sveti Alban (Bartolomej) Roe – duhovnik, redovnik in misijonar

Alban Bartolomej RoeRodil se je leta 1580 v Bury Saint-Edmunds v Angliji.
Bartolomej Roe se je spreobrnil v krščanstvo. Študiral je na angleškem kolegiju v Donaiu v Franciji. Iz disciplinskih razlogov so ga odpustili. Vseeno je nadaljeval študij in postal benediktinec; privzel si je ime Alban. Poslan je bil v Anglijo za misijonarja. Leta 1615 je bil ujet in izgnan. Vendar se je leta 1618 vrnil in bil spet zaprt. Leta 1623 je bil po posredovanju španskega veleposlanika osvobojen, vendar pod pogojem, da zapusti Anglijo. Kmalu  se je vrnil in deloval ilegalno. Leta 1625 je bil ponovno zaprt in v zaporu preživel 17 let, dokler ni bil obsojen na smrt. Obešen je bil skupaj z Tomažem (Reynoldsom) Green. Za svetega ga je razglasil papež Pavel VI. leta 1970.
Alban pomeni “bel”.
Vir

V Londonu (na Angleškem), sveti Albán Roe [rou], iz Reda svetega Benedikta, in blaženi Tomaž Green [grín], duhovnika in mučenca, ki sta bila pod kraljem Karlom I. v Tiburnu hkrati obešena na vislice. Prvi po sedemnajstih letih ječe, drugi po štirinajstih letih in sta bila že oslabljena od starosti.
Vir

Views: 20

sveti Wulfstan II. iz Worcestra – škof

sveti Wulfstan iz Worcestra - škofV Worcestru [vústru] (v Angliji), sveti Wulfstan, škof, ki je bil povišan iz samostana na ta škofovski sedež. Povezal je meniške navade z pastoralno gorečnostjo, zelo se je posvečal obiskovanju župnij, ustanavljanju cerkva, pospeševanju znanosti in grajanju prodajanja služb (simonije).
Vir

Wulfstan se je rodil leta 1012 v kraju Long Itchington v angleški grofiji Warwick v zelo verni družini. Po prvem izobraževanju so ga, da bi se izpopolnil v študiju, molitvi in delu, poslali v opatiji Evesham in Peterborough. Ti kraji so v njem prebudili željo po svetosti. Ko se je vrnil domov, je hitro spoznal, kako zlahka lahko mlad človek izgubi krstno nedolžnost, če se prepusti nenehnim zapeljivostim sveta.
Nekega dne je namreč mlada in lepa ženska plesala pred njim, da bi proslavila njegov uspeh na viteškem turnirju. Ob tem prizoru je Wulfstan za trenutek začutil, kako mu plamen strasti pretresa dušo, vendar ni hotel postati žrtev skušnjave. Zato se je junaško odločil, da se skrije v trnat grm in s tem umrtviči svoje telo, pri tem pa je obilno jokal in ga je bilo strah, da je morda že podlegel skušnjavi.
Nekaj let pozneje sta se svetnikova starša sporazumno odločila, da bosta sprejela redovno življenje. Sin se je zato lahko le izročil škofu iz Worcestra, ki mu je dal potrebno formacijo in ga posvetil v duhovnika. Wulfstan pa ni privolil, da bi se posvetil pastoralnemu delu, temveč je raje sledil poti, ki mu jo je pokazala mati, saj mu je privzgojila posebno ljubezen do meniškega življenja. Vstopil je v samostan ob stolnici in več kot petindvajset let je bil profesor, pevec, zakristan in nazadnje prior. Sveti menih je služil Bogu noč in dan: pridigal je ljudstvu, svetoval duhovnikom, opravljal stroge pokore in izkazoval sinovsko pokorščino predstojnikom.
Okoli leta 1062 sta v Worcester prispela dva kardinala, da bi preživela postni čas v opatiji, kjer je bil Wulfstan prior. Bila sta tako navdušena nad njim, da sta ga po vrnitvi na dvor svetega kralja Edvarda III. priporočila kot najboljšega kandidata za škofovski sedež v Worcesterju, ki je medtem postal izpraznjen. Wulfstan je popustil kraljevemu pritisku in 8. septembra 1062 ga je Aldred, nadškof v Yorku in začasni upravitelj, posvetil za škofa. Novi pastir je vestno izpolnjeval vse svoje dolžnosti. Njegova razlaga Božje besede je poslušalce pogosto ganila do solz. Neizbrisni so uspehi, ki jih je dosegel s svojim govorniškim darom med prebivalci Bristola, saj jih je odvrnil od gnusne trgovine z domačimi sužnji.
Pogoste so bile njegove pastoralne vizitacije po škofiji, med katerimi je bila njegova denarnica vedno pripravljena, da se odpre vsem potrebnim. Na poti je imel številne postanke, namenjene opominjanju grešnikov, posvečevanju duhovnikov, posvetitvi oltarjev, spovedovanju in podeljevanju birme. Ljudstvo je temu očetovskemu in pravičnemu škofu zelo zaupalo.
Wulfstan je dal obnoviti starodavno worcestersko stolnico, ki jo je v 7. stoletju postavil sveti Osvald, kralj Northumbrije, in poskrbel, da so bile vse vasi, ki še niso imele cerkve, opremljene z njo.
Kljub številnim opominom in strogosti je bil splošno ljubljen in občudovan. Bil je zadnji škof, ki je prejel pastirsko palico iz rok saškega kralja. Po smrti svetega Edvarda III. je namreč na prestol prisilno stopil znameniti Viljem I. Osvajalec normanskega rodu.
Wulfstan je bil eden redkih škofov, ki niso odstopili s svojega sedeža med številnimi preobrati, ki so pretresali angleško Cerkev v tem zgodovinskem obdobju. Čeprav je na sinodi priznal, da se čuti nevrednega službe, ki sta mu jo vsilila Edvard III. in Sveti sedež, je dodal, da bo pastirsko palico vrnil le samemu kralju. Zato se je odpravil k grobu svetega monarha v opatiji Westminster in z izjemno lahkoto zapičil palico v nagrobni kamen. Šele ko je svetnik zavrnil njegovo odstavitev, je lahko Wulfstan svoj pastirski križ prav tako z lahkoto izvlekel iz kamna.
Kasneje sta ga ponovno cenila kralj Viljem in primas Lanfrank, oba je preživel in dočakal posvetitev svetega Anzelma iz Aoste, ki je bil leta 1093 izvoljen za novega canterburyjskega nadškofa. Tistim, ki so se pritoževali nad normansko zatiranjem, je odgovarjal, da gre za kazen, ki jo je treba potrpežljivo prenašati, saj jo je Bog dopustil zaradi njihovih grehov. Skrb, ki jo je škof imel za zveličanje duš, ki so mu bile zaupane, pa mu ni dala pozabiti na lastno: pogosto je obhajal mašo, kar je bilo v nasprotju s takratno navado, vztrajno molil, obilno delil miloščino ubogim in se pogosto postil, tako da se je odpovedal celo gosjemu mesu, svoji najljubši jedi.
Na binkoštni praznik leta 1094 je Wulfstana napadla dolgotrajna vročica, ki ga je postopoma slabila. Ko je razumel, da se smrt približuje, se je nanjo pripravil z množico molitev in strogosti. Na novega leta dan se je dokončno ulegel v posteljo in z očmi, uprtimi na oltar v svoji sobi, je še naprej v mislih spremljal molitev psalmov, včasih pa je svoj glas dodal glasu psalmistov. Umrl je 20. januarja 1095, po triintridesetih letih škofovske službe. Ob njegovem pogrebu v stolnici, kot je sam napovedal, nihče ni mogel sneti njegovega škofovskega prstana. Njegov grob je kmalu postal vir številnih čudežev. Ob stoletnici smrti so opravili izkop in škofovo telo je bilo najdeno nestrohnjeno. Kmalu zatem je prišla tudi uradna kanonizacija, ki jo je leta 1203 razglasil papež Inocenc III. Martyrologium Romanum še danes ob 20. januarju obhaja svetega Wulfstan. Krščanska ikonografija ga navadno prikazuje, kako z znamenjem križa vrača vid slepi redovnici, predvsem pa v znamenitem prizoru, ko zabode pastirsko palico v grob svetega kralja Edvarda III. Spoznavalca.
IT

