Rodil se je v kraju Buxentum (danes Policastro Bussentino v Italiji), umrl pa v Rimu leta 236.
Prvi zgodovinsko potrjen škof na Petrovem sedežu od 21. novembra leta 235, do 3. januarja leta 236.
Po izročilih naj bi zbiral spise mučencev in jih shranjeval, za kar je bil tudi mučen.
Anter pomeni “bog vračane ljubezni”.
Vir
V Rimu (na pokopališču Kalista na Apijski cesti), smrt svetega Antéra, papeža, ki je bil, po mučencu Poncijanu, za kratek čas škof. († 3. januar 236)
Vir
Anter, ki je bil po rodu Grk iz južne Italije ali Grčije, je bil prvi zgodovinsko potrjeni nosilec Petrovega sedeža, njegov mandat se je začel 21. novembra 235 kot naslednik Poncijana. Vladal je v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Maksiminom Traksom; domnevno je bil usmrčen, ker je dal zbrati in ohraniti zapise o mučencih, vendar je njegovo mučeništvo verjetno legendarno.
Anter je bil prvi od rimskih škofov, pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah, kjer so leta 1854 ponovno odkrili njegov nagrobnik v grščini.
DE
Anterja, čigar oče Romulus je bil doma iz Grčije, so odlikovale tako visoke vrline in izobraženost, da je bil s splošnim soglasjem duhovnikov in rimskega ljudstva izbran za naslednika papeža Poncijana, ki je svoje življenje žrtvoval kot mučenec na Sardiniji. Sveti Anter je z neutrudno prizadevnostjo zbiral dejanja mučencev in jih v knjigi zapustil potomcem, saj bi bilo, kot je trdil, krivično, če bi spomin na junaške pričevalce z njihovo smrtjo ugasnil v Božji Cerkvi. Tega dela še ni dokončal, ko je bil sam obsojen na smrt leta 238, ko je poganski cesar Maksimin z nezaslišano krutostjo preganjal Jezusove pričevalce, pred sodišče besnih guvernerjev Vitalina in Sabina pa so odvlekli tudi svetega pastirja Anterja. Ker ga z grožnjami ali kaznimi niso mogli prepričati, da bi se odpovedal svoji veri, so ga usmrtili.
Verniki so njegovo truplo v tišini pokopali na Kalistovem cerkvenem dvorišču, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke dvignili in pokopali v cerkvi svetega Silvestra na Marsovem polju. Njegov naslednik v papeškem dostojanstvu je bil sveti Fabijan, ki je slovel po svoji svetosti in globoki učenosti.
DE
Anterus je bil po rodu Grk in je umrl mučeniške smrti nekaj tednov po izvolitvi za papeža pod okriljem surovega cesarja Maksimina. Poročajo, da je dal skrbno zbrati zapise mučencev, da bi potomcem posredoval spomin na njihove boje in trpljenje, junaštvo in veličastno zmago. Predvsem po njegovi zaslugi imamo tako podrobna poročila številnih mučencev. V ta namen je imenoval svoje notarje, ki so uporabljali sistem hitrega pisanja, s katerim so lahko zapisovali dogodke in govore.
–
21. novembra 235 je bil za papeža izvoljen sveti Anter, po rodu Grk. Toda že po enem mesecu je 3. januarja 236 postal žrtev norca na cesarskem prestolu, predvsem zato, ker je imel skrbno zbrana poročila o smrti krščanskih mučencev. Zaslepljenega cesarja so zdaj kaznovala nebesa. Na popolnoma enak način, kot je bil po lastni krivdi ubit prejšnji cesar Aleksander Sever, je moral umreti tudi Maksimin. Umorili so ga lastni vojaki, ki so se ga naveličali. Samoumevno je, da je v tem času notranjih pretresov močno trpela tudi Cerkev. Vendar je Božja previdnost krščanstvo zaščitila. –
EN
Papež Antherus (umrl 3. januarja 236) je bil rimski škof od 21. novembra 235 do svoje smrti leta 236. Nasledil je papeža Poncijana, ki je bil skupaj s protipapežem Hipolitom izgnan iz Rima na Sardinijo. Anterus je bil Romulov sin, rojen v kraju Petilia Policastro v Kalabriji. Domnevajo, da je bil grškega porekla, njegovo ime pa lahko nakazuje, da je bil osvobojeni suženj. Postavil je enega škofa, in sicer za mesto Fondi. Nekateri učenjaki menijo, da je bil mučen, ker je ukazal večjo strogost pri iskanju dejanj mučencev, ki so jih natančno zbrali notarji, ki jih je imenoval papež sveti Klemen I. Drugi učenjaki o tem dvomijo in menijo, da je bolj verjetno, da je umrl v nedramatičnih okoliščinah med preganjanjem cesarja Maksimina Tračana. Pokopan je bil v papeški kripti v Kalikstovi katakombi na Apijski cesti v Rimu. Mesto njegovega groba je leta 1854 odkril Giovanni Battista de Rossi, na ozki podolgovati plošči, ki je zapirala njegov grob, pa je bilo vklesanih nekaj razbitih ostankov grškega epitafa; čitljiv je bil le grški izraz za škofa. Njegov pepel so prenesli v cerkev svetega Silvestra v Campus Martius in ga odkrili 17. novembra 1595, ko je papež Klement VIII. obnovil to cerkev. Njegov praznik obeležujemo 3. januarja.
EN
Sveti Anterus je bil grškega rodu in, kot nakazujeta njegovo ime in Liber Pontificalis, Romulov sin.
Potem ko je bil papež Poncijan aretiran in izgnan v gotovo smrt v rudnike na Sardiniji, je 28. septembra 235 odstopil, da bi lahko naslednik čim prej prevzel vodstvo. Anter je bil izbran za Poncijanovega naslednika 21. novembra (?), tik pred njegovo smrtjo.
O Anterovem šesttedenskem pontifikatu, ki je potekal v času ostrega preganjanja cesarja Maksimina Traksa (235-238), ni nič zanesljivega. Za škofijo Fundi (danes Fondi) v Kampaniji je posvetil škofa.
Liber Pontificalis poroča, da je notarjem ukazal, naj zbirajo zgodovine („dejanja“) in relikvije svetnikov ter jih hranijo v cerkvah v scriniumu (valjasta posoda za hranjenje zapisov na papirusu.
