Zavetnik Bavarske, vinogradnikov, tkalcev, ujetnikov, vinskih trt, drugi zavetnik škofije Linz
Atributi: romar s palico
Imena: Severij, Severina
Rimska provinca Norik, dežela ob Donavi med Passauom in Dunajem, je bila na prehodu iz četrtega v peto stoletje v brezupnem vojaškem in političnem položaju. Po smrti hunskega kralja Atile so trume različnih narodov divjale po pokrajinah ob Donavi. Germanski rodovi so prodirali na jug, rimske čete so se umikale. Državna oblast je razpadala, prišleki pa so ropali in pustošili po deželi, ustrahovali ljudi in širili revščino ter brezup. Take razmere je našel sv. Severin, ko je okoli leta 453 prišel v Norik. Zapustil je svoj rod in domovino ter sledil božjemu klicu in šel v samoto. Ni bil apostol v pravem pomenu besede, saj je v Noriku že našel lepo razvito versko življenje in urejeno cerkveno organizacijo; med ljudstvom pa je bilo kljub temu še najti ostanke poganstva. Evangelij je sveti Severin oznanjal predvsem s svojim karitativnim delom, skrbel je za bolnike, jetnike, predvsem pa za reveže. Stiska ljudstva je bila velika; Severin je zbiral sredstva za hrano in obleko za ubogo ljudstvo, obenem pa posegal na vsa področja življenja, saj je bil edina avtoriteta, ki so jo vsi spoštovali. Čeprav ni hotel prevzeti nobene cerkvene ali javne službe, je bil vendarle duhovni in politični glavar dežele. Nanj so se obračali tako škofje kakor posvetni vladarji. S svojo bistrino duha, odločnostjo in razsodnostjo je posegal v politične zmede in boje, miril napetosti ter dosegel, da so se razmere počasi urejale. Osebno pa je ostal ves čas velik asket; kadar je le mogel, se je najraje zatekel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in opravljal pokoro. Velja za ustanovitelja več samostanov, tako v Faviani (danes Mautern), v Lorchu in v Passauu.
Ime izhaja iz latinskega Severinus oz. pridevnika severus, ki pomeni »resen, vesten, strog, osoren, krut, strašen«.
Rodil se je okoli leta 400 (410?) na Vzhodu, umrl pa 8. januarja 482 v kraju Favianis (Mautern) v Avstriji.
Družina: Njegove domovine in rodu ne poznamo, življenjepisci pa po njegovem dostojanstvenem vedenju in izkušenosti v raznih zadevah sklepajo, da je bil Rimljan, odličnega rodu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot romarja s palico oziroma kot meniha, opata v meniški kuti; v rokah drži cerkev ali knjigo. Zanj značilna upodobitev je, kako s knjigo v levici in z dvignjenim križem v desnici (ali dvignjenim prstom) pridiga ljudstvu.
Misel: »Posnemajte vero očaka Abrahama! Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vaših src. Bodite iz srca ponižni. Vaše življenje, preljubi sinovi, naj se sklada z vašim poklicem!« (njegova duhovna oporoka menihom)
Goduje 8. januarja.
Peto stoletje je bilo v pokrajini Norik (ki je segala od Slovenije [Celeia] prek Avstrije do Bavarske) čas velike zmede. Germanska plemena so napadala s severa in plenila po hirajočem Rimskem cesarstvu. Uničevali so pridelke, rušili domove in zastraševali prebivalstvo. Okoli leta 453 je v Norik prišel Severin in vzdolž Donave začel oznanjati evangelij. Severin ni nikoli govoril o sebi, zato je njegovo poreklo ostalo nerazkrito. Njegovi modri govori in strog način življenja kažejo na to, da se je verjetno izobraževal v severni Afriki, kot sv. Avguštin, in da je poznal puščavske očete.