sveti Wulfstan krščuje

Wulfstan se je rodil v Long Itchingtonu, vasi v Warwickshiru, in bil vzgojen pri benediktinskih menihih, najprej v Eveshamu v Worcestershiru, nato v Peterboroughu v Northamptonshiru. Okoli leta 1033 se je pridružil družini worcesterskega škofa Brihteaha, pod čigar vodstvom se je pripravljal na duhovništvo. Po posvečenju je zavrnil ponudbo za bogato župnijo in — kar je bilo za že posvečenega duhovnika precej nenavadno — se pridružil benediktincem pri prioratu worcesterske stolnice. V tistem času je bil priorat majhen, komaj deset menihov; kot samostan pa je imel šolo za učence, ki so bili zaupani menihom (čeprav niso bili namenjeni meniškemu življenju). Wulfstanu so takoj zaupali njihovo vzgojo.
Pozneje je bil imenovan za pevca in zakristana, nato za prokuratorja oziroma zakladnika in končno, okoli leta 1050, za priorja. V tej službi je uredil finance priorata in izboljšal pravila meniškega življenja. V poznejši legendi so mu pripisali sloves (ki ga povzema tudi A. Butler), da ni bil posebej izobražen, kar pa je očitna krivica: bil je namreč dovolj učen, da je postal slaven in spoštovan pridigar.
Ko je bil leta 1062 škof Aldred povišan v York in mu papež ni dovolil obdržati obeh služb, je sedež v Worcesterju ostal izpraznjen (prej je bilo zaradi osiromašenja Yorka ob vikinških vpadih dvojno imenovanje dovoljeno, in neki nadškof Yorka, ki je bil Wulfstanov soimenjak, je vodil obe škofiji med letoma 1002 in 1023). Papeška legata sta tedaj priporočila kralju Edvardu Spoznavalcu, naj imenuje Wulfstana. Kralj in njegov svet sta priporočilo sprejela in Wulfstana je posvetil Aldred.
Postal je vzoren škof in — kljub dvojni odgovornosti škofije in priorata — je sistematično obiskoval škofijo, kot prvi angleški škof sploh. Spodbujal je gradnjo cerkva in vztrajal, da morajo biti oltarji iz kamna, ne iz lesa. Dal je tudi ponovno zgraditi worcestersko stolnico, katere prvotna gradnja je bila dokončana leta 983 pod prvim benediktinskim predhodnikom Wulfstana, svetim Osvaldom iz Worcestera (28. februarja, tudi on je zasedel sedež po imenovanju za škofa Yorka), a je bila uničena med dansko invazijo leta 1041. Od Wulfstanove stolnice, zgrajene med letoma 1084 in 1089, sta danes ohranjeni le kripta in nekaj zidov, zaradi uničenj v požarih in zaradi porušenja osrednjega zvonika leta 1175.
Edvard Spoznavalec, ki je bil prej v izgnanstvu v Normandiji, je zaradi naraščajoče odmaknjenosti angleške Cerkve od celinskih reformnih gibanj začel na cerkvene položaje, ki so jih prej zasedali Anglosasi, imenovati Normance in druge tujce. Ko je kralj januarja 1066 umrl, je bil Wulfstan vpleten v nemire, ki so izbruhnili zaradi spora glede nasledstva: grof Harold (ki si je krono takoj prilastil s prevratom) je iskal njegovo podporo in ga celo poslal k Northumbrijcem, da bi si zagotovil njihovo zvestobo.
Normandijski vojvoda Viljem, ki je užival podporo papeštva (zlasti zaradi cerkvenih reform v Normandiji), je po “Osvajanju” nadaljeval s prakso, da je saške škofe odstavljal in njihove sedeže podeljeval Normancem — politiko, ki jo je izvajal Lanfrank, imenovan za canterburyjskega nadškofa leta 1070. Na splošno so bili škofje menihi, med njimi Wulfstan, bolj naklonjeni Viljemu in Lanfranku kot pa škofje sekularnega klera. Wulfstan, ki se je zavedal odločilne spremembe po bitki pri Hastingsu, je bil celo prvi škof, ki se je podredil Viljemu, tako da je ohranitev njegovega sedeža pripisana bolj njegovi realpolitiki kot božji previdnosti, kot so pozneje radi rekli.
Po legendi je Wulfstan, ko ga je Lanfrank pozval, naj zaradi domnevne naivnosti odstopi, zapičil pastirsko palico v kamen Edvardovega groba; ker je nihče ni mogel izvleči — on pa je dokazal, da to zmore brez težav — je bil potrjen v svoji škofovski službi. V resnici pa je grožnja prišla od nadškofa Tomaža iz Yorka, ki ni hotel priznati nadrejenosti Canterburyja in je zase zahteval sedež Worcesterja skupaj s sedežema Lichfielda in Dorchestra. Rešitev spora je bila zaupana papežu Aleksandru II., ki jo je prepustil koncilu škofov in opatov v Winchesterju leta 1072 pod predsedstvom papeškega legata Uberta. Rezultat je bila dokončna zmaga Lanfranka; Worcester je postal sufraganska škofija Canterburyja.
Lanfrank je nato, ob pomoči Wulfstana, lahko začel izvajati reforme, ki jih je papež sveti Gregor VII. (1073–1085, 25. maj) uvajal v Evropi, prilagojene angleškim razmeram. Te reforme so vključevale tudi strogo uveljavitev duhovniškega celibata, ki ga je Wulfstan uspešno uvedel v svoji škofiji (za Anglijo pa je bila dodana izjema, da so že poročeni duhovniki lahko obdržali svoje žene, medtem ko so morali kanoniki in diakoni, ki so šele čakali na posvečenje, živeti v celibatu).
S svojo energično in prepričljivo pridigo je Wulfstan uspel prepričati trgovce iz Bristola, naj prenehajo s trgovino s sužnji, ki so jih pošiljali na Irsko, pod nadzor Vikingov. Tudi ta pomembna reforma je bila izvedena v sodelovanju z Lanfrankom (čeprav so se trgovci iz Bristola v poznejših stoletjih vrnili k svoji stari praksi prodaje afriških sužnjev).
Wulfstan je ostal zvest normanski kroni: za Viljema je branil strateško pomembni worcesterski grad med uporom baronov leta 1074, in ponovno leta 1088 proti Valižanom, tokrat v podporo Viljemovemu nasledniku, Viljemu Rdečemu. Pripoveduje se, da je Wulfstan normansko “Osvajanje” opisoval kot kazen, ki jo morajo Saši potrpežljivo prenašati zaradi svojih grehov; vendar njegovo ravnanje in podpora, ki so jo benediktinci na splošno izkazovali Lanfranku, kažeta na bolj uravnoteženo in manj nacionalistično razlago njegove drže.
Nedvomno je užival Lanfrankovo zaupanje, kar dokazuje tudi prošnja nadškofa, naj ga nadomesti pri vizitaciji škofije Chester; Wulfstan pa je izkazal svoje zaupanje tako, da je svojega najljubšega učenca poslal v Canterbury na izobraževanje. Wulfstan je bil znan po svoji ponižnosti, skromnosti in velikodušnosti do ubogih (mizo za reveže so stregli sinovi nekaterih plemičev, ki so se šolali v Worcesterju), s čimer se je vpisal v tradicijo svojega predhodnika svetega Osvalda.
Ko je leta 1095 umrl, je bil škof že dvaintrideset let in v zelo nemirnem obdobju je bil njegov vpliv odločilen za mir, red in prenovo življenja njegove Cerkve in njegovega naroda. Njegov kult se je hitro razvil in na njegovem grobu — ki ga je Viljem Rdeči dal prevleči z zlatom in srebrom — so se zgodila ozdravljenja, čeprav so bile prave relikvije tja prenesene šele leta 1198. Podrobnosti ozdravljenj so bile skrbno zbrane med letoma 1200 in 1203, ko ga je papež Inocenc III. razglasil za svetnika. Kralj Janez (Ivan Brez dežele), ki ga je posebej častil, se je dal pokopati ob njegovi grobnici; Edvard I. pa je po podreditvi Walesa daroval votivne darove na Wulfstanovem relikviariju, v zahvalo za njegovo obrambo Worcestera pred Valižani. Številne angleške škofije ga obhajajo na ta dan, novi Martyrologium Romanum pa bi ga moral obhajati na dan njegovega prenosa – “translacije”, 7. junija.
IT

Wulfstan je bil sin plemiške družine, njegov oče je bil duhovnik. Vzgojen je bil v Eveshamu in Peterboroughu, nato je postal menih in prior v samostanu v Worcesterju. Leta 1062 je bil izvoljen za škofa škofije; bil je zadnji izmed anglosaksonskih škofov. Z Viljemom I. je imel dobre odnose in je lahko povečal posesti svoje škofije. Med letoma 1084 in 1089 je dal na novo zgraditi stolnico.
Wulfstanovo življenjepis je okoli leta 1140 napisal Viljem iz Malmesburyja. Leta 1218 so bile njegove relikvije prenesene.
Kanonizacija: Wulfstan je bil 14. maja 1203 razglašen za svetnika s strani papeža Inocenca III.
DE

Sveti Wulstan se je rodil v Jcentumu v grofiji Warwick. Ker so mu v mladosti pogled na plešočo ženo povzročili nekaj skušnjav, se je vrgel na trnove grme in bridko jokal nad svojo bednostjo in nad nevarnostjo, kateri je bil izpostavljen. Od tistega časa mu je Bog naklonil milost, da je tako natančno in strogo bdel nad svojimi čuti, da nikoli več ni občutil podobnih skušnjav. Svojo znanstveno izobrazbo je začel v samostanu Evesham in jo končal v Peterboroughu. Ko sta se njegov oče in njegova mati z obojestranskim soglasjem posvetila pobožnemu samostanskemu življenju (oče svetnika se je imenoval Athelstant, mati pa Wulfgeva; on se je umaknil v moški, ona v ženski samostan, oba v mestu Worcester), se je Wulstan podvrgel vodstvu worcesterskega škofa Brithega, ki ga je povzdignil v duhovniški red. Ta vzvišena služba se je našemu svetniku zdela nova obveznost, da vedno bolj napreduje v popolnosti, in trudil se je še goreče kakor prej moliti. Strogi način življenja menihov se ni mogel primerjati s tistim, ki ga je ta pobožni duhovnik vodil sredi sveta. Sprva si je dovolil uživanje mesa, a si ga je kmalu tudi to odrekel. Nekaj časa zatem je vstopil v veliko opatijo Worcester, ki jo je s svojo nedolžnostjo in svetostjo življenja izgrajeval. Tam so mu najprej zaupali poučevanje otrok, nato je postal predpevec in pozneje zakladnik cerkve. V obeh zadnjih službah se je posebej posvečal molitvi in dolgim nočnim bedenjem. Pogosto se je zgodilo, da je cele noči prebil v cerkvi. Kljub svoji ponižnosti, ki ga je vedno spodbujala, da je iskal le najnižje službe, je bil nazadnje imenovan za priorja samostana in nato leta 1062, ko je bil Aldred povišan na nadškofijo v Yorku, izvoljen za škofa Worcesterja.
Naš svetnik je v zgraditev Božje Cerkve izpolnjeval vse dolžnosti svojega škofovskega urada, in čeprav se je zdelo, da v znanosti zaostaja za nekaterimi, ni opustil oznanjevanja Božje besede, za kar mu je bila dana takšna milost in maziljenje, da je svoje poslušalce ganil do solz. Psalterij je bil njegova najljubša knjiga. Te svete speve je molil tudi na svojih potovanjih, da bi se po njihovem globokem smislu duhovno utrdil. Kadar je prišel mimo cerkve ali kapele, nikoli ni šel mimo, ne da bi prej izlil svojo dušo v svetih čustvih pred Božjo navzočnostjo. In njegova molitev je bila vsakič tako prisrčna in žareča, da se nikoli ni vrnil, ne da bi prelil mnogo solz.
Viljem Osvajalec, ki je računal le na zvestobo Normanov, jim je po tem, ko je angleško duhovščino in plemstvo oropal njihovih položajev, podelil najvišje službe v Cerkvi in državi. Sveti Wulstan je obdržal svoj škofovski sedež po čudežu, ki naj bi se zgodil na naslednji način. Na sinodi v Westminsterju, na kateri je predsedoval Lanfranc, nadškof Canterburyja, so ukazali svetemu Wulstanu, naj se pojavi in vrne svojo škofovsko palico in prstan. Kot razlog so navedli njegovo preprostost in nesposobnost za upravljanje. »Res je,« je rekel sveti škof, »škofovska služba presega moje moči. Ker pa mi je bilo to breme naloženo od kralja Edvarda, v soglasju s Svetim sedežem, morem samo njemu vrniti svojo pastirsko palico.« Takoj se je umaknil, zapičil škofovsko palico v Edvardov nagrobnik, ki leži v cerkvi v Westminsterju, in se nato umaknil med menihe. Hoteli so izruvati škofovsko palico, a niso mogli. Wulstana so nato poklicali nazaj in mu ukazali, naj jo ponovno vzame. Komaj jo je z roko dotaknil, ko je sama od sebe prišla ven. Viljem, pretresen zaradi tega čudeža, je svetnika odtlej vedno imel v velikem spoštovanju. Lanfranc mu ni le pustil škofije, temveč mu je dal tudi nalogo, naj namesto njega obišče škofijo Chester.
Kadar so se Angleži pri svetniku pritoževali nad zatiranjem, pod katerim so trpeli, jim je navadno rekel: »To je kazen, ki vam jo Bog pošilja, da bi vas zaradi vaših grehov kaznoval. Zato jo morate potrpežljivo prenašati.« Do svoje črede je imel nežno ljubezen, še posebej do skesanih grešnikov. Ko so prišli k njemu in pred njim izpovedali svoje neurejenosti, jih je sprejel z očetovskim srcem in svoje solze združil z njihovimi. Umrl je leta 1095, potem ko je 32 let opravljal škofovsko službo in dosegel starost 87 let. Leta 1203 je bil prištet med svetnike.
DE

