stari kristjani“ nadvse cenili čast in čisto kri ter Judom in moriskom v praksi prepustili vse delo, kar je le-te obogatilo, ter sprožilo grenkobo in sovraštvo ostalih.
Nadškof je bil zelo zaskrbljen zaradi tega, kar je videl kot nevarne dejavnosti moriskov. Njihovo pomanjkanje prave vere in tuj moralni kodeks, ki se je tako zelo razlikoval od tistega, ki ga je Janez poznal v starokrščanski Kastilji, sta ga tako prestrašila in potrla, da je le šest mesecev po imenovanju pisal papežu in ga prosil za odstop, vendar se papež Pij V. s tem ni strinjal.
Janez se je 42 let, vse do svoje smrti leta 1611, trudil potrpežljivo nositi breme odgovornosti, ki ga je skoraj zlomilo. Na stara leta se je breme še povečalo, saj mu je kralj Filip III. (1598-1621) naložil službo namestnika pokrajine Valencia. Med letoma 1578 in 1599 je vodil šest sinod, da bi uresničil sklepe tridentinskega koncila (Trento). Zgradil je številne cerkve in ustanovil kolegij Corpus Christi v Valenciji za izobraževanje laičnih duhovnikov. Leta 1605 je posvetil njegovo cerkev. Kolegij je opremil s knjižnico z dragocenimi rokopisi.
Za vse Janezove odločitve in stališča ni bila značilna enaka stopnja razsvetljenosti, kot je bila značilna za njegove osebne vrline, zato ne smemo pozabiti, da beatifikacijski odlok govori le o osebnih vrlinah in čudežih Božjega služabnika, ki se ga časti, in ne pomeni odobritve vseh njegovih javnih dejanj in političnih stališč. Kljub temu pa je morda zgovorno, da je bil beatificiran in kanoniziran v poznejših obdobjih katoliškega integralizma v Španiji.
Sveti Janez je dediče odličnega kmetijskega sistema Mavrov v rodovitni pokrajini Valencija imel za „gobice, ki so vsrkale vse bogastvo kristjanov“. S tako ostro in gospodarsko zgrešeno sodbo ni bil osamljen, vendar je kot nadškof in vicekralj lahko nekaj ukrenil. Bil je eden od svetovalcev, ki so bili v prvi vrsti odgovorni za edikt iz leta 1609, s katerim so iz Valencije izgnali moriske, ukrep, ki je povzročil takojšnjo brutalnost v velikem obsegu in dolgotrajno gospodarsko nazadovanje.
Nadškof po tragični deportaciji ni dolgo živel. Po dolgi bolezni, ki jo je prenašal z največjo potrpežljivostjo, je umrl 6. januarja 1611 v kolegiju Corpus Christi v Valenciji, ki ga je sam ustanovil in opremil. Njegovi priprošnji so pripisovali številne čudeže. Papež Pij VI. (1775-99) ga je 18. septembra 1796 razglasil za blaženega (listina (Breve) je bila datirana 30. avgusta), sveti Janez XXIII. (1958-63) pa ga je 12. junija 1960 kanoniziral. Njegov spominski dan je dan smrti, 6. januar, omenja pa se tudi 14. januar.
NOR
Sveti Janez (Juan) de Ribera, Sevilla, ok. 1532 – Valencia, 6.I.1611. Svetnik, antiohijski patriarh, badajoški škof, valencijski nadškof, teolog, kanonist in valencijski namestnik.
Janez Enríquez de los Pinelos se je rodil konec leta 1532 v Sevilli kot naravni sin Pedra Enríqueza y Afána de Ribera y Portocarrero, markiza Tarife, vojvode Alcalá, podpredsednika Katalonije (1554-1558) in Neaplja (1558-1571), in gospe Terese de los Pinelos, ki je pripadala bogati trgovski družini.
Zelo zgodaj je izgubil mater, zato je odšel živeti v očetovo hišo (palačo, znano kot Casa de Pilatos), kjer je dobil zgodnjo izobrazbo.
Imel je tri sestre, Katarino, Agnes in Marijo, ki so se rodile drugim materam.
Ker je bil namenjen za duhovniški stan, je njegov oče leta 1536 pridobil odpustek zaradi mladosti, da je lahko sprejel sveti red. Dne 22. maja 1543 je v sevillski cerkvi San Esteban prejel tonzuro, leta 1544 pa so ga poslali na študij kanonike na univerzo v Salamanki. Po končanem študiju je začel študirati teologijo, ki jo je med drugim poslušal pri uglednih profesorjih, kot sta Domingo de Soto in Melchor Cano, in iz katere je diplomiral 31. maja 1557. Nekaj dni prej (8. maja) je bil posvečen v subdiakona, pozneje pa je neznano kdaj prejel še diakonski in prezbiterski red. V letih bivanja v Salamanki je prišel v stik s svetim Janezom Avilskim, svetim Petrom Alkantarskim ter številnimi jezuiti in dominikanci, ki so bili privrženci tridentinske reforme; kupil je veliko število knjig (med njimi vsa Erazmova dela, besedila svetih očetov in uglednih teologov ter najboljše kritične izdaje Svetega pisma), s katerimi je ustanovil pomembno knjižnico, ki je ob njegovi smrti štela dobrih dva tisoč enot. Ker si je želel postati profesor, je kot asistent poučeval teologijo na univerzi v Salamanki, dokler ga ni papež Pij IV. na očetovo prošnjo imenoval za škofa v Badajozu (27. maja 1562), in sicer na predlog Filipa II.
Takoj je prevzel svojo škofijo, kjer je v skladu z duhom tridentinskega koncila opravljal intenzivno pastoralno delo: Takoj po prihodu je opravil pastoralni obisk in marca 1565 sklical škofijsko sinodo, ki ji je decembra sledila še ena, sklicana zaradi izvršitve sklepov koncila cerkvene province Compostela, ki je septembra in novembra istega leta potekal v Salamanki in na katerem je Ribera sodeloval ter nakazal praktična sredstva za reformo škofijskega stanu.
Spodbujal je ljudske misijone s pridigarji, ki so bili izbrani iz vrst privržencev svetega Janeza Avilskega, in osebno izvajal obsežno misijonsko dejavnost, imel več kot sto petdeset pridig, lastnoročno podeljeval zakramente, prihodke škofije namenjal za dobrodelna dela, upošteval dolžnosti stanu in znatno zmanjšal število služabnikov v svoji palači. Čeprav se je leta 1563 in 1566 udeležil autos de fe alumbradov iz Llerene, ga je inkvizitor zaradi njegove povezanosti z nekaterimi spiritualisti štel za osumljenega alumbradizma. Dejansko si je dopisoval s frayem Luisom de Granada (ki ga je povezal s svetim Karlom Borromejskim), pa tudi s svetim Ignacijem iz Lojole, svetim Frančiškom Borgio in sveto Terezijo Jezusovo.
Medtem ga je oče leta 1565 skušal premestiti v škofijo v Malagi, vendar mu to ni uspelo. Več sreče je imel leta 1568, ko se je po smrti nadškofa Fernanda de Loacesa izpraznila mitra v Valencii. Filip II. si je za to mesto zamislil Ribero, saj je bilo delo, ki ga je opravil v Badajozu, zagotovilo, da se bo kljub svoji mladosti uspešno spopadel z izzivi, ki jih je predstavljalo to mesto, zlasti z izvajanjem tridentinske reforme in evangelizacijo Mavrov. Pij V. mu je dodelil naslov antiohijskega patriarha (30. aprila 1568), ki ga je imel pokojni Loaces, in Ribero pohvalil kot „svetilnik celotne Španije, izjemen zgled kreposti in dobrote, vzor slavnih običajev in svetosti“. Čeprav se je prelat upiral spremembi sedeža, ga je monarh uspel prepričati in predstavil njegovo ime papežu, ki ga je 3. decembra istega leta imenoval za nadškofa v Valenciji. Dne 16. februarja 1569 je prisegel kot prokurator, 20. marca pa je vstopil v škofijo in začel dvainštiridesetletni pontifikat, ki je globoko zaznamoval versko, kulturno in celo politično zgodovino Valencie.
