Atributi: Redovnica z lilijo, s krono pri nogah, plašč pokrit z zvezdami
Imena: Marjetica, Eta, Greta, Magi, Marga, Margaret, Margareta, Biserka, Meta, Rita, Pegi, Metka, Meti
Bila je iz istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan. Iz tega rodu je izšlo še več svetnikov. Na Marjeto je najbolj vplivala njena teta sv. Elizabeta. V letu pred Marjetinim rojstvom se je njen oče kralj Bela IV. zaobljubil, da bo prihodnjega otroka povsem posvetil Bogu, če ga reši pred Mongoli. Bil je uslišan, in zaobljubo je držal. Komaj štiriletno hčerko je izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Z dvanajstimi leti si je izprosila dovoljenje, da napravi redovne zaobljube. Ko se je razvila v zdravo in lepo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če hoče vzeti za moža poljskega princa Boleslava ali neapeljsko-sicilskega kralja Karla. Vse ženitne ponudbe je odklonila. Svojega očeta je zaradi ženitvenih načrtov celo grajala in ga opozorila, da je dolžan držati zaobljubo.
Kar presenetljivo je, kako je ta kraljeva hči vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Najrajši je nosila ponošeno obleko, se veselila vsakega dela in rada stregla bolnim sestram. Ko je neka sestra zbolela za rakom in so druge sestre s težavo prenašale zoprni duh, je prosila, da ji sama streže, in je vztrajala v tej službi do konca. To je štela za pravo kraljevsko opravilo. Moč za tolikšno žrtvovanje je črpala iz evharistične daritve. Takrat so tudi redovnice prejemale obhajilo le nekajkrat na leto. Kadar je bilo obhajilo dovoljeno, se je Marjeta na to srečo pripravljala s hudim postom in nočnim bedenjem. Iz nje je žarel poseben notranji ogenj, pa naj je govorila z obiskovalci s kraljevega dvora ali z reveži, ki so prosili hrane na samostanski porti.
Umrla je leta 1270, stara komaj osemindvajset let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. začel postopek, da bi jo razglasili za blaženo. V petih letih je bil dokazni postopek za njeno svetništvo končan, pozneje pa so se spisi o tem za časa papeške avignonske sužnosti izgubili. V domovini so jo takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili, tudi naši prekmurski Slovenci. Papež Pij XII. je njeno svetništvo dokončno potrdil leta 1943.
Goduje 18. januarja.
***
Sveto Marjeto so že s četrtim letom starosti zaupali v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko je imela deset let, se je preselila v samostan, ki ga je sezidal njen oče na Zajčjem otoku na Donavi, blizu Budimpešte, in tam ostala do smrti. Otok in samostan so kasneje preimenovali v Marjetin otok. Dve leti kasneje je naredila zaobljube, a so ji ponudili spregled, saj so se zanjo zanimali številni ugledni snubci. Vse je zavrnila in ostala zvesta Kristusu in očetovi zaobljubi. Umrla je stara komaj 28 let. Njen brat Štefan V. je že eno leto po njeni smrti sprožil postopek za blaženo, po petih letih je bil le-ta tudi končan, a do razglasitve ni prišlo, ker so se spisi izgubili. Ne glede na to pa so jo v njeni domovini in sosednjih deželah že takoj po smrti imeli za svetnico in jo močno častili.
Ime: Je nastalo verjetno iz oblike Margeta, Margareta, ki izhaja iz latinskega imena Margarita oz. grškega Margarito. Margarites pa pomeni »biser«.
Rodila se je leta 1242 na gradu Turoc v Klisi na Ogrskem (?), umrla pa 18. januarja 1270 v Budimpešti.
Družina: Njen oče je bil ogrski kralj Bela IV., mati pa Marija Laskaris s cesarskega dvora v Carigradu. Bila je istega rodu Arpadovičev kakor prvi krščanski ogrski kralj sv. Štefan.
Zaobljuba: V letu pred Marjetinim rojstvom so Ogrsko prizadeli vpadi Mongolov. Oče Bela se je takrat za rešitev iz stiske zaobljubil, da bo otroka, ki se bo rodil, posvetil Bogu.
Skupnost: Pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik Guzman. Pri nas so bile dominikanke na Studenicah, v Velesovem, Radljah in v Kopru.
Zavetnica: Priporočajo se ji kot zavetnici pred poplavami, v spomin na dogodek, ko je čudežno ustavila poplave na Donavi.
Kreposti: Že kot otrok je vzljubila redovno življenje in z njim povezano uboštvo (vedno je nosila ponošeno obleko).
Duhovnost: Moč za svoje delo in premagovanje je zajemala v evharistični daritvi, zlasti v svetem obhajilu. Gojila je prisrčno pobožnost do Marije. Veliko se je postila, bedela in premišljevala Jezusovo trpljenje.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot dominikanko z lilijo in knjigo v roki, večkrat tudi s stigmami. Pogosto je ob njej krona.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 28. julija 1789, razglasil jo je papež Pij VI., papež Pij XII. pa za svetnico leta 1943.
Čudeži: neštevilni; največ čudežev ozdravljenja in tudi obuditve od mrtvih.
Goduje: 18. januarja.
Misel: »Neskončno bolj cenim Kralja nebes in neprecenljivo srečo, ki je v Jezusu Kristusu, kakor pa krono, ki mi jo ponuja kralj Češke.«
Vir
Pri Budimpešti (na Ogrskem), sveta Marjeta, devica, hči kralja Bela IV., ki so jo starši posvetili Bogu zaradi osvoboditve domovine od Tatarov. Kot otrok je bila izročena nunam dominikanskega reda. Že dvanajstletna se je tako vsa izročila Gospodu z redovno zaobljubo, da se je neumorno trudila postati podobna križanemu Kristusu.
Vir
Svetih Marjet je na svetniškem koledarju katoliške Cerkve dvajset, današnja, po rojstvu ogrska princesa, po poklicu pa redovnica dominikanka, je prva po vrsti. Njeno polno ime je Margareta; našim ušesom bolj domača oblika Marjeta je verjetno nastala iz oblike Margeta.
Na slovenskih tleh je sv. Marjeta Ogrska najbolj češčena v Prekmurju, ki je bilo v preteklosti povezano z Ogrsko. Marjetin oče je bil ogrski (ali madžarski) kralj Bela IV, njena mati Marija pa je bila bizantinska princesa in je prišla s cesarskega dvora v Carigradu. V letu pred Marjetinim rojstvom je Ogrsko hudo prizadel vpad divjih Mongolov. Kralj Bela IV. se je zaobljubil, da bo prihajajočega otroka popolnoma posvetil Bogu, če ga reši iz te nesreče. Njegova prošnja je bila uslišana in besedo je tudi držal. Ko se je ob koncu leta 1242 rodila Margareta, jo je v 4. letu starosti že izročil v vzgojo dominikankam v Vesprimu. Ko ji je bilo deset let, je prišla v samostan na Zajčjem otoku na Donavi blizu Budimpešte, ki ga je dal zgraditi kralj Bela, in tam je ostala vse do smrti. Po njej so pozneje otok preimenovali v Marjetin otok.
Marjeta se je z vsem srcem oklenila redovniškega življenja in za vzornico si je izbrala svojo svetniško teto Elizabeto Turinško (njen god obhajamo 17. novembra). Izprosila si je dovoljenje, da je smela že z dvanajstimi leti napraviti redovne zaobljube. Ko se je razcvetela v zalo dekle, so ji ponudili spregled obljub, če se hoče poročiti s poljskim princem Boleslavom ali z neapeljsko-siciljskim kraljem Karlom. Oba je gladko zavrnila, očeta pa pograjala, kaj vendar dela zanjo ženitne načrte, ko pa jo je zaobljubil Bogu. Poslej je imela mir. Bila je srečna in svoj redovniški poklic je imela za najvišjo dosegljivo čast.
Ta kraljevska hči je neverjetno vzljubila uboštvo, ponižnost in skromnost. Oblačila se je revno, veselila se je vsakega nizkega dela in rada je stregla bornim sestram. Moč je črpala iz evharistične daritve, zlasti iz sv. obhajila, čeprav ga je po tedanji navadi smela prejemati le nekajkrat na leto. Na obhajilo se je pripravljala z bedenjem in postom. Rada je premišljevala, kar je prebrala iz Svetega pisma in latinskega molitvenika. Izbrala si je modrega spovednika in duhovnega voditelja. Tako je postala zares božji otrok, ki že na zemlji čaka, kdaj jo večni Oče pokliče k sebi. Pogosti in hudi posti so Marjeto telesno izčrpali. Tako je 18. januarja 1270 ugasnila, ko je dopolnila komaj 28 let. Že naslednje leto je njen brat kralj Štefan V. v Rimu sprožil proces, da jo razglase za blaženo. Vse je bilo že urejeno, pa so spise v Avignonu, kamor so šli papeži iz Rima, izgubili. Njeno svetništvo je bilo uradno potrjeno šele leta 1943, v domovini so jo (podobno kot sv. Emo Krško) imeli takoj po smrti za svetnico in so jo močno častili.