Sveti Wulstan iz Worcesterja, znan tudi kot Vulstano, Wolstan in Wulfstan, se je rodil okoli leta 1009 v Icentumu v grofiji Warwickshire v Angliji. Bil je sin Athelstana in Wulfgeve. Že od mladosti je izkazoval veliko pobožnost in predanost Cerkvi. Kot mladenič je študiral v samostanih Evesham in Peterborough. Njegova starša sta, ko je bil Wulstan še mlad, v želji po globljem duhovnem življenju vstopila vsak v svoj samostan v Worcesterju. Wulstan, okrepljen z njunim zgledom, je sprejel redovno življenje in bil posvečen v duhovnika.
V župniji je služil z veliko predanostjo ter vodil z zgledom svojega pobožnega in krepostnega življenja. Poučeval je otroke v verouku in vestno opravljal službo cerkvenega zakladnika.
Leta 1062 je Wulstan postal menih v Worcesterju. Njegov sloves svetosti in ponižnosti je še naprej rasel in bil je imenovan za škofa Worcesterja. Kot škof je živel asketsko in ponižno, odpovedujoč se posvetnim udobnostim in imetju. Posebej je bil znan po svojih navdihujočih pridigah, polnih modrosti in duhovnega vodstva, ki so ganile številne poslušalce. Bil je tudi eden prvih škofov v Angliji, ki je osebno obiskoval župnije svoje škofije, da bi ljudem prinašal tolažbo in duhovno oporo.
Med njegovimi pomembnimi deli izstopa odločilna vloga pri odpravi prodaje irskih ujetnikov kot sužnjev v Angliji. Njegovo sočutje in predanost pravičnosti sta ga vodila k zagovoru pravic in svobode tistih, ki so bili krivično zatirani.
Sveti Wulstan je umrl leta 1095 naravne smrti, potem ko je 32 let vodil škofijo Worcester, in za seboj pustil trajno dediščino svetosti in služenja bližnjim. Za svetnika je bil razglašen 14. maja 1203 s strani papeža Inocenca III. Čeprav mu ni pripisano posebno patronstvo, njegovo življenje ostaja navdih vsem, ki želijo živeti v pobožnosti, ponižnosti in služenju drugim. Njegov god obhajamo 20. januarja.
EN

Sveti Wulfstan (Wulstan, lat. Wulstanus) se je rodil okoli leta 1009 v Long Itchingtonu v grofiji Warwickshire v Angliji, angelsaksonskim staršem. Izobrazbo je prejel v samostanih Evesham in Peterborough, kjer je izstopal tako po pobožnosti kakor tudi po telesni spretnosti. Okoli leta 1033 se je pridružil gospodinjstvu škofa Brihteaha iz Worcesterja. Posvečen je bil v duhovnika, vendar ga je nekoč, ko je daroval mašo, zmotil vonj po mesu, ki so ga pekli v kuhinji; tedaj je sklenil zaobljubo, da nikoli več ne bo jedel mesa. Ponudili so mu bogato opremljeno župnijo, a jo je odklonil in namesto tega postal benediktinski menih v stolnem samostanu v Worcesterju. Kmalu je postal učitelj dečkov, pozneje kantor in sakristan. Okoli leta 1050 je postal prior te majhne skupnosti, ki je štela le dvanajst menihov. Kot prior je hiši povrnil blaginjo, tako duhovno kot posvetno: pridobil je nazaj zemljišča, ki so bila zaplenjena, uredil gospodarjenje in izboljšal redovno disciplino. Posebej je bil opažen po svoji pastoralni dejavnosti; goreče je pridigal, krščeval in svetoval.
Leta 1062 je bil škof Aldred iz Worcesterja povišan na sedež v Yorku. Apostolski sedež mu ni dovolil, da bi obdržal tudi Worcester, kar je bilo včasih običajno zaradi oslabitve Yorka po vikinških napadih. Papeški legati, ki so bili tedaj v Angliji, so namesto tega priporočili, naj postane novi škof Worcesterja Wulfstan. Izbiro sta potrdila sveti kralj Edvard Spoznavalec in njegov svet, in nejevoljni Wulfstan je bil posvečen za škofa iz rok Aldreda.
Postal je eden najlepših zgledov uspešnega združevanja nalog redovnega predstojnika in škofa škofije. Je prvi angleški škof, za katerega je znano, da je sistematično obiskoval župnije svojega ozemlja. Spodbujal je gradnjo župnijskih cerkva na svojih posestvih in na posestih posvetnih velikašev, uveljavljal disciplino glede duhovniškega celibata in vztrajal pri uporabi kamna namesto lesa za oltarje. Okoli leta 1086 je dal prezidati stolnico, čeprav je ljubil staro stavbo, ki jo je moral porušiti. Od njegove stolnice se je ohranila nekoliko spremenjena kripta. Dejavno je sodeloval pri bogoslužju v stolnici in v angleščini razlagal latinske berila. V času njegovega episkopata je Worcester postal eno najpomembnejših središč staroangleške književnosti in kulture. Posebej je častil angleške svetnike, zlasti svetega Beda Častitljivega, kateremu je posvetil cerkev, ter sv. Dunstana in sv. Osvalda iz Worcesterja, svojega daljnega predhodnika. Posnemal je in celo presegal Osvaldovo zmernost in velikodušnost do ubogih. Na potovanjih je vedno molil psalterij in nikoli ni šel mimo cerkve ali kapele, ne da bi vstopil in molil pred oltarjem.
Neizogibno je bil Wulfstan vpleten tudi v politična dogajanja svojega časa. Leta 1066 ga je kralj Harold Godvinsson poslal kot odposlanca v Northumbrio, da bi zagotovil njihovo zvestobo; Wulfstan ni imel uspeha, a mu ni bilo mogoče očitati krivde. Po bitki pri Hastingsu, ki jo je priznal kot odločilno, je bil eden prvih škofov, ki so se podredili kralju Viljemu I. Osvajalcu. Kralj je na škofovske sedeže postavljal svoje može, vendar je Wulfstanu dovolil obdržati škofijo, in ostal je eden redkih Angležev, ki so ohranili visoke položaje do konca Viljemovega vladanja in še nekaj časa po njem. V uporih velikašev v letih 1074 in 1088 je ostal zvest kroni in branil strateško pomembni grad v Worcesterju pred uporniki. Ko so se Angleži pritoževali nad normansko zatiranjem, jim je Wulfstan navadno dejal: »To je šiba, ki nam jo Bog pošilja zaradi naših grehov; nositi jo moramo s potrpežljivostjo.«
Pastoralna skrb za škofijo je bila njegovo glavno poslanstvo. Ena njegovih velikih zaslug je bila odprava trgovine s sužnji, ki so jih iz Bristola prodajali v vikinško Irsko; to je dosegel z neutrudnimi in prepričljivimi pridigami. Istočasno je za isti cilj uspešno deloval tudi nadškof Lanfranc iz Canterburyja. Wulfstan je obnovil samostan v Westbury on Trym in kolikor je mogel, ohranjal redovno življenje tudi v svojem vsakdanu. Mlade može, ki so bili vzgojeni pod njegovim vodstvom, je učil, naj strežejo ubogim pri mizi, da bi se naučili resnične ponižnosti, sam pa jim je bil zgled.
Podpiral je Lanfrancove reforme. Worcester je postal sufraganski sedež Canterburyja, s čimer se je končalo prejšnje omahovanje med Canterburyjem in Yorkom. Wulfstan je svojega najljubšega učenca poslal v Canterbury na nadaljnje izobraževanje, stik med obema skupnostma pa je spodbujal Eadmer. Pozna legenda, ki je v nasprotju s sodobnimi pričevanji, trdi, da je bil Wulfstan slabo izobražen. V svoji prvotni obliki je legenda brez dvoma neutemeljena. Res ni bil izjemno učen mož, vendar verjetno ne bolj in ne manj kot mnogi drugi angelsaksonski škofje njegovega časa. To ga ni oviralo, da ne bi bil učinkovit pridigar; spodbujal je učenje med svojim klerom in bil zelo priljubljen med ljudstvom.
Njegov življenjepisec, menih Coleman, ga opisuje kot »srednje postave, vedno dobrega zdravja, ne razsipnega in ne skopuškega v izbiri oblačil ali življenjskega sloga«. Umrl je leta 1095 v Worcesterju, star 87 let, kot častitljiv predstavnik minulega časa.
Njegovo češčenje se je začelo skoraj takoj, poročali so o ozdravljenjih na njegovem grobu. Viljem Rufus je grob pokril z zlatom in srebrom, relikvije pa so bile slovesno prenesene šele leta 1198. Od leta 1200 so se ohranila popolna in podrobna poročila o ozdravljenjih zaradi postopka za kanonizacijo. Ta je bila odobrena leta 1203 s strani papeža Inocenca III. Kralj Ivan Brez dežele je imel svetnika v posebnem spoštovanju in je bil pokopan blizu njega. Leta 1216 je bil njegov relikviarij izropan, da bi plačali enkratni davek 300 mark, ki ga je naložil francoski princ Ludvik, vendar je bila leta 1218 opravljena nova translacija v še bolj sijajen relikviarij. Ob tej priložnosti je opat iz St. Albansa, William iz Trumpingtona, odnesel eno od svetnikovih reber v svoj samostan in nad njim postavil oltar. Leta 1273 je Edvard I. po osvojitvi Walesa daroval zahvalne darove na Wulfstanovem relikviariju.
Njegov god je 19. januarja (na Anglosaksonskem področju), praznik prenosa njegovih posmrtnih ostankov pa 7. junija. Njegov praznik je bil široko razširjen v redovnih in škofijskih koledarjih. Njegovo ime je zapisano v Martyrologium Romanum.
NO

