sveti Janez Camillus “Dobri” iz Milana – škof

V Milanu (v Lombardíji),  je okoli leta 659 umrl sveti Janez Dobri, škof, ki je vrnil škofovski sedež svojemu mestu Genovi, ki so mu ga vzeli Langobardi. Zaradi vere in dobrega vedenja je bil priljubljen pri Bogu in pri ljudeh. (* pred letom 580 – † ok. 659)
Vir

V milanski nadškofiji, ki je po imenu svojega največjega škofa in cerkvenega doktorja svetega Ambroža splošno znana kot „ambrozijanska cerkev“, je kar 143 škofov, od tega 38 svetnikov in 2 blažena. V sedemnajstih stoletjih njene zgodovine je bilo obdobje, ko se je moral škofijski sedež starodavnega Mediolana zaradi vdora še vedno poganskih Langobardov začasno preseliti v Ligurijo. Prav na koncu tega žalostnega obdobja se nahaja škofovanje svetega Janeza Dobrega.
Rojen v Camogliju v pokrajini Genova ali po zelo starem izročilu v Reccu, mestecu na ligurski rivieri di Levante, so njegovi zgodovinski dogodki neizogibno prepleteni z več legendarnimi značilnostmi. Nekaj biografskih podatkov o svetniku smo dobili iz pesniške zbirke, ki je najverjetneje nastala med 11. in 13. stoletjem. Anonimni avtor besedila trdi, da se je Janez rodil v Camogliju v plemiški družini iz doline Recco, in to bi morda lahko bila razlaga za starodavni dvoboj med mestoma, ki sta se potegovali za njegov rojstni kraj. Ko je bil Janez še otrok, naj bi ga odpeljali v Milano, kjer je opravil cerkvene študije in bil inkardiniran v milansko cerkev. Medtem se je po skoraj osemdesetih letih prisilnega izgnanstva slavni langobardski kralj Rotari, ki je vdrl tudi na ligursko riviero, dogovoril z ambrozijansko duhovščino o vrnitvi njihovega škofa na njegov naravni sedež. Tako je bil Janez, ki so ga zdaj vsi cenili zaradi njegovih človeških lastnosti in inteligence, okoli leta 641 razglašen za šestintridesetega milanskega škofa, prvega, ki je ponovno sedel na obnovljenem škofovskem sedežu lombardskega mesta.
Njegova ponižnost in velikodušnost sta postali skoraj pregovorni med čredo, ki mu je bila zaupana v pastoralno oskrbo in ki ga je kmalu začela preprosto in ljubkovalno klicati Janez „Dobri“. O njem zgoraj omenjena pesem pripoveduje: „ Spravljal in tolažil je uboge, nahranil lačne, oblekel gole, dal piti žejnim, obiskoval bolnike in zapornike, nudil gostoljubje popotnikom. Poln milosti, vere in dobrega vedenja, všečen Bogu in ljudem, je sijal v svojih dejanjih. Janez se je pred vsemi kazal tako ponižno, da je bilo zaradi njegove ponižnosti težko razbrati, ali je res škof.“ Edina zgodovinsko potrjena epizoda iz življenja tega svetega škofa je potovanje v Rim, ki ga je opravil proti koncu leta 649 ob sinodi, ki jo je sklical papež Martin I. in je potekala v Lateranski baziliki. Sveti Janez Dobri je umrl v Milanu po vsaj desetih letih škofovanja, njegovi posmrtni ostanki pa so bili pokopani v zdaj že izginuli cerkvi San Michele in Duomo, tako imenovani zato, ker je stala poleg „Domus sancti Ambrosii“, nekdanjega imena škofije. Štiri stoletja pozneje je škof Ariberto po odkritju trupla, za katerega so se bali, da je izgubljeno, oživil kult po vsej škofiji. Vendar je bil sveti Karel Borromeo tisti, ki je 24. maja 1582 dal te relikvije prenesti v katedralo in tu so mu v čast postavili oltar, ki je bil med najbogatejšimi in najbolj veličastnimi v celotni sakralni stavbi. Leta 1951 je sveti kardinal Ildefonso Schuster naročil nov pregled svetnikovih posmrtnih ostankov, za katere se je izkazalo, da so visoki dobrih 190 centimetrov, in jih dal ponovno sestaviti v novo kovinsko urno. Leta 1288 so v vasi Recco prejeli tudi zapuščino za postavitev oltarja v župnijski cerkvi, ki je bila namenjena ohranitvi svetnikove roke in rebra. Te relikvije je verjetno podaril sam Ariberto, ki je s tem želel zapečatiti prijateljstvo in pobratenje v veri med ligursko in ambrozijsko cerkvijo.
IT

Janez Camillus – ni znano, ali so mu priimek „Bonus“ dali starši ali pozneje zaradi njegovih značajskih lastnosti – je postal duhovnik in dolgo časa deloval v Rimu, kjer je pridobil zaupanje papeža Gregorja I., ki ga je poslal v Milano, da bi živel pri Teodelindi, pobožni ženi langobardskega kralja Avharisa, v takratni langobardski palači. Leta 641 je Janez Bonus postal milanski nadškof. Leta 649 je sodeloval na sinodi v Rimu pod vodstvom papeža Martina I. Skupaj s škofom Janezom iz Bergama se je boril proti monoteizmu. Znan je postal tudi po svojih čudežih.
Okoli leta 1030 je milanski nadškof Aribert v videnju, ki ga je prejel, našel posmrtne ostanke Janeza Bona in jih prenesel v takratno milansko cerkev San Michele – kasneje imenovano San Michele subtus Domum – na mestu današnje cerkve Santa Maria Annunciata v Camposantu. Leta 1582 je nadškof Karel Borromeo relikvije iz te propadajoče cerkve prenesel v katedralo.
DE