Če vemo, da ime Margarita po naše pomeni »biser«, se ne bomo čudili, da je med našimi ženami in dekleti zelo veliko Marjet, Marjetic, Marjetk, Metk, nekaj manj Margaret ali Gret. Nekatere godujejo danes, večina pa 20. julija, ko je spomin sv. Marjete Antiohijske, ki je ena od 14 pomočnikov v sili in jo povezujejo s sv. Barbaro in sv. Katarino ter jim pravijo »tri sveta dekleta«.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Kanonični postopek za razglasitev za svetnico se je začel leta 1271 pod Gregorjem X. Kanonizacija je potekala leta 1943 pod Pijem XII. Skupaj je postopek trajal 672 let. Bila je hči Ogrskega kralja Béle IV. Še preden se je rodila, je njeno državo napadel mongolski vojskovodja Batu, vnuk Džingiskana: po tem, ko je opustošil in oplenil ruska, ukrajinska in poljska ozemlja, je vdrl v Ogrsko in v bitki razbil vojsko, ki jo je vodil Béla IV. in v kateri so bili Ogri, Hrvati, Nemci in francoski templjarji. Ogrska kraljeva družina se zateče v Dalmacijo.
Kraljica je tik pred porodom in že se odloči, da bo, če se rodi deklica, ta sprejeta v samostan. To je zaobljuba za rešitev Ogrske. Tako je bila že pri treh ali štirih letih sprejeta v dominikanski samostan svete Katarine v Veszprémi, medtem pa je zanjo nastal še en samostan v bližini Budima, na otočku na Donavi, ki se je kasneje imenoval Margeritin otok.
Ni šlo torej za poklicanost: vse so storili starši. Ti so jo leta 1260 hoteli poročiti s kraljem Ottokarjem II. Češkim, s katerim je Ogrska sklenila mir po nesrečni vojni. Takrat je bila stara osemnajst let in je rekla ne. Ottokar se je poročil z njeno sestro. Nato je Margareta naredila še več: če je bila do takrat v samostanu nekakšna častna gostja, je zdaj postala dominikanka. Poklic je prišel zdaj, kot je povedala svojemu spovedniku, dominikanskemu bratu Marcellu. Po njej v samostan pridejo še druge hčere ogrske aristokracije. Morda so tudi one »poklicane«. Ali pa jih morda žene ambicija, da bi živele dobro ob kraljevi hčeri in si ustvarile majhen dvor.
Marija tako ne misli. Seveda upošteva tudi dogodke zunaj samostana. Pravzaprav se leta 1265 zavzame za konec družinske vojne. Njen brat Štefan V. (tri leta starejši od nje) se je uprl očetu Bélu IV., ki ga je sicer imenoval za sopotnika na prestolu, in mu celo napovedal vojno. Margareta na tej točki posreduje in pomiri očeta in brata. Toda kot redovnica si ne dopušča popustov: tam ni več kraljeva hči. Njene značilnosti kot redovnice najdemo v izjavah sto prič, ki so leta 1276 (šest let po njeni smrti) pričale pred dvema papeškima odposlancema, ki sta prišla iz Rima, da bi preiskala njen sloves svetosti. In tu najdemo žensko, ki živi po pravilih redovne skupnosti in jim dodaja še svoje lastne, saj se posveča neprestanemu posnemanju Jezusa v telesnem trpljenju in ponižanju. Zelo pogosto si je dala brati pripoved o Kristusovem trpljenju in jo poslušala stoje. Odrekala se je hrani in počitku zaradi želje po bližini trpečega Gospoda. Poskušala je celo izbrisati vsak sled lepote s svojega obraza. Iz svojega samostana ob Donavi se je znašla v sozvočju z duhom discipliniranih in pokornih gibanj, ki so se širila po Evropi.
Po smrti se pojavijo govorice o čudežih ob njenem grobu v koru samostana (ki je bil opuščen in nato uničen v 17. stoletju). Začne se preiskava za kanonizacijo, ki bo zelo dolga, vendar se njeno ime širi po Evropi.
IT
Hči Ogrskega kralja Béla IV. Margherita se je rodila leta 1242 v Dalmaciji. Njeno državo je že nekaj mesecev pustošila mongolska invazija pod vodstvom Bathuja, vnuka Džingiskana, zato sta njena starša našla zatočišče v sosednji državi.
Mati je bila noseča z naslednikom, zato sta starša sklenila: »Če se bo rodila deklica, jo bosta za osvoboditev svoje države zaupala samostanu«.
Pogoj se je izpolnil, zato so deklico pri treh letih odpeljali v dominikanski samostan svete Katarine v Veszprému. Hkrati je bil v Budimpešti, posebej zanjo, zgrajen nov samostan na majhnem otoku na Donavi, ki so ga kasneje poimenovali otok svete Margarete.
Pri dvanajstih letih se je popolnoma posvetila asketskemu verskemu življenju, ki je bilo sestavljeno iz branja Biblije, molitev in postov, ter postala ena največjih srednjeveških mistikinj.
Leta minevajo, politične potrebe se spreminjajo in oče je pozabil na njeno zaobljubo in jo hotel poročiti s kraljem Ottokarjem iz Češke. Toda zgodi se nepričakovano. Margareta ne le zavrne dogovorjeno poroko, ampak tudi zelo resno jemlje svojo versko poklicanost v dominikanskem redu.
Za spovednika si izbere provincialnega predstojnika dominikancev in zvesto sledi njegovim navodilom. Slava njene kreposti ji prinese avtoriteto tudi na političnem področju. Oče Béla je tako na prestol postavil svojega starejšega sina Štefana, ki se ni obotavljal, da bi se uprl kralju, zato je Béla videl, da je ogrožena njegova pravica do nasledstva. Na obzorju se kaže katastrofalna družinska vojna, a s svojimi pokorami in molitvami Margarita uspe vzpostaviti mir med očetom in bratom.
Kot redovnica Margareta ni popuščala. Strogo je spoštovala pravila, neprestano je poskušala posnemati Jezusa v telesnem trpljenju in ponižanju. Čutila je, da se bliža smrt. Pripravljala se je nanjo tako, da si je pogosto dala brati zgodbo o Gospodovem trpljenju in se odrekala hrani in počitku.
Umre 18. januarja 1270 v starosti 28 let in je pokopana v samostanu na otoku, njen grob pa takoj postane romarsko mesto. S svojo svetostjo je bila opora monarhiji, predvsem pa pomoč kristjanom na Ogrskem. Kanonski postopek za razglasitev za svetnico je trajal več kot šeststo let.
Rdeči marmorni grob svete Margarete, obdan z železnim ograjenjem, se nahaja nad mestom, kjer je bila prvotno pokopana, v bližini njenega samostana.
IT
Margareta, hči ogrskega kralja Béle IV. in Marije Laskaris ter nečakinja Elizabete Turinške, je bila še pred rojstvom očetu zaobljubljena v redovništvo v zahvalo za osvoboditev Ogrske od Tatarov, nato pa je bila v starosti treh let in pol odpeljana v dominikanski samostan v Veszprémi. Leta 1252 je prišla v dominikanski samostan na Zajčjem otoku v Budimpešti, ki ga je ustanovil njen oče, danes pa je po njej poimenovan Margaretin otok, in leta 1254 je sprejela redovne zaobljube. Ker je obljubila devištvo, je kljub papeški dispensi zavrnila predlagano poroko z vojvodo Boleslavom Radodarnim in drugimi knezi ter leta 1261 prejela posvetitev v devico. Naložila si je najtežje pokore, živela v revščini in negovala bolnike.
Margaretin grob je kmalu po njeni smrti postal cilj romarjev. Njene posmrtne ostanke so prenesli v Pozsony / Bratislavo, danes pa so izgubljeni. Leta 2024 je madžarski raziskovalni inštitut MKI na podlagi arheoloških raziskav identificiral Margaretino lobanjo.
Kanonizacija: Že kmalu po njeni smrti, leta 1276, naj bi bila Margareta v Rimu razglašena za blaženo, vendar je to očitno preprečila štirikratna menjava papeža v tistem letu. Tako je bila razglašena za blaženo šele 28. julija 1789 s strani papeža Pija VI., za svetnico pa 19. novembra 1943 s strani papeža Pija XII.
