Rodil se je kot tretji otrok italijanski plemiški družini 21. aprila 1795 v Rimu. Naslednji dan je bil krščen na ime: Vincenzo Luigi Francesso. 16 maja 1818 je bil posvečen v duhovnika in poučeval teologijo. Med epidemijo kolere je živel v nenehni nevarnosti pri delu z bolnimi. Bil je zelo uspešen pri zbiranju sredstev za dobrodelne organizacije in reveže. Ustanavljal je zadruge za delavce, kmetijske šole, posojilnice, sirotišnice in domove za dekleta. Čutil je močan klic, da bi prinesel Kristusa tudi muslimanom. 9. januarja 1835 dobi navdih od Boga za ustanovitev združenja katoliškega apostolata. Okoli sebe je zbral skupino duhovnikov in laikov, da bi sodelovali pri organizaciji duhovne in materialne pomoči potrebnim. (Pallottinci)
6. januarja 1836 novoustanovljeni Pallottinci (duhovniki pallotini), praznujejo prvi praznik Ottavario (Osmina Kristusovega rojstva). To praznovanje naj bi pomagalo ljudem vzpostaviti nujno potrebo po enotnosti in vero, ki je potrebna za ustvarjanje vezi medsebojne ljubezni. Zavzemal se je za ponovno združitev vzhodne in rimske Cerkve, in vrnitev Cerkve v Anglijo.
5. junija 1836 odpre sirotišnico za dekleta – “Hiša ljubezni” na ulici Borgo Sant Agata. Hiša potem postane prva hiša medicinskih sester Pallottines (palotink). 22. januarja 1850 ob 21.45 Vincent Pallotti umre v Rimu s hudo mrzlico, ki jo je verjetno zadobil na hladno deževno noč, ko je dal svoj plašč beraču, ki ga ni imel. Njegovo telo je položeno pod oltar v cerkvi San Salvatore v Ondu.
Za častitljivega božjega služabnika je bil razglašen 24. januarja 1932, od papeža Pija XI (odlok o junaških krepostih).
Za blaženega ga je razglasil papež Pij XII, 22. januarja 1950, za svetnika pa 20. januarja 1963 papež Janez XXIII.
Goduje 22.januarja.
Vir
V Rimu, sveti Vincencij Pallotti, duhovnik, ustanovitelj Družbe katoliškega apostolata, ki je s pisanjem in deli spodbujal vse krščene v Kristusu h poklicanosti, da neutrudno delajo za Cerkev.
Vir
Res je, bil je dober duhovnik. Odlično izobražen, spovednik v Rimskem semenišču in na Urbanovem kolegiju Propaganda Fide ter dejaven v številnih dobrodelnih delih. Toda zakaj ustanavljati »Družbo katoliškega apostolata«, kakor da za to ne bi že obstajale cerkvene ustanove?
Vincenc Pallotti, Rimljan, rojen leta 1795 in posvečen v duhovnika leta 1818, je v cerkvenih krogih naletel na nezaupanje in ovire, ker je, podobno kot le redki drugi (na primer don Nicola Mazza v Veroni), razumel, kaj čas zahteva od katoličanov.
Po vihri francoske revolucije in Napoleonovih vojn so se škofje, duhovniki, redovniki in učenjaki velikodušno posvečali obrambi vere. To je videl in cenil tudi on. Toda menil je, da to ni dovolj, da to ni več dovolj. Pravi problem ni v tem, da bi varovali ogrado verujočih. Ne, zdaj je treba pridobivati nove vernike povsod in podirati ograje. Dodajal je, da je to naloga vseh, kajti vsak posamezni kristjan ima dolžnost varovati vero in jo širiti tam, kjer je še ni ali je ni več.
To je bil načrt za dejavno apostolsko delovanje. Vincenc je spoštoval posebno apostolsko poslanstvo papeža, škofov in duhovščine, vendar je govoril o »katoliškem apostolatu« kot o dolžnosti in pristojnosti vsakega vernika, saj je, kakor je dejal, »Bog vsakemu zapovedal, naj skrbi za večno zveličanje svojega bližnjega«.
Na tej podlagi je leta 1835 nastalo Delo katoliškega apostolata, združenje laikov, katerega »notranji in gonilni del« naj bi bila skupnost duhovnikov. Temu je sledila še ustanovitev redovne skupnosti sester katoliškega apostolata (splošno znanih kot palotinci in palotinke).
Njihov cilj je bil oznanjati Kristusa z besedo, poučevanjem ter deli duhovne in telesne ljubezni do bližnjega.
Papež Gregor XVI. je Delo odobril in v Rimu so vsi zelo cenili don Vincenca. Toda njegova družba apostolata je po dobrem začetku prehajala iz ene ovire v drugo, odobritev njenih pravil pa se je vedno znova odlagala, vse do leta 1904. Vincenc je umrl na glasu svetniškega moža, ki je storil “napako”. “Napako”, ki pa je živela naprej in zaradi nje so bili palotinci ob koncu 20. stoletja še vedno dejavni in polni življenja.
Ta »napaka« je prinesla nov veter v Cerkev, vendar je hkrati upočasnila postopek njegove kanonizacije, saj so pobudo nenehno spremljali nesporazumi in kratkovidnost. Potreben je bil papež Pij XI., da je odpravil pomisleke in nezaupanje ter Vincenca razglasil za »resničnega delavca misijonov« in »previdnega ter dragocenega predhodnika in sodelavca Katoliške akcije«.
Leta 1963 ga je Janez XXIII. razglasil za svetnika. Dve leti pozneje pa je odlok drugega vatikanskega koncila Apostolicam actuositatem slovesno razglasil:
»Laiki prejemajo dolžnost in pravico do apostolata iz same svoje povezanosti s Kristusom, Glavo.«
Tako so besede Vincenca Pallottija po 130 letih znova odmevale v vesoljni Cerkvi, tokrat z glasom Pavla VI. in škofov vsega sveta.
IT
Rodil se je v Rimu 21. aprila 1795 kot sin premožnega trgovca z začimbami Pietra Paola Pallottija in Marije Magdalene De Rossi. Od njegovih devetih bratov in sester jih je pet umrlo v zgodnjem otroštvu. Vincenzo je odraščal pod vplivom pobožnega življenja svojih staršev in je ostal v družinskem stanovanju vse do očetove smrti leta 1837.
Že v mladosti sta se kazala njegovo veliko češčenje Blažene Device Marije in posebno zanimanje za uboge. To je spodbujal duhovni voditelj, ki si ga je izbral pri dvanajstih letih. Ta mu je pomagal tudi v obdobjih hudih duhovnih stisk. Pri petnajstih letih se je odločil, da bo postal duhovnik. Na duhovništvo se je pripravljal na Rimskem kolegiju in univerzi La Sapienza, v duhovnika pa je bil posvečen 16. maja 1818.