Rodil se je leta 1008 v plemiški družini v Long Itchingtonu (Warwickshire). Izobrazbo je prejel v opatijah Evesham in Peterborough. Leta 1038 je prejel duhovniško posvečenje. Vstopil je k benediktincem, ki so bili povezani s stolnico v Worcesterju. Tam je opravljal službi predpevca in priorja. Leta 1062 je bil — tudi na prigovarjanje kralja Edvarda Spoznavalca († 1066; god 5. januarja) — izvoljen za škofa Worcesterja. Štiri leta pozneje je bil prisiljen odstopiti. V tistem letu, 1066, je Viljem Osvajalec z Normani vdrl v Anglijo in prevzel oblast. Zaupal je le svojim ljudem, tudi pri imenovanju škofov. Zato je vse dotedanje angleške škofe prisilil k odstopu in na njihova mesta postavil Normane. Ta usoda je doletela tudi Wulstana.
Romal je k grobu Edvarda Spoznavalca, ki je umrl tik pred normansko invazijo. Tam je molil: »V vsej ponižnosti sprejemam svoj odstavitev. Prišel sem, da vam vrnem svojo pastirsko palico, saj ste mi jo vi zaupali.« Nato je svojo palico zasadil v kamniti pokrov Edvardovega groba. Kamen se je vdrl in palica je ostala pokonci. Toda canterburyjski nadškof Lanfranc († 1089; god 28. maja) se je uprl Wulfstanovi zamenjavi. Tako je Wulfstan postal edini škof izpred osvajanja, ki je obdržal svoj sedež.
Dal je podreti staro stolnico in zgraditi novo, ki je lahko sprejela množice vernikov, ki so prihajali poslušat njegove pridige. Eno izmed njih je začel z besedami: »Mir oznanjam! Ne poznam lepše besede, ki bi jo človek rad slišal, kakor ‘Mir!’ Ni boljšega ideala, h kateremu bi stremeli, kakor ‘Mir!’«
Svoje besede je tudi uresničeval. Normani, ki so zavzeli Veliko Britanijo, so mnoge domače Angleže prodajali kot sužnje irskim veleposestnikom. Pristanišče Bristol je bilo pravo suženjsko tržišče in izhodišče za prevoz. S podporo svojega kolega Lanfranca iz Canterburyja je Wulstan po dolgem prizadevanju dosegel konec trgovine s sužnji.
Bil je prvi škof, ki je redno opravljal vizitacije po svoji škofiji. Gradil je cerkvice in šole. Njegov srednjeveški življenjepisec Guillaume de Malmesbury celo poroča, da je včasih zaradi množice otrok — tisoči so mu jih prinašali, da bi jim polagal roke in jih blagoslavljal s križem — tisti dan sploh ne utegnil jesti, piti ali moliti. Zdi se, da je bil tudi usmiljen spovednik, ki je s svojim razumevanjem mnoge grešnike vrnil na pravo pot. Neki oslepe­li redovnici je z polaganjem rok povrnil vid.
Kadar je prenočil v samostanu, je prevzel opravila, ki so pripadala vsakemu bratu — v vsej preprostosti. To je bilo toliko bolj zgovorno, ker je bil plemiškega rodu. V vsakdanjem življenju se je namreč plemstvo takšnemu delu izogibalo, saj naj bi bilo nevredno njihovega stanu. Svojim menihom in duhovnikom je dovolil, da so nosili daljše lase zaradi zimskega mraza — s tem je pravzaprav nekoliko odstopal od rimskih predpisov.
Po 32 letih škofovske službe je umrl, star 87 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1203.
Je zavetnik nadškofije Birmingham in škofije Worcester.
Upodabljajo ga kot škofa (z mitro, palico in plaščem); včasih z gosjo. To izhaja iz naslednje anekdote. Nekega dne je v samostanu daroval mašo. Medtem so mu v kuhinji pekli gos. Vonj je prodrl do oltarja in mu vzbudil tek. V istem trenutku se je zavedel skušnjave požrešnosti in je obljubil Gospodu, navzočemu v Najsvetejšem zakramentu na oltarju, da se nikoli ne bo pregrešil z uživanjem takšne mikavne jedi. Ko so mu jo po maši postregli, se je delal, kakor da mu sploh ni všeč.
NL

Views: 9

sveti Makarij Mlajši iz Aleksandrije – trgovec, opat in puščavnik

Posamezne svetnike lahko proučujemo iz različnih vidikov. In prav je tako, saj jih bomo na ta način bolje, globlje in vsestransko spoznali in nam bo njihov zgled še močneje svetil. Vsak od njih je pričel pot svetosti ali vsaj dobil nujen predpogoj za napredovanje v svetosti že pri svetem krstu, ko je prejel nadnaravne milosti. Pri krstu Sveti Duh po izlitju Božje milosti ustvarja v človeku neko sorodnost z Bogom. Ta milost je od Boga, dar, raznolik, po katerem človek postane posvečen, Božji prijatelj, deležen njegove narave, obogaten z možnostjo, da ljubi Boga kot njegov posvojeni sin, to stanje pa je predpogoj, da ga bo lahko lahko nekoč v večnosti zrl iz obličja v obličje. Ko so govorili o tem stanju, so sveti očetje in teologi uporabljali različne podobe in primerjave, da bi nam to, čutom nezaznavno stvarnost vsaj nekoliko približali. Sv. Ciril Jeruzalemski je to v svojih katehezah takole ponazoril:” Kot ogenj razžari železo, tako milost razžari dušo.” Sv. Irenej, od Cirila časovno starejši, je bolj neposreden: “Po milosti človek postane kristjan ali duša – telo – Sveti Duh.”
In sedaj, ko želimo povedati nekaj o sv. Makariju, ki je v najboljših moških letih pustil vse, kar mu je lahko nudil svet in odšel v puščavo ter tam v uboštvu in samozatajevanju živel 65 let, potem lahko to razume samo tisti, ki veruje, da v človeku, poleg telesnega in duševnega obstaja tudi nadnaravno življenje, ki prav tako vsebuje močno težnjo po razvoju in išče okoliščine, ki bodo za to najbolj ugodne. Makarij jih je, ne brez navdiha Svetega Duha, našel v puščavi. In ni bil edini. V 4. stoletju, po koncu preganjanj, so mnogi mladi slišali tisto Jezusovo: “Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!” (Mt 19,21) Ko so slišali ta klic, so pustili vse in odšli v puščavo, da bi na ta način dosegli nebeško kraljestvo. Takrat je bilo to pravo puščavniško gibanje.
Za puščavniški poklic se je Makarij odločil v zrelih letih. Njegova odločitev ni bila hipno, nepremišljeno mladostno navdušenje, ampak zrela odločitev človeka v 30-em letu življenja, ki je imel poklic in delo. Bil je pek. Odšel je v puščavo, da bi lahko bolje in nemoteno posvečal reševanju in izpopolnjevanju duše, razvijanju milostnega življenja, v popolni svobodi evangelijskega uboštva. V vztrajni molitvi in premišljevanju je težil k popolnosti in z odrekanjem premagoval vsa neredna nagnjenja. Svoje dneve je izpolnjeval s postom, delom in molitvijo. Ob svoji celici je obdeloval borni košček zemlje, da bi si za življenje preskrbel vsaj tisto najnujnejše. Aleksandrijski patriarh ga je celo posvetil za duhovnika, da bi lahko duhovno vodil tudi druge. Kljub vsej svoji pokori in postu je, kot toliko drugih puščavnikov, vseeno doživel visoko starost in sveto umrl leta 398.
Naš sodobnik, francoski katoliški pisatelj Julien Green, v svojem dnevniku modro zapiše:” Mislim, da nihče ne sluti, v čem je razlog moje žalosti. Hotel bi biti svetnik. To je vse. Čutim, resnično, da nenehno korakam poleg tistega, ki bi hotel biti, tisti pa, ki bi hotel biti, pa še naprej obstaja. On je tukaj, žalosten je, njegova žalost pa je moja.” Mislim, da je bila to tudi žalost vseh svetnikov. Njihove želje so bile veliko večje od tistega, kar so uresničevali, gnale so jih neutrudno naprej, v nove podvige, v nova osvajanja. Varovale so jih od povprečnosti, mlačnosti, pasivnosti in zato je prizadevanje za svetost ne samo največja človekova avantura, ampak tudi najmočnejši življenjski dinamizem. Odkrivajmo ga v svetnikih, da bi deloval tudi v nas!
Vir

V Tebajdi (v Egiptu), spomin svetega Makárija, aleksandrijskega opata.
Vir

Sveti Makarij Aleksandrijski, ki ga praznujemo 19. januarja, je bil egiptovski krščanski menih, ki je živel v 4. stoletju. Rodil se je v Aleksandriji v Egiptu okoli leta 300 in do 40. leta starosti je bil trgovec s sadjem in slaščicami. Po mistični izkušnji se je odločil, da bo zapustil vse in se umaknil v puščavo, da bi se posvetil meniškemu življenju.
Makarij se je naselil v regiji Nitria v Egiptu, kjer se je pridružil skupnosti puščavnikov. Njegovo življenje je zaznamovala velika strogost in globoko duhovno iskanje. Dneve je preživljal v molitvi, meditaciji in ročnem delu. Pogosto je preživljal dolge ure v samoti, vendar se je redno srečeval s svojimi brati, da bi praznovali evharistijo in delili svoje duhovne izkušnje.
Makarij je bil zelo vpliven duhovni učitelj. Njegova učenja so zbrana v delu z naslovom »Diatessaron«, ki je zbirka govorov in dialogov, ki jih je imel s svojimi učenci. V teh naukih Makarij poudarja pomen molitve, meditacije in dobrodelnosti.
Makarij je umrl leta 395, star 95 let. Velja za enega od očetov krščanskega meništva, njegovo osebnost pa častijo katoliška, pravoslavna in koptska cerkev.
IT