DE
Sveta Margareta je bila hči mogočnega kralja v Ogrski. Zelo mlada je vstopila v samostan, kjer je živela izredno pobožno življenje. Iz ljubezni do ponižnosti ni hotela, da bi jo imenovali kraljeva hči; če pa so jo tako imenovali, jo je to bolelo, kot bi navadnemu človeku dali posmehljivo ime. Zato ni hotela, da bi jo starši pogosto obiskovali, saj se je sramovala ugleda in časti takih obiskov. Včasih je rekla: »Če bi mi Bog le podaril milost, da bi bila hči revnega kmeta namesto ugledne kraljeve hčere, bi lahko nemoteno služila Bogu.«
Njena oblačila so bila iz bolj grobega in slabšega materiala kot oblačila drugih redovnic; novih oblačil ni hotela, ampak si jih je šivala iz starih, odloženih kosov. Ko so ji starši poslali dragoceno blago, jo je podarila revnim in v zameno zamenjala svoja slaba oblačila in jih oblekla. Nosila jih je, dokler niso bila popolnoma neuporabna. Iz kože ježka si je naredila pas, tako da so bili bodice obrnjeni navznoter, in ta pas je nosila, ko je šla spat; na čevljih je pustila, da so konice žebljev prebile podplate, tako da jo je med hojo in stanjem zbadalo.
Medtem ko so drugi jedli, je med obroki včasih sedela z zakritim obrazom in molila v tišini. Če so ji hoteli ponuditi kaj boljšega, je bila nezadovoljna in tega ni sprejela, ampak je želela le navadno hrano. Večji del leta se je postila z vodo in kruhom, tako da ni uživala ničesar drugega. Meso ni jedla nikoli, razen če je bila res bolna.
Ko pa je zbolela, je to čim dlje skrivala, da ne bi povzročala nemira in truda drugim, po drugi strani pa tudi, da je ne bi silili k uživanju mesa. Vsako leto od velikega četrtka do velike noči ni šla v posteljo, ampak je v neprestani pobožnosti bičala sebe do krvi, kar je pogosto počela tudi sicer. Do drugih redovnic se je vedla kot najbolj pokorna služabnica. Pometala je cerkev, celice, jedilnico, kuhinjo. Pomivala je posodo, luščila ribe, tako da so ji pozimi včasih zmrznile roke, koža je razpokala in iz nje je tekla kri.
Posebno vneto je skrbela za bolnike; prinašala jim je hrano, postiljala postelje, vse čistila, bolnike dvigovala iz postelje, jih urejala; tiste, ki so to želeli, je nosila v cerkev k sveti maši; prinašala vodo in drva, ko je bilo treba pripraviti kopel. Ni se pustila odvrniti niti od nečistoče niti od slabega vonja. Več deklet je imelo glavo polno izpuščajev in uši; sveta Margareta jih je česala in mazala. Ena služkinja je imela nekakšno gobavost; tudi njo je očistila in ji opravljala vse storitve. Enako je skrbela za bolnike, npr. če je eden od njih bruhal, je opravila vse, kar je včasih najrevnejšemu služabniku povzročalo gnus.
V samostanu je ležala bolnica, ki je imela bolezen, podobno koleri, pri čemer je bil vonj skoraj neznosen; hkrati pa je bilo to stanje zelo dolgotrajno. Sveta Margareta je prosila predstojnico samostana za dovoljenje, da bi lahko negovala to bolnico. To ji je bilo odobreno pod pogojem, da si poišče še eno osebo za pomoč. Toda ta ni mogla prenašati vonja, zato jo je sveta Margareta sama prosila, naj ji prepusti to delo.
Ko je predstojnica nekaj odredila, je bila sveta Margareta prva, ki je to storila, in s svojim zgledom spodbudila druge. Nekoč je predstojnica večini redovnic naložila kazen, da morajo kosilo zaužiti na tleh, in sicer samo z vodo in kruhom, ker so prekršile predpisano postenje. Sveta Margareta je želela sodelovati v kazni, čeprav ni bila udeležena v prekršku.
Trije knezi so jo želeli za ženo, takratni poljski vojvoda, češki kralj in kralj Sicilije. Vsakič je zavrnila predlog, in ko so ji povedali, da jo lahko papež osvobodi redovnih zaobljub, je odgovorila, da bi si raje odrezala nos in ustnice, če bi jo hoteli prisiliti v poroko, kot da bi se odpovedala devištvu.
Takšno življenje se ti bo zdelo strogo in ne želim od vsakega bralca ali bralke pričakovati, da bi bili tako strogi do sebe. Toda Božje poti so neizmerne in samo Bog ve, kaj je potrebno za vsakega človeka in kaj bi ga najbolj varno vodilo skozi življenje, če se le človek pusti voditi. In tako Bog mnoge ljudi postavi v takšno stanje in razmere, da so prisiljeni nositi podobno breme, kot ga je sveta Margareta prostovoljno prevzela.
Ti, ki to bereš, si morda reven in nizkega položaja; revni ljudje pa imajo mnoge težave in nadloge, o katerih drugi malo vedo. A obstaja velika in močna razlika v tem, kako človek nosi takšno breme. Če nosiš vse, kar te obremenjuje, z godrnjanjem proti Bogu in ljudem, je tvoje trpljenje grešna muka in sramotni greh, ki ti koristi tako malo, kot koristi muka obsojencu. Ali če ga nosiš brez Boga, ker moraš, ti tudi ne koristi veliko. Vol vleče jarem, konj leži na bojišču z zlomljeno nogo, se dvigne in spet pade ter umre šele po dolgih, dolgih mukah; bolno žival v divjini pa živo pojedo mravlje in kače: kaj pomaga tej živali ta beda? Ampak poglej, če nosiš tisto, kar ti je Bog naložil, kot kristjan, potem je to zate enako zaslužno, kot če bi to prostovoljno prevzel kot sveta Margareta, in tvoja nagrada bo enako velika kot njena. Sedaj ti bom pokazal, kaj pomeni nositi kot kristjan.
Raje bi bila kmečka, da ne bi bila častna kot kraljeva hči. Morda si iz nižjega stanu in te nihče ne spoštuje. To naj ti bo prav, in pomisli, da je tudi moj Odrešenik prevzel podobo služabnika in izbral za svoje prijatelje preproste ljudi. Ne želim si ničesar drugega.
Sveta Margareta se je oblačila v zelo nevabljiva oblačila. Morda se tudi ti zaradi revščine lahko oblačiš le v nevabljiva oblačila. Morda si se na praznike skoraj sramovala iti v cerkev zaradi svojih revnih oblačil, ki so komaj zadostovala za delovni dan. Sprejmi to z voljo in pomisli, da sem Bogu v svojih skromnih oblačilih veliko bolj všeč, če sem z njimi zadovoljna, kot če bi bila oblečena v zlato in svilo.
Prebrala si, kako je sveta Margareta namerno trdo ravnala s svojim telesom in mu povzročala bolečine. Včasih se to zgodi samo od sebe. Poglej, če si na poti in imaš žulje na nogah in te vsak korak boli – ali te sonce opeče na polju med težkim delom – ali stojiš v hladni kuhinji z zimskim mrazom in te zmrzuje do duše; takrat pomisli: »Vse za mojega Boga, kakor Bog hoče in tako dolgo, kakor Bog hoče.«
Sveta Margareta ni imela lahkega dostopa do dobre hrane. Mnogi ljudje pa morajo postiti, ker so zelo revni. Ti, ubogi človek, si morda doma v vinogradniškem goratem svetu ali v surovem Schwarzwaldu – in minejo tedni, ko nimate niti koščka kruha v hiši, ampak samo stare krompirje, in še tistih ni dovolj; in o mesu ne smete razmišljati niti ob nedeljah. Sprejmi to v ponižnosti od Boga in ne dopusti, da se v tvojem srcu pojavi nezadovoljstvo in zavist, ker imajo drugi boljše razmere. Glej, takrat je tisto, česar ti primanjkuje, sveto postenje in boš za to bogato nagrajen na večni poroki v nebesih.
V mnogih drugih težavah najdeš vzor v sv. Margareti. Če si bolan, ne muči svojih bližnjih z nepotrebnim jokom in pritoževanjem, ampak tiho nosi z Bogom tisto, česar ne moreš spremeniti. Če pa je bolan nekdo, za katerega moraš skrbeti, in je marsikaj smrdljivo, nečisto in drugače odvratno: premagaj gnus in se ne daj razjeziti, ampak skrbi zanj v ljubezni in zaradi Boga.
Če moraš trpeti kazen, ki si je nisi zaslužil, če ne moreš dobiti preživnine z zakonom, če moraš svoj kruh zaslužiti s težkim delom: pomisli, da je kraljeva hči vse to prostovoljno izbrala, in tako lahko še bolj verjameš, da je ta usoda zate najbolj blagodejna, kot če bi jo izbral sam. Pomembno je le, da se v notranjosti sprijazniš s tem, česar zunanje ne moreš spremeniti, in se temu podrediš, ker je tako hotel Bog.