Dva meseca pozneje je na univerzi doktoriral in nato deset let poučeval teologijo na Sapienzi. Zatem se je v celoti posvetil pridiganju in duhovnemu vodstvu. Odpovedal se je ugledu akademske kariere in tudi možnosti napredovanja, ki jo je ponujal župnijski sistem. Še pred posvečenjem je v svoj dnevnik zapisal svoje duhovne ideale: »Ne razum, ampak Bog. Ne volja, ampak Bog. Ne duša, ampak Bog […] Ne zemeljske dobrine, ampak Bog. Ne bogastvo, ampak Bog. Ne časti, ampak Bog. Ne odlikovanja, ampak Bog. Ne visoki položaji, ampak Bog. Ne kariera, ampak Bog. Bog vedno in povsod.« Leta 1827 je bil imenovan za duhovnega voditelja rimske univerze. Deloval je tudi kot vizitator in spovednik v različnih rimskih zavodih za študente, ki so se pripravljali na duhovništvo. Z veliko odločnostjo se je trudil služiti vsem in ljudem pristopati jasno in preprosto.
Zavzemal se je za projekte, ki naj bi oživili obrtniška združenja, ter za ustanavljanje šol za mlade delavce v mestu in na podeželju. Leta 1837 je organiziral pomoč ljudem, ki jih je prizadela epidemija kolere. Posebno skrb je posvečal vojakom in zapornikom, njegovi nasveti pa so bili dragoceni tudi škofom, kardinalom in papežem.
Občutljivo je zaznaval spremembe, ki jih je industrijska revolucija prinesla v človeško življenje, in razumel, da je med ljudmi potreben nov način apostolskega delovanja. Zaradi svojega duhovnega poslanstva in dobrodelnih del so ga Rimljani začeli imenovati novi Filip Neri; postal je znan kot »apostol Rima«. Zelo ga je skrbela togost cerkvenih struktur, zlasti razdeljenost in tekmovalnost med škofijsko duhovščino in redovniki ter pasivnost laikov. Leta 1835 ga je njegova preroška intuicija vodila k ustanovitvi Pobožne zveze katoliškega apostolata, skupine duhovnikov in laikov, katere glavni namen je bil obnoviti apostolski duh v Cerkvi.
Vincenzo je v tej zvezi videl »evangeljsko trobento, ki kliče vse, vabi vse in prebuja gorečnost ter ljubezen vseh vernikov, ne glede na njihov stan, izvor ali položaj, da bi služili katoliškemu apostolatu, kakor ga je Kristus ustanovil v Cerkvi«. V tej zvezi je bilo prostora za vse: za moške in ženske, mlade in stare, duhovnike, redovnike in laike. Dobro je razumel, da se bo tako obsežno delo začelo z majhnimi koraki, zato je izkoristil vsako priložnost, ki se mu je ponudila. Uvidel je tudi potrebo po skupini duhovnikov, ki bi se lahko polno posvetili ciljem tega gibanja. Tako je nastala kongregacija Družbe katoliškega apostolata. Ti duhovniki so si prizadevali usklajevati delo škofijske duhovščine in redovnikov, vendar so naleteli na resne ovire.
Posebno nasprotovanje je prišlo od Lyonskega združenja za širjenje vere, ki je trdilo, da palotinci podvajajo njegovo delo. Delovanje kongregacije je bilo za nekaj časa ustavljeno, vendar je Vincenzo položaj pojasnil papežu Gregorju XVI. in ukrep za zatrtje kongregacije je bil preklican. Pozneje je ugotovil, da imajo nekateri škofje pomisleke glede izraza »katoliški apostolat«, ker so menili, da je apostolat pravica samo tistih, ki se lahko sklicujejo na neposredno nasledstvo apostolov. Spor je precej odmeval in leta 1854, štiri leta po Pallottijevi smrti, so ime spremenili v Pobožno družbo misijonov. Prvotno ime so ponovno uvedli šele leta 1947, ko se je spremenilo razumevanje pojmov misijon in apostolat. K temu so prispevala tudi gibanja, kot je bila Katoliška akcija, ki je v Vincenzu prepoznala svojega predhodnika.
Moški ustanovi je sledila še ženska, sprva imenovana Sestre katoliškega apostolata.
Ime so pozneje spremenili v Palotinske misijonarke. Tudi ta red je nastal kot neposreden odgovor na konkretno potrebo: poskrbeti za deklice, ki so leta 1837 med epidemijo kolere ostale sirote. Vincenc je deklice sprejel pod svoje varstvo in jih zaupal skupini zaupanja vrednih gospa. Iz te skupine so naslednje leto nastale Sestre katoliškega apostolata. Vincenzo je postal tesen prijatelj bodočega kardinala Nicholasa Wisemana, ki mu je pred škofovskim posvečenjem zaupal svoje dvome. Vincenzo mu je dal odločilen nasvet: »Vaša ekscelenca, nikoli ne boste našli popolnega miru, ki ga iščete, dokler v Angliji ne boste ustanovili ustanove za misijone v tujih deželah.«
Wiseman je o tem najprej spregovoril Herbertu Vaughanu, ki je nazadnje uresničil ta nasvet in v Mill Hillu ustanovil Misijonsko družbo sv. Jožefa.
Wiseman je pozneje Pallottiju predlagal, naj naveže stik z Johnom Henryjem Newmanom, ki se je nedavno spreobrnil in se v Rimu pripravljal na duhovništvo, ter ga povabi v družbo. Načrt se ni nikoli uresničil, čeprav se je Vincenzo močno zanimal za misijonsko delo v Angliji in navezal stike z londonskim oratorijem. Enega svojih najsposobnejših sodelavcev, Raffaela Melio, ki je postal tudi njegov prvi življenjepisec, je poslal odpreti misijon v Angliji. Druge je poslal, da bi sodelovali s Frederickom Williamom Faberjem pri londonskem oratoriju ter podpirali tamkajšnji sardinski oratorij, italijansko cerkev in župniji Clerkenwell in Greenford. Wiseman je Vincenza trikrat povabil v Anglijo, vendar so ga številne obveznosti v Rimu zadržale doma. Tam je tesno sodeloval tudi z bodočima svetnikoma Gasparejem del Bufalom (28. decembra) in Vincenzom Strambijem (25. septembra).
Vincenzo je bil imenovan za rektorja cerkve Santo Spirito dei Napoletani. S tem imenovanjem so bili zaobiti starejši duhovniki, ki so se zaradi tega užalili, zlasti ker so množice ubogih, ki so se zbirale okoli njega, motile njihovo lagodno življenje. Naslednjih deset let so mu grenili življenje z obrekovanjem in drobnimi preganjanji, ki jih je spodbujala zavist. On pa se je nanje vedno odzival z neomajno ljubeznijo in potrpežljivostjo.
V Rimu je uvedel praznovanje osmine Gospodovega razglašenja. Sklepne slovesnosti leta 1847 se je udeležil tudi novi papež Pij IX. Po besedah takratnega angleškojezičnega časopisa, ki je izhajal v Rimu, je papeževa navzočnost želela »nagraditi Pallottijevo gorečnost in predanost članov katoliškega apostolata za izjemne uspehe, ki so jih dosegli pri misijonih, širjenju vere in dobrodelnem delu med ljudmi«.
To priznanje je bilo izjemno pomembno, saj Družba katoliškega apostolata tedaj še ni imela kanoničnega statusa. Vincenzo je zato zaprosil za njegovo priznanje in obenem podal zelo široko zahtevo, naj se njegovi družbi priznajo vse pravice, ki so bile v različnih obdobjih podeljene redovom in redovnim kongregacijam.
Leta 1847 je bila prošnja sprejeta kljub njenemu izjemnemu obsegu. Naslednje leto je papež Pij IX. Papeški državi podelil ustavo, ki je bila v precejšnji meri demokratična. Toda prvi imenovani predsednik vlade je bil umorjen, ko se je odpravljal na prvo parlamentarno zasedanje.
