Na Portugalskem, spomin blaženega Cizinánda, ki ga je sveti Bernard poslal v Španijo, kjer je v samostanu svetega Janeza utrdil cistercijanski red. Vir
Cistercijanska menologija navaja, da je bil blaženi Cisinand učenec svetega Bernarda iz Clairvauxa.
Ustanovitelj ga je poslal na Portugalsko, da bi pridigal in širil red, ki mu je pripadal.
Ko je prispel na cilj, je ustanovil samostan, posvečen svetemu Janezu, zgrajen na kraju, ki mu ga je nakazala nadnaravna luč.
V cistercijanskih martirologijih se blaženega Cisinanda spominjajo in ga praznujejo 4. januarja. IT
Cisinand je bil učenec Bernarda iz Clairvauxa in menih cistercijanskega reda. Bernard ga je poslal na sever Španije in Portugalske, kjer je leta 1140 ustanovil samostan sv. Janeza. Po izročilu naj bi sveti Janez Krstnik leta 1131 prosil Bernarda, naj ustanovi samostan na Portugalskem. Samostan, poimenovan po svetem Janezu, je bil prvi cistercijanski samostan na Portugalskem.
Samostan svetega Janeza je bil ukinjen leta 1834. DE
Blaženi Cisinandus iz Tarouce, znan tudi kot Cisinando, je bil cistercijanski menih in evangelist iz 12. stoletja. Rodil se je neznano kdaj, živel pa je v 12. stoletju. Cisinand je bil duhovni učenec svetega Bernarda iz Clairvauxa, pomembne osebnosti cistercijanskega reda.
Pod vodstvom in po navodilih svetega Bernarda je bil Cisinandus poslan na misijo v severno Španijo in na Portugalsko, da bi oznanjal in širil cistercijansko duhovnost. Njegova naloga je bila vzpostaviti prisotnost cistercijanov v regiji in širiti nauk reda.
Leta 1142 je Cisinandus ustanovil samostan San Juan v kraju Tarouca na Portugalskem. Ta samostan, ki je v čast videnju, ki ga je Cisinandus prejel, nosil ime svetega Janeza, je deloval več kot 700 let in postal pomembno središče cistercijanske duhovnosti v regiji.
Po legendi je imel Cisinandus leta 1131 videnje svetega Janeza Krstnika. V tej viziji je sveti Janez prosil, naj mu posvetijo samostan. Desetletje pozneje je Cisinanda nadnaravna svetloba vodila na kraj, kjer naj bi bil zgrajen samostan. To videnje in poznejše vodstvo sta veljala za božje posredovanje in sta utrdila pomen samostana San Juan v kraju Tarouca.
Samostan San Juan je postal kraj molitve, kontemplacije in verskega študija ter je privabil številne menihe in privržence, ki so želeli sprejeti cistercijanski način življenja. Cisinandovo zgledno vodenje in predanost širjenju cistercijanske duhovnosti sta močno prispevala k rasti in vplivu samostana.
Življenje in delo blaženega Cisinanda iz Tarouce sta bila zgled cistercijanskih vrednot preprostosti, molitve in skupnosti. S svojimi prizadevanji ni le ustanovil uspešnega cistercijanskega samostana, ampak je tudi pridigal in delil nauke svetega Bernarda in cistercijanskega reda v Španiji in na Portugalskem. Njegova predanost svetemu Janezu Krstniku in videnja so njegovemu duhovnemu potovanju dodale mistično razsežnost.
Čeprav ni natančnih podatkov o njegovem rojstvu, smrti in praznikih, vpliv in zapuščina blaženega Cisinanda iz Tarouce ostajata navzoča zaradi trajnega obstoja samostana San Juan, ki priča o njegovi predanosti in moči njegove vizije. EN
O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kakor ta: moj Bog je postal človek, da bi jaz postala Bog! O presilna ljubezen! Da bi me prenovil, si se pomanjšal, ko si vzel nase našo podobo; vendar se nisi razkrojil, kakor da bi zdaj tebi in tvojemu božanstvu nekaj manjkalo. Toda spričo nezaslišane skrivnosti tvojega spočetja ne najdem prave besede … O Nerazumljivi, ti si postal razumljiv! O Neustvarjeni, ti si postal stvar! O Nedoumljivi, ti si postal doumljiv! O Nedotakljivi, ti se daješ dotikati! O Gospod, naj bom vredna, da premerim globino te vzvišene ljubezni, ki si nam jo podelil v svojem učlovečenju.«
Ime: Angela = ženska oblika imena Angel, ki izhaja iz latinske besede angelus (grško angelos) »sel, glasnik, odposlanec«.
Rojena: Leta 1248.
Kraj rojstva: Umbrijsko mestece Foligno v Italiji.
Umrla: 4. januarja 1309.
Kraj smrti: Prav tako Foligno.
Rod: Hči bogatih in uglednih staršev.
Družina: Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom in rodila več otrok.
Življenje: Bila je nagnjena k zabavam, veselim družbam in nečimrnosti.
Spreobrnjenje: Leta 1285 pri odkritosrčni spovedi manjšemu bratu Arnaldu se začne pot njenega spreobrnjenja.
Pokora: Na poti pokore naredi 18 korakov (1285 – 1291).
Videnja: Pogosto je imela prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je pretrpel iz ljubezni do nje.
Preizkušnja: Ko je imela približno 40 let, ji je najprej umrla mati, nekaj mesecev za njo mož in kmalu tudi vsi otroci
Uboštvo: S svojo tovarišico Pasqualino je sklenila živeti v popolni revščini. Prodala je svoj posest in imetje ter izkupiček razdelila revežem
Skupnost: Okoli leta 1290 je vstopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila reda manjših bratov
Zamaknjenja: Imela je številne prikazni in smela biti večkrat čisto v božji bližini. Največ navdihov je sprejemala med mašno daritvijo in bila deležna najvišjih razodetij
Trpljenje: Ves čas je trpela hude duševne bolečine, ki so sledile njenim zamaknjenjem
Hrana: Dvanajst let pred smrtjo ni zaužila nobene jedi razen evharistije.
Delo: Knjiga ali Življenje svete Angele Folinjske (spisi, ki jih je narekovala).
Zavetnica: Vdov, proti skušnjavam (seksualnim), proti smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako prejema obhajilo iz Jezusovih rok, kot spokornico z orodji Kristusovega mučenja
Grob: v frančiškanski cerkvi sv. Frančiška v Folignu.
Goduje: 4. januarja.
Beatifikacija: Njeno češčenje za blaženo je potrdil papež Klemen XI. 3. aprila 1701, za svetnico pa jo razglasil papež Frančišek 9. oktobra 2013.
Nazivi: »učiteljica bogoslovcev«, »mistikinja krščanske ljubezni«. Vir
Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.
Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: “Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel.” Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.
Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.
Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.
Zdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.”
Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.
Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje svete Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.
Molitev O Bog, sveto Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o sveti Angeli Folinjski, veliki srednjeveški mistikinji, ki je živela v 13. stoletju. Običajno smo kar zaprepadeni ob veličastnih izkustvih zedinjenja z Bogom, ki jih je dosegla, premalo pa morda upoštevamo prve korake, njeno spreobrnjenje in dolgo pot, ki jo je pripeljala od začetne točke, »velikega strahu pred peklom«, vse do cilja, popolnega zedinjenja s Trojico. Prvi del Angelinega življenja gotovo ni življenje goreče Gospodove učenke.
Spreobrnitev od lahkomiselnega življenja
Rodila se je okrog leta 1248 v dokaj premožni družini, kmalu ji je umrl oče in mati jo je vzgajala precej površno. Hitro se je znašla v posvetnih krogih mesta Foligna, kjer je srečala človeka, s katerim se je poročila pri dvajsetih letih in s katerim je imela dva otroka. Njeno življenje je bilo lahkomiselno, tako da si je dovolila prezirati tako imenovane spokornike – zelo razširjene v tisti dobi –, tiste, ki so zato, da bi hodili za Kristusom, prodajali svoje imetje in živeli v molitvi, postu, služenju Cerkvi in v dobrodelnosti.
Nekaj dogodkov je močno zaznamovalo Angelino življenje: silovit potres leta 1279, orkan, dolgoletna vojna proti Perugi in njene težke posledice. Angela se vedno bolj zaveda svojih grehov, dokler ne stori odločilnega koraka: kliče za pomoč k sv. Frančišku, ki se ji prikaže v videnju, in ga prosi za nasvet, kako naj opravi dobro življenjsko spoved. Smo leta 1285 in Angela se spove pri nekem manjšem bratu v San Felicianu. Tri leta zatem se na poti spreobrnjenja pokaže nov preobrat: razvežejo se čustvene vezi, saj materini smrti v nekaj mesecih sledi smrt moža in vseh otrok. Tedaj proda svoje imetje in se leta 1291 pridruži tretjemu redu sv. Frančiška. Umre v Folignu 4. januarja 1309.