Podatki o njem izhajajo iz Palladiove »Storia lausiana«, najstarejše in najzanesljivejše zgodovine o začetkih meništva.
Rojen je bil v Aleksandriji, domnevno je bil do 40. leta trgovec s sadjem in slaščicami. Okoli leta 335 je postal menih v Tebaidi (Gornji Egipt). Živel je zelo asketsko življenje in svoje telo mučil, ker ga je to telo zelo mučilo.
Življenje Makarija, imenovanega Mlajši, in njegovih učencev je bilo po Palladiovem poročilu izredno strogo. Vsak anahoret je imel svojo ločeno celico, kjer je živel v popolni samoti, vendar so se ob sobotah in nedeljah srečevali za bogoslužje. Ukvarjali so se z molitvijo, opravljali ročna dela, kot je pletenje preprog ali podobno, ki so jim pomagala spodbujati kontemplacijo in združitev z Bogom. Na splošno je bila radost, dobro razpoloženje in celo dobro zdravje telesa, ki so ga uživali ti osamljeni ljudje, kljub temu, da je bila njihova hrana omejena na najbolj skromno in nujno za ohranjanje življenja, občudovanja vredna. Zdravih v telesu in duši so ti anahoreti, pod vodstvom svojih odličnih učiteljev, živeli samo za Boga, kateremu so se popolnoma posvetili.
K temu življenju popolnega umika iz sveta, molitve in posvetitve Bogu se je pridružila najstrožja zdržnost, ki je od samega začetka predstavljala bistven del krščanskega asketizma, ki mu je bila dodana ogromna raznolikost strogosti in pokore, ki so včasih mejile na neverjetno. V vsem tem je bil Makarij vodilni, vendar se je po besedah Palladia posebej odlikoval po svoji strogosti, ki jo je vedno izvajal z najvišjim duhom ljubezni in posnemanja Jezusa Kristusa v njegovem trpljenju ter z željo po odrešitvi sveta, ki je bil pogreznil v vse vrste grehov.
Satan ga je skušal zapeljati, naj zapusti puščavo in skrbi za bolnike v bolnišnici, vendar je vedel, da je to skušnjava, in jo je premagal, tako da je ubogal glas navdiha. Legenda pripoveduje, da je ostal šest mesecev gol v puščavi, da bi se kaznoval za to, da je ubil komarja, ki ga je pičil v nogo. Tako ga je pičilo toliko žuželk, da se je njegovo telo tako napihnilo, da ga je bilo mogoče prepoznati le po glasu.
Makarij je presegel vse druge v strogi asketski življenjski drži, ki je postala pregovorna med puščavskimi menihi. Sedem let zapored je jedel le rastline in nekaj zrn, naslednje tri dni pa je zaužil štiri ali pet unč kruha na dan in malo vode. Zaradi želje po pokori je izvajal dolge nočne straže in, da ne bi obupal ali zaspal, je ostal zunaj svoje celice, kjer je bilo podnevi vroče, ponoči pa mrzlo. Bog mu je dal telo, ki je bilo posebej primerno za najhujše pokore in žrtvovanja, za katere je, vedno motiviran z željo, da bi ugajal Bogu, poskušal posnemati vsako duhovno vajo, ki jo je videl ali slišal od drugih samotnih ljudi.
Posvetili so ga v duhovnika in nekaj časa je živel v samostanu Tabenna, kjer je obiskal svetega Pahomija, vendar je bila pokora tako velika, da so menihi prosili opata, naj jim naroči, naj jo omilijo.
Nekoč sta med prečkanjem Nila skupaj s svetim Makarijem (Starejšim) srečala skupino vojaških častnikov, ki so bili močno presenečeni nad veselim vedenjem in srečo, ki sta jo izžarevala oba puščavnika, in so si med seboj rekli: »Zanimivo, kako sta ta dva človeka sredi svoje revščine tako srečna«. Ko je Makarij iz Aleksandrije slišal te besede, je odgovoril: »Prav imate, ko nas imenujete srečneže, kajti resnično naše ime to potrjuje (Makarij, grška beseda, pomeni srečen).«
Da bi bil primer njegovega življenja bolj človeški in popoln, mu je Bog dovolil, da je bil žrtev preganjanj in celo obrekovanj. Ta so dosegla takšno skrajnost, da je bil nekaj časa prisiljen zapustiti svojo celico in je bil zaradi katoliške vere izgnan v Nitrio, po zaslugi Lucija, arijanskega patriarha Aleksandrije. Na enak način je Bog dopustil, da je bila njegova duša preizkušena z največjo duhovno temo. Palladio poroča, da se je zaradi svoje želje po kontemplaciji zaprl v svojo celico z namenom, da tam ostane pet dni zapored. Prva dva dneva je bil preplavljen z nebeško sladkostjo, tretji dan pa ga je prevzel takšen nemir, da je bil prisiljen vrniti se k svojemu običajnemu življenju.
Ni presenetljivo, da je za tako sveto življenje od Boga prejel posebno milost, da je lahko delal čudeže. Umrl je, ko je bil star okoli sto let.
IT

Makarios je bil rojen v Aleksandriji, takrat cvetoči egiptovski pristaniški in svetovni metropoli, v kateri so razkošje in bogastvo, kultura in znanost sobivali z revščino, slumi in kriminalom. V tem svetu je Makarios živel, verjetno kot trgovec. Pri tridesetih letih je postal duhovnik, se posvetil meniškemu življenju in živel v strogi askezi; po tradiciji je sedem let jedel samo surovo hrano. Sveti Antonij je v njem prepoznal nadarjenega človeka in ga imenoval za dediča svojih vrlin.
Kasneje se je Makarios preselil v sketsko puščavo, kjer je deloval kot duhovnik za naselja puščavnikov, med katerimi je živel do konca svojega življenja. Odlikovalo ga je intenzivno in goreče molitveno življenje; mnogim čudežem naj bi se lahko zahvalil za svoje molitve: ob obisku samostana Tabenna je videl, da menihi tudi v postnem času niso postili; postal jim je za vzor, saj je cel teden delal brez počitka in ves čas ni jedel ničesar razen nekaj ostankov zelja ob nedeljah. Ko mu je prišlo na misel, da bi odšel v Rim, da bi ga blagoslovili, se je z razširjenimi nogami ulegel na tla in prepustil Svetemu Duhu, da ga tja pripelje. V situaciji preizkušnje se je kaznoval tako, da je šest mesecev stal v močvirju; komarji so ga tako poškodovali po celem telesu, da je ob vrnitvi izgledal kot gobavec in ga je bilo mogoče prepoznati le po glasu. Ozdravil je slepo mladičko divjega prašiča, obglavljenega duhovnika, obsedeno devico iz Soluna, bolno dekle in mnoge obsedene. Srečal je samega hudiča in brez škode vstopil na pokopališče faraonovih magov.
Pod arijanskim cesarjem Valensom so njega in Makarija Starejšega preganjali privrženci arijanskega škofa Luciusa. Oba so prijeli in z ladjo poslali na otok, na katerem so živeli samo pogani. Z molitvami svetnikov je bila tam hči poganskega duhovnika osvobojena zlega duha, nato pa so se poganski duhovnik in vsi prebivalci otoka dali krstiti. Ko je škof Lucius izvedel za to, se je bal upora in jima dovolil, da se vrneta v svoje samostane.
Makarijev grob je v samostanu Abu Makar v puščavi Sket.
DE

Sveti Makarij Aleksandrijski je bil sodobnik in prijatelj svetega Makarija Egiptovskega. Rodil se je leta 295 in do svojega štiridesetega leta se je ukvarjal s trgovino. Kasneje se je dal krstiti in se umaknil v puščavo, kjer je preživel več kot šestdeset let.
Po več letih asketskega življenja je bil posvečen v duhovnika in imenovan za vodjo samostana Cells v puščavi med Nitrio in Skete, kjer so puščavniki tiho živeli v asketizmu, vsak ločeno v svoji celici. V severnem Egiptu so bile tri puščave: prva je bila Cells (notranja puščava), tako imenovana zaradi številnih celic, izklesanih v skale. Druga se je imenovala Skete (skrajna puščava). Tretja je bila Nitrijska puščava, ki je segala do zahodnega brega Nila.
Sv. Makarij iz Aleksandrije je bil, podobno kot Makarij iz Egipta, velik asket in meniški vodja, ki je storil mnoge čudeže. Ko je izvedel za asketski podvig nekega meniha, je poskušal to posnemati. Tako je, ko je slišal, da je nekdo jedel le en funt (pol kilograma) kruha na dan, jedel le toliko ali celo manj. Ker je želel skrajšati svoj spanec, je dvajset dni preživel pod milim nebom, prenašal vročino podnevi in mraz ponoči.
Sveti Makarij je nekoč prejel grozd sveže obranega grozdja. Zelo si je želel, da bi ga pojedel, vendar je premagal to željo in grozdje dal drugemu menihu, ki je bil bolan. Ta menih, ki je želel ohraniti svojo abstinenco, je grozdje dal drugemu, ta pa tretjemu in tako naprej. Na koncu se je grozd vrnil k sv. Makariju. Asket je bil presenečen nad abstinenco svojih učencev in se je zahvalil Bogu.
Nekoč je svetnika prešinila ponosna misel, da bi odšel v Rim in zdravil bolnike. V boju s skušnjavo je svetnik napolnil vrečo peska, jo naložil nase in odšel v puščavo, dokler ni izčrpal svojega telesa. Toda ponosna misel ga ni zapustila.
S svojim asketskim življenjem, postom in odpovedjo zemeljskim stvarem je sveti Makarij pridobil dar čudežev in razpoznavanja notranjih misli ljudi, imel pa je tudi mnoge vizije. Nekoč je videl, kako je eden od asketov samostana svetega Marka, prejel svete skrivnosti iz rok angelov in kako so med obhajilom neprevidni bratje namesto Kristusovega telesa prejeli goreče oglje od demonov.
Sveti Makarij je bil proslavljen z mnogimi čudeži ozdravljanja bolnikov in izganjanja demonov. Sveti Makarij Aleksandrijski je umrl okoli leta 394–395 v starosti sto let. Napisal je Razpravo o izvoru duše, vključeno v besedilo Anotiranega Psalterija.
EN

Sveti Makarij iz Aleksandrije se imenuje Mlajši, da se ga loči od svetega Makarija iz Egipta, ki se imenuje Starejši. Bil je rojen v Aleksandriji, kjer je sprva prodajal sladkarije in sadje, kar pa mu ni preprečilo, da bi mu dali tudi naziv meščan tega mesta. Tam ni ostal dolgo, saj ga je velika ljubezen do samote pripeljala k svetemu Antonu, katerega je izbral za svojega vodnika v prvih letih svojega umika. Ta svetnik mu je dal meniško obleko in mu napovedal, kaj se bo zgodilo v njegovem življenju. Bog je namreč od takrat dal svetemu opatu vedeti z očitnim čudežem, da je Makarju namenil velike stvari. Sveti Anton je nekoč naredil velik kup palmovih vej, da bi iz njih spletel rogoznice. Ker so bile res lepe, ga je Makar prosil, naj mu nekaj od njih da. Odgovoril mu je: »Pisano je: Ne boš želel blaga svojega bližnjega.« A komaj je izrekel te besede, so veje postale suhe, kot bi jih opustošil ogenj. Sveti Anton, presenečen nad tem čudežem, mu je rekel: »Razumem, da je Sveti Duh nad vami. Od zdaj naprej vas bom štel za dediča milosti, s katero me je Bog obdaril«. Nekaj časa pozneje se je v svoji samoti znašel izredno oslabljen, nedvomno zaradi svojih velikih strogosti, in demon, ki se je skliceval na te besede svetega Antona, mu je rekel: »Ker si prejel milost Antona, zakaj je ne uporabiš, da bi od Boga dobil hrano in moč, da boš lahko hodil po poti, ki jo moraš prehoditi?« A on ga je zavrnil s temi besedami: »Gospod je moja moč in moja slava, ti pa ne skušaj njegovega služabnika. To pa ni preprečilo, da mu ta zli duh ni ponovno nastavil pasti. Vzel je podobo kamele, naložene s hrano, in se ustavil ob njem. Makarij je brez težav uganil, da je to le iluzija. Začel je moliti in takoj se je zemlja odprla in pogoltnila fantastično žival.
O prvih letih njegovega meniškega poklica se pripoveduje, da ga je štiri mesece vsak dan obiskoval brat, vendar z njim ni mogel govoriti, ker ga je vedno našel v molitvi. To ga je navdalo s občudovanjem in rekel je: »To je resnično angel na zemlji«.