Revolucija je presenetila Rim, Pij IX. pa je pod krinko pobegnil v Neapelj. Proticerkveno razpoloženje nove Rimske republike je doseglo zaskrbljujoče razsežnosti, zato je Vincenzo presodil, da se je najbolje zateči v Irski kolegij.
Odklonil je vztrajne pozive, naj odpotuje v Anglijo, ter namesto tega poslal vrsto pisem duhovnim in posvetnim voditeljem, redovnikom, izgnanim iz samostanov, in drugim uglednim osebam. V njih je obžaloval zlo, ki ga je videl v svojem času, ter predlagal sklic splošnega cerkvenega koncila. Pij IX. se je leta 1849 s pomočjo francoske vojske vrnil na oblast, Vincenzo pa je že čutil, da se njegovo življenje bliža koncu. Mirno je uredil vse zadeve družbe. Sredi januarja je zbolel za plevritisom, 20. januarja pa je prejel poslednje maziljenje.
Dva dni pozneje je umrl. V prvih desetletjih po njegovi smrti, med letoma 1850 in 1880, se je družba razvijala počasi, predvsem zaradi političnih razmer. Od leta 1900 dalje pa je zrasla na 30 hiš v osmih različnih državah.
Sestre so ustanovile mednarodni misijonski zavod, ki je pozneje dobil ime Misijonarke katoliškega apostolata. Razširile so se v Anglijo, Švico, Poljsko in Združene države Amerike, kjer imajo danes svoje hiše v Virginiji, Marylandu in Michiganu.
Moško kongregacijo sestavljajo duhovniki in laični bratje, ki opravijo dveletni noviciat. Nato obljubijo uboštvo, čistost in pokorščino, pa tudi stanovitnost ter popolno skupno življenje, ne da bi izrekli formalne redovne zaobljube.
Njihovo poslanstvo se uresničuje predvsem z duhovnimi vajami in širjenjem verskih besedil v tisku. Kongregacija ima po svetu več kot 2000 članov. Vincenzo Pallotti je bil preroški glas, ki je prehitel svoj čas. Svetost njegovega osebnega življenja je bila splošno znana že za časa njegovega življenja, prvi koraki za njegovo kanonizacijo pa so bili narejeni v prvih dveh letih po njegovi smrti. Zadržki do Vincenzovih ciljev niso bili povsem odpravljeni, dokler papež Pij XI. ni opredelil Katoliške akcije kot »udeležbe laikov pri hierarhičnem apostolatu Cerkve«.
Papež Pij XII. ga je 22. januarja 1950 razglasil za blaženega. Njegove relikvije so položili v sarkofag iz brona in kristala pod velikim oltarjem cerkve San Salvatore.
Papež Janez XXIII. je leta 1962 o njem dejal: »Ustanovitev Družbe katoliškega apostolata je v Rimu pomenila temeljni kamen Katoliške akcije, kakršno poznamo danes.«
Za svetnika je bil razglašen 20. januarja 1963.
IT
Vincenc Pallotti se je rodil v času velikih pretresov. Dotlej navidez trdni družbeni red ni več veljal, Cerkev in Papeška država pa sta se znašli pod pritiskom razsvetljenstva in francoske revolucije. Mesto Rim je bilo velikanski organizem, v katerem je večina prebivalcev živela v bedi. Že kot otrok je bil Vincenc deležen opore v globoki veri svojih staršev. Kljub šibkemu zdravju mu je bilo omogočeno šolanje. Ob vsej svoji telesni in notranji krhkosti se je čutil nošenega po gotovosti in izkušnji Boga neskončne ljubezni. Pridružil se je tretjemu redu trinitarcev in bil leta 1818 posvečen v duhovnika.
Vincencovo razmišljanje ni ostalo ujeto v ustaljene tirnice tedanje Cerkve. Iz izkušnje Božje ljubezni se je iz zelo zadržanega in skoraj plašnega duhovnika razvil v moža in duhovnika tako širokega duha, da je bilo v njegovem srcu prostora za ves svet. Njegove metode so bile včasih nekoliko nekonvencionalne, vendar so vedno služile istemu cilju. Kot duhovnik je denimo ljudem, ki jih je srečeval, prvi pozdravil s snetim klobukom in jih skušal pritegniti v pogovor. Posvetil se je tudi ženski, ki je brez poguma in življenjske usmeritve tavala po Rimu, ker je v pretirani verski vnemi zapustila svojo družino, zaradi bolezni pa se ni mogla vrniti domov.
Vincenc Pallotti je postal župnik pri zanemarjeni cerkvi Santo Spirito dei Napoletani v Rimu. Pet drugih duhovnikov te župnije, katerih predstojnik je postal, je spletkarilo proti njemu in ga obrekovalo, vendar je vse potrpežljivo prenašal in nazadnje zmagal. Župnija se je vidno spreminjala ter postala duhovno središče Rima. Njegova karizma se je hitro razširila in postal je zelo iskan spovednik ter pridigar. Neutrudno je obiskoval ljudi in jim prihajal naproti kot glasnik Božje ljubezni. Vsem, ki niso imeli upanja, je oče Pallotti naklanjal svojo pozornost, da bi jim pokazal, da so ljubljeni Božji otroci.
Bil je dušni pastir mladih brez cilja in zaposlitve, sirot, bolnikov, vojakov in zapornikov. Kot ljudski misijonar je spoznal, da morajo ob bližajočih se družbenih spremembah v Evropi laiki in duhovniki skupaj opravljati službo oznanjevanja. Zato je okoli sebe zbral sodelavce in leta 1835 ustanovil Združenje katoliškega apostolata. Vsak krščeni človek, vsak človek kot Božja podoba na svojem mestu, naj bi prispeval svoj delež k širjenju vere in ponovnemu razplamtevanju ljubezni.
Iz tega združenja mož in žena vseh stanov je leta 1843 nastala skupnost palotinskih sester, za njo pa še duhovniška in bratska skupnost palotincev. Njihova posebnost je bila, da so v službo oznanjevanja dejavno vključevali tudi laike. Vincenc Pallotti je želel vzpostaviti svetovno mrežo manjših središč, posvečenih evangelizaciji, vendar je njegovo zgodnja smrt preprečila nadaljnji razvoj skupnosti.
V času revolucionarnih uličnih spopadov in zaradi nevoščljivosti v Vatikanu se je njegova skupnost znova zmanjšala na le nekaj članov. Izčrpan od naporov je umrl zaradi pljučnice v hiši ob cerkvi San Salvatore in Onda v Rimu. Pred tem je svojemu plašču odpovedal v prid beraču in se brez njega prehladil med dolgotrajnim spovedovanjem. Njegov grob je v steklenem sarkofagu pod glavnim oltarjem cerkve San Salvatore in Onda.
Šele drugi vatikanski koncil je ponovno prevzel Pallottijevo zamisel, da je apostolat naloga vsakega katoliškega kristjana. Papež Janez Pavel II. je leta 1995 spodbudil na novo oblikovano celotno palotinsko skupnost, naj znova odkrije karizmo svojega ustanovitelja.
Papež Pij XII. ga je 22. januarja 1950 razglasil za blaženega, papež Janez XXIII. pa ga je 20. januarja 1963 med drugim vatikanskim koncilom razglasil za svetnika.