Kakorkoli že, Severin se je lotil skrbi za trpeče ljudi v Noriku. Ustanovil je več samostanov, zgradil domove za sprejem beguncev iz napadenih mest in vasi ter prenočišča. Severin je užival velik ugled pri krajevnem nemškem poglavarju, ki je občudoval njegovo asketsko življenje. Govori se, da je ob neki priliki rešil prebivalce Faviana pred lakoto tako, da je šel oznanjat evangelij tamkajšnji bogati gospe, ki je nato odprla svoje žitnice in nahranila lačne. V nekem drugem kraju pa je z molitvijo rešil pridelek na poljih pred rojem kobilic. Severin je umrl v samostanu, ki ga je sam ustanovil na bregu Donave, nedaleč od Dunaja. Je priprošnjik zoper lakoto.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Severina daj, da bom v nesrečah vedno pripravljen pomagati svojim bližnjim.
Vir

V podonavskem Noriku (v današnji Avstriji), sveti Severín, duhovnik in menih, ki je po smrti hunskega kralja Atila, prišel v to provinco in branil neoborožena ljudstva, in je divjake ukrotil, nevernike spreobrnil, ustanovil samostane, ter neizobražene poučeval v veri.
Vir

Rimska provinca ali pokrajina, ki je v starem veku obsegala dežele med Donavo, Innom, Karnijskimi Alpami in Dunajskim gozdom, se je imenovala Norik. Znotraj meja Norika je bilo tudi sedanje slovensko ozemlje severno od Save. Sredi 5. stoletja, ko je rimsko cesarstvo razpadalo, je bil Norik izpostavljen hudemu viharju preseljevanja narodov. Vojska se je vrstila za vojsko: od vzhoda Huni, od severa Germani, ki so ropali, morili in požigali. V to opustošeno pokrajino je Bog tedaj poslal izrednega moža, ki naj bi posredoval med propadajočimi Rimljani in prihajajočimi Germani: prve branil in osrčeval, druge pa vzgajal in krotil, oboje z nadnaravno močjo vere.
Sveti Severin se je v Noriku prikazal leta 454. Nihče ni vedel, kdo je in odkod je prišel. Edini vir o njem je življenjepis, ki ga je sestavil njegov učenec opat Evpigij. Po vsej verjetnosti je bil doma nekje v okolici Rima in je izviral iz ugledne družine. V dobi, ko je bila rimska državna moč že vsa gnila, je pustil vse posvetne časti ter odšel med menihe na Vzhod. V Norik je prišel od tam, ves prežet z blago človečnostjo, ponižnostjo in spokornostjo. V teh krajih je našel lepo razvito versko življenje, zato njegovo apostolsko delo ni bilo oznanjevanje evangeljske blagovesti: preprečeval in odstranjeval je vojne strahote, oznanjal mir in blažil razvnete strasti.
Umetniki sv. Severina upodabljajo kot romarja s knjigo ali opatovsko palico, s križem v desnici, pridigajočega ljudstvu.
Najprej je nastopil v mestu Asturi (današnji Klosterneuburg pri Dunaju). Ni bil ne duhovnik ne škof, prevzeti ni maral nobene javne službe, vendar je imel več ugleda in veljave kot škofje in visoki državni uradniki. Področje njegovega dela je bil prav kmalu ves zahodni Norik. Najdlje se je mudil v samoti nedaleč od mesta Faviane. Molitev in služba svetu sta tvorila enoto Severinovega poslanstva. Dušnopastirsko delovanje je vselej povezoval z dobrodelnostjo. Za poživitev verskega življenja se mu je zdelo zlasti primerno ustanavljati nove samostanske naselbine. Menihi iz teh samostanov so bili njegovi glavni pomočniki pri karitativnem delu: skrbi za bolnike, za jetnike, predvsem pa za reveže.
