Spomin svetega Potíta, mladega mučenca, ki je mnogo trpel v Serdiki (v Dáciji, danes Sofija v Bolgariji). Poroča se, da je slednjič dosegel mučeništvo z mečem.
Vir
Čeprav je malo znan svetnik, ima privilegij štirih italijanskih občin, ki nosijo ali so nosile njegovo ime; je glavni zavetnik mesta in škofije Tricarico (Matera) ter zavetnik Ascoli Satriano (Foggia).
Sveti Potitus je omenjen v starodavnih poročilih o „Passio s. Potiti“, od katerih je najstarejši iz 9. stoletja. Svetnik je predstavljen kot trinajstletni mladenič, rojen v Sardiki v Spodnji Daciji (današnja Bolgarija), ki je leta 107, potem ko jo je osvojil Trajan, postala rimska provinca; bil je edini sin zelo bogate družine.
Že tako mlad je sprejel krščansko vero in se uprl očetovim grožnjam in ukazom, naj se vrne k čaščenju bogov. Kar zadeva preostalo zgodbo, sledi pravljičnim dejanjem, ki so jih v srednjem veku pogosto pripisovali mučencem in ki niso dokumentirana; ozdravil je imenitno matrono od gobavosti, se uprl vsem skušnjavam hudiča, ki se mu je prikazoval v različnih podobah, od hudiča osvobodil hčerko cesarja Antonina Pija (138-161), ki ga je, žal zato ker je bil kristjan, mučil in nazadnje okoli leta 160 obglavil.
Najstarejši spomin na njegov kult je zapisan v neapeljskem „Liber Pontificalis“ iz 9. stoletja in v znamenitem marmornatem koledarju, ki ga še vedno hranijo v neapeljski nadškofiji in je bil vklesan med letoma 847 in 877 ter je datiran s 13. januarjem.
Nekateri raziskovalci se sklicujejo na srednjeveško zmedo, ko so Sardiko zamenjali s Sardinijo, in trdijo, da je bil sveti Potitus mučen v južni Italiji, glede na razširjenost kulta v Apuliji, ki je bila središče, in pozneje na Sardiniji.
K tej različici je prispeval odlomek iz navedenega starodavnega latinskega „passio“, ki je kot kraj mučeništva navajal nek kraj med mejo Sannia in Apulije (starodavna zgodovinska regija južne Italije) v bližini nekega pritoka reke Ofanto.
Kult je bil razširjen tudi v Neaplju, Capui in Beneventu, kjer so mu bile posvečene tudi cerkve; že leta 1140 je bila v neapeljskem dokumentu omenjena cerkev v San Potitu.
Njegove relikvije so šele pozneje prenesli na Sardinijo, ki trdi, da izvirajo od mladega mučenca; „Vita“ zgodovini svetega Potita ne dodaja ničesar več. Potiti“, ki jo je napisal Leon Battista Alberti (1404-1472), ki si je zaradi pomanjkanja določenih novic prizadeval le okrepiti hvalnice in v elegantnejši literarni obliki zapisal legende, o katerih je že poročal.
V prejšnjih izdajah „Rimskega martirologija“ je bil njegov praznik 13. januarja, v najnovejši izdaji iz leta 2003 pa je naveden 14. januar, dan, ko ga praznujejo v škofiji Tricarico, katere zavetnik je.
IT
Bil je eden prvih krščanskih mučencev, ki je umrl pod cesarjem Antoninom med letoma 160 in 180. Mlad rimski patricij, 13-letni sin bogatega pogana, je kljub očetovemu nasprotovanju izpovedal krščansko vero.
Storil je več čudežev: ozdravil je gobavca in osvobodil hčerko cesarja Antonina od hudiča. To ga ni rešilo pred preganjanjem in po različnih mučenjih je bil obglavljen. Pričevanja o kultu svetega Potita jasno potrjujejo, da je bilo središče njegovega širjenja v Apuliji, prav tam, kjer se je zgodilo njegovo mučeništvo. Iz Apulije se je kult razširil v Kampanijo, Emilijo Romagno, Bazilikato in druge dele Italije. Na začetku krščanske dobe je Ausculum, ki je bil blizu rimskega cestnega omrežja Daunia, ki ga je uredil cesar Trajan, in je imel na svojem ozemlju več izraelitskih jeder, kmalu sprejel krščanstvo. Dejansko je bil kristjan Potitus obglavljen na reki Calaggio – Carapelle, kjer ga je majhna lokalna krščanska skupnost pokopala in častila kot svetnika. Tako je Potitus v 2. stoletju našega štetja postal prvi svetnik, ki je bil zgodovinsko potrjen in čaščen v Dauniji.
Zaradi priprošnje svetega zavetnika prebivalci Ascolija niso žalovali za žrtvami niti ob veliki materialni škodi v katastrofalnih potresih 14. avgusta 1851, 6. decembra 1857 in med epidemijo kolere leta 1886.
Celotno prebivalstvo Ascolija je med drugo svetovno vojno ušlo krvavemu nemškemu napadu zahvaljujoč svetemu Potitu, ki je čudežno prikazal na strehah hiš na tisoče oboroženih vojakov, kar je Nemce v umiku odvrnilo od napada na mesto.
Vsi mladi vojaki, ki so se borili v afriški vojni in v obeh svetovnih vojnah, ki so s seboj prinesli svetnikovo podobo in ga klicali na pomoč, so se vrnili domov živi in zdravi.
Ascolanski rudarji v Ameriki, ki so čudežno zaslišali zvok zvonu Misericordie, ki jim je bil znan, so zapustili rudnik le trenutek pred njegovim zrušenjem. V znak zahvale Devici Mariji in svetemu Potitu, ki so ju prosili, naj jih rešita nevarnosti, so dali zgraditi mogočen prestol (la pëtàgnë), na katerem so v procesiji nosili njegov srebrni kip (mogočni prestol je bil uničen v požaru leta 1999).
IT
Po izročilu naj bi Potitus doživel mučeništvo z obglavljenjem pod cesarjem Antoninom Pijem.
Potitove relikvije so bile skupaj z relikvijami Efizija iz Nore prenesene v Piso in zdaj ležijo v kapeli Dal Pozzo v Campo Santo. Zelo so ga častili tudi v Neaplju, kjer je bil že okoli leta 863 naveden v marmornatem koledarju. V Neaplju so v ta namen uvedli posebne himne, že leta 1140 pa mu je bila posvečena predhodna stavba cerkve San Potito – ta je bila leta 2017 dekonsekrirana in je zdaj galerija slik.
Martyrologium Romanum iz let 2001/2004 navaja le mučenca Potita na Sardiki, ki je torej trpel v 1. stoletju. Bollandisti menijo, da je to napačno, vendar menijo, da je mogoče, da se je Potitus rodil na Sardiniji in umrl na Sardiki. Čaščenje v južni Italiji je zelo razširjeno, saj naj bi bil Tricarico pri Materi kraj njegove smrti in tam so 14. januarja 1506 našli njegove relikvije.
V kraju Ascoli Satriano pri Foggii je Potitu posvečena samostanska cerkev San Potito, tamkajšnja katedrala pa hrani tudi relikvije, ki jih je po izročilu v srebrnem poprsju čudežno našel voznik osla v bližini mesta. Med praznikom 13. januarja tam v zrak vržejo papirnatega osla.
Leta 2020 je papež Frančišek bolgarski pravoslavni cerkvi podaril Potitove relikvije, saj ga tudi tam zelo častijo.
Zavetnik mest Tricarico in Ascoli Satriano
DE
Sveti Potitus, znan tudi kot Potito, se je rodil v Sofiji v Bolgariji v prvih letih krščanske dobe. Bil je sin bogate poganske družine, vendar se je njegovo življenje dramatično spremenilo, ko se je srečal s Kristusovim naukom in se odločil za spreobrnitev v krščanstvo. Verjame se, da je sveti Potit izvedel izjemen čudež, ki je zaznamoval začetek njegove duhovne poti. Izgnal je demona iz hčerke cesarja Antonina, s čimer je pokazal moč svoje vere in oblast, ki jo je pridobil s predanostjo Kristusu. Vendar je to dejanje vere za svetega Potita imelo hude posledice. Cesar Antonin ni priznal božjega posredovanja in spreobrnjenja, temveč je dal Potita zaradi njegovega krščanskega prepričanja aretirati. Podvržen je bil hudim mučenjem, da bi se odpovedal svoji veri, vendar je sveti Potitus ostal neomajen v svoji predanosti Kristusu. Na koncu je bil sveti Potitus obsojen na smrt z obglavljenjem z mečem v škofiji Neapelj v Italiji. Njegova usmrtitev je bila pričevanje o njegovi neomajni predanosti novonastali krščanski veri, tudi spričo preganjanja. Po usmrtitvi so svetega Potita pokopali v močvirnatem območju reke Carapelle. Pozneje so nekatere svetnikove relikvije shranili v Ascoli Satriano v Italiji, kjer so postale predmet čaščenja vernikov. Zaradi tega sveti Potitus velja za zavetnika mesta Ascoli Satriano in se vsako leto počasti na njegov praznik, ki po nekaterih koledarjih pade na 14. in 13. januar. Čeprav Katoliška cerkev svetega Potita ni uradno kanonizirala, sta njegovo mučeništvo in poznejše čaščenje nastala pred uvedbo postopka kanonizacije. Zato je priznan kot svetnik v obdobju pred kongregacijo. Vpliv svetega Potita sega prek meja Italije. Častijo ga tudi v drugih krajih, povezanih z njim, kot so mesta San Potito Sannitico, San Potito Ultra, Tricarico in škofija Tricarico. Ti kraji imajo poseben pomen pri spoštovanju spomina in duha tega pogumnega mučenca, ki je svoje življenje žrtvoval za svoja krščanska prepričanja.
