Jezusov krst

Jezusov krstPred prenovljenim bogoslužjem je bil praznik Jezusovega krsta skoraj neopazen. Nekoliko ga je sicer omenjalo bogoslužje praznika Gospodovega razglašenja, vendar se je sam spomin nanj obhajal osem dni kasneje, na delavnik, 13. januarja.
Pokoncilska prenova je dala prazniku pomen, ki mu ga pripisuje Sveto pismo. Za božičem in Gospodovim razglašenjem je zdaj praznik Jezusovega krsta tretji božični praznik, ki ga obhajamo na nedeljo po Gospodovem razglašenju.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja. (prim. Mt 3,13-17; Mr 1,16-11; Lk 3,21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino.

Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst, to se pravi smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da  bi svet sprejel njegovo oznanilo. Tako se zgodovina odrešenja uresničuje v Kristusu s sodelovanjem Svete Trojice. S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja. S krstom tudi mi postanemo deležni tega njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst sam po sebi le začetek in izhodišče našega poslanstva, kakor je bil za Jezusa njegov krst. Ves teži za dosego polnosti življenja v Kristusu.

S praznikom Kristusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica), ki je na 2. februar postavljen zato, ker se takrat izteka štirideset dni po božiču. V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peti božične pesmi.

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 83

***

Jezusov krstVsak oče se razveseli moškega potomca. V patriarhalni družbi je sin upanje, da rod ne bo izumrl. V moškega potomca se prenesejo vsa pričakovanja, posebno če je prvorojenec, kaj šele, če je edinec. Ne le mati, ampak tudi oče skrbno bedi nad njim, ga iz dneva v dan vodi v umetnost življenja, mu razkriva skrivnosti rodovine in pazi, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega.
»Lepi stari časi!« bi morda kdo pripomnil. Res je. Večina bi pritrdila, da se je mnogo teh starodavnih navad in uvajanj v življenje izgubilo. In kaj nam ostane, ko te stvari pokopljemo? Posameznik, ki ne ve, od kod je prišel in kam je usmerjeno njegovo življenje. Zato se danes srečujemo z generacijami, ki so izgubljene, ker nimajo korenin in zato ne zmorejo nadaljevati zgodovine na temeljih svojih prednikov.
Praznik Jezusovega krsta nam razodeva Očeta, ki se veseli svojega Sina. Oče je prenesel svoje poslanstvo na Sina preden je ta prišel na svet in je sedaj ponosen, da je Sin začel dosledno izpolnjevati nalogo, ki mu je bila zaupana. Zato lahko s ponosom reče: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Poznam očete, ki z velikim ponosom govorijo o svojih otrocih, še prav posebej o svojih sinovih. Njihov obraz zažari v neki posebni svetlobi, besede so premišljene in na pravem mestu, kot da prihajajo iz prostranstva, kjer je vse urejeno in se ni bati kakšnega spodrsljaja. Od kod jim ta modrost, ki jo prenašajo na svoje otroke? Je v ozadju močna tradicija? Imajo morda drugačen odnos do dediščine svojih prednikov? So morda bili sami deležni modrosti svojih očetov in sedaj delijo bogato izkušnjo s svojimi otroki? V ozadju je verjetno vse našteto, še prav posebej pa želja, da bi bili njihovi otroci srečni in zadovoljni, k čemur zgoraj naštete stvari vodijo. Ko temu dodamo še Božji blagoslov, dobijo temelji pravo trdnost.
Današnja nedelja izpostavi krst kot zakrament, ki nam odpira neslutene možnosti polnega življenja. Tukaj ne gre za Janezovo oblivanje z vodo in simbolično zunanje znamenje, da se človek želi spremeniti. Mi smo prejeli Jezusov krst v moči Božjega Duha, ki nas dejansko postavi v drugačno stanje, kjer je polno, smiselno življenje možno.
Voda umiva, očiščuje in prenavlja na ravni fizičnega bivanja, v zakramentu pa dobi moč, da človeka postavi v svet nadnaravnega. Brez tega zadnjega cilja je človek izgubljen, prisiljen živeti iz dneva v dan. Ko postavimo svoje življenje na te temelje, se zavemo poslanstva, ki nam je bilo izročeno, pred nami se odpre novo prostranstvo in zaslišimo Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.«
župnik Branko Balažic
Vir

***

S praznikom treh kraljev smo zaključili božično praznovanje in vesel sem, da se vas je toliko zbralo pri maši zvečer in da ste otroci mislili na svoje vrstnike, ki umirajo, ker nimajo dovolj hrane. Kako pomembno je, da znamo v določenih dnevih odložiti svoje navajene obveznosti in posvetiti urico časa Bogu. Nekateri tega niso mogli zaradi službe, nekateri pa tudi pomislili niso na to možnost, morda jih bo ta beseda v prihodnje spomnila. Dobro vem, da tisto, kar žrtvujemo iz ljubezni do Boga v njem tisočkrat pridobimo.
Nedelja po treh kraljih je praznik Jezusovega krsta. Obenem se to nedeljo spominjamo Jezusovega prvega čudeža v Kani galilejski, ko je na svatbi spremenil vodo v vino, ker je zmanjkalo vina za goste. Ta dogodek nam govori o Jezusovi tenkočutnosti za stiske in potrebe malega človeka in to po posredovanju Marije njegove in naše matere. Za nas je to nauk, kako naj ravnamo v stiskah in težavah. Da se obrnemo na nebeško mater in Jezusa s prošnjo. Prošnja je vedno potrebna, ker odpira naše zavedanje Boga. Čeprav Bog že naprej ve, kaj potrebujemo in kaj je dobro.

JEZUSOV IN NAŠ KRST.

Jezusov krstKo je Janez Krstnik oblil z vodo Jezusa, so se odprla nebesa in zaslišal se je Očetov glas, sveti Duh pa se je nad Jezusom prikazal v podobi goloba. Za Jezusa je to začetek oznanjevanja odrešenja, ki je trajalo tri leta, da se je izvršilo s smrtjo in vstajenjem ter po prihodu svetega Duha nadaljevalo v Cerkvi v kateri danes mi to odrešenje uresničujemo. V proces smo se vključili s krstom, ko so se tudi nad nami odprla nebesa in Oče je vsakega med nami poklical: »Ta je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel!«. Od trenutka krsta naprej smo otroci Boga Očeta, bratje in sestre Sina Jezusa in maziljenci sv. Duha.

NAŠE POSLANSTVO.

S krstom smo prejeli trojno poslanstvo kot sodelavci odrešenja

Duhovniško poslanstvo   uresničujemo pri vsakdanji molitvi in daritvi svete maše, kjer z duhovnikom darujemo Bogu svoje življenj, delo trpljenje in veselje. To je izmenjava življenja med Bogom in nami, ki najgloblje sega v naše bivanje, saj z darovanjem Bogu omogočimo delovanje v naš prid. Kajti s tem, ko nam je Bog dal svobodno voljo, mu mi lahko preprečimo delovanje v našem življenju, če mu z darovanjem ne dovolimo vstopa vanj. To se zgodi takrat, ko zanemarimo in zavržemo možnost izmenjave, ki jo je Bog zapovedal: »Posvečuj Gospodov dan!«. Ne zaradi sebe, ampak zaradi nas, ker nas pozna in ve za našo šibkost.

Preroško poslanstvo – uresničujemo z razbiranjem božjih sporočil in posredovanjem teh v svoje okolje. Tu so navdihi, opozorila, znamenja in vsa tista najbolj notranja doživetja odnosa z Bogom, ki so največkrat namenjena samo nam, včasih pa tudi bližnjim. Nekateri svetniki so ta razodetja dobili za vso Cerkev in ves svet. To poslanstvo se lahko uresničuje le v tesnem in iskrenem odnosu z Bogom. Bogoslužno leto nas na različne načine želi z doživljanjem posameznih obdobij  vključiti v skrivnost odrešenja.

Kraljevsko – vodstveno poslanstvo – uresničujemo s pričevanjem, to je življenjem po božjih zapovedih in uresničevanjem zgleda Jezusa v svojem življenju. V najodličnejši meri živimo to poslanstvo v družini z uresničevanjem obljub, danih pri krstu. Verjetno bo to eno najtežjih vprašanj, ko se bomo srečali z Očetom ob koncu življenja, kako smo družino oblikovali v veri.
Vir

 

Bratje kapucini o Jezusovem krstu

 

SPOMIN JEZUSOVEGA KRSTA V JORDANU

Bogoslužna besedila že na dan Gospodovega razglašenja razen prihoda modrih z Jutrovega omenjajo tudi Jezusov krst v Jordanu. Takrat je bil Kristus »razglašen« judovski javnosti. Kot obljubljenega Mesija ga je spoznal in »razglasil« Mesijev predhodnik Janez Krstnik. Omenjen je pa tudi prvi čudež, ki ga je Jezus storil na ženitnini v Kani, ko je spremenil vodo v vino in »razodel svoje veličastvo«, tako da so »njegovi učenci verovali vanj« (Jan 2, 11). Ker pa že prihod zastopnikov poganskih narodov h Gospodu vsebuje dovolj bogastva za praznovanje, je razumljivo, da zahodna Cerkev skrivnost Jezusovega krsta obhaja posebej, čeprav ne brez zveze s praznikom Gospodovega razglašenja. Tako imamo na sklepni dan prazniške osmine »Spomin krsta našega Gospoda Jezusa Kristusa«.

O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot o začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (Mt 3, 13-7; Mr 1, 9 sl; Lk 3, 21. 22); sv. Janez pa Jezusov krst vsaj nakazuje (Jan 1, 32 sl.; prim. še Apd 10, 38).

Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti božji služabnik, o katerem je bilo napovedano (Iz 53), da bo naložil nase grehe »mnogih«, to se pravi »množice«, vseh (Mr 10, 45; 14, 24; Jan 1, 29). Ko je prišel od Očeta določeni čas, se je – čeprav je bil brez vsakega greha – uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore (Mt 3, 6), poslušni njegovemu klicu: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3, 2). Kakor vedno in v vseh stvareh, je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. To svojo temeljno usmerjenost – popolno pokorščino božji volji – je izrazil že tedaj, ko je kot dvanajstletni deček spričo Marijine in Jožefove zaskrbljenosti zaradi njegovega zaostanka v templju izrekel svojo prvo nam znano besedo: »Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 49). Kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta (Jan 1, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Ta Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni »krst«, to se pravi smrt na križu (Lk 12, 50; Mr 10, 38), ko se je ponižnost in pokorščina »drugega Adama« povzpela do vrhunca (prim. Flp 2, 8).

Tako je bilo Jezusovo javno mesijansko delovanje postavljeno tako rekoč v okvir dveh krstov, od katerih je prvi le začetni korak na poti k drugemu, odločilnemu za odrešenje in prenovitev sveta. Na drugi Jezusov »krst« misli evangelist sv. Janez, ko poroča, da sta iz Jezusove prebodene strani pritekla kri in voda, simbol dveh temeljnih zakramentov, namreč evharistije in krsta (Jan 19, 34. 35; 1 Jan 5, 6-8); obenem vidi sv. Janez v vodi, ki je pritekla iz Jezusovega prebodenega srca, simbol milosti Svetega Duha: ko je bila izvršena daritev novozaveznega velikonočnega Jagnjeta, so začeli teči »studenci odrešenja« (Iz 12, 3) in »potoki žive vode« (Jan 7, 38) iz Mesijevega osrčja, kakor so napovedovali preroki (Zah 14, 8). Da evangelisti sploh poročajo o Jezusovem krstu, ima svoj razlog v odrešitvenem pomenu tega krsta. Ta pomen odseva iz pojavov, ki so nastopili za krstom. Vsi trije sinoptiki poročajo o trojem:

a) Takoj po krstu so se nad Jezusom odprla nebesa. To nas spominja na napoved preroka Izaija (64, 1) in je znamenje, da se začenja eshatološki (= poslednjemu veku pripadajoči) čas milosti: nastopil je Mesija, po katerem bo človeštvu omogočen »dostop k Očetu« (Ef 2, 18), vstop »v sama nebesa« (Hebr 9, 24). Pogoj za vstop v to eshatološko božje kraljestvo pa bo krst (prim. Jan 3, 5).

b) Prvi pojav je pogoj za drugega: Ko so se odprla nebesa, je Sveti Duh v podobi goloba prišel nad Jezusa. Tudi to je znamenje poslednjih časov in pomeni, da je Jezus s pomočjo Svetega Duha (to hoče povedati hebraistični izraz »s Svetim Duhom in močjo« v Apd 10, 38; »in« ima tukaj pojasnjevalni pomen!) usposobljen (»maziljen«) za to, da bo začel izvrševati mesijansko nalogo, ki mu jo je določil Oče (prim. Sodn 3, 10; 6, 34; 11, 29; 1 Kralj 10, 6; 11, 6). Začela se je izpolnjevati napoved o mesijanskem božjem služabniku: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti…« (Iz 11, 2; prim. Jan 1, 32. 33); »Glej, moj služabnik…, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Del sem nanj svojega duha…« (Iz 42, 1; 16, 1). Prihod Svetega Duha je umestitev Mesija, o kateri govori stara zaveza. Obenem je to naznanilo binkošti, s katerimi se bo začela Cerkev (Ef 5, 25-32; Tit 3, 5 sl.) in za vse, ki bodo vanjo vstopili, začel krst v Svetem Duhu (Apd 1, 5; 11, 16). Nastopil je on, o katerem je Janez Krstnik oznanjeval, da bo krščeval s »Svetim Duhom in ognjem«. Sveti Duh je obljubljeni mesijanski dar; ogenj pa je sodba, ki se začenja z Jezusovim prihodom izpolnjevati (Jan 3, 18-21; 5, 22-25; 9, 39). Oboje se začenja z Jezusovim krstom, ki je uvod v krst vernikov.

c) Tretji pojav je glas nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Izraza »ljubljeni« in »nad katerim imam veselje« spominjata na izpolnitev tega, kar pravi Izaija (42, 1) ob začetku svojega prvega speva o Gospodovem služabniku. Besede »nad katerim imam veselje« pomenijo: »Tebe sem izvolil« (prim. 1 Mkb 10, 47), izvolil za božjega služabnika – Mesija. – Izvolitev se je izvršila pred začetkom sveta; a svojo mesijansko nalogo prevzema božji služabnik – Mesija sedaj; sedaj se bo začel izvrševati večni božji sklep odrešenja (prim. Ps 2, 7). Besedo »sin« pa je treba razumeti tako, kakor jo razume Jezus sam, kadar govori o sebi kot božjem Sinu in o Bogu Očetu kot svojem Očetu v čisto drugačnem smislu, kakor pa to velja za učence (Mt 11, 27; Lk 10, 22; 17, 25. 26; Mr 13, 32; itd.). Z besedo »sin« tukaj ni mišljen Mesijev naslov, marveč izraža edinstveni osebnostni sinovsko-očetovski odnos med Jezusom in Bogom Očetom. Ta odnos je tukaj omenjen zato, ker je to vzrok, zakaj je bil Jezus od Očeta izvoljen za Mesija; zdaj pri krstu v Jordanu se mu ta mesijanska naloga dejansko podeljuje.

Ta razglasitev Jezusa za božjega Sina obenem naznanja posinovljenje verujočih za božje otroke, tisto posinovljenje, ki se bo uresničevalo z zakramentom sv. krsta. Kdor se bo odzval Jezusovemu oznanilu o božjem kraljestvu in se dal krstiti, bo po Duhu edinorojenega božjega Sina deležen Jezusovega božjega sinovstva (Gal 4, 6). Jezusov »smrtni krst« (krst v Jordanu usmerja Jezusa na drugi, za odrešenje odločilni krst) nujno vodi k poveličanemu vstajenju, ko bo Kristusova poveličana človeška narava prejela polnost Svetega Duha in bo za človeštvo postajala »oživljajoči duh« (1 Kor 15, 45): vsem namreč, ki bodo verovali in se dali krstiti, bo podeljevala Svetega Duha.

Zelo staro izročilo pripoveduje še o četrtem pojavu ob Jezusovem krstu: Voda reke Jordana je visoko vzvalovila in velikanska luč je zažarela; za Jordanovo vodovje je bil to dan nad vse dni. Gotovo je, da – v naslonitvi na sv. pismo samo (Hebr 6, 4) – cerkveni očetje krst kot zakrament vere radi imenujejo »razsvetljenje«; Kristus sam, v katerega se s krstom vcepimo kakor mladike v trto, je sebe imenoval »luč sveta« in »luč življenja« (Jan 8, 12). In komu ni znan bogati simbolizem luči, posebej še v zvezi z blagoslavljanjem krstne vode na veliko soboto?

Mnogi stari cerkveni očetje izražajo prepričanje, da je o priliki Jezusovega krsta v Jordanu voda vsega sveta prejela posvečevalno moč po Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu, ki je prišel nad vodo. Sv. Gregor iz Nise npr. pravi: »Jordan je edini izmed rek vase prejel prvine posvečenja in blagoslova in je kakor iz studenca razlil milost krsta na ves svet« (Homil. o Kristusovem krstu: PG 46, 593). Znana je trditev sv. Atanazija: Kristus »je bil krščen za nas, in njegov krst je bil naš krst«. Neredki sholastični teologi so zato trdili, da je Jezus postavil zakrament sv. krsta tedaj, ko je bil v Jordanu sam krščen. Nobenega dvoma pa ni, da je Jezusov krst v Jordanu kazal na zakramentalno krstno dejanje in na učinke sv. krsta, ki nam odpre dostop do nebes in nas s podelitvijo mesijanskega daru Svetega Duha (polnost tega daru daje sv. birma) napravi deležne Kristusovega božjega sinovstva. Utemeljena je tudi misel, da je Gospod z dotikom svojega telesa posvetil vodo za krst, tako da je mogoče reči: »glede na snov« je krst že tedaj postavil (prim. sv. Tomaž 3 q. 39 a. 1).

Ker so se na razglašenje Gospodovo v bogoslužju zlasti na Vzhodu spominjali razen prihoda Modrih v Betlehem tudi Jezusovega krsta v Jordanu (in Jezusovega prvega čudeža v Kani galilejski), so na ta dan blagoslavljali krstno vodo in tudi slovesno krščevali. O tem npr. poroča Antonin Placentinus v svojih romarskih zapiskih (itinerariju) iz 1. 560-570. Tak blagoslov se je razširil deloma tudi na Zahodu. Iz južne Italije imamo ohranjen prevod grškega blagoslovitvenega obrazca, ki ima svoj višek v besedah: »Danes si posvetil vode reke Jordana, ko si poslal svojega Svetega Duha iz nebes in si strl glave tu skritih zmajev. Ti torej, dobrotljivi Kralj, bodi navzoč s prihodom Svetega Duha in posveti to vodo. Daj ji milost odrešenja, blagoslov Jordana.« – Ker je zahodna Cerkev krščevanje na razglašenje Gospodovo v splošnem odklanjala, je v latinskem obredu ostal le blagoslov vode, ki ni namenjen krščevanju, pač pa blagoslavljanju hiš