Knjiga svete Angele Folinjske, kjer je zbrano gradivo o naši sveti, pripoveduje o tem spreobrnjenju. Nakazuje potrebna sredstva: spokornost, ponižnost in stiske. Pripoveduje o trenutkih preobrata, kako so si sledila Angelina izkustva, ki so se začela leta 1285. Potem ko jih je preživela, se jih spominja in jih skuša povedati s pomočjo brata spovednika, ki je vse to zvesto zapisal in skušal razporediti po odsekih, ki jih je poimenoval »koraki ali premene«, ne da bi mu jih uspelo v polnosti urediti (prim. Il Libro della beata Angela da Foligno, Cinisello Balsamo 1990, str. 51). To pa zato, ker je izkustvo zedinjenja popolnoma prevzelo duhovne in telesne čute svete Angele. In od tega, kar ona »razume« med svojimi ekstazami, ostaja tako rekoč le »senca« v njenem duhu. »Zares sem slišala te besede, « pripoveduje po mistični prevzetosti, »a tega, kar sem videla in razumela in kar mi je on [to je Bog] pokazal, ne znam in ne morem na noben način izreči, čeprav bi zelo rada razodela, kar sem doumela z besedami, ki sem jih slišala, ampak je bilo to povsem neizrekljivo brezno. « Angela Folinjska predstavlja svoja mistična doživetja, ne da bi jih predelala v duhu, ker so to božanska razsvetljenja, ki so bila njeni duši sporočena nenadoma in nepričakovano. Sam brat spovednik ima težave pri posredovanju takih dogodkov, »tudi zaradi svoje velike in čudovite zadržanosti pred božjimi darovi« (prav tam str. 194). Angelini težavi pri izražanju mističnega izkustva se pridruži še težava njenih poslušalcev pri njenem razumevanju. Ta položaj jasno kaže, kako edini pravi Učitelj, Jezus, živi v srcu vsakega verujočega in ga želi povsem vzeti v posest. Tako govori po Angeli, ki je pisala nekemu duhovnemu sinu: »Sin moj, ko bi videl moje srce, bi bil povsem prisiljen storiti vse, kar hoče Bog, ker je moje srce srce Boga in je srce Boga moje srce. « Tu odmevajo besede sv. Pavla: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).
Spoznanje greha
Oglejmo si samo še nekaj odlomkov z bogate duhovne poti naše svete. Prvi je v bistvu predpostavka: »Prvo je bilo spoznanje greha, po katerem se je duša silno ustrašila svoje pogube; na tem koraku je grenko zajokala« (Il Libro della beata Angela da Foligno, str. 39). Ta »strah« pred peklom ustreza vrsti vere, ki jo je Angela imela ob času svojega »spreobrnjenja«, vere, ki je še zelo revna z ljubeznijo do Boga. Kesanje, strah pred peklom, pokora odpro Angeli pogled na bolečo »pot križa«, ki jo od osmega do petnajstega koraka potem povede na »pot ljubezni«. Brat spovednik pripoveduje: »Vernica mi je potem rekla: Imela sem tole božje razodetje: ‘Po stvareh, ki sta jih napisala, daj zapisati, da vsak, ki hoče ohraniti milost, ne sme odmakniti oči duše s križa, pa naj bo v veselju ali v žalosti, ki mu jo naklonim ali dovolim’« (prav tam str. 143). Toda na tej stopnji Angela še »ne čuti ljubezni«; takole trdi: »Duša občuti sram in grenkobo in še ne izkuša ljubezni, ampak bolečino« (prav tam str. 39), in ni potešena.
Angela čuti, da mora Bogu nekaj dati, da bi zadostila za svoje grehe, a počasi razume, da nima ničesar, kar bi mu lahko dala, še več, da je »nič« pred njim. Razume, da ne bo po svoji volji dobila božje ljubezni, kajti lastna volja ji lahko da samo svoj »nič«, »ne-ljubezen«. Kakor je kasneje sama rekla: »Samo resnična in čista ljubezen, ki prihaja od Boga, obstane v duši in ji omogoči, da prepozna svoje napake in božjo dobroto […] Takšna ljubezen ponese dušo v Kristusa in ta potem točno razume, da se tam ne more pokazati niti ne more obstajati nobena prevara. S to ljubeznijo se ne more pomešati nič posvetnega« (prav tam str. 124-125). Lahko se edinole in popolnoma odpre božji ljubezni, ki ima svoj najvišji izraz v Kristusu. »O moj Bog,« moli, »naredi me vredno spoznati najvišjo skrivnost tvojega svetega učlovečenja za nas. […] O, nedoumljiva ljubezen! Nad to ljubeznijo, po kateri je moj Bog postal človek, da bi me naredil za boga, ni večje ljubezni« (prav tam str. 295). In vendar Angelino srce še vedno nosi rane greha; tudi po dobro opravljeni spovedi, ko je čutila, da ji je odpuščeno, je bila še vedno strta od greha; čeprav svobodna, je bila še vedno pogojena s preteklostjo; čeprav je dobila odvezo, je potrebovala pokoro. Pa tudi misel na pekel jo spremlja; kolikor bolj napreduje duša po poti krščanske popolnosti, toliko bolj je prepričana ne le o tem, da je »nevredna«, ampak tudi o tem, da si zasluži pekel.
Križani Jezus – rešitev
In tako na svoji mistični poti Angela globoko razume osrednjo resničnost: to, kar jo bo rešilo njene »nevrednosti« in »zasluženega pekla«, ni njeno »zedinjenje z Bogom« in »posest resnice«, ampak križani Jezus, »njegovo križanje zame«, njegova ljubezen. V osmem koraku pravi: »In vendar še nisem razumela, ali je večja dobrina moja osvoboditev od grehov in pekla ter spreobrnjenje k pokori ali njegovo križanje zame« (prav tam str. 41). To je nemirno ravnotežje med ljubeznijo in bolečino, ki ga zaznava na vsej svoji težki poti proti popolnosti. Prav zaradi tega tako rada zre križanega Kristusa, ker v tem zrenju vidi uresničeno popolno ravnovesje: na križu je človek-Bog v najvišjem dejanju trpljenja, ki je najvišje dejanje ljubezni. V tretjem Pouku sveta poudarja to zrenje in trdi: »Kolikor bolj popolno in čisto vidimo, toliko bolj popolno in čisto ljubimo […] To, kar sem povedala o ljubezni, […] pravim tudi o bolečini: kolikor bolj duša zre neizrekljivo bolečino Boga in človeka Jezusa Kristusa, toliko bolj jo boli in se spreminja v bolečino« (prav tam str. 190-191). Postati eno, spremeniti se v ljubezen in bolečine Kristusa križanega, poistiti se z njim. Angelino spreobrnjenje, ki se je začelo s spovedjo leta 1285, dozori šele, ko se božje odpuščanje prikaže njeni duši kot zastonjski dar ljubezni Očeta, ki je izvir ljubezni: »Nikogar ni, ki bi se lahko izgovarjal, ker lahko vsak ljubi Boga. Od duše ne zahteva drugega kot to, da ga ima rada, ker jo on ljubi in je on njena ljubezen« (prav tam str. 76).
Na Angelini duhovni poti pride do prehoda od spreobrnjenja k mističnemu izkustvu, od tega, kar je mogoče izraziti, do neizrekljivega, preko Križanega. »Ljubeči Bogočlovek« postane njen »učitelj popolnosti«. Vse njeno mistično izkustvo je torej teženje k popolni »podobnosti« z njim s pomočjo vedno globljega in korenitega očiščevanja in preobražanja. V ta sijaji podvig stopi Angela z vsem svojim bitjem, z dušo in telesom, in se ne ogiba spokornih dejanj in stisk od začetka do konca, želi si umreti z vsemi bolečinami, ki jih je pretrpel križani Bogočlovek, da bi se povsem spremenila vanj. Priporočala je: »O, božji otroci, povsem se spremenite v ljubečega Bogočloveka, ki vas je tako ljubil, da je hotel umreti za vas z najsramotnejšo in skrajno neizrekljivo bolečo smrtjo, umreti kar se da mučno in bridko. Vse to samo iz ljubezni do tebe, o človek! « (prav tam str. 247). To poistenje pomeni tudi, da živimo, kar je živel Jezus: uboštvo, prezir, bolečino, ker po njenih besedah »duša prek časnega uboštva najde večno bogastvo; prek prezira in sramote doseže najvišjo čast in največjo slavo; prek borne pokore, ki je opravljena z naporom in bolečino, bo dobila z neskončno sladkostjo in tolažbo v last najvišje dobro, večnega Boga« (prav tam str. 293).
Pomen molitve
Od spreobrnjenja do mističnega zedinjenja s Kristusom križanim, do neizrekljivosti. Najvišja pot, katere skrivnost je nenehna molitev. Angela trdi: »Kolikor bolj boš molil, toliko bolj boš razsvetljen; kolikor bolj boš razsvetljen, toliko globlje in močneje boš videl najvišje Dobro, najvzvišenejše dobro Bitje; kolikor globlje in močneje ga boš videl, toliko bolj ga boš ljubil; kolikor bolj ga boš ljubil, toliko bolj te bo veselilo; kolikor bolj te bo veselilo, toliko bolj ga boš razumel in ga boš postal sposoben dojemati. Naposled pa boš dospel do polnosti luči, ker boš dojel, da ga ne moreš razumeti« (prav tam str. 184).