Glej, na tak način bi lahko na tisoče ljudi, ki živijo v revščini in nesreči, živelo lepo sveto življenje in bi si zaslužili visoko blaženost, kot sveta Margareta; morali bi le v ponižnosti in potrpežljivosti prenašati tisto, česar vendarle ne morejo spremeniti; Bog bi jim to priznal tako visoko, kot če bi si prostovoljno izbrali težke pokore.
Poglej zdaj svoj križ, ki te trenutno teži, in se posvetuj s svojo dušo, kako ga boš od zdaj naprej nosil. – Naj bo velik ali majhen, naj bo v prihodnosti ali ne, nosi ga od zdaj naprej z resnično pobožnim srcem, dokler Bog meni, da je dobro, da ga nosiš.
DE
V diademu kraljice poleg dragih kamnov bleščijo dragoceni biseri, katerih vrednost včasih znaša milijone. V nakitu kraljice vseh svetnikov opazimo sijoč venec pravih biserov, ki predstavljajo deviške duše, ki so zvesto sledile svojemu vzvišenemu vzoru. Če je bila Marija prva, najvzvišenejša in najpopolnejša devica, ki se je z obljubo večne deviškosti in čistosti povezala z Bogom, so ji v teku krščanskih stoletij sledile tisoče in tisoče plemenitih devic in mladeničev, da bi lahko tako kot ona stali v belih oblačilih pred prestolom brezmadežnega Božjega Jagnjeta. Ena od teh plemenitih, čistih devic je bila Margarita, hči ogrskega kralja Bele IV.
Ko so Mongoli, kot nekoč med selitvijo narodov, zapustili azijske stepe in z ognjem in mečem opustošili Ogrsko, je kralj s svojimi ljudmi pobegnil v Dalmacijo. V svoji skrajni stiski je obljubil, da bo otroka, ki ga bo rodila njegova žena, posvetil službi Cerkve. Kraljica je rodila hčerko, ki je pri svetem krstu prejela ime Margarita (tj. biser). Ime otroka je ustrezalo njenemu poznejšemu življenju, saj je postala biser med devicami. Kraljeva hči še ni dopolnila četrtega leta, ko so jo starši predali dominikankam v Vesprimu. Kmalu zatem je kralj na Donavskem otoku med Ofnom in Pestom zgradil samostan istega reda in tja poslal svojo hčer. Tu je Margarita v starosti dvanajstih let sprejela redovne zaobljube.
Mlada nuna se je z izjemno vztrajnostjo izobraževala v znanostih in ženskih ročnih delih, še posebej pa se je poglobila v poznavanje vere in v tem presegla mnoge odrasle. Njena goreča pobožnost in ljubezen do božjih stvari sta ji prinesli posebna razsvetljenja. V svoji ponižnosti in samozanikanju je hotela, da jo obravnavajo kot najnižjo služabnico, in bila je vedno žalostna, ko so jo spominjali na njen plemeniti rojstni stan. Več knezov je prosilo za roko lepe princese in njeni starši so hoteli zanjo pridobiti papeški spregled, vendar je ona polna ogorčenja izjavila, da raje izgubi življenje kot redovniško obleko.
Margarita je bila vzor popolne redovnice. Čeprav je svojo dušo ohranjala čisto od vsakršne sence greha, se je sama smatrala in obnašala kot največja grešnica. Spala je na tleh svoje celice, pokrita le z grobo kožo, pod glavo pa je imela kamen kot blazino. Če jo je Bog kaznoval z boleznijo, je skrbno skrivala svoje bolečine, da ji ne bi bilo treba uporabljati sredstev za okrevanje, ki so bila dovoljena bolnikom.
Čeprav je Margarita do sebe bila zelo stroga, je do drugih kazala izredno nežno in dobrosrčno ljubezen. Če je bila katera od njenih sester kaznovana ali opomnjena, si je želela, da bi namesto nje sama trpela to ponižanje. Če je katera od sester pokazala tudi najmanjšo neprizanesljivost do nje, se je vrgla na tla in prosila za odpuščanje. Če je od svojih kraljevskih staršev prejela darila, jih je podarila revnim. Bolnikom je brez gnusa in zgražanja opravljala najnižja opravila. Tako je postala vsem vse.
Margarita je posebno častila sveti križ. Vedno je nosila s seboj delček križa, na katerem je naš Odrešenik umrl za grehe človeštva, in ga pogosto poljubila z najglobljo častjo. Pred križnim oltarjem samostanske cerkve je pogosto klečala v globoki pobožnosti in z gorečnostjo klicala sveto ime Jezusa. Med poslušanjem svete maše in prejemanjem svete hostije so ji po licih običajno tekle solze ganjenosti. Na predvečer dneva, ko je prejela sveto obhajilo, ni zaužila nič drugega kot vodo in kruh in je noč preživela v molitvi. Na dan, ko se je združila s svojim božanskim Odrešenikom v obedu ljubezni, je šele zvečer zaužila malo hrane. Iz njene ljubezni do Jezusa je izviralo tudi globoko čaščenje njegove svete matere. Na praznike presvete Device je obraz njene goreče častilke žarel od svete radosti in gorečnosti, v njenem srcu pa so vzklile nove odločitve, da bo postala čim bolj podobna kraljici devic.
Zaradi svojih izvrstnih vrlin je bila Margarita izbrana za opatinjo samostana. V svoji funkciji je podvojila svojo pokornost, vneto brala Sveto pismo, pobožno razmišljala o večnih resnicah in izpopolnila svojo dušo, kot tudi duše svojih sester. V cvetu svojih let, starosti 28 let, jo je Bog leta 1270 poklical k večnim radostim nebes, da tam kot izbrana biserka zasije v častnem vencu kraljice vseh devic. Samostan, ki ga je Margarita napolnila s sijajem svojih vrlin, so kasneje uničili Turki, vendar se otok še danes imenuje Margareteninsel po njenem imenu. Mesto Pressburg spoštljivo hrani njene relikvije.
DE
Na Margaritinem otoku jo kličejo proti poplavam.
Sveta Margareta (madžarsko: Margit; latinsko: Margarita) se je rodila 27. januarja 1242 na gradu Klis (hrvaško: Tvrđava Klis) blizu Splita v Hrvaški, ki je bila takrat v personalni uniji z Ogrsko (Pacta Conventa). Drugi viri navajajo, da se je verjetno rodila na gradu Turóc v današnji Slovaški. Bila je hči morda blaženega kralja Béle IV. Ogrskega (1206–70) in njegove žene Marije Laskaris (okoli 1206–70), hčere bizantinskega cesarja Teodorja I. Laskarisa (1173–1222) v izgnanstvu v Nikeji. Margareta je bila tako nečakinja kraljeve sestre, svete Elizabete Ogrske (1207–1231), in pravnukinja svete Hedvige Šlezijske (1174–1243).
Kralj Béla IV. in kraljica Marija sta imela deset otrok:
1) Margareta (starejša) (okoli 1220–42) se je poročila z Guillaumeom de Saint-Omerjem.
2) Sveta Kunigunda Poljska (Cunegundis) (1224–92), znana tudi kot Kinga, se je poročila s kraljem Boleslavom V. Poljskim (1226–79), po njegovi smrti pa je postala nuna.
3) Anna (okoli 1226–70), poročena z Rostislavom iz Slavonije (okoli 1210/25–62).
4) Katarina (okoli 1229–42), umrla med begom družine po bitki pri Mohiju leta 1241.
5) Elisabeth (okoli 1236–71) se je poročila z vojvodo Henrikom XIII. Bavarskim (1235–90).
6) Konstanca (okoli 1237–52) se je poročila z velikim knezem Leom I. Kijevskim (okoli 1228–okoli 1301).
7) Blažena Jolenta iz Kalisza (Jolenga, Yolanda) (okoli 1238–98), poročena z vojvodo Boleslavom iz Poljske (1224/27–79), po njegovi smrti je postala nuna.
8) Štefan V. Ogrski (1239–72), kralj 1270–72.
9) Margareta (mlajša) (1242–71).
10) Béla, vojvoda Slavonije, Hrvaške in Dalmacije (okoli 1243–69).
K ogrskemu kraljevskemu rodu Arpádovcev sodijo tudi sveti kralj Štefan I. Ogrski (madžarsko: István) (1000–38), njegov sin, sveti Emerik Ogrski (madžarsko: Imre) (1003–31), sveti kralj Ladislav Ogrski (madžarsko: László) (1077–95) in sveta Margareta Škotska (1045–93).