Dr. Anton Strle

Vir = Leto svetnikov

Views: 239

sveti Erhard iz Regensburga – škof in misijonar

Sveti Erhard je živel v času po selitvah narodov, ta doba pokristjanjevanja evropskih narodov  pa je bila odločilnega pomena. Današnji svetnik prihaja na evropska tla iz daljne Škotske, po škofovskem posvečenju pa je pričel z misijonarskim delom po raznih krajih. Ustanovil je večje število samostanov, od katerih nekateri delujejo še danes, da bi kakor žive celice vere izžarevali svetlobo in toploto krščanskega življenja.
Škof Regensburga, današnji svetnik, se je odlikoval v askezi in dušnopastirskem zanosu, ki ga je prenašal tudi na svoje sodelavce. Glede na to, da je bil prava apostolska duša, ni mogel biti stalno v svojem škofovskem mestu, ampak je nenehno potoval in pridigal Kristusov nauk. Pod večer življenja se je škof Erhard spet vrnil v svoj Regensburg, kjer je tudi umrl okoli leta 720. Za svetnika ga je razglasil papež Leon IX. leta 1052.
Vir

V Regensburgu (na Bavarskem), sveti Erhárd, po narodnosti Škot, ki je kot goreč oznanjevalec evangelija prišel v to pokrajino, kjer je vršil škofovsko službo. († ok. 719)
Vir

Po izročilu je bil Erhard brat Hildulfa iz Trierja in sprva škof v Narbonni. Mesto je verjetno zapustil zaradi vdora Saracenov in nato deloval kot potujoči škof v Alzaciji, kjer je po izročilu ustanovil sedem cerkva in več samostanov ter naj bi ozdravil Odilijo slepote in jo krstil.
Okoli leta 685 je Erhard – verjetno kot Emmeramov naslednik – prišel na dvor Agilofingerjevega vojvode Teoda v Regensburgu. Izročilo opisuje njegovo delo v Regensburgu kot delo škofa, ki je opravljal misijonarsko delo. O tem govorijo poročila o čudežih; z golimi rokami je na primer izkopal samostanski vodnjak v Niedermünstru.
sveti Erhard iz Regensburga - škofErhard je umrl pri približno 75 letih in bil pokopan v kripti kasnejšega samostana Niedermünster v Regensburgu; tudi na njegovem grobu so poročali o čudežih. Papež Leon IX. je 8. oktobra 1052 povzdignil njegove posmrtne ostanke (dal prenesti na oltar), ob navzočnosti cesarja Henrika III., ki je Erhardove relikvije podaril mestu Goslar.
Okoli leta 1054/1073 je menih po imenu Pavel, po naročilu samostana Niedermünster napisal njegov življenjepis – v njem je imenovan “Schotte”, kar je bil v Regensburgu pogosto izraz za menihe in ne oznaka izvora. V biografiji iz 14. stoletja je Erhard napačno opisan kot oseba irskega porekla in prijatelj škofa Alberta iz Cashela.
Zgodovinarji so Erharda imeli za nekanoničnega škofa, ki ga je odstavil Bonifacij; to je zdaj ovrženo.
V srednjem veku so Erharda še posebej častili v Alzaciji, kjer so bile pod njegovim pokroviteljstvom številne bolnišnice. Na avstrijskem Štajerskem je v majhni vasi svetega Erharda, ki je poimenovana po njem, že od 14. stoletja veliko romanje. V Salzburgu mu je posvečena župnijska cerkev ob vznožju Nonnberga. Do leta 1729 so ob katedrali v Regensburgu na dan spomina na svetega Erharda prirejali Erhardimarkt. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1866 tam položeni v srebrno skrinjico in prestavljeni na severno stran cerkve v Niedermünstru.
Kanonizacija: Erharda je 8. oktobra 1052 kanoniziral papež Leon IX. skupaj z Wolfgangom iz Regensburga tako, da je dal njune kosti povzdigniti na oltar.
Atributi: škof, dve očesi na knjigi, sekira
Zavetnik bolnišnic, kovačev, pekov in čevljarjev; proti očesnim boleznim, kugi in boleznim živine; sekundarni zavetnik škofije Regensburg
DE

Erhardovo bivanje v Regensburgu na prelomu 7. in 8. stoletja, njegova smrt v tem mestu in čaščenje, ki so mu ga izkazovali zlasti na Bavarskem – o tem pričajo številna naselja z njegovim imenom -, so najbolj gotovi podatki o tem svetniku, ki je sicer ostal zavit v gosto tančico legende. Po mnenju nekaterih učenjakov je bil Erhard škof v Ardaghu na Irskem, nato pa se je skupaj z bodočim svetim Albertom iz Cashela (ki je predstavljen kot njegov prijatelj ali brat in ga prav tako praznujemo na današnji dan) odpravil na celino in prišel do Rima; medtem ko je Albert nadaljeval pot v Jeruzalem, je Erhard odšel na Bavarsko in se ustalil v Regensburgu, kjer je bil izbran za škofa. Drugi domnevajo, da je bil Erhard potujoči škof, ki ga je posvetil sveti Bonifacij, veliki apostol Nemčije. Pripisovanje Erhardu poleg Alberta še enega brata v osebi svetega Hidulfusa, trierskega škofa, se zdi komaj verodostojno: o domnevnem sorodstvu med temi tremi svetniki namreč ni nobenih zanesljivih podatkov, epiteton frater, ki ga vsebujejo nekatera besedila, pa bi lahko imel pomen ‘spremljevalec vere’; nekateri hagiografi pa ga mislijo v dobesednem smislu. V Življenju svete Odilije, zavetnice Alzacije, je zapisano, da je bila od rojstva slepa, a je čudežno ponovno dobila vid, ko jo je krstil Erhard, regensburški škof. Prav Odilijin krst (praznujemo ga 13. decembra, na isti dan kot sveto Lucijo, ki jo prav tako kličejo proti očesnim boleznim) in poznejša čudovita povrnitev vida – po mnenju hagiografov simbol ozdravitve od slepote zmote – sta najbolj zaznamovala ljudsko domišljijo in vplivala na umetnike, ki jih je navdihnila. Kar zadeva Alberta, Erhardovega prijatelja ali brata, je gotovo, da je bil škof v Cashelu na Irskem; druge novice o njem pa so nezanesljive in včasih nasprotujoče si. Iz njih je bilo izpeljano naslednje. Kmalu po svoji investituri je Albert med koncilom na jugu Irske poslušal pridigo, v kateri so bile prikazane nevarnosti posedovanja zemeljskih dobrin. Ker se je spoznal za eno od satanovih predvidenih žrtev, saj je prejemal škofovske štipendije, je zapustil svoj stolček in se skupaj s svetim Erhardom in nekaj učenci posvetil pobožni poti po celini. Ko je po srečanju s papežem prispel v Rim, se je skupina razdelila; Albert je obiskal Palestino, nato pa odšel v Regensburg, da bi našel Erharda. Ko je prispel tja in izvedel novico o njegovi smrti, je prosil Gospoda, naj mu dovoli, da se mu pridruži: legenda pravi, da je bila Albertova molitev po nekaj urah uslišana.
IT

V Regensburgu, v prijazni cerkvi Niedermünster, pod starim oltarjem počivajo ostanki svetnika, ki ga prebivalci mesta in škofije še danes hvaležno častijo, čeprav je minilo že več kot 1100 let, odkar je hodil po zemlji kot blagoslov za mnoge tisoče. To je sveti Erhard.
Iz škotskih gora je kot številni drugi junaki vere in ljubezni potoval čez morje v Nemčijo, da bi oznanjal križanega Kristusa. Bil je duhovnik po Božjem srcu in je z besedo in zgledom sijal povsod, kamor je stopila njegova noga. Prevevala ga je gorečnost za Božjo čast in odrešenje duš. Ko je podnevi z vso potrpežljivostjo učil nevedne, spravljal uboge grešnike z Bogom in tolažil trpeče, se je ponoči ulegel na kolena in iz kontemplacije in molitve črpal novo moč. Nedolžnost in čistost srca, s katerima je sijal že v starševskem domu, je ohranil neokrnjeno vse do smrti.
Skrbno pa je uporabljal tudi najboljša sredstva za ohranitev tega neprecenljivega zaklada, zlasti molitev, mrtvičenje, najintimnejšo pobožnost do Blažene Matere in vsakodnevno sveto obhajilo pri Najsvetejši daritvi. Posvečen kot deželni škof, to je škof brez posebnega sedeža, si je skupaj z bratom Hildulfom, ki je bil trierski škof, neutrudno prizadeval za odrešenje duš, potoval iz kraja v kraj v okolici in v srca širil seme božje besede. Ko je brat umrl, se je bal, da bo imenovan za njegovega naslednika, zato je z bratom Albertom, ki je bil enako goreč kot svetnik, pobegnil in potoval po različnih nemških deželah, kjer je v več krajih ustanovil 14 samostanov, podprtih z darovi ljubezni pobožnih duš, ki jih je pridobil za Boga, vključno s pozneje slavnim cesarskim samostanom Niedermünster pri Regensburgu, kjer se je nastanil po smrti svetega Emmerama in vodil škofovsko službo.
Blagoslov, ki ga je sveti škof širil v mestu in škofiji Regensburg, je bil velik in raznovrsten. Bil je sijoča svetilka v Gospodovi hiši in neutruden delavec v njegovem vinogradu. S svojo veliko modrostjo, ljubečo potrpežljivostjo in pripravljenostjo na žrtve mu je uspelo mnoge, ki so zašli s poti resnice, usmeriti nazaj na pravo pot in v sveto Cerkev pripeljati nove, pobožne otroke. Nekega dne se je sredi svojega dela počutil razsvetljenega od Božjega duha in ga je spodbudilo, da je odšel v Alzacijo in pomagal otroku, ki mu je Bog namenil veliko svetost.
Pobožna Berswinda je svojemu možu, trdoživemu alzaškemu vojvodi Attichu rodila slepo deklico. – Ta je bil zaradi te sramote za svojo hišo strašno jezen in je ukazal, naj otroka odstranijo s sveta. Toda pobožna mati, ki je bila na nesrečnega otroka navezana z najnežnejšo ljubeznijo, je na skrivaj naročila zvesti služabnici, naj jo odpelje iz gradu. Zvesta služabnica je za otroka skrbela z največjo skrbjo in ga vzgajala, kolikor je le mogla. Ker pa se je mati, ki ji je na skrivaj občasno prinašala novice o hčerki, bala, da bi oče izvedel za obstoj svojega otroka, jo je dala odpeljati k dobri prijateljici, opatinji v Palme, in jo tam vzgajati. Pobožna mati je neprestano molila za pomoč za svojega otroka in jo dobila. Nekega dne se je na vratih samostana pojavil sveti Erhard in prosil, da bi videl hčerko alzaškega vojvode. Opatinja, ki je svetnika že poznala, mu je z veseljem predstavila deklico, ki je že odrasla v lepo dvanajstletno dekle. Svetnik jo je blagoslovil, jo skrbno poučil o krščanski veri, nato pa jo slovesno krstil in ji dal ime Odilia ali Ottilia. V trenutku, ko je bila Odilija poškropljena s krstno vodo in je njena duša prejela luč Svetega Duha, je dobila tudi luč oči. Vsi, ki so videli ta čudež, so se čudili in hvalili Boga. Odilija, ki jo je svet že zavrnil, se je posvetila služenju Bogu in po nasvetu svetega škofa sprejela samostansko pokrivalo. Erhard se je vrnil v Regensburg, kjer je nekaj let pozneje blagoslovljeno preminil v Gospodovem miru. Njegovo telo so pokopali v cerkvi v Niedermünstru; sveti papež Leon IX. ga je uvrstil med svetnike.
DE