DE
Niz beatifikacij in kanonizacij svetega leta 1950 je odprl rojeni Rimljan, Vincenc Pallotti, njegov dan razglasitve za blaženega pa je sovpadal s stoto obletnico njegove smrti.
Bil je tretji od desetih otrok. Njegova mati je bila Rimljanka, oče pa je izviral iz umbrijskega mesta Norcia in je v Rimu vodil trgovino z živili. Iz družine Pallotti je skozi stoletja izšlo kar pet kardinalov; zadnji med njimi, nečak blaženega Vincenca, je leta 1887 prejel kardinalski škrlat iz rok papeža Leona XIII.
Če danes upravičeno poudarjamo, da so tudi svetniki morali premagovati podobne slabosti kot drugi ljudje, pa vendar ni mogoče zanikati, da so obstajale in še obstajajo duše, ki so zaradi uravnoteženega značaja, dobre vzgoje in izjemno bogatih milosti videti kakor Božji ljubljenci, v katerih želi Stvarnik še posebej jasno odsevati podobo svojega lastnega bitja. Kdo bi mogel vsemogočnemu Gospodu narave in milosti odrekati takšno pravico? Za takšno izbrano dušo pa to hkrati pomeni posebno dolžnost in odgovornost.
Med takšne ljudi nedvomno spada tudi Vincenc Pallotti. Njegov značaj je bil ognjevit in odločen, vendar sta bila zaradi zgleda njegovih staršev in odličnega vodstva župnika cerkve Santa Maria in Trastevere, don Fazzinija, ta darova povsem usmerjena v služenje bližnjemu in gorečnost v molitvi. Največje veselje malega Vincenca je bilo dajati drugim. Več kot enkrat se je odpovedal zajtrku in ostal tešč, samo da bi z dejanjem usmiljenja potešil željo ali lakoto svojega sočutnega srca. Med šolskimi odmori se je namesto k igri pogosto umaknil v kapelo k tihi molitvi. Zato ni presenetljivo, da si je zvesto razvijanje naravnih darov in velikodušno sodelovanje z Božjo milostjo priborilo občudovanja vredno obvladanost samega sebe ter notranjo uravnoteženost v vseh okoliščinah življenja.
Le eno mu je manjkalo. Njegove duhovne vrline niso imele ustreznega spremljevalca v njegovih intelektualnih sposobnostih. Šoli sprva ni bil kos in težko je dohajal zahteve pouka. Zaskrbljena mati je svoje skrbi zaupala nekemu duhovniku, ta pa ji je svetoval, naj z zaupanjem moli k Svetemu Duhu. Pobožna mati je nasvet upoštevala in njene molitve ter molitve njenega podobno čutečega sina so bile uslišane. Kakor po čudežu so se Vincencove umske sposobnosti začele razvijati, tako da je učenje, ki mu je prej predstavljalo veliko težavo, postalo vir veselja.
Pri šestnajstih letih je razmišljal o vstopu h kapucinom, vendar mu je duhovni voditelj zaradi slabega zdravja to odsvetoval. Zato se je odločil, da bo kot škofijski duhovnik delal za Boga in njegovo kraljestvo. Že tedaj je zaobljubil čistost in poslušnost svojemu spovedniku ter si zadal, da nikoli ne bo sprejel višjega cerkvenega dostojanstva.
Dne 16. maja 1818 je prejel duhovniško posvečenje. Naslednji dan je daroval svojo prvo sveto mašo v Frascatiju, kjer so imeli njegovi sorodniki posestvo in kjer je že kot deček zbiral vrstnike ter jih poučeval v verskih resnicah. Nato si je pridobil še doktorat iz teologije in izpopolnil znanje francoščine. Ob tem si je znova zapisal življenjsko geslo: »Bog v vsem in vedno!«
Toda samo študij njegovemu duhovniškemu srcu ni zadostoval. Vznemirjale so ga Kristusove besede:
»Ogenj sem prišel vreč na zemljo in kako želim, da bi že zagorel!« (Lk 12,49)
Pallotti je tako rekoč postal duša študentske kongregacije, ki je imela sedež v rimski cerkvi Santa Maria del Pianto. Tam so ga spoznali nekateri njegovi poznejši sodelavci, pa tudi prihodnji papež Pij IX.
Tedaj še grof Mastai Ferretti je prišel v Rim z željo, da bi bil sprejet v plemiško gardo papeške države, vendar ga zaradi telesne hibe niso sprejeli. Svojo žalost je zaupal don Vincencu, ta pa mu je odgovoril:
»Zaradi tega si ne delajte skrbi. Ne morete biti stražar drugim, toda drugi bodo stražarji vam.«
Ko je pozneje postal papež, se je teh besed še spominjal. Podobni dogodki so se v življenju blaženega moža dogajali večkrat.
Pallotti je pogosto molil:
»Uniči moje življenje in namesto njega postavi svoje!«
Sam je živel to, kar je pisal svojemu prijatelju profesorju Allemandu:
»Navaditi se moramo, da skupaj z dihanjem sprejemamo Boga vase in ga izžarevamo navzven.«
Tako je postal živo Božje orodje in je lahko resnično dejal, da v duhovnem smislu ne živi več on, temveč Kristus v njem. Zdelo se je, da Kristus na njem uresničuje svojo obljubo:
»Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal; še večja bo opravljal.« (Jn 14,12)
Drugače bi bilo težko razložiti vse, kar je Vincenc Pallotti storil. Ni bilo ne telesne ne duševne stiske, h kateri se ne bi sklonil kot usmiljeni Samarijan. Ni hotel nositi le svojega križa, ampak, kolikor je bilo mogoče, tudi križe drugih.
Že kot študent je nekoč v videnju zagledal neskončno procesijo ubogih, preganjanih in trpečih ljudi, ki so vanj uprli pogled. Razširil je roke proti njim in vzkliknil:
»Potolažil vas bom … Vaše trpljenje bom naredil za svoje.«
To je nato resnično uresničeval vse življenje.
Začel je med brezdomci, ki so se vsak večer zbirali v zavetišču Santa Galla. Tam ni skrbel le za njihove telesne potrebe, ampak jim je delil tudi kruh Božje besede. Pred njim so tam delovali že drugi sveti rimski duhovniki: Vincencij Strambi, sveti Gašper del Bufalo in kardinal Carlo Odescalchi.
Hkrati je pridigal po rimskih cerkvah in celo na trgih. Obiskoval je bolnike in umirajoče v bolnišnicah, skrbel za zapornike ter pripravljal na smrt tiste, ki so bili obsojeni na usmrtitev. Osebno je negoval bolnike s kolero in skrbel za zapuščeno mladino. Skratka, postal je »apostol Rima«.
Njegova suhljata in nekoliko sključena postava je bila kmalu znana po vsem mestu. Kadar pa so ljudje želeli poljubiti njegovo duhovniško roko, jim tega ni dovolil, temveč jim je ponudil v poljub podobico Matere Božje, ki jo je vedno nosil skrito v rokavu.
Bil je zelo iskan spovednik in duhovni voditelj. Za nasvet so ga prosili papeži in kardinali, med njimi tudi državni tajnik Gregorja XVI., kardinal Lambruschini. K njemu pa je Bog vodil tudi številne izbrane duše.
Pallotti je zavrnil ponudbo bogate in ugledne rimske župnije San Marco, sprejel pa je župnijo Santo Spirito dei Napoletani v revnejšem predelu ob Via Giulii.