EN
Sveti Potit se je rodil v Cagliariju, zelo starem mestu na otoku Sardiniji.
Milost krščanske vere je prodrla v njegovo dušo že v zgodnjem otroštvu. Njegov oče ga je nato pozval, naj to prepričanje opusti, in ob tej priložnosti ga je zaprl v ječo. Toda, daleč od tega, da bi kaj dosegel z grožnjami in prilizovanjem, se je oče vdal nasvetu in zgledu svojega sina ter sprejel vero Jezusa Kristusa. Ko je zapustil zapor, je Potit zapustil svojo državo in deželo in se umaknil na goro Epir. Tam je z oznanjevanjem Božje besede in s svetostjo svojega življenja zmagal nad vsemi hudičevimi pastmi, ki so bile številne in zelo nevarne.
V mestu Valérie je ozdravil ženo senatorja Agatona, ki je zbolela za gobavostjo. Spodbudil je senatorja, njegovo družino in številne meščane, da se oklenejo Jezusa Kristusa. Pravijo, da je v Rimu ozdravil tudi Agnezo, hčerko cesarja Antonina, od strašnega demona, ki jo je strašno mučil. Toda ker je bil trdega srca in trdovratno slep, je cesar hčerkino rešitev pripisoval bogovom in uporabil vsa sredstva, da bi Potit sprejel njihov kult.
Potit je bil zato pred maliki, ki jih je zrušila moč njegove molitve in kreposti, cesar pa je takoj, poln jeze in zlobe, ukazal, naj ga podvržejo najzahtevnejšim mučenjem. Najprej so ga zaprli v zelo ozko ječo, nato so ga mučili na na rešetki, nato so mu na boke pritrdili goreče bakle. Ker je mučenec knezu očital njegovo barbarstvo, mu je ta dal odstraniti nohte na rokah in nogah. Nato pa ga je dal vreči zverem, vendar so zveri pozabile na svojo naravno divjost in se ga niso niti dotaknile. Zato so ga potopili v vrelo olje, po njegovem telesu so posipali staljen svinec, ga prebodli z rdeče razžarjenim železom, iz katerega ga je takoj izvila čudežna in nevidna roka.
Tu je knez, ki ga je zajel silovit glavobol, prosil za pomoč Potita ki ga je na Agnezine molitve ozdravil. Toda namesto da bi bil hvaležen za ta čudež, ga cesar pripisuje čarovniji. Potit mu je očital njegovo brezbožnost, cesar pa mu je dal izrezati jezik. Mučenec ni govoril nič manj in s posmehovanjem knezu napovedal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da ni muke ki mu lahko vzame življenje v Rimu.
Antonin ga je v skrbeh in v strahu pred spreobrnjenjem ljudstva izročil stražarjem z ukazom, naj ga odpeljejo in ubijejo, kjerkoli se jim bo zljubilo. Tako so ga odpeljali daleč od Rima, mu odsekali glavo v Asculumu (Ascoli) v Apuliji, 13.januarja. Njegovo telo so pokopali kristjani in ga odkrili v začetku 16. stoletja v Tricariu, v cerkvi Najsvetejše Trojice. V Neaplju mu je v čast posvečena cerkev.
FR
V Rimskem martirologiju se 14. januarja bere: »spomin na svetega Potita, mučenca, ki je po mnogih trpljenjih v Sardici v Dakiji, današnji Bolgariji, po izročilu nazadnje umrl kot mučenec, preboden z mečem«.
avgusta 2024 je potekala kanonična prepoznava večjega dela telesa mučenca, ki se hrani v Tricaricu (Matera). Relikvije so namreč od 17. stoletja shranjene v umetniško izdelani relikviarni skrinji iz lesa in pozlačenega srebra (1668), ki stoji za glavnim oltarjem v katedrali Svete Marije Vnebovzete v Tricaricu.
Potit se je rodil v Sardici v Spodnji Dakiji (današnja Romunija) sredi 2. stoletja. Obstaja več različic njegovega življenjepisa (Passio), najstarejša izvira iz 9. stoletja. Svetnik je opisan kot mladostnik iz poganske družine, ki se je spreobrnil v krščanstvo in kljub grožnjam ter očetovim ukazom, naj se vrne k čaščenju bogov, vztrajal pri svoji veri. Mučeništvo je pretrpel z obglavljenjem okoli leta 160 pod cesarjem Antoninom Pijem (138–161).
Njegove relikvije so najprej prenesli v Ascoli v Puglii (Ascoli Satriano), nato v Benevento med letoma 818 in 839 pod vojvodstvom Sicarda. 15. maja 1119 je beneventski nadškof Landolfo opravil prepoznavo relikvij svetega Potita skupaj z relikvijami drugih mučencev. Relikvije so po osemdnevni razstavitvi za čaščenje ljudstva 22. maja 1119 položili v novo, bolj dostojno grobnico. Leta 1156 so po volji Viljema I. nekatere relikvije svetega Potita iz Beneventa prenesli v Montevergine.
Večji del telesa je prišel v Tricarico (MT). 14. januarja 1506 so pod škofovskim vodstvom Monsinjorja Agostina de Guarino relikvije odkrili v cerkvi Presvete Trojice, ki jo je upravljal red malteških vitezov, nato pa so jih prenesli v katedralo Svete Marije Vnebovzete za glavni oltar.
Druge relikvije svetnika se hranijo v Ascoli Satrianu (FG): falanga (shranjena v srebrnem polovičnem doprsnem kipu iz leta 1654) in nadlahtnica (v srebrnem ročnem relikviariju iz leta 1874), ki jo je 22. decembra 1873 podaril škof iz Tricarica.
Sledi zapisnik kanonične prepoznave kosti, shranjenih v Tricaricu: »(…) v škofijskem dvorcu v Tricaricu (MT) je častiti duhovnik Sergio Antonio Capone, opremljen s kanoničnimi dovoljenji in kot škofov delegat (imenovan z odlokom 14. avgusta 2024), izvedel postopek kanonične prepoznave kosti svetega Potita, mladostnika in mučenca, shranjenih v umetniški srebrni relikviarni skrinji za glavnim oltarjem katedrale mesta.
Ob škofovem delegatu so bili prisotni: častiti don Nicola Urgo (generalni vikar), don Marco Volpe (dekanijski vikar), don Alessio Cafarelli (tajnik prezbiterijskega sveta), Giuseppe Franchino (sodelavec kurije), don Gaetano Corbo (kanonik katedrale nadškofije Acerenza).
Po običajnih molitvah in dejanju izročitve svetemu Potitu je don Capone odstranil nedotaknjene pečate iz rdečega voska, ki so zapirali notranji pokrov srebrne skrinje.
Relikviarna skrinja nosi letnico 1668 – izdelal jo je Monsinjor Pier Luigi Carafa II C.R., škof Tricarica (8. januar 1646 – 7. avgust 1672) – in ima na vrhu pokrova srebrn kip svetnika.
Vsebina skrinjice je bila izvzeta in razporejena na posebej pripravljeno blago na mizi:
-štirje koščki lobanje,
-koščki lopatice,
-ključnica,
-šest koščov kolka,
-del križnice,
-šestnajst koščov reber,
-tri nadlahtnice (od treh posameznikov). Temna je pomembna relikvija svetega Pankracija Mučenca, prepoznana po kartici iz 13. stoletja,
-peta,
-dve podlahtnici,
-stegnenica,
-glava stegnenice,
-leva golenica in mečnica,
-šest vretenc, od katerih je eno živalsko; polovica golenice (verjetno od drugega posameznika),
-različni koščki.
Nekateri koščeni drobci so bili skupaj s kartico shranjeni v leseni kapsuli. Gre za starodoben valjast vsebnik, verjetno iz lesa ali drugega organskega materiala, z znaki staranja, kot so razpoke in obrabljen lak. Glede na strukturo in obliko bi lahko bil nakitnica ali posoda za kozmetiko, ki so jih v starih kulturah – kot so egipčanska, rimska ali grška – uporabljali za shranjevanje kamnov, parfumov ali drugih lepotnih izdelkov. Morda je bil del potovalnega kompleta ali vsakodnevne uporabe. Na pokrovu so opazni znaki, ki zahtevajo nadaljnje raziskave.
Začetne makroskopske opazke so pokazale dobro ohranjenost skeleta. Barvne, merilne in morfološke značilnosti kažejo, da večina kosti pripada enemu posamezniku.
Robustnost skeleta in izrazite mišične pritrditve kažejo na moški spol, kar potrjuje tudi odsotnost ishiadične zareze na levem drobcu kolka.