Škof tega mesta v sedmem stoletju, verjetno identičen z opatom Erhardom iz Ebersheimmunstra, omenjenim v merovinški diplomi iz leta 684. V starih dokumentih je imenovan tudi Erard in Herhard. Legendarna pripoved o njegovem življenju ponuja le malo zgodovinsko zanesljivih podatkov. Vendar se zdi naslednje zanesljivo. Erhard se je rodil na Irskem, takrat znanem kot „Škotska“. Kot mnogi njegovi rojaki je odšel na celino kot misijonarski škof ali chorepiscopus in ob prihodu v Vogeze tam srečal svetega Hildulfa, ki naj bi bil trierski nadškof in je tam živel kot puščavnik (666-671). Imenujejo ga Erhardov brat, vendar je bilo zelo verjetno mišljeno duhovno sorodstvo. Pravijo, da je vsak od njiju ustanovil sedem samostanov. Erhard je odšel v Regensburg in ustanovil samostan Niedermunster. Po božjem navdihu je bil odpoklican v Porenje, da bi krstil sveto Odilijo, ki je bila od rojstva slepa, a je ob krstu dobila vid. Poslal je poslanca k njenemu očetu, vojvodi Attichu, in ga spravil z njegovo zatajeno hčerko. Po drugem poročilu je sveto Odilijo krstil Hildulf, Erhard pa je bil njen boter. Leto njegove smrti ni znano. Pokopali so ga v še vedno ohranjeni Erhardovi kripti v Niedermunstru, na njegovem grobu, ki so ga v srednjem veku varovale „Erhardinonnen“, verska skupnost žensk, ki so tam neprestano molile, pa so se dogajali čudeži. Oton II. je leta 974 samostanu, „kjer počiva sveti pričevalec Erhard“, podaril nepremičnine v dolini Donave.
7. oktobra 1052 je papež sveti Leon IX. v navzočnosti cesarja Henrika III. in številnih škofov dvignil posmrtne ostanke svetih škofov Erharda in Wolfganga, kar je bilo v tistem času enakovredno kanonizaciji. Vendar se v Regensburških dokumentih omenja le dvig Wolfganga, ne pa tudi Erharda. Ob koncu 11. stoletja je Paul von Bernried, menih iz Fulde, na pobudo opatinje Heilike iz Niedermunstra napisal Erhardovo življenje in mu dodal drugo knjigo, v kateri so številni čudeži. Učeni kanonik iz Regensburga, Konrad iz Megenberga (umrl leta 1374) je poskrbel za novo izdajo tega dela. V cerkvi v Neidermunstru, ki je zdaj župnijska cerkev, je še vedno ohranjen svetnikov križ, narejen iz črnega bizonjega roga. Kost njegove lobanje je bila leta 1866 vstavljena v dragoceno posodo in se na njegov praznik, 8. januarja, polaga na glave vernikov. V Acta Sanctorum (8. januar) so tri stara latinska življenja svetnika. Čudovita relikvija je upodobljena v Jakobovi knjigi “Die Kunst im Dienste der Kirche” (Umetnost v službi Cerkve).
EN

Views: 44

sveti Abo iz Tbilisija – parfumar in mučenec

Rodil se je v 8 stoletju v Bagdadu; umrl pa 6.januarja leta 786 v Tbilisiju, Gruzija.
Odrasel je kot musliman in služil na dvoru kraljeviča Nersesa v Kartienu na vzhodu Gruzije. Kot mladenič se je spreobrnil v krščanstvo, vendar na skrivaj, saj so v Gruziji vladali muslimani. Moral je bežati v azil v Kasarijo. Tam je bil tudi krščen. Leta 782 so ga prepoznali kot kristjana, ga zaprli in ubili. Njegovo telo so sežgali na grmadi, pepel pa stresli v reko Kura. Naslednje jutro se je tam pojavil steber svetlobe.
Abo pomeni “sijajen v plemenitosti”. (6. januar 786)
Vir

V 8. stoletju je saracenska vojska tiranizirala Kartli, kar je bil prvi korak k uničenju gruzijskega naroda. Napadalci so bili prepričani, da je najboljši način za osvojitev Gruzije izkoreninjenje krščanske vere. Gruzijsko ljudstvo je bilo zaskrbljeno, duhovščina in najboljši sinovi Kartlija pa so obupno iskali rešitev za to nesrečo. Veliko krvi je bilo prelite leta 766, ko so muslimanski zavojevalci zatrli upor v vzhodni pokrajini Kaheti.
Leta 772 je kalif Al Mansur (754-775), nezadovoljen s pokrajinskim guvernerjem Kartlija, vojvodo Nersejem, tega poklical v Bagdad. Nerse je naslednja tri leta preživel v ujetništvu. V tem času se je seznanil s sedemnajstletnim parfumerjem Abo, in ko je bil izpuščen, je Abo pripeljal s seboj v Gruzijo. Abo je bil presenečen nad veliko pobožnostjo gruzijskega ljudstva, zato se je začel učiti gruzijskega jezika, obiskovati bogoslužje in se pogovarjati z lokalnimi duhovniki. Abo si je z vsem srcem prizadeval postati kristjan in se nazadnje v družbi vojvode Nerse v Hazariji dal krstiti.
Pozneje je Abo spremljal vojvodo v Abhazeti, da bi se izognil saracenskim vpadom. Ko je odkril celotno prebivalstvo kristjanov, ki so z enim srcem in usti slavili Jezusa Kristusa, se je Abo zelo zahvalil Bogu za priložnost, da je obiskal to območje. Nerse se je pozneje vrnil v Kartli, Abo pa je ostal na zahtevo abhazijskega kralja, ki se je bal, da bodo Saraceni Aba mučili zaradi njegove pobožne vere v Kristusa. Kmalu pa je Abo postal nemiren in je kralju dejal: „Pustite me in svobodno bom razglašal svojo krščansko vero tistim, ki sovražijo Kristusa!“
Abo je tri leta delal v Tbilisiju in oznanjal krščansko vero. Nato so ga njegovi nekdanji rojaki izdali in ujeli, vendar so ga na prošnjo vojvode Stepanoza kmalu izpustili.
V Tbilisiju je vladal nov emir, in ko so kristjani izvedeli, da načrtuje ujetje Aba, so ga prosili, naj prikrije njegovo identiteto. Abo se je preprosto razveselil in jim dejal: „Pripravljen sem ne le na mučenje za Kristusa, ampak tudi na smrt zaradi njega.“ Kot je bilo predvideno, so emirjevi služabniki ujeli Abo in ga privedli pred sodnika. Sodnik je zaman skušal Aba prepričati, naj se vrne k veri svojih prednikov. Nato je v besu ukazal, naj ga vržejo v ječo ter mu z verigami zvežejo roke in noge. Toda trpljenje za Kristusa je blaženega Aboja napolnilo s še večjo ljubeznijo, zato je svoje krščanske brate in sestre prosil, naj prodajo njegova oblačila in z zasluženim denarjem kupijo sveče in kadila za lokalne cerkve.
Na dan usmrtitve si je Abo umil obraz, si ga namazal s svetim oljem, prejel svete darove in se pripravil na smrt, kot bi se pripravljal na praznik. “Ne jokajte, ampak se veselite, ker grem k svojemu Gospodu. Molite zame in naj vas varuje Božji mir,“ je veselo dejal vernim kristjanom, ki so ga obkrožali v njegovih zadnjih urah.
Ko je napočil njegov čas, si je sveti Abo položil roke na prsi v obliki križa in veselo sklonil glavo pod mečem. Krvniki so trikrat zamahnili z meči v upanju, da bodo Aba prestrašili, da bo zanikal Kristusa, vendar je blaženi Abo vztrajal do zadnjega diha. Nazadnje so bili prepričani, da so bila vsa njihova prizadevanja in zvijača zaman, zato so krvnikom dali znamenje in ti so svetega Aba obglavili. Poraženi in osramočeni Abovi brezbožni usmrtitelji so njegovo telo, oblačila in zemljo, prepojeno z njegovo krvjo, vrgli v vrečo, jo odvlekli zunaj mesta in zažgali blizu reke Mtkvari. Nato so njegov pepel zavili v ovčjo kožo in ga vrgli v reko.
Zvečer je bilo od zgoraj dano znamenje. Ob pečini Metekhi, ob mostu, je nad reko visela svetleča zvezda, katere svetla svetloba se je odbijala v vodi, kjer so počivali svetnikovi posmrtni ostanki. Kasneje so na levem bregu reke Metkvari v čast svetemu Abu zgradili kapelico.
EN