Zavetnik: Sv. Severin je zavetnik Bavarske; vinogradnikov, vinskih trt, tkalcev platna, ujetnikov, …
Njegovo poslanstvo je segalo tudi na politično področje. Pokazal je bistrino duha, razsodnost in odločnost. Ko je neposredno posegel v politične zmede in boje, je pomirjal deželo, katere prebivalci so se uklanjali njegovi duhovni moči. Kadar se je le mogel odtegniti javnemu delu, je pohitel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in delal pokoro. Tik pred svojo smrtjo je menihom, ki so se zbrali okoli njega, izrekel svojo duhovno oporoko: »Posnemajte vero očaka Abrahama. Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vašega srca. Bodite iz srca ponižni … Vaše življenje naj se sklada z vašim poklicem.«
Svoje apostolsko življenje je zaključil z blaženo smrtjo 8. januarja leta 482. Ko je šest let kasneje gotski kralj Odoaker razdejal kraljestvo Rugijcev ob Donavi, so se Severinovi učenci iz Norika umaknili v Italijo. S seboj so vzeli tudi njegovo nestrohnjeno telo, ki je zdaj pokopano v Neaplju.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

V Neaplju(?) (v Kampániji), rojstni dan za nebesa svetega Severína, škofa(?) in spoznavalca, brata(?) blaženega mučenca Viktorína, ki je dosegel mnoge kreposti in je poln svetosti zaspal v Gospodu.
Vir

Sredi petega stoletja je bila pokrajina Noricum (Avstrija, kot bi jo imenovali danes) sama avtocesta barbarskih vpadov, središče človeškega vrtinca, v katerem so se gor in dol borili Huni, Allemani, Rugiji in še ducat drugih divjih plemen okoli stradajočih in obleganih mest nekdanje srečne in rodovitne pokrajine, pri čemer si je vsako pleme prizadevalo poteptati drugo pleme in čez njihova trupla kreniti proti jugu, da bi izropalo, kar je še ostalo od že izropanega bogastva Italije in Rima. Razlika v rasi, jeziku in obnašanju med osvojenimi in njihovimi osvajalci je bila še bolj boleča zaradi razlike v verovanju. Nemci in Huni, ki so jih osvojili, so bili arijanci ali pogani. Osvojena rasa (čeprav verjetno zelo mešane krvi), ki se je imenovala Rimljani, ker je govorila latinsko in živela po rimskem pravu, so bili ortodoksni katoličani; običajnim nesrečam invazije so se prepogosto pridružile še stiske verskega preganjanja.

Bilo je okoli leta 455-60. Atila, veliki kralj Hunov, ki se je imenoval – in je tudi bil – “Božji bič”, je bil pravkar mrtev. Njegovo cesarstvo je razpadlo. Celotno središče Evrope je bilo v stanju anarhije in vojne; nesrečni Rimljani ob Donavi so bili v skrajni grozi, saj niso vedeli, kateri nov napadalec bo pometel z njihovimi pridelki vse do vrat obzidanih stolpov, ki so bili njihova edina obramba; ko se je med njimi pojavil Božji mož, ki je prihajal z vzhoda. Kdo je bil, ni hotel povedati. Njegov govor je pokazal, da je afriški Rimljan – rojak svetega Avguština -, verjetno iz okolice Kartagine. Zagotovo je nekoč odšel v kakšno puščavo na Vzhodu, saj se je želel naučiti “popolnejšega življenja”. Rekel je, da mu je ime Severin; ime, ki je kazalo na visok položaj, kakor tudi na obnašanje in učenost tistega, ki ga je nosil. Toda več od svojega imena ni hotel povedati.” Če me imaš za pobeglega sužnja,” je rekel z nasmehom, “pripravi denar, s katerim me boš lahko odkupil, ko me bo moj gospodar zahteval nazaj.” Verjel je namreč, da ga bodo potrebovali; da ga je Bog poslal v to deželo, da bi bil koristen njenim ubogim ljudem. Zagotovo bi v tistem trenutku lahko prišel v bližino Dunaja samo zato, da bi delal dobro, razen če bi prišel trgovat s sužnji.