Leta 1241, leto pred rojstvom Margarete, je Ogrsko prizadela katastrofa. Iz srca Tibeta se je začela nova selitev tatarskih plemen, pritisk na mejne države pa se je povečal. Horda mongolskih bojevnikov je kot uničujoča lava zalila Srednjo Evropo. Pod vodstvom Batu Khana, vnuka Džingis Khana, so opustošili Transilvanijo in vdrli v Ogrsko. Béla je prosil za pomoč papeža Gregorja IX. (1227–41) in cesarja Friderika II. (1212–50), vendar je 11. aprila 1241 izgubil bitko pri Mohiju, ki je bila glavna bitka med Mongolskim cesarstvom in Kraljevino Ogrsko.
Ogrska kraljeva družina je pobegnila v Dalmacijo in se zadnjič ustavila na otoku na Donavi, kjer sta kralj Béla in kraljica Maria Laskaris obljubila svojega naslednjega otroka Bogu, če bo ustavil to uničenje. Invazija se je na tej točki ustavila, ker so bili Mongoli leta 1242 poklicani nazaj v Tibet, da izberejo novega voditelja. Obljubljeni otrok je bila Margareta, ki so jo poimenovali po svoji najstarejši sestri, ki je pravkar umrla.
Starši so zavrnili vse Margarete snubce, med njimi Karla Anžujskega (brata Ludvika iz Toulousa) in vojvodo Boleslava Pobožnega iz Poljske, ker so jo namenili za samostansko življenje (Boleslav se je namesto tega poročil z njeno sestro Kunigundo). Leta 1245, ko je bila stara tri leta, so jo dali dominikankam v samostan sv. Katarine Aleksandrijske v Veszprému, kjer je skupaj z drugimi plemiškimi otroki prejela izobrazbo, ki so jo šteli za primerno za kraljevsko osebo. Za njo je skrbela grofica Olympia, pobožna vdova, ki je bila prijateljica kraljice Marije. Margareta ni bila zadovoljna s tem, da je živela v Božji hiši kot gostja, in kot štiriletna je zahtevala, da prejme redovniško obleko, kar ji je bilo tudi odobreno.
Prav tako je prevzela spokorne vaje, ki so jih prakticirale nune, s postom, spokorno srajco, mrtvičenjem in nočnimi vigilijami. Kmalu se je naučila molitve na pamet in jih veselo pela sama sebi, medtem ko se je igrala. Nihče razen Margarete same ni jemal resno ideje, da bi nekega dne sprejela zaobljube in postala nuna, saj bi bilo za njenega očeta, kralja, velika politična prednost, če bi sklenila pameten zakon.
Pod modrim vodstvom blažene matere Helene (okoli 1200–70) in grofice Olimpije, ki je postala redovnica, je mlada princesa dosegla izjemen napredek v svetosti in znanju. Kot desetletnica se je leta 1252 preselila v dominikanski samostan sv. Marije na otoku Hareøya (Nyulak szigete) na Donavi pri Budimpešti, ki ga je ustanovil njen oče. Otok se danes imenuje Margit-sziget (Otok Margarete) po njej in leži sredi Budimpešte.
Ko je bila Margareta leta 1254 stara dvanajst let, se je pojavilo vprašanje o poroki. Odgovorila je, da je bila že pred rojstvom posvečena Bogu in da namerava ostati zvesta tej obljubi. Da bi zadevo razrešila, je kot dvanajstletnica leta 1254 dala zaobljube kot dominikanka (Ordo Fratrum Prædicatorum – OP) blaženemu Humbertu iz Romans (okoli 1193–1277), petemu generalnemu magistru dominikancev (1254–63), in leta 1261 je prejela tančico. V jasnem nasprotju z običaji svojega reda je bila posvečena v devico skupaj z drugimi kraljevskimi osebami, da bi preprečila nadaljnje poskuse svojega očeta, da bi od papeža dobil dispenz za njene zaobljube, da bi se lahko poročila.
Margareta ni obžalovala svoje usode, ampak jo je sprejela. Izbirala je najmanj zaželene dolžnosti med sestrami, delala v kuhinji in pralnici ter iskala takšno delo, ki bi ga zaradi svojega položaja lahko izognila. stradala je, da bi ohranila ponižnost, vendar se zdi, da je njena lepota ostala nespremenjena. Vsekakor je kralj Ottokar II. iz Češke (1253–78) hrepenel po poroki z njo, Margaretin oče pa je bil naklonjen tej poroki leta 1260, ko je Ogrska sklenila mir s Češko po neuspešni vojni. Verjetno bi lahko pridobil spregled od njenih zaobljub, če bi bila Margaret pripravljena, vendar je osemnajstletna Margaret zavrnila z odločnostjo, ki je postala značilna za preostanek njenega kratkega življenja, in grozila, da si bo odrezala nos in ustnice, če jo bodo prisilili, da zapusti samostan, ki je bil njeno življenje. Ottokar se je namesto tega poročil s hčerko Margareteine sestre Anne, Kunigunde iz Galicije (Halytsj) (okoli 1245–85).
Margaretino življenje je zaznamovala izredno stroga pokora, med postom je komaj kaj jedla in spala. V kombinaciji z dolgimi molitvami je to včasih pripeljalo do vizij. Mnoge od njenih samovoljnih pokornih vaj se danes, podobno kot pri mnogih drugih svetnikih, zdijo grozljive in skoraj perverzne. Herojsko je negovala hudo bolne, dokler ni umrla. Zelo se je identificirala z revnimi, da je sledila njihovim standardom glede higiene – to pomeni, da jo je popolnoma zanemarjala. Večina drugih nun je prav tako prihajala iz plemiških družin in so z grozo reagirale na mnoge njene pokore. Očitno ji je manjkala bodisi trdna nadrejena, ki bi lahko nadzorovala voljno princeso, bodisi razumen svetovalec, ki bi jo spodbujal k zdravi zmernosti. To bi vsekakor podaljšalo njeno življenje.
Potem ko je Margareta prišla v samostan na Hareøya, so vstopile tudi druge hčere ogrskih plemičev. Morda so imele poklic, ali pa so jih gnala ambicija, da bi se približale kraljevi hčeri, in so sestavile majhen dvor. Toda Margareta ni razmišljala tako. Seveda je tudi ona imela v mislih zunanje dogodke. Dejansko je morala leta 1265 ustaviti družinsko vojno. Njen tri leta starejši brat Štefan V. se je uprl očetu Bélu IV., ki je leta 1261 kronal svojega sina za »mlajšega kralja«, in izbruhnila je državljanska vojna. V tem trenutku je Margareta posredovala in pomirila očeta in brata. Vojna se je končala z mirovnim sporazumom na Hareøya leta 1266.
Margareta ni bila posebej intelektualna in je komaj znala brati in pisati, zato je bilo njeno pobožno življenje osredotočeno na evharistijo in Kristusovo trpljenje. Margareta je brala svete spise in zaupala v duhovno vodstvo svojega spovednika, dominikanca Marcellusa, nekdanjega provinciala v Ogrski. Imela je močno predanost Devici Mariji in na večer njenih praznikov je molila tisoč Ave Maria. Ker ni mogla oditi na romanje v Sveto deželo, Rim ali druge krščanske svetišča, je tja potovala v mislih, štela kilometre, ki so jo ločevali od romarskega kraja, in molila Ave za vsak kilometer tja in nazaj. Bila je ena največjih ogrskih mistikinj v srednjem veku.
V svojih zadnjih trenutkih je Margareta molila psalm 31,2-9 (Vulgata 30): In te Domine speravi („K tebi, Gospod, se zatekam“). Ko je prišla do šestega verza: In manus tuas commendabo spiritum meum („V tvoje roke izročam svojega duha“), je umrla v samostanu v Budimpešti. To je bilo 18. januarja 1270, stara je bila le 28 let, a izčrpana zaradi svojih nečloveških spokornih vaj. Že takoj po njeni smrti so jo Madžari častili kot svetnico in začeli romati k njenemu grobu, poročali pa so tudi o čudežnih ozdravitvah.
Leto po njeni smrti je njen brat Štefan V., kralj Ogrske (1270–72), leta 1271 prosil blaženega papeža Gregorja X. (1271–76), naj preuči svetost njegove sestre. Mnogi njeni prijatelji in znanci so prav tako prosili, naj jo razglasi za blaženo. Med njimi je bila tudi njena služabnica Agnes, ki je upravičeno opazila, da je ta kraljeva hči pokazala veliko več ponižnosti kot katerakoli služabnica v samostanu. Dokaz za »sloves svetosti« (fama sanctitatis), ki je bil potreben za začetek postopka za beatifikacijo, je bil verjetno pridobljen z prvim velikim javnim čudežem, ki se je zgodil na obletnico Margaretine smrti januarja 1271 v prisotnosti kralja Štefana V., veljakov kraljestva in celotnega kraljevega dvora, ko je bila ženska po imenu Erzsébet (Elisabeth), ki je bila obsedena z demonom, ozdravljena ob Margaretinih relikvijah.