Pred dejanskim opisom „pasijona“ sta dve pismi, ki sta si ju izmenjala Samiele, katoličan iz Mtzkhétha, in duhovnik John Sabanidze o potrebi po zapisu dogodkov, ki jim bo slednji priča. Poročilo se začne s parenetičnim prologom, v katerem sveti Abo ni imenovan. Temu sledita dva dela, ločena z dvema podnapisoma, ki pripovedujeta o svetnikovem prihodu v Kharthli in njegovem mučeništvu. Zgodbo zaključi dolg hvalospev. Po navedbah sestavljavcev „passio“ se je Abo rodil v Bagdadu Arabcu Abrahamu Izmaelitu in bil izobražen v muslimanski veri. Pri 17 ali 18 letih se je pridružil Nersesu, sinu kuropalata Ardanasa, etnarcha iz Kharthlija, ki je padel v nemilost abasidskega kalifa Abd-Allaha al Mansurja (754-775), in bil zaprt v Bagdadu. Ko je Nerses, ki ga je al Mansurjev naslednik Mohamed al Mahdi (775-785) z amnestijo leta 776 osvobodil, zapustil Bagdad, mu je Abo sledil v domovino, kjer je svojo heterogeno kulturo obogatil s študijem iberskega jezika, Biblije in prvih začetkov krščanske vere, ki je bila v Gruziji uvedena pod Konstantinom in od Justinijanovih časov državna vera. Kljub hitri privrženosti resnici vere je Abo pred krstom zadržal strah pred muslimani, gospodarji Gruzije od leta 650 in sovražniki tradicionalnega krščanstva, ki je bilo bizantinsko oporišče gruzijskega nacionalizma. Vendar Nerses ni potreboval veliko časa, da bi izgubil naklonjenost novega kalifa: zapustil je svojo deželo in se skupaj s tristo begunci in Abom, ki ga je odslej spremljal na vsakem romanju, odpravil v Oset. Nerses je vodil četo v severne dežele, kjer so bili sedeži Magogovih sinov, Hazarjev, agrarnih ljudi grozljivega videza in neusmiljenih običajev, ki so pili kri in se niso pokoravali nobenemu zakonu, „razen zakonu Boga stvarnika“. Hazari so ga sprejeli kot sovražnika svojih sovražnikov ter mu ponudili hrano in prenočišče. Abo, potolažen s humanitarnim soglasjem, je končno našel pogum, da se je razglasil za kristjana, se posvetil molitvi in postu ter sprejel krst. Nerses je prosil hazarskega kralja za dovoljenje, da bi lahko nadaljeval pot prek njegove dežele do dežele Abasgi, kamor je poslal svojo družino in premoženje, ker je arabska birokracija začela kazati sovražnost do njega.
Medtem je Štefan, Nersesov vnuk je pridobil od kalifa Al Mahdija etnarchat Tiflis in, kljub presoji da je nemogoče, se je Abo odločil, da se vrne v svojo domovino. Zaman so ga vsi odvračali od tega, da bi se vrgel v roke svojih starodavnih somišljenikov, ki so po prevzemu oblasti vsilili muslimansko vero. Abo, ki je zdaj za Arabce postal nevernik, je sledil Nersesu v Tiflis, kjer je ostal tri leta, živel od miloščine in si pridobil sloves popolnega kristjana. Proti koncu leta 785 je arabska vlada dala Aba aretirati, vendar je etnarhu Štefanu uspelo doseči, da je bil izpuščen. Arabci so se maščevali tako, da so odstranili sodnika, ki so ga ustrahovali Gruzijci. V tem času je Abo zaradi svoje pogumne odkritosti, s katero je izpovedoval novo vero, prešel v roke muslimanov, ki so ga hoteli prisiliti k odpovedi. Zaradi zavrnitve je bil obsojen na smrt, njegovo telo pa je bilo delno sežgano, delno pa raztreseno v vodah reke Mtcwar. Abo je bil mučen pod kalifom Muso al-Hadijem (785-786) 6. januarja 786; praznik je bil prestavljen, da ne bi sovpadal s tremi kralji. Po izročilu je ognjeni steber kristjanom pokazal na kraj, kjer so našli svetnikove posmrtne ostanke, naključno zbrane v kalu na dnu. Relikvije so bile najdene in prenesene v Tiflis v kapelo, postavljeno na kraju njegovega mučeništva. Abo je bil kanoniziran po smrti katolika Samuela III (789-794), ki je Janezu Sabanidzeju, ki je bil priča mučeništvu, naročil, naj o tem pusti pisni zapis.
Legenda na pergamentu, ki jo je Brosset leta 1847 prebral v Tiflisu, je razkrila poročilo o „passio“, ki je bilo objavljeno v številnih delih, vendar je bilo vse do leta 1934 predmet kritične študije. Študija, ki jo je opravil P. Peeters, je pojasnila, v kolikšni meri je bil upravičen kot zgodovinski dokument. Passio“, sestavljen v 8. stoletju, zaradi pomanjkanja kronološkega sistema in številnih zadržkov, ki so jih narekovali prozorni politični motivi, precej nejasno locira dogodke v času in prostoru; vendar je zaporedje dejstev izjemno jasno in omogoča natančno določitev imen in vlog v njem omenjenih ljudstev in ljudi. Pasijon je bil torej preudarno poročilo, napisano v času, ki je bil zelo blizu dogodkom, v prvih letih kalifata Haruna ar-Rasida (786-809), in se dogaja v tistem obdobju arabske prevlade v Gruziji, za katero je bilo značilno nezadovoljstvo avtohtonih knezov, ki so bili z Bizantinskim cesarstvom povezani s starodavnimi vezmi zvestobe in so si jih podredili prvi abasidski kalifi.
IT

Abo je odraščal kot musliman in služil na dvoru Nersesa, princa Kartlije v vzhodni Gruziji. Kot mladenič se je Abo spreobrnil v krščanstvo, vendar je to skrival, saj so Gruziji vladali muslimani. Knez Nerses je moral nato pobegniti v izgnanstvo v Hazarijo – fevdalno državo od 7. do 9. stoletja; Abo in še 300 ljudi z njegovega dvora so ga spremljali. Abo je bil tu krščen. Ko so se knez in njegovo spremstvo leta 782 vrnili v Tbilisi, je Abo sprva več let živel v tajnosti, dokler ga niso prepoznali kot kristjana, ga leta 786 ujeli in ubili. Njegove posmrtne ostanke so zažgali na pečini in vrgli v reko Kuro, ki teče skozi Tbilisi. Naslednji dan naj bi se tam pojavil svetel steber svetlobe.
DE

Abo je po rodu Arabec in je sprva odraščal kot musliman v Bagdadu. Pri sedemnajstih ali osemnajstih letih se je znašel v Tbilisiju, kamor je prišel z gruzijskim knezom Nersesom, vladarjem Kartlija. Ker je bil Nerses obrekovan pred kalifom, je bil tri leta zaprt; novi kalif ga je osvobodil in Abo je odšel z njim.
Abo je v Bagdadu opravljal poklic parfumerja, v katerem se je izkazal kot izdelovalec odličnih parfumov in mazil, kar je očitno pomenilo poznavanje kemije. Ob prihodu v Vzhodno Gruzijo (Kartli) se je prepričal v krščanstvo, kar se ni zgodilo takoj, ampak šele po zavzetem iskanju duše, ki je vključevalo vroče spore celo s krščanskimi duhovniki in škofi o najfinejših verskih zadevah; ti spori so ga le utrdili v prepričanju, da je resnica v krščanstvu. Vendar se je Abo sprva bal odkrito spreobrniti, saj je bila vzhodna Gruzija pod arabsko oblastjo; opustil je le muslimansko navado petkratne molitve na dan in začel moliti na krščanski način. Zaradi političnih razlogov je moral njegov knez poiskati zatočišče v Hazariji severno od Kaspijskega morja, na območju brez muslimanskega nadzora; Abo ga je spremljal in se tam dal krstiti. Nerses se je iz Hazarije preselil v Abhazijo, ki je bila prav tako osvobojena arabske nadvlade, in s seboj vzel Aboja. V Abhaziji je Abo goreče sledil krščanskemu življenju z molitvami in asketičnim bojem ter se pripravljal na prihodnje poslanstvo. Knez Nerses se je leta 782 s svojo skupino vrnil v Tbilisi, Abo pa mu je kljub opozorilu, da zanj ni varno iti v Tbilisi, sledil. Približno tri leta je Abo na tbilisijskih ulicah odkrito izpovedoval svojo krščansko vero – s svojim zgledom je utrjeval kristjane, ki so se skušali izogniti arabski vladavini, in skušal v krščanstvo spreobrniti svoje arabske rojake. Številne grožnje in opozorila niso uspeli ublažiti njegove gorečnosti. Leta 786 so ga arabski uradniki v Tbilisiju obsodili kot kristjana in ga aretirali. Sodnik je poskušal Abo prepričati, naj se vrne k veri svojih prednikov. 6. januarja 786 je na sojenju priznal svojo vero, bil zaprt in usmrčen.
Ioane Sabanisdze, gruzijski verski pisatelj in sodobnik svetega Aba, je mučenčevo življenje strnil v hagiografskem romanu Mučeništvo svetega Aba.
EN