Liber Pontificalis navaja tudi, da je doživel mučeništvo pod cesarjem Maksimom, in pogosto ga imajo za mučenca. Vendar je to malo verjetno, saj njegovega imena ni na zgodnjih uradnih seznamih mučencev, Liberijev katalog iz leta 354 pa navaja, da je „zaspal“, kar je izraz, ki ga uporablja za papeže, ki so umrli naravne smrti.
Bil je prvi papež, ki je bil pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah, kjer so nad njegovim grobom našli velike dele napisa v grških črkah: AntherusEpi[scopus]. Kmalu zatem je bil tam pokopan tudi njegov predhodnik Poncijan. Njegov spominski dan je 3. januar.
NOR
Views: 17
V Lentinu na Sicíliji je zemeljski tek dokončal sveti Luciján, škof. († po letu 330)
Vir
Avtor knjige Mučeništvo Alfija, Filadelfa, Cirina in tovarišev nam v petem delu svojega dela podaja katalog lentinijskih škofov. Med njimi omenja arhidiakona Lucijana, naslednika škofa Crescenta, ki mu je pogumno nasprotoval zaradi njegovega boja proti kultu mučencev, katerih relikvije je želel odstraniti iz katedrale (ikonoklastika?).
Lucijan je škofijo vodil sedemindvajset let, ponovno vzpostavil pravovernost in ljudem pomagal z različnimi čudeži.
Po Lanzonijevem mnenju kataloga, čeprav vsebuje vsaj deloma napačne in tendenciozne podatke, ne moremo imeti za čisti in preprosti plod hagiografove domišljije, saj je vsaj nekaj od desetih imen v njem morda prišlo do njega po dobrem izročilu.
Lucijanov praznik je 3. januarja.
IT
Lucijan je bil škof v Lentini in je zaradi svoje trdnosti v veri počaščen kot pričevalec.
Tudi hagiograf Maurolycus navaja 7. februarja nekega pričevalca Lucijana, vendar bollandisti ne vedo, ali je istoveten s škofom iz Lentinija.
DE
Sveti Lucijan iz Lentinija, znan tudi kot Lucien ali Luciano, je bil znan katoliški škof iz Lentinija na Siciliji. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, vendar se domneva, da se je rodil konec 3. stoletja našega štetja v regiji Sirakuze v Italiji. Lucijan je svoje življenje posvetil služenju Cerkvi in je bil znan po svoji globoki pobožnosti in neomajni veri. Versko izobrazbo in formacijo je prejel v Sirakuzah, kjer je razvil močno vez s krščansko skupnostjo. Navdihnjen z njihovo predanostjo se je odločil, da se bo posvetil duhovništvu, in bil v mladosti posvečen v duhovnika. Ker so prepoznali njegove izjemne vodstvene sposobnosti in globoko poznavanje vere, je bil Lucijan sčasoma imenovan za škofa v Lentini. V času svojega škofovanja si je neutrudno prizadeval za širjenje nauka Cerkve in vodenje vernikov na njihovi duhovni poti. Znan je bil po svojih globokih pridigah, ki so poslušalce navduševale in navdihovale. Eden najpomembnejših prispevkov svetega Lucijana Lentinskega je bilo njegovo neomajno nasprotovanje hereziji arijanizma. Arianizem, zgodnjekrščanska herezija, ki je zanikala Kristusovo božanskost, je v Lucijanovem času pridobil veliko priljubljenost in privržence. Arijanci so ostro nasprotovali pravovernemu nauku o Trojici in izpodbijali avtoriteto Katoliške cerkve. Čeprav se je Lucijan soočal z velikim preganjanjem in nasprotovanjem arijancev, je neustrašno zagovarjal pravi nauk krščanstva. Njegovi zgovorni govori in trdno stališče proti arijanizmu so pomagali zaščititi katoliško vero na Siciliji in zagotovili, da so ljudje ostali trdni v svojih prepričanjih. Sveti Lucijan iz Lentinija je bil zelo cenjen zaradi svoje izjemne svetosti in predanosti dobrobiti svoje črede. Njegova iskrena skrb za duhovno blaginjo njegovega ljudstva ga je pripeljala do tega, da si je neutrudno prizadeval za dobro katehezo in redno prejemanje zakramentov. Znan je bil po svoji ljubezni, sočutju in ponižnosti ter je dajal zgled na vseh področjih svojega življenja. Praznik svetega Lucijana Lentinskega se praznuje vsako leto 3. januarja, na dan njegovega rojstva v večno življenje. Katoliška cerkev ga je na koncu kanonizirala kot svetnika. Čeprav uradno ni priznan kot zavetnik nobenega posebnega primera ali skupine, je sveti Lucijan zaradi svoje neomajne zavezanosti pravovernemu nauku Cerkve in vodstva v boju proti hereziji navdihujoča osebnost za vse verne katoličane. Čeprav ni veliko znanega o fizični podobi svetega Lucijana ali o posebnih čudežih, ki se mu pripisujejo, njegova zapuščina pogumnega zagovornika vere še vedno odmeva med verniki po vsem svetu. Njegov globok vpliv na ljudi, ki jim je služil, in njegova neomajna zavezanost resnici sta za vse kristjane trajen zgled poguma, zvestobe in predanosti Bogu.
EN
IX škof v Lentini (Sirakuze, Italija), naslednik ikonoklastičnega škofa Crescenta. Na čelu sicilijanske škofije je bil 27 let, ljudi je pritegnil k pravi veri in jim pomagal z različnimi čudeži. Spodbujal je kult svetih mučencev Alfija, Filadelfa in Kirina v skladu s pobožnostjo ljudstva v postnem času. Med epidemijo kuge je skupaj z ljudmi molil, da bi sveti mučenci posredovali pri Gospodu in osvobodili mesto bolezni. Pokopali so ga v cerkvi, posvečeni svetim mučencem, ki jih je občudoval in častil.
ES
Views: 42
Sveti Gordij se je rodil v Cezareji, kjer je tudi umrl v prvi tretjini 4. stoletja.
Bil je rimski častnik za časa cesarja Licina. Ko je videl mučenja kristjanov, je pustil vojaško službo in odšel na goro Sinaj, kjer je živel kot puščavnik. Ko se je vrnil v Cezarejo je grajal poganski kult in izpovedal svojo krščansko vero. Grozili so mu, vendar je trdno vztrajal, zato je umrl mučeniške smrti.