Starost skeleta je ocenjena na približno 18–20 let, saj so še vidne linije zraščanja metafiz na glavi leve stegnenice in ishiadičnih gomoljev. Ni opaziti sledi patoloških ali travmatičnih poškodb, znakov artroze ali prehranskih pomanjkljivosti. Mišične pritrditve, zlasti na spodnjih okončinah, so dobro razvidne in izrazite, kar kaže na spodobno telesno robustnost posameznika.
Primerjava leve golenice z desno golenico, shranjeno v samostanu Sv. Gregorja Armenskega v Neaplju, kaže dobro združljivost med obema deloma, kar ju pripisuje istemu posamezniku. Iz največje dolžine desne podlahtnice je bila ocenjena višina okoli 172,1 cm.
Kosti so bile položene na novo blazino iz rdečega damasta s srebrnimi robovi. Drobci reber, lobanje in razni koščki so bili vstavljeni v podolgovato stekleno ampulo iz opatije Montevergine.
Nazadnje so bili odvzeti nekateri koščeni drobci kot rezerva za izdelavo relikvij svetnika za javno čaščenje vernikov; shranjeni so v plastični kapsuli in predani generalnemu vikarju škofije Tricarico donu Nicoli Urgu. Prepoznava je bila potrebna zaradi slabega stanja ohranjenosti kosti svetnika ter v pripravi na romanje relikvij po župnijah škofije Tricarico v Letu molitve pred rednim jubilejem 2025 (…)« (Zapisnik kanonične prepoznave svetega Potita mučenca, 2024).
IT
II. MUČENIŠTVO IN KULT SVETEGA POTITA V ZGODOVINSKI TRADICIJI
1. PREKINITVE IN VRZELI V STARI TRADICIJI
Pomen imena Potito jasno zajema pojem moči, sile, oblasti in posedovanja. Ta pojem je skozi čas navdihoval zgodovinsko tradicijo, tej pa se je prilagodila tudi ljudska tradicija v Ascoli Satrianu glede mučeništva in kulta svetega Potita. Verniki v Ascoliju mu priznavajo izjemno sposobnost, da jih varuje pred naravnimi nesrečami, kot so potresi in suše, ter pred telesnimi boleznimi. Ta tradicija in pobožnost do svetnika v Ascoliju nikoli nista zamrli in verjetno segata v čas njegovega mučeništva.
V tem se strinjamo s tem, kar v svojem eseju (San Potito martire di Ascoli Satriano – Storia e Culto, Daunia Sud Ed., Foggia 1992) trdi duhovnik Antonio Mottola, čeprav se zdi, da tradicija skozi stoletja sledi paraboli, ki je včasih naraščajoča, polna podatkov in informacij, drugič padajoča, ko vse ovije tema. Slavi Ascolija je od nekdaj škodila domnevna vzhodno ali sardinsko poreklo svetnika, ki ga navajajo najstarejši viri. Puglijskemu mestu je bilo priznano le privilegij, da je bilo prizorišče mučeništva. To ni malo, saj je za Cerkev in kristjana kraj smrti svetnika pomembnejši od kraja njegovega rojstva (vprašanje porekla mučenca, ki so ga dolgo razpravljali učenjaki, je glavna tema zgodovinsko-kritične raziskave Caprigliona v delu La patria d’origine del Martire Potito, Ascoli S., 1978, in ga podrobno obravnava Mottola). Študije Mallarda (Il Calendario marmoreo di Napoli, Rim, 1947; San Potito, un martire dell’Apulia, Neapelj, 1956; Storia antica della Chiesa di Napoli, Neapelj, 1943), Mostardija (San Potito ragazzo martire, Benetke, 1943), Caprigliona in Mottola so le delno uspeli ovreči in razbiti ukoreninjeno napačno prepričanje, ki temelji celo na trditvah zelo avtoritativnega vira, Passio. Ti avtorji soglašajo, da je sveti Potito izviral iz Puglie. Njihova teza se le stežka uveljavlja kot uradna, saj se je medtem območje dejanske prakse kulta znatno skrčilo, čeprav zadnje terenske raziskave kažejo, da je veliko širše, kot bi pričakovali. V nekaterih območjih, ki jih omenjajo zgodovinski viri, se je kult oslabel ali povsem izumrl.
Zelo težko bo torej doseči, da bi puglijsko in askoljsko poreklo mučenca, ki ga sodobna zgodovinopisje sprejema kot gotovo in nesporno dejstvo, sprejele tudi redakcije Bibliotheca Sanctorum (Rim, 1968), pregledi in seznami svetnikov, almanahi in široko razširjeni koledarji. Zadnje publikacije o Potitu, čeprav so plod resnega in znanstveno strogega dela, niso dosegle nacionalnega odmeva in so ostale omejene na določene kraje ali krog “strokovnjakov”. Največje zgodovinske vrzeli, čeprav tradicije ne prekinjajo povsem, jo naredijo težko berljivo in razumljivo, in približno sovpadajo z obsežnimi temnimi obdobji Cerkve in škofije Ascoli, zlasti v dolgih letih, ko je bila združena s škofijo Benevento. Če je pomanjkanje virov ali dokumentov resno za dogodke civilne in cerkvene zgodovine, je skoraj popolno za ljudske tradicije, ki le redko imajo podporo pisnih virov. Kljub temu je dobro in primerno potruditi se brati, kot pravijo, med vrsticami nekaterih dejstev in vidikov ljudske tradicije o svetem Potitu, ki izraža globoko in pristno vero, a tudi (kar je pri ljudski religioznosti neizogibno) preplete, povezave in mešanice z miti o izvoru mesta, legendami o njegovi evangelizaciji, prejšnjimi poganskimi kulti, vraževerji in magičnimi praksami.
2. ZGODOVINSKI OKVIR IN DRUŽINSKO-DRUŽBENO OKOLJE
Če upoštevamo človeško okolje, v katerem se je odvijala Potitova zemeljska zgodba, z očetom Hylasom, matrono Quiriaca, predsednikom Gelasiom, senatorjem Agatonom in evnuhom Giacintom (osebe, omenjene v Passio Sancti Potiti), se to nikakor ne zdi rimsko. Bolj spominja na grško ali vzhodno okolje, kar bi lahko podprlo tezo tistih, ki so zagovarjali vzhodno poreklo svetnika, natančneje iz Sarde v Trakiji, ime, ki je bilo kasneje zamenjano s Sardinijo. Preprost, površinski pregled teh imen nas vodi k misli, da ne pripadajo latinski onomastiki. Če pustimo ob strani evnuha Giacinta, ki bi lahko bil grški suženj, so ostali trije moški opredeljeni kot rimski državljani in celo visoki magistrati, a niso označeni s tria nomina rimskih državljanov. Passio jih navaja z enim samim imenom po grškem vzoru, ki ne spominja na nomen rodu ali cognomen določene družinske veje. Poleg tega je rimska tradicija zahtevala, da sin natančno ponovi očetovo ime, česar med Potitom in njegovim očetom Hylasom ni.
Kaj to pomeni? Odgovor je v sami Passio, ki pripoveduje o življenju in čudežih brez pretirane skrbi za zgodovinsko skladnost. Življenje in mučeništvo svetega Potita sta dozorela v 2. stoletju pod Antonini; natančneje, mladenič je bil usmrčen pod Markom Avrelijem med letoma 160 in 180. To so bili težki časi za krščanstvo, ki pa je že imelo priložnost evangelizirati številna italska mesta, vključno z Ascolijem in bližnjo Ordono. Evangelizator obeh apulijskih mest je bil sveti Fotin, ki je v Ordoni pustil svojega učenca, svetega Leona, ki ga je tamkajšnja skupnost leta 105 izvolila za škofa in tako postal prvi pastir škofije. Imen njegovega neposrednega naslednika ali škofov iz prvih stoletij Cerkve v Ordoni in Ascoliju ne poznamo. Velika vrzel nam kaže na hude razmere za kristjane, ki so morali svojo vero izpovedovati tiho in skrivaj ter pogosto, kot Potito, trpeti mučeništvo.
Zgodovinski spomin, ohranjen in prenesen ustno, do nas ni prišel v celoti in neprekinjeno. Za ime naslednjega škofa moramo priti do 1. marca 499, ko je Saturnin, vodja škofije Ordona, podpisal akte sinode papeža Simmaha, in do 10.–11. stoletja, ko so se škofje začeli imenovati škofje Ordona in Ascolija: od leta 1067 z Lupom Protospatom se začne popolna vrsta škofov, ki z manjšimi nepomembnimi vrzeli traja do danes. Za ta dolga leta, pravzaprav stoletja, o svetem Potitu nimamo podatkov: dokumentarni viri, ki so nam na voljo, segajo največ do 7. stoletja, šest stoletij po datumu mučeništva.