Papež Gregor je 4. maja 1272 izdal bulo, ki je dala zeleno luč za prvi del postopka po takratnih pravilih, in sicer za informativni postopek na lokalni ravni. Prvi odbor, ki je bil zadolžen za zbiranje Margaretinih čudežev, je začel delovati julija 1272 na Hareøyi. Sestavljali so ga nadškof Fülöp Szentgróti iz Esztergoma (1262–72), škof Fülöp iz Vác in cistercijanski opat iz Zirca. Po smrti nadškofa Fülöpa (v madžarščini Filip) konec leta 1272 ali v začetku leta 1273 je njegovo mesto zasedel škof Lodomér iz Várada (1268–79) (danes Oradea v Romuniji), kasneje nadškof iz Esztergoma (1279–98).
Zabeležene so bile izjave najmanj štiridesetih prič, ki so pripovedovale o sedmih čudežih, ki so se zgodili med Margaretinim življenjem, štirih čudežnih videnjih, povezanih z njeno smrtjo, in 29 čudežnih ozdravitvah, ki so bile pripisane posredovanju Margarete, ki je bila takrat že mrtva, a še vedno prisotna skozi svoje relikvije. Urejena zbirka teh čudežev je ohranjena v Margaretini najstarejši legendi, Legenda Vetus, ki jo pripisujejo njenemu spovedniku Marcellusu.
Blaženi papež Innocenc V. (1276-76) je z odlokom z dne 14. maja 1276 odredil novo zaslišanje prič, ki je potekalo med 27. julijem in 12. oktobrom 1276 na Hareøyi. Nekateri madžarski zgodovinarji so to razlagali tako, da prva preiskava ni bila dovolj temeljita, vendar to ne drži. V resnici so bili postopki natančno upoštevani. Prva faza je bila vedno lokalna preiskava, šele po njenih rezultatih – prvi biografiji svetnika in seznamu čudežev, ki so potrjevali fama sanctitatis – poslani rimski kuriji, da se je lahko začela inquisitio in partibus („preiskava na kraju samem“), v okviru katere so papeški legati prišli na kraj sam in pod prisego zaslišali priče o svetem življenju in čudežih kandidata, v skladu z najstrožjimi pravili cerkvenega prava. V tej ali naslednjih fazah, odvisno od tega, kaj je bilo potrebno, so rezultate v kuriji pregledali skupina kardinalov, ki so obravnavali procese svetništva. In lahko je trajalo leta, desetletja in celo stoletja, preden so se odločili, ali so zbrani dokazi zadostni za svetništvo.
Treba je poudariti, da je le polovica primerov, poslanih v Rim, prestala prvo fazo in lahko nadaljevala z inquisitio in partibus. Od konca 12. stoletja do začetka 15. stoletja so papeži začeli 71 procesov za razglasitev svetništva, od katerih se je v srednjem veku končalo le 35 z razglasitvijo svetništva.
Dva papeška legata v drugi preiskavi Margaretine zadeve sta bila papeški kaplan Umberto Bianchi iz Piacenze in De La Corre, doktor cerkvenega prava in kanonik iz Verone. Ohranjeni zapis preiskav vključuje izjave 110 prič, vendar kljub temu ni popoln. Raziskovalci ocenjujejo, da je bilo izgubljenih vsaj 23 drugih izjav.
Po opravljenih zaslišanjih in skrbnem zbiranju zapisov so bili ti poslani v Rim za končno kurialno fazo procesa. Vendar pa se v primeru Margarete ta faza očitno nikoli ni začela. Glavni razlog za to so bile verjetno pogoste spremembe papežev v teh letih. Leto 1276 je bilo verjetno edino leto v zgodovini, ko so na Petrovem prestolu sedeli štirje različni papeži, od katerih noben ni bil protipapež (»leto treh papežev« je bilo večkrat, nazadnje leta 1978). Papež Gregor X. je umrl 10. januarja 1276, Innocenc V., ki je odredil preiskavo Margarete, pa je bil izvoljen za papeža 21. januarja 1276 in kronan 22. februarja, vendar je umrl že 22. junija 1276 v Rimu, torej še preden je komisija začela delo v Budimpešti. Innocencov naslednik, Hadrian V, je bil izvoljen za papeža 11. julija 1276, vendar je bil le diakon in ni uspel biti posvečen v duhovnika, škofa in okronan, preden je umrl 18. avgusta 1276 v Viterbu po 38 dneh kot papež (v tem času so že zdavnaj začeli šteti pontifikat od datuma izvolitve in ne od okronanja, kot prej). Ko so dokumenti prispeli v Rim, je bil papež že Janez XXI., vendar ni trajalo dolgo, le od 8. septembra 1276 do 20. maja 1277. V naslednjih letih je bilo še šest papežev, ki so se menjavali vsaki dve ali tri leta: Nikolaj III (1277–80), Martin IV (1281–85), Honorius IV (1285–87), Nikolaj IV (1288–92), sveti Celestin V (julij do december 1294) in Bonifacij VIII (1294–1303). Dokumenti iz preiskav legatov so izginili, vendar je kopijo hranila dominikanska provinca v Ogrski.
To stanje nenehnih sprememb je očitno znatno oviralo proces, vendar je obstajala še ena ovira za postopke svetništva v poznih 1200-ih. Odprtost za nove svetniške kulte, ki je zaznamovala prvo polovico 13. stoletja, se je končala, kurija pa je postala vse bolj kritična in zavračala predlagane nove kulte. Le pod izrecnim političnim pritiskom ali v prizadevanju za dosego lastnih diplomatskih ciljev je kurija dovolila uresničitev lokalne pobude. Dejstvo, da se je Margaretaova zadeva zataknila, zato ni bilo nič izjemnega.
Bolj presenetljivo pa je, kako malo je njena zadeva izkoristila prihod dinastije Anjou na ogrski prestol, saj je dinastija Anjou imela več uspeha kot katera koli druga kraljeva hiša pri pridobivanju priznanja kurije za kulte svetnikov, povezanih z njo. Prvi znaki te posebne obravnave so jasni v času vladavine ustanovitelja dinastije, Karla I. (1265–85). Leta 1270 je prevzel pobudo za kanonizacijo svojega brata, svetega kralja Ludvika IX. Francoskega (1214–1270), ki je umrl med križarskim pohodom v Tunisu. Po dolgotrajnih preiskavah je bil Ludvik končno razglašen za svetnika leta 1296.
Ko je Karel iskal ženo iz rodu Árpád za svojega sina Karla II., je našel hčer kralja Štefana V. Marijo in odločno izjavil, da je Štefan poleg tega, da je »veliki in bojeviti kralj«, »potomec družine svetnikov in velikih kraljev«. Ta povezava je kasneje služila kot podlaga za zahtevo družine po ogrskem prestolu, ki jo je najprej uveljavil Karlov vnuk Karl Martell, po njegovi prezgodnji smrti leta 1295 in dejstvu, da je rod Árpád izumrl leta 1301, pa je zahtevo prevzel njegov pravnuk Karel I. (1308–1342), imenovan tudi Karel Robert ali Caroberto (slov.: Károly Róbert), sin Karla Martella. V več priložnostih v več kot desetletnem boju za krono je poudaril svojo primernost za to nalogo s sklicevanjem na svoj izvor iz znanih svetnikov na obeh straneh, francoskih Kapetingov in Ogrskih iz rodu Árpád.
V tem kontekstu moramo razlagati informacije, ki jih je podal Bernard Gui (Bernardus Guidonis), vodilni osebnosti in zgodovinarju dominikanskega reda, da je kralj Ogrske leta 1306 poslal dominikanskega meniha Andreasa Ogrskega kot pooblaščenca k Svetemu sedežu, da »posreduje pri papežu Klemenu V. v zadevi svetega razglasa hčerke kralja Béle, Margarete«. Bernard Gui ne omenja imena kralja, vendar ni dvoma, da je bil to Caroberto, prihodnji Karel I., ki je prevzel naslov leta 1301, vendar je še vedno boril za kraljestvo.
Ta prošnja iz leta 1306 je morda povezana z uspešno prošnjo istega leta njegovega strica, kralja Karla II. »Hromega«, za začetek procesa kanonizacije njegovega sina Ludvika Anžujskega, škofa v Toulousu, ki se je odpovedal dediščinski pravici do prestola, da bi vstopil v frančiškanski red in živel svetniško življenje pred svojo prezgodnjo smrtjo leta 1297. Ta zadeva je kmalu obrodila sadove, saj je bil Ludvik v Marseillu leta 1317 razglašen za svetnika in postal zavetnik dinastije Anjou, ki se je imenovala beata stirps („blagoslovljen rod“). V nasprotju s tem proces kanonizacije Margarete ni dosegel nobenega napredka, čeprav je tretja žena Karla I., Beatrix iz Luksemburga, leta 1319 obnovila privilegije dominikanskega samostana na Hareøya.