Views: 14

Naša Gospa hitre pomoči – spomin

Naša Gospa hitre pomoči - spominV ameriški državi Louisiana, na pustem področju reke Mississipi, so bili leta 1718 temelji novega pristaniškega velemesta New Orleans. Takratni upravitelj je želel otrokom novega naselja zagotoviti solidno krščansko vzgojo, ter je zato nekaj sester uršulink iz Francije poklical v to nastajajoče mesto. Leta 1763 je Louisiani zavladala Španija, zato so se tem sestram pridružile še španske uršulinke. Deželi je kasneje spet zavladajo Francozi, zato morajo španske sestre oditi. Malo število francoskih sester pa je najavljalo prenehanje njihovega apostolata.
Nato pa je ena od redovnic poklicala na pomoč svojo sestrično, mater Mihaelo Censoul, obdarovano z redkimi umskimi sposobnostmi in globoke  pobožnosti. Želji sestre Mihaele, da odide v Louisiano je nasprotoval njen škof, ki jo je za vsako ceno želel obdržati v škofiji. Izjavil je, da bo sestro pustil samo, če Sveti Oče to izrecno odobri. Papež Pij VII. je bil tedaj Napoleonov ujetnik, kljub temu pa je po določenem času sestrino pismo prispelo do njega, nakar je papež velikodušno pristal na to, da gre.
Sestra se je v svojem pričakovanju odgovora zatekla k Mariji z naslednjo molitvijo. “Presveta Devica, če mi urediš hiter in pritrdilen odgovor na moje pismo, ti obljubljam, da bom v New Orleansu širila tvojo slavo pod imenom ‘Naša Gospa hitre pomoči.'” Škof se je tako začudil papeževem pismu, da je sam blagoslovil kip Naše Gospe, ki ga je sestra dala izklesati in ga želela ponesti s seboj. Od trenutka prihoda sestre Mihaele na ameriška tla se je pobožnost do Naše Gospe hitre pomoči zelo hitro širila. Pobožnost do Gospe hitre pomoči je 27. septembra leta 1851 odobril sveti oče Pij IX. in določil, da se praznuje 8. januarja. Sveti Sedež je z dekretom 13. junija leta 1928 odredil, da je Naša Gospa hitre pomoči glavna zaščitnica mesta New Orleans in države Louisiane.
Vir

Mati Saint Andre Madier – ena od sedmih uršulink, ki niso pobegnile iz Louisiane, ko so Francozi ponovno prevzeli nadzor – je svoji sestrični, materi Saint Michel, v Francijo poslala prošnjo, naj v samostan v New Orleansu pošlje več sester. Ker je bila Francija pod Napoleonovo oblastjo in sredi francoske revolucije, si škof ni mogel privoščiti izgube več sester, zato je materi Saint Michel povedal, da mora odločitev o pošiljanju več sester odobriti samo sveti oče. Vendar je bil sveti oče Napoleonov ujetnik in možnost, da bi prejel njeno pismo, še manj pa da bi dal pritrdilen odgovor, je bila majhna.
Mati Saint Michel je zaupala v Marijino priprošnjo in pred kipom Device Marije molila z besedami: “O presveta Devica Marija, če mi boš hitro in ugodno odgovorila na to pismo, ti obljubim, da te bom v New Orleansu počastila z nazivom Marije hitre pomoči.” Mati je skoraj mesec dni po prejemu pisma od papeža prejela pismo, v katerem je bilo njeni prošnji ugodeno.
V zahvalo je mati St. Michel naročila kip Marije, ki drži v rokah otroka Jezusa, s plapolajočimi oblačili, tako da se zdi, da se hitro premika, kar namiguje na njeno “takojšnjo pomoč”. Ko je mati St. Michel prispela v New Orleans, so kip postavili v samostansko kapelo.
Devica Marija je mestu New Orleans še naprej izkazovala svojo močno in hitro priprošnjo, zlasti ob dveh ločenih priložnostih. Prvi primer je bil na veliki petek leta 1788, ko je mestu grozil uničujoč požar. Prebivalci so se pridružili sestram v samostanski kapeli in prosili za Marijino priprošnjo. Ko so v okno samostana postavile majhen kipec, se je veter v nekaj minutah obrnil nazaj in požar je ugasnil ter tako rešil samostan in mesto pred uničenjem.
Drugo znano posredovanje Marije Pomočnice se nanaša na bitko pri New Orleansu 8. januarja 1815, kjer je Marija poskrbela za zmago ameriških vojakov, nad Britanci, ki so bili v številčni premoči in ohranila ameriški nadzor nad glavnim pristaniščem na reki Mississippi. Zmaga je prišla dan po nekem bedenju, ko je uršulinska predstojnica obljubila Mariji, da bo, če bodo Jackson in njegovi možje zmagali, vsako leto pela zahvalno mašo v spomin na njeno rešilno pomoč mestu na ta dan.
V New Orleansu se v spomin na bitko 8. januarja praznuje praznik Marije Pomočnice, na nacionalni ravni pa 15. januarja. Molimo, da bi še naprej varovala našo deželo pred vsem duhovnim in fizičnim ter nam hitro priskočila na pomoč v vsem, za kar jo prosimo.
Vir

Views: 70

sveta Gudula (Gúdila) iz Bruslja – devica in spokornica

sveta Gúdila (Gudula) iz Bruslja - devica in spokornicaV Moorselu (na Brabantskem v današnji Belgiji), sveta Gúdila, devica, ki se je v svoji hiši posvečala ljubezni in molitvi.
Vir

Gudula, plemenita devica, je izvirala iz plemiške družine. Kot svetnike častijo tudi njeno mater Amalbergo iz Maubeuge ter njena sorojenca Reinildo (ali Reinildis) iz Saintesa in Ememberta, škofa iz Cambrai-Arrasa. Gudulo je Gertruda iz Nivellesa vzgajala v svojem samostanu v Nivellesu kot svojo krščenko, nato si je zgradila celico in živela pobožno življenje, ki ga je zaznamovala dobrodelnost. Izročilo pripoveduje: Ko se je neke noči odpravila molit v oddaljeno cerkev, je hudič večkrat poskušal ugasniti svetilko služkinje, ki je šla pred njo, vendar se je zaradi svetničine vztrajne molitve vedno znova prižgala.
Leta 1047 so Guduline posmrtne ostanke prenesli v Bruselj v takratno cerkev svetega Mihaela, ki se od takrat po njej imenuje sveta Gudula. Gudula je ena od belgijskih narodnih svetnic in zavetnica mesta Bruselj.
IT

Gudula, hči vojvode Witgerja in Amalberge iz Maubeuge ter tako sestra Ememberta iz Cambraija in Reineldis, se je šolala – verjetno pri Gertrudi – v njenem samostanu v Nivellesu in je bila po izročilu njena krstna botra. Nato si je zgradila celico v kraju Ham pri Alostu (današnji Herdersem pri Aalstu) in živela pobožno življenje, ki ga je zaznamovala dobrodelnost. Legenda pripoveduje o “čudežu sveč” v bližnjem Moorselu: ko je Gudula nekega večera odšla v cerkev, da bi molila, je hudič večkrat poskušal ugasniti svetilko služkinje, ki je šla pred njo, vendar jo je angel vedno znova prižgal.
Gudula je bila pokopana v Moorselu. Leta 979 je spodnjelotarinški vojvoda Karel prenesel njene posmrtne ostanke v svojo grajsko kapelo v Bruslju, leta 1047 pa jih je leuvenski grof prenesel v takratno cerkev svetega Mihaela, ki je od takrat posvečena sveti Guduli in je glavna cerkev v Bruslju. Relikvijo njene glave je podarila Hildegardi iz Bingena in je zdaj v nekdanji samostanski cerkvi in sedanji župnijski cerkvi svete Hildegarde in svetega Janeza v Eibingenu v Rheingauu.
DE

V času, ko je na frankovskem prestolu sedel Sigibert, sin kralja Dagoberta, je v Bruslju na Nizozemskem živel grof Witgerus, ki je skupaj z ženo Amelbergo slovel ne le po visokem rodu in velikem bogastvu, temveč še bolj po svoji pobožnosti in redkih vrlinah. Bog je njun zakon blagoslovil s tremi otroki: sinom Eniebertom, ki je kot škof živel sveto življenje, in dvema hčerama, od katerih je prva, Reineldis, umrla kot mučenka, drugo, Gudilo, pa so zaradi njenega angelsko čistega življenja imenovali okras svetosti. Ta otrok, ki je pozneje s svojimi odličnimi krepostmi sijal kot svetla luč v Božji Cerkvi, ni bil brez vpliva svete Previdnosti, saj ga je sveta Gertruda, ki je že takrat imela največji sloves svetosti, pri krstu držala v rokah in ga vodila k pobožnosti krščanskega življenja.
Po smrti svete Gertrude je Gudila, da bi lahko še bolj neovirano služila Bogu in odrešenju svoje duše, odšla na dve milji oddaljeno posestvo Morsellen, ki je pripadalo njenim staršem, kjer je bila cerkev, v kateri se je dan in noč posvečala svetemu premišljevanju in molitvi ter živela v taki revščini in odpovedi, da je skoraj vse svoje premoženje porabila za podporo ubogim in trpečim. Več zgodovinarjev iz 7. stoletja pripoveduje o neštetih čudežih, ki jih je ta sveta devica storila pri zdravljenju bolnikov, in omenja hude skušnjave, ki jih je morala prenašati od hudega duha, tako da je nenehno prosila Boga, naj jo odreši tega bednega življenja. Njeno hrepenenje po nebesih se je izpolnilo in 8. januarja 712 je umrla kot vzor svetosti. Njeno telo so slovesno pokopali v cerkvi v Hamu ob žalovanju ubogih in sirot, ki so v njej izgubili tako nežno mater.
Na njenem grobu se je zgodilo toliko čudežev, da cerkev ni mogla več sprejeti številnih romarjev in so njene relikvije prenesli v cerkev svetega Salvatorja v Morselle, kjer je ob njenem grobu molil sam cesar Karel Veliki, ki je zaradi osupljivih čudežev, ki so se tam zgodili, ustanovil samostan, da bi lahko dan in noč oznanjal božjo hvalo za poveličanje krščanske vere in odrešitev vernikov. Razdiralne vojne so uničile samostan in cerkev, telo svete Gudile pa so prenesli v Bruselj, kjer ga še vedno hranijo v čudoviti cerkvi.
DE