Gordij pomeni Kurd (narodnost).
Vir
V Cezareji (v Kapadókiji, v današnji Turčiji), sveti stotnik Górdij, mučenec, katerega hvali sveti Bazilij kot pravega posnemovalca stotnika, ki je stal pod križem, zato, ker je v preganjanju cesarja Dioklecijana, priznal Jezusa za Božjega Sina. († ok. 315)
Vir
Bil je stotnik v rimski vojski, a ker je postal kristjan, se je umaknil iz vojske, da ne bi bil oskrunjen s poganskimi žrtvovanji, in živel kot puščavnik v gorah Kapadokije.
Nekega dne, ko so v areni potekale dirke z vozovi v čast boga Marsa in se je tam zbralo vse prebivalstvo, je hotel vstopiti v areno na veselo začudenje kristjanov in besne vzklike poganov, ki so ga obtoževali, da prekinja igre. Vlekli so ga pred sodišče, kjer je izjavil, da je kristjan, in ga podvrgli različnim mučenjem; na koncu se je, čeprav so ga množica in sam guverner prosili, naj se reši, z znamenjem križa pogumno ponudil meču izvršiteljev smrtne kazni.
O teh dogodkih pripoveduje sveti Bazilij v živo obarvani homiliji, ki jo je imel kmalu po Gordijevi smrti in v kateri nam zagotavlja, da so bili mnogi njegovi starejši poslušalci očividci stotnikovega mučenja.
Precej pomembne podrobnosti njegovega pripovedovanja so kasneje postale del pasijona svetega Petra Kapiteljskega in dejanj egiptovskega vojaka in mučenca svetega Menna.
Bizantinski sinaksaristi pravijo, da je Gordij doživel mučeništvo med Licinijevim preganjanjem. V bizantinskih virih in rimskem martirologiju se ga spominjamo 3. januarja.
V Cezareji so njegov praznik praznovali v cerkvi, kjer je bil pokopan. Teodor Prodrom, slavni pesnik iz 12. stoletja, je Gordiju posvetil enega od svojih tetrastihov, napisanih v čast svetnikom bizantinskega koledarja.
IT
Sveti Bazilij Veliki je imel 3. januarja nagovor svoji krščanski skupnosti, v katerem je takole opisal mučeništvo svetega Gordija. Gordij je bil doma iz Cezareje v Kapadokiji in se je s svojimi izjemnimi krepostmi in hrabrostjo povzpel do položaja stotnika v cesarski vojski. Po Dioklecijanovi smrti si je Galerij Maksimijan prisvojil edino oblast nad vzhodnim cesarstvom, in ker je vedno sovražil Jezusovo vero, se je odločil za eno najbolj krutih preganjanj njenih izpovedovalcev in dal javno razglasiti zakon, da morajo vsi njegovi podložniki pod smrtno kaznijo zavreči Jezusa in častiti malike. Hkrati so bile uničene vse krščanske cerkve, oltarji in svete posode so bili razbiti z brezbožnimi rokami, vsi neomajni verniki pa so bili nečloveško umorjeni.
Gordij je s krvavečim srcem videl to gnusobo opustošenja, in ker preganjanim kristjanom nikakor ni mogel olajšati krute usode, se je odpovedal svojemu dostojanstvu in bogastvu, zapustil mesto in pobegnil v puščavo, kjer se je popolnoma posvetil služenju Bogu in kontemplaciji Božjih stvari. Ko se je s postom in molitvijo okrepil za bližajočo se agonijo, je prišel iz samote in se pojavil v Cezareji prav na dan, ko so na Marsovem polju potekale slovesne igre v čast bogovom. Po cesarjevem ukazu so se jih morali udeležiti vsi ljudje, tako da so gledališče napolnili pogani, Judje in kristjani. Igre so se že začele, ko se je Gordij – strašen pogled! – z divjim obrazom, v raztrganih oblačilih in z veliko vozlano palico v rokah pojavil sredi gledalcev na dvignjeni ploščadi in glasno ukazal tišino. Nato je pogumno pristopil k sedežu poganskega sodnika in dejal: „Jaz sem Gordij, cesarjev poveljnik! in vrnil sem se iz kraja svojega zatočišča, da bi javno izpovedal Jezusa in vam pokazal, da preziram vaše ukaze. Ker sem slišal, da po krutosti prekašaš vse divje zveri, se spravi name.“
Sodnik je gorel od jeze in besno zakričal: „Krvniki, pripravite vsa mučilna orodja! Prižgite ogenj in spustite divje zveri!“ junaški spovednik je odgovoril: „O, če bi lahko tisočkrat umrl za slavo svojega Jezusa, kako rad bi to storil!“ Bog je moje varstvo, zato se ne bojim zla, ki mi ga lahko ljudje prizadenejo. Ko je nekaj poganov prepoznalo dobrega stotnika, so ga prepričevali, naj se odpove svoji veri in žrtvuje bogovom. Celo sodnik je uporabil vso svojo zgovornost, da bi ga odvrnil od njegovega načrta in poganstvu podaril zmago. Toda svetnik, poln najbolj goreče želje, da bi se združil z Jezusom, je glasno zaklical: „Zakaj se vi, zveri, obotavljate, da bi me umorili! Razkosajte moje telo na majhne koščke in me ne oropajte mojega blaženega upanja. Bolj ko bom trpel na tem svetu, večja bo moja nagrada na onem svetu.“ Ko je kristjane končno spodbudil k stanovitnosti, malikovalce pa k spreobrnjenju k pravemu Bogu, se je označil s svetim križem in z vedrim in radostnim obrazom odšel proti kraju usmrtitve, kjer je bil po številnih mučenjih 3. januarja 304 končno obglavljen.