Sveti Janez Camillus Dobri, znan tudi kot Janez Camillus, Janez Dobri in Janez Bonus, je bil ugledna osebnost katoliške Cerkve. Sredi 7. stoletja je bil nadškof v Milanu v Italiji in je imel pomembno vlogo pri obnovi verskega reda ter obrambi vere pred razširjenima herezijama arijanizma in monotelizma. Sveti Janez Kamil se je rodil v času velikih političnih pretresov in svoje življenje posvetil služenju Bogu in svojemu ljudstvu. V času, ko so njegovi predhodniki zaradi vdora arijanskih Lombardov odšli v izgnanstvo, je postal svetilnik upanja in odločen zagovornik pravovernih prepričanj. Kot prvi nadškof, ki je več kot 80 let bival v Milanu, se je lotil zahtevne naloge ohranjanja katoliške vere sredi nesreč. Zaradi svoje neomajne zavezanosti resnici in pravičnosti si je sveti Janez Kamil prislužil vzdevek „Dobri“. Neustrašno se je spopadel z arijanizmom, heretičnim gibanjem, ki je dvomilo v Kristusovo božanskost. S svojim globokim teološkim znanjem in zgovornostjo je sodeloval v številnih razpravah in pisal obsežna besedila proti arijanizmu ter tako okrepil pravoverne nauke Cerkve. Poleg tega se je sveti Janez Kamil spopadel tudi z monotelitizmom, še eno herezijo, ki je učila, da je imel Kristus samo eno voljo, s čimer je zanikal svojo človeško naravo. Njegova intelektualna spretnost in duhovna modrost sta mu omogočili, da je oblikoval trdne teološke argumente proti tej hereziji in zagovarjal resnično razumevanje Kristusove dvojne narave, tako človeške kot božje. Kljub številnim izzivom, s katerimi se je soočal, je sveti Janez Kamil dosledno izkazoval sočutje, ponižnost in globoko skrb za dobrobit svoje črede. Njegov značaj in kreposten način življenja sta bila vir navdiha za sodobnike in prihodnje generacije. Sveti Janez Kamil Dobri je umrl okoli leta 660 zaradi naravnih vzrokov, za seboj pa je pustil dediščino vere, predanosti in intelektualne strogosti. Čeprav je bila njegova kanonizacija izvedena pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, je priznan kot svetnik v obdobju pred kongregacijo. Čeprav informacije o posebnem zavetništvu svetega Janeza Kamila niso na voljo, lahko njegovo zgledno življenje navdihuje posameznike na številnih področjih pobožnosti in priprošnje. Njegov praznik praznujemo 2. in 10. januarja, pri čemer nekateri koledarji priznavajo tudi slednji datum. Če povzamemo, je bil sveti Janez Kamil Dobri izjemen nadškof v Milanu v Italiji sredi 7. stoletja. Pogumno se je boril proti arijanizmu in monotelitizmu ter zagovarjal pravoverni nauk Cerkve. Njegova predanost resnici, ljubezen do svojega ljudstva in globoko teološko znanje še danes navdihujejo in usmerjajo vernike.
EN

Views: 24

blaženi Markolin Amanni iz Forlija – redovnik

V Forli (v Italiji), je med letoma 1317 in 1397 živel blaženi Markolín Amanni, duhovnik iz reda dominikancev, ki je vse življenje preživel v molku in samoti, v službi revnih in otrok.
Vir