Sveta Gudula je zavetnica Belgije in zlasti belgijske prestolnice Bruselj, kjer ji je posvečena velika cerkev. Vendar pa je o njenem življenju na voljo le malo zanesljivih podatkov. V 11. stoletju je Hubert Brabantski trdil, da je pri pisanju svetničinega življenja črpal navdih iz starejše različice. Gudula je izvirala iz družine, ki je bila prežeta s svetostjo: njen oče, grof Witger, je pozneje postal menih, njena mati je bila sveta Amalberga, njena sestra Raineld je bila prav tako svetnica, prav tako njeni sestrični Gertruda iz Nivellesa in Begga, hčeri svetega Pipina iz Landena in Ide iz Nivellesa.
Mlada Gudula se je izobraževala v samostanu Nivelles pod vodstvom svoje sestrične svete Gertrude, ki je bila njena botra. Po njeni smrti je s starši živela v kraju Hamme blizu Alosta v Brabantu, kjer se je posvečala molitvi, postu in dobrodelnim delom. Vsak dan je ob zori odšla v cerkev v Moorselu, štiri kilometre oddaljeno od doma, da bi bedela v molitvi.
Iz te pripovedi izhaja tradicija upodabljanja svetnice s svetilko ali prižgano svečo, legenda pa pravi, da jo je hudič pogosto skušal ugasniti z udarcem. Enako upodobitev je mogoče najti v cerkvi svete Genovefe Pariške.
Gudula je najverjetneje umrla okoli leta 712 v svojem domačem kraju Hamme in bila pokopana pred cerkvenim portalom. V času vladavine Karla Velikega, njenega daljnega sorodnika kot potomca Pipina iz Landena, so svetničine relikvije prenesli za glavni oltar cerkve Svetega Odrešenika v Moorselu. Pravijo, da je cesar sam molil ob njenem grobu in v bližini ustanovil samostan, posvečen spominu na svetnico, ki so ga pozneje porušili Normani.
Leta 978 so bili po zaslugi Lorenskega grofa njeni posmrtni ostanki preneseni v cerkev Saint-Géry v Bruslju, šele leta 1047 pa so jih ponovno prenesli v večjo kolegijsko cerkev svetega Mihaela, pozneje preimenovano v čast svete Gudule. Njene relikvije so leta 1579 dokončno uničili kalvinisti.
IT

Sveta Gudula je bila hči vojvode Witgerja in Amalburge, ki je bila nečakinja gospodarja Pipina iz Herstala. Njena sestra je bila sveta Reineldis, njen brat Adalbert pa je postal škof v Arrasu in Cambraiju. Izobraževala se je v samostanu svoje sestrične svete Gertrude iz Nivellesa. Nato je s starši živela v družinskem gradu Hamme nedaleč od Bruslja v Brabantu. Tu je svoje življenje posvetila molitvi, postu in dobrodelnosti ter bila „mati vsem nesrečnikom“.
Čeprav je bila cerkev v Moorselu od očetovega gradu oddaljena tri kilometre, je tja redno hodila pred zoro. Govorilo se je, da je hudič ugasnil voščeno svečo, ki jo je prinesla s seboj, vendar je čudežno ponovno zagorela. Pozneje si je zgradila celico, v kateri je do smrti živela strogo spokorno življenje.
Umrla je leta 712 v rojstnem mestu Hamme in bila pokopana pred cerkvenimi vrati. Vedno bolj so jo častili in cesar Karel Veliki je v njeno čast ustanovil samostan. Njene relikvije so prenesli v Moorsel, nato leta 978 v cerkev Saint Géry v Bruslju in nazadnje leta 1047 v veliko kolegijsko cerkev Saint-Michel, pozneje imenovano Sainte-Gudule. Tam so ostale do leta 1579, ko so jih uničili kalvinisti.
Njen spominski dan je 8. januar. Njen emblem je sveča ali svetilka.
NOR

Rodila se je okoli leta 650 v flamskem Hamu blizu Aalsta (ali v brabantskem mestu Hamme) kot hči svete Amalberge († okoli 690; praznik 10. julija) in svetega Witgerja († 690; praznik 10. julija). Tudi druga dva otroka iz te družine sta bila pozneje čaščena kot svetnika: Reinhildis iz Konticha († 8. stoletje; praznik 16. julij) in Emebert iz Cambraija († okoli 715; praznik 15. januar). Goedelejeva botra je bila sveta Geertruida iz Nivellesa († 659; praznik 17. marca).
Izobraževala se je kot puščavnica v samostanu svoje botre. Ko je ta umrla, se je Goedele vrnila v starševski dom in se zaobljubila čistosti. Ko je petelin zapel, se je odpravila v cerkev v Moorselu, da bi molila.
Ko je bila tako spet na poti v cerkev, je njena svetilka ugasnila. Prižiganje ognja je bilo dolgotrajno opravilo. Molila je k Bogu in svetilka se je spet sama od sebe prižgala.
Podobna zgodba se pripoveduje o Genevièvi iz Pariza, Herluci iz Bernrieda in Wivini iz Bijgaardna.
Verjetno jo je treba razumeti predvsem simbolično. Svetnik je bil majhna luč krščanske vere v času, ko so mnogi ljudje še vedno tavali v temi zlega sveta ali poganstva. Seveda je bilo veliko sil, ki so delovale proti njej in skušale ugasniti to krhko majhno lučko. Vendar je bila Božja pomoč, ki jo je svetnik priklical s svojo molitvijo ali vero, tista, ki je ohranjala luč, ki je gorela „kot da bi gorela sama od sebe“. Navsezadnje je Jezus pozval svoje učence: „Naj svetijo vaše svetilke“ (Lk 12,35).
Tako se te svete ženske pridružijo modrim devicam v Jezusovi zgodbi o petih modrih in petih nespametnih devicah: modre device so imele dovolj olja (ki označuje vero, molitev, evangeljsko držo), da so njihove svetilke gorele (prim. Mt 25,01-13).
O njej se pripoveduje o številnih čudežih. Ko je spet šla v cerkev, je ob cesti srečala ubogo beračko z otrokom, ki je bil ves v razjedah in ranah. Na njeno molitev je bil takoj ozdravljen. Sama je bila presenečena – kot pravi njen življenjepisec -, da je Bog podelil svojo milost molitvi tako uboge grešnice, kot je bila ona. Ob neki drugi priložnosti je dosegla ozdravljenje za gobavo žensko.
Bogoslužje in kultura
Po njeni smrti so jo hoteli prenesti v znameniti samostan v Nivellesu, da bi jo postavili ob bok njeni sveti krstni botri Gertruidi. Vendar je pokojna svetnica čudežno sporočila, da bi raje ostala v Moorselu. Sredi zime je začelo cveteti drevo. Tam je bila pokopana. Cesar Karel V. († 814; praznik 28. januarja) je tam ustanovil samostan za nune.
Cvetenje drevesa sredi zime odraža celotno zgodbo svete Godele. Sredi temnih časov, v katerih je živela, je cvetela kot drevo pozimi. Psalm 92,13 poje: „Pravični se bo razcvetel kot palma …“
Nekoč, ko je cesar na lovu preganjal velikega medveda, je zver v strahu pred smrtjo zbežala v samostansko kapelo ravno takrat, ko so nune tam prepevale zborovsko molitev. Zleknila se je kot jagnje in začela lizati noge svetih žena. Od takrat žival ni nikoli več zapustila samostana.
Na grobu svete Godele se je zgodilo veliko čudežev. Nekoč je bil na primer v Angliji poganski kralj s hčerko, ki je bila od rojstva invalidna. Otroka je prinesel na grob svete Godule in ta je takoj ozdravela. Kralj se je spreobrnil v krščanstvo in se dal krstiti skupaj z ženo, kraljico, in njuno hčerko, ozdravljeno princeso.
Njene relikvije so ostale v Moorselu, dokler jih niso prenesli v cerkev St-Gaugericus v Bruslju. Ko je bila leta 1047 ustanovljena nova cerkev svetega Mihaela, so relikvije z veliko slovesnostjo položili vanjo.
Hubertus, menih iz Lobbesa, ji je napisal življenjepis.
Je zavetnica Bruslja.
Upodabljajo jo s knjigo; s posodo za sveto vodo in čopičem za sveto vodo; s svetilko, ki jo hudič poskuša z mehom izpihati; z angelom, ki prižiga svetilko; včasih jo vidimo, kako na sončni žarek obeša rokavico.
NL