Tam je leta 1835 zapisal molitev, ki v nekaj besedah povzema pot njegove svetosti, pa tudi svetosti vsakega kristjana: pot ponižnosti, samopremagovanja, očiščevanja in utrjevanja v dobrem.
»Moj Bog in moj Gospod, kljub neštetim in nepojmljivim dobrotnostim, ki sem jih prejel od tebe, moreš v meni najti le nehvaležnost in malomarnost pri uporabi tvojih milosti …
Kronaj svojo usmiljenost tako, da vsem ustvarjenim bitjem pokažeš mojo nevrednost in svojo veličino …
Posebej te prosim, da pokličeš katero svojih stvaritev, ki me bo po tvoji volji grajala, prezirala, mučila in poniževala, da bom mogel premagati svoje strasti, predvsem svoj napuh …
in da bi bilo v meni popolnoma uničeno vse zlo, razvito pa vse mogoče dobro, zdaj in vedno.«
Morda se komu takšna molitev zdi pretirana. Toda svetniki globlje od drugih razumejo, da smo pred presvetim Bogom kot padli ljudje sami po sebi nevredni in da je mogoče premagati svoje strasti le z vztrajnim delom na sebi.
Gospod pa je to molitev svojega služabnika uslišal celo bolj, kakor je morda pričakoval. Našli so se ljudje, ki so ga javno žalili in mu grozili, še bolečnejše pa je bilo ravnanje nekaterih njegovih duhovniških sodelavcev v župniji Santo Spirito. Ti so z njim ravnali tako nepojmljivo, da so ga želeli prisiliti k odhodu. On pa je vse sprejemal kot Božjo previdnost in ostajal zvest svojemu načelu:
»Delati dobro, prenašati težave in vztrajati do konca. To je življenje apostolov.«
Njegova gorečnost pa ni bila omejena le na Rim. V srcu je nosil načrt za »Družbo katoliškega apostolata«, katere geslo naj bi bilo:
»Kristusova ljubezen nas priganja.«
Njen cilj je bil: »Širiti vero po vsem svetu, da bi ljudje vedno bolj spoznavali Boga, neskončno Ljubezen, in da bi se v vseh srcih znova razplamtela ljubezen.«
Za ta namen naj bi se uporabljala vsa sredstva: beseda in pisava, molitev in pokora. Sodelovali naj bi ljudje vseh stanov.
Obetavni začetki so vzbudili zavist in nasprotovanje, kar je privedlo celo do začasne prepovedi družbe. Toda Božja dela ne propadejo zaradi nasprotovanja; ravno nasprotno, pogosto obrodijo še bogatejše sadove.
Pallotti je svoji družbi za temeljno pravilo dal:
»Ljubezen do Boga je sveta vez, v kateri sta zajeti vsaka dolžnost in vsaka zapoved. Kdor resnično ljubi, je čist, ubožen in pokoren … kajti ljubezen nikoli ne mine.«
Leta 1948 je skupnost znova smela uporabljati prvotno ime »Katoliški apostolat«, ki ga je morala leta 1854 zamenjati z imenom »Pobožna misijonska družba«.
Podoba Vincenca Pallottija pa ne bi bila popolna, če ne bi omenili še njegove globoke marijanske pobožnosti. Pogosto je ponavljal: »Vse izročimo v Marijine roke!«
Kako zelo je bil povezan z nebeško Materjo, kaže zapis v njegovem dnevniku, kjer o sebi govori v tretji osebi:
»Velika Mati usmiljenja je v svoji dobroti blagovolila skleniti duhovno zaročno zvezo z najnevrednejšim izmed svojih služabnikov. Kot dar mu daje to, kar je njeno: omogoča mu, da spozna njenega Sina. Kot Nevesta Svetega Duha pa se je zavezala, da ga bo po moči tega Duha popolnoma preoblikovala.«
Zato je lahko vzkliknil: »Nebesa so polna Marijinih usmiljenj … Na veke bom slavil Marijino usmiljenje.«
Njegov čas je prišel, še preden je dopolnil petinpetdeset let. V revolucionarnem letu 1848 je zaman svaril papeževega ministra Pellegrina Rossija, ki so ga revolucionarji kmalu zatem res umorili. Po begu papeža Pija IX. v Gaeto tudi Pallotti v Rimu ni bil več varen in se je moral skrivati do julija 1849.
Avgusta istega leta ga je obiskal prijatelj pater Clausi in mu dejal:
»Vincenc, zapusti ta umazani svet. Kaj bi še počel tukaj? Jaz odhajam. Toda čez en mesec se bova znova srečala tam zgoraj.«
Pater Clausi je res umrl 20. decembra 1849. Točno mesec dni pozneje, 22. januarja 1850, mu je sledil njegov prijatelj in duhovni voditelj Vincenc Pallotti.
Dan pred smrtjo je še sporočil Elizabeti Sanna:
»Jutri je praznik zaroke presvete Device. Kako veličasten praznik bo to v nebesih!«
Ona pa je odgovorila:
»Povejte don Vincencu, da sem razumela.«
Njegovi učenci in sobratje so ga na predvečer smrti zaskrbljeno vprašali:
»Kaj bo z delom katoliškega apostolata?«
Bolnik je mirno odgovoril:
»Živelo bo in Bog ga bo blagoslovil.«
Njegove zadnje besede so bile:
»Pustite me oditi tja, kamor hoče Bog! Pustite me oditi!«
In Bog ga je hotel imeti pri sebi v nebesih ter ga poveličati tudi na zemlji.
DE
Ta sveti Božji služabnik si že zaradi svojih izjemnih kreposti in goreče dejavnosti za Kristusovo sveto stvar zasluži, da ga poznajo vsi katoličani. Posebej nam Nemcem ne sme biti vseeno zanj, saj so številni rojaki, predvsem južni Nemci, pa tudi Avstrijci in nemško govoreči Švicarji, vstopili v misijonsko družbo, ki jo je ustanovil, ter se v naši nekdanji koloniji Kamerun posvečali širjenju vere.
Vincenc Pallotti, sin bogatega rimskega trgovca, je imel neprecenljivo srečo, da je njegovo mladost varovalo zgledno krščansko starševstvo. Njegov oče je vsak dan poslušal dve sveti maši in vsakih osem dni prejemal zakramente. Materina pobožnost pa je bila še globlja in bolj notranja. Izredno skrbna vzgoja, ki sta jo namenila svojim desetim otrokom, je bila pri Vincencu poplačana s posebnimi Božjimi milostmi. Kako bi si sicer razlagali jasen vpliv milosti Svetega Duha, ko o otroku, pri katerem se je razum šele začel razvijati, poslušamo reči, ki so zanesljivo izpričane in bi pri odraslem človeku vzbujale upravičeno osuplost?
Vincenčeva pobožnost je bila povsem izredna. Njegova bojazen pred najmanjšim grehom, posebej pred vsem, kar bi lahko omadeževalo lilijasto čistost sramežljivosti, je bila izjemno tenkočutna. Da bi premagal slaba nagnjenja, je že v zgodnji mladosti strogo krotil svoje telo: spal je na tleh in se bičal do krvi, kar je prestrašilo celo njegova dobra in požrtvovalna starša. Njegova ljubezen do bližnjega ni poznala meja. Ubogim ni razdeljeval le hrane, ki jo je prihranil pri obrokih, temveč jim je pogosto podarjal tudi svoje čevlje, obleko in celo posteljo.