Marcolino se je rodil leta 1317 in vstopil v pri desetih letih je vstopil v dominikanski red – če lahko verjamemo zgodnjim hagiografskim zapisom ki v sumljivo zaokroženih številkah navajajo, da je umrl v osemdesetih letih, potem ko je sedemdeset let preživel kot menih. V tem dolgem življenjskem obdobju je pustil minimalne in neznatne sledi v dokumentarnih zapisih svojega rojstnega mesta.
Leta 1365 je bil prokurator svojega samostana, leta 1367 in med letoma 1371 in 1395 pa se je občasno pojavljal kot udeleženec kapiteljskih sestankov ali kot priča pri različnih notarskih dejanjih. Ni podatkov, ki bi potrjevali, da je v svoji skupnosti užival kakršen koli poseben ugled, in ko je 24. januarja 1397 umrl, so ga bratje iz njegovega samostana začeli pokopavati brez formalnosti, kar je bilo v skladu z obskurnostjo, v kateri je živel svojih osemdeset let. Toda nek fant je po mestu razširil novico o njegovi smrti in množica ljudi se je zbrala v cerkvi in se pritoževala, da bratje skrivaj pokopavajo svetnika. Le samostanski kuhar je bil pripravljen deliti mnenje ljudi o Marcolinu, saj je med umivanjem trupla v pripravah na pokop opazil velike otrdline na kolenih, ki so posledica dolgih ur, preživetih kleče v molitvi. Množica se je zgrinjala k truplu, da bi se dotaknila Marcolinovih zemeljskih ostankov in iztrgala kose njegovih oblačil; bratje so ga skušali namesto tega pokopati a so se hvalospevi in zanikanja končali šele s padcem teme.
Ponoči so bratje Marcolina v naglici položili v grob; vendar so se ob zori prebivalci Forlija znova zgrnili v cerkev in zahtevali, da se truplo ekshumira, da bi si lahko ogledali ta skriti zaklad.
Bratje so to zavrnili in prišlo je do burnega prepira. Na eni strani so bratje vztrajali, da je narobe, da bi preprostega človeka častili kot svetnika (“iniustum esse, hominem revereri ut Sanctum”); drugi so odvrnili, da je še huje, če se prikriva svetost, ki jo je razkril Bog, in trdili, da so čudeži dokazovali njihovo svetost.
Nek tesar je pripovedoval, kako je nekoč, ko si je razbil roko s kladivom, svojo bolečino izrazil v stokanju in preklinjanju. Marcolino ga je potolažil v njegovi bolečini in mu nežno očital bogokletje. Naključno je odtrgal prvo zelišče, ki ga je našel, ga položil na poškodovano roko in peljal obrtnika do cerkve. Tam je tesarju rekel, naj odpre roko, in ta je ugotovil, da je popolnoma ozdravljena; želel je poljubiti menihove noge, vendar je Marcolino zavrnil vsako zahvalo in mu naročil, naj o tem ne govori. Drug človek je pripovedoval o videnju, v katerem se je pojavil pred sodiščem bratov, ki so ga nameravali obsoditi na večne plamene, ker ni bil pri spovedi dolgo časa; samo Marcolino je prosil, da bi se ga usmilili, in ga pozval naj se spove in reši, kar je storil takoj, ko se je prebudil. Deček, ki je skrbel za Marcolina v njegovi starosti, je opisal njegovo pobožnost in spokornost.
Vsak dan je v svoji celici prepeval hvalnice in psalme pred podobo Marije in Deteta, izgovarjal sto Očenašev in Zdravamarij kot eden od bratov laikov, čeprav je bil posvečen v duhovnika, in se bičal z bičem, ki ga je imel skritega v ležišču. Drugi so dodali, da je bil velik prerok, ki je napovedoval prihodnje dogodke in razkrival, kar je bilo skrito v srcih ljudi, revni obeh spolov pa so hvalili njegovo dobrodelnost. Predvsem pa je bil po njihovih besedah ponižen, skromno je skrival svoje darove ter opravljal pobožnosti in dobra dela na skrivnem.
Vendar bratov niso prepričali. Ugovarjali so, da ni mogoče samo tako razglasiti novega svetnika, še posebej, če je bil domnevni svetnik preprost ki ni bil kaj prida učen, je bil neroden govornik in je dremal med mašo, med jedjo in celo med hojo. Obe strani sta tako navedli razloge za svoje nasprotujoče si mnenje, v praksi pa se je ta „razprava“ o Marcolinovi svetosti Marcolina prevesila v hrupno vzklikanje, enih „Je svetnik“ in drugih „Ne, ni.“ Iz brezizhodnega položaja se je rešilo le s silo: kamen ki je pokrival njegov grob se je odtrgal in dišeča aroma je napolnila cerkev. Verniki so odtrgali kose Marcolinovih oblačil in truplo je bilo treba vedno znova obleči v dominikanski habit. V času, ko je bilo truplo slečeno do golega, je množica lahko potrdila, da je Marcolinovo telo tudi po smrti ostalo nepoškodovano. Nepokvarjeno meso in vonj po svetosti sta bila običajno navedena kot pokazatelja svetosti, čeprav sta v učenih krogih veljala za dvoumna ali nepomembna. V tem so bili več kot dovolj za potrditev Marcolinovega položaja v očeh množice in v naslednjih dneh se je pri njem zgodilo okoli osemdeset čudežev na grobu in na drugih krajih, kjer so se sklicevali na njegovo prijazno priprošnjo.
Ta opis dogodkov okoli Marcolinove smrti in zlasti burnega dogajanja v cerkvi, ko so se o njegovi svetosti prepirali bratje in množica, je tako živahen, da zlahka pozabimo, da ne gre za pričevanje očividcev. Takega prizora ni v pismu, ki ga je Bello iz Forlija naslovil na škofa v Castellu (Benetke) Leonardu Dolfinu, v katerem ga je obvestil o smrti mesec dni prej umrlega „tega preprostega, poštenega, čistega in ponižnega člana dominikanskega reda z imenom brat Marcolino iz Forlija“, ki je bil občudovanja vreden predstavnik svojega reda šestdeset let in več, ki ni izstopal po svojem znanju, ampak po svoji dobrodelnosti. Zato se je Bog odločil, da ga povzdigne z neštetimi čudeži: usta nemih in ušesa gluhih so se odprla; grbavci in žrtve krastavosti bili osvobojeni svojih težav.
Skratka, zadeva je zahtevala pozornost cerkvenih oblasti, ki so lahko pravilno ocenile njeno resnost. Škof je verjetno posredoval te informacije in pooblastil za nalogo poizvedovanje in presojo Giovanniju Dominiciju, lektorju teologije pri glavne dominikanskem samostanu v Benetkah, San Zanipolo. Primer je Giovannija zelo zanimal, zato je takoj ukrepal. Bello je svoje pismo iz Forlija naslovil 20.februarja in moralo je miniti nekaj dni, preden je pismo prišlo v roke Giovannija, vendar je Giovanni še pred koncem meseca poslal skupino odposlancev v Forli, da bi opravila preiskavo. Njegovi odposlanci – Niccolo di maestro Giovanni iz Ravenne (predstojnik samostana San Zanipolo), brat Marsiglio iz Siene, Antonio Soranzo in druge ugledne osebe so se odpravili na pot in opravili preiskavo z občudovanja vredno hitrostjo ter v Benetke prinesli ne le poročilo o vsem, kar so videli in slišali, ampak tudi zaprisežene pisne izjave o več kot osemdesetih čudežih, ki jih je storil Marcolino. Na na podlagi njihovega poročila je Giovanni sestavil pismo generalnemu predstojniku Raymondu iz Capue, v katerem ga je obvestil o dramatičnih okoliščinah okoli Marcolinove smrti in čudežih, ki so mu sledili. Giovanni se je opravičil za kratkost svojega poročila o čudežih: z veseljem bi o njih napisal veliko več, je dejal, če ne bi bilo njegove neustrezne literarne sposobnosti in zahtev bližajočega se postnega časa.
Ta bežna pripomba pomaga določiti datum tega pisma kot malo pred pepelnično sredo, 7. marca 1397; vendar lahko Giovannijevo samokritiko zavrnemo kot standardno retorično potezo, ki ji nasprotuje učinkovitost njegovega pisanja. Retorična moč Giovannija je takšna, da je vplivala na vse poznejše pripovedi o Marcolinovi smrti in pokopu ter je celo najzahtevnejše bralce prepričalo, da predstavlja neposreden in takojšen opis tega dogodka. Dejansko je, kot smo videli, v najboljšem primeru poročilo iz tretje roke, ki opisuje, kaj so Giovannijevi odposlanci slišali od neimenovanih virov v Forliju, ki so bili morda sami priča dogodku v dominikanski cerkvi San Giacomo šest tednov prej. To je bilo sestavljeno na določeni prostorski in časovni razdalji od dogodkov, ki jih je tako živo opisoval.
In kar je najpomembneje, v njem so ti dogodki zapisani z natančno ideološko vizijo dominikanskega reda. Giovanni Dominici ni bil le predavatelj teologije, temveč vodilna osebnost v dominikanskem redu, gibanju za obnovo njegovega prvotnega ustroja in spodbujanje strogega spoštovanja njegovih pravil v vsej njihovi prvotni strogosti.
Med letoma 1390 in 1393 je v treh dominikanskih mestih obnovil strogo obhajilo v Benetkah ali njihovi bližini, leta 1394 pa je ustanovil samostan, ki je postal postal zgled za podobne ustanove v Pisi in Rimu. Pod Giovannijevim vodstvom so Benetke postale središče dominikanske reforme, leta 1393 pa ga je Rajmond iz Capue imenoval za generalnega vikarja observantskih hiš v vsej Italiji.
EN