Najprej se je naselil v mestu, ki ga je njegov življenjepisec poimenoval Casturis, in se nastanil pri cerkvenem upravitelju ter mirno živel kot puščavnik. Medtem so okoli mesta divjala nemška plemena; Severin je nekega dne prišel v cerkev in začel opozarjati duhovnike in redovnike ter vse ljudi, da se jim bliža poguba, ki jo lahko preprečijo le z molitvijo, postom in deli usmiljenja. Posmehovali so se mu in zaupali v svoje visoko rimsko obzidje, ki ga napadalci – divji jezdeci, ki niso imeli vojaških strojev – niso mogli ne preplezati ne porušiti. Severin je takoj zapustil mesto in, kot so rekli, napovedal dan in uro njegovega padca. Odšel je v naslednje mesto, ki je bilo tedaj tesno poseljeno z barbarsko vojsko, in tam ponovil svoje svarilo. medtem ko so ga ljudje poslušali, je k vratom prišel starec in jim povedal, da je bil Casturis že oplenjen, kot je božji mož napovedal; odšel je v cerkev, se vrgel k nogam svetega Severina in rekel, da so ga njegove zasluge rešile pred uničenjem skupaj z njegovimi someščani.
Tedaj so prebivalci mesta prisluhnili Božjemu možu in se tri dni postili, darovali miloščino in molili.
Tretji dan, ko se je dovršila slovesnost večerne daritve, pa se je zgodil nenaden potres in barbari, ki jih je zajel paničen strah in so verjetno kot vsa divja plemena sovražili in se bali zaprtosti med štirimi kamnitimi zidovi namesto svobodnega odprtega življenja v šotoru ali v ogradi, so prisilili Rimljane, da so jim odprli vrata, pobegnili v noč in se v svoji norosti pobijali med seboj.
Tiste dni je Dunajčane zajela lakota, zato so kot edino zdravilo sklenili poslati po Božjega moža iz sosednjega mesta. Ta je prišel in tudi njim pridigal o spreobrnjenju in miloščini. Zdi se, da so bogati skrili svoje zaloge denarja in pustili revne stradati. Vsaj sveti Severin je odkril (domnevno po božjem razodetju), da je vdova po imenu Prokula storila prav to. Poklical jo je pred ljudi in jo vprašal, zakaj se je kot plemenita ženska svobodne rodbine prepustila lakomnosti, ki je malikovanje. Če svojega žita ni hotela dati Kristusovim ubogim, naj ga vrže v Donavo, da bi nahranila ribe, saj od tega ne bo imela nobene koristi. Prokula je osramočena svoje zaloge rade volje razdelila ubogim; malo zatem so na začudenje vseh po Donavi priplule ladje, natovorjene z vsakovrstnim blagom. V bližini Passaua so že več dni zmrzovale v debelem ledu reke Enns, vendar so molitve Božjega služabnika odprle ledena vrata in jih spustile po toku pred običajnim časom.

Nato so divji nemški jezdeci obkolili obzidje in odnesli ljudi in živino, kolikor so jih le našli. Severin se kot kakšen stari hebrejski prerok ni ustrašil, da ne bi svetoval močnih udarcev, kadar so bili ti koristni. Mamertinus, tribun ali poveljnik, mu je rekel, da ima tako malo vojakov in da so ti tako slabo oboroženi, da si ne upa soočiti s sovražnikom. Severin mu je odgovoril, naj si orožje priskrbijo pri barbarih sami; Gospod se bo boril zanje, oni pa naj mirujejo: le če bodo zajeli kakšnega ujetnika, naj ga varno pripeljejo k njemu. Na drugem mejniku iz mesta so naleteli na plenilce, ki so takoj pobegnili in pustili orožje. Tako se je izpolnila prerokba Božjega moža. Rimljani so mu ujetnike vrnili nepoškodovane. Razvezal jim je okove, jim dal jesti in piti ter jih izpustil. Toda svojim tovarišem so morali povedati, da jih bo doletelo nebeško maščevanje, če se bodo še kdaj približali temu kraju, saj se je Bog kristjanov z neba boril za svoje služabnike.