Takoj se je lotil reforme univerze, katere obisk mu je naročil monarh. Zaradi pretirane gorečnosti je s kateder nasilno odstranil nekatere profesorje teologije, ki so se mu zdeli nesposobni, in si prizadeval, da bi jezuiti v svojem kolegiju San Pablo v Valenciji priznali poučevanje tega predmeta. Aretacija rektorja in profesorjev, ki so nasprotovali njegovim reformam, je sprožila silovito kampanjo obrekovanja proti njemu, ki jo je morala inkvizicija zatreti z aretacijo približno petdesetih vstajnikov in pregonom nekaterih od njih. Filip II. je, zaskrbljen zaradi obtožb porotnikov v mestu Turja, razveljavil odločitev svojega vizitatorja in odredil, da se odstavljeni profesorji vrnejo na svoja profesorska mesta, s čimer je reforma univerze doživela brodolom. Zaradi zagrenjenosti tega spora je papežu predložil svoj odstop in monarha prosil, naj ga prestavi v škofijo v Kordobo, vendar mu je Pij V. pisal in ga spodbujal, naj vztraja.
Glede na težke verske razmere v škofiji, ki sta jih komajda ublažila pontifikata svetega Tomaža iz Villanove in Martina Pereza de Ayale, bi imel večji uspeh pri pastoralni reformi, na katero je osredotočil vse svoje napore. Instrumenti za njeno izvajanje so bili pastoralna vizitacija, škofijske sinode, ustanovitev semenišča Corpus Christi in reforma redovnikov. Začel je z reformo duhovščine: takoj po prihodu v škofijo je poklical duhovnike v župnijo Santo Tomás in uvedel običaj, da se vsako leto v postnem času zberejo in razpravljajo o zadevah, povezanih z zglednostjo njihovega življenja in opravljanja službe. Sklical je sedem škofijskih sinod (leta 1578, 1584, dve leta 1590, 1594, 1599 in 1607), ki so bile na splošno posvečene reformi duhovščine – ta je bila po njegovem mnenju osnova škofijske reforme – in so narekovale kratke, a učinkovite določbe.
Tako kot v Badajozu je napredoval s svojim osebnim zgledom, pri čemer je pogosto pridigal, včasih pa kot preprost duhovnik opravljal najbolj skromne župnijske naloge.
Da bi uresničil tridentinski dekret o semeniščih in oblikoval izbrano duhovščino, ki bi zagotavljala reformo ljudstva, je leta 1583 ustanovil semenišče Corpus Christi, kjer naj bi „ustvaril diplomante v kreposti in črkah“, ki bi bili „dobri duhovniki“.
Gregor XIII. je ustanovitev odobril leta 1584, delo se je začelo dve leti pozneje in bilo končano leta 1604. Ustanovitev je vključevala lepo kapelo, v kateri naj bi se v skladu s tridentinskimi normami obhajali „reformirani bogoslužni obredi“. Za obe ustanovi, ki ju je postavil pod pokroviteljstvo Corpus Christi, je pripravil konstitucije, po katerih se še vedno ravnata. Podpiral je tudi reformo redovne duhovščine, popravljal zlorabe, spodbujal reformne pobude, v škofijo uvedel kapucine in ustanovil bosonoge avguštince.
Ribera je opravil vsaj enajst pastoralnih obiskov za reformo ljudstva. Kot je sam navedel v poročilu o obisku ad limina, ki ga je leta 1610 poslal v Rim, je „vsako leto za tri ali štiri mesece obiskoval škofijo in preučeval potrebe cerkva in mest“, poleg tega pa je imel „štiri vizitatorje, ki prav tako občasno obiskujejo škofijo, tako da je v enem dvoletnem obdobju večinoma obiskana vsa nadškofija“. Njegova domnevna odgovornost pri zatiranju erasmanstva v Valenciji je bila zanesljivo ovržena, kar kaže, da je patriarh v duhovnih zadevah pokazal strpno ravnovesje, saj je bil bolj reformator kot protireformator, za katerega je bilo značilno spodbujanje ljudske nabožne religioznosti ter preračunljiva in eklektična dvoumnost.
Filip III. ga je imenoval za vicekralja in generalnega kapitana v Valenciji, ki ju je uspešno opravljal od oktobra 1602 do februarja 1604, pri čemer je energično zatiral razbojništvo in korupcijo, posodobil pravosodje in zmanjšal število uradnikov, da bi izboljšal njegovo učinkovitost.
Kar zadeva Moriske, najbolj sporno točko njegovega življenjepisa, je patriarh začel z optimističnim spodbujanjem njihove evangelizacije, v ta namen je ponovno objavil katekizem svojega predhodnika Péreza de Ayale in ga dopolnil, povečal mrežo župnij na območjih Moriskov in financiral rektorje. Leta 1582 pa je ugotovil, da so njegova evangelizacijska prizadevanja neuspešna, zato je začel pozivati k državnemu posredovanju, da bi jih prisilil k opustitvi islamskih običajev, in kot najučinkovitejše sredstvo za rešitev problema navedel izgon, saj so po njegovem mnenju „Mavri, ne Moriski, in notranji sovražniki“. Odtlej je nenehno pozival k izgonu z memorandumi, naslovljenimi na Filipa II. in njegovega naslednika Filipa III. ter napovedoval vstaje in nevarnosti, če izgon ne bo izveden.
Čeprav ni vedel za odločitev o izgonu, ki jo je brez njegove vednosti sprejel državni svet (4. aprila 1609), in čeprav jo je v Valencii poskušal ustaviti, da bi preprečil gospodarsko škodo kraljestvu, je gotovo, da je vojvoda Lerma uporabil njegove argumente, da bi izsilil kraljevo sodbo.
Zaradi „prehlada v prsih“ (akutne pljučnice) je 6. januarja 1611 umrl v vonju svetosti v svojih sobah v kolegiju Corpus Christi. Pij VI. ga je razglasil za blaženega (18. septembra 1796), Janez XXIII. pa za kanonika (12. junija 1960).
Izpostaviti je treba izvrstno in pomembno pokroviteljstvo, ki ga je patriarh razvil na področju umetnosti, saj so zanj delali slikarji Luis de Morales, Gaspar Requena, Francisco Ribalta, Juan Sariñena, Antonio Ricci, Nicolás Borrás, Antonio Estela, Bartolomé Matarana in drugi. Kupil je dela El Greca, F. Zuccara, G. Baglioneja, V. Campija, S. Pulzoneja, M. Venustija, G. B. Novara in številnih drugih; naročil je kopije Caravaggia, F. Baroccija, A. del Sarta in številnih drugih, s katerimi je okrasil svoj kolegij in kapelo Corpus Christi, tako da je ta stavba postala eden najbolj emblematičnih spomenikov v Valenciji in odločilno vplivala na smer valencijskega slikarstva v zlatem obdobju. Nedavno so bile objavljene njegove pridige, čeprav je večina eruditskih opomb, ki jih je pisal na robove Biblije, ostala neobjavljena, prav tako pa tudi zapiski s teoloških tečajev, ki jih je obiskoval v Salamanki.