14. stoletje je bilo za dominikanski red, tako kot za druge redove, obdobje zatona. Glavni vzrok je bila črna kuga, ki je v samostanih zahtevala nešteto žrtev, redke preživele pa pustila prestrašene in obupane ter jim odprla pot v malodušje in nered. Vendar pa ni manjkalo svetih in gorečih redovnikov, ki so se znali učinkovito zoperstaviti splošni razpuščenosti. Pod navdihujočim dihom svete Katarine Sienske je blaženi Rajmond iz Kapue, ki je bil leta 1380 pravkar izvoljen za generala, pozval vse duše dobre volje, naj oživijo vrt, ki ga je zasadil sveti Dominik. Med mnogimi, ki so se odzvali klicu, je Marcolino Amanni izstopal po svoji očarljivi ponižnosti. Sveti habit si je nadel v rojstnem mestu Forli, ko je bil star komaj deset let in ga je preplavila gorečnost, ki je presegala njegovo starost. Mali novinec je bil kmalu vzor vseh kreposti, toda krilo, zaradi katerega se je njegova angelska duša tako hitro dvignila, je bilo nenehno iskanje Boga v molitvi in premišljevanju. In Gospoda je našel v vzvišeni molitvi, zaradi katere je živel bolj v nebesih kot na zemlji: iz ekstaze ga je prebudilo šele zvonjenje ob daritvi med mašo. Ni sijal ne na katedri ne na prižnici. Njegovo delovanje je bilo tiho in skrito. Kot živo pravilo je pridigal s svojimi svetlimi zgledi iz vsakdanjega življenja in predstavljal tisto obilje notranjega življenja, ki mora biti po Dominikovem mišljenju živi vir apostolskega oznanjevanja. Edini okras v njegovi celici je bila slika Device Marije, ki ji je bil vedno posebej naklonjen. Umrl je februarja 1397. Njegovo telo počiva v katedrali v Forliju. Njegovo češčenje je potrdil papež Benedikt XIV. 9. maja 1750.
IT

Views: 8

blaženi Viljem Repin iz Angersa – duhovnik in mučenec

blaženi Viljem Repin - duhovnik in mučenecBlažena Viljem Repin (rojen 26. avgusta leta 1709 v Thouarcé) in Lovrenc Bâtard, duhovnika in mučenca, sta bila 2. januarja leta 1794, med francosko revolucijo v Angersu [anžéru] (v Galiji) obglavljena, zaradi zvestobe Cerkvi.
Vir

William Repin se je rodil v Thouarcéju v Franciji. Študiral je v semenišču v Angersu, kjer je bil leta 1734 posvečen v duhovnika. Bil je koadjutor župnije svetega Julijana v Angersu, leta 1749 pa je postal župnik in kanonik svetega Simplicijana v Martigné-Briandu. Svoje pastoralno delo je opravljal z veliko predanostjo in si pridobil sloves pobožnega in gorečega duhovnika v svoji župniji in zunaj nje. Leta 1791 je zavrnil prisego o civilni ustavi duhovščine, zaradi česar so ga izključili iz župnije, aretirali in zaprli v semenišče v Angersu skupaj z drugimi duhovniki, od katerih je le on zaradi svoje starosti smel maševati in dajati obhajilo.
Ko je moral izreči novo prisego, imenovano „svoboda – enakost“, je to zavrnil in bil z drugimi tovariši premeščen v Rossignolerie, kot se je običajno imenovala šola bratov krščanskega nauka. Tam je opravljal redovniško prakso, dokler se zaradi starosti ni odločil, da se bo skril v Maugesu. Leta 1793 so ga ponovno aretirali in poslali v Angers, kjer so mu sodili in ga obtožili veleizdaje, za kar so ga giljotinirali na Place du Rallienment.
Papež Janez Pavel II. ga je 19. februarja 1984 razglasil za blaženega.
IT