DE
Sveti Gordij iz Kapadokije, znan tudi kot Gordij iz Cezareje, stotnik Gordij in Gordin, je bil pomemben krščanski mučenec, ki je živel v tretjem stoletju. Domneva se, da se je rodil v Cezareji v Kapadokiji in služil kot vojak v tej regiji. Gordij je bil vztrajen vojak, ki je svoje dolžnosti jemal resno. Vendar je bila zaradi njegove neomajne predanosti krščanstvu njegova zvestoba za takratne oblasti vprašljiva. Kot pobožni kristjan se je soočal z izzivi, ko je poskušal ohraniti svojo vero in služiti v vojski. Ker se je zavedal, da je njegova vera v nasprotju z njegovimi dolžnostmi vojaka, je sčasoma sprejel težko odločitev in se spreobrnil v krščanstvo. Zaradi nasprotja med njegovim prepričanjem in vlogo v vojski je bil odpuščen iz vojske. Od takrat je Gordij svoje življenje posvetil sledenju Kristusu in živel kot puščavnik v oddaljeni puščavi. Med preganjanjem Dioklecijana, rimskega cesarja, znanega po surovem ravnanju s kristjani, je bila Gordijeva predanost veri neomajna. Kot dejanje poguma in kljubovanja zatiralskemu režimu se je pogumno predal oblastem. S tem je želel javno oznaniti svojo neomajno vero v Kristusa, tudi za ceno lastnega življenja. Zaradi svoje neomajne predanosti krščanstvu je Gordija na koncu doletela usoda mučeništva. Obglavljen je bil leta 304, na vrhuncu Dioklecijanovega preganjanja. Sveti Gordij je kljub krutosti in neusmiljenosti preganjalcev ostal neomajen v svoji veri do konca. Čeprav o upodobitvah svetega Gordija ni veliko znanega, je pomembno, da se zavedamo njegove izjemne zapuščine kot mučenca za krščansko vero. Njegov pogum in neomajna predanost prepričanju sta navdih za vernike vseh časov. Sveti Gordij iz Kapadokije je bil kanoniziran kot svetnik v prvih stoletjih krščanstva, še pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije. Njegova kanonizacija se je torej zgodila v predkongresnem obdobju, ko so posamezne svetnike priznavale in častile lokalne krščanske skupnosti. Kljub temu da mu ni bil dodeljen uradni patronat, zgodba svetega Gordija ostaja mogočno pričevanje o moči vere in pripravljenosti zanjo žrtvovati vse. Njegov god praznujemo 3. januarja, po sirskem pravoslavnem koledarju pa 2. marca, ko se spominjamo njegovega mučeništva in spoštujemo njegovo trajno zapuščino pogumnega krščanskega mučenca.
EN
Views: 25
Genovefa se je rodila v prelomnih časih, ko se je z ozemlja današnje Francije počasi poslavljala rimska oblast in začela svoj vzpon močna frankovska država. Ta je bila sprva še poganska, po krstu kralja Klodvika pa so Franki v celoti postali katoliški. Prav Genovefa je pri tem s svojim blagodejnim vplivom na kralja odigrala odločilno vlogo. Že od otroštva dalje je Genovefa živela razgibano življenje. S komaj osmimi leti jo je »odkril« svetniški škof German in v njej prepoznal prihodnjo svetnico. Podaril ji je svetinjo s podobo križa in ji naročil, naj jo z mislijo na Odrešenika vedno nosi pri sebi. Genovefa je poslej vsak prosti trenutek, zlasti na paši, izkoristila za molitev in premišljevanje. Ko je bila stara petnajst let, je pred pariškim škofom naredila zaobljubo devištva. Živela je zelo asketsko, v postu in molitvi, najprej v domači hiši, kasneje pa se je preselila v Pariz. Tu je skrbela za številne reveže in bolnike in kmalu zaslovela po svoji svetosti in čudežni moči. Njena hiša je kmalu postala podobna majhnemu samostanu. Pri vsem svojem delu pa je sprva doživljala tudi hude boje in nasprotovanja. Tako se je zgodilo tudi ob vdoru hunskega kralja Atile v Francijo. Meščani Pariza so brezglavo zapuščali mesto, Genovefa pa jih je ustavljala in rotila, naj računajo na božjo pomoč. Zbirala je žene, da so skupaj molile, možem pa očitala strahopetnost in nevero. Podivjana množica jo je obtožila izdaje in le malo je manjkalo, da je niso vrgli v Seno. Po posredovanju svetniškega škofa Germana so spoznali svojo zmoto, jo ubogali in se začeli pripravljati na obrambo mesta. Atila pa je medtem spremenil svoj načrt in se mestu izognil. Drugič pa je v dolgotrajnih bojih med rimsko in frankovsko oblastjo za prevlado v mestu rešila meščane lakote tako, da je z veliko iznajdljivostjo in tveganjem kupila ter organizirala prevoz hrane v oblegano mesto. Njej posvečeno cerkev, ki naj bi jo bil zgradil kralj Klodvik nad njenim grobom, so leta 1791 spremenili v posvetno stavbo – panteon, kjer je danes pokopanih šestdeset znamenitih Francozov.
Ime: je germanskega izvora; pomeni »žena rodu, plemenita žena«.
Rodila se je okoli l. 422 v Nanterru v Franciji, umrla pa 3. januarja 502 v Parizu.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini, njena pobožna starša Sever in Geroncija sta imela še rimski imeni.
Zavetnica: Pariza, žensk, voskarjev, pastirjev, viničarjev, klobučarjev, vrtnarjev; priprošnjica za zdravje oči, zoper koze, potres …
Čudeži: Ozdravljala je bolne in slabotne, njen poseben dar je bila oblast nad hudimi duhovi, saj je ozdravila mnogo obsedenih.
Upodobitve: Ponekod je upodobljena kot pastirica, največkrat pa z lučjo ali gorečo svečo v roki.
Goduje: 3. januarja.
Sv. German iz Auxerra je opazil mlado Genovefo na enem izmed potovanj po Franciji. Položil je roko na njeno glavo in prerokoval, da bo Genovefa služila Bogu kot devica. In zares, Genovefa je pri svojih petnajstih letih posvetila svoje življenje Bogu.
Živela je v času, ko so Franki osvajali območje okoli Pariza. Parižani so zaradi tega trpeli lakoto in preživljali hudo stisko. Genovefa se je popolnoma posvetila dobrodelnosti med prebivalci. Kmalu je zaslovela tudi po svojih izjemnih dosežkih. Vodila je odpravo po reki Seni v iskanju hrane za sestradano ljudstvo in se vrnila s polno ladjo žita. Ob drugi priliki je prepričala Parižane, naj tri dni molijo in se postijo za to, da bi ustavili napredovanje hunskega poglavarja Atile proti mestu. Atila je spremenil smer in mesto je bilo rešeno.