ES
Views: 35
Zavetniki Koelna, popotnikov, romarjev, krznarjev, izdelovalcev igralnih kart, priprošnjiki proti epilepsiji in neurju
Trije modreci z Vzhoda … ponazarjajo … ljudi, ki so se v vsej zgodovini napotili k Detetu iz Betlehema, da bi ga počastili kot Božjega Sina in se mu poklonili … To so ljudje, ki so se odpravili v neznano, ljudje z neutrudnim srcem. Gnala jih je neizčrpna želja po Bogu in odrešenju sveta. Napolnjevalo jih je pričakovanje in ni jim bilo zadosti, da so imeli zagotovljene prihodke in ugleden družbeni položaj. Iskali so nekaj več. Nedvomno so bili učeni ljudje, poznavalci zvezd, ki so verjetno imeli dobro filozofsko izobrazbo. Toda oni so iskali nekaj več od znanja. Želeli so priti do samega bistva. Spoznati, kako postati zares človek. Zato so želeli izvedeti, ali Bog obstaja ter kje in kako biva. Ali skrbi za nas in kje ga lahko srečamo. Toda ni jim bilo zadosti, da bi samo izvedeli za to. Želeli so doumeti resnico o sebi, o Bogu in svetu. Njihovo zunanje romanje je izražalo njihovo notranjo pot, notranje romanje njihovih src. Bili so ljudje, ki so iskali Boga, ki so šli v pravo smer – k Njemu. Bili so iskalci Boga …
Praznik Gospodovega »razglašenja« se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje »epiphania«. Nedoločnik od te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Nekrščanska helenistična verstva so s to besedo označevala posege božanstva v človeško dogajanje, pri čemer se je božanstvo nenadoma prikazalo in spet naglo izginilo. Besede so se polastili tudi helenistični vladarji, ki so si prisvajali božanski značaj; tako so govorili o »epifaniji«, če se je vladar prikazal ob oknu. Sv. pismo je ta izraz prevzelo, a mu je dalo bistveno drugačen pomen. Tu gre za enkratne in neponovljive zgodovinske dogodke, ki jim je mogoče določiti čas in kraj in v katerih se ljudem razodeva osebni Bog. Epifanije so vedno božji nagovor človeku in zahtevajo s strani ljudi odgovor in odločitev; možna je odklonitev ali pa pritrditev verovanja, ki se mora uveljaviti v dejanju. V sv. pismu načelno ni zasebnih razodetij, zato imajo vse epifanije izrazito občestveni značaj (Lk 24, 30; Jan 21, 12; Jan 20, 24).Starozavezne epifanije Boga (Jahveja) dosežejo svoj višek v Kristusu: teofanije postanejo kristofanije. Svoj vrhunec dobijo ta razodevanja božjega veličastva v epifanijah vstalega Kristusa. Iz časa pred vstajenjem spadajo k epifanijam v ožjem pomenu: Kristusov krst (Mr 1, 9 sl), spremenjenje na gori (Mr 9, 2 sl) in hoja po morju (Mr 6, 45 sl; Jan 6, 16 sl). Seveda se tudi v kristofanijah razodeva Bog sam. Saj je Kristus »odsvit božjega veličastva in podoba njegovega bitja« (Hebr 1, 3). – »Zakaj Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa« (2 Kor 4, 6).Z vedno globljim razumevanjem je nova zaveza razvijala tudi teologijo epifanije. Po mislih sv. Janeza je celotno Gospodovo življenje na zemlji epifanija, katero evangelist himnično poveličuje v začetku svojega prvega lista: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli… Življenje se je razodelo in smo videli in spričujemo ter vam oznanjamo večno življenje …« V teh epifanijah zasije v posebnih trenutkih Kristusovo božje veličastvo (= doxa) iz svoje zastrtosti (prim. Jan 6, 16 sl). Sv. Pavel uporablja izraz epifanija, ko govori o tem, kako bo Kristus ob koncu sveta »s sijajem svojega prihoda« uničil »skrivnost hudobije« (2 Tes 2, 7. 8). V pastoralnih listih nanaša epifanijo zdaj na dovršitev Kristusovega kraljestva (1 Tim 6, 14; Tit 2, 13), zdaj na bolj nedoločen način na paruzijo, to je na drugi prihod Kristusov (2 Tim 4, 1. 8). Besedi epifanija in paruzija po smislu pomenita isto in zato ima slovenski prevod teh Pavlovih mest za obe izraz »prihod«. Prvi in drugi »prihod« sta kakor dva stebra, med katerima je razpeto krščansko življenje kot vmesni čas in od koder to življenje dobiva hkrati moč in smer (1 Tim 6, 12 sl; 2 Tim 1, 9 sl; 4, 1 sl; Tit 2, 11 sl). Pri tem ima epifanija vlogo vzgojnega dejavnika. Zdaj moremo globlje in bolje razumeti skrivnost, ki jo obhajamo na praznik Gospodove epifanije ali razglašenja. Ob Kristusovem rojstvu se božja »epifanija« v ožjem in polnejšem pomenu še ni izvršila – Kristus se v svojem polnem mesijanskem veličastvu še ni razodel. V nekem odsevu pa se je Jezus spričo dogodkov, ki so njegovo rojstvo spremljali, Mariji in Jožefu ter nekaterim betlehemskim pastirjem vendarle dal spoznati kot obljubljeni Mesija. Zato more Cerkev že na ta dogodek odrešitvene zgodovine obračati besede sv. Pavla: »Razodela (grški izvirnik ima: »Epephane«; v prejšnjem slov. prevodu je bilo »Prikazala«) se je milost božja, ki prinaša zveličanje (bolje bi bilo prevesti z besedo »odrešenje«) vsem ljudem …Ko šo v začetku 4. stol. poleg praznika 25. decembra tudi na Zahodu uvedli še praznik 6. januarja, uveljavljen najprej na Vzhodu (bogojavljenje), so z besedo »epifanija« začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega.Stik z judovskimi izseljenci in njihovimi svetimi knjigami (v 4 Mojz 24, 17 govori Balaam o prihodnjem odrešeniku: »Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba…«), tedanje zelo razširjeno živo pričakovanje skorajšnjega obljubljenega Mesija, nastop nenavadne zvezde in v zvezi s tem delovanje notranje milosti – vse to skupaj je nagnilo zelo izobražene opazovavce zvezd, bivajoče v Mezopotamiji, Arabiji ali v Perziji, da so se odpravili na dolgo in zelo naporno pot. V Jeruzalemu so vprašali: »Kje je judovski kralj, ki je rojen?« (Mt 2, 2). In Kristus se je kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti, katerima se je kot pravi človek podvrgel, prvikrat razodel zastopnikom poganskih narodov kot mesijanski kralj.Modri so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«; v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To izraža sv. Leon Veliki ( † 461) v svojem govoru na ta praznik: »Veselite se v Gospodu, preljubi… Zakaj malo dni po slovesnosti Kristusovega rojstva nam je zasijal praznik njegovega razglašenja. Njega, ki ga je oni dan Devica rodila, je ta dan svet spoznal. Učlovečena Beseda je začetek našega zveličanja tako modro uredila, da je bil Jezus ob rojstvu vernim razodet, preganjavcem pa je ostal zakrit. Že takrat so nebesa božjo slavo oznanjala in se je glas resnice razlegal po vseh deželah, ko se je pastirjem prikazala vojska angelov in naznanila Zveličarjevo rojstvo. Pred Modrimi je šla zvezda in jih je privedla k njemu, da so ga molili.