Blaženi Viljem Repin, 85-letni župnik in kanonik, je glavni med 99 mučenci, žrtvami francoske revolucije, v škofiji Angers; papež Janez Pavel II. ga je 19. februarja 1984 razglasil za blaženega.
Rodil se je 26. avgusta 1709 v Thouarcéju (Maine-et-Loire) v Franciji kot drugi sin Renata Repina in Renate Gourdon; pri 19 letih je vstopil v semenišče v Angersu, kjer je bil pozneje posvečen v duhovnika.
V prvih letih od 1734 do 1749 je bil koadjutor župnije svetega Julijana v Angersu in nato župnik svetega Simplicijana v Martigné-Briandu, hkrati pa je bil imenovan tudi za kanonika. Svojo službo je več kot 40 let opravljal mirno, ljubljen in spoštovan od svojih faranov in tistih, ki so ga poznali iz najrazličnejših razlogov. Župnijsko cerkev je dal večkrat polepšati z ustreznimi obnovami in prenovami.
V istem času je v Franciji izbruhnila francoska revolucija in nova oblast je leta 1791 od duhovščine, ki so jo imeli za dim v očeh, zahtevala prisego zvestobe Civilni ustavi duhovščine, ki je med drugim menila, da je institucija duhovščine podrejena državni oblasti in zato ločena od rimske cerkve; šlo je za boj proti Bogu odrešenja v imenu boginje Razuma, ki je bila plod revolucionarne misli tistega zgodovinskega obdobja.
Nekateri so iz strahu ali iz koristoljubja privolili, vendar velik del duhovnikov in redovnikov ni prisegel, zato so bili označeni za „oporečne duhovnike“ in deležni preganjanja, ki je kmalu preraslo v obtožnice in usmrtitve.
Tudi župnik Wilhelm Repin je zavrnil prisego, ki jo je 10. februarja 1791 od njega zahteval župan Martigné-Briand, zato je žal moral zapustiti svojo štiridesetletno službo in se zateči v Angers, kjer so ga 17. junija 1792 vendarle ujeli in zaprli v tamkajšnje semenišče skupaj s številnimi drugimi „upornimi“ duhovniki; v tem zaporu so ga kot najstarejšega izbrali za obhajanje maše in komunikacijo z brati.
14. avgusta 1792 je Nacionalna konvencija izglasovala zahtevo po prisegi „liberté – egalité“ za vse javne uslužbence, 2. septembra 1792 pa je ta prisega postala obvezna za vse francoske državljane.
Oče Repin je zavrnil tudi to drugo prisego in 30. novembra 1792 je bil skupaj z drugimi ostarelimi ali bolnimi duhovniki premeščen v „Rossignolerie“, kot so običajno imenovali šolo bratov krščanskega nauka, in tam ostal do 17. junija 1793, ko so ga skupaj z vsemi drugimi osvobodili uporniki iz Vendée, ki so zasedli Angers.
Preseljeval se je v različne kraje, vendar zaradi visoke starosti ni mogel slediti vendski vojski, zato se je ponovno skril v Mauges, kjer so ga 24. decembra 1793 ponovno ujeli in odpeljali v zapor v Chalonnes.
Potem ko ga je zaslišal lokalni sodnik in ga obravnaval kot osumljenca, so ga predali revolucionarnemu odboru v Angersu, ta pa ga je po ponovnem zaslišanju in presoji „po zakonu“ 1. januarja 1794 izročil vojaški komisiji, ki je očeta Williama Repina obsodila na giljotino; obsodba je bila izvršena naslednji dan, 2. januarja 1794, na trgu du Ralliement skupaj z župnikom svete Marije v Chalonnesu Laurentom Bátardom in dvema drugima žrtvama revolucije.
Zaradi zavrnitve zgoraj omenjene prisege so v Angersu od 30. oktobra 1793 do 14. oktobra 1794 na trgu „du Ralliement“ giljotinirali 177 ljudi, od januarja 1794 do 16. aprila istega leta pa je bilo iz istega razloga na mučeniškem polju Avrillé ustreljenih približno 2 000 ljudi.
Med tisočimi žrtvami jih je posebna komisija, ki jo je leta 1905 ustanovil angerski škof, z gotovostjo identificirala 99. Od teh je bilo giljotiniranih 12 duhovnikov in tri nune, ustreljenih pa je bilo 84 laikov, od tega 80 žensk.
Postopek za njihovo beatifikacijo je bil zaključen 9. junija 1983. Verski praznik, ki je skupen vsem 99, praznujejo 1. februarja, 12 duhovnikov in treh nun pa se spominjajo tudi na dan njihove smrti, ki je za blaženega Viljema Repina 2. januarja.
IT

Wilhelm Répin je leta 1728 vstopil v semenišče v Angersu. Po posvečenju je postal kaplan v Angersu in bil od leta 1749 več kot 40 let župnik v Martigné-Briandu pri Angersu. Potem ko je po francoski revoluciji leta 1790 narodna skupščina sprejela državljansko ustavo, bi moral leta 1791 prisegati tudi Répin, vendar je to odklonil, se odpovedal župnijski službi in odšel v Angers. Od konca leta 1791 so duhovnike, ki so zavrnili prisego, preganjali, zapirali in obsojali na izgon. Leta 1792 je bil aretiran tudi Répin; med zaprtimi sobrati je bil kot najstarejši izbran za obhajanje maše in podeljevanje zakramentov. Ko so od duhovnikov zahtevali nekoliko spremenjeno prisego in so se spet uprli, so jih zaprli v nekdanjo šolo bratov krščanskih šol. Répina so junija 1793 za kratek čas izpustili, vendar so ga na božični večer 1793 znova aretirali, zaprli v Chalonnes-sur-Loire, revolucionarni odbor ga je obsodil na smrt in usmrtil z giljotino.
DE

Views: 16

blaženi Lovrenc Bâtard iz Angersa – duhovnik in mučenec

Blažena Viljem Repin (rojen 26. avgusta leta 1709) in Lovrenc Bâtard (rojen 4.februarja 1744), duhovnika in mučenca, sta bila 2. januarja leta 1794, med francosko revolucijo v Angersu [anžéru] (v Galiji) obglavljena, zaradi zvestobe Cerkvi.
Vir