3. PASSIO
Pomanjkanje podatkov za tako dolgo obdobje, v katerem je krščanska skupnost kljub temu ohranjala živ spomin na svojega svetega mučenca in ga prenašala ustno, upravičuje zmede, preplete in povezave v Passio Sancti Potiti. Neznani avtor jo je sestavil po topoih (grško topos = kraj, običajno mesto), ki so bili značilni za pravi literarni žanr, umetelno razvit in kompleksen, podrejen natančnim retoričnim pravilom. Ta žanr je imel široko razširjenost od 4. stoletja in je bil stiliziran po modelih literature, ki je obstajala pred krščansko (glej A. Ronconi, M. R. Posani, V. Tandoi, Storia e antologia della letteratura latina, Le Monnier, Firence, 1979). Avtor Passio Potita je ob posnemanju teh modelov obilno črpal iz del grških in vzhodnih mojstrov ter brez zadržkov mešal grščino in latinščino, klasično latinščino in ljudsko latinščino: pomislimo na sartagine (latinsko sartago = ponev, pekač) (sartàiene v askoljskem narečju – torej ponev) z vročim oljem, v katero je bil Potito potopljen, ko je moral prestati vrsto grozovitih muk. Te so opisane podrobno in natančno v naraščajočem grozodejstvu, da bi lažje in hitreje vplivale na občinstvo, kateremu je bil avtor namenjen. To je bilo sestavljeno iz naivnih vernikov, večinoma iz nižjih ljudskih slojev z malo ali brez izobrazbe, ki so v prikazu grozljivega zemeljskega trpljenja lahko uzrli podobo civitas diaboli (mesta hudiča), ki so se mu morali izogniti, da bi si z zgledovanjem po junaških vrlinah svetnikov prislužili nagrado raja.
Po topoih žanra Passio je mučenec z hiperbolično stopnjevanjem muk in trpinčenja, ki jih je prestajal, čudežno preživel neizrekljive preizkušnje in iz njih izšel potrjen v veri, a nenavadno podlegel zadnji, obglavljenju, ki ga je sam prosil in zahteval od svojih mučiteljev. Razsvetljujoča opomba o Potitovem mučeništvu prihaja od Vincenza Sarconeja (A che tipo di procedimento penale fu sottoposto San Potito?, v Cronache della Cattedrale – spletna stran: www.nativita.3000.it –, Ascoli S., št. 5, 18. avgust 1993), ki opredeljuje crimen maiestatis (zločin zoper veličanstvo) kot razlog za obsodbo askoljskega mladeniča in domneva, da je bil fant, ki zaradi svoje starosti morda ni mogel biti obtožen hudih kaznivih dejanj, vpleten v “preganjanje zaradi množičnega vznemirjenja”. Zato je bil Potito, rimski državljan, čeprav ne optimo iure (z vsemi pravicami, kar velja za polnoletnega rimskega državljana), obsojen na smrt in po natančnih pravnih postopkih usmrčen, verjetno skupaj z drugimi kristjani, z obglavljenjem.
III. MUČENIŠTVO PRI MUFITE
1. MUFITE
Smrtna kazen za svetega Potita ni bila izvršena v mestu, saj je to zakon izrecno prepovedoval, temveč na oddaljenem kraju. Vendar ne gre za katerikoli kraj. Tu se uresničujejo temni in skrivnostni prepleti zgodovine in ljudske tradicije, svetega in posvetnega, religije in vraževerja. Gre namreč za povsem poseben kraj, ki je hkrati kraj čaščenja, poln simbolnih elementov visoke vrednosti, kraj duhovnega in telesnega ozdravljenja: to je Mefita, iz katere čudežno izhajajo škodljivi hlapi zaradi žveplovih izpustov. Takšne naravne geofizikalne pojave so primitivna ljudstva, ki so v neolitiku odkrila sveto, imela za fizične manifestacije božanskega numena (božanske volje, veličastva, moči), kar je bilo zlasti pogosto na južnem italskem ozemlju, kot opozarja Sarcone (op. cit.). Vraževerje ljudstva je tem pojavom pripisovalo epidemije in kuge, da bi jih odgnali in omilili, pa so zasnovali božanstvo, ki naj bi vladalo tem nadnaravnim pojavom – boginjo Mefito (glej Pierre Grimal, Enciclopedia dei miti, Garzanti, Milano, 1990). V logiko prvotne religioznosti tako sodi postavitev kultnega objekta na tem kraju, kjer so ljudje izvajali svoje magično-religijske prakse, da bi odgnali zlo in okužbo kuge ali prosili za ozdravljenje.
Mufite v Posti di San Potito ljudska tradicija v Ascoliju šteje za kraj, kjer se je zgodilo mučeništvo mladeniča, ki po Passio ni želel darovati poganskim bogovom pri oltarju, postavljenem v njihovo čast.
Kateri bogovi so bili to natančno, ni mogoče reči. Passio omenja nekatere znane bogove klasičnega panteona, kot sta Jupiter in Apolon, skupaj z neznanim bogom Arpanom, verjetno zaščitnikom bližnje Arpi (danes v bližini Foggie).
Sprejmemo lahko hipotezo Pasquala Rosaria (Dall’Ofanto al Carapelle, ponatis v šestih zvezkih pod uredništvom F. Caprigliona, M. Popolo Libreria ed., Ascoli S., 1989), ki pogosto ponuja izjemne intuicije, ki nas približajo resnici bolj kot dolge in poglobljene študije. Oltar pri Mufite je moral biti posvečen manjšim božanstvom, katerih kult je bil bolj skladen z značilnostmi kraja, kjer so običajno potekale terapevtske in očiščevalne kopeli ter vedeževalske prakse. Najdba starodavnih razvalin na tem mestu je askoljskega zgodovinarja-arheologa (po Pasquale Rosariu je poimenovan lokalni muzej in arheološki park) spodbudila k domnevi, da je odkril kenotaf (prazen grob, posvečen umrlemu, pokopanemu drugje) vedeževalca Kalhanta in svetišče zdravilca Podalirija, sina mitičnega boga medicine Asklepija (Ezculapija). Lokacija kenotafa in svetišča je zelo sporna (glej Rosario, op. cit.; M. Fiore, I culti di Calcante e Podalirio, Torremaggiore, 1965; M. Iafisco, Le origini di San Severo e i templi di Calcante e Podalirio, San Severo, 1966), a če sprejmemo prevladujočo tezo, ki na Garganu vidi sedež svetišča Kalhanta in Podalirija, ni nenavadno domnevati, da so kultni objekti, posvečeni njima, stali tudi drugje, torej tudi v Ascoliju, kjer so verniki in romarji darovali v živalski koži, da bi imeli preroške sanje in ozdravitev bolezni z potapljanjem telesa v blato Mefite (glej P. Grimal, op. cit.).
2. SIMBOLIKA VODE
Da bi razumeli te verske prakse, se ne moremo izogniti simbolni vrednosti, ki so jo starodavni pripisovali vodi in vsemu, kar je z njo povezano. Voda “kot prvobitni tok v mnogih mitih o stvarjenju sveta predstavlja izvir vsake oblike življenja, a je tudi element razkroja in utopitve (pomislimo na vesoljni potop). Na psihološki ravni … je simbol globokih in nezavednih plasti osebnosti. Kot elementarni simbol ima ambivalenten (nasproten) pomen, saj na eni strani daje življenje in plodnost, na drugi pa namiguje na potopitev in propad … Stoječe vode in luže, zlasti jezera z izvirsko vodo, so bile za mnoge kulture bivališča naravnih duhov, siren in vodnih genijev ali vodnih demonov različnih vrst, preroških in pogosto nevarnih. Tudi tu se kaže nasprotujoči pomen, ki ga ima voda v simboliki.
Nekakšen dualistični sistem je predstavljen v krščanskem zakramentu vode, pomešane z vinom; pasivnemu elementu je dodan ‘ogenj’ božanskega, kar namiguje na dvojno naravo Jezusove osebe … V krščanski ikonografiji voda večinoma opravlja funkcijo očiščevalnega elementa, ki v krstu spere madež greha … Dobro je znan pomen, ki ga katoliški svet pripisuje blagoslovljeni vodi. V verski liturgiji je pomembna blagoslovljena voda, še ne pomešana s svetim oljem (krizmo), prav tako aqua benedicta, posvečena ob določenih priložnostih, ki jo verniki nosijo domov, da napolnijo majhne kropilnike na pragu. Služi za oblikovanje znamenja križa z navlaženimi prsti, kar je nekoč spremljal obred brizganja nekaj posvečenih kapljic po prostoru. Po razširjenem mnenju v ljudski religioznosti naj bi kaplje, ki padejo, pomagale ‘ubogim dušam v vicah’ in olajšale neznosno vročino plamenov, ki jih očiščujejo. Široko razširjeno je čaščenje vode, ki privre neposredno iz zemeljskih globin in deluje kot dar podzemnih božanstev, zlasti ko je topla (termalna voda) ali ko ima zaradi mineralnih sestavin terapevtski učinek” (glej Hans Biedermann, Enciclopedia dei simboli, Garzanti, Milano, 1991).
3. PREKRIVANJE KRŠČANSKEGA KULTA
Ta digresija v simboliko nam omogoča, da bolje preučimo in razložimo še en pogost pojav – prekrivanje krščanskega kulta s prejšnjimi poganskimi kulti. Po своеvrstnem zakonu povračila je Potito usmrčen in obglavljen pri oltarju istih poganskih bogov, katerim ni hotel darovati po volji cesarja Antonina, in tam je bil pokopan. Z izvršitvijo in dokončanjem mučeništva kraj doživi nekakšno očiščevalno očiščenje s prelito krvjo kot pričevanje in izpoved vere. Od tistega trenutka kraj postane cilj romanj lokalne krščanske skupnosti, ki hodi molit na grob svojega mučenca – sprva skrivaj zaradi nadaljevanja cesarskih preganjanj, nato pa, ko se ta omilijo in se družba od leta 313 progressively pokristjani, vse bolj svobodno in množično, kar izraža naraščajočo pobožnost, ki nikoli več ne doživi upada ali prekinitve.