Dragi bratje in sestre, življenje svete Angele se začne s posvetnostjo, ki je precej daleč od Boga. Potem pa srečanje s sv. Frančiškom in končno srečanje z Jezusom križanim prebudi dušo za božjo navzočnost, za uvid, da samo z Bogom življenje postane pravo življenje, ker postane v bolečini zaradi greha ljubezen in veselje. In tako nam govori sveta Angela. Danes smo vsi v nevarnosti, da bi živeli, kakor da ni Boga; videti je, kot da se je oddaljil od današnjega življenja. Bog pa pozna na tisoče načinov, za vsakega od nas svojega, da se ponavzoči v duši, da pokaže, kako obstaja, me pozna in me ljubi. In sv. Angela nas hoče naučiti, kako naj bomo pozorni na ta znamenja, s katerimi se Bog dotika naše duše, pozorni na božjo navzočnost, da bi se tako naučili hoditi z Bogom in proti Bogu v občestvu s križanim Kristusom. Prosimo Gospoda, naj nas naredi pozorne na znamenja svoje navzočnosti, naj nas nauči zares živeti. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 13. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič Vir
V Folignu [folinju] (v Umbriji), sveta Angela, ki je, po smrti moža in otrok, sledila zgledu svetega Frančiška. Bogu se je popolnoma posvetila in v knjigi popisala izkušnje svojega mističnega življenja. († 4. januar 1309) Vir
Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preizkušnjah tega sveta … Radi bi našli v svetnikih brate in sestre, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom naše človeške usode,« je ob neki priliki lepo povedal papež Pavel VI. Sveta Angela Folinjska, ki je živela v italijanskem mestu Foligno v drugi polovici 13. stoletja, je prepričljiv zgled vsem, ki se nočejo iz grešnega življenja dvigniti k Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Sama je povedala, kako se je z “osemnajstimi duhovnimi koraki” iz sužnosti greha po Božji milosti rešila.
Rodila se je leta 1249 kot hči bogatih in uglednih staršev. Razcvetela se je v silno lepo dekle, ki se ni branila užitkov življenja. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom in mu rodila več otrok. Tudi kot žena in mati se ni odpovedala hrupnemu veseljačenju in tudi pregrešnim razvadam. Oglašala se ji je vest, da ne dela prav, toda sram jo je bilo, da bi se svojih grehov odkrito spovedala. Ko ji je bilo šestintrideset let, je trpela neznosne duševne muke. V tej stiski se je zatekla k svetemu Frančišku Asiškemu, naj ji pomaga, da bi opravila dobro spoved. Njena prošnja je bila uslišana.
Sveta žena Angela Folinjska je vzornica in priprošnjica vsem, ki se hočejo rešiti sužnosti greha.
»Ko sem se obrnila na pot pokore,« je pripovedovala svojemu duhovnemu voditelju, ki je to zapisal, »sem napravila osemnajst duhovnih korakov.« Potem te korake po vrsti našteva. Prvi je bil ta, da se je začela silno bati pogubljenja v peklu. Drugi, da je opravila iskreno spoved; tretji, da je stanovitno opravljala naloženo pokoro. Na naslednjih korakih je namesto strahu pred peklom čutila žalost, da je s svojim grešnim življenjem večala Kristusovo trpljenje in teptala Božjo ljubezen. Ponudila se je Jezusu, naj ji pošlje trpljenje, da bo tako z njim sodelovala pri odreševanju sveta. Voljno je sprejemala vse žrtve, žalitve in ponižanja. Kot Božjo voljo je sprejela tudi izgubo vseh domačih: najprej ji je umrla mati, potem mož in za njim še vsi otroci. Na poti za Kristusom je zdaj nista ovirali ne družba ne družina. Poslej je hotela živeti v popolni revščini po zgledu sv. Frančiška. Prodala je svoje posestvo in vse imetje in izkupiček razdelila revežem, sama pa je vstopila v tretji red sv. Frančiška.
Njena odpoved je bila nagrajena s skrivnostnimi razodetji. Imela je prikazni in je smela večkrat biti v Božji bližini, v svojem zunanjem življenju pa je vedno trpela. Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”. Njeno življenje je bilo popolnoma spremenjeno. Verodostojne priče so potrdile, da dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen svete evharistije.
Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani mnogi duhovni otroci. Bila je mirna in vesela. Zvečer 4. januarja 1309 je prejela zakramente za umirajoče, okoli polnoči pa je za vedno zatisnila oči. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Folignu. Ta je kmalu postala kraj njenega češčenja, ki ga je potrdilo več papežev. Papež Klemen XI. ji je leta 1701 dal naslov blažena.
Bog je dal sv. Angeli z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”. Ko sem se obrnila na pot pokore, sem napravila osemnajst duhovnih korakov. (sv. Angela iz Foligna) Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Angela, ki je verjetno izvirala iz premožne in aristokratske družine, je kot otrok izgubila očeta, se kmalu poročila in postala mati več otrok. Opisana je kot oseba z močno voljo, zelo inteligentna in usmerjena navznoter, vendar je imela rada tudi posvetne užitke in javno priznanje. Po več poskusih, da bi spremenila svoje življenje, se je okoli leta 1285 na romanju v Assisi spreobrnila pod vplivom svojega sorodnika, frančiškana Arnalda, ki je pozneje postal njen duhovni vodnik.
Angeline spokorne prakse in žrtve so bile nagrajene z razodetji, videnji in darovi milosti, ki jih ni bilo mogoče videti že stoletja. Leta 1291 je postala frančiškanska tretjerednica in to ostala tudi po smrti vseh svojih sorodnikov. Prodala je svoje premoženje in zdaj živela v revščini in pokori.
Številne Angeline učence in sledilce je zdaj zbirala v „Cenacolo“, „zgornji sobi“, ki jo je po letu 1285 ustanovila v frančiškanskem samostanu nedaleč od svoje hiše, kjer so se zbirali moški in ženske, duhovniki in laiki, da bi hodili po poteh naprednega verskega življenja in družbene zavzetosti. Sama se je intenzivno posvečala dobrodelnemu delu, posebej pomembna pa ji je bila skrb za gobavce.
Angela je bila vedno bolj deležna mističnih izkušenj in dokazov milosti. Njena videnja je Fra Arnaldo zapisal v „Liber de vera fidelium experientia“, „Knjigo resničnih izkušenj vere“ s 36 doktrinarnimi „Instructiones“ (navodili za duhovno življenje), ki jih je pregledala in potrdila Cerkev. Angela opisuje mistično izkušnjo, ki se vedno bolj približuje Kristusu, dokler se duša ne združi z njim v ljubezni in bolečini ter omogoči izkušnjo Boga kot „Ognibene“, kot najvišje popolnosti.
Angela je imela pomembno mesto v verskem življenju svojega časa. Potrpežljivo je prenašala bolezen in bolečino.
Kanonizacija: Angelino češčenje je leta 1693 dovolil papež Inocenc XII, 11. julija 1701 pa jo je papež Klement XI. razglasil za blaženo. Papež Frančišek je 9. oktobra 2013 dovolil njeno češčenje po vsem svetu, kar je enako kanonizaciji.
Atributi: s satanom na verigi DE
Angela izhaja iz dobre družine in je bila vzgojena v strahu pred Bogom. Ker jo je odlikovalo lepo telo, si je že zgodaj našla moža, ki je z njo ravnal z ljubeznijo. Angela, ki se je zavedala svoje lepote, se je prepustila posvetnim užitkom, gojila nečimrnost in kmalu pozabila, kaj dolguje možu in otrokom. Vendar se je v njenem srcu kmalu prebudil občutek kesanja in v strašnih sanjah je spoznala in priznala svoje grehe. Bog je skesanko sprejel z milostjo in ji podaril intimno kontemplacijo trpljenja Jezusa Kristusa.
Od trenutka, ko je svoje srce znova obrnila k Bogu, je obnovila tudi svoje prejšnje pobožnosti do Marije in Kraljica nebes jo je za to nagradila s ponavljajočimi se prikazovanji in videnji. Nekega dne, ko je bila pri sveti maši, se ji je med posvetitvijo prikazala Devica in ji na oltarju vidno pokazala Jezusa, Božjega Sina. Angela, potopljena v tiho čaščenje, je slišala, kako je Marija nad njo izrekla pobožne besede blagoslova: „Bodi blagoslovljena od mene in mojega Sina ter rasti v ljubezni do njega in do mene, kajti tudi ti si zelo ljubljena, in vstopila boš v večno življenje.“
Drugič je videla Marijo v slavi. Pojavila se ji je v takem sijaju in prestižu, da je občutila največje veselje. Tam se ji je prikazal tudi Jezus, vendar iznakažen od ran in poln gorja, a kljub temu ni čutila bolečine, ampak veselje in hrepenela po smrti.
