Fatimska Mati božja

Fatimska Mati Božja        V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Francku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.
Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«
Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.
Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Francka bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri julijskem prikazovanju so vidci za trenutek smeli videti ognjeno morje, kjer trpe hudobci in pogubljene duše. Potem je Marija napovedala svetovno vojno, končno zmago njenega brezmadežnega Srca in da se bo Rusija spreobrnila. To je »druga fatimska skrivnost«. »Tretja fatimska skrivnost« pa še ni znana.
Ob zadnjem prikazovanju oktobra se je zbralo okoli 70.000 ljudi. Marija se je predstavila kot Gospa svetega rožnega venca in naročila, naj njej v čast na tem kraju postavijo kapelo.
Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori. Papež Janez Pavel II. (tudi ta je obiskal Fatimo) pa pripisuje posebnemu čudežu fatimske Marije, da je preživel atentat 13. maja. 1981.
Spominjamo se je 13. maja.
Vir

Na Portugalskem, blažena Devica Marija Fatimska, ki je v redu milosti premila mati, in stalno zaskrbljena zaradi težav ljudi, v Aljustrelu v trumah zbira vernike k molitvi za spreobrnjenje grešnikov in k skritemu spreobrnjenju src.
Vir

Views: 435

sveti Dominik iz Calzade – duhovnik in puščavnik

sveti Dominik iz Calzade - duhovnik in puščavnikV Kastíliji (na Španskem), sveti Dominik, calceatenski [kalceatenski] duhovnik, v kraju, pozneje imenovanim po njegovem imenu, ki je za uporabo romarjem svetega Jakoba pri Compostelli [kompostélji] pripravljal pota in ceste, ter jih s celicami in prenočišči, tamkaj zgrajenimi, podaril za njihove potrebe.
Vir

Views: 15

sveti Pankracij – mučenec

sveti Pankracij - mučenecZavetnik prvoobhajancev, proti krivemu pričevanju, proti glavobolu in krčem.
Spada med t. i. »ledene svetnike«, ki godujejo 12., 13. in 14. maja. Ljudje še vedno veliko dajo nanje, saj je v tistih dnevih še vedno nevarnost slane ali pozebe. Po sadovnjakih in vinogradih so zato včasih kurili, da bi dim obvaroval cvetje po drevju in popke v vinogradu. V Rimu so na belo nedeljo peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu oblekli belo krstno obleko in naredili krstne zaobljube. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.
Atributi: Upodabljajo ga kot mladeniča v rimski noši, včasih tudi viteški obleki. Pogosto ima na glavi mučeniško krono in v roki meč ali mučeniško palmo. Novejše podobe ga velikokrat predstavljajo tudi s košaro cvetja.
Imena: Pankracij, Pankrac, Pongrac
Kakor pripoveduje izročilo, je bil Pankracij sin premožnih staršev iz Frigije v Mali Aziji. Po njuni zgodnji smrti je šel s stricem Dionizijem v Rim. Spoznala sta kristjane in se z vsem srcem oklenila vere.
Neki Evzebij ju je seznanil s papežem Kajem, ki je stanoval v isti ulici in ju tudi krstil. Mladi Pankracij je dal vse premoženje za pomoč preganjanim kristjanom in se redno udeleževal njihovih srečanj ter bogoslužja. Ko so cesarju povedali, da je kristjan, ga je ta skušal pridobiti z velikimi obljubami. Pankracij pa je ostal stanoviten tudi potem, ko so mu grozili s smrtjo. Z največjo vnemo je branil svojo vero v Kristusa. Sodniku je dejal: »Res sem še mlad po letih, a moj sklep je trden in se ničesar ne bojim. Kristus mi je življenje in umreti zanj dobiček.« Dne 12. maja leta 304 sta bila ob Avrelijski cesti obglavljena oba, Pankracij in njegov stric Dionizij. Papež je na kraju njegove usmrtitve dal postaviti leta 500 baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio.
Pankracij je imel ob smrti komaj štirinajst let, zato je veljal za zgled nedolžnosti. Na belo nedeljo so v Rimu kasneje peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu znova oblekli krstno obleko in napravili krstno zaobljubo. Čeprav je legenda o njegovem trpljenju nastala šele kasneje, ga je ljudstvo zelo častilo v vseh krščanskih stoletjih do danes. Njegov zgled je bil mnogim v spodbudo za širjenje vere in za stanovitnost.
Goduje 12. maja.
Pregovori: Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče. Sveti Pankracij, Servacij, Bonifacij so ledeni radi vsi. Če prej slane ni bilo, tudi pozneje ne bo mrazilo.
»Moja vera ni nobena neumnost ali slepa sanjarija, pač pa dejanska resnica življenja; čeprav sem še mlad po letih, pa je moja misel trdna in se ne bojim ničesar; Kristus je moje življenje, zanj umreti mi je dobiček.« (svojemu sodniku)
Vir