Njegove različne celice
Potem ko je prejel in izkoristil navodila svetega Antona, je zapustil Tebaisko puščavo in prišel v puščavo Scété. Bil je prvi, ki je tam zgradil samostan. Zagotovo je imel tam celico in se je pogosto srečeval s svetim Makarijem iz Egipta. Imel je tudi celico v Libiji in drugo v Nitrii, vendar je večino časa preživel v puščavi Cellules, kjer je opravljal duhovniške dolžnosti, saj je bil kmalu po drugem svetem Makariju posvečen v duhovnika.
Te različne celice so bile bolj primerne za zadovoljitev njegove ljubezni do pokore kot za zaščito pred vremenskimi vplivi, saj nekatere niso imele oken in je ves postni čas preživel sedeč v temi. Druga je bila tako ozka, da se v njej ni mogel raztegniti v celoti. Najbolj prostorna je bila celica v Nitrii, ker je tja hodil le, da bi sprejemal in poučeval tujce.
Čeprav ga je njegova ljubezen do zbranosti bolj pritegnila v puščavo Celules, se v sosednjih puščavah, zlasti v Nitri, ni dogajalo nič izrednega, razen če so ga poklicali, da bi odločil, kaj naj storijo starešine teh puščav, ki so delovali vsi skupaj za duhovno korist puščavnikov, ki so bili odvisni od njih.
Sveti Makarij se je odlikoval predvsem po svoji pokori, ljubezni do samote in molitve ter po moči, ki mu jo je dal Bog nad duhovi teme, in drugih čudežih, ki jih je storil, kar potrjujejo njegovi zgodovinarji kot očividci.

Njegove pokore
Videli smo, da so bile njegove različne celice bolj kraji pokore kot udobna bivališča. Ni bilo tako stroge asketike, ki so jo prakticirali drugi, da je ne bi poskušal posnemati in celo preseči. Ko je izvedel, da je neki samotar na dan pojedel le pol kilograma kruha, se je odločil, da bo za boljšo pokoro svojega apetita razdelil kruh na majhne koščke, ki jih je dal v glinasto steklenico, in jedel le toliko, kolikor je lahko vzel s prsti. To je počel tri leta, vendar je pri tem zelo trpel, saj je zaradi težav pri jemanju majhnih koščkov kruha, na dan pojedel največ pet unč kruha in pil le toliko vode, kolikor je bilo potrebno.
Omeniti je treba tudi, da je v celem letu porabil le majhen vrč olja. Včasih je preživel dan brez hrane, čeprav je veliko delal.

Odide v Tabennes
Povedali so mu, da v Tabennesu učenci svetega Pahomija med postom ne jedo ničesar kuhanega, in hotel je storiti enako sedem let, prehranjeval pa se je le s surovo zelenjavo ali zelenjavo, namočeno v mrzli vodi. A njegova gorečnost ga je pripeljala do tega, da je šel sam preverit disciplino v Tabennesu, bodisi da bi se bolje izobraževal in izpopolnjeval, bodisi da bi tam živel med toliko strogimi redovniki in se tako izognil čaščenju, ki so ga imeli zanj v Nitrii in v Cellules.
Pot od tam do Tabennesa je bila zelo dolga. Prečkati je bilo treba zelo obsežne puščave, kar ni bilo brez izjemnih težav. Toda ta težava ga ni ustavila. Snel je svojo obleko, da ga ne bi prepoznali, in si nadel obleko obrtnika. Petnajst dni je hodil po teh strašnih puščavah do Visoke Tebade, kjer se je predstavil na vratih samostana svetega Pahomija in ga ponižno prosil, naj ga sprejme med svoje redovnike. Sveti opat, ker mu ga Bog takrat še ni razkril, čeprav ga je v mnogih drugih srečanjih obsijal s preroško lučjo, mu ni ugodil, ampak mu je rekel, da je prestar, da bi prenesel breme strogosti njegovih pravil, ki jih je treba vaditi že od zgodaj, in da bi ga, če bi se tega lotil, bi ga preizkušala nestrpnost zaradi dela, s katerim bi ga preobremenili, kar bi ga pripeljalo do godrnjanja, in da bi na koncu, namesto da bi vztrajal, vse zapustil, nezadovoljen s samostanom, in ga šel drugje obrekovat. Ta zavrnitev ga ni odvrnila. Sedem dni je vztrajal pri isti prošnji, čeprav je od svetnika prejel le isti odgovor, in ves ta čas ni jedel. Nazadnje mu je rekel: »Prosim vas, oče, sprejmite me, in če ne bom postil in delal istega kot drugi, se strinjam, da me odpustite.« Sveti Pahomij, ganjen od njegove vztrajnosti, je o tem spregovoril z drugimi brati, ki so bili po Palladovem mnenju številni, tisoč štiristo, in ti so se odločili, da ga sprejmejo.
To se je zgodilo malo pred postom, in sveti Makarij, pozoren na vse, kar se je prakticiralo za njegovo duhovno napredovanje, je opazil, da so se redovniki, vsak glede na svojo gorečnost za pokoro, odločili, da bodo nekateri jedli samo zvečer med svetim postom, drugi enkrat na dva dni, tretji pa po petih dneh. Opazil je tudi, da so nekateri, potem ko so ves dan sedeli in se ukvarjali s svojim delom, celo noč preživeli stoje.
Ti primeri pokore so tako vzbudili njegovo gorečnost, da je namočil veliko palmovih listov za svoje delo in se umaknil v kot, kjer je stal ves postni čas, ne da bi se kdajkoli usedel ali celo naslonil, ne da bi pojedel košček kruha, razen v nedeljo nekaj surovih listov zelja, in to v tako majhni količini, da jih je jedel bolj zato, da bi se izognil skušnjavi nečimrnosti, kot da bi se nahranil. Ves ta čas je molčal, in ko je bil prisiljen iti ven, se je takoj vrnil k svojemu delu, pri čemer je vedno ohranjal svoj duh in srce usmerjena k Bogu.

Bog ga je predstavil svetemu Pahomiju
Sveti Pahomij, ki je bil zaposlen z vodenjem reda, ni opazil, kako je živel. Toda drugi redovniki, zlasti tisti, ki so bili najbolj strogi, so to opazili in bili tako presenečeni, da so se pritožili svojemu opatu, rekoč, da je pripeljal človeka, ki živi, kot da bi bil čisti duh, brez mesa in kosti, in ki se zdi, da je prišel k njim samo zato, da bi jih obsodil. Zato so ga prosili, naj ga odpusti, in priznali, da če bo ostal dlje, sami ne bodo mogli več zdržati.
Sveti opat se je pozanimal o podrobnostih njegovega ravnanja. Bil je zelo presenečen in razumel, da je v tem neznancu nekaj izrednega in da ni šele začel z delom verskega življenja. Vendar jim ni ničesar povedal, ampak se je zatekel k molitvi, da bi od Boga dobil odgovor. Razodelo se mu je, da je to Makarij, katerega slava se je razširila po vseh puščavah. Ko je končal molitev, je šel naravnost k njemu, ga prijel za roko, ga odpeljal v kapelo, kjer je bil oltar, in ga nežno objel ter mu rekel: »Torej ste vi, častiti starec? Vi ste Makarij, pa ste mi to skrivali. Že dolgo sem slišal govoriti o vas in vas želel videti. Hvaležen sem vam, da ste ponižali moje otroke. S svojim zgledom ste jim odvzeli vsak razlog za domišljavost in preveliko samozavest zaradi njihove stroge askeze. Vrnite se, prosim vas, v svojo samoto in molite za nas.

Podvoji svoje pokore
Ta človek, ki ni bil nikoli sit pokore, si je nekega dne zadal, da bo premagal spanec, da bi preizkusil, ali ga lahko premaga. O tem je pripovedoval Palladu in mu rekel: »Za to sem preživel dvajset dni in noči na prostem, podnevi me je pekla vročina, ponoči pa me je zmrzoval mraz. Po tem času sem se moral hitro zateči v celico, kjer sem zaspal, sicer bi omedlel.«
Sovražnik odrešitve mu je v drugem srečanju s skušnjami proti čistosti, s katerimi ga je oblegal, dal priložnost, da izvede strašno pokoro. Odšel je v močvirje Scété, da se je gol izpostavil komarjem, katerih piki so na tem mestu tako prodorni, da njihovim pikom ne more kljubovati niti koža divjih prašičev. To pokoro je izvajal šest mesecev, in ti insekti so njegovo telo prekrili s toliko vnetji in mehurji, da ga je bilo, ko se je vrnil v svojo celico, mogoče prepoznati le po glasu, in mnogi so mislili, da ima gobavost.
Drugo dejanje pokore, precej manjše od tega, ki ga opisuje Pallade, nam hkrati razkriva, kako zvesti so bili redovniki, ki jih je vodil, v žrtvovanju čutnih užitkov Bogu. To je eden najbolj poučnih primerov, ki si zasluži omembo, čeprav je skupen očetu in učencem.
Sveti Makar je nekoč zaželel jesti grozdje. To je povedal in takoj so mu prinesli svež grozd, toda ko ga je videl, se je hotel odpovedati in je združil dobrodelnost z vzdržnostjo ter ga dal prinesti bratu, za katerega je menil, da ga potrebuje bolj kot on, ker ni bil v dobrem zdravstvenem stanju. Ta je najprej izrazil veselje nad darilom, ki mu ga je poslal svetnik, vendar kljub temu, da si je želel grozdje pojesti, ga je daroval Bogu, ki se mu je zahvalil, in ga odnesel drugemu, ki je bil prav tako pokoren in dobrodelen in ga ni dotaknil, ter ga odnesel tretjemu, ki je storil enako. Nazadnje je bil ta grozd tako prenašan iz rok v roke po vseh celicah v puščavi, ki so bile številne in precej oddaljene druga od druge, dokler ga ni zadnji, ki mu je bil ponujen, poslal svetemu Makariju kot darilo, ki bi mu bilo všeč, ne vedoč, da ga je prejel pred vsemi drugimi.
Svetnik je grozd takoj prepoznal, vendar se je hotel prepričati in ko je izvedel, da je šel skozi vse celice, ne da bi ga kateri od bratov dotaknil, je bil zelo vesel in se je zahvalil Bogu, da je videl toliko pokore in ljubezni v teh svetih samotarjih. Tudi sam ga ni hotel jesti, ampak ga je uporabil kot motiv za novo vnemo pri izvajanju duhovnih vaj.