Tako se je rojstvo pravega Kralja zasvetilo od sončnega vzhoda do zahoda.V modrih, ki molijo Kristusa, torej, preljubi, spoznajmo prvence našega poklica v veri. Z radostjo v srcu obhajajmo začetek blaženega upanja; odtlej imamo namreč dostop do večne dediščine; odtlej so namreč razkrite skrivnosti sv. pisma, ki govori o Kristusu; in je resnica, ki je judovska zaslepljenost ne sprejme, nad vse narode razlila svojo luč« (Sermo 2 de Epiph.).Modri so tedaj Kristusa priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Zato posebno zahodna liturgija na ta praznik slavi predvsem Kristusovo kraljestvo. To vidimo že iz slovesno-mogočnega vstopnega speva mašnega formularja za ta praznik: »Glejte, prišel je vladar, Gospod; v njegovi roki je kraljestvo in oblast in vladarstvo«. V liturgičnih tekstih so psalmi, ki živo podčrtavajo isto misel, zlasti »kraljevski« psalm 71. Isto velja o drugih besedilih. Reči smemo, da je praznik Gospodovega razglašenja stari praznik Kristusa Kralja. Le zato je moglo biti potrebno, da je bil v našem stoletju postavljen nov praznik Kristusa Kralja, ker v primeri z božičnim praznikom praznik razglašenja Gospodovega vernikov še daleč ni tako življenjsko pritegnil, pač tudi zaradi nezadostnega oznanjevanja v tej smeri. Razen tega je ponekod, npr. v Franciji, praznik že zdavnaj postal delavnik. Rimske liturgične knjige razvijajo za ta praznik zlasti motiv zvezde in darov, s katerimi so modri priznali Kristusa za kralja nad vsem stvarstvom. Kolikor je govor o Gospodovem rojstvu, gre le za razodetje tega rojstva poganskim narodom. V Rimu je v ospredju poklonitev modrih Kralju-Mesiju. To spet razberemo iz govorov Leona Velikega, ki vidi v tem edini predmet praznovanja na dan 6. januarja. V že omenjenem govoru pravi papež Leon, ko preide na nravstveno-spodbudni vidik prazniške skrivnosti: »Njega, ki so ga modri počastili, ko je kot dete ležal v jaslih, molimo mi, ko kot vsemogočni kralj vlada v nebesih. Kakor so oni iz svojih zakladov Gospodu darovali darove skrivnostnega pomena, tako še mi iz svojih src darujemo darove, ki so Boga vredni. Sicer on daje sleherni dobri dar, vendar pa hrepeni po sadovih naše gorečnosti. Zakaj nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo božje zapovedi spolnjevati. Nikar njegovih darov ne sprejemajte brez koristi! To, kar nam je podelil, naj vas vodi k večnim dobrinam, ki jih je obljubil!« Epifanija v pomenu razodetja Kristusovega kraljevsko-mesijanskega veličastva je na neki način predmet praznovanja tudi na nedelje po Gospodovem razglašenju (razen prve, ki je posvečena sv. družini, pa to je bilo uvedeno šele v 19. stol.). Evangeliji teh nedelj postavljajo pred nas napredujoče razodevanje Odrešenikove moči: čudež v Kani; ozdravitev gobavca in stotnikovega sina; pomiritev viharja na morju; na naslednje nedelje pridejo prilike, ki ponazarjajo prihod Kristusovega kraljestva in tudi s tem razvijajo skrivnost epifanije. Skrivnost Jezusovega krsta, ki je v duhovnih dnevnicah za praznik Gospodovega razglašenja vsaj omenjen, se zdaj v zahodni liturgiji obhaja posebej na sklepni dan prazniške osmine.dr. Anton StrleIz okrožnice Mediator Dei (št. 154):Ko nam liturgija s slovesnim praznikom razglašenja Gospodovega kliče v spomin, kako so bili pogani poklicani h krščanski veri, hoče od nas, da se vsak dan zahvaljujemo večnemu Bogu za tako veliko dobroto, da z močno vero hrepenimo po živem, pravem Bogu, pobožno in globoko spoznavamo nadnaravne reči ter ljubimo molk in premišljevanje, da bi tako laže zrli in umevali nebeške darove.
Zakaj so začeli »modre« imenovati »kralje«? Nam se to zdi kar naravno, saj darovanjski spev na ta praznik uporablja besedilo iz 71. psalma, verz 10 in 11: Kralji iz Tarsa in z otokov bodo dajali darila, kralji Arabcev in iz Sabe bodo prinašali darove. Vsi kralji se mu bodo klanjali, vsi narodi mu bodo služili. – Kljub temu je treba vedeti, da v prvih krščanskih stoletjih prevladuje samo misel na razglašenje in modri še nimajo zanje tolikšnega pomena, da bi jih enačili s kralji. Edini Tertulijan (u. po l. 220) trdi, da so bili modri skoraj tako ugledni kakor kralji (fere reges). Šele v 6. stol. po Kr. začno uporabljati izraz kralji na splošno. Tako jih imenuje med prvimi sv. Cezarij iz Arelata (u. 542). Kdor je bral sv. pismo, ki navaja na majhnem prostoru okrog Mrtvega morja kar devet kraljev (štirje kralji se tu bore proti petim, gl. 1 Mojz 14, 9), se mu je naslov kralj zdel povsem naraven. Ker kralje omenja tudi mašni obred, tako imenovanje ni nikogar motilo.Nekako istočasno in pod enakim vplivom se je ljudska predstava za stalno oprijela mnenja, da so kralji bili trije. Matej ne navaja nobenega števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo in miro. Kaj je bolj naravno, kakor odtod sklepati, da so bili trije tudi darovavci? Tri osebe (ne še kralje!) omenja že zelo ugledni in učeni Origen (PG XII, 238), za njim sv. Maksim iz Torina in posebno še papež Leon I. (PL LIV, 235, 254 sl). Apologet Irenej (u. 202) prvi razlaga trojni dar modrih simbolično (zlato velja kralju, kadilo Bogu, mira človeku), vendar se ne govori o treh modrih. Tudi slike v katakombah upodabljajo po 2, 4 ali še več modrih, in še v 12. stol. sta upodobljena na freski v Barceloni le dva »kralja«. Vendar je sčasoma obveljala misel in z njo upodabljanje treh kraljev, ki nanjo naletimo tudi že v katakombah.Kako so se trije kralji imenovali? Imena v sv. pismu niso zapisana, tudi cerkveni očeti, ki so veliki realisti, do 6. stol. o njih molče. Vedoželjnim kristjanom so priskočile na pomoč legende. Legendam so odprli vrata ponarejeni evangeliji (apokrifi), ki so pustili veljavo domišljiji. Najstarejša, že v 6. stol. zapisana legenda izvira iz Perzije. Pripoveduje v zvezi z izročilom o devici – materi, da so magi opazili svetlo zvezdo, spoznali spolnitev prerokbe o novem kralju, na gori Nud dvignili zakopan zaklad zlata, kadila in mire ter ga nesli novorojenemu. (Zaklad naj bi v gori Nud skril že Adam in ukazal sinu Setu, naj potomcem naroči, da ga izroče odrešeniku, kadar bo tega naznanila zvezda). Zaklad so odnesli trije možje (modreci): Hormizd (iz Perzije), Jazdegard (iz Sabe) in Peroz (iz Sebe). Našli so dete in oznanili rojakom Mesijo. Pozneje jih je krstil apostol Tomaž. Iz 8. stol. je znana podobna sirska legenda, le da omenja, da so modri, dokler ni vzšla prava zvezda, vsako leto po tri dni molili na gori za razodetje. Ko jim je bilo po zvezdi dano znamenje, jih je šlo 12 do Betlehema in so nato doma pričali za Odrešenika. Tudi te je krstil apostol Tomaž. Imena teh 12 so v raznih rokopisih različno navedena, a zdaj niso več važna. Do nas so prodrla šele imena iz tretje legende, ki je nastala v Armeniji, znana pa je bila tudi v Arabiji in celo v Etiopiji. Ta legenda pravi, da so šli iskat Zveličarja trije modri: Melgon iz Perzije, Baltasar iz Indije in Gašpar iz Arabije. Jezusa so videli tri dni zapored, prvič kot dete, drugič kot odraslega, tretjič od mrtvih vstalega. Marija jim je dala v spomin dar, ki ga legenda v vsakem kraju drugače opisuje (kruh, kamen, ovoj) in po pomenu določa. Znameniti popotnik Marko Polo (u. 1323) je to legendo slišal v Armeniji, prodrla pa je že prej po drugih potih v Evropo, saj je bila že v 7. stol. zapisana v nekem pariškem rokopisu. Z njo so prišla k nam tudi imena treh kraljev, le Melgon je dobil obliko Melhior, pa tudi druga imena so ponekod nekoliko predrugačili. Na Zahodu so vsakemu od treh kraljev pobliže določili posebno vlogo, starost, obleko in rod. Po rokopisu iz Ravene nosi Baltasar kadilo in se oblači kot dostojanstvenik, Melhior daruje miro in ima na sebi oblačilo spokornikov, Gaspar nudi v dar zlato, oblečen pa je kakor ženin. Beda Častitljivi (8. stol.) je vse tri še natančneje popisal glede barve oblek in določil njihovo starost: Melhior je star, plešast, ima pa dolgo brado in poklanja zlato, Gaspar je mlad, brez brade, bogato oblečen, daruje pa kadilo, Baltasar je temnopolt, obleko ima rdečo in belo, nosi pa miro. V 9. stol. že beremo, da je Melhior predstavnik Afrike in po rodu Hamit, Baltasar kot Semit predstavlja Azijo, beli Gaspar pa Evropo.