Po Genovefini smrti so poročali o številnih čudežnih uslišanjih na njeno priprošnjo. Tako se je leta 1129 razširila epidemija ergotizma – zastrupitve s plesnivimi rženimi rožički. Potem ko so Genovefine relikvije v procesiji nesli v stolnico, se je epidemija čudežno ustavila. Ob tem dogodku je obiskal Pariz tudi papež Inocenc II. in ukazal preiskavo. Razglasil je vsakoletni praznik v spomin na čudežno ozdravitev. Genovefa je zavetnica Pariza in priprošnjica zoper poplave, suše in epidemije.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Genovefe mi v času stiske utrdi popolno zaupanje v tvojo previdnost.
Vir
V Parizu (v Franciji) se danes spominjajo smrti svete Genovéfe, nanterrske device, ki je pri petnajstih letih sprejela, na pobudo Germana, škofa v Auxerru, pajčolan devic. Bodrila je prebivalce mesta, prestrašene zaradi vpada Hunov, in je vzdrževala sodržavljane v času lakote.
Vir
Zavetnica Pariza, genovefovcev, žensk, pastirjev, viničarjev, klobučarjev
Kličejo jo na pomoč proti vojni, suši, kugi, vročici, očesnim boleznim
Atributi: pastirica ali devica z angelom in s hudičem, svečo ali s svetilko, včasih tudi z dvema ključema
Mogočna kupolasta stavba panteona sredi Pariza, kjer od leta 1885 hranijo telesne ostanke najslavnejših Francozov, hrani kot svoj najvidnejši okras – freske iz življenja sv. Genovefe. To zgovorno dokazuje, da se Francozi nič manj ne ponašajo s sv. Genovefo, zavetnico pariškega mesta, kakor s sv. Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje.
Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.
Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.
Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.
Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Genovefa se je rodila leta 422 v Nanterru blizu Pariza v Franciji. Njena starša sta bila Severus in Gerontija, revna s posvetnimi dobrinami, a bogata s krepostmi. Skrbela je za ovce. Že kot otrok je bila znana po svojem angelskem vedenju, zrelem umu in izvrstni pobožnosti. Ko jo je sveti German, škof v Auxerreju, videl stati s starši med ljudmi, ko je šel mimo, je po božjem navdihu njenim staršem dejal: „Blagor vam, ki ste rodili otroka, tako ljubega Bogu. Poskrbite, da bo dobro vzgojen, saj ga je Bog izbral za žrtev.“ Nato se je obrnil k deklici in ji rekel: „Hčerka moja, ali boš postala Kristusova nevesta in mu posvetila vse svoje srce?“ „Da, bom,“ je odgovorila Genovefa. “Nimam bolj goreče želje, kot da se popolnoma posvetim Gospodu, in naj mi da svojo milost!“ Sveti škof ji je nato podaril majhen križ, ki naj bi ga nosila na vratu namesto vsega nečimrnega nakita in se ob pogledu nanj vedno spominjala odločitve, ki jo je sprejela. Od tedaj je Genovefa vsak dan rasla v kreposti; malo se je pogovarjala z ljudmi, ljubila je samoto, molitev in delo ter ni hotela ugajati nikomur razen Bogu. Nekoč je prosila mater, naj ji dovoli, da bi šla z njo v cerkev; mati ji tega ni dovolila, po večkratnih prošnjah pa jo je udarila po obrazu, vendar jo je Bog na kraju samem kaznoval s slepoto. Mati je spoznala in se pokesala za svojo napako. Genovefa je začela sočutno moliti zanjo, nato pa je iz vodnjaka nabrala vodo, nad njo naredila sveto znamenje križa in z njo umivala materine oči, nakar je ta spet dobila vid. To je bil prvi čudež svete Genovefe, ki so mu sledili številni drugi.
V štirinajstem letu starosti je z dvema drugima devicama prišla k škofu in ga prosila, naj jo posveti in sprejme v samostan. Prošnji svete Device je bilo ugodeno in Genovefa je bila vpisana med duhovne Device, s katerimi je naredila zaobljubo večne čistosti. Po smrti staršev jo je predstojnica poslala v Pariz, da bi se dala krstiti. Tam jo je Bog obiskal z zelo bolečo boleznijo udov. Ko je preizkusil njeno potrpežljivost in ponižnost, ji je dovolil ozdraveti in jo proslavil z velikimi čudeži. Atila, okrutni kralj Hunov, je z velikim besom vdrl v Francijo in na najstrašnejši način vse opustošil. Prebivalci Pariza so se bali, da bo tudi njihovemu mestu prizadejal enako usodo kot drugim, zato so kot izhod videli le beg. Toda Genovefa jim je rekla: „Ostanite v mestu in se zatecite k Gospodu. Iz skesanega srca mu ponudite molitev, post in miloščino, nato pa upajte na zaščito in odrešitev pod njegovim okriljem!“ Parižani so sledili besedi svetnice, ki se je združila z njimi in poslala svojo molitev k Bogu. In res je bila uslišana; v nasprotju z vsemi pričakovanji je strašni sovražnik šel mimo Pariza, ne da bi mestu povzročil najmanjšo škodo. Ne brez razloga so to čudežno rešitev pripisali priprošnji blažene Genovefe. Ta je nato pomagala mestu, ko ga je lakota prizadela na najhujši način. Odplula je po Seni do Troyesa in od tam kljub vsem nevarnostim pripeljala 11 vozil, naloženih z žitom, v Pariz in nahranila ljudi v stiski.