Barbari so se ustrašili in odšli. In strah pred svetim Severinom je padel na vse Gote, čeprav so bili heretični arijanci, in na Rugije, ki so v tistih hudih dneh držali severni breg Donave. Sveti Severin je medtem odšel z Dunaja in si zgradil celico v kraju, ki se imenuje “Pri vinogradih”. Vendar ga je neki dobronamerni vzgib – njegov življenjepisec ga imenuje božje razodetje – spodbudil, da se je vrnil in si na hribu blizu Dunaja zgradil celico, okoli katere so kmalu zrasle druge celice, v katerih so živeli njegovi učenci. “Tam,” pravi njegov življenjepisec, “je hrepenel, da bi se izognil množicam ljudi, ki so prihajali k njemu, in se v nenehni molitvi približal Bogu: toda bolj ko je hrepenel po samoti, pogosteje so ga razodetja opozarjala, naj ne odreka svoje navzočnosti trpečim ljudem.” Neprestano se je postil; hodil je bos celo sredi zime, ki je bila tako huda, da so v tistih dneh okoli Dunaja po trdem ledu vozovi prečkali Donavo: in vendar je, namesto da bi se napihoval s svojimi vrlinami, vsem dajal zgled ponižnosti in jih s solzami prosil, naj molijo zanj, da Odrešenikovi darovi zanj ne bi na njegovo glavo naložili obsodbe.
Zdi se, da si je sveti Severin nad divjimi Rugiji pridobil neomejen vpliv. Njihov kralj Flaccitheus mu je izlival svojo žalost in mu pripovedoval, kako ga bodo gotski knezi zagotovo ubili; zato ga je prosil za dovoljenje, da bi odšel v Italijo, a ga Severin ni pustil oditi. Prerokoval mu je, da mu Goti ne bodo storili nič slabega. Le eno opozorilo mora sprejeti: “Naj ga ne prizadene, če prosi za mir tudi za najmanjšega izmed ljudi.” Tako začeto prijateljstvo med barbarskim kraljem in kultiviranim svetnikom je nadaljeval njegov sin Feva, vendar ga je njegova “smrtonosna in škodljiva žena” Gisa, ki je bila, kot kaže, zagrizena arijanka, po besedah njegovega življenjepisca vedno odvračala od usmiljenja. Ena od zgodb o Gisinih prestopkih je tako značilna za takratne navade in slog, v katerem je napisana izvirna biografija, da si jo bom dovolil vključiti na dolgo in široko.

Kralj Feletej (ki je tudi Feva), sin zgoraj omenjenega Flaccitheusa, je po očetovi predanosti na začetku svoje vladavine pogosto obiskoval svetega moža. Njegova smrtonosna in škodljiva žena po imenu Gisa pa ga je vedno zadrževala od zdravilnih milosti. Med drugimi kužnimi madeži svoje krivde je namreč poskušala celo doseči, da bi se nekateri katoličani ponovno krstili: ko pa njen mož zaradi spoštovanja do svetega Severina v to ni privolil, je takoj opustila svojo svetoskrunsko namero, vendar je Rimljane kljub temu obremenila s težkimi bremeni in nekatere od njih ukazala izgnati v Podonavje. Ko je namreč nekega dne, ko je prišla v vas poleg Dunaja, ukazala, naj nekatere od njih pošljejo čez Donavo in jih obsodijo na najbolj mukotrpna suženjska dela, je Božji mož poslqal sla k njej in jo prosil, naj jih izpusti. Ona pa je v plamenu besa ukazala, naj vrne najostrejše odgovore. “Prosim te,” je rekla, “božji služabnik, skrit v svoji celici, dovoli nam, da o svojih sužnjih odločimo, kar hočemo. Božji mož, ko je to slišal, je rekel: ‘Zaupam,’ je rekel, ‘v mojega Gospoda Jezusa Kristusa, ‘da jo bo nujnost prisilila, da izpolni to, kar je v svoji zlobni volji zaničevala.’ In takoj je sledila hitra graja, ki je ponižala dušo arogantne ženske. Nekaj barbarskih zlatarjev je namreč zaprla v strog nadzor, da so izdelovali kraljevske okraske. K njim je prišel sin omenjenega kralja, po imenu Friderik, še majhen deček, v otroški lahkomiselnosti prav na dan, ko je kraljica prezirala Božjega služabnika. Zlatarji so otroku na prsi položili meč in rekli, da bo umrl, če bo kdo poskušal vstopiti, ne da bi jim prisegel, da bodo zaščiteni in da bodo najprej ubili kraljevega otroka, potem pa še sebe, ker so bili izčrpani od dolgega zapora, saj jim ni preostalo nobenega upanja za življenje. Ko je to slišala, je kruta in brezbožna kraljica od žalosti raztrgala svoja oblačila in zavpila: “O božji služabnik Severin, ali so krivice, ki sem ti jih storila, tako maščevane? Ali si z gorečo molitvijo, ki si jo izlil, dosegel to kazen za moje zaničevanje, da si se maščeval na mojem lastnem mesu in krvi? Nato je tekala gor in dol z raznovrstnim kesanjem in bednim objokovanjem in priznala, da jo je za dejanje zaničevanja, ki ga je storila Božjemu služabniku, zadelo maščevanje sedanjega udarca; takoj je poslala viteze, naj ga prosijo za odpuščanje, in čez reko poslala Rimljane, njegove molivce, katere je prej zaničevala. Na podoben način so izpustili tudi zlatarje, ki so takoj prejeli obljubo o varnosti in se odpovedali otroku.