Verjetno so na kraju mučeništva stare poganske kultne zgradbe porušili, preimenovali ali nadomestili s krščanskim templjem, postavljenim v čast svetega Potita. Ljudska pobožnost je, domnevno, dolgo imela polno možnost izražanja z zbiranjem vernikov na svetnikovem grobu pod zaščito lokalne cerkve, organizirane pod oblastjo škofa prek priključitve škofiji Ordona od leta 313.
Od takrat kult Potita začne izgubljati lokalni značaj in postaja univerzalen, saj se širi na široko območje od Kampanije do Sicilije: med 4. in 5. stoletjem z ustanovitvijo samostana, posvečenega svetemu Potitu, Neapelj postane središče njegovega kulta. Razmere ostanejo povsem mirne vsaj do leta 633, ko z uničenjem Ordona s strani Bizantincev škofija Ordona in Ascolija postane del metropolitanske škofije Benevento. Premestitev škofije sicer ne prinese prenehanja ali oslabitve kulta Potita, čeprav o tem nimamo pisnih virov. Sled žive pobožnosti najdemo v beneventskem dokumentu iz leta 709 o darovanju zemljišča Romualda opatu samostana sv. Petra, ki stoji ad aquam sancti Petiti (pri vodi svetega Potita).
Medtem postanejo časi za Ascoli, ki je postal bojišče med Langobardi in Bizantinci, težji: mesto doživlja neizogiben proces propadanja, v katerem je ogrožena tudi varnost svetnikovih posmrtnih ostankov, pokopanih na njegovem ozemlju. Leta 774 Arichis podeli nove askoljske zemeljske posesti beneventskemu benediktinskemu samostanu sv. Sofije blizu toka reke Calaggio-Carapelle, v bližini Mefite. Od tu Sicard (818–839) ukaže prenos svetnikovih posmrtnih ostankov v ta samostan, tako da se odtlej njegov kult neločljivo poveže z benediktinci, ki ga razširijo po celotnem italskem ozemlju in zunaj njega. Kakšne ugotovitve nakazuje Sicardov ukaz? Propadanje Ascolija v tistem času je moralo biti skoraj popolno zaradi nenehnih vojaških spopadov na njegovem ozemlju, ki je bilo podvrženo pustošenju, požarom in ropanju; nad njim ni več vladala nobena civilna ali verska oblast. Vojvoda Sicard, v soglasju z beneventskim metropolitom, ki je takrat že neposredno izvajal svojo jurisdikcijo tudi nad Ascolijem, je moral meniti, da svetnikovi posmrtni ostanki, čaščeni po vsem njegovem vojvodstvu, niso več varni pri blatu Mefite in si zaslužijo bolj dostojno mesto v baziliki prestolnice pod varstvom najmočnejšega samostanskega reda tistega časa, zavedajoč se, da gre kljub vsemu za prvega zgodovinsko izpričanega svetega mučenca Daunije.
Kljub prenosu posmrtnih ostankov se je kult svetega Potita ohranil živ v Ascoliju, kjer nikoli ni zamrl in je trajal do danes. Uničenje škofijskega arhiva Ascolija v požaru leta 1567 pod škofom Marcom Landom nam je odvzelo zagotovo zelo pomembne lokalne dokumente. Njihovo izgubo delno blaži ohranitev drugih dokumentov na drugih lokacijah. Dva dragocena pergamenta iz Montevergina iz let 1118 in 1229 pričata o obstoju cerkve sv. Potita v Ascoliju, ki jo je kasneje obnovil škof fra Ferdinando d’Avila (1603–1620) in olepšal mons. Pirro Luigi Castellomata, čeprav po njej ni več sledu in ni mogoče reči, kje je stala. Sklic na ta dva pergamenta je pomemben, saj se umešča v pravo renesanso lokalne askoljske cerkve, ki je leta 1067 z Lupom Protospatom ponovno in dokončno dobila svojega rednega škofa.
IV. SEJEM SVETEGA POTITA
Odločno podcenjena je, po našem mnenju, novica o sejmu sv. Potita 14. januarja 1301, omenjena v poročilu štirih askoljskih županov, poslanem Karlu II. Anžujskemu za reševanje nekaterih davčnih vprašanj. Drugi jo omenjajo le mimogrede, a je zelo pomembna. Obstoj sejma, posvečenega svetniku, namreč poudarja pomembne elemente.
Sejem sv. Potita poteka na dan praznika mučenca, ki je verjetno že takrat veljal za zavetnika mesta. Kot vsak sejem ni nepomemben dogodek, temveč priložnost, ko je celotna mestna skupnost aktivno vključena v dejavnosti z različnimi vidiki: verskimi, civilnimi, kulturnimi, trgovskimi, davčnimi itd. To je okoliščina, ko se mesto iz vseh teh razlogov napolni z ljudmi in romarji, ki prihajajo tudi iz oddaljenih krajev, bodisi iz pobožnosti bodisi zaradi poslov s kupovanjem in prodajo živine, kmetijskih orodij, raznovrstnega blaga; vzpostavljajo se družbene in kulturne povezave med celotnimi skupnostmi.
Datum 14. januar, ki dobi slovesen pomen zaradi sovpadanja z verskim praznikom v čast sv. Potitu, nam ponuja druge pomembne signale: sejem v času pozne zime zagotovo zaključuje cikel podobnih prireditev v celotni okolici. Jesenski in zimski sejmi so služili, ko so bile vse priprave na poljih z oranjem in setvijo žit končane, za prodajo tistega, česar kmetijska gospodarstva (massarie) niso več mogla vzdrževati, torej živine (konj, mul, oslov), ki je ostala neuporabljena, a jo je bilo treba še naprej hraniti; za nakup pa zalog hrane (olje, vino, stročnice, suho sadje, siri, salame), da bi mirno in spokojno preživeli zimske tegobe v osamljenosti kmetij in podeželskih hiš, ki so bile takrat gosto poseljene.
Ob slovesnejših verskih priložnostih so potekala tudi pogajanja o delu: 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, so li padrune (posestniki) sklepali pogodbe z annarule (delavci) za novo kmetijsko leto; na dan Brezmadežne, 8. decembra, ali na sv. Lucijo, 13. decembra, so običajno potekali sejmi.
O usodi in koncu sejma sv. Potita ne vemo ničesar zaradi popolnega pomanjkanja dokumentov. Domnevati moramo, da je datum, preveč pozno v zimski sezoni, povzročal očitne težave s prometom in prevozom peš ali z živalmi in vozovi po prašnih belih cestah, ki so se zaradi dežja ali snega spremenile v blato; prav tako z nastanitvijo za sprejem številnih tujcev, ki so prenočevali v mnogih gostilnah (taverne v narečnem pomenu: prenočišče in zavetišče za ljudi in živali), skupaj s svojimi živalmi, v prostorih brez sledu higienskih storitev in ustreznega ogrevanja. Razumno je domnevati, da je bil zaradi teh razlogov sejem ukinjen ali se je naravno izčrpal in ga je kasneje nadomestil sejem sv. Lucije, ki še danes poteka mesec dni prej.
V. KULT MUČENCA V SODOBNEM OBDOBJU
1. OBNOVA IN POSTOPNO STOPNJEVANJE KULTA
Z prehodom iz temnega srednjeveškega obdobja, ki ovija lik svetnika zaradi pomanjkanja dokumentov in informacij, v sodobno dobo, smo priča postopnemu, neizogibnemu vzponu pomena sv. Potita v cerkvi in civilni skupnosti Ascolija. Kult se krepi, tradicije se utrjujejo, število čudežev in milosti, ki jih Ascolani pripisujejo posredovanju svojega mučenca, narašča. Svetnik je vse bolj dojet kot glavni zavetnik (že pred letom 1873, kot dokazuje Mottola v Patria d’origine del Martire Potito) mesta in škofije, kar cerkvena oblast uradno priznava in mu med drugimi zaščitniki – sv. Leonom, sv. Blažem in sv. Štefanom – dodeljuje primat in posebno mesto.
Stoletja od 16. do 18. so verjetno zlata doba Potita v askoljski cerkvi, saj je svetnik dokončno posvečen v svoji slavi z veličastnimi umetniškimi deli. Že omenjeni sta obnova in kasnejše olepšanje stare cerkve pod škofoma Ferdinandom d’Avilo (1603–1620) in Pirrom Luigijem Castellomato (1648–1657). V dvajsetih in tridesetih letih 17. stoletja je bil zgradjen nov veličasten tempelj, posvečen svetniku, z prihodom Minoritskih bratov reformatorjev sv. Frančiška v Ascoli, ki jih je sprejel škof Francesco della Marra in 14. maja 1623 položil temeljni kamen za samostan in cerkev sv. Potita, ki še danes veličastno delujeta na istoimenskem griču. Kompleks so bratje naselili šele leta 1636. Kronike tistega časa ga opisujejo obdanega z vrtom opatije sv. Marine in opremljenega z vodnjakom sv. Potita, polnim čudežne in zdravilne vode, ki so jo Ascolani z vero in pobožnostjo hodili zajemat zaradi starega ljudskega prepričanja o očiščevalni moči vode. Plošča na ambonu cerkve označuje Potita za glavnega zavetnika mesta in spominja na posvetitev, ki jo je 16. junija 1756 opravil mons. Giuseppe Campanile.