Po njej je Bog v enem dnevu osvobodil 12 obsedenih ljudi hudih duhov. Po njej je hromim ljudem vrnil ude, slepim vid, nekrščenemu otroku, ki so ga vrgli v vodnjak in je bil mrtev, življenje, številnim bolnikom pa zdravje. Bog je tej sveti devici dal dar čudežev v zelo visoki meri. Razlog, zakaj jo je Bog tako poveličeval, je bilo njeno sveto življenje. Svojo prvo nedolžnost je ohranila nedotaknjeno vse do smrti. V deviški čistosti je bila bolj podobna angelom kot ljudem. V mrtvičenju telesa je presegla mnoge puščavnike, saj je med drugim znano, da je od 15. leta starosti do svojega 50. leta jedla le malo ječmenovega kruha in fižola dvakrat na teden, in sicer v nedeljo in četrtek. Od petdesetega leta dalje ji je škof ukazal, naj svojo strogost nekoliko umiri. Vendar je bila ta zmernost le v tem, da je občasno pojedla malo mleka in rib. Vedno se je vzdržala vina. Njeno srce je bilo tako močno razvneto od ljubezni do Boga, da običajno ni mogla pogledati v nebo, ne da bi jokala. Želja, da bi imela svojega ljubljenega Odrešenika v popolni lasti, ji je v oči priklicala vroče solze hrepenenja. Nič ni bilo zanjo bolj boleče, kot ko je slišala, da je bil Bog, ki ga je ljubila nad vse in je želela, da bi ga vsi ljubili, užaljen. Zato se je od praznika svetih treh kraljev do pepelnične srede zaprla v ozko celico in ves ta čas molila, se postila in delala druge pokore; kajti že takrat so ta malikovalski praznik (pust), ki so ga kristjani prinesli v krščanstvo iz poganstva, na žalost pobožnih praznovali z deli poganov in tako so Boga v tem času pogosto žalili. Pust, piše sveti Karel Borromejski, je satanistični praznik. (Glej članek: Nečastna narava pusta) In če pogledamo njegov izvor in kako ga običajno praznujemo, sveti Karel Borromej ni povedal nič preveč.
Ko je ta velika Božja služabnica dopolnila 80 let, ji je Gospod Bog poslal bolezen kot napoved smrti, ki si jo je tako dolgo želela. Umrla je kot svetnica 3. januarja 512, mesto Pariz pa jo časti kot svojo posebno zavetnico. Pokopali so jo v cerkvi, ki so jo pozneje poimenovali po njej. Ta sveta devica je običajno upodobljena s palmovo vejico in dvema ključema v desni roki ter gorečo lučjo v levi. Upodabljajo jo tudi kot pastirico.
Bodite pozorni.
Ste razmišljali o tem, kaj je blažena Devica Genovefa storila v času tako imenovanega pustnega torka? Še enkrat preberite in se od nje naučite, da če ste se včeraj v skladu z namenom in ciljem svojega stvarjenja odločili, da boste samo in stalno služili Bogu, se v tem času ne smete družiti z lahkomiselnimi otroki sveta; ti se namreč oddaljijo od služenja Bogu, nočejo stalno služiti Bogu, ampak nekaj časa služijo svetu, mesu, satanu; ali pa razdelijo svoje srce in želijo hkrati služiti Bogu in svetu. Včeraj ste slišali, kaj lahko pričakujete od takih ljudi. Nič takega, ne odvrnite se od Boga, ampak mu služite toliko bolj prizadevno, kolikor bolj ga drugi žalijo.
DE
Rodila se je v vasi Nanterre, dve uri iz Pariza, okoli leta 422. Pri petnajstih letih se je Genovefa preselila v Pariz k teti, pri kateri je živela tudi po prejemu tančice božje neveste. Živela je izredno strogo življenje in si nenehno prizadevala pomagati posameznikom in ljudem. Zaradi njene priprošnje je bil Pariz leta 451 obvarovan pred vdorom Hunov.
Genovefa je umrla leta 502 ali 512 in bila pokopana pod današnjim pariškim Panteonom. Sto let pozneje so njene posmrtne ostanke prenesli v cerkev St-Etienne-du-Mont in jih pokopali v dragoceno svetišče.
„Genovefa se je rodila okoli leta 422 in je bila stara sedem let, ko sta se sveti German iz Auxerra in sveti Lupus iz Troyesa, ki sta potovala v Britanijo, da bi se borila proti Pelagijevi hereziji, za eno noč utaborila v Nanterru. Škofa sta komaj prispela, ko ju je obkrožila velika množica ljudi, ki je želela njun blagoslov. Med pobožnimi ljudmi so bili tudi Genovefa in njeni starši. Toda sveti German jo je znal razločiti po višji razsvetljenosti, ki mu jo je nenadoma prinesel Božji Duh, in jo povabil, naj se zbližata s starši, ter njuni hčeri napovedal prihodnjo svetost. Dodal je, da bo uresničila svojo odločitev, da bo služila Bogu, in da bo s svojim zgledom veliko prispevala k posvečenju drugih. Ker mu je Genovefa nato povedala, da že dolgo goji željo, da bi živela v večnem devištvu in da ne bi nosila drugega imena kot nevesta Jezusa Kristusa, ji je dal svoj blagoslov, da bi jo od tega trenutka posvetil Bogu; nato jo je v spremstvu vseh ljudi, ki so se zbrali okoli njega, popeljal v cerkev in med petjem psalmov in molitvami držal svojo roko nad njeno glavo. Med jedjo jo je zadržal pri sebi in jo izpustil šele, ko je od njenega očeta dobil obljubo, da jo bo lahko zjutraj naslednjega dne pred odhodom spet videl.
Severus in Gerontija sta ob dogovorjeni uri s hčerko odšla k svetniku, ki je Genovefo vprašal, ali se še spominja obljube, ki jo je dala Bogu: „Da,“ je odgovorila, „še vedno se je spominjam in upam, da mu bom s pomočjo milosti zvesta.“ Svetnik, navdušen nad tako lepim odgovorom, jo je spodbudil, naj vztraja v teh čustvih. Nato ji je podaril bakreno medaljo z vgravirano podobo križa in ji svetoval, naj jo vedno nosi okrog vratu in se tako spominja, da se je posvetila Bogu. Povedal ji je tudi, naj se kot nevesta Jezusa Kristusa odpove bisernim ogrlicam, zapestnicam, zlatim in srebrnim draguljem ter vsemu posvetnemu nakitu.
Leta 451 je hunski kralj Atila s svojimi divjimi hordami vdrl v Francijo in korakal proti Parizu, kjer je vse pobijal, požigal in uničeval. Prebivalci, ki jih je strah in obup nad možnostjo upora odvrnil, so želeli z begom rešiti sebe in svoje dragocenosti. Genovefa je temu načrtu junaško nasprotovala in prerokovala: „Ne bežite, ker bo Atila opustošil prav tisto območje, kamor želite pobegniti. Ne bo prišel v Pariz, če se boste z molitvijo in postom izkazali za vredne Božjega varstva.“ Uspeh njenih prošenj in pozivov je bil, da so se ženske strinjale z njo in se ji pridružile v molitvi. Moški pa so bili besni in so jo označili za izdajalko, ki jih hoče izročiti hunski sekiri, ter ji grozili s smrtjo. Ravno ob pravem času je arhidiakon od svetega Germana v Pariz prinesel nekaj daril, ki jih je umirajoči škof namenil Genovefi, in za preganjano devico poskrbel s takšno vnemo, da se je strastno razburjenje ljudi umirilo.