Najživahnejša je oblika evropske legende iz 13. stoletja, kakor se je razvila v Kölnu, že tedaj in pozneje prvem središču češčenja sv. treh kraljev. Ta legenda ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije in je zato temne polti, Gaspar iz Tarsa in je tako zastopnik Arijcev, Baltasar pa iz Sabe in tako kot Arabec zastopa Semite. Vsi trije so se sešli šele v Jeruzalemu, vse tri je posvetil pozneje sv. Tomaž za škofe in vsi trije so umrli isti mesec: Melhior 1., Baltasar 6. in Gaspar 11. januarja. T. i. »zlata legenda« je opis še dalje razpredla in s pesniško pobožnostjo okrasila. Postali so veliki priprošnjiki v nebesih zlasti za popotnike in romarje. Zaradi tega so gostilničarji radi imenovali svoja gostišča »Pri kroni« (dostaviti je treba: treh kraljev) ali »Pri zamorcu« (pač po Melhioru ali Baltasarju). Ker se zemeljska pot neha s smrtjo, so se jim priporočali za milost srečne smrti in ozdravljenja od božjasti. Dobili so svoje mesto tudi pri igralnih kartah in postali tako zavetniki papirničarjev. Zelo so jih častili tudi krznarji.Čeprav se Cerkev o tem ni nikoli uradno izjavila, so verniki radi verjeli zgodbam o relikvijah sv. treh kraljev. Legenda ve povedati, da jih je našla sv. Helena in dala hraniti v Carigrad. Cesar Mavrikij naj bi jih bil podaril milanskemu škofu sv. Evstorgiju (po l. 500). Ko je l. 1162 cesar Friderik I. Barbarosa zavzel Milan, je dal relikvije prenesti v Köln ob Renu, in tako je to mesto ob Renu zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. Sv. trem kraljem v čast so začeli zidati 1249 sedanjo veličastno gotsko stolnico, da je mogla sprejemati množice romarjev, ki so se zgrinjali v Köln. L. 1903-04 so nekaj svetinj spet vrnili nazaj v Milan. Mesto Köln, pri nas znano pod imenom Kelmorajn (Köln am Rhein), je privabljalo tudi velike množice slovenskih romarjev, častivcev sv. treh kraljev. Kakor v Aachenu, kjer so hranili »štiri velike svetinje« oblačil Jezusa in Marije (razen nekaj »malih svetinj«), so tudi v Kölnu istočasno na vsakih sedem let izpostavljali svetokraljevske relikvije v javno češčenje (druga leta so bile redno skrbno shranjene v zakladnici). V 14. stoletju se je začelo romanje Slovencev v Köln (in Aachen) in do 1775, ko ga je prepovedal cesar Jožef II., so vsakih sedem let (razen ob času vojska) odhajale velike slovenske skupine na to dolgo pot. Romanja se je udeležilo včasih do 300 naših ljudi, ki so se vrnili domov šele po treh mesecih. Prav do prve svetovne vojne se je pozneje obnovljeno romanje nadaljevalo, a v mnogo manjših skupinah. Zgodovino te božjepotne navade je l. 1903 za mohorjane opisal v knjigi V Kelmorajn dr. Andrej Karlin, ki je bil najprej škof v Trstu, nazadnje pa v Mariboru (u. 1933). Mnogo podrobnosti je o tem nedavno objavil Jože Stabej (Razprave SAZU II/VI/1965) pod naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje. – Romarji v Kelmorajn so tudi pospeševali pobožno češčenje sv. treh kraljev, ki se je širilo gotovo še pod drugimi vplivi in je zajelo vse naše pokrajine. Do konca 14. stoletja ne poznamo na Slovenskem še nobene cerkve, posvečene v čast sv. trem kraljem, proti koncu srednjega in v začetku novega veka pa se take cerkve hitro množijo, tako jih je zdaj pri nas in v najbližjem hrvatskem sosedstvu kar 25. Po večini so to bile podružne cerkve, od katerih so nekatere pozneje postale župnijske, zakaj patrociniji za župnije so bili že prej oddani. Po starih župnijskih cerkvah in mnogih podružnicah so v času gotike, nekaj tudi pozneje, želeli imeti vsaj lepe slike (freske) sv. treh kraljev, posebno živopisni »poklon modrih« detetu Jezusu. Tako je pri nas nastalo nekaj umetnin, ki sodijo med najlepši okras naših cerkva, prvenstveno božjepotnih. Po hišah so stavili na steno slikani ali tiskani »hišni žegen« z molitvami k Jezusu in trem kraljem. 6. januar se je razvil v izrazit družinski praznik, ki so ga začenjali s kajenjem na predvečer, znan marsikje kot »tretji sveti večer« (prejšnja dva sta božični in »starega leta« dan). Po kajenju in molitvah so na podboje vrat zapisovali začetne črke treh svetnikov, povezane s križci (G + M + B). Večkrat so bili ti znaki izrezljani iz blagoslovljenega lesa. Zadnji čas se obnavlja stara krščanska navada, da družine naprošajo duhovnika, naj jim pride blagoslovit hišo ali stanovanje v osmini tega praznika.Kako prisrčno in zaupno je bilo češčenje sv. treh kraljev med Slovenci, moremo spoznati iz narodopisnega blaga, ki prinaša mnogo pripovedi o varstvu sv. treh kraljev in mnogo legend, ki so postavljene povsem v občutje slovenske domačnosti. Nekaj legend ima izrazito pesniški značaj, nekaj pa so jih tudi besedni umetniki po ljudskem izročilu prelili v sodobno umetniško obliko, tako npr. pesnik Oton Župančič: Sveti trije kralji. Pesem je nastala iz zelo razširjene vere v svete tri kralje: kdor jih namreč časti in se jim posti od zgodnje mladosti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko pripravi nanjo.
Slovesni praznik Gospodovega Razglašenja, v katerem slavimo trojno razodetje velikega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa: v Betlehemu, kjer so modri dete Jezusa molili; v Jordanu je bil krščen od Janeza, od Svetega Duha maziljen in od Boga Očeta poklican; v Kani Galilejski je spremenil vodo v vino in razodel svojo slavo.
Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude – Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca – črnca… Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec…« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v “Kelmorajn”.
Egiptovski zakonski par. Svojo hišo sta spremenila v zavetišče za reveže, skrbela sta tudi za bolnike. Julijan je bil ubit kot mučenec leta 304 (ali 311). Njegova žena je umrla že pred tem.
Grški pasijon teh svetnikov še ni bil objavljen (napovedana pa je študija F. Halkina); po drugi strani pa so luč sveta (v različnih recenzijah) ugledale številne izdaje prevoda oziroma bolje rečeno latinske priredbe tega, ki nam omogočajo spoznati njihovo zgodovino ali vsaj to, kar so o teh mučencih iz Antinoe zapisali antični hagiografi (ime Antiohija je vsekakor treba zavrniti, zmeda pa, kot omenjeno, verjetno izhaja iz napačne interpretacije skrajšanega imena Ant. Antinoé je bilo mesto v Egiptu, ki ga je leta 130 ustanovil Rimljan Hadrijan. Ostanke lahko najdete pribl. 300 km južno od Kaira. Večina najdb iz Antinoèja je datiranih v 3. do 7. stoletje našega štetja.).
Po legendi sta Julijan in njegova žena Bazilisa živela v deviškem zakonu in živela asketsko življenje. Svojo hišo v Antinoë sta spremenila v zavetišče za pomoči potrebne in kraj za oskrbo bolnikov. Na njene molitve so se vžgali in zgoreli maliki. Ko je bil Julijan med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom ujet kot mučenec – njegova žena je že umrla -, je v ječi spreobrnil Celsusa, Marcijanovega sina, in njegovo mater Marcanillo (Marcionillo), ki sta bila nato skupaj z njim mučena in nazadnje usmrčena.
Njun izvirni pasijon navaja, da sta v krutem preganjanju kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom (284-305) in njegovim sovladarjem Maksimijanom Herkulom (286-305) doživela mučeništvo. Bazilisa naj bi najprej doživela mučeništvo v precej skrivnostnih okoliščinah, medtem ko poznejša različica legende pravi, da je pred izbruhom preganjanj konec tretjega stoletja izčrpana po vseh svojih prizadevanjih za uboge umrla sveto smrtjo.