Ravno tako v Rimu (ob Avrelijski cesti ob drugem miljniku), sveti Pankrácij, mučenec, ki je še kot mladenič umrl za Kristusovo vero. Pri njegovem grobu je sveti papež Simah zgradil veličastno baziliko in papež Gregor Veliki skrbel, da je bilo pogosto zbrano ljudstvo, ki so o njem dajali pričevanje. Na ta dan se spominjamo njegovega pokopa.
Vir

Views: 813

blažena Imelda Lambertini – devica in redovnica

blažena Imelda Lambertini - devica in redovnicaV Bologni [bolónji] (v Emíliji), blažena Imélda Lambertini, devica, ki je bila v zgodnji mladosti sprejeta kot redovnica v Red pridigarjev (dominikancev). Še zelo mlada je, po čudežnem prejemu Evharistije, nenadoma umrla.
Vir

»O blažena Imelda, draga zaščitnica otrok, z nežnostjo poglej na nas, male Jezusove prijatelje, ter nam izprosi, da bi ob prvem srečanju z njim tudi mi imeli enako gorečo ljubezen, kakršno si imela ti. Ti, ki si pritegnila Jezusa s čistostjo svoje duše in s svojimi žgočimi željami, daj nam tebi lastne preprostosti, nedolžnosti, pokorščine in molitvene gorečnosti. Predstavi nas Jezusu, obdari nas s svojimi krepostmi, da mu bomo vedno dragi in bomo zato lahko uživali njegovo Božjo naklonjenost.« (molitev prvoobhajancev)
Ime: Pri krstu je prejela ime Marija Magdalena, redovno ime Imelda pa izhaja od srednjeveške zahodnofrankovske oblike imena Irmhilda, sestavljenega iz predpone irm, »vsestranski, velik« ter hild, »boj«.
Rojena: leta 1322.
Kraj rojstva: Bologna na severu Italije.
Umrla: 12. maja 1333.
Kraj smrti: Dominikanski samostan Val di Pietra blizu Bologne, Italija.
Družina: Rodila se je v plemiški družini očetu Eganu grofu Lambertiniju in njegovi drugi ženi Castri, roj. Galluzi. Bila je edinka. Pobožna starša, ki nista mogla imeti otrok, sta se s prošnjo zatekala k rožnovenski Materi Božji in bila uslišana.
Mladost: Odraščala je v varnem zavetju doma, kjer sta imeli po­membno mesto pobožnost in dobrodelnost. Po naravi je bila nagnjena k molitvi, kmalu se je naučila brati iz psalterja, njen najljubši kotiček je bil vrt, kjer je pred Marijinim oltarčkom molila rožni venec. Mati jo je naučila šivati in kuhati za revne, ki jih je skupaj z njo obiskovala.
Samostan: Ko je dopolnila deset let, je starše preprosila, da so ji dovolili vstopiti v samostan v domačem kraju. Zaradi mladosti ni bila podvržena strogemu redu, a kljub temu ni hotela v ničemer zaostajati za ostalimi redovnicami. V posebno veselje ji je bila nočna molitev.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in zanje sestavil preprosto redovno pravilo (Regula).
Evharistija: Imeldina najbolj goreča želja je bila, da bi smela skupaj s sestrami prejemati sveto obhajilo, h kateremu so takrat lahko otroci prvič pristopili šele s štirinajstimi leti. Ni se vdala, pač pa je vztrajno molila, da bi lahko čimprej premagala ovire.
Čudež: Na predvečer praznika Gospodovega vnebohoda je med mašo na koru s solznimi očmi opazovala sestre, kako so pristopale k obhajilu, in prosila Jezusa, naj ne odlaša več in pride v njeno dušo. Takrat se je iz ciborija, ki ga je držal duhovnik, vzdignila hostija, se usmerila k Imeldi in obstala nad njeno glavo. Vse je bilo polno luči, za duhovnika pa je bilo to znamenje Božje volje, da jo obhaja. Imelda je po obhajilu še dolgo klečala, ko pa so jo sestre poklicale, so videle, da je mrtva. Njena duša je od samega veselja odšla k Bogu.
Preroška misel: »Kako more nekdo prejeti Jezusa in od silnega veselja ostati živ!«
Zavetnica: Prvoobhajancev.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče moli, nad njo pa lebdi hostija.
Grob: Njeno nestrohnjeno telo leži v kapeli sv. Sigismunda v Bologni.
Beatifikacija: 20. decembra 1826 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo oz. potrdil njeno češčenje.
Goduje: 12. maja.
Vir

Views: 36

sveta Nérej in Ahílej – vojaka in mučenca

Sveta Nérej in Ahílej, mučenca, ki sta bila vojaka, kot poroča sveti papež Damaz. Toda spreobrnjena k pravemu Bogu sta odvrgla odlikovanja in kopja, zapustila vojake in pričevala za Kristusa in se veselila njegove zmage. Na ta dan pa sta bila njuna trupla položena v Rimu v katakombe Domitíle na Ardeatinski cesti.
Vir

Views: 19