“Prečastiti Severin se je, ko je to slišal, brezmejno zahvalil Stvarniku, ki včasih odloži molitve prosilcev v ta namen, da kot vera, upanje in ljubezen rastejo, medtem ko se iščejo manj pomembne stvari lahko On daje večje stvari. Končno je tako delovalo usmiljenje vsemogočnega Odrešenika, da je, medtem ko je v suženjstvo spravil žensko, ki je bila svobodna, a kruta nad mnogimi, morala vrniti v svobodo tiste, ki so bili zasužnjeni. Ker je bilo to čudovito doseženo, je kraljica z možem pohitela k Božjemu služabniku in mu pokazala svojega sina, ki ga je, kot je priznala, z njegovimi molitvami osvobodila z roba smrti, ter obljubila, da se ne bo nikoli uprla njegovim ukazom.”

V to obdobje Severinovega življenja sodi znamenita zgodba o njegovem pogovoru z Odoakrom, prvim barbarskim kraljem Italije in bratom velikega Onulfa ali Wolfa, ki je bil ustanovitelj družine Guelfov, grofov Altorfskih, in neposrednih prednikov Viktorije, angleške kraljice. Njun oče je bil Aedekon, nekoč Atilov tajnik in poglavar majhnega plemena Turklingov, ki se je, čeprav je bilo nemško, zvesto držalo Atilovih sinov in propadlo v veliki bitki pri Netadu, ko je hunsko cesarstvo razpadlo za vedno. Tedaj sta se Odoaker in njegov brat odpravila čez Alpe, da bi si poiskala srečo v Italiji in se po vzoru mladih nemških pustolovcev zaposlila pri Rimljanih; prišla sta do celice svetega Severina in vstopila, verjetno pogana, da bi svetega moža prosila za blagoslov; Odoaker se je moral skloniti in stati sklonjen, tako velik je bil. Sveti je videl, da ni navaden fant, in rekel: “Pojdi v Italijo, čeprav oblečen v raztrgane ovčje kože: kmalu boš svojim prijateljem dal večje darove.” Tako je Odoaker odšel v Italijo, odstavil zadnjega od cezarjev, bledega dečka, po imenu Romul Avgustulus, in se na svoje začudenje in začudenje vsega sveta znašel kot prvi germanski kralj Italije; ko je bil na vrhuncu svoje moči, se je spomnil Severinove prerokbe in poslal k njemu ter mu ponudil katerokoli darilo, za katerega se bo odločil prositi. Svetnik je prosil le, naj odpusti nekaterim Rimljanom, ki jih je pregnal. Sveti Severin je medtem predvidel, da Odoakerjevo kraljestvo ne bo trajalo dolgo, saj se zdi, da je predvidel veliko stvari. Ko so se namreč nekateri nemški vitezi pred njim hvalili z Odoakrovo močjo in slavo, je rekel, da bo trajalo kakšnih trinajst ali največ štirinajst let; in prerokba se je (tako so v tistih časih govorili vsi ljudje) povsem uresničila.