V 14. stoletju je kult Margarete v Ogrski našel novo pobudnico v Elizabeti Piast, hčerki kneza Vladislava iz Krakova in kasnejšega kralja Poljske Vladislava I. (1305–20; 1320–33), ki je leta 1320 postala Karlova četrta žena in nadzorovala dvorne slovesnosti in pokroviteljstva. Njen zavezanost kultu svetnikov v družini je pokazala z ustanovitvijo (skupaj z možem) frančiškanskega samostana, posvečenega Ludviku Anžujskemu v Lippi leta 1325. Ne vemo, ali je spremljala Karla I., ko je leta 1333 vodil slovesno delegacijo v Neapelj za zaroko svojega tretjega sina Andreasa z Johanno, vnukinjo svojega strica Roberta I. »Modrega« (1309–43). V tem primeru bi imela priložnost opazovati veličastne upodobitve svetnikov družine, ki so postali del kraljice Marije Ogrske, žene Karla II., in Sanche Aragonske, žene Roberta. Predvsem je šlo za serijo fresk v cerkvi Santa Maria di Donnaregina, ki so upodabljale sveto Elizabeto in svete kralje iz rodu Árpád, ter za skulpture, ki so krasile družinske grobnice v spomin na Ludvika, kralja Francije, in Ludvika, škofa Toulousea.
Vsekakor je bila Elisabeth Piast tista, ki je poskrbela, da je bil med letoma 1336 in 1340 na Hareøya zgrajen veličasten nov grob za Margareto, verjetno delo istega kiparja, ki je bil odgovoren za grob Marije Ogrske (umrla 1323) v Santa Maria di Donnaregina, Tino de Camaino iz Neaplja, ali vsaj njegov atelje. Po kroniki dominikanskega reda Galvana Fiamme je kraljica Elisabeth podarila srebrne okraske dominikanskim hišam v Bologni in Milanu, verjetno v upanju, da bo prispevala k kultu Margarete v Italiji. To je bilo nedvomno povezano z novim poskusom ogrske kraljeve družine in dominikanskega reda okoli leta 1340, da bi oživili zastali proces kanonizacije Margarete.
To bi lahko pojasnilo, zakaj je šestnajsti generalni magister dominikancev, p. Hugo iz Vaucemaina (1333–41), ravno v tem času svojega sobratra Garinusa de Giaca (Garin de Gy-l’Évêque) prosil, naj napiše novo legendo o Margareti, pri čemer naj uporabi dokumente iz procesa kanonizacije, ki so bili shranjeni v Avignonu. Morda je bila s tem razvojem povezana tudi vključitev podobe Margarete, takrat šele blažene, med podobe svetnikov Petra in Pavla, Device Marije in ogrsko-angevinskih družinskih svetnikov Štefana, Emerika, Ludvika iz Toulousa, Ladislava in Elizabete v vezeni oltarni prt, ki ga je vdova kraljica Elizabeta podarila cerkvi sv. Petra v Rimu med svojim romanjem v Italijo leta 1343.
Potem ko je ta poskus ponovnega odprtja postopka za razglasitev Margarete za svetnico okoli leta 1340 spodletel, je vdova kraljica Elisabeth še naprej posvečala veliko pozornosti družinskemu samostanu in ohranjanju spomina na družinskega kandidata za svetnika. Leta 1353 je prosila in dobila papeško dovoljenje, da redno preživlja čas v samostanu na Hareøyi.
Skupna prizadevanja vdove kraljice in dominikanskega reda za posvetitev Margarete so imela zanimivo posledico v Italiji sredi 14. stoletja. Razširila se je govorica, da je blažena ogrska princesa, edina ženska dominikanska kandidatka, za katero je potekal proces kanonizacije, nekoč med ekstazo prejela stigmate (svete rane Gospodove) kot Frančišek Asiški. Slika iz okoli leta 1350, delo anonimnega Maestro delle effigi domenicane, v zakristiji cerkve Santa Maria Novella v Firencah prikazuje Margareto v družbi drugih dominikanskih svetnikov in kandidatov za svetništvo. Na glavi ima krono, v eni roki lilijo, v drugi roki, ki drži kroglo, pa so jasno vidne stigme. Najzgodnejša upodobitev stigmatizacije najdemo na zelo propadli triptihasti freski v San Domenicu v Perugii (1368). Tretja upodobitev Margaretine stigmatizacije je freska neznanega mojstra v cerkvi San Niccolò v Trevisu, blizu Tommaso da Modenasove slavne serije dominikanskih mojstrov, prav tako iz okoli leta 1370. Angeli nad stoječo postavo Margarete držijo krono, njen portret pa obdajata dva napisa: Beata Margareta regina Ungariæ Ordinis Fratrum Predicatorum („blažena Margareta, kraljica Ogrske, iz dominikanskega reda“) in Ego enim stigmata Xti in corpore meo porto – slednji je citat iz apostola Pavla (Gal 6,17) („nosim Jezusova znamenja na svojem telesu“) (Gunnes).
Kasneje, ko je vneti propagandist za kanonizacijo svete Katarine iz Siene, Tommaso d’Antonio da Siena (1350–1434), znan kot Caffarini, prior dominikanskega samostana Santi Giovanni e Paolo v Benetkah, stopil v stik z ogrskimi dominikanci, da bi jih vprašal, kaj vedo o Margaretinih stigmah, so mu njegovi ogrski bratje prinesli neugodno novico. Provincial Gregor je leta 1409 napisal, da zelo podrobna dokumentacija iz procesa leta 1276 sploh ne omenja stigm, ki so zato morale biti lažne govorice. Dodal je, da je bil ta znak nebeške milosti dejansko podeljen drugi ogrski dominikanski nuni s svetniškim življenjem, Margaretini magistri, blaženi Heleni (okoli 1200–70).
V 70. letih 14. stoletja so ogrski Anžuvinci ponovno poskušali oživiti postopek za razglasitev Margarete za svetnico. Papež Urban VI. (1378–89) je 1. junija 1379 izdal odlok, v katerem je citiral prošnjo vdove kraljice Elizabete in naslovniku (neimenovanemu ogrskemu visokemu duhovniku) naložil, naj skupaj s patriarhom Štefanom iz Jeruzalema in škofi iz Pécsa in Veszpréma opravi preiskavo življenja in čudežev kraljeve hčerke Margarete.
Ta papeška razglasitev novega procesa kanonizacije je prišla v drugem letu velike shizme (1378–1417). Dvojna izvolitev papeža je povzročila zmedo v celotnem zahodnem krščanstvu in izbiro med njima – Urbanom VI. v Rimu in protipapežem Klemenom VII. v Avignonu – spremenila v prevladujoče vprašanje v letih 1378–79, saj sta oba papeža z diplomatskimi manevri poskušala pridobiti podpornike na svojo stran. V tem kontekstu moramo oceniti dekret Urbana VI. z dne 1. junija 1379.
Eden od glavnih ciljev Urbana VI je bil zagotoviti zavezništvo z Anžuvinci, ki so vladali v Ogrski in takrat tudi v Poljski. Kmalu po izvolitvi maja 1378 se je odkrito obrnil proti kraljici Johani I. Neapeljski in ji v imenu nadvlade Svetega sedeža nad Neapljem zagrozil, da ji bo odvzel krono in jo poslal v samostan. Leta 1380 je kraljico izobčil in jo odstavil, za njenega naslednika na neapeljskem prestolu pa je papež izbral njenega bratranca Karla III. iz Durazza (1381–86), ki je živel na dvoru kralja Ludvika Velikega Ogrskega (1342–82), kar je bil začetek vse tesnejše zveze z Ludvikom.
Decembra 1378 je Urban VI kardinala Pileusa de Prata poslal na diplomatsko misijo v Ogrsko. V tej državi je ostal prvih nekaj mesecev leta 1379 in obiskal tudi Prago. Zaradi njegovih prizadevanj je kralj Vaclav IV. (1378–1400), ki je pravkar zasedel češki prestol in nosil tudi naziv kralj Rimljanov, privolil v srečanje z Ludvikom Velikim. Oba kralja sta se srečala na gradu v Zólyomu na Slovaškem, kjer sta slovesno napovedala svojo skupno podporo Urbanu VI., potrdila zaroko med Marijo Anžujsko in Sigismundom Luksemburškim in se najverjetneje dogovorila, da bosta podprla Karla III. Durazzosa v njegovih zahtevah po prestolu v Neaplju.