Ko je Atila nepričakovano obrnil svoj pohod stran od Pariza, kamor so želeli pobegniti prebivalci, in se je Genovefina napoved uresničila, so jo prepoznali kot božjo služabnico in jo počastili kot rešiteljico z radostnimi zahvalami.“
Genovefa je upodobljena s svečo, nad njo pa lebdita angel in hudič. Svečo, ki jo je hudič upihnil, vedno znova prižiga angel. V drugi roki drži čaši podobno posodo in ključe Pariza. Kelih naj bi se napolnil kot odgovor na njeno molitev in gasil žejo graditeljev cerkve St Denis, dokler cerkev ni bila dokončana.
Genovefa je zavetnica mesta Pariz, delavcev z voskom, žensk, pastirjev in vinogradnikov. Zlasti jo kličejo kot zaščito pred sušo, vojno, nesrečo in epidemijami.
Genovefa je omenjena le v regionalnem koledarju francosko govorečega sveta. V strasbourški škofiji se 3. julij praznuje kot neobvezen dan spomina na svetnico, ki je bila zlasti v preteklosti zelo priljubljena tudi pri nas kot krstna zavetnica.
DE
Views: 240
V Padovi (na Beneškem), spomin svetega Danijela, diakona in mučenca. († 168)
Vir
Morda je bil diakon padovanske Cerkve in je bil mučen verjetno med Dioklecijanovim preganjanjem v začetku 4. stoletja. Vendar je njegov obstoj postal znan šele po najdbi njegovega telesa leta 1075. Po legendah, ki so se razširile v tistem času ali kmalu zatem in katerih bistveno jedro se zdi gotovo, se je mučenec prikazal slepcu iz Toskane in ga povabil, naj prosi za milost vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je bil njegov grob, ki je bil popolnoma prezrt. Čudežni ozdravitvi je sledilo prizadevno raziskovanje, ki je pripeljalo do odkritja marmorne skrinje. Mučenec je v njej ležal tako, kot je bil ubit: telo, ki je ležalo leže na leseni deski in bilo pokrito z marmorno ploščo, je bilo prebodeno s številnimi dolgimi žeblji. Na njej je bil napis: „Hic corpus Danielis martyris et levitae quiescit“ (Tukaj počiva telo levita in mučenca Danijela). Škof Ulderico, ki je bil navzoč pri tem prvem priznanju, je 3. januarja 1076 dal krsto prenesti v novo Marijino katedralo znotraj mestnega obzidja in, da bi pomiril nasprotovanje menihov svete Justine in lokalnih prebivalcev, dal postaviti oratorij, posvečen svetemu Danielu, na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev.
Leta 1592 so mučenčevo telo z glavnega oltarja stare katedrale prenesli v podbočje nove katedrale. Ko je bil ta leta 1953 urejen kot zimski oratorij, so Danijelovo skrinjo osvobodili marmorja in brona, ki sta jo skrivala: gre za isto skrinjo, v kateri je bil najden mučenec, starorimsko skrinjo iz carrarskega marmorja, s katere so verjetno ob odkritju odstranili starodavno pogansko okrasje in dodali skrivnostni napis.
Pristojni ljudje (Gloria, Gasparotto, Pagnin, Egger, Silvagni in drugi) so razvozlali napis legende z nekaterimi spremembami. V padovanski škofiji ga kot drugega zavetnika praznujejo 3. januarja, na dan prvega prenosa.
IT
Izročilo pravi, da je Daniel, verjetno diakon padovanske cerkve, pretrpel mučeništvo skupaj s sveto Justino med preganjanjem Dioklecijana in Maksimijana (304).
Njegovo truplo, ki so ga našli v majhnem atriju bazilike svete Justine v Padovi (1075), so 3. januarja 1076 prenesli v katedralo Santa Maria, današnjo stolnico. Nato so ga položili (1295) na območje današnje kapele svetega Jožefa.
Od leta 1592 počiva v kripti katedrale, ki je bila pred kratkim zgrajena – skupaj z apsido – po Michelangelovem načrtu, v rimski urni z napisom iz 11. stoletja.
V bližini kraja Prato della Valle mu je posvečena starodavna cerkev.
IT
Pravijo, da je bil diakon judovskega rodu; pomagal je svetemu Prosdocimu, prvemu škofu v Padovi, pri njegovem apostolatu v severni Italiji in bil v tem mestu mučeniško umorjen.
Po legendi se je mučenec prikazal slepemu iz Viterba in ga povabil, naj prosi za milost vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je bil neodkriti grob svetega Danijela. Čudežni ozdravitvi so sledile skrbne raziskave, ki so se končale z odkritjem marmorne skrinje. V njej je mučenec ležal natanko tako, kot ko se je povzpel v nebesa: njegovo telo, ki je ležalo vodoravno na leseni deski in ga je prekrivala marmorna plošča, je bilo prebodeno z dolgimi žeblji. Na njej je bil napis: „Tu počiva telo Daniela, mučenca in diakona“.
Škof Ulderico, ki je bil navzoč pri prvem prepoznavanju, je 3. januarja 1076 dal skrinjo prenesti v novo katedralo Santa Maria znotraj mestnega obzidja; da bi pomiril nasprotovanje menihov iz Santa Giustina, kjer so našli truplo, in lokalnih prebivalcev, je dal na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev, zgraditi oratorij, posvečen svetemu Danielu.
Svetnikove posmrtne ostanke so leta 1592 z glavnega oltarja stare katedrale ponovno prenesli v klet nove katedrale. Ko so prostor leta 1953 preuredili v zimski oratorij, so Danielovo skrinjo osvobodili marmorja in brona, ki sta zakrivala prvotno odkritje: starorimsko skrinjo iz carrarskega marmorja. Morda so v času odkritja odstranili staro pogansko okrasje in dodali skrivnostni napis. Strokovnjaki so razvozlali napis legende z več različicami. V padovanski škofiji ga praznujejo kot drugega zavetnika 3. januarja, na obletnico njegovega prvega prenosa.