Ni treba spremljati podrobnosti o delu svetega Severina v približno petindvajsetih letih nenehnega samožrtvovanja – in, kar zadeva ta svet, nenehne katastrofe. Eugippijevega poglavja so le katalog mest, ki so bila izropana eno za drugim, od Passaua do Dunaja, dokler se ni zdelo, da so se nesrečni preživeli vojne pod skrbništvom svetega Severina skoncentrirali v slednjem mestu. Najdemo tudi zgodbe o lakoti, rojih kobilic, majhnih zmagah nad barbari, ki niso preprečile popolnega poraza: toda pri vsem tem najdemo svetega Severina, ki se je trudil kot pravi božji mož, spravljal napadalne poglavarje, odkupoval ujetnike, za mesta, ki so še ostala, priskrbel zaloge oblačil za ubežnike, prepričeval vinogradnike, na videz v velikih okrožjih, da so tudi v času pomanjkanja dajali desetino svojih pridelkov revnim; – zgodba je resnično plemenita.
Eugippius v svojem življenju svetega Severina pripoveduje o številnih čudežih. Bralec izve, kako je sveti Severin odkril človeka, ki je skrivaj obhajal pogansko daritev, saj medtem ko so se bakle preostalih vernikov čudežno prižigale z nebes, se samo njegova bakla ni prižgala. Piše, kako se Donava ni upala dvigniti nad znamenje križa, ki ga je sveti Severin izrezal na stebrih lesene kapelice; kako je ubogi mož, ki je šel ven, da bi pregnal kobilice s svoje majhne njive, namesto da bi ves dan ostal v cerkvi in molil, naslednje jutro ugotovil, da je bil požrt samo njegov pridelek, medtem ko so vsa polja okoli njega ostala nedotaknjena. Zapisal je tudi znano zgodbo, ki ima v sebi nekaj grozljivosti, kako je sveti Severin vso noč bedel ob pogrebu umrlega duhovnika Silvina in mu pred jutrom naročil, naj v imenu Boga spregovori svojim bratom; in kako je mrlič odprl oči, Severin pa ga je vprašal, ali se želi vrniti v življenje, on pa je žalostno odgovoril: “Ne zadržuj me več tukaj in ne goljufaj me za večni počitek, ki sem ga že našel.” In tako je še enkrat zaprl oči in umrl za vedno.
Končno se je plemenito življenje izčrpalo. Dve leti je Severin napovedoval, da se bliža njegov konec; napovedoval je tudi, da bo ljudstvo, za katero se je trudil, varno odšlo, kot Izrael iz Egipta, in našlo svoj novi življenjski prostor v kakšni drugi rimski pokrajini, za seboj pa pustilo tako popolno samoto, da bodo barbari v iskanju skritih zakladov civilizacije, ki so jo iztrebili, izkopali same grobove mrtvih. Šele, ko jih bo Gospod hotel rešiti, naj s seboj odnesejo njegove kosti, kakor so Izraelovi sinovi odnesli Jožefove kosti.
Tedaj je Severin poslal po rugijskega kralja Feva in njegovo okrutno ženo Giso, in ko ju je opozoril, da morata pred Bogom obračunati za ljudstvo, ki jima je bilo zaupano, je iztegnil roko v kraljevo naročje. “Gisa,” je vprašal, “ali imaš najraje dušo v teh prsih ali zlato in srebro?” Odgovorila je, da ima najraje od vsega svojega moža. “Prenehaj torej,” je rekel, “zatirati nedolžne, da ne bo njihova stiska uničila tvoje moči.”

Severinova napoved se je nenavadno uresničila. Feva je mesto Dunaj izročil svojemu bratu Frideriku – “ubogemu in brezbožnemu”, pravi Eugippius. Severin, ki ga je dobro poznal, je poslal po njega in ga opozoril, da sam odhaja k Gospodu in da ga bo doletela božja jeza, če se bo Friderik po njegovi smrti drznil dotakniti česar koli iz premoženja ubogih in ujetnikov. Barbar se je zaman pretvarjal, da je nedolžen, Severin pa ga je z novimi opozorili poslal proč.