Druga imena :- Ergoule – Goedele – Goelen – Gould – Goule – Gudula
Memorial :- 8. januar – 9. januar v škofiji Hamme in Moorsel (okoli leta 712)
[Galsko-belgijski in kölnski martirologiji. Obstajata dva življenjepisa svete Guduje, poleg tega pa so o njej zapisi v življenjepisih drugih članov družine svetnikov, ki ji je pripadala. En življenjepis, ki ga je napisal neki Hubert, je bil sestavljen po letu 1047, drugi je anonimen in ga je podal Surius. Hubertovo besedilo je razširitev starejšega življenjepisa, napisano v preprostem in grobem slogu. Očitno ni dodal ničesar k zgodovini, razen poročila o različnih prevodih njenih relikvij do njegovega časa, vendar je življenje na novo napisal v bolj pedantnem in cvetličnem slogu].
Datum rojstva te svete device je negotov. V času vladavine kralja Dagoberta ali njegovega sina Sigeberta je v Brabantu živel grof po imenu Witgere. Njegova žena Amalberga, ki naj bi bila sestra Pepina Landenskega, mu je dala veliko otrok: Rainildo, Faraildis in Emeberta, ki je zasedel škofovski prestol v Cambraiju in bil pozneje povišan med blažene. Amalberga je bila spet noseča in angel ji je v sanjah napovedal, da bo otrok, ki se ji bo rodil, zgled svetosti. Nekaj dni zatem se je rodila sveta Guduia, njena sorodnica, sveta Gertruda, pa je bila njena pokroviteljica in je skrbela za njeno vzgojo.
Ko je bila Gudula še otrok, je hrepenela po tem, da bi odletela svetu. S sestro Rainildo sta se odpravili v Lobbes in prosili za sprejem v samostan. Ker pa ženske niso smele vstopiti v samostan drugje, je bila njuna prošnja zavrnjena. Po treh dneh čakanja pred vrati je Gudula žalostna odšla, njena sestra Rainilda pa je bila bolj vztrajna in je ostala neomajna, dokler ji niso dovolili živeti pod samostansko oblastjo, ko je premagala svojo vztrajnost. Gudula se je vrnila k staršem, vendar je doma živela kot samotarka. V tistih divjih časih državljanske vojne in splošnega nasilja ni presenetljivo, da so se nežni duhovi kot golobi zatekli k samostanskim vratom kot k skrinjici, kamor so se zatekli pred nevihtami, ki so divjale zunaj in so se jim tako nemočno upirali.
Približno dve milji od gradu njenih staršev je bila majhna vasica z imenom Moorsel, kjer je bil oratorij, posvečen Odrešeniku; tja je šla sveta Gudula vsako jutro ob petelinu. In zdaj sledi dogodek, podoben tistemu o sveti Genovevi. Neke divje noči je knez zračnih sil ugasnil luč, ki jo je služabnica nosila pred svetnico, in ta v globoki temi na pustem vršaju ni vedela, kako naj najde pot. Gudula je pokleknila in molila k Bogu, in luč se je v njeni svetilki znova prižgala, tako da je z veseljem odšla na pot.
Nekega mrzlega jutra je duhovnik pri zgodnji maši, ko se je obrnil k ljudem, opazil Gudulo, zavito v pobožnost, izpod obleke pa so se ji razkrivala stopala; z grozo je videl, da nima podplatov čevljev, tako da je, čeprav je bila videti dobro obuta, v resnici hodila bosa. Dobri duhovnik je z bolečino pomislil, da bi njena nežna stopala ohladili ledeni kamni na pločniku, zato je takoj, ko se je preoblekel, vzel svoje tople rokavice in jih položil mladi grofici pod noge; vendar jih je ta zavrnila, zelo vznemirjena, da je bilo njeno dejanje pokore odkrito. Ko je zapuščala cerkev, je srečala revno žensko, ki je imela na hrbtu nemega, pohabljenega sina. Deček je bil dvakrat sključen in tako iznakažen, da se ni mogel prehranjevati. Svetnica je pogledala ubogo mater in nato nesrečnega otroka, nato pa je, spodbujena s sočutjem, vzela pohabljenca v naročje in prosila Boga, naj se ga usmili. V trenutku so togi sklepi postali prožni, hrbet se je zravnal in otrok, ki je začutil, da je zdrav, je zavpil: „Glej, mati! Glej!“ Gudula, ki se je osramotila ob čudežu, je ubogo žensko prosila, naj to, kar se je zgodilo, ohrani v tajnosti, ona pa je, polna hvaležnosti, to razširila po okolici. Ko je sveta Gudula umrla, so vsi ljudje sledili njenemu telesu do groba. Po splošnem mnenju so jo pokopali 8. januarja 712 v grobnici pred vrati oratorija v vasi Hamme blizu Releghema. Naslednjega dne je bilo videti, da je topol, ki je stal ob vznožju njenega groba, kljub letnemu času pognal zelene liste.
Zaradi strahu pred Normani so truplo nato prepeljali v Nivelles, Mons in Maubeuge, nato pa so ga položili v oratorij v Moorselu, ki ga je za življenja tako zelo ljubila. Ko je Karel Veliki prišel v Moorsel, je tam zgradil samostan, ki je bil bogato obdarjen; vendar je samostan v času anarhije, ki je sledila smrti ustanovitelja, izginil, truplo pa so nazadnje odvzeli roparskemu baronu, ki si je prisvojil Moorsel, in ga prepeljali v Bruselj, kjer od leta 1047 veličastna cerkev ohranja spomin na Witgerovo hčer. Na mestu, kjer je stala kapela v Hammu, je zdaj sušilnica.
Gudula; francosko Gudule; flamsko Goole.
Relikvije v cerkvi svetega Michela in Gudule v Bruslju.
Zavetnica Bruslja.
V umetnosti je upodobljena s svetilko in angelom, ki jo prižiga.
Vir: Življenja svetnikov, oče Alban Butler
EN

Views: 26

sveti Evgenijan iz Autuna – škof in mučenec

Spomin svetega Evgenijána, mučenca. († ok. 374)
Vir

Sveti Evgenijan je bil škof v Autunu, ki je domnevno živel v 4. stoletju.
Na seznamu škofov škofije, postavljenem v 3. stoletju, je uvrščen na peto mesto, za svetim Kasijanom, zgodovinsko potrjenim med letoma 335 in 355, in pred svetim Pragmacijem, dokumentiranim v začetku leta 400.
O svetem Evgenijanu ne vemo ničesar, saj je njegov obstoj dokumentiran le z njegovim imenom.
Zgodovinsko kolokacijo za svetega škofa je navedel sveti Gregor iz Toura, ki določa začetek njegove škofovske službe po prvi polovici 4. stoletja in njegovo smrt 8. januarja 374.
V preteklosti so ga napačno opredelili kot mučenca s temi besedami: “Augustoduni sancti Eugeniani martyris”, vendar v Autunu ni znan noben mučenec z imenom “Eugenianus”.
Spomin in praznik svetega Eugeniana je v Hieronimovem martirologiju določen na 8. januar.
IT

Evgenijan je umrl kot mučenec. Imenuje se tudi škof v Autunu, vendar ga ni na seznamu mestnih škofov, čeprav so v njem vrzeli.
DE

Sveti Evgenijan (Egemone, Egemoine) je živel v 3. stoletju v Galiji. Po besedah svetega škofa in zgodovinarja Gregorja iz Toursa je bil izvoljen za škofa v Autunu kmalu po smrti svetega Kasijana iz Autuna leta 355. Bil je odločen zagovornik katoliške vere proti heretičnemu arijanstvu, zaradi česar je 8. januarja 374 umrl mučeništva. Njegov spominski dan je dan njegove smrti, 8. januar. Na seznamu škofov v Autunu je na petem mestu.
NOR

Sveti Eugenij iz Autuna, znan tudi pod različnimi imeni, kot so Egemoine, Egemon, Egemone, Egemonio, Egemonius, Egenion, Egmonius, Eugemonium, Eugenianus, Eugenius, Hegemonium ali Igmonus, je bil v drugi polovici 4. stoletja ugleden škof v Autunu v Franciji. Svoje življenje je posvetil obrambi katoliške vere in postal oster nasprotnik herezije, znane kot arijanstvo. Njegova neomajna zavezanost pravemu nauku Cerkve je na koncu pripeljala do njegove mučeniške smrti. Sveti Evgenij, ki se je rodil na nedoločen datum v zadnjem 4. stoletju, je že v mladosti izstopal po svoji gorečnosti in predanosti. Bil je posvečen v duhovnika in pozneje postal škof v Autunu. Kot škof je neutrudno oznanjal evangelij in si prizadeval okrepiti vero svoje črede. V tem času se je razširila herezija arijanstva, ki je grozila, da bo spodkopala temeljna prepričanja krščanstva. Arianizem je zanikal božanskost Jezusa Kristusa in trdil, da je bil ustvarjeno bitje in ne večni Bog Oče. Sveti Evgenij je spoznal resno nevarnost, ki jo je ta herezija predstavljala za celovitost katoliške vere, in postal odločen nasprotnik arijanskih naukov. Sveti Evgenij je pogumno branil pravoverni nauk o sveti Trojici, potrjeval Kristusovo božanskost in podpiral Nicejsko veroizpoved, ki je opredelila stališče Cerkve o Božji naravi ter odnosu med Očetom in Sinom. Neustrašno se je spopadel z arijanskimi škofi in izpodbijal njihove napačne nauke ter zavračal kompromise z resnico. Vendar pa odkrito nasprotovanje svetega Evgenijana arijanizmu ni ostalo neopaženo in brez nasprotovanja. Arianski škofje so se zaradi njegovega vpliva in neomajne predanosti ogroženi zarotili proti njemu in načrtovali njegov konec. Sveti Evgenij, ki se je dobro zavedal tveganja, a ga je grožnja preganjanja neomajno spremljala, je še naprej odločno branil ortodoksno vero. V drugi polovici 4. stoletja je sveti Evgenij doživel mučeniško smrt v Autunu v Franciji, kar je bila neposredna posledica njegove neomajne vere in zavračanja kompromisov. Voljno je sprejel krono mučeništva, saj se je zavedal, da bo z žrtvovanjem lastnega življenja navdihnil druge, da se bodo odločno postavili po robu hereziji. Življenje svetega Evgenijana je močan zgled neomajne vere in predanosti resnici. Njegovo mučeništvo pušča neizbrisen pečat v zgodovini Katoliške cerkve in priča o pomenu ohranjanja ortodoksnega nauka in zaščite resničnih Kristusovih naukov. Čeprav posebne podrobnosti o zastopstvu in zavetništvu svetega Evgenijana niso dobro znane ali široko dokumentirane, se njegovega spomina in žrtve vsako leto spominjamo 8. januarja, na njemu posvečeni praznik. Katoliška cerkev ga je uradno priznala za svetnika pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, zato je njegova kanonizacija uvrščena med predkongregacijske. Sveti Evgenijan iz Autuna kot škof, mučenec in predan zagovornik vere še naprej navdihuje katoličane in vse kristjane, naj ostanejo trdni v svojih prepričanjih, ne glede na izzive, s katerimi se lahko soočajo. Njegov pogumni zgled vabi vernike, naj se odločno postavijo po robu herezijam in ohranijo polnost krščanske vere za prihodnje rodove.
EN

Views: 0