IT
Po izročilu je bil Daniel diakon Prosdocima, prvega škofa v Padovi, katerega cerkev je stala na mestu današnje cerkve Santa Giustina. Daniela so zaradi njegovega krščanstva ubili tako, da so ga z železnimi žeblji prebodli med kamen in leseno mizo.
Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1064 preneseni v katedralo v Padovi. Okoli leta 1077 so gospodje Montagnona v bližini Abano Term ustanovili benediktinski samostan, posvečen Danielu Padovanskemu.
DE
Sveti Daniel (italijansko: Daniele, Danilo) je živel v 10. stoletju v Italiji. Po izročilu naj bi bil sprva Jud, a ga je v krščanstvo spreobrnil sveti Prosdocimus (it: Prosdocimo) (umrl okoli leta 100), prvi škof v Padovi. Škofu je nato pomagal pri njegovem apostolatu v severovzhodni Italiji. Bil je posvečen v diakona in pomagal škofu pri oznanjevanju evangelija. Po izročilu je bil mučen leta 168 pod cesarjem Markom Avrelijem (161-80), pribit na mizo. Vendar je bolj verjetno, da je umrl v začetku leta 300 med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom (284-305).
Izročilo o Danijelu je bilo pozabljeno, njegove posmrtne ostanke pa so odkrili mnogo stoletij pozneje. Po legendi, katere bistvo se zdi gotovo, se je mučenec prikazal slepemu človeku v Toskani in ga povabil, naj prejme milost povrnitve vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je ležal njegov grob, popolnoma prezrt. Čudežni ozdravitvi je sledilo vztrajno iskanje, ki je pripeljalo do odkritja marmornatega sarkofaga. V njem je ležal mučenec, kot je bil, ko so ga ubili. Telo, ki je ležalo na leseni deski in bilo prekrito z marmorno ploščo, je bilo prebodeno s številnimi dolgimi žeblji. Na njem je bil napis: Napis: Hic corpus Danielis martyris et levitae quiescit („To je telo Daniela, mučenca in diakona“).
Škof Ulderico je bil navzoč pri prvi identifikaciji, 3. januarja 1076 pa je dal sarkofag prenesti v novo katedralo Santa Maria znotraj mestnega obzidja. Da bi pomiril nasprotovanje menihov iz Santa Giustina in lokalnega prebivalstva, je na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev, zgradil kapelo, posvečeno svetemu Danielu. Mučenčevi posmrtni ostanki so do leta 1592 ležali na glavnem oltarju v stari katedrali, nato pa so jih prenesli v kripto v novi katedrali.
Leta 1953 so sarkofag postavili v drugo kapelo, prvotni Danielov sarkofag pa so osvobodili marmorja in brona, ki sta ga skrivala. To je bil isti sarkofag, v katerem je bil najden mučenec, starorimski sarkofag iz carrarskega marmorja, s katerega so verjetno ob odkritju odstranili staro pogansko okrasje in dodali skrivnosten napis. Strokovnjaki (Gloria, Gasparotto, Pagnin, Egger, Silvagni in drugi) so z nekaj spremembami razvozlali napis iz legend. Danijel se v padovski škofiji kot sekundarni zavetnik praznuje 3. januarja, na dan prvega prenosa. Ta dan se je pojavil tudi v splošnem Martyrologium Romanum, medtem ko je bil dan v izdaji za kanonike, vezane na pravila, 17. februar.
Daniel je v umetnosti upodobljen kot diakon, oblečen v dalmatiko, ki drži brisačo in umivalnik. Pogosto je upodobljen tudi z maketo cerkve ali mesta in zastavo. Na njega se sklicujejo žene, katerih možje so v vojni. Na njega se sklicujejo tudi v primerih zaprtja in izgube predmetov. Velja za zavetnika Trevisa in je tudi eden od štirih zavetnikov Padove, skupaj s svetim Antonom Padovanskim, svetim Prosdocimom in sveto Justino Padovansko.
NOR
Sveti Daniel iz Padove, znan tudi kot sveti Daniel, je bil judovski spreobrnjenec in predan učenec svetega Prosdocima iz Padove. Služil je kot diakon in spremljal svetega Prosdocima na njegovih misijonskih potovanjih ter mu pomagal pri širjenju krščanskih naukov. V času vladavine Marka Avrelija, ko je bila krščanska vera hudo preganjana, je sveti Daniel kljub grozeči nevarnosti neustrašno nadaljeval svoje misijonarsko delo. Njegova neomajna vera in predanost evangeliju sta ga na koncu pripeljali do mučeništva. V verski ikonografiji je sveti Daniel običajno upodobljen kot diakon z brisačo in umivalnikom, kar simbolizira njegovo ponižno služenje škofu. Poleg tega je pogosto upodobljen s palmo mučeništva, ki priča o njegovem žrtvovanju za krščansko vero. Sveti Danijel se je rodil neznano kdaj in tragično končal leta 168 v Padovi v Italiji. Usmrtili so ga tako, da so ga pribili na mizo, zaradi česar je umrl zaradi šoka in izgube krvi. Njegovo telo je počivalo v Padovi, kjer je do ponovnega odkritja okoli leta 1000 ostalo nepoškodovano. Ker so se zavedali pomena njegovih relikvij, so jih 3. januarja 1064 slovesno shranili. Čeprav je bil sveti Danijel kanoniziran pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, sta njegova svetost in izjemno mučeništvo utrdila njegovo mesto med spoštovanimi svetniki Katoliške cerkve. Častijo ga kot zavetnika za različne namene, med drugim za vračanje izgubljenih predmetov, zapornike, ki iščejo tolažbo in tolažbo, ter ženske, katerih možje služijo v vojski. Poleg tega ima posebno mesto kot zavetnik Padove v Italiji – njegovega rojstnega mesta in kraja njegovega mučeništva. Življenje svetega Danijela Padovanskega je navdih za mnoge vernike, saj ponazarja vrline poguma, predanosti in neomajne vere pred preganjanjem. Njegov spomin in priprošnja še naprej vodita in varujeta tiste, ki se nanj obrnejo v stiski.
EN
Views: 67