Njegove molitve
Ta pokoren človek je bil tudi velik molivec, saj je eno vodilo k drugemu. Toda red, ki ga je vzdrževal pri svojih vajah, je bil zelo primeren, da je od Boga prejel dragoceni dar. Dan je razdelil na tri dele, od katerih je enega namenil molitvi in kontemplaciji ob različnih urah, pri čemer je molil najmanj sto molitev na dan. Drugi del časa je preživel z ročnim delom, tretjega pa z izkazovanjem ljubezni do bratov, jim dajal nasvete in navodila, ki so jih potrebovali.
Če smo čas razdelili med te različne vaje, lahko rečemo, da ni nikoli izgubil stika z Bogom, bodisi da je molil bodisi da je deloval, saj je v velikem miru ohranjal čistost svoje duše s čistostjo namena, ki je posvečeval njegova dela, in ker je imel srce vedno usmerjeno k Bogu, ne glede na to, kaj je počel. Bili so drugi samotarji, ki so molili več kot on. Nekateri so molili tristo, drugi pa celo do sedemsto molitev. On je sledil privlačnosti, ki mu jo je dal Bog, in združeval aktivno življenje s kontemplativnim, in ni bil ljubosumen, da so drugi molili več kot on. Lahko bi celo rekli, kot je zapisal neki učen zgodovinar, da je njegova gorečnost to pomanjkljivost več kot nadomestila.

Obisk hudiča
V vzvišenih molitvah je ta svetnik črpal izredno modrost, s katero je razlikoval resnične razodetja od hudičevih iluzij in prodiral v skrivnosti vestí bratov in tistih, ki so se nanj obračali. Hudič je nekoč potrkal na vrata njegove celice in mu rekel: »Vstani, opat Makarij, in pojdiva z brati na nočno molitev.« Toda, kot poroča Rufin, »svetnik, ki je bil poln Boga, je takoj spoznal hudičevo zvijačo in mu odgovoril: »O duh laži in sovražnik vsake resnice, kaj imaš skupnega s to skupino svetnikov?« »Ali ne veš, Makarij,« mu je odgovoril demon, »da se samotarji nikoli ne zberejo k molitvi, ne da bi bili mi tam? Pridi in videl boš naša dela.« ― »Nečisti duh,« je odgovoril svetnik, »naj Bog zatre tvojo zlobo in ukroti tvojo moč?«
Nato se je začel moliti in prosil Gospoda, naj mu razkrije, ali je res, kar se hvalil demon. Nato je odšel k skupini, kjer so bratje opravljali nočno bogoslužje, in ponovil isto molitev Bogu. Takrat je videl majhne, izredno grde etiopske otroke, razpršene po vsej cerkvi, ki so tekali na vse strani in tako hitro, da bi lahko rekli, da imajo krila.

Vizija
Puščavniki so imeli navado, da so med molitvijo vsi bratje sedeli, eden je recitiral psalm, drugi pa so ga poslušali in odgovarjali na vsak verz. Ti mali Etiopijci so tekali sem in tja in delali različne vragolije tistim, ki so sedeli. Nekaterim so zapirali veke, da so takoj zaspali, drugim so dajali prst v usta, da so zehali. Ko je bil psalm končan, so se bratje po običaju poklonili na tla, da bi molili, oni pa so tekali okoli njih in se enemu prikazovali v podobi ženske, drugemu kot da gradi hišo ali nosi nekaj, tretjemu pa na druge načine; kar je povzročilo, da so ti samotniki v svojih mislih preigravali vse, kar so jim prikazovali demoni, ko so se igrali.
Vendar jim to ni uspelo pri vseh; ko so se hoteli približati nekaterim, so jih ti tako močno odrinili, da so padli na tla in potem niso mogli niti stati niti se vrniti k njim; namesto tega so hodili po glavah in hrbtih nekaterih drugih bratov, katerih pobožnost je bila šibka, in se jim posmehovali, ker niso bili pozorni na svoje molitve.
Sveti Makarij je to videl, globoko vzdihnil in z obilnimi solzami rekel Bogu: »Glej, Gospod, kako nam demon nastavlja pasti. Naj sliši tvoj mogočni glas in učinke tvojega gneva. Vstani, da se tvoji sovražniki razbežijo in zbežijo pred tvojim obličjem, saj vidiš, kako napolnjujejo naše duše z iluzijami«.
Ko je molitev končana, je svetnik želel še bolj poglobiti resnico in je posebej poklical tiste brate, pri katerih je opazil, da so se demoni pojavili v različnih oblikah, in jih vprašal, ali med molitvijo niso mislili na stavbe, potovanja ali podobne stvari. Priznali so mu to in takrat je spoznal, da so prazne misli, ki nam pridejo na um med molitvijo, večinoma posledica iluzij demonov, ki jih odganjajo tisti, ki pazijo nase; »Ker,« dodaja Rufin, »duša, ki je združena z Bogom in ki med molitvijo posveča posebno pozornost njemu, ne more dopustiti, da bi v njo vstopilo kaj tujega ali nepotrebnega, kar bi jo odvrnilo od njega«.
Če je bil sveti Makarij velik zaradi svojih molitev in nadnaravnih spoznanj, ni bil nič manjši zaradi daru čudežev, in v tem ni zaostajal za slavnim Makarijem iz Egipta, ki ga zgodovinarji opisujejo kot čudežnika svojega časa. Povedali smo, kakšno moč mu je Bog dal nad demoni. S svojimi besedami, ki so jih spremljale živa vera, je osvobodil toliko obsedenih, da zgodovinar, ki je opisoval njegovo življenje, pravi, da bi jih bilo težko prešteti.
Končno je sveti Makarij iz Aleksandrije, potem ko je preživel vsaj šestdeset let v samoti, s svojo smrtjo (394 ali 395 po Tillemontu) življenje svetosti in čudežev in za seboj pustil spomin na svoje vrline ter spomin na enega najslavnejših samotarjev, ki je s svojo ljubeznijo do Boga in strogo pokoro posvetil puščave.
FR

Views: 32

sveta Jedrt Katarina Comensoli, devica in ustanoviteljica

sveta Jedrt Katarina Comensoli, devica in ustanoviteljicaV Bergamu (v Italiji), blaženi Jedrt Katarina Comensoli, devica, ki je ustanovila kongregacijo Redovnic za čaščenje Presvetega Zakramenta in za vzgojo mladine.
Za sveto jo je razglasil papež Benedikt XVI. 26. aprila leta 2009.
Vir

»Želim postati sveta, postati zvesta podoba Križanega, mojega Dobrega, drugi Jezus, oblečena v njegove popolnosti, živeti kot Jezus. Želim živeti z Jezusom, biti vedno združena z njim z nenehno molitvijo med svojimi opravki, potovanji, obiski. Najsvetejše Jezusovo Srce naj te naredi za resnično, zvesto posnemovalko in naj te razvname s svojo čisto ljubeznijo. V tvoji navzočnosti želim živeti in prebivati za vedno. Da, vedno hočem kontemplirati tiste ljubeče plamene, ki nenehno vznikajo iz tvojega najbolj gorečega Srca in so predmet tvoje najbolj goreče ljubezni do mene.«
Ime: Katarina izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, obe pa se povezujeta z besedo kathara »čista«.
Redovno ime: Gertruda (Jedert) od Najsvetejšega zakramenta.
Rojena: 18. januarja 1847.
Kraj rojstva: Vas Bienno v dolini Val Camonica v pokrajini Brescia na severu Italije.
Umrla: 18. februarja 1903.
Kraj smrti: Bergamo v Lombardiji v Italiji.
Družina: Rodila se je v družini desetih otrok, a jih je kar sedem umrlo že v otroštvu; bila je peta po vrsti. Oče Karel je bil kovač v krajevni železarni, mati Ana Marija, roj. Milesi, pa šivilja.
Mladost: Bila je živahna deklica, igrala se je z drugimi otroki, tekla po travnikih, vendar pa je imela tudi veliko željo, da bi spoznala Jezusa in vedela, kako najti kraj in čas za molitev. Iz goreče želje po evharističnem Jezusu je že pri sedmih letih »naskrivaj« prvič prejela sveto obhajilo.
Skupnost: Leta 1862 se je pridružila sestram karitativkam, ki jih je ustanovila sveta Bartolomeja Capitanio v Bergamu. Ko je resno zbolela, pa so jo iz zavoda odpustili.
Pomočnica: Po ozdravitvi je zaradi težkih razmer doma začela služiti kot gospodinjska pomočnica najprej pri župniku v Chiariju, kasneje pa je delala pri grofici Fé-Vitali iz Milana. Ves ta čas je čutila, da mora nekaj narediti za vzgojo mladih deklet, revnih in bolnih.
Ustanoviteljica: Skupaj z duhovnikom Frančiškom Spinellijem ter ob podpori škofa je 15. decembra 1882 v Bergamu ustanovila inštitut, kongregacijo sester za češčenje Presvetega zakramenta ali sester zakramentink. Kasneje sta se ustanovitelja ločila, prišlo je do delitve na dva inštituta, a je kongregacija sester znova zacvetela v Lodiju. Cilj inštituta je dvojen: častiti Jezusa v zakramentu in se ukvarjati z deli ljubezni do bližnjega v skladu z določili Božje previdnosti, predvsem z vzgojo mladih.
Danes: Sestre so prisotne v Italiji, Braziliji, Malaviju, Ekvadorju, Keniji, Boliviji in na Hrvaškem. Bile so tudi v Etiopiji in na Kitajskem, a so jih od tam izgnali.
Vodilo: »Jezus te ljubi in te naredi ljubljenega.«
Zavetnica: Mladih in Val Camonica.
Beatifikacija: Papež sv. Janez Pavel II. jo je 1. oktobra 1989 razglasil za blaženo, papež Benedikt XVI. pa 26. aprila 2009 za svetnico.
Goduje: 18. februarja.
Splet: http://www.sacramentinedibergamo.it
Vir