Sveti mučenec je morda v središču dolgotrajnega spora, ki je v 15. stoletju nasprotoval askoljskega škofa drugim frančiškanom, Minoritskim bratom konventualcem, ki so delovali v mestu v svojem samostanu ob vznožju griča Castello, kjer stojijo katedrala, škofovska palača in semenišče. Škof tistega časa, Giacomo, leta 1426 že primicerij sv. Petra, je papežu Martinu V. (1417–1431) zaprosil za samostan in cerkev konventualcev, da bi ju povzdignil v škofovsko palačo in katedralo, saj je stara katedrala sv. Marije del Principio, poškodovana v potresu in osamljena na griču Torre Vecchia (danes grič Pompei), postala težko dostopna za kanonike kapitlja. Spor se je vlekel desetletja, do leta 1455, ko je Kalist III. z bulo odobril zamenjavo, ki jo je predlagal škof Giacomo: cerkev konventualcev sv. Katarine Sienske je postala katedrala pod naslovom Marije Brezmadežne in sv. Leona, z njo povezani samostan pa je bil zamenjan za cerkev sv. Janeza Krstnika in stari samostan benediktink, ki so ju dobili konventualci kot odškodnino.
Posvetitev nove katedrale je potekala pod Jakobovim naslednikom, mons. Giovannijem Antoniom Beccarellijem (1458–1469). Verjetno iz tega dolgega spora izhaja še danes veljavna navada, da kip svetnika, ki ga nosijo v procesiji, ne vstopi v cerkev sv. Potita, temveč se le za nekaj minut ustavi pred vrati v trenutku zbranosti, da bi preprečili, da bi ga frančiškanska družina po stari odvzetosti prevzela (informacija iz ustnih virov). Leta 1656 sta zdravnik Potito Cologno in njegov brat Tomaž, kanonik katedrale, v zahvalo svetemu Potitu, ker ju je skupaj z mnogimi drugimi pobožnimi rešil pred kugo, ki je izbruhnila v kraju, dala izdelati veličastno baročno srebrno podobo (poškodovano v požaru leta 1998, ki je uničil fino izrezljan leseni podstavek petagna, zaradi sveč, ki so jih starejše ženske postavljale iz pobožnosti; srebrni doprsni kip je leta 2001 očistil umetnik z akademije Brera Igino Laghi iz Verone, restavriranje pa je bilo dokončano z izdelavo novega kovinskega podstavka, kar je podobi povrnilo sijaj iz leta 1656). Njen strošek je presegel sedemsto dukatov in je še danes razstavljena v svoji kapeli za čaščenje vernikov. Izdelana je bila v Neaplju leta 1654, kot je razvidno iz notarskega akta z dne 12. januarja 1656, ki ga je sestavil notar Bernardino Cautillo v prisotnosti škofa Pirra Luigija Castellomate. Delo je pristen umetniški mojstrovina, ki slavi Potitovo slavo in moč.
Medtem postane ljudski kult pomemben pojav, zato je praznik svetnika določen na 14. januar, da ne bi sovpadal z osmino Gospodovega razglašenja, z odlokom Svete kongregacije obredov z dne 1. avgusta 1693 na prošnjo škofa Punzija. Kasneje so bile določene tudi norme za praznovanje, ki so zapisane v Statutu katedrale iz leta 1706 in v Odgovorih kapitlja mons. Seni.
2. “BENEFICIJ FAZZINI”
Nedavno je bil odkrit dokument velikega pomena za preučevanje potitovskih tradicij. Gre za preprost cerkveni benefici, posvečen svetemu Potitu in povezan z oltarjem v njegovi cerkvi zunaj obzidja, ki ga je želel duhovnik don Domenico Antonio Fazzini iz Vieste (novica objavljena v Cronache della Cattedrale, št. 5, 18. avgust 1993, Ascoli S. – glej spletno stran: www.nativita.3000.it). Odkritje, ki ga je v Arhivu kapitlja Ascolija naredil kanonik arhivar mons. Antonio Silba, dokumenta, na katerega se je pozabilo, meče novo in razsvetljujočo luč na staro, a prekinjeno tradicijo – procesijo in mašo pri Mefite v Posti di San Potita na dan svetnikovega praznika (danes župnik cerkve sv. Lucije – nove –, don Potito Gallo, na ta dan skupaj z nekaterimi verniki obišče ta kraj za molitev). Ta tradicija, ki je doslej veljala za preprosto izraz ljudske pobožnosti, dobi z beneficiem Fazzinija pravno in zgodovinsko podlago.
Spomin na ta obred je ustno dosegel tudi še živeče generacije, medtem ko so verjetno izumrli vsi očividci njegovega izvajanja (več ustnih virov to potrjuje). Videla je množično udeležbo vernikov, pravo romanje Ascolanov na grob njihovega zavetnika, in morala je biti posebej slovesna, kar lahko sklepamo iz fotografskega dokumenta, ki prikazuje škofa mons. Soo, kako uraduje pod baldahinom sredi množice (fotografski dokument je reproduciran v La patria d’origine del Martire Potito Caprigliona, 1978).
Beneficij Fazzini je pomemben tudi iz drugih vidikov: že leta 1694 priznava primat sv. Potita med zaščitniki mesta in dokumentira obstoj cerkve extra moenia (zunaj obzidja), posvečene svetniku, ki je bila, kot opaža kanonik Silba, četrti askoljski kraj čaščenja Potita skupaj s katedralo, cerkvijo Minoritskih bratov in cerkvijo sv. Janeza Krstnika.
Zaradi pomanjkanja dokumentov ni mogoče natančno določiti lokacije te cerkve zunaj obzidja, a če povežemo benefici Fazzini z letno slovesnostjo pri Mefite, je vsaj legitimno domnevati, da je bil kraj prav Posta di San Potita, kjer Pasquale Rosario trdi, da je konec prejšnjega stoletja videl ostanke starodavnega poganskega oltarja in ruševine zapuščene in uničene krščanske kultne zgradbe.
3. STARI IN NOVI OLTAR V KATEDRALI
Leta 1783 smo priča nenavadnemu dogodku, ki kaže na tako globoko in ukoreninjeno navezanost askoljskega ljudstva na potitovske tradicije, da zavrača in nasprotuje kakršnim koli spremembam ali popravkom, tudi ko jih zaradi dejanskih potreb odredi cerkvena oblast.
Iz tistega leta sta ohranjeni dve pismi iz Arhiva kapitlja Ascolija (navedeni v Mottolovem eseju San Potito Martire di Ascoli Satriano, Foggia, 1992), ki nedvomno označujeta sv. Potita za glavnega zavetnika mesta, ki se ga od nekdaj vsako leto 14. januarja praznuje z največjo slovesnostjo, in poročata o protestih vernikov proti postavitvi novega oltarja za svetnika, da bi olajšali obredno slovesnost v njegovo čast. Gre za altare privilegiatum (privilegiran oltar) v kapeli sv. Potita v transeptu katedrale. Postavil ga je takratni škof Emanuele de Tomasi (1771–1807), saj je stari oltar (v drugi kapeli desne ladje, kjer je vedno razstavljena velika in veličastna slika Gloria di San Potito) veljal za neprimernega za opravljanje svetih obredov, zlasti na dan svetnikovega praznika, ko se je v cerkvi gnetla ogromna množica vernikov. Pismi se pritožujeta nad živahnimi protesti ljudi, ki niso odobravali novosti, ki jo je uvedel škof, in zahtevali, da se sveti obredi po tradiciji izvajajo pri starem oltarju. Da bi pomirili nezadovoljne, je bil dosežen kompromis: srebrni doprsni kip svetnika naj bi na praznik 14. januarja, ko ga v kratki procesiji po cerkvenih ladjah prinesejo iz njegove kapele na osrednji oltar prezbiterija za čaščenje vernikov, obstal pred starim oltarjem.
V tem dogodku se kaže stalna značilnost ljudske religioznosti, ki zahteva nespremenljiv obred po natančni in določeni liturgiji v prepričanju, da vsaka človeška sprememba samodejno nasprotuje božji volji.
4. PRENOS RELIKVIJE IZ TRICARICA
V sodobni dobi kult Ascolanov do sv. Potita dobi zadnji in najpomembnejši zagon pod škofovstvom mons. Antonia Sene (1872–1887) in pridobi večjo in naraščajočo moč tako na verski kot ljudski ravni zaradi podpore pisni in ustni tradiciji, ki z gotovostjo potrjuje in dokončno utrdi primat sv. Potita med zaščitniki mesta, zlasti v primerjavi s sv. Leonom, čigar lik se zdi povsem legendaren.
Ohranitev le ene majhne relikvije (prsta, vdelanega v prsi dragocenega srebrnega doprsnega kipa) je škof Sena štel za premalo za kraj, ki se ponaša s privilegijem svetnikovega mučeništva na svojem ozemlju. Med mesti, ki so še hranila večji del mučenčevih ostankov, je Tricarico (mesto v Bazilikati, provinca Matera, ki časti sv. Potita kot zavetnika in hrani večino njegovih relikvij), kjer so kosti sv. Potita odkrili leta 1506 v cerkvi Presvete Trojice, ki je prešla iz rok benediktincev v roke malteških vitezov.