Na praznik očiščevanja Device Marije, ko je v cerkvi manjših bratov premišljevala skrivnost tistega dne, je bila v duhu prevzeta in je videla, kako je blažena Mati prišla v tempelj z otrokom Jezusom in opravila predpisano daritev. Počutila se je, kot da ji je Marija položila Otroka Jezusa v naročje. In polna svetega veselja je Odrešeniku darovala vse svoje življenje, vsa svoja dejanja in trpljenje.
Angela je dneve svojega življenja preživela v nenehni povezanosti z Jezusom in Marijo ter vedno korakala naprej v kreposti in pobožnosti. Bližal se je dan, ko naj bi zapustila to življenje. Preden je umrla, je vzkliknila: „Moja duša je zdaj potopljena, oprana in očiščena v krvi Jezusa Kristusa, ki še vedno tako sveže in toplo teče iz ran Križanega. Moj Bog, v tvoje roke izročam svojega duha!“ Tedaj je dobila odgovor: „V življenju si bila z menoj, kako naj te zapustim v smrti?“
Dan pred njenim odhodom so prenehale vse njene bolečine, ki so jo tako dolgo mučile. Nato je rekla ljudem okoli sebe: „Moja blaženost se je že začela,“ in izdihnila. To se je zgodilo 4. januarja 1409.
Papež Inocenc XII. je leta 1693 dovolil Angelino čaščenje, papež Klemen XI. pa jo je 11. julija 1701 razglasil za blaženo. Papež Frančišek je 9. oktobra 2013 dovolil njeno češčenje po vsem svetu, kar je enako kanonizaciji. DE
V Durhamu [darhemu] (na Angleškem), blaženi Tomaž Plumtree [Plamtrí], duhovnik in mučenec je bil obglavljen zaradi zvestobe katoliški Cerkvi pod kraljico Elizabeto, ker je rajši trpel kot živel. († 4. januar 1570) Vir
Ta blaženi angleški mučenec je najbolj znan po svojem pogumnem pričevanju med „severnim uporom“ leta 1569, katerega cilj je bil strmoglaviti protestantsko angleško kraljico Elizabeto I. in jo nadomestiti s katoliško Marijo Stuart Škotsko, njeno sestrično.
O otroštvu Thomasa Plumtreeja je znanega zelo malo. Leta 1543 je bil sprejet kot študent na Christ Church v Oxfordu, po diplomi pa je bil leta 1546 imenovan za rektorja v Stubtonu v rodnem Lincolnshiru. Ob Elizabetinem prihodu na prestol se je odpovedal svojemu dohodku od škofije, da mu ne bi bilo treba prisegati po novem Zakonu o vrhovnosti in enotnosti, ki je bil namenjen odpravi verskih sporov, ki so delili državo. V resnici ta konkordat ni prinesel ponovne enotnosti Angležev, temveč je še bolj razdražil temperament obeh frakcij. Thomas, ki je postal učitelj v Lincolnu, je ugotovil, da je bilo katoličanom prepovedano poučevati.
Nato se je preselil na sever in postal kaplan Thomasa Percyja, grofa Northumbrije. Ta in Charles Neville, grof Westmorelanda, sta bila glavna organizatorja severnega upora leta 1569. Sprva revolucionarno prizadevanje, ki sta se ga lotila, morda ni bilo preveč versko motivirano, vendar so njuno delovanje kmalu sprejeli številni katoličani, ki so se želeli čim prej osvoboditi nove vere, ki jim je bila vsiljena. Med uporom so bili protestantski molitveniki uničeni v približno 70 cerkvah v Yorkshiru in osmih v Durhamu.
V stari baladi se Plumtree imenuje „pastor upornikov“, kar je priznanje za njegova prizadevanja, da bi se ljudje vrnili k veri očetov. Med uporom je bila v nekaterih cerkvah v Yorkshiru in Durhamu obnovljena katoliška maša. V veliki katedrali so se množice zgrinjale k svetim obredom, sam Plumtree pa je 4. decembra daroval mašo in ob tej priložnosti je duhovnik William Holmes spravil duhovščino in ljudstvo s katoliško cerkvijo.
Koncu tega upora ni ušlo krvavo maščevanje: kraljica je ukazala usmrtitev več sto ljudi, ki so podpirali upor, žal pa natančno število obsojenih ni znano. Med njimi je bil tudi Thomas Plumtree, ki je bil usmrčen 4. januarja 1570 na trgu Durham. Pokopali so ga deset dni pozneje, kot je zapisano v zapisih cerkve svetega Nikolaja, kar je morda posledica dolgotrajne izpostavljenosti njegovega trupla kot opozorilo ljudem.
Thomasa Plumtreeja je Leon XIII. razglasil za blaženega 9. decembra 1886, njegovega prijatelja Thomasa Percyja, ki je prav tako umrl kot mučenec, pa je isti papež razglasil za blaženega deset let pozneje. IT
Blaženi Thomas Plumtree, znan tudi kot pastor Rebel, se je rodil v Lincolnshiru v Angliji. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, dokumentirano pa je, da je leta 1543 začel študirati na Corpus Christi College v Oxfordu. Po končanem izobraževanju je bil posvečen v duhovnika in leta 1546 imenovan za rektorja v Stubtonu v Lincolnshiru.
Med opravljanjem pastoralnih dolžnosti je Plumtreeja pritegnila katoliška vstaja na severu, ki je bila upor proti zatiranju katoliške cerkve v Angliji, ki ga je uvedla kraljica Elizabeta I. V kljubovalnem dejanju solidarnosti se je odpovedal svojemu prebendu in se odločil, da bo kot kaplan dejavno podpiral severne upornike.
Žal je upor na koncu propadel in oblasti so Plumtreeja ujele. Prijeli so ga med mašo pri oltarju in ga obtožili kaznivega dejanja prakticiranja katoliške vere, kar je bilo v neposrednem nasprotju s kraljičino oblastjo nad Cerkvijo v Angliji. Čeprav so mu ponudili svobodo v zameno za odpoved katolištvu, je Plumtree to odločno zavrnil, s čimer je pokazal svojo neomajno predanost veri.
Zato je bil Plumtree obsojen na smrt in 4. januarja 1570 kruto umrl na tržnici pri gradu Durham v Durhamu v Angliji. Obesili so ga, raztegnili in razčetverili, kar je bil običajen način usmrtitve za obsojence, ki so bili obsojeni zaradi izdaje. Njegovo truplo so pustili na ogled javnosti kot opozorilo drugim katoličanom in šele po desetih dneh, 14. januarja 1570, so ga končno primerno pokopali.
Zaradi Plumtreejeve neomajne vere in zavrnitve odpovedi katolištvu, tudi za ceno lastnega življenja, je postal spoštovana osebnost v Katoliški cerkvi. Njegovega mučeništva se spominjamo 4. januarja, 1. decembra pa ga počastimo tudi kot enega od mučencev oxfordske univerze.
Papež Leon XIII. je 9. decembra 1886 blaženega Thomasa Plumtreeja razglasil za blaženega in s tem potrdil njegovo čaščenje v Katoliški cerkvi, saj je prepoznal njegovo pogumno pričevanje in žrtvovanje. Danes je navdihujoča osebnost, ki vernike opominja, kako pomembno je, da ne glede na posledice trdno vztrajajo v svoji veri. EN
V kraju Sint-Katelijne-Waver v Belgiji, v samostanu Roosendaal [rózndál] pogreb blažene Elizabete, redovnice. Pri njeni smrti so slišali angelske glasove. († ok. 1560) Vir
1560 – V samostanu Leliendael je v sluhu svetosti umrla častitljiva Elizabeta Tubback. Na njenem pogrebu je bilo slišati petje angelskih glasov. NL
Bila je cistercijanka v samostanu Roosendaal blizu Mechelena. O njej je malo znanega. Pri De Ramu beremo: „Od kod je prišla Elisabeth Tubback, ne vemo. V samostan je prišla zelo mlada in se izkazala kot zvesta nuna. Umrla je okoli leta 1560. Verodostojni pisci trdijo, da so prikazni kmalu po njeni smrti pokazale, da je bila vzeta v nebeško veselje. V Roosendaalu so jo zelo spoštovali. Njeni posmrtni ostanki so bili pokopani v samostanski cerkvi. Med francosko revolucijo so jo zravnali z zemljo.“
De Ram jo šteje med „častitljive“. Na plošči v samostanu Marïenlof v Kerniel-Borgloonu je upodobljena kot blažena. NL
Elizabeta je bila nuna v cistercijanskem samostanu Roosendael v kraju Sint-Katelijne-Waver. Cvetoča opatija je močno trpela zaradi verskih sporov v 16. stoletju, leta 1537 jo je izropala cesarska vojska, leta 1542 pa španska vojska. Za Elizabeto je bila značilna njena pobožnost. DE
Oringa Menabuoi se je rodila leta 1240 v kraju Santa Croce sull’Arno, umrla pa leta 1310 prav tam.
Ustanovila je samostan avguštink v kraju Lucca kjer je bolj znana kot Kristjana od Svetega Križa. Po 200 letih je bilo njeno telo nestrohnjeno.