Sveti Julijan, slavni Gospodov mučenec, se je rodil v Antiohiji, metropoli Sirije, in je bil edini sin svojih staršev, ki so bili slavni, bogati in bogaboječi kristjani. Vzgajali so ga v hvalevrednih nazorih in poskrbeli, da se je naučil vseh dobrih črk, ki se jih je zlahka naučil zaradi svoje velike sposobnosti in bistroumnosti ter naklonjenosti do znanosti. V tistem času je bilo v Antiohiji veliko kristjanov in svetnikov, ki jih je krepostni deček obiskoval z veliko predanostjo in nežnostjo ter si želel, da bi jih posnemal in svojo dušo obogatil z zakladom vseh kreposti. Ko je bil star že osemnajst let, so ga starši prepričevali, naj se poroči, in mu za to prinašali številne razloge, ki so temeljili na strahu pred Bogom in na nevarnosti, da bi kot mladenič padel, ter na nasledstvu in uveljavitvi njegove hiše. Julijanovi nameni so bili povsem drugačni; dal je namreč zaobljubo čistosti in jo je želel popolnoma izpolniti; toda ko je videl prošnjo, ki so mu jo dali starši, in zatajil svojo željo, jih je prosil za sedemdnevni odlog, da bi razmislil o tem vprašanju in ga priporočil Bogu. Julijan je ta čas preživel v molitvi in dan in noč prosil našega Gospoda, naj ga vodi tako, da bo, ne da bi nasprotoval volji staršev, ohranil devištvo in čistost, kot mu je obljubil. V noči na zadnji dan sedmih dni, ko je bil sveti fant utrujen od molitve in posta, je zaspal in Gospod se mu je prikazal v sanjah, ga potolažil in mu naročil, naj uboga starše in se poroči, ter mu zagotovil, da ne bo izgubil svoje čistosti, ampak da bo po njegovem zgledu ženska, ki mu jo je pripravil, ohranila in ostala devica ter bo priložnost za druge, da jih posnemajo in postanejo državljani nebes. Gospod mu je to rekel in se ga dotaknil z roko ter dodal: „Bori se možato, Julijan, in tvoje srce se ne bo zlomilo. Ob tem videnju je bil Julijan potolažen in opogumljen ter se je Bogu zahvalil za to veliko dobroto; staršem je odgovoril, da bo storil, kar so mu ukazali, za kar so bili zelo veseli. Nato sta si poiskala sinu primerno ženo in po božjem naročilu sta našla pošteno, bogato in lepo dekle, velikega rodu in edino od svojih staršev, ki ji je bilo ime Bazilisa. Dogovorili so se za poroko in prišel je dan poroke: navzočih je bilo veliko ljudi iz tiste pokrajine in plemstva tistega mesta: bile so pojedine in veselja, kot je v navadi, glede na kakovost neveste in ženina, ki sta bila tako pomembna. Julijan, čeprav je bil navzven vesel in nasmejan, je bil v notranjosti zelo otožen in je z izjemno naklonjenostjo in ljubeznijo do čistosti prosil Gospoda, naj ga ohrani. Ko je prišel večer in sta bila ženin in nevesta skupaj v svoji spalnici, je bilo ob nepravi uri in izven letnega časa v sobi čutiti zelo sladek vonj vrtnic in lilij. Bazilika se je začudila in vprašala moža, kaj je ta vonj, ki ga je čutila, in od kod prihaja; ker ni bil čas za rože in je bil vonj bolj podoben vonju nebes kot zemlje, in ji je tako ukradel srce, da je pozabila, da je njegova žena, in na zakonske radosti. Julijan je odgovoril: „Prav sladek vonj, ki ga čutiš, ni, o Bazilika, moja žena, posledica časa, ampak Kristusa, ljubitelja čistosti; in on ljubi tiste, ki jo ohranjajo, in jim veliko daje ter jim podarja večno življenje; to ti obljubljam v njegovem imenu, če privoliš z menoj, da bova oba, ki mu podariva svoje devištvo, živela čista kot brat in sestra, izpolnila njegove zapovedi in bila vredna posoda njegove božanske milosti. Bazilika, ko je slišala te besede svojega moža Julijana, mu je odgovorila, da ve, da so resnične, in da ji nič ne more biti bolj všeč, kot da z njim ohrani čistost in s služenjem Bogu doseže krono, ki jo je on obljubil devicam. Tedaj je Julijan vstal s postelje in se, klečeč na tleh, zahvalil našemu Gospodu za milost, ki jima jo je izkazal, ter ga ljubeznivo prosil, naj ga potrdi v njegovih dobrih odločitvah in željah; enako je storila tudi Bazilisa, klečeč ob svojem možu; in medtem ko sta to oba počela, se je soba začela tresti in nenadoma je zasijala tako nebeška in presežna svetloba, da je zasenčila vse luči, ki so bile v njej. V sobi sta se pojavila dva zbora: eden velike množice svetnikov, ki jim je predsedoval Kristus, naš Odrešenik, drugi pa nešteto devic, med katerimi je bila Devica devic in Mati Božja, naša Gospa. Zbor svetnikov je začel sladko peti: „Zmagal si, Julijan: zmagala si.“ Zbor devic je nadaljeval glasbo z najnežnejšo harmonijo in govoril: „Blagor ti, Bazilika, ki si sledila svetim nasvetom in si prezirala prevarantske užitke sveta ter se naredila vredno večnega življenja.“
Tedaj sta na Odrešenikov ukaz prišla dva moža, oblečena v belo, z zlatimi trakovi na prsih, v rokah pa sta držala dve kroni; prišla sta k Julijanu in Baziliki in jima rekla: „Vstani kot zmagovalca in boš zapisana v našo vrsto.“ Vzela sta roke obeh svetnikov in ju stisnila skupaj. Nato sta zagledala knjigo, ki se je svetila bolj kot srebro in je bila napisana z zlatimi črkami, in Julijanu so ukazali, naj bere v njej, in prebral je ta stavek: „Kdor bo v želji, da bi služil Bogu, preziral prazne okuse sveta, kakor si to storil ti, Julijan, bo zapisan v število tistih, ki se niso oskrunili z ženskami; Bazilika pa bo zaradi svoje misli, da bo ostala devica, uvrščena v zbor devic, katerega prvo mesto pripada Mariji, materi Jezusa Kristusa. “ Potem so knjigo zaprli in vsa ta množica svetnikov je rekla: „Amen.“ Starec, ki jo je držal, pa: „V tej knjigi,“ je rekel, „ki jo vidiš, so zapisani čisti, zmerni, resnični, usmiljeni, ponižni in krotki možje: tisti, ki so imeli neomajno ljubezen in potrpežljivost v svojih delih: tisti, ki so za Kristusa zapustili očeta in mater, otroke, premoženje in bogastvo, in tisti, ki so za Kristusa dali svoje življenje, kakor ga boš dal ti, Julijan.“ S tem je videnje izginilo in Julijan in Bazilika sta se izročila Gospodu ter vso tisto noč preživela v molitvi ter hvalnicah in pesmih v njegovo slavo, pri čemer sta se mu neskončno zahvaljevala za neprimerljivo milost, ki jima jo je izkazal. Naslednji dan se je zjasnilo in svetnika sta s prikrivanjem tega, kar sta videla, in s prikrivanjem odločenosti, ki sta jo imela, navzven izpolnila poročno slavje in številne ljudi, ki so jima prišli čestitat. Kmalu zatem je naš Gospod z naravno smrtjo vzel k sebi Julianove in Bazilijine starše in jima zapustil dediščino njunih posestev, ki so bila zelo bogata. Takoj sta jih začela pridno porabljati za pomoč ubogim in se nista zadovoljila z odpravljanjem telesnih potreb, da bi pridobila duše in jih bolj pripeljala k Bogu, sta se ločila in odšla živet v dve oddaljeni hiši: Julijanovo hišo so obiskovali ljudje vseh stanov in okolij, on pa jih je s svojim zgledom in sladkimi besedami poučeval in učil, naj objamejo Kristusa in se odpovejo vsem stvarem sveta: In mnogi so to storili in sledili evangeljskim nasvetom; in da bi to lažje storili, so ustanovili samostane in se zaprli v njih, ki jih je upravljal sveti Julijan; tako je ravnala tudi Bazilika, po katere svetem življenju in nebeških napotkih so se številne deklice in ženske ločile od telesnih užitkov; zapustile so starše, sorodnike, hiše in posestva ter živele v redovniškem življenju pod njeno poslušnostjo in sveto disciplino. Sloves o Julijanu in Baziliki se je razširil daleč naokoli v veliko Kristusovo slavo in v vzgojo vernikov.