Pri začetku procesa kanonizacije ogrske princese, ki je postala dominikanska redovnica, je na papeža Urbana VI verjetno vplival član njegovega ožjega kroga, ki je bil zelo aktiven pri zagotavljanju mednarodne podpore zanj, in sicer visoko cenjena vizionarska dominikanska redovnica Katarina iz Siene. Ona je v začetku leta 1379 pisala neposredno kralju Ogrske, pred tem pa je leta 1375 pisala njegovi materi, vdovi kraljici Elizabeti. Katarina iz Siene in njen krog, zlasti njen spovednik Raimund iz Capue, ki je postal generalni magister dominikanskega reda od leta 1380, in tisti, ki je napisal mnoga Katarinina pisma, Stefano Maconi, so morda vedeli, da je bila Margareta Ogrska čaščena kot svetnica, celo kot stigmatizirana svetnica, v cerkvah italijanskih dominikanskih samostanov (v Firencah, Perugii in Trevisu). Tako je papež Urban VI, obkrožen z dominikanskimi svetovalci in medtem ko je posebej podpiral ogrske zadeve, odredil novo preiskavo Margarete, s čimer ni le podprl prošnjo za dinastični kult za kraljevsko družino, ki jo je želel pridobiti kot zaveznico, ampak je tudi obravnaval zadevo, ki je bila povezana z razširjenim, vendar še vedno neuradnim kultom, povezanim z dominikanskim redom, ki je v zadnji tretjini 14. stoletja v Italiji postajal vse bolj priljubljen.
Izbor članov kongregacije za kanonizacijo, ki ga je opravil papež Urban VI, je prav tako zgovoren. Med 29 novimi kardinali, ki jih je Urban imenoval 28. septembra 1378 v poskusu, da ustvari protiutež frakciji, ki mu v kardinalskem kolegiju ni bila naklonjena, je bil eden od njegovih prvih dejanj po izvolitvi za papeža imenovanje najvišjega ogrskega cerkvenega dostojanstvenika, nadškofa Demetra iz Esztergoma od 16. avgusta 1378, nekdanjega škofa Zagreba. Papež mu je podelil titularno cerkev Sancti Quatuor Coronati, hkrati pa mu je naročil, naj nadaljuje delo v Ogrski kot nadškof Esztergoma. Demeter je bil morda naslovnik dekreta iz junija 1379, ki je odredil nov postopek svetniškega razglasa, in vodja preiskovalne komisije. Odmev tega je mogoče videti v dekretu, ki ga je izdal nekaj mesecev kasneje, 22. novembra 1379, v katerem se je med drugim imenoval in regno Hungariæ sedis apostolice legatus („legat apostolskega sedeža v kraljestvu Ogrske“).
Član komisije, imenovan »Štefan, patriarh Jeruzalema«, ni bil nihče drug kot István Szigeti, nadškof Kalocse, drugi cerkveni dostojanstvenik v kraljestvu, funkcijo, ki jo je opravljal med letoma 1367 in 1382. V listini z dne 4. decembra 1378 se je tudi sam imenoval za papeškega legata, verjetno naziv, ki ga je dobil ob ustanovitvi komisije za svetništvo. Drug član komisije je bil škof Bálint Alsáni iz Pécsa (madž. Bálint = Valentin). Leta 1384 ga je papež Urban imenoval za kardinala pod podobnimi pogoji kot Demetra, tako da mu ni bilo treba odreči se naziva škofa Pécsa. O četrtem članu komisije, škofu Veszpréma, vemo malo. Verjetno je bil škof iz Veszpréma v komisijo vključen ne zaradi osebnih razlogov, ampak zaradi svoje škofovske pristojnosti. Prejšnji odstavek v buli kaže, da je papeževa pisarna vedela, da je otok Hareøya, kjer je živela Margareta, pripadal škofiji Veszprém.
Nadškof Demeter iz Esztergoma, nadškof István Szigeti iz Kalocse in škof Bálint Alsáni iz Pécsa bi bili primerni za organizacijo nove komisije za kanonizacijo Margarete, če bi bila ta resnično ustanovljena, vendar vse kaže, da temu ni bilo tako. Tokrat je bil razlog najverjetneje v razmerah v Ogrski. Imenovani člani komisije so imeli med letoma 1378 in 1380 druge obveznosti. Kraljica vdova Elizabeta je umrla decembra 1380, kralj Ludvik pa 10. septembra 1382. Margaretina kanonizacija je morala počakati še nekaj stoletij.
Kralj Matija (1458–90) je dvakrat, leta 1462 in 1464, prosil papeža Pija II. (1458–64), naj ponovno odpre »prekinjene zadeve« v procesu kanonizacije Margarete. Poskusi so se nadaljevali tudi v novejšem času, leta 1600 je bila zadeva vrnjena v Rim za uradno izjavo, leta 1640 pa je bila ponovno obravnavana, vendar tudi tokrat ni bila zaključena. Med letoma 1639 in 1643 so bile na pobudo Zsigmonda Ferrariusa in pod koordinacijo Antonia Sartorija zaslišane priče v Bratislavi na Slovaškem. Medtem je bila Margareta v svoji domovini že čaščena kot svetnica.
Po kanonski identifikaciji ostankov je bilo treba počakati do leta 1729, ko so bili dokumenti prepisani iz kopije, ki so jo nune hranile od leta 1276. Okoli petdeset ohranjenih pričevanj iz tega procesa je glavni vir za njeno biografijo. Naštetih je 27 čudežev, vključno z ozdravitvami in enim primerom obujenja od mrtvih. Toda Cerkev je nagnjena k skepticizmu do skrajnih spokornih dejanj, zato proces ni bil nikoli zaključen.
Dominikanski red je med letoma 1729 in 1770 ponovil svoje poskuse, vendar je bilo vse zaman. Poskus ponovnega odprtja procesa leta 1770, ki ga je naredil grof Ignác Batthyány, je bil prav tako neuspešen. Vendar je bil njen kult končno potrjen 28. julija 1789 s strani papeža Pija VI. (1775–99), kar ustreza beatifikaciji. Papež Pij VII. (1800–23) je njen praznik povzdignil v festum duplex. Medtem ko se je uradno priznanje zavleklo, se je kult Margarete leta 1804 razširil na dominikanski red in škofije v Transilvaniji. V 19. stoletju se je praznik razširil na vse madžarske škofije. Na pobudo dominikanskega reda in nekaterih kardinalov je bila končno razglašena za svetnico 19. novembra 1943 s strani častitljivega papeža Pija XII. (1939–58), v času, ko je bila Madžarska pod nacistično kontrolo in je potrebovala dvig nacionalnega samospoštovanja. Takrat je proces trajal že 672 let, od leta 1271. Takrat je bil 19. november praznik njene tete, svete Elizabete Ogrske (1207–1231) (danes 17. november).
Medtem so bile Margaretine relikvije zaradi turške invazije leta 1618 prenesene iz samostana na Hareøya k klarisam v Bratislavi (slov: Pozsony; nem: Pressburg), ko je bil dominikanski samostan razpuščen in nato uničen. Ruševine samostana so še vedno vidne. Kasneje so bile relikvije prenesene v Budo. Po razpustitvi reda skupaj z vsemi drugimi redovi leta 1782 s strani cesarja Jožefa II. (1765–90) so relikvije leta 1789 delno uničili, vendar so nekateri deli še vedno shranjeni v Esztergomu, Györu in Pannonhalmi.
Mnoge podrobnosti o Margarétinem življenju so znane iz »Legende o sveti Margareti« (Szent Margit legendája), ki je bila verjetno napisana v 14. stoletju in prevedena iz latinščine v madžarščino v 15. stoletju. Edini ohranjeni izvod legende se nahaja v »Margaretinem kodeksu«, ki ga je okoli leta 1510 prepisala dominikanska nuna Lea Ráskay.
Njen atribut v umetnosti je lilija in knjiga. Predstavljena je kot nuna z lilijo in krono pri nogah, ki se je je odpovedala, ko se ni poročila z Ottokarjem II. Pogosto je njen plašč pokrit z zvezdami. Njena podoba je zelo pogosta v italijanski in madžarski ikonografiji. V Franciji je sveta Jeanne d’Arc (1412–1431) leta 1425 čutila, da jo skrivnostne »glasove« kličejo, naj okrepi svojo vero in osvobodi Francijo. V procesu, ki se je končal z njenim sežigom na grmadi, je tem »glasovom« dala imena: »Nadangel Mihael, Katarina iz Siene in Margareto Ogrsko«.
Ne smemo je zamenjati s Margareto Ogrsko (1175–okoli 1223), ki se je poročila z bizantinskim cesarjem Izakom II. Angelom (1185–95; 1203–04).
NO
Opomba: Ogrsko kraljestvo je trajalo od okoli leta 1000 do 1918, po tem se preimenuje v Madžarsko. Prebivalci pa so se vedno imenovali Madžare.