“Nato ga je peti dan januarja rahlo udarila bolečina v boku. Ko je to trajalo tri dni, je ob polnoči naročil bratom, naj pridejo k njemu.” Obnovil je govor o prihajajočem izseljenstvu in znova poskrbel, da njegove kosti ne bi ostale zadaj; ko je vsem po vrsti naročil, naj se mu približajo in ga poljubijo, in ko je prejel najsvetejši zakrament, jim je prepovedal jokati zanj in jim ukazal, naj pojejo psalm. Obotavljali so se in jokali. Sam je zapel psalm: “Hvalite Gospoda v njegovih svetih in vse, kar ima dih, naj hvali Gospoda.”(Ps 150) In tako je odšel k počitku v Gospodu.
Komaj je umrl, že je Friderik zagrabil oblačila, ki so jih v samostanu hranili za potrebe ubogih, in celo ukazal svojim možem, naj odnesejo oltarno posodo. Sledil je prizor, značilen za tisti čas. Skrbnik, ki je bil poslan, da to stori, se je ustrašil kaznivega dejanja svetoskrunstva. Namesto njega je šel vitez, po imenu Anicianus, in vzel oltarno posodo. Toda njegova vest je bila zanj premočna. Prešinila sta ga trema in delirij, pobegnil je na samoten otok in tam postal puščavnik. Friderik, ki je bil nepokoren, je v samostanu vse pometel in pustil le gole zidove, “ki jih ni mogel prenesti čez Donavo”. Toda tudi nanj je padlo maščevanje. V enem mesecu ga je ubil njegov nečak. Nato je Odoaker napadel Rugije ter Feva in Giso odpeljal v ujetništvo v Rim. In potem je prišlo dolgo obljubljeno izseljevanje. Odoaker je, bodisi zaradi politike (saj je skušal v Italiji vzpostaviti napol rimsko kraljestvo) bodisi zaradi ljubezni do samega svetega Severina, poslal svojega brata Onulfa, da bi v Italijo odpeljal bedne ostanke podonavskih predstojnikov in jih razdelil med opustošene in neobljudene kmetije v Italiji. Z njimi je odšlo truplo svetega Severina, nerazpadlo, čeprav je bilo mrtvo že šest let, in zelo dišeče, čeprav se ga (pravi Eugippius) ni dotaknila nobena roka balzamatorja. V krsti, ki so jo dolgo pripravljali zanj, so ga položili na voz in ga odpeljali čez Alpe v Italijo, na poti pa je (po Eugippiju) počelo običajne čudeže, dokler ni našlo počivališča blizu Neaplja, prav v Lukuilovi vili v Misenumu, kamor je Odoaker poslal zadnjega rimskega cesarja, da bi v nemočnem razkošju sanjal svoje zaničevano življenje.
Tako se je končala ta tragična zgodba. O njeni resničnosti ni dvoma. M. Ozanam je o tem prizoru na smrtni postelji med svetnikom ter barbarskim kraljem in kraljico dobro povedal: “Zgodovina vdorov ima veliko patetičnih prizorov, vendar ne poznam bolj poučnega kot smrtna agonija tega starega Rimljana, ki umira med dvema barbaroma in se ga manj dotakne propad imperija kot pa nevarnost za njune duše.” Še bolj poučno in tragično pa je nenavadno naključje, da je čudežno truplo sestradanega in bosonogega puščavnika počivalo ob zadnjem rimskem cesarju. To je simbol nove dobe. Kralji tega sveta so bili obsojeni in izgnani. Cesarstvo mesa bo propadlo, cesarstvo duha pa bo zmagalo za vedno.
Relikvije počivajo v cerkvi svetega Severina v Neaplju (samostan Frattamaggiore).
Zavetnik (vendar ne edini) Avstrije, Dunaja in Bavarske.
EN

Views: 293