O vsem tem je bil obveščen predsednik, ki je o tem obvestil cesarje, ti pa so mu ukazali, naj muči in ubije svetega Julijana in vse, ki so sledili Kristusovi veri, tako da jih da sežgati v kadeh, napolnjenih z oljem, ribami, smolo in drugimi snovmi, iz katerih se podžiga ogenj. Po tem cesarjevem odgovoru je Marcijan ukazal, naj na trgu postavijo njegovo sodišče in pred njega privedejo svetega Julijana in vse druge njegove svete tovariše; in medtem ko so opravljali svoje posle, se je zgodilo, da je predsednik, ko so šli mimo z mrličem, ki so ga nekateri pogani peljali pokopat, ukazal, naj se ustavijo, in v posmeh svetemu Julijanu ga je prosil, naj ga vrne v življenje. Sveti Julijan je to storil z veliko lahkoto, ne da bi se oziral na Marcijanovo namero ali na to, kar si je zaslužila njegova nevera, ampak je upal, da se bo s tem čudežem povečala Kristusova slava, pogani bodo osramočeni, kristjani pa bolj opogumljeni. Predsednik je bil osupel, ko je pred svojimi očmi videl mrtvega živega, še bolj pa, ko ga je slišal govoriti in z močnimi glasovi govoriti, da so bogovi, ki jih častijo, demoni in da je edino Jezus Kristus pravi Bog; da so ga neke črne in strašne pošasti odpeljale v večni ogenj, ker je bil pogan, in da mu je Bog ukazal, naj se vrne v telo, da bi z molitvijo svetega Julijana opravil pokoro, in da naj se po smrti spove za Boga, ki ga je v življenju zanikal. To drugo pričevanje iz nebes, tako veliko in tako močno, ni bilo dovolj, da bi omehčalo Marcijanovo srce, trše od kamenja; vendar je ukazal, naj mrtvega, ki je vstal od mrtvih, vzamejo, da bi se vrnil in umrl za Kristusa s svetimi mučenci, ki so bili tam; ker pa njegovo srce ni trpelo, da bi videl umreti lastnega sina, je zadevo zaupal svojemu poročniku, sam pa se je zelo žalosten in jokajoč umaknil v svoj dom. Izrekli so kruto sodbo, pripravili enaintrideset kadi, polnih smole in rib, mučence slekli do golega, jih vrgli vanje in jih zažgali pred vsem mestom Antiohija, ki je bilo navzoče pri tej predstavi. Tiranovi služabniki so zakurili in prižgali ogenj, ljudstvo pa je kričalo in vpilo ter prelilo veliko solz, ko je videlo svetega Julijana, otroka Celsusa in toliko nedolžnih umreti tako hude smrti. Sveti mučenci so se s pogledom, uprtim v nebo, s ponižnim, krotkim in veselim srcem zahvalili Gospodu za veliko milost, ki jim jo je izkazal, in se mu v vonju krotkosti darovali kot žrtveno daritev. Vsi angeli so jih gledali in se čudili tako veliki moči in stanovitnosti; in Gospod angelov, ki jim jo je dajal, da bi bil v njih bolj poveličan, je povzročil, da je ogenj ugasnil in svetniki so iz njega prišli bolj bleščeči in čisti, kot pride zlato iz lončka, brez vsake poškodbe, in sredi plamenov so slišali glasove angelov, ki so jim dali glasbo. Marcijan je bil kot mrtev, ko je slišal, kaj je Bog storil s svojimi svetniki; čeprav je vedno verjel, da gre za umetnost nesmrtnosti in ne za božjo krepost, se ni popravil, ampak je vprašal svetega Julijana, kje in kako se je naučil toliko čarovniških veščin, da je lahko počel take stvari. Prosil ga je pri Bogu, ki ga je častil, naj mu pove resnico. Sveti mu je odgovoril, da je Bog avtor takšnih čudežev in da je način, kako to doseči, ta, da si prizadeva odvreči od sebe kot nekoristne skrbi tega sveta in služiti Kristusu ter pred njegovo ljubeznijo ne postavljati očeta, matere, žene, otrok in nobene druge časne in minljive stvari tega življenja: kajti kdor bi, pravi, skrbel za odpravljanje potreb ubogih, kdor se ne bi pustil podvreči skrbi ubogih in kdor bi se ne pustil podvreči skrbi Boga, tega ne bi zmogel storiti: Kdor se ne podreja svojim apetitom, kdor nepotrpežljivost premaguje s potrpežljivostjo in žaljivke z dobrimi deli, kdor se raje trudi biti svet, kot da bi se zdel svet; kdor je resnično ponižen in prezira svet ter sprejema Kristusa in hodi po njegovih stopinjah, bo pravi Kristusov učenec in bo delal čudesa, ki jih delamo kristjani.
5 V Antiohiji je bil tempelj, posvečen bogovom, in bil je zelo veličasten, saj tla in stene niso bile iz marmorja ali drugih bogatih kamnov, ampak so bile obložene s ploščami iz najčistejšega zlata, sklepniki pa so bili okrašeni z dragimi kamni. Ta tempelj so zaradi večjega spoštovanja le redko odprli. Marcijan je naročil duhovnikom, naj pripravijo velike daritve in žrtve, ki naj bi jih v tem templju darovali nesmrtnim bogovom, in z mehkimi besedami, ker je videl, da trde besede ne pomagajo, je prosil svetega Julijana, naj prizna in v tem imenitnem in veličastnem templju izkaže spoštovanje bogovom, vladarjem sveta in zavetnikom cesarstva. Sveti Julijan mu je odgovoril, da naj v templju zbere vse svoje duhovnike, da bodo priče žrtve, ki jo bo daroval. Marcijan je verjel, da je sveti Julijan že spremenjen in da mu je z željo po življenju želel dati zadovoljstvo, da ne bi umrl, zato je z velikim veseljem ukazal vsem duhovnikom, ki jih je bilo skoraj tisoč, naj se zberejo in odstranijo vezi svetega Julijana in njegovih spremljevalcev ter jih z veliko pojedino in veseljem pripeljejo v tempelj, kjer se je zbralo nešteto ljudi. Sveti Julijan je sklonil kolena, si oborožil čelo z znamenjem križa in z veliko naklonjenostjo, nežnostjo in zaupanjem prosil našega Gospoda, naj uniči tisti tempelj in vse, kar je bilo v njem, v njegovo slavo, da bi zmedel zaslepljene in potolažil vernike. Ko je sveti Julijan končal svojo molitev in so drugi štirje sveti mučenci odgovorili: Amen, so se vsi maliki, ki so bili v templju, razblinili kot dim, sam tempelj pa je bil uničen in opustošen, kot da ga nikoli ne bi bilo. Umrli so vsi duhovniki in velika množica poganskega ljudstva; in Metafrast (to je tisti, ki je napisal to življenje) pravi, da so še v njegovem času iz tistega kraja šli ognjeni plameni. Kajti kakšno pričevanje je to o neskončni moči našega velikega Boga in Gospoda? Koliko smrti je prizadejal Marcijan, preden je umoril svetega Julijana? Nesrečni mož ni vedel, s kom je, niti kaj naj bi storil, niti kje je. Vrnili so se v ječo k svetim mučencem; in medtem ko so molili in peli hvalnice Gospodu, se jim je ob polnoči prikazalo na eni strani dvajset vojakov in sedem viteških bratov, že slavnih in okrašenih z oblačili neizmernega sijaja, v njihovi družbi pa veliko drugih duhovnikov in znamenitih mučencev; na drugi strani sveta Bazilisa z zborom zelo čistih devic; v ječi pa se je slišal samo zelo tih glas, ki je govoril: Aleluja, aleluja. Sveta Bazilisa je govorila svetemu Julijanu in mu povedala, da jo je Bog poslal, da bi mu povedala, da je že na koncu svojih bojev in da so nebesa odprta, krona pripravljena in vsi svetniki čakajo na uro, ko bodo sprejeli njega in njegove svete tovariše. Po tem so nekega drugega dne pripeljali svetnike na sodbo; Marcijan jim je dal zvezati prste na rokah in nogah, zveze pa je namazal z oljem in jih zažgal; vendar so zveze zgorele, svetniki pa so ostali nepoškodovani. Telo svetega Julijana je dal razžagati, Celsusu, svojemu sinu, in duhovniku Antoniju, Anastaziju (tako se imenuje tisti, ki je vstal od mrtvih) pa je z železnimi kljukami iztaknil oči.
