sveti Vincencijan de Rouffiac iz Tulle – puščavnik

Na Tullskem polju v Akvitániji (v Franciji), sveti Vincenciján de Rouffiac, puščavnik.
Vir

Sveti Vincencij, zavetnik francoskega mesta Tulle, se je rodil v aristokratski družini okoli leta 650. Že od mladih let je bil človek velike vere in ljubezni. Po smrti staršev se je odločil, da se bo umaknil v puščavo v gozdu Corrèze. Tam je svoje življenje preživel v molitvi, pokori in samoti ter se posvetil pomoči potrebnim in oznanjevanju Božje besede.
Vincencij je bil človek velike svetosti in sočutja.
Zdravil je bolnike in izganjal demone. Njegov sloves svetosti se je hitro razširil in kmalu je postal središče pozornosti vernikov po vsej regiji.
Med njegovimi najbolj znanimi čudeži so ozdravljenje paraliziranega, slepega in gobavca. Prav tako naj bi iz obsedene ženske pregnal demona.
Vincencij je umrl leta 730, star 80 let. Leta 1095 ga je papež Urban II. kanoniziral. Njegov praznik se praznuje 2. januarja.
IT

Po izročilu naj bi bil Vincencij prvotno suženj. Po izpustitvi je živel kot puščavnik na kraju St-Viance pri Tullu, ki se zdaj imenuje po njem, in tam ustanovil cerkev.
Vincencij je bil pokopan v svoji cerkvi v St-Vianceu. Ta je bila v 11. stoletju oskrunjena, pozneje prenesena v samostan Uzerche in v 12. stoletju obnovljena. Vincencijanove relikvije počivajo v dragocenem svetišču skupaj z drugimi.
DE

Sveti Vincencij iz Tulle, znan tudi kot Viance ali Viants, je bil duhovni učenec svetega Menelaja in je služil kot puščavnik v škofiji Tulle v današnji Auvergne v Franciji. Čeprav o njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, je bil zaradi svoje predanosti duhovni poti ter življenja v samoti in notranje kontemplacije pomemben predstavnik krščanske duhovnosti. Sveti Vincencij, ki se je rodil v začetku 8. stoletja, je večino svojega življenja posvetil poglabljanju razumevanja krščanske vere in iskanju tesnejše povezanosti z Bogom. Navdih je našel v nauku svetega Menelaja, znanega krščanskega asketa, in se odločil za puščavniško pot v škofiji Tulle. Kot puščavnik je sveti Vincencij živel preprosto, skromno, revno in molitveno življenje. Umaknil se je od razburkanega sveta in njegovih motenj ter si prizadeval za samoto, da bi se osredotočil le na svoj odnos z Bogom. Z intenzivnim študijem in kontemplacijo si je prizadeval poglobiti svoje razumevanje svetih spisov in se učiti iz modrosti tistih, ki so prišli pred njim. Vezanost svetega Vincencija na puščavniško življenje ni bila brez izzivov. Soočal se je z različnimi fizičnimi težavami, med drugim s težkimi vremenskimi razmerami in omejenim dostopom do osnovnih potrebščin. Vendar sta mu neomajna vera in močno duhovno prepričanje pomagala vztrajati v teh težavah. Sveti Vincencij je v času svojega puščavništva privabljal številne obiskovalce, ki so iskali njegovo vodstvo in duhovne nasvete. Njegov sloves modrega in svetega moža se je razširil po vsej regiji, ljudje iz različnih družbenih slojev pa so iskali njegove nasvete in molitve. Zaradi svojega nežnega vedenja in globokih duhovnih spoznanj je bil za mnoge dragocen zaupnik in vodnik. Življenje svetega Vincencija iz Tulle se je končalo okoli leta 730, ko je mirno umrl zaradi naravnih vzrokov. Njegovo življenje je navdih za vse, ki si prizadevajo poglobiti svojo vero in se približati Bogu, ter nas opominja na preobrazbeno moč samote in molitve. Čeprav sveti Vincencij ni bil uradno priznan kot sveti zavetnik ali mu niso bile dodeljene posebne upodobitve, njegova zapuščina živi naprej prek neštetih posameznikov, na katere je vplival, in duhovne poti, ki jo je sprejel. Čeprav njegov uradni kanonizacijski status ostaja v predkongresnem obdobju Katoliške cerkve, njegovega vpliva na življenja tistih, ki so se z njim srečali, ni mogoče podcenjevati. 2. januarja praznujemo praznik svetega Vincencija Tulskega, ki njegovim častilcem in občudovalcem omogoča, da razmišljajo o njegovem življenju, naukih in pomenu iskanja tišine ter občestva z Bogom.
EN

Views: 10

blažena Marija Ana (Estera) Soureau Blondin iz Quebeca – devica in ustanoviteljica

Blažena  Marija Ana (Estera) Soureau Blondin [suró blondén], se je rodila 18. aprila leta 1809 v kraju Terrebonne (Quebec), Kanada, umrla pa 2. januarja leta 1890 v mestu Lachine [lašén] (v kanadski provinci Quebec [kebek]).  V mladosti ni znala pisati. Ustanovila je Kongregacijo svete Ane za izobraževanje otrok poljedelcev. Vedno je, v službi učiteljice mladine, nudila odličen zgled.
Vir

Blažena iz velike severnoameriške države Kanade, Maria Estera Sureau Blondin, se je rodila 18. aprila 1809 v kraju Terrebonne v provinci Quebec, njen oče je bil kmet, mati pa gospodinja; bila je najstarejša hči v zelo katoliški družini z 12 otroki.
Otroštvo in mladost je preživela doma, saj v državi, ki je bila 50 let pod angleško in protestantsko oblastjo, ni bilo francosko govorečih katoliških šol, zato so jo starši vzgajali in izobraževali.
Pri dvajsetih letih, leta 1829, je vstopila v službo redovnic iz kongregacije Notre-Dame, ki so se pred kratkim naselile v Terrebonnu, in prosila, da bi se za plačilo naučila brati in pisati. Leta 1832 je bila sprejeta v noviciat te kongregacije, vendar ni naredila zaobljub, ker so jo zavrnili zaradi telesne slabosti in bolezni.
Obdobje nege in počitka