Če komu morda ne bi bilo mogoče visoko prištevati tako hvalevredne radodarnosti bogatemu trgovčevemu sinu, kdo bi še mogel dvomiti o njegovi izredni svetosti in redki samoodpovedi, ko sliši, da je kot deček in študent znal zamolčati tisto, s čimer se njegovi vrstniki navadno ponašajo in kar jih navdaja s ponosom? Vincenc namreč o priznanjih, ki jih je prejemal na rimskem kolegiju, ni govoril niti svojim staršem; nagradne medalje je prodajal, izkupiček pa razdajal revežem.
Da je mladenič, ki je tako resno stremel k najvišji popolnosti, svoje misli usmeril k duhovništvu, ni nič presenetljivega. Dolgo je razmišljal, da bi postal kapucin. Tudi pozneje je kot svetni duhovnik živel strogo življenje revnega sina svetega očeta Frančiška: spolnjeval je redovna pravila in poste ter nekaj nočnih ur, ki si jih je namenil za počitek, prespal v oblačilu tega reda na trdih tleh.
Nebeške sreče, ki ga je preplavila ob duhovniškem posvečenju 16. maja 1818, in vedno nove radosti, ki jo je doživljal pri vsakodnevnem obhajanju svete maše, ni mogoče opisati s človeškimi besedami. Iz globokega spoštovanja do Najsvetejšega je verjel, da mora vsako jutro svojo že tako čisto dušo še dodatno okrasiti s skesano spovedjo ter jo napraviti še bolj brezmadežno. Notranji ogenj njegove pobožnosti se je odseval v rdečici njegovega obraza; pogosto so mu po licih tekle solze. Mnogi so ga med sveto mašo videli lebdeti nad tlemi. Med pričami tega pojava je bil tudi poznejši zelo čaščeni regensburški škof Ignacij von Senestrey, ki je kot študent rimskega kolegija častitljivemu Pallottiju stregel pri maši.
Kot zasebni duhovnik se je sprva še naprej posvečal študiju, doktoriral iz filozofije in teologije ter nato postal profesor dogmatike na Gregorijanski univerzi. Visoke časti, ki so mu bile ponujene, je ponižno odklanjal. Kjer koli pa se je ponudila priložnost za apostolsko delo, se je takoj odzval. Da bi sledil goreči vnemi za zveličanje duš, se je po desetih letih celo odpovedal profesorskemu mestu.
Sloves od Boga obdarjenega spovednika in duhovnega voditelja ga je nato cele dneve zadrževal v spovednici. Ko se je končno vrnil domov, je njegovo sobo že obdajala množica ljudi vseh stanov, ki so iskali njegov nasvet v duhovnih zadevah. Kot voditelj duhovnih vaj, ljudski misijonar in prepričljiv pridigar na javnih krajih po mestu je razvil tako marljivo in rodovitno dejavnost, da v vsem Rimu ni bilo bolj znanega imena kot ime očeta Pallottija.
Med njegove najtesnejše prijatelje so sodili ugledni možje, kot so kardinal Karel knez Odescalchi, ki se je pozneje odpovedal vsem častem in kot jezuit umrl na glasu svetosti, državni tajnik kardinal Lambruschini, blaženi Gašpar del Bufalo in predvsem častitljivi Bernard Marija Clausi iz reda svetega Frančiška Pavelskega († 20. december 1849, proslavljen s čudeži).
Častitljivega Božjega služabnika je že dolgo bolelo, da je toliko ljudstev še vedno životarilo v zmoti in neveri. Pogosto je goreče prosil Gospoda žetve, naj pošlje novih delavcev v svoj vinograd. Tedaj mu je Bog dal spoznati, da je sam poklican ustanoviti trajen apostolat.
januarja 1835 je bil Božji služabnik po sveti maši po posebnem videnju razsvetljen, naj ustanovi novo skupnost. Pred tem je že ustanovil združenje za širjenje dobre verske literature, ki je neprestano pridobivalo nove člane. Te je zdaj s trdnejšo organizacijo postavil v službo velikega apostolskega dela. Že istega leta je po posredovanju kardinala vikarja Odescalchija za svojo »Družbo katoliškega apostolata«, ki jo je izročil posebnemu varstvu Marije, Brezmadežno spočete in Kraljice apostolov, prejel cerkveno odobritev papeža Gregorja XVI.
Privilegije, podeljene tej družbi, je leta 1847 potrdil in razširil Pij IX.; skupnost je takrat sprejela ime »Pobožna misijonska družba«, njena pravila pa je dokončno odobril šele Pij X. leta 1904. Njen namen je bil prebujati vero in ljubezen med katoličani ter ju širiti med neverniki in tistimi, ki živijo v zmoti.
Njeni člani ne dajejo redovnih zaobljub, temveč posebne obljube, predvsem obljubo vztrajanja v skupnosti. Prvi razred sestavljajo pravi palotinci: duhovniki, ki živijo v skupnosti in jim pomagajo redovni bratje laiki. Drugi razred tvorijo palotinske sestre, ki živijo po istem pravilu in pripadajo tretjemu redu svetega Frančiška. Tretji razred pa predstavljajo tako imenovani agregirani člani oziroma pridruženi sodelavci, bratovščina, ki se ji lahko pridruži vsakdo, ki želi delo katoliškega apostolata podpirati z molitvijo in miloščino.
Leta 1892 je pater Max Kugelmann iz Bobingena pri Augsburgu uvedel palotince v Nemčijo, kjer imajo danes misijonske hiše v Limburgu na Lahni, Ehrenbreitsteinu in Vallendarju ob Renu.
Vpliv Božjega služabnika je postajal vedno večji. Ljudje so se k njemu zatekali v vseh zadevah. Iz sočutja do materialne bede revnejšega prebivalstva je ustanavljal stanovska združenja za različne poklice, kmetijske šole in podeželske hranilnice.
Temu gorečemu, za blagor ljudstva skrbnemu in nesebičnemu duhovniku so prostozidarski revolucionarji leta 1848 stregli po življenju. Vendar se je rešil, ker se je pravočasno skril. Ob njegovi smrti 22. januarja 1850 so vsi dobri ljudje žalovali za njim kot za največjim dobrotnikom mesta.
Telo pokojnega je izžarevalo očarljiv vonj, ki je ves mesec napolnjeval njegovo sobo. Čudežem njegovega življenja so sledili še številnejši čudeži po smrti.
Duhovni voditelj naj posnema zgled Jakoba, ki je svoje potovanje prilagajal koraku svojih malih otrok in celo koraku svojih jagnjet (sv. Frančišek Saleški).
DE
Minilo je 203 let od duhovniškega posvečenja našega ljubljenega ustanovitelja. Star je bil komaj 23 let, pa je že živel v globoki in intenzivni povezanosti s svojim Gospodom ter mu je želel izročiti v službo vse, kar je bil in kar je imel. Dobro je, da vsi znova preberemo nekaj njegovih misli iz knjige Od niča do Vsega in tako bolje razumemo Vincencijevo ganjenost in hvaležnost do Boga.