Imena: Rafaela Maria y Ayllón, Rafaela Marija od sv. Srca, …
Leta 1887 sta kongregacija in njena konstitucij prejele končno odobritev Svetega sedeža; 4. novembra 1888 je generalna mati Rafaela Marija opravila svoje večne zaobljube.
Rafaela Porras y Allón se je rodila 1. marca 1850 v kraju Pedro Abad v bližini Córdobe na jugu Španije. Njen oče je bil župan in je umrl, ko je bila stara štiri leta, saj se je med zdravljenjem žrtev kuge med epidemijo okužil s kolero.
Raphaela Porras y Ayllón, hči iz premožne družine, je pri štirih letih izgubila očeta, pri 19 letih pa mater. Skupaj s svojo edino sestro Dolores in proti volji svojih bratov se je odločila za versko življenje in podpirala revne v svoji vasi. Leta 1874 sta se obe umaknili v samostan klaris, da bi našli svoj poklic. Istega leta sta obe vstopili v inštitut francoskih sester Marije Zadoščevalke (Soeurs de Marie-Réparatrice) v Sevilli. Córdobski škof je v svoje mesto poslal nekaj sester iz tega inštituta; gradnjo novega samostana sta financirali Dolores in Rafaela in kmalu je prišlo 21 španskih novink. Ko so se francoske sestre kmalu vrnile v Seviljo, je córdobski škof Rafaelo imenoval za predstojnico preostalih 16 novink.
Ko pa so bile leta 1877 pripravljene na zaobljube, jim je škof González predstavil povsem novo pravilo, ki ga je napisal sam in ki se je popolnoma razlikovalo od tistega, po katerem so nameravale izreči zaobljube. Novinke so bili zdaj postavljene pred izbiro, da se podredijo nečemu tujemu ali da jih pošljejo nazaj na njihove domove, zato so se preprosto odločile, da bodo pobegnile.
28. maja leta 2006 je bila na Portugalskem, v kraju Viseu za blaženo razglašena Rita Ljubljena od Jezusa, s pravim imenom Rita Lopes de Almeida, ustanoviteljica Inštituta sester Jezusa, Marije in Jožefa.
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče..
V Fiesolu (v Toskáni), sveti Andrej Corsini [korzíni], škof iz Karmeličanskega reda, ki je, znamenit po strogosti in stalnem premišljevanju Svetega pisma, modro vladal Cerkev in obnovil od kuge opuščene samostane, ter pomagal revežem in spreobračal oddaljene.
Po »spreobrnitvi« je Andrej Mariji v molitvi obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. Študiral je v Parizu in Avignonu, bil po posvečenju nekaj časa predstojnik samostana, nato pa postal škof v mestu Fiesole. Zgledno je skrbel za svojo škofijo, obiskoval župnije, bil darežljiv in usmiljen do ubogih, očetovsko zahteven do klera; skrbel je zlasti za duhovno in kulturno formacijo bogoslovcev. Kot natančen in spreten gospodar je obnovil mnogo cerkva ter za bogoslužje priskrbel umetnine, ki jih še danes občudujemo. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil s svojo pomirjevalno in trdno držo v Bogu pravi steber miru in obnavljavec božjega reda.
Rodil se je v Firencah na začetku 14. stoletja kot eden od dvanajstih otrok Niccolòja Corsinija in Gemme Stracciabende.
Zahtevno je terjal prihodke od pobožnih dediščin, saj so bili potrebni za revne (ki jih je daroval „iz ljubezni do Boga“) ter za obnovo in opremo različnih cerkva. Prav tako je strogo nadzoroval prihodke, namenjene bolnikom in romarjem. Kar zadeva stanje svetih zgradb, je nadaljeval obnovo katedrale, ki jo je začel že njegov predhodnik. Obnovil je pročelje, vsaj delno obnovil streho in dal zgraditi nov kór maestru Pietru Landu iz Siene ter zanj porabil 144 goldinarjev: danes je ostal le škofovski stol. Obnovil in polepšal je tudi škofijsko palačo, morda v upanju, da bo svoje naslednike privabil, da ostanejo v njej. Obnovil je še več drugih cerkva, med drugim cerkev S. Maria in Campo v Firencah (v lasti škofa iz Fiesole); posebno skrb je namenil cerkvi v Figline Valdarno: tu je želel imeti sobo zase, kjer bi lahko bival, saj je bila vasica daleč od Fiesole; 10. junija 1368 je posvetil glavni oltar, 25. marca naslednjega leta pa Madono v Badia fiesolana. Ustanovil je samostan, ki se je pozneje preselil v Firence in se je imenoval Romite di S. Maria del Fiore ali iz Lapa. Karminskemu samostanu je podaril štiriindvajset zvezkov o različnih temah.
Najzgodnejši biografski spomin nanj je Katalog karmeličanskih svetnikov s konca 14. ali začetka 15. stoletja, ki vsebuje potrditev njegove svetosti, flesolanske škofije, smrti in pogreba, čudežev, ki se jih na splošno spominjajo, in prepis nagrobnega napisa – postavljenega leta 1385 -, kjer so omenjeni njegova dobrodelnost do revnih, njegove govorniške sposobnosti in natančna navedba dneva njegove smrti. Za prvi življenjepis moramo torej poseči v sredino 15. stoletja. To je zelo sporno delo, ki ga pripisujejo karmeličanu Pieru Dei Castagnu, ki je leta 1440 pred številnimi Firenčani, željnimi poslušati dejanja svojega slavnega rojaka, od katerega naj bi prav v tistih dneh dobil sporočeno milost za zmago pri Anghiariju nad Piccininovimi vojaki, spletel svetnikovo panegiriko. Življenjepis z vatikansko kodo 3813, ff. 28v-47v, s konca 15. stoletja, je 21. avgusta 1601 prišel v Vatikansko knjižnico.
Poleg tega je ugotovljeno, da njegovi materi ni bilo ime Pellegrina, temveč Gemma (in neutemeljeno so mislili, da gre za dve ženi Niccolòja Corsinija); generalni prior karmeličanov, v imenu katerega je svetnik naredil zaobljube, zagotovo ni bil Giovanni Ballester. Prav tako ni res, da je svetnik tri leta študiral v Parizu in da je šel skozi Avignon na obisk k bratrancu Pieru, ki je leta 1369 postal kardinal; ni bil prior karmeličanskega samostana v Firencah; za škofa v Fiesoleju ni bil izvoljen leta 1362, temveč leta 1349, in to na opisan način (tj. po kapitlju); absurdno je, da so svetnikovo telo, prepeljano iz Fiesola približno mesec dni po njegovi smrti, do leta 1440 hranili v katedri, kot da je še živel: tega ni mogoče uskladiti z drugim poročilom, prav tako neresničnim, da je bila njegova grobnica zgrajena leta 1375. Poleg tega Del Castagno kaže popolno neznanje o tem, da je bil svetnik tudi predstojnik province Toskane.
Starša našega svetnika, plemenita in bogaboječa človeka v Firencah, sta dolgo molila k Bogu, da bi jima dal potomca, in bila sta uslišana. Leta 1302 se jim je rodil deček. Ker so na ta dan praznovali praznik svetega Andreja apostola, so mu dali ime Andrej. Dan pred rojstvom je mati sanjala, da bo rodila volka, ki se bo spremenil v jagnje, ko bo hitel v karmeličanski samostan.