Vir
V Santa Croce [króče] v Val d ́‘Arno (v Etrúriji), blažena Kristjana (Oringa) Menabuoi, devica, ki je ustanovila samostan po Pravilu svetega Avguština. († 4. januar 1310) Vir
Čeprav je blažena Cristiana Menabuoi živela v družbeno-zgodovinskem kontekstu, ki je bil časovno zelo oddaljen, ko se je svetost kazala predvsem v romanjih in samostanski izkušnji, je lahko tudi danes zgled tistim, ki želijo dosledno živeti svoje prepričanje in gredo proti toku. Oringa je bila pogumna ženska, ki je brez strahu sledila ‘ozki poti’ evangelija v različnih oblikah življenja, ki jih je lahko postopoma uresničevala.
V skromni družini v kraju S. Croce sull’Arno, nedaleč od Pise, vendar takrat v škofiji Lucca, se je Oringa rodila leta 1240. Ker ji je mati kmalu umrla, je njen oče Sabatino do nje gojil posebno naklonjenost. Dekle je že od zgodnjega otroštva želelo ohraniti svojo dušo čisto. S prakticiranjem evangeljskih zapovedi ljubezni se je v majhni rojstni vasi po zaslugi nekaterih duhovnikov lahko naučila osnov vere in vsebine Svetega pisma. Pri približno desetih letih je hudo zbolela in bila prisiljena dolgo ostati v postelji. Njena dežela je bila Guelph, zvesta papežu in Cerkvi, čustvom, ki jih je mlado dekle sprejelo za svoje brez politične kontaminacije, ki je bila v tistih časih vzrok krvavih sporov. Zelo priljubljeno je bilo frančiškansko gibanje, katerega vpliv je Oringa združila s pobožnostjo do nadangela Mihaela. Kot je bilo v tistih časih običajno, se ni izobraževala in bratje so jo postavili za pastirico živine na pašniku. Dolge dneve je preživljala v naravi, kar ji je omogočalo izjemno kontemplacijo stvarstva. Kronike pa pripovedujejo o njenih slabih odnosih z brati, ki so bili precej neotesani. Prav zaradi takšnega vmešavanja je v zgodnjih dvajsetih letih pobegnila od doma, da bi se izognila poroki, ki so jo narekovale ekonomske zahteve vaških družin. Oringa se je pogumno odločila in se odpovedala vsemu, da bi sledila Kristusovi poti. Prvi, ki so sprejeli mlado žensko, so bili v Altopasciu bratje špitalci, znani kot Tau, ki so se posvetili skrbi za bolnike in sprejemanju romarjev. Ta izkušnja je utrdila njeno željo, da bi se posvetila Bogu. Nato se je odpravila v Lucco, kamor je prispela okoli leta 1258. Pet let je živel v mestu „svetega obraza“, pred katerim je velikokrat molila. Vsaj do leta 1266 je delala kot služkinja pri kavalirju Cortevecchii, plemiču z zglednim življenjem. To so bili časi, ko so boji med gvelfi in ghibelini iztrebljali cele družine; iz tistih let izvira bitka pri Montaperti. Organizirane so bile javne molitve, ki se jih Oringa zagotovo ni izognila. Do nje so prihajali odmevi nasilja, ki mu je bila izpostavljena tudi njena domovina.
Kot laikinja je Oringa živela globoko duhovnost, ki pa je bila v nasprotju z nasilnim bojem proti zlu. Zagovornik je bil nadangel Mihael, ki jo je branil, kar jo je spodbudilo, da se je z nekaj spremljevalci odpravila na romanje na goro Gargano in molila v častitljivem svetišču. V tišini tega svetega kraja se je Oringa zbrala v posebni kontemplaciji. Nato je želela obiskati središče krščanstva, Rim, vendar je tam ostala približno deset let. Manjši brat Rinaldo ji je priskrbel službo pri plemkinji Margareti, ki je bila vdova. Oringa je molila v rimskih bazilikah, na grobovih mučencev in tudi v Urbi se je odzvala hrepenenju, da bi pomagala trpečemu bližnjemu. S pobožno plemiško gospo je molila v Porcijunkuli v Assisiju: tu ji je Gospod pokazal hišo in jo navdihnil za ustanovitev samostana v njegovem S. Croce sull’Arno. Obiskala je tudi Castelfiorentino, kjer je bil še vedno živ spomin na blaženo Verdiano, ki je umrla leta 1242. Po več romanjih – v Santiago in Rim – je živela kot puščavnica v celici ob oratoriju. Oringa so zaradi njenega pobožnega vedenja pogosto imenovali Cristiana.
Leta 1277 se je Oringa vrnila v domačo vas, kjer je skupaj s skupino žensk ustanovila skupnost po pravilih frančiškanskih terciarjev. Začetki niso bili lahki: vzpostavljeno je bilo sodelovanje s civilno oblastjo in škofom, s katerim pa so imeli odnosi vzpone in padce. Občinski svet je 31. oktobra 1279 dodelil hišo v okrožju San Nicola. Decembra je potekal razmislek in dokončna potrditev donacije. Dovoljeno jim je bilo, da imajo pri sebi do dvanajst spremljevalcev. Nato so zgradili oratorij za „bogoslužje in spokorna dejanja“: zaradi zglednega načina življenja skupnosti so Cristiana in njene sestre prejele „pismo bratstva“ generalnega magistra humiliatov (1293), leta 1295 je general avguštincev želel razširiti „duhovne dobrine“ reda na nune; leta 1296 je kardinal legat iz Firenc potrdil pristojnost skupnosti, da izvoli opatinjo; 10. marca 1298 je generalni prior Marijinih služabnikov izdal še eno pismo bratstva. Samostan je bil posvečen sveti Mariji Novelli in svetemu Mihaelu, v primerjavi s prvotno frančiškansko ureditvijo pa je nato sprejel avguštinsko ureditev, verjetno zaradi vpliva nekaterih verskih osebnosti na tem območju. Datum njegove pripadnosti avguštinskemu redu lahko določimo po zaslugi pisma škofa Paganella dei Porcari (januar 1294), ki je skupnosti Madre Cristiana podelil „nekatere privilegije“, kot je bilo to v navadi pri „uradnih“ redovih. Odločilno podporo so dobili tudi od škofov, kljub temu pa so nune vedno živele slabo, tako zelo, da so bile prisiljene beračiti. Leta 1303 je frančiškanski škof Enrico del Carretto iz Lucce pozval vernike, naj darujejo miloščino, da bi se lahko nadaljevalo delo za povečanje samostana, in zlasti spomnil, da je bil v samostanu praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta navada je veljala že leta 1290, kar dokazuje dekret škofa Paganella. Blažena Kristjana si je privzela in posredovala duha svetega Avguština: „… imamo zapoved, da živimo eno srce in eno dušo v Bogu“.
Cristiana je narekovala samostanske konstitucije, iz katerih je mogoče razbrati način življenja skupnosti: „ponižnost srca in telesa“, priporočala je „biti marljiv“ in se obnašati „zrelo in mirno“; duhovne stvari je bilo treba „postaviti pred posvetne“. Nekatere anekdote, ki so nam bile posredovane, so pomenljive: med krščansko lakoto je odprla samostan za pomoč; v spomin na enega od njenih čudežev se na praznični dan še vedno delijo tako imenovani „panellini“. Nekega dne je prišla iz klavzure in se predstavila svetu starešin občine ter prosila, naj v kočljivih političnih razmerah, v katerih se je znašla njena vas, uporabi edino orožje diplomacije. Niso ji prisluhnili in posledice so privedle do bolečega poraza.
Ko je blažena Cristiana dosegla prag sedemdesetih let, jo je po treh letih slabosti zadela popolna paraliza desne strani telesa, pestile so jo hude bolečine, vendar jo je tolažila molitev. Nekateri so pričevali, da je ob njenem odhodu na njenem obrazu zasijala svetlejša luč. Mati Christiana je umrla 4. januarja 1310, obkrožena s svojimi sestrami, ki so si med seboj izmenjevale nežnost in naklonjenost. Njeno telo je ostalo izpostavljeno osemnajst dni, saj so se neprekinjeno zgrinjali verniki, ki so se ji želeli pokloniti.
Sredi 14. stoletja je anonimna oseba napisala prvi življenjepis: Castore Duranti (1300-1377) je trdil, da je zbral pričevanja tistih, ki so jo poznali, zlasti sester. Imamo tudi pomembna pisma, ki jih je blažena pisala dvema škofoma iz Lucce, nekaterim dobrotnikom in celo nekaterim kardinalom.
Že od prve obletnice njene smrti so ji izkazovali spoštovanje in češčenje, kar so potrdile tudi mestne oblasti. Mnogi so po njeni priprošnji prejeli milosti in v buli z dne 26. oktobra 1386 je škof v Lucci Fra’ Giovanni Saluzzi imenoval Cristiano „blažena“. Na praporu občine S. Croce iz 15. stoletja je upodobljen obraz svetnice, ki je bila njena občanka.