Lorenzo Bâtard se je rodil v Chalonnes-sur-Loire v Franciji. Bil je župnik v cerkvi svete Marije v Chalonnes-sur-Loire in je to funkcijo opravljal do leta 1791, ko je bil izključen iz svoje župnije, ker je zavrnil ustavno prisego. Nato je bil aretiran in zaprt, dokler ga niso izpustili vladni vojaki, padel je v roke revolucionarjem, ki so mu sodili zaradi obtožb izdaje. Skupaj z Guillermom Repínom in še dvema žrtvama so ga giljotinirali na trgu Plaza de Ralliement.
Papež Janez Pavel II. ga je 19. februarja 1984 razglasil za blaženega.
IT

Blaženi Laurent Bâtard je bil duhovnik v škofiji Angers v Franciji, ki je postal mučenec med preganjanjem v času francoske revolucije. Častimo ga kot enega od mučencev iz Angersa, njegov praznik pa praznujemo 2. januarja.
Laurent Bâtard se je rodil 4. februarja 1744 v kraju Saint-Maurille de Chalonnes-sur-Loire v francoskem departmaju Maine-et-Loire. Že od zgodnjega otroštva je bil močno predan svoji veri in si je močno želel služiti Bogu in svoji skupnosti.
Laurent Bâtard je prepoznal svoj duhovniški poklic, zato je nadaljeval študij in bil posvečen v duhovnika za škofijo Angers. Ves čas svojega službovanja si je neutrudno prizadeval za širjenje nauka Katoliške cerkve in prinašanje tolažbe svojim župljanom.
Vendar se je v nemirnem obdobju francoske revolucije Cerkev soočila s hudim preganjanjem. Revolucionarji so skušali zatreti vpliv vere in odpraviti tradicionalne institucije Katoliške cerkve. Številni duhovniki in verni posamezniki so postali tarče preganjanja in nasilja.
Blaženi Laurent Bâtard je bil med tistimi, ki se niso hoteli odreči svoji veri in so kljub nevarnostim ostali zvesti svojim verskim dolžnostim. Tudi sredi preganjanja je še naprej obhajal maše in zagotavljal duhovno vodstvo vernikom.
Blaženi Laurent Bâtard je bil 2. januarja 1794 v mestu Angers v departmaju Maine-et-Loire ujet in mučen zaradi svoje neomajne predanosti veri. Smrt je sprejel pogumno in prepričano ter s tem ponazoril najvišjo žrtev, ki so jo v tem razburkanem času darovali številni duhovniki in verni posamezniki.
Svetost njegovega življenja in način njegove smrti nista bila pozabljena. Papež Janez Pavel II. je 9. junija 1983 z dekretom priznal mučeništvo blaženega Laurenta Bâtarda in vernikom omogočil njegovo čaščenje. Papež ga je 19. februarja 1984 na slovesnosti v Rimu v Italiji razglasil za blaženega.
Čeprav podrobnosti o konkretni upodobitvi blaženega Laurenta Bâtarda niso navedene, je običajno, da so svetniki in blaženi posamezniki upodobljeni na verskih umetniških delih s simboli ali predmeti, povezanimi z njihovim življenjem ali mučeništvom. Verjetno je, da obstajajo upodobitve, na katerih je upodobljen kot duhovnik ali z atributi, ki označujejo njegovo mučeništvo.
Pogumno pričevanje in trdna vera blaženega Laurenta Bâtarda še vedno navdihujeta katoličane po vsem svetu. Njegovo življenje nas opominja na trajno moč vere, tudi če se soočamo s preganjanjem in nesrečami.
EN

Views: 13

sveti Teodor iz Marseilla – škof

V Marseillu [marséju] (v Provansi, v Franciji) je leta 594 umrl sveti Teodor, škof, ki je bil trikrat kaznovan s pregnanstvom od kraljev Hildeberta in Guntrama, ker je poskušal vzpostaviti cerkveno disciplino.
Vir

Katoliška cerkev 2. januarja časti svetega Teodorja iz Marseilla, škofa. Njegov izvor ni znan, vendar naj bi se rodil na Vzhodu v 4. stoletju. Posvečen je bil v duhovnika in nato v škofa v Marseillu, kjer se je odlikoval po svoji svetosti in stanovitnosti v veri.
Med škofovanjem se je Teodor soočal s številnimi težavami. Najprej se je moral soočiti s preganjanjem poganov, ki jih je bilo v Provansi še vedno veliko. Drugič, soočati se je moral z notranjimi razprtijami v Cerkvi, ki so jih povzročale herezije in nesoglasja.
Kljub težavam se je Teodor vneto posvečal skrbi za svojo škofijo. Prizadeval si je za spreobrnjenje poganov, izobraževanje duhovnikov in širjenje krščanske vere. Poleg tega se je odločno zavzemal za cerkveno disciplino in nasprotoval herezijam.
Zaradi trdnosti v veri sta Teodorja preganjala kralja Hildebert in Guntram, ki sta ga obsodila na izgnanstvo. Trikrat je bil izgnan, vendar se mu je vsakič uspelo vrniti v Marseille.
Teodor je umrl v Marseillu leta 596. Pokopali so ga v mestni katedrali, ki od takrat nosi njegovo ime.
Češčenje svetega Teodorja se je hitro razširilo po Provansi. V srednjem veku je bila njegova podoba predmet številnih legend, ki so povečale njegov ugled svetosti.
V 16. stoletju, med protestantsko reformacijo, so kalvinisti preganjali češčenje svetega Teodorja. Po katoliški reformaciji pa je bilo češčenje ponovno vzpostavljeno.
Danes svetega Teodorja še vedno častijo kot zavetnika Marseilla in celotne Provanse. Njegov liturgični praznik se praznuje 2. januarja.
Sveti Teodor je zgled vere in poguma. Njegovo življenje so zaznamovale številne težave, vendar nikoli ni podlegel skušnjavi, da bi zanikal svojo vero. Nasprotno, vedno je vztrajal pri svojem poslanstvu širjenja evangelija.
Njegov lik je vzor vsem kristjanom, ki so poklicani pričevati o svoji veri tudi v težavah.
IT