Pater Amoroso SAC piše:
Vincenc na predvečer svojega posvečenja moli: »Ti, moj Bog, ki si me ljubil in me pritegnil k sebi, vodi me v vsaki moji misli, besedi in dejanju.«
Nato njegova molitev dobi širok, skoraj vesoljni razmah:
»Moj Bog, čeprav sem pred teboj sama nevrednost, ti skupaj z vsem nebeškim zborom, z božanskim Odrešenikom in z vsemi stvarmi darujem predragoceno kri Jezusa Kristusa, njegovo presveto življenje in njegove neskončne zasluge v zadoščenje za moje grehe in za grehe vsega sveta, v odkup za vse zlo, ki sva ga storila jaz in ves svet, da bi bilo preprečeno vse prihodnje zlo, da bi bilo nadomeščeno vse dobro, ki sem ga jaz in so ga drugi opustili, da bi se v meni in v vseh uresničilo popolno življenje Jezusa Kristusa in da bi živeli življenje v ljubezni do Boga« (OO CC X, 136).
16. maja 1818 je Vincenc v baziliki svetega Janeza v Lateranu postal duhovnik. Skoraj ga vidimo, kako se vrača domov, ves zatopljen vase, slep in gluh za svet okoli sebe, kako se zapre v svojo sobo, pade na kolena in moli:
»Če bi mi bilo dovoljeno poljubiti zemljo, po kateri je hodil duhovnik, in bi bila ta milost nagrada za nešteta dobra dela, menim, da bi bila ta dela poplačana na zares veličasten način. Kaj naj bi rekel, če bi mi bilo dovoljeno poljubiti njegovo roko? In kaj naj rečem ob misli, da se je neskončna dobrota našega Boga, Očeta, ki nas ljubi bolj, kakor si moremo predstavljati, blagovolila mene povzdigniti v najvzvišenejše duhovniško dostojanstvo? O Bog, ničesar ne razumem! Molk, molk, ponižnost, nič, vse, vse!« (OO CC X, 147-148).
Zunanji znaki njegovega notranjega doživljanja med obhajanjem svete maše so bili očitni. Nekateri so videli, kako mu je obraz žarel, drugi so ga videli nekoliko privzdignjenega nad stopnico oltarja, spet drugi zamaknjenega z očmi, uprtimi v posvečeno hostijo. Nekateri so opazili posebno blagost v njegovem glasu pri branju evangelija, drugi pa izredno ponižnost v besedah »Gospod, nisem vreden«, ki jih je izgovoril celo štirikrat. Kako globoko je duhovniško dostojanstvo napolnjevalo njegovo dušo, kaže tudi njegovo delo Mesec maj za duhovnike, v katerem je osrednja tema prav dostojanstvo duhovništva.
Pater Amoroso pa v knjigi Pesnitev neskončne ljubezni na str. 38 zapiše:
»Rekel bi, da se je don Vincenc po posvečenju čutil predvsem duhovnika Božje ljubezni. Skoraj ga slišim govoriti: ‘Hvala, ti si mene ljubil prvi in ljubil si me preveč. Postal si kakor jaz, umrl si zame, mene pa si naredil podobnega sebi. Velik si. Dal si mi velike stvari. Dal si mi največjo stvar, kajti dal si mi samega sebe. Postal si moj, ves moj, in vesel si, da te imenujem svojega. Moj Oče, moj Ženin, moj Prijatelj, moje vse, vse moje. O, kako velika je tvoja ljubezen! O, kako sladka in brezmejna je tvoja usmiljenost!’«
IT
Vincenzo Pallotti se je rodil v Rimu 21. aprila 1795 kot tretji od desetih otrok.
V duhovnika je bil posvečen 16. maja 1818 v baziliki sv. Janeza v Lateranu.
Pripadal je rimski duhovščini. Bil je torej rimski duhovnik, ki se je v prvi polovici 19. stoletja med duhovniki odlikoval po svoji intelektualni in duhovni izobrazbi. Bil je zgled dobrega pastirja, ki je vodil in branil vernike v času, ko je vera slabela. Predvsem pa se je v zgodovino Cerkve zapisal s svojimi pobudami za spodbujanje duhovne in pastoralne vzgoje rimskih duhovnikov.
Dobro je poznal duhovniško življenje in bil prepričan, da sta temelj svetosti duhovnikov in njihovega pastoralnega delovanja dobra izobrazba in vzgoja. Zato so že od začetka njegove duhovniške službe opažali njegovo veliko skrb za nenehno prenovo življenja duhovščine.
Služba duhovnega voditelja je še okrepila njegovo prepričanje, da je potrebna poglobljena duhovniška formacija, zlasti misijonska. Kakšna naj bi bila duhovna vzgoja, pove naslednji zapis: »Da bi gojence pripravili, da bi postali pravi misijonarji med neverniki, jih je treba vzgajati v praksi, ki jo je pokazal Jezus Kristus: ›Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj‹ (Mt 16,24)« (Zbrana dela, XI, str. 449).
V spisih Vincencija Pallottija se nenehno ponavlja misel, da si mora duhovnik osebno prizadevati za rast skozi vse življenje. Pallotti je bil prepričan, da obstaja notranja povezanost med duhovno rastjo, študijem in apostolsko zavzetostjo. V zvezi s tem je vredno pozornosti njegovo besedilo o dolžnosti vseh duhovnikov, da »napredujejo v svetosti in se izobražujejo« (prim. prav tam, II, str. 81–86). Pallotti je naštel področja, na katerih se je treba izobraževati in si nenehno prizadevati za poglabljanje znanja: Sveto pismo, cerkvena zgodovina, dogmatična in fundamentalna teologija, zakramentalna teologija, bogoslužje in moralna teologija. Temeljni cilj tega nenehnega izobraževanja je Pallotti izrazil takole: »Da ne bi nazadovali, temveč vedno živeli v čim popolnejšem posnemanju življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa ter tako učinkovito sodelovali pri delih, ki prispevajo k njegovi večji slavi in večjemu posvečenju duš« (prav tam, VII, str. 63–64).
Vincenzo Pallotti je leta 1839 začel v cerkvi Santo Spirito dei Napoletani v ulici Via Giulia skupaj z rimskimi duhovniki, tako škofijskimi kot redovnimi, obhajati šmarnice. V ozadju sta bili njegova marijanska pobožnost in želja, da bi globlje nagovoril srca vseh vernikov. Ob tem je treba omeniti, da je Pallotti leta 1833 pripravil besedilo za šmarnično pobožnost v treh različicah: za posvečene osebe, vernike in duhovnike. Rimski duhovniki so se na njegovo povabilo, naj skupaj obhajajo šmarnice v cerkvi Santo Spirito dei Napoletani, odzvali z dejavno udeležbo. Izrazili so željo, da bi se na istem kraju redno srečevali tudi med letom. Tako se je porodila zamisel o tedenskih srečanjih duhovnikov, ki so v tej cerkvi potekala od leta 1839.
Prvo tedensko srečanje duhovnikov je bilo 6. junija 1839, na prvi četrtek v mesecu. Od takrat se je rimska duhovščina vsak četrtek popoldne zbirala v cerkvi Svetega Duha v ulici Via Giulia. Udeleževali so se jih škofijski in redovni duhovniki, monsinjorji, teologi, svetovalci papeških ustanov in tudi nekateri škofje. Po Pallottijevi zaslugi so bila srečanja namenjena prenovi duhovnega življenja in posodabljanju pastoralnega znanja. Pri tej pobudi se je Pallotti zgledoval po zamisli svetega Vincencija Pavelskega, ki si je prizadeval za redna srečanja duhovnikov, namenjena njihovi pastoralni pripravi. Na teh srečanjih so predstavili moralni ali bogoslužni primer, ga analizirali in poiskali ustrezne rešitve.