Mons. Sena je torej prosil in 23. decembra 1873 od škofa Tricarica, Simona Spilotrosa, dobil relikvijo podlakti, ki od takrat počiva v umetniško izdelani srebrni teki v obliki roke, ki blagoslavlja, uliti v Neaplju 14. januarja 1874. Duhovnik jo ponudi za obredni poljub, ki zaključi zavetniški praznik.
Ob koncu stoletja sta kanonika primicerija Potito in Carlo Dente za podporo srebrnemu doprsnemu kipu dala izdelati piramido, prav tako iz srebra, za približno šeststo lir, na kateri ga nosijo v procesiji po načinu, opisanem v Odgovorih kapitlja mons. Seni (1873).
VI. SEJEM “CIUCCIO”
1. LJUDSKA RAZLIČICA
Pridobitev relikvije roke in prisotnost večine svetnikovih relikvij v Tricaricu, kar je ljudstvo štelo za nerazumljivo, sta spodbudila nastanek, razvoj in širjenje pravljice o “ciucciu” sv. Potita (lu cunde lu ciucce Sam Betite – pravljica o oslu sv. Potita), ki jo navajamo v ljudski različici v narečju in v učeni različici, ki jo je objavil Pasquale Rosario.
Narečna različica:
“Nekoč je živel voznik iz Tricarica. Po napornem dnevu dela se je vračal v svoj kraj. Ko je prispel do Mufite, se je moral ustaviti, ker je osel, ki ni več zmogel nositi bisage, polne stvari, spotaknil, padel in si zlomil nogo. Uboga žival ni mogla več hoditi. Nebo se odpri! Voznik se je razjezil in začel preklinjati kot svinja – Madono, Jezusa Kristusa, sv. Potita. A kljub preklinjanju žival ni bila več uporabna in jo je moral, z lepo ali grdo, usmrtiti. Srce ga je bolelo, a jo je vseeno ubil. Preden jo je zakopal pod zemljo, jo je lepo odrla, da bi lahko vsaj prodal kožo in nekaj zaslužil. Naložil je bisago in oslovo kožo na drugo žival in se ponovno odpravil proti svojemu kraju. Po precejšnji poti, o moja Madona, zasliši mrtvega osla, ki zareve. Poln začudenja se obrne in kaj zagleda? Vidi svojega osla brez kože, ki teče in veselo poskakuje. Voznik takoj, ne da bi izgubil minuto, vzame kožo iz bisage in jo znova natakne na osla. Vendar je ne natakne pravilno, natakne jo narobe, z repom naprej in glavo nazaj. Osel, zadovoljen takole, ni hotel iti naprej za nobeno ceno in je začel teči nazaj na kraj, kjer je padel, ter tam kopati z nogami po zemlji. Voznik je začel kopati z njim in med kopanjem se mu je pred očmi prikazalo truplo lepo ohranjenega mladeniča. To je bilo truplo sv. Potita. Jokajoč od veselja ga je voznik lepo očistil, pokleknil, da bi zmolil božje reči, nato položil truplo na osla in ga odnesel v svoj kraj, kjer je za denar vseh vaščanov dal zgraditi lepo cerkev.”
To je celoten prevod besedila. Če potrebujete še kakšno dodatno razlago ali prilagoditev, mi sporočite!
IT
Views: 9
V Bergamu (v Italiji), blaženi Jedrt Katarina Comensoli, devica, ki je ustanovila kongregacijo Redovnic za čaščenje Presvetega Zakramenta in za vzgojo mladine.
V Bagnu [bánju] (v Flamíniji), sveta Ivana, devica, sprejeta v Kamaldulenski red. Zelo je blestela v pokorščini in ponižnosti.
Obe kamaldulski svetnici sta upodobljeni tudi na freski v kamaldulski cerkvi.
Papež Pij VII. (1800-23) jo je 15. aprila 1823 potrdil za blaženo, ko je potrdil njen kult. Njen spominski dan je 16. januar.
V Milanu (v Ligúriji), smrt svetega Dácija (Datius), škofa, ki je pri razpravljanju o treh poglavjih, branil mnenje papeža Vigílija, katerega je spremljal v Carigrad (Konstantinopel), kjer je tudi umrl.
Čeprav ni mogoče ugotoviti, ali je Dacij spremljal papeža na drugem delu potovanja, ki ga je leta 547 vodilo v Konstantinopel, je vseeno gotovo, da je bil Dacij od trenutka, ko se je pojavilo vprašanje treh poglavij, eden najbolj prepričanih nasprotnikov cesarjeve odločitve in se je vsaj od leta 550 do svoje smrti leta 552 skupaj z Vigilijem soočal s trpljenjem in nevarnostmi. Vigilijevo stališče do vprašanja treh poglavij, zlasti v prvem obdobju njegovega bivanja v Konstantinoplu, ni bilo trdno v obsodilnem stališču, temveč je bilo občasno pod vplivom cesarskega dvora ali zahodnih duhovnikov, ki so bili najbolj prepričani zagovorniki obsodbe cesarskega odloka. O Daciju v tem obdobju ni podatkov, zagotovo pa je bil v Konstantinoplu leta 550, ko je skupaj z drugimi škofi sodeloval na kolokviju, na katerem sta se Justinijan in Vigilij odločila sklicati koncil, da bi rešil to vprašanje. Med pripravami na koncil se je Justinijanovo ustrahovanje zagovornikov Treh poglavij močno povečalo, dokler ni cesar v nasprotju z dogovori s papežem dal na vrata cerkva izobesiti πίστεωζ; obsodbo Treh poglavij, ki jo je pozneje spremenil celo v edikt. S tem dejanjem se je začelo najtežje obdobje v odnosih med cesarjem in papežem, obdobje, v katerem pa je Vigilij zavzel izjemno odločno stališče in v katerem je Dacij stal ob strani papežu kot njegov najtesnejši sodelavec ter najzanesljivejši in najbolj veljaven podpornik. Ko je namreč leta 551 cesarska delegacija Vigiliju izročila novi Justinijanov edikt, so se pontifikovim protestom takoj pridružili tudi Dacijevi, ki je izjavil, da govori tudi v imenu škofov iz Galliae, Burgundiae, Spaniae, Liguriae, Aemiliac atque Venetiac, in ponovno potrdil svojo odločitev o izobčenju iz občestva vseh, ki bi edikt podpisali, ker so bila Tri poglavja v nasprotju s sklepi kaldejskega koncila in katoliško vero samo. Toda trdno stališče Dacija in papeža vzhodnih škofov, ki so že podpisali edikt ni uspelo pripraviti do tega, da bi se umaknili, tako da je Vigilij za vse podpisnike pripravil akt izobčenja in akt odstavitve Teodorja Askida, škofa v Cezareji. Placidijeva palača, papeževa rezidenca, ni bila več varna zanj in za njegovo spremstvo: avgusta 551 se je Dacij z desetimi drugimi italijanskimi škofi in dvema Afričanoma zatekel k papežu v cerkev svetih Petra in Pavla blizu palače Hormisda. Vendar niti ta sveti kraj ni mogel zaščititi papeža in njegovega spremstva; 14. avgusta je v cerkev vdrl plebejski pretor in pretepel prelate, ki so skušali braniti Vigilija, ter ga skušal na silo odstraniti s kraja. Papežev odziv in zlasti odziv množice sta preprečila uresničitev načrta. Šele posredovanje Belisarija, starega prijatelja Dacija in papeža, ki ga je poslal Justinijan, da bi Vigiliju zagotovil varnost, če se vrne v Placidijevo palačo, je papeža in Dacija prepričalo, da sta se vrnila v palačo. Kljub njegovim obljubam pa sta bila Dacij in papež še naprej podvržena nenehnemu trpinčenju, medtem ko je Justinijan skušal papeža na Zahodu diskreditirati z lažnimi dokumenti. Placidijeva palača se je spremenila v zapor za Dacija in papeža, tako da je Vigiliju in Daciju v noči med 23. in 24. decembrom 551 uspelo pobegniti in sta po morju prispela v Kalcedon, kjer sta se zatekla v cerkev svete Evfemije. Justinijan je 28. januarja 552 ponovno poslal Belisarija, da bi papeža prepričal, naj se vrne v Konstantinopel. Toda Vigilij ni sprejel cesarjevega predloga in 5. februarja 552 se je odločil, da z neposredno encikliko “Universo populo Dei” objavi vse zlorabe, ki jih je moral trpeti skupaj z Dacijem; po papeževih besedah se slednji kaže kot najpomembnejša osebnost v njegovem spremstvu ter zagotovo njegov najbližji in najvarnejši pomočnik v zadnjih hudih dogodkih. Potem ko je dobil potrebno jamstvo za varnost, je Vigilij poslal Dazia v Carigrad kot svojega predstavnika, da bi razpravljala o verskih problemih. Po tem datumu o Daciju, čigar imena ni več med škofi, ki so leta 553 podpisali Constiturum papeža Vigilija, ni več nobenih novic. Tudi če Victor Tunnense postavi Dacijevo smrt v leto 554, kot upravičeno poudarja Stein, se je ta lahko zgodila šele februarja ali marca 552.