Views: 19

Molitvena osmina za edinost kristjanov

Od 18. do 25. januarja, nekdaj praznika sedeža sv. Petra v Rimu, do praznika spreobrnjenja apostola Pavla, praznujemo v katoliški Cerkvi pa tudi v nekaterih drugih krščanskih Cerkvah in skupnostih teden molitve za edinost vseh kristjanov. Začetnik te osmine je ameriški anglikanski duhovnik Pavel Wattson s sodelavcem anglikanskim duhovnikom Spencerjem Jonesom. Pavel Wattson je pripadal t.i. Oxfordskemu gibanju v anglikanski Cerkvi, ki je bilo naklonjeno zbliževanju z Rimom. Ustanovil je tudi posebno moško in žensko redovno družino. Leta 1908 so na njegovo pobudo v okviru ameriške anglikanske Cerkve prvič obhajali molitveno osmino za zedinjenje kristjanov. Že 9 mesecev pozneje je Pavel Wattson skupaj s svojimi redovnimi družinami prestopil v katoliško Cerkev. Molitvena osmina se je tedaj začela širiti predvsem v katoliški Cerkvi. Pij X. jo je 1. 1910 uradno odobril, Benedikt XV. pa priporočil za ves katoliški svet.

Pavel Wattson je pojmoval delo za zedinjenje v duhu predkoncilskih prizadevanj za edinost v Cerkvi, namreč kot prizadevanje za vrnitev ločenih Cerkva in ločenih bratov v katoliško Cerkev. Glavni namen molitev je bil, da nekatoliški kristjani spoznajo svojo zmoto in se vrnejo v naročje katoliške Cerkve. Zato se ta molitvena osmina v začetku ni mogla razširiti med nekatoličani, razen med delom Rimu naklonjenih anglikancev.

Novo razsežnost je dal molitveni osmini francoski duhovnik Pavel Couturier (1881-1953). On je oče duhovnega ekumenizma v katoliški Cerkvi in skupaj z nekaterimi drugimi ekumenskimi strokovnjaki (npr. Lambert Beauduin, Y. Congar) začetnik nove smeri ekumenskih prizadevanj med katoličani. Dosegel je, da so v domači lyonski škofiji uvedli molitveno osmino, toda sestavil je za vsak dan nove namene, ki ne govore več o vrnitvi ločenih bratov v katoliško Cerkev, ampak prosijo za tisto edinost, ki jo je hotel Jezus Kristus. Doumel je, da se edinost ne bo mogla doseči z vrnitvijo ločenih bratov, ampak s ponovnim združenjem vseh razdeljenih Cerkva in krščanskih bratov v edinost, ki je zanjo prosil Kristus v velikoduhovniški molitvi. Pot do te edinosti je P. Couturier videl v izpolnjevanju Kristusove volje, predvsem v vedno večjem posvečevanju našega življenja. Vse Cerkve, tudi katoliška, naj bi se čimbolj posvetile, približale Kristusu in tako tudi edinosti. Ne govori se več o vrnitvi, ampak o skupni rasti k svetosti in edinosti. Zato naj bi bila molitvena osmina posvečena predvsem prošnji za večjo posvetitev vseh krščanskih Cerkva in vseh kristjanov. V tej obliki se je molitvena osmina razširila tudi zunaj meja katoliške Cerkve.

Novo spodbudo in globlji smisel tem molitvam za edinost vseh kristjanov je dal 2. vatikanski koncil z odlokom o ekumenizmu. Ta podaja katoliška načela sodobnega ekumenskega gibanja, to je prizadevanja za edinost vseh krščanskih Cerkva in skupnosti, pa tudi nekatera konkretna navodila za ekumensko delo. Med drugim pravi, da je duhovni ekumenizem, to je spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov duša vsega ekumenskega gibanja. Ekumenski direktorij, ki ga je izdalo Tajništvo za edinost kristjanov 14. maja 1967, še posebej priporoča obhajanje molitvene osmine od 18. do 25. januarja, če mogoče skupno z drugimi krščanskimi brati.

Delo za obnovitev edinosti je, kakor pravi ta odlok, stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev. Ekumenski direktorij pa pravi: »Vsak kristjan ima vedno in povsod v ekumenskem gibanju že delež, čeprav ne živi med oddeljenimi brati, če se le trudi, da vse svoje življenje oblikuje v duhu evangelija.«

Krščanstvo ne more do kraja prepričevalno oznanjati svetu Kristusa, dokler je razprto in needino med seboj, zakaj Kristus je en sam in ne more biti razdeljen. Molitvena osmina vse kristjane zbira okrog božjega Sina in se tako pridružuje Jezusovi prošnji k Očetu: »A ne prosim samo zanje (apostole, učence), ampak tudi za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17, 20-21). Te molitve, pridružene molitvi Jezusa samega, so del največjega in najnujnejšega apostolata v našem času.

Dr. Fr. Perko

Vir = Leto svetnikov

Views: 37

sveta Ivana (Giovanna) iz Bagno de Romagna – redovnica

sveta Ivana iz Bagna - nunaV Bagnu [bánju] (v Flamíniji), sveta Ivana, devica, sprejeta v Kamaldulenski red. Zelo je blestela v pokorščini in ponižnosti.
Vir

V župnijski cerkvi S. Maria Assunta v Bagno di Romagna je kapela, posvečena blaženi Ivani.
Relikvije blažene Ivane, redovnice reda svetega Benedikta, so do leta 1287 počivale v samostanu svete Lucije, istega leta pa so jih prenesli v nov oltar, ki so ga v ta namen zgradili v cerkvi Santa Maria Assunta v Bagno di Romagna.
Leta 1905 so na trgu pred cerkvijo v njeno čast postavili marmorni spomenik, leta 1965 pa še en spomenik, tokrat v bronu, ki ga je izdelal kipar Costantino Affer.
V stavbi v romanskem slogu so shranjena številna umetniška dela z veliko zgodovinsko in umetniško vrednostjo, na primer glazirana terakota iz konca 15. stoletja, ki jo je izdelal Andrea di Marco della Robbia in upodablja sveto Agnes.
V baziliki Santa Maria Assunta v kraju Bagno di Romagna se nahaja evharistični čudež, ki se je zgodil leta 1412 in je znan kot „Sacro Corporale“.
IT

O sveti Ivani iz Bagno di Romagna, ki jo praznujemo danes, je na voljo zelo malo zgodovinskih podatkov.
Johana je živela v 11. stoletju in se je kot mlado dekle posvetila Bogu, z velikimi koraki hodila po poti svetosti in ohranila lilijo deviškosti nedotaknjeno. Bila je spremljevalka svete Agnes iz Bagno di Romagna (29. januarja) v kamaldulskem samostanu Santa Lucia pri Bagno di Romagna v pokrajini Forli. Ko je tam leta 1105 umrla sveta redovnica Johana, zvonovi niso oklevali in so spontano zazvonili v praznovanje.
Kult, ki ga častijo po vsej škofiji Borgo San Sepolcro in je zavetnica svojega mesta, je Sveti sedež uradno potrdil 15. aprila 1823, skupaj s sveto Agnes. Martyrologium Romanum se je spominja 16. januarja kot „čudovitega zgleda poslušnosti in ponižnosti“, kamaldulska menologija pa je izbrala drug datum, 13. februar.
Obe kamaldulski svetnici sta upodobljeni tudi na freski v kamaldulski cerkvi.
IT

Johana je živela v samostanu Santa Lucia kamaldulskih redovnic v Bagno di Romagna skupaj z Agnes iz Bagno di Romagna in je veljala za izjemen zgled poslušnosti in ponižnosti. Ko je Ivana umrla, so cerkveni zvonovi zvonili sami od sebe.
Zavetnica mesta Bagno di Romagna
Kanonizacija: Johanino češčenje je bilo odobreno 15. aprila 1823 skupaj s sveto Agnes.
DE

Zavetnica mesta Bagno di Romagna
Blažena Ivana (italijansko Giovanna) se je rodila v 11. stoletju v kraju Fontechiuso v Toskani v osrednji Italiji. Postala je laiška sestra kamaldulov (Congregatio Monachorum Eremitarum Camaldulensium – OSBCam) v kraju Santa Lucia blizu Bagno di Romagna v Toskani. Tam je umrla okoli leta 1105.
Papež Pij VII. (1800-23) jo je 15. aprila 1823 potrdil za blaženo, ko je potrdil njen kult. Njen spominski dan je 16. januar.
NO

Po mnenju nekaterih naj bi se ta blažena Joana rodila v kraju St Maria in Bagno (S. Mariae in Balneo) v Toskani ob reki Savio (ad Sapin), po mnenju drugih pa v kraju Fontechiuso (Fons clausus) v Toskani, ne pa v kraju Baja v Spodnji Italiji, kot pravijo Lechner in drugi, niti v kraju Bagnarea (Balneoregium) v papeški državi, kot menijo drugi in kot navaja tudi stari „Heiligen-Lexikon “43 . Živela je sveto življenje kot laiška sestra v kamaldulskem samostanu svete Lucije pri Bagnu in umrla leta 1100 ali 1105. Nekoč je z močjo svoje priprošnje pregnala kugo, ob njeni smrti pa so zvonovi zvonili sami od sebe. Zaradi tega in čudežev, s katerimi jo je Gospod poveličal po njeni smrti, jo je ljudstvo častilo. Po uničenju samostana svete Lucije so njeno sveto telo prenesli v mesto Bagno. Po Bucelinu, ki jo imenuje „sveta“, se je prenos zgodil 1. maja 1287, drugi pa leta 1506. Po Migneu je papež Pij VII. leta 1823 potrdil njeno čaščenje “od nekdaj”. Takoj zatem, prav tako 16. januarja, Migne omenja še eno blaženo Ivano, prav tako svetniško sestro in iz Fontechiusa, vendar Valombrožanko, kar je gotovo napaka. Med bollandisti je 16. januarja omenjena le ena b. Ivana. (II. 59.)
DE

Views: 24