Truplo je ostalo nepoškodovano, vendar ga je 20. avgusta 1515 uničil strašen požar, tako kot velik del samostana. Kosti so zbrali in jih položili v kip. Uradna potrditev češčenja je bila 15. junija 1776. Leta 1857 je sveti Janez Bosko svojim mladim predlagal vicedominijo blažene Kristjane. Marmorni kip blažene so postavili ob pročelje katedrale v Orvietu, drugega pa v križnem hodniku S. Croce v Firencah. Samostan, ki ga je želela in ustanovila blažena Kristjana, je danes eden najstarejših v Italiji, ki je preživel različne spremembe, živi in prenaša karizmo svoje ustanoviteljice. IT
Oringa Menabuoi se je rodila v kraju Santa Croce sull’Arno v pokrajini Pisa. Od otroštva je bila ljubiteljica čistosti, zato si je prizadevala ohranjati čiste misli in srce ter opravljala drobna dela usmiljenja. Molitev je pastirico oddaljila od sveta, zlasti ko je bila sama na polju, kjer je pasla živino in okoli sebe čutila „božji dih“.
Osirotela je še kot otrok, njeni bratje jo niso razumeli in so z njo slabo ravnali, saj so jo, ko je dosegla starost za poroko, hoteli prisiliti v zakon. Da bi končala te razmere, ni videla drugega rešitve, kot da zapusti očetovo hišo in se preseli v bližnje mesto Lucca, kjer si je sedem let zagotavljala življenjske potrebščine z delom gospodinjske pomočnice.
Okoli leta 1265, ko se je vrnila z romanja v svetišče svetega Mihaela nadangela na Garganu, je ostala v Rimu v službi plemenite in pobožne vdove Margarete, ki je kmalu vzljubila njene kreposti in duhovno vrednost. V tem obdobju je zaradi zgledov dobrodelnosti, ki jih je dajala ob vsakem času, začela biti znana pod vzdevkom „Cristiana“.
Ko sta bili z Margareto v Assisiju, da bi počastili grob svetega Frančiška, ji je „Gospod v videnju pokazal hišo, zgrajeno na določenem kraju in v določeni obliki, ki jo je pozneje izbral za gradnjo samostana Santa Croce“.
Ko se je vrnila v domovino, pripravljena uresničiti ideal redovniškega življenja, ki je zorel v njenem srcu, in premagala vse vrste ovir, je leta 1279 od občine dobila hišo, ki je kmalu postala oratorij za „božjo hvalo in opravljanje spokornih dejanj“: zaradi zglednosti življenja skupnosti so Cristiana in njene sestre prejele „pismo o bratstvu“ od generalnega magistra humiliatov (1293). Tako se je rodil samostan Santa Maria Novella s pravilom svetega Avguština, ki je leta 1296 dobil dokončno kanonično priznanje.
Po treh letih neizmernega trpljenja je Cristiana, obdarjena z izjemnimi darovi in karizmami, kot je razločevanje duhov, ter znana po svoji ponižnosti, čistosti življenja in ljubezni do vseh, predana Marijinemu brezmadežnemu spočetju, zaspala z nasmehom v Gospodovem naročju. Pokopali so jo v majhni cerkvici samostana, ki ji ga je uspelo spremeniti v prestižno središče duhovnosti. Papež Pij VI. je 15. junija 1776 potrdil njeno češčenje. IT
Oringa Menabuoi je izvirala iz revnih družin, kot otrok je morala skrbeti za živino, pozneje pa je delala kot služkinja pri meščanu v Lucci; zaradi svoje pobožnosti je že v mladosti vzbudila pozornost. Leta 1265 je odšla na romanje na Monte Sant’Angelo na Garganu, v Loreto, v sedem romarskih cerkva v Rimu in v Assisi, kjer je bila podvržena hudim skušnjavam, ki so preizkušale njeno čistost. V tem času je sprejela ime Christiana.
Verjetno je z miloščino leta 1279 v svojem domačem kraju ustanovila samostan Santa Maria Novella po pravilih avguštinskih redovnic, v katerega je tudi sama vstopila. Po izročilu je Marija s svojimi sestrami nune učila zborovskega petja in ga vadila tako popolno, da ga je pozneje lahko učila tudi moške. Nekega dne, ko so se nune do poznega večera ukvarjale s pripravami na cerkveni praznik in je bila noč tik pred tem, da pade, je na njen ukaz sonce obstalo. Na njenem pogrebu so videli tudi nune, ki so že zdavnaj umrle, kako hodijo z njo.
Kristjano so pokopali v cerkvi njenega samostana, ki so jo takrat po njej poimenovali Santa Christiana, in jo tam častijo še danes. Njeno telo je ostalo neokrnjeno 200 let.
Kanonizacija: Christianino čaščenje je verjetno odobril papež Sikst V. okoli leta 1587, 15. junija 1776 pa ga je priznala Kongregacija za obrede. DE
Kristina Svetega Križa (1237?-1310) velja za eno od ustanoviteljic ženske samostanske veje avguštinske družine. Odlikovale so jo ponižnost, dobrodelnost, čistost življenja in duh kontemplacije.
Oringa Menabuoi se je rodila okoli leta 1237 v kraju Santa Croce (Sveti Križ) sull’Arno v Lucci v Italiji. Odraščala je v kmečki družini in je kot otrok pogosto sama na polju bdela nad čredo krav in volov. Takrat se je posvetila molitvi.
Njena družina je želela, da se poroči, ona pa se je želela posvetiti Bogu kot nuna. Zato je zapustila družinski dom in odšla v Lucco, kjer je opravljala gospodinjska dela.
Leta 1265 je romala v svetišče svetega nadangela Mihaela, nato pa je odšla živet v Rim. Tam je začela uporabljati ime Kristina. Med romanjem v Assisi je dobila navdih za ustanovitev samostana v domačem kraju Santa Croce.
Leta 1279 je Kristina tam ustanovila eremitažo. Sprva je bil ta naselbina povezana s frančiškani, leta 1294 pa je postal samostan po Pravilu svetega Avguština.
Umrla je 4. januarja 1310. EN
V Bruay-sur-l‘Escautu [brio sir leskóti] (blizu Valencienne v Artoisu [artuáju], v Névstriji), sveta Faraílda, vdova, ki se je proti svoji volji poročila z nasilnim možem, in je živela v molitvi in spokornosti vse do starosti. († ok. 740) Vir
Sveta Farailda je ena od starodavnih zavetnic belgijskega mesta Gent, vendar so o njej ohranjena le legendarna poročila. Rojena je bila v Gentu in se je proti svoji volji poročila z bogatim ženinom, ki je z njo grdo ravnal, morda zato, ker je ona, ki je svoje devištvo posvetila Bogu, raje preživela noči v molitvi v mestnih cerkvah kot v zakonski postelji. Farailda je kmalu postala vdova, kar je naziv, pod katerim jo obeležuje Martyrologium Romanum, čeprav jo je tradicija vedno štela za devico.
Ime te svetnice, ki je v Flandriji zelo priljubljeno, se razlikuje glede na različna lokalna narečja: Varelde, Verylde ali Veerle. Pogosto jo upodabljajo z gosjo, saj ime njenega rojstnega kraja v flamščini in nemščini pomeni prav gos. Upodabljajo jo tudi s hlebcem kruha v spomin na čudež, ki ga je storila, ko je hlebec kruha, ki ga je lakomna ženska zavrnila, da bi ga dala beraču, spremenila v kamen. Njej se priporočajo tudi matere, ki so zaskrbljene za zdravje svojih otrok in proti zobobolu. Legenda pravi, da je za napajanje žejnih žanjcev poskrbela, da je iz zemlje pritekel izvir, katerega voda je veljala za zdravilno. IT
Farailda je izhajal iz plemiške družine. Proti svoji volji je bila poročena s plemičem, ki je z njo grdo ravnal, vendar ni mogel omajati njene trdne odločenosti, da ostane devica. Ko je po 30 letih zakona umrl, se je posvetila delom usmiljenja. O tem pripovedujejo legende: V hudem mrazu je s polja v hlev pregnala lačne divje gosi in jih naslednji dan spet izpustila na prostost; gosi, ki jih je medtem zaklal in pojedel služabnik, je iz ostankov ponovno oživila.
Tudi po smrti naj bi delala čudeže: ko jo je soseda prosila za kruh, je neka ženska v imenu svete Farailde prisegla, če ima kruh, naj se spremeni v kamen – ko je odprla skrinjico s kruhom, je bilo v njej kamenje.
Faraildini posmrtni ostanki so bili leta 754 preneseni v katedralo svetega Bava v Gentu.
Atributi: Vloga: Divja gos in hišica DE
Sveta Farailda ali Farailda (nizozemsko Veerle) je belgijska svetnica iz 8. stoletja v rimskem katolištvu in zavetnica Genta. Njeni datumi so nenatančni, vendar je dočakala visoko starost in umrla 4. januarja pri devetdesetih letih.