Datum 14. januar, naveden v Katalogu škofov milanske cerkve, torej ne more ustrezati dnevu njegove smrti, ampak se skoraj zagotovo nanaša na datum, ko je bilo telo Dacija, ki je umrl v Kalcedonu ali Konstantinoplu, preneseno v Milano, kjer so ga pokopali v cerkvi svetega Viktorja in kjer je postalo predmet lokalnega češčenja. O ljudski kanonizaciji Dacija vsaj od prve polovice 10. stoletja priča pesnitev De sancto Datio episcopo iz knjige De Christi triumphis apud Italiam Flodoarda iz Reimba. Obstoj te pesnitve dobi posebno vrednost, če upoštevamo, da je Flodoard potrebno gradivo za ta del svojega dela pridobil med potovanjem v Italijo (936-37), kjer je lahko pregledal tudi liturgične knjige, ki so bile tam v uporabi. Dodatno potrditev obstoja češčenja najdemo v koledarju milanske cerkve, ki je bil napisan med letoma 1055 in 1074; praznik svetega Dacija je postavljen na 14. januar. Tako je kot svetnik opisan tudi v besedilu kataloga, posredovanega v Beroldo nuovo (napisan okoli leta 1262-1268). Njegov življenjepis najdemo v Liber notitiae sanctorum Mediolani iz začetka 14. stoletja. Njegova svetost ni vprašljiva niti v 16. stoletju. Isti Michele Sovico, ki je leta 1549 v Ambrozijskem brevirju skrbno pregledal hagiografska branja, ki jih je vseboval, jih veliko izbrisal in kritiziral običaj, da se liturgijo vključujejo zgodbe o apokrifnih svetnikih ali v vsakem primeru nevredne branja v cerkvi, je poskrbel hagiografskih branj za enajst škofov, med njimi tudi za Dacija. Tako je Dacij v Galesinijevi Tabula archiepiscoporum in v novi reviziji (1582) brevirja, ki ju je naročil Karel Borromej, naveden med svetniki ambrozijske škofije. Leta 1583 ga je Galesini skupaj z drugimi milanskimi svetniki vključil v novo izdajo Martyrologium Romanum. Bosca, ki je leta 1695 izdal Martyrologium Mediolanensis Ecclesiae, je v zvezi z Dacijem spomnil, da je njegov pepel skupaj s pepelom nadškofov svetnikov Protasia in Mirocla sveti Karel položil v posebno skrinjo v cerkvi svetega Viktorja. K temu je dodal, da je nekaj let prej, ko je bil Alfonz Litta (umrl 1679) milanski nadškof, na zahtevo toskanskega nadvojvode Cosima II (umrl 1621) prišlo do prenosa njegovih relikvij v cerkev S. Frediano v Pisi. Toda prošnja in podelitev Dacijevih relikvij naj bi se glede na pismo iz Boskovega besedila zgodila med dvema osebama, ki nista bili sodobnici. Očitno protislovje pa je mogoče zlahka odpraviti s predpostavko o nepomembni tiskarski napaki, po kateri bi moral biti veliki vojvoda Toskane Cosimo III (veliki vojvoda od 1670 do 1723), ki je bil med drugim znan po svoji globoki religioznosti. Poleg tega je cerkev sv. Frediano utrpela resno škodo 9. novembra 1675, ko je požar uničil streho. Pri obnovi so bile dodane stranske kapele z novimi oltarji. Zaradi vseh teh opažanj, čeprav je Bosca edini vir za to epizodo Dacijevega češčenja, se zdi, da temu podatku ni mogoče odvzeti nobene vrednosti. Sassi, ki se sklicuje na Bosca, prenos relikvij pripisuje Cosimu II. Prav kontinuiteta Dacijevega češčenja je dodatna potrditev močne navezanosti Milančanov na spomin na tega škofa, ki je bil najprej zagovornik neodvisnosti od gotskega kraljestva, nato pa vztrajen in pogumen nasprotnik samega bizantinskega cesarja pri potrjevanju teološke neodvisnosti zahodne Cerkve. Na simbolno vrednost, ki jo je imel lik Dacija v ambrozijanski škofiji v srednjem veku, kaže tudi vexata quaestio iz Datianovih letopisov. Obstoječe študije niso jasno pokazale, ali je Dacij dejansko napisal Anale o zadevah milanske Cerkve, ki so zdaj izgubljeni, ali pa je njihov obstoj zgolj legendaren.
Glavne točke problema lahko povzamemo po eni strani v Ferraiovih sklepih, po drugi pa v sklepih Fumagallija, Muratorija, Wattenbacha in Bethmanna. Po Ferraiu bi Dacij napisal Anale. Sklicevali bi se na odlomek iz Vita Silverii v Liber pontificalis in na tistega v Historia Romana Paula Deacona, ki je bil prej omenjen v povezavi z resnimi epizodami med lakoto, ki jim je bil Dacij priča. V 11. stoletju je kronist Landulf Seniore trdil, da so Dacijevi Annales osnova za opis najzgodnejšega reda in dogodkov zgodovini Ambrozijanske cerkve. Tudi Ferrai meni, da naj bi jih Landolfò uporabil za celotno prvo knjigo svoje Zgodovine in za del druge ter jih tako prepisal veliko število. V 14. stoletju Galvanus Fiamma pri navajanju virov, ki jih je uporabil za svojo Galvagnano, omenja Chronica Datii, vendar je besedilo, na katerega se sklicuje, dejansko Landolfova Historia, čeprav so po mnenju Ferraia nekateri Dacijevi citati v Chronicon maius, v sami Galvagnani in v Manitolus florum neodvisni od Landolfa in kažejo, da so se v Fiammovem času nekateri rokopisi Letopisov še ohranili. Ferrai okoliščino izgube avtonomne rokopisne tradicije Dacijevega dela pravzaprav identificira z zmago Patarinov, ki naj bi uničili spomin na ta spis, v katerem so se spominjali izvori starodavnih običajev in predpravic milanske cerkve v odnosu do rimske cerkve. Za ohranitev dela Dacijevih letopisov bi se torej morali zahvaliti le Landolfu, vztrajnemu privržencu protipatarinške stranke, ki naj bi se v vsakem primeru v nekaj redkih rokopisih ohranili vsaj do 14. stoletja, ko jih je uporabil Fiamma. Po drugi strani pa je po mnenju Fumagallija, Muratorija in drugih reiatio, omenjen v Liber pontificalis, lahko preprosto pismo ali poročilo, ki ga je Dacij povedal ustno, Landolfovi citati pa bi bili ponaredek, s katerim bi skušal svoji pripovedi dati videz resnice z uporabo starodavnosti in prestiža, s katerima je bil obdan Dacijev spomin. Vendar se zdaj zdi gotovo, da Dacijevih letopisov, če so obstajali, ni mogoče poistovetiti z Historia datiana, kot je to v 19. stoletju storil Biraghi. Leta 1848 je Biraghi pod naslovom Historia datiana objavil sklop besedil, ki se nanašajo na najzgodnejše obdobje milanske cerkve in jih je Muratori že leta 1725 objavil pod naslovom Opusculum de situ civitatis Mediolani. Biraghi je te spise datiral v sredino 6. stoletja in kot škofa, ki je anonimnega pisca spodbudil k sestavi Libellusa, prepoznal Dacija. Menil je namreč, da je delo, ki je nastalo na Dacijev predlog, na koncu pripisano njemu in da so torej ta besedila t. i. relatio, ki ga omenja tudi Pavel Diakon. Toda ta rekonstrukcija je povsem netočna, kot so jasno pokazali Savio, Ferrai in predvsem najnovejši urednik teh spisov Alessandro Colombo.
Morda zaradi prihoda Gotov ali v podporo papežu Vigiliju (537-555) je bil v Konstantinoplu med vrsto dogodkov, ki so pripeljali do petega ekumenskega koncila leta 553, in se vključil v spor glede zapletenega vprašanja „treh poglavij“. Ta so se nanašala na delo in osebnosti Iba iz Edese, Teodorja iz Mopsuestije (Nestorijevega učitelja) in 
Škof Dacij je odpotoval v Konstantinopel, da bi s cesarjem Justinijanom razpravljal o verskih zadevah. Ko je prispel v Korint, je iskal veliko hišo zase in za svoje spremstvo, vendar ni našel ničesar. Nazadnje je daleč stran zagledal lepo in veliko hišo, ki jo je ukazal dati na razpolago. Ko so mu stanovalci povedali, da hišo že več let preganja hudič in da je zato prazna, je Dacij odgovoril, da je čas, da jo prevzame v posest on in njegova družba. Nato je ukazal, naj jo pripravijo, in se neustrašno odpravil naproti staremu sovražniku.
Kriza je sčasoma postala tako velika, da sta se cesar in papež strinjala, da jo je treba rešiti na koncilu. Do junija 552 je bila sklenjena nekakšna sprava, vendar je cesar kljub Vigilijevemu vztrajanju, da bi načrtovani koncil potekal na Siciliji ali v Italiji, 5. maja 553 sklical koncil v Konstantinopel. Obsodil je tri poglavja, šibki in nestanovitni papež pa je kapituliral in 23. februarja 554 podprl obsodbo ter v celoti podprl koncil. Vigilij je bil izpuščen in se je lahko vrnil v Rim,
Po izročilu je bil sveti Fermin škof v Mendeju in naslednik