Vincenzo Pallotti je bil globoko prepričan, da se mora vsak duhovnik čutiti odgovornega za lastno izobraževanje in biti pripravljen sprejemati predloge drugih. Duhovnik se mora izobraževati, da bi duhovno rasel. Poleg tega napredek znanosti in spremembe v svetu zahtevajo nenehno posodabljanje našega znanja, da bi lahko učinkovito delovali. To je življenjska nujnost. Posebej presenetljiva pa je duhovna motivacija, ki jo je poudarjal Pallotti: izobraževati se moramo zato, da bi posnemali Jezusa Kristusa. To je trden kristološki temelj duhovniške formacije.
IT
Kot je izjavil Pij XI., ki je svetega Vincencija Pallottija imenoval »predhodni ustanovitelj« Katoliške akcije, je ta na področju apostolskih zamisli prehitel svoj čas za celo stoletje. V svetu, ki je vsako obliko dejavnega apostolata imel za lastno in izključno področje duhovščine, je sveti Vincencij zasnoval trojni program: sodelovanje vseh katoličanov pri apostolatu med pogani; sodelovanje vseh katoličanov pri utrjevanju in poglabljanju vere med tistimi, ki so jo že imeli; ter sodelovanje vseh katoličanov pri delih usmiljenja, tako duhovnih kot telesnih. Prispevek svetega Vincencija k uresničevanju tega programa je bil najprej njegovo lastno življenje. Drugič, širjenje njegovih zamisli in prizadevanj. Nazadnje pa ustanovitev skupnosti duhovnikov in bratov laikov, ki so živeli v skupnosti brez redovnih zaobljub; pri njihovem delu so jim pomagali ženski inštitut ter kleriki in laiki, pridruženi ustanovi. Vincencij je to organizacijo imenoval »Družba katoliškega apostolata« (pozneje ji je Sveti sedež spremenil ime v »Pobožna družba misijonov«, leta 1947 pa je bilo ponovno uvedeno prvotno ime. Kljub temu jih ljudje še danes navadno imenujejo »palotinci«).
Vincencij Pallotti se je rodil leta 1795 v Rimu. Njegov oče je bil premožen trgovec. Poklicanost v duhovništvo se je pri Vincenciju pokazala že zelo zgodaj. Njegovi začetki v šoli niso bili posebno obetavni. Njegov učitelj, pater Ferrari, je govoril: »Vincencij je pomanjšani svetnik, vendar ima oslovsko glavo.« Sčasoma pa se je njegov talent razvil in bil je posvečen v duhovnika, ko je imel komaj triindvajset let. Kmalu nato je dosegel doktorat iz teologije in postal pomožni profesor na univerzi La Sapienza. Prijateljstvo s svetim Gašperjem del Bufalom je še povečalo njegov apostolski zagon, zato se je kmalu odpovedal profesorskemu mestu, da bi se v celoti posvetil dejavni pastoralni službi.
Vincencijev sloves spovednika se je hitro razširil. To službo je opravljal v več rimskih semeniščih in kolegijih, med drugim v Škotskem, Irskem in Angleškem kolegiju, kjer se je tesno spoprijateljil z rektorjem Nikolajem Wisemanom. Vendar pa duhovnik ni bil pri vseh enako priljubljen. Ko so ga imenovali na službeno mesto v neapeljski cerkvi v Rimu, je naletel na neverjeten odpor dela duhovščine. Še bolj presenetljivo je, da je to nasprotovanje trajalo kar deset let, preden so pristojne oblasti spoznale, kaj se dogaja, in naredile konec pohujšanju. Najneusmiljenejši Vincencijev nasprotnik, prvi vikar te cerkve, je živel dovolj dolgo, da je med postopkom za njegovo beatifikacijo pričal v njegovo korist. »Pater Pallotti nikoli ni dal niti najmanjšega razloga za slabo ravnanje, ki ga je moral prenašati,« je izjavil vikar. »Meni osebno je vedno izkazoval največje spoštovanje; vselej je snel pokrivalo, kadar mi je govoril, in večkrat mi je skušal poljubiti roko.«
Svoje delo za spreobrnjenje ljudi in za socialno pravičnost je sveti Vincencij začel s skupino duhovnikov in laikov. Iz tega jedra je leta 1835 dokončno nastala Družba katoliškega apostolata. Ustanovitelj je nekemu mlademu profesorju pisal: »Vi niste ustvarjeni za molk in strogosti trapistov ali puščavnikov. Posvečujte se sredi sveta, v družbenem življenju, pri svojem delu, v počitku, pri profesorskih dolžnostih in v stikih s cestninarji in grešniki. Svetost pomeni preprosto to, da vedno in povsod izpolnjujemo Božjo voljo.«
Vincencij je ustanavljal šole za čevljarje, krojače, prometne delavce, mizarje in prodajalce zelenjave, da bi dopolnili svojo izobrazbo in razvili ponos na svoje delo. Prav tako je organiziral večerne tečaje za mlade delavce ter ustanovil inštitut za izboljšanje metod kmetovanja. Vse to pa ga ni odvrnilo od globljega vidika njegovega poslanstva. Leta 1836 je uvedel običaj, da se je vsak dan v osmini Gospodovega razglašenja obhajala sveta maša po drugem obredu, zlasti z namenom molitve za ponovno združitev vzhodnih ločenih kristjanov z Rimom. Leta 1847 se je ta praksa ustalila v cerkvi Sant’Andrea della Valle in se tam ohranila vse do danes.
Upravičeno so rekli, da je Rim v svetem Vincenciju Pallottiju dobil drugega svetega Filipa Nerija. Kolikokrat se je svetnik vrnil domov napol gol, potem ko je svoja oblačila podaril revežem! Koliko grešnikov je bilo po njegovi zaslugi spravljenih z Bogom! Ob neki priložnosti se je celo preoblekel v žensko, da bi obiskal bolnika, ki je prisegel, da bo ubil prvega duhovnika, ki bi se mu približal. Njegov sloves izganjalca hudih duhov je bil zelo velik. Imel naj bi dar branja v srcih in napovedovanja prihodnosti, bolnike pa je ozdravljal z blagoslovom ali zgolj z besedo spodbude. Po besedah Pija XI. je sveti Vincencij Pallotti predvidel vse, kar zadeva Katoliško akcijo, celo njeno ime. Kardinal Pellegrinetti pa je dodal: »Storil je vse, kar je mogel, celo veliko tega, česar po človeško gledano ni mogel.«
Sveti Vincencij je umrl star petinpetdeset let, 22. januarja 1850. Morda se je prehladil in je prehlad prešel v plevritis, ker je pred dolgo službo v mrzli spovednici svoj plašč podaril nekomu v stiski. Ko so mu prinesli popotnico, je razširil roke in zašepetal: »Jezus, blagoslovi kongregacijo z blagoslovom dobrote, z blagoslovom modrosti …« Moči so ga zapustile, preden je mogel dokončati stavek: »… z blagoslovom moči.« Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za blaženega, Janez XXIII. pa ga je leta 1963 med drugim vatikanskim koncilom prištel med svetnike.
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 32