Farailda se je v mladosti proti svoji volji poročila s plemičem, čeprav je dala zasebno zaobljubo devištva. Njen mož je vztrajal, da je poročena z njim in da je za svojo spolno zvestobo dolžna njemu in ne Bogu. Zato jo je fizično zlorabljal, ker se mu ni hotela podrediti in ker je pozno ponoči obiskovala cerkve. Ko je ovdovela, je bila še vedno devica in se je posvetila dobrodelnosti.
Glede na Vita Gudilae je bila Farailda sestra svete Gudule, svetega Reineldisa in svetega Emeberta, vendar to ni potrjeno v njenem lastnem življenjepisu, Vita Farailda.
Faraildin kult je bil dokumentiran že v devetem stoletju. Nosi gos kot svoje znamenje.
Njen praznik, 4. januar, praznik Fru Verelde, pa je bil konec 19. stoletja v Gentu velik praznik (po podatkih Acte de Pharailde 1882).
Svetnici pripisujejo več čudežev. Legenda pravi, da je Farailda poskrbela za izvir vodnjaka, katerega voda je ozdravila bolne otroke, spremenila je kruh, ki ga je skriva lakomna ženska, v kamen, obstajajo pa tudi pričevanja o „gosjem čudežu“, ko je Farailda oživila kuhano ptico, le iz kože in kosti. EN
Sveta Farailda (Farahilde, Farailde, Farahilda, Pharailde, Pharahildis, Pharailde, Pharaild, Vareide, Varelde, Verylde, Veerhilde, Veerle) je priljubljena belgijska svetnica, vendar so zgodbe o njej zmedene in pogosto neverjetne. Edino, kar o njej vemo zagotovo, je, da je živela sveto življenje in da se je popolnoma posvetila Bogu. Njeno ime je priljubljeno v Flandriji, vendar se razlikuje glede na različna lokalna narečja.
Rodila se je leta 650 v Gallia Belgica, najbolj razširjeno izročilo pa pravi, da se je rodila v Gentu v pokrajini Vzhodna Flandrija v flamsko govoreči regiji Flandriji v Belgiji. Izhajala je iz plemiške merovinške družine, ki je imela v lasti veliko zemlje v današnjih provincah Hainaut in Brabant, nekateri zgodovinarji pa natančneje omenjajo območji Geetbroek in Gherbroek v bližini gradu Ham med Brusljem in Mechelen/Malines. Njen oče je bil Thierry (Theoderik, Theoderic, Theuderic, Theuderich, Theoderich, Theoderich, Theodoric; nl: Duiderik) in je bil plemič, ki je spremljal kralja na njegovih vojaških pohodih, v času miru pa je živel na njegovih posestvih in vilah. Kot vsa dekleta iz dobrih družin tistega časa je bila tudi Farailda deležna solidne verske vzgoje v samostanu Nivelles, ki ga je vodila sveta Gertruda iz Nivellesa (626-59). Živela naj bi v Steenokkerzeelu (prej Steenockerzeel) v pokrajini Flamski Brabant v Flandriji v Belgiji in v Bruay-sur-l’Escautu v departmaju Nord v regiji Nord-Pas-de-Calais v severni Franciji.
Izhajala je iz plemiške družine in čeprav je svoje devištvo posvetila Bogu, se je bila prisiljena poročiti z bogatim ženinom, Guidom (Guyem), sinom Otona, vodje saškega plemena, ki se je naselilo v Bruay-sur-l’Escaut („Bruay ob reki Šeldi“). Z njo je ravnal zelo kruto, ker je vztrajala, da bo živela kot devica in, ker je nasprotoval njenemu prenočevanju v lokalnih cerkvah. Umrl je pred njo, potem ko je bil hudo ranjen med lovom na konju, tako da je končno lahko živela v skladu s svojo zaobljubo. Legenda pravi, da je ves čas zakona zavračala spolne odnose z možem, vendar temu morda nasprotuje sprememba njenega statusa v novi izdaji Martyrologium Romanum (2004) iz tradicionalne „devica“ v „vdova“.
V Martyrologium Romanum je zapisano: V Bruáci ad Scaldim prope Valentiánam in Artésia Néustriae, sanctae Pharaíldis, viduae, quae, invíta viro violénte nupta, oratiónem et vitae austeritátem usque ad senectútem ampléxa esse dícitur (“V Bruay-sur-l’Escaut blizu Valenciennesa v Artoisu v Neustriji, v današnji Franciji, sveta Farailda, vdova, ki je bila prisiljena v poroko z nasilnežem. Pravijo, da je do visoke starosti živela molitveno in asketsko življenje”).
Mnogi menijo, da je bila Farailda hči svete Amalburge iz Maubeuge (umrla okoli leta 690), ki je kot otrok želela vstopiti v samostan. Toda namesto tega ji je bila namenjena poroka in se je poročila z grofom Witgarjem Brabantskim, pobožnim in krepostnim možem. Imela sta več otrok in Amalburga je bila vzorna mati. Njen sin, sveti Emebert, je verjetno identičen škofu Hildebertu iz Cambrai-Arrasa, ki je umrl okoli leta 700 in je pokopan v Maubeuge. Witgar in Amalburga sta imela tudi sveti hčeri Gudulo in Reineldis. Normanske kronike pišejo, da je bila dvakrat poročena, najprej s Teoderikom (fr: Thierry), sinom kralja Kildeberta, po njegovi smrti pa z grofom Witgarjem, vendar se zdi, da to ne drži. Bollandisti tudi ne priznavajo, da sta njena otroka Farailda in Ermelende. Po Vita Gudilae je bila Farailda sestra Gudule, Reineldisa in Emeberta, vendar to ni potrjeno v njeni lastni biografiji Vita Farailda.
Farailda je umrla okoli leta 740 (nekje med letoma 740 in 750) in naj bi bila stara okoli devetdeset let, kar je bilo v tistem času izjemno. Pokopali so jo v kapeli, posvečeni svetemu Janezu Krstniku, ki jo je dala zgraditi. Ta kapela je postala cerkev Sainte-Pharailde, verjetno v kraju Bruay sur l’Escaut. Ljudje so kmalu po njeni smrti začeli moliti k njej, saj so jo imeli za svetnico, in po njihovi zaslugi je njena svetost postala vsem vidna. Leta 754 so njene posmrtne ostanke prenesli v katedralo svetega Bava (nl: Sint Baafskathedraal; fr: Saint-Bavon) v Gentu, kjer so jih pokopali. Večina njenih relikvij je še vedno tam. V tistem času je bil pokop enakovreden kanonizaciji, zato je skupaj s svetim Bavom iz Genta (ok. 590-ok. 655) postala zavetnica mesta Gent.
Leta 810 je Faraildina svetost omenjena v življenjepisu Saint-Saulve, tj. svetega škofa Salvija, ki je bil s svojim spremljevalcem Superijem mučen okoli leta 768 v Beuvragesu pri Valenciennesu ob reki Šeldi v departmaju Nord v regiji Nord-Pas-de-Calais na severovzhodu Francije. Leta 1645 je bila ustanovljena faraildska bratovščina, ki je bila potrjena leta 1788.
Nekatere relikvije že dolgo častijo tudi v Bruayu v starodavni provinci Artois na severovzhodu Francije, blizu meje z Belgijo. Vendar pa obstaja nekaj nejasnosti glede tega, za kateri Bruay gre. Zaradi imena „Bruay v Artoisu“ nekateri menijo, da gre za Bruay-en-Artois, ki je bil samostojna občina, dokler se ni leta 1987 združil s sosednjo občino La Buissière in postal Bruay-la-Buissière (62700) v departmaju Pas-de-Calais v regiji Nord-Pas-de-Calais. V resnici pa je Bruay-sur-l’Escaut (59860) v departmaju Nord, sosednjem departmaju Pas-de-Calais v regiji Nord-Pas-de-Calais.
Cerkev Sainte-Pharailde v Bruay-sur-l’Escaut (1891-93) je nadomestila kapelo, imenovano Basilicula sanctae Pharailde, ki jo je zgradili Faraildi v začetku 7. stoletja in jo je v listini iz leta 914 omenil kralj Robert I. (922-23), ki je bil takrat grof v Parizu (898-923). Vendar so kapelo med vdorom v letih 879-883 uničili Normani. V 10. stoletju so jo obnovili. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1891 na mestu stare. Nemci so 7. oktobra 1918 celotno pročelje razstrelili in odstranili tudi 700 kg težak zvon Françoise-Marie, ki je bil ulit leta 1665. Cerkev je bila obnovljena 16. oktobra 1921 in ponovno odprta za cerkveno rabo 27. aprila 1924. Novi zvon se imenuje Germaine-Marie.
Leta 1893 so med gradnjo sedanje cerkve med rušenjem stare cerkve pod prezbiterijem našli Faraildin kenotaf iz 12. stoletja. Kenotaf (grško: kenos – „prazen“ in taphos – „grob“) je spominska plošča ali spomenik osebi ali skupini ljudi, ki niso pokopani na tem mestu. Kenotafi v rimskem slogu so v severni regiji zelo redki, ta v Bruayu pa je zagotovo najstarejši. Z odlokom z dne 15. aprila 1896 je uvrščen med zgodovinske spomenike.