Teodor je leta 582 postal škof v Marseillu in se kmalu vključil v spore med plemstvom in kraljem Hildebert II. glede vladavine v Avstraziji: Ko je Gondovald, ki se je imenoval nečak kralja Chlotharja I., med aristokratsko vstajo proti kralju, zavezniku Ostroma, leta 585 prišel v Marseille iz Konstantinopla – današnjega Istanbula -, mu je Teodor dal konje, da bi se pridružil Mummolu, ki je bil v vojaški službi kralja Hildeberta. Gontran Boson, vojvoda Auvergne, je želel preprečiti to podporo Hildebertu; Teodorja je obtožil, da je prepustil Avstrazijo vladavini cesarja v Konstantinoplu; ozadje tega je bilo dejstvo, da je Hildebert II. v imenu vzhodnorimskega cesarja v Lombardiji izvajal pohode proti Langobardom, za kar ga je cesar plačeval, kar je podpiralo njegovo vladavino in zato vzbujalo nezadovoljstvo plemstva. Gontran je zato Teodorja – po izročilu skupaj s škofom Epifanijom iz Fréjusa – najprej poklical k sebi, nato pa leta 585 pod prisilo pred sinodo v Mâconu; ta naj bi Teodorja po Gontranovi volji obsodila na izgnanstvo, vendar je sinoda to zavrnila; Teodor se je lahko vrnil v Marseille.
Leta 591 je papež Gregor „Veliki“ Teodorju napisal pismo, v katerem ga je prosil, naj poskrbi, da njegovi sodelavci ne bodo več na silo krščevali Judov; namesto tega naj bi Jude prepričali z veselim sporočilom evangelija.
Teodorjevi posmrtni ostanki so shranjeni v njemu posvečeni cerkvi v Marseillu.
DE

Njegov predhodnik na škofovskem sedežu Emetrij je bil precej popustljiv in malomaren. Zato so cerkev, duhovščina in verniki močno propadli. Teodor se je energično lotil reševanja zadev. To je počel tako strogo, da si je povsod nakopal sovražnike, ne le med duhovščino, temveč vse do dvora. Celo kralj Guntram ga je preganjal. V obupu se je škof obrnil na kralja Hildeberta. Iz tistega časa izvira anekdota, ki jo sveti Gregor iz Toursa († 594) očitno pozna iz prve roke v svoji „Zgodovini Frankov“. Omenja, kako je trierski škof Magnerik († 596) priskočil na pomoč svojemu kolegu Teodorju iz Marseilla:
„Kralj Guntram († 592) je škofa Teodorja ujel, vendar mu ni škodil niti za las. Bil je posebno svet mož in vztrajen v molitvi. Trierski škof Magnerik mi je o njem povedal tole zgodbo: „Pred nekaj leti,“ je začel, „ko so Teodorja odpeljali, da bi se pojavil pred kraljem Hildebertom, so ga neverjetno strogo varovali. Če so vstopili v kakšno mesto, ni smel niti za trenutek videti škofa ali koga od vernikov. Že dolgo je bil v Trierju, ko je škof izvedel, da se je skrivaj vkrcal tja, da bi ga odpeljali. To je škofa zelo razžalostilo. Takoj je šel skozi vrata in našel Teodorja, ki je bil še vedno na bregu reke. Spregovoril je s stražarji in jih vprašal, zakaj tako nečloveško ravnajo s svojim ujetnikom in mu ne dovolijo niti, da bi izmenjal nekaj besed z drugim škofom. Konec zgodbe je bil, da mu je bilo dovoljeno na kratko spregovoriti s Teodorjem. Objel ga je, mu dal nekaj čistih oblačil in se ponovno poslovil. Odpravil se je v cerkev svetega Maksimina, se vrgel pred njegov grob in premišljeval besede apostola Jakoba: „Molite drug za drugega, da boste našli ozdravljenje“ [Jak 05,16]. Tam je dolgo molil pod solzami in prosil Boga, naj priskoči na pomoč njegovemu bratu. Nazadnje je spet odšel ven.”
Hildebert je Teodorja rehabilitiral in mu dovolil, da se vrne v Marseille. Toda Gontran Boson ni ostal pri miru. Premaknil je nebo in zemljo, da bi škofa spravil ven; 23. oktobra 585 je v ta namen celo sklical škofovsko zborovanje v Maconu. Toda tudi po zelo natančni preiskavi Teodor ni bil kriv, zato se je smel vrniti v svoje škofovsko mesto. Ena od stvari, zaradi katerih je tam izstopal, je bila njegova posebna skrb za žrtve kuge.
NL