Cerkev hrani tudi Faraildino relikvijo, ki je shranjena v relikviariju, ki ga je v 15. stoletju izdelal draguljar Gilles Steclin. Ta relikviarij iz graviranega srebra je edinstven po svoji fini izdelavi. Sestavljen je iz kvadratnega stolpa, ki ga obkrožata dva loka iz pozlačenega srebra. Na vrhu stolpa je stolp z uro s štirimi slopi in okroglimi ploščicami. Ta predmet je bil z odlokom z dne 17. marca 1934 razglašen za zgodovinski spomenik.
Vse, kar vemo o Faraildi, je skoraj v celoti legenda. Pravijo, da je storila tri čudeže. Enkrat je v kraju Bruay sur l’Escaut poskrbela, da je pritekel izvir, ki je pogasil žejo nekaj delavcev, ki so delali na žetvi, voda tega izvira pa naj bi imela zdravilne učinke na bolne otroke. Zaradi tega se na Farailda obračajo matere, ki so zaskrbljene zaradi zdravja svojih otrok.
Drugi čudež pojasnjuje, zakaj je v umetnosti pogosto upodobljena z gosjo, kar je igra flamskega in nemškega imena za Gent, in sicer Gand (Gans = gos). Legenda pravi, da je na enem od svojih pšeničnih polj našla celo jato gosi, toda ali je bilo to v Bruayu ali Steenokkerzeelu, je odvisno od tega, katero od različic zgodovinarjev izberete. Žalostna Farailda jih je pozimi pustila v svoji lopi. Nekega dne, ko je bila v cerkvi, pa je prišel kmet, ukradel gos in jo s prijatelji pojedel za večerjo. Ko se je Farailda vrnila, je odkrila izgubo. Zbrala je ostanke goske, kosti in perje ter oživila gos, ki je odletela.
Pogosto je upodobljena tudi s kruhom, kar se nanaša na tretji čudež, ki kaže, da je lahko delala čudeže tudi po smrti. Legenda pripoveduje o bogati, a nevoščljivi ženski, ki ni hotela deliti svojega kruha z beračem. Prisegla je pri sveti Faraildi, da če bo v hiši kakšen kruh, upa, da se bo spremenil v kamen. Od takrat se je ves kruh, ki je prišel v to hišo, spremenil v kamen. Ta čudež se je zgodil v Steenockerzeelu leta 1300 in je potrjen z opisom iz leta 1342, ki ga je podpisalo pet duhovnikov s tega območja in potrdilo s pečatom nadškofa iz Cambraija in dekana iz Sainte-Gudule v Bruslju. Hlebce kruha, spremenjene v kamne, je mogoče najti v cerkvi v Steenockerzeelu, potem ko je bila v začetku leta 1990 zaradi širitve bruseljskega letališča porušena kapela v Geetbroeku.
Faraildin spominski dan v zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je 4. januar, omenjen pa je tudi 23. junij. Njen praznik, ki je bil v kraju znan kot praznovanje gospe Verelde, je bil konec 19. stoletja v Gentu velik praznik. Je ena od zavetnic Genta in sosednjega mesta Smetlede, ki je danes del mesta Lede v Vzhodni Flandriji. V Flandriji je še vedno priljubljena svetnica. O njej obstajajo vsaj trije življenjepisi, vsi so legendarni in izvirajo iz obdobja po 11. stoletju. Zaradi svojih čudežev je Farailda pogosto upodobljena s tremi hlebci kruha in gosjo ali s hlebcem kruha v rokah. NOR
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kakor ta: moj Bog je postal človek, da bi jaz postala Bog! O presilna ljubezen! Da bi me prenovil, si se pomanjšal, ko si vzel nase našo podobo; vendar se nisi razkrojil, kakor da bi zdaj tebi in tvojemu božanstvu nekaj manjkalo. Toda spričo nezaslišane skrivnosti tvojega spočetja ne najdem prave besede … O Nerazumljivi, ti si postal razumljiv! O Neustvarjeni, ti si postal stvar! O Nedoumljivi, ti si postal doumljiv! O Nedotakljivi, ti se daješ dotikati! O Gospod, naj bom vredna, da premerim globino te vzvišene ljubezni, ki si nam jo podelil v svojem učlovečenju.«
Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preizkušnjah tega sveta … Radi bi našli v svetnikih brate in sestre, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom naše človeške usode,« je ob neki priliki lepo povedal papež Pavel VI. Sveta Angela Folinjska, ki je živela v italijanskem mestu Foligno v drugi polovici 13. stoletja, je prepričljiv zgled vsem, ki se nočejo iz grešnega življenja dvigniti k Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Sama je povedala, kako se je z “osemnajstimi duhovnimi koraki” iz sužnosti greha po Božji milosti rešila.
V Durhamu [darhemu] (na Angleškem), blaženi Tomaž Plumtree [Plamtrí], duhovnik in mučenec je bil obglavljen zaradi zvestobe katoliški Cerkvi pod kraljico Elizabeto, ker je rajši trpel kot živel. († 
V kraju Sint-Katelijne-Waver v Belgiji, v samostanu Roosendaal [rózndál] pogreb blažene Elizabete, redovnice. Pri njeni smrti so slišali angelske glasove. († ok. 1560)
Oringa Menabuoi se je rodila leta 1240 v kraju Santa Croce sull’Arno, umrla pa leta 1310 prav tam.
Prvi, ki so sprejeli mlado žensko, so bili v Altopasciu bratje špitalci, znani kot Tau, ki so se posvetili skrbi za bolnike in sprejemanju romarjev. Ta izkušnja je utrdila njeno željo, da bi se posvetila Bogu. Nato se je odpravila v Lucco, kamor je prispela okoli leta 1258. Pet let je živel v mestu „svetega obraza“, pred katerim je velikokrat molila. Vsaj do leta 1266 je delala kot služkinja pri kavalirju Cortevecchii, plemiču z zglednim življenjem. To so bili časi, ko so boji med 
Samostan je bil posvečen sveti Mariji Novelli in svetemu Mihaelu, v primerjavi s prvotno frančiškansko ureditvijo pa je nato sprejel avguštinsko ureditev, verjetno zaradi vpliva nekaterih verskih osebnosti na tem območju. Datum njegove pripadnosti avguštinskemu redu lahko določimo po zaslugi pisma škofa Paganella dei Porcari (januar 1294), ki je skupnosti Madre Cristiana podelil „nekatere privilegije“, kot je bilo to v navadi pri „uradnih“ redovih. Odločilno podporo so dobili tudi od škofov, kljub temu pa so nune vedno živele slabo, tako zelo, da so bile prisiljene beračiti. Leta 1303 je frančiškanski škof Enrico del Carretto iz Lucce pozval vernike, naj darujejo miloščino, da bi se lahko nadaljevalo delo za povečanje samostana, in zlasti spomnil, da je bil v samostanu praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta navada je veljala že leta 1290, kar dokazuje dekret škofa Paganella. Blažena Kristjana si je privzela in posredovala duha svetega Avguština: „… imamo zapoved, da živimo eno srce in eno dušo v Bogu“.
Oringa Menabuoi se je rodila v kraju Santa Croce sull’Arno v pokrajini Pisa. Od otroštva je bila ljubiteljica čistosti, zato si je prizadevala ohranjati čiste misli in srce ter opravljala drobna dela usmiljenja. Molitev je pastirico oddaljila od sveta, zlasti ko je bila sama na polju, kjer je pasla živino in okoli sebe čutila „božji dih“.
Oringa Menabuoi je izvirala iz revnih družin, kot otrok je morala skrbeti za živino, pozneje pa je delala kot služkinja pri meščanu v Lucci; zaradi svoje pobožnosti je že v mladosti vzbudila pozornost. Leta 1265 je odšla na romanje na Monte Sant’Angelo na Garganu, v Loreto, v sedem romarskih cerkva v Rimu in v Assisi, kjer je bila podvržena hudim skušnjavam, ki so preizkušale njeno čistost. V tem času je sprejela ime Christiana.
V Bruay-sur-l‘Escautu [brio sir leskóti] (blizu Valencienne v Artoisu [artuáju], v Névstriji), sveta Faraílda, vdova, ki se je proti svoji volji poročila z nasilnim možem, in je živela v molitvi in spokornosti vse do starosti. († ok. 740)
Sveta Farailda ali Farailda (nizozemsko Veerle) je belgijska svetnica iz 8. stoletja v rimskem katolištvu in zavetnica Genta. Njeni datumi so nenatančni, vendar je dočakala visoko starost in umrla 4. januarja pri devetdesetih letih.
V Martyrologium Romanum je zapisano: V Bruáci ad Scaldim prope Valentiánam in Artésia Néustriae, sanctae Pharaíldis, viduae, quae, invíta viro violénte nupta, oratiónem et vitae austeritátem usque ad senectútem ampléxa esse dícitur (“V Bruay-sur-l’Escaut blizu Valenciennesa v Artoisu v Neustriji, v današnji Franciji, sveta Farailda, vdova, ki je bila prisiljena v poroko z nasilnežem. Pravijo, da je do visoke starosti živela molitveno in asketsko življenje”).