Sveti Teodor iz Marseilla, znan tudi kot Teodor iz Marseilla, Teodor iz Marsiho, Teodor iz Massalia, Teodor iz Massilia, Teodor in Teodoro, je bil škof iz šestega stoletja v Marseillu, regiji v Galiji, ki je današnja Francija. Sveti Teodor, rojen neznanega leta, je svoje življenje posvetil uvajanju duhovniške discipline in nadzoru nad svojo duhovščino. Vendar so njegova prizadevanja naletela na nasprotovanje kralja Hildeberta in kralja Guntrama, zaradi česar je bil večkrat zaprt in izgnan. Sveti Teodor se je v svoji karieri udeležil sinode v Mâconu leta 585, s čimer je dokazal, da se je aktivno vključeval v cerkvene zadeve svojega časa. Njegova zavzetost za ohranjanje discipline v duhovništvu je bila hvalevredna, čeprav ga je neizogibno pripeljala v konflikt z vplivnimi osebnostmi na političnem področju. Kljub izzivom, s katerimi se je soočal, si je vztrajno prizadeval voditi duhovščino po pravični poti. Pomemben dogodek v življenju svetega Teodorja je bilo njegovo dopisovanje s papežem Gregorjem Velikim. V pismih, ki jih je prejel od papeža, je razpravljal o pravilnem pristopu k spreobrnjenju Judov. V tistem času so se nekateri duhovniki posluževali prisilnih krstov, kar je bilo v nasprotju s papeževim naukom. Sveti Teodor se je namesto tega osredotočil na pomen prepričevanja Judov v vero z dialogom in razumevanjem. Sveti Teodor iz Marseilla je umrl leta 594 zaradi naravnih vzrokov. Njegova predanost in zavzetost za ohranjanje cerkvenih načel sta mu prinesli veliko spoštovanje, zato je bil pozneje kanoniziran kot svetnik. Čeprav podrobnosti o njegovem predstavljanju in zavetništvu niso na voljo, njegov praznik praznujemo 2. januarja. Na splošno je življenje svetega Teodorja iz Marseilla zaznamovala njegova neomajna predanost izpolnjevanju škofovskih dolžnosti. Kljub nasprotovanju in težavam si je neutrudno prizadeval za vzpostavitev duhovniške discipline in nadzora, pri čemer je bil zgled vrednot in naukov Katoliške cerkve.
EN

Views: 8

sveti Vincencijan de Rouffiac iz Tulle – puščavnik

Na Tullskem polju v Akvitániji (v Franciji), sveti Vincenciján de Rouffiac, puščavnik.
Vir

Sveti Vincencij, zavetnik francoskega mesta Tulle, se je rodil v aristokratski družini okoli leta 650. Že od mladih let je bil človek velike vere in ljubezni. Po smrti staršev se je odločil, da se bo umaknil v puščavo v gozdu Corrèze. Tam je svoje življenje preživel v molitvi, pokori in samoti ter se posvetil pomoči potrebnim in oznanjevanju Božje besede.
Vincencij je bil človek velike svetosti in sočutja.
Zdravil je bolnike in izganjal demone. Njegov sloves svetosti se je hitro razširil in kmalu je postal središče pozornosti vernikov po vsej regiji.
Med njegovimi najbolj znanimi čudeži so ozdravljenje paraliziranega, slepega in gobavca. Prav tako naj bi iz obsedene ženske pregnal demona.
Vincencij je umrl leta 730, star 80 let. Leta 1095 ga je papež Urban II. kanoniziral. Njegov praznik se praznuje 2. januarja.
IT

Po izročilu naj bi bil Vincencij prvotno suženj. Po izpustitvi je živel kot puščavnik na kraju St-Viance pri Tullu, ki se zdaj imenuje po njem, in tam ustanovil cerkev.
Vincencij je bil pokopan v svoji cerkvi v St-Vianceu. Ta je bila v 11. stoletju oskrunjena, pozneje prenesena v samostan Uzerche in v 12. stoletju obnovljena. Vincencijanove relikvije počivajo v dragocenem svetišču skupaj z drugimi.
DE

Sveti Vincencij iz Tulle, znan tudi kot Viance ali Viants, je bil duhovni učenec svetega Menelaja in je služil kot puščavnik v škofiji Tulle v današnji Auvergne v Franciji. Čeprav o njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, je bil zaradi svoje predanosti duhovni poti ter življenja v samoti in notranje kontemplacije pomemben predstavnik krščanske duhovnosti. Sveti Vincencij, ki se je rodil v začetku 8. stoletja, je večino svojega življenja posvetil poglabljanju razumevanja krščanske vere in iskanju tesnejše povezanosti z Bogom. Navdih je našel v nauku svetega Menelaja, znanega krščanskega asketa, in se odločil za puščavniško pot v škofiji Tulle. Kot puščavnik je sveti Vincencij živel preprosto, skromno, revno in molitveno življenje. Umaknil se je od razburkanega sveta in njegovih motenj ter si prizadeval za samoto, da bi se osredotočil le na svoj odnos z Bogom. Z intenzivnim študijem in kontemplacijo si je prizadeval poglobiti svoje razumevanje svetih spisov in se učiti iz modrosti tistih, ki so prišli pred njim. Vezanost svetega Vincencija na puščavniško življenje ni bila brez izzivov. Soočal se je z različnimi fizičnimi težavami, med drugim s težkimi vremenskimi razmerami in omejenim dostopom do osnovnih potrebščin. Vendar sta mu neomajna vera in močno duhovno prepričanje pomagala vztrajati v teh težavah. Sveti Vincencij je v času svojega puščavništva privabljal številne obiskovalce, ki so iskali njegovo vodstvo in duhovne nasvete. Njegov sloves modrega in svetega moža se je razširil po vsej regiji, ljudje iz različnih družbenih slojev pa so iskali njegove nasvete in molitve. Zaradi svojega nežnega vedenja in globokih duhovnih spoznanj je bil za mnoge dragocen zaupnik in vodnik. Življenje svetega Vincencija iz Tulle se je končalo okoli leta 730, ko je mirno umrl zaradi naravnih vzrokov. Njegovo življenje je navdih za vse, ki si prizadevajo poglobiti svojo vero in se približati Bogu, ter nas opominja na preobrazbeno moč samote in molitve. Čeprav sveti Vincencij ni bil uradno priznan kot sveti zavetnik ali mu niso bile dodeljene posebne upodobitve, njegova zapuščina živi naprej prek neštetih posameznikov, na katere je vplival, in duhovne poti, ki jo je sprejel. Čeprav njegov uradni kanonizacijski status ostaja v predkongresnem obdobju Katoliške cerkve, njegovega vpliva na življenja tistih, ki so se z njim srečali, ni mogoče podcenjevati. 2. januarja praznujemo praznik svetega Vincencija Tulskega, ki njegovim častilcem in občudovalcem omogoča, da razmišljajo o njegovem življenju, naukih in pomenu iskanja tišine ter občestva z Bogom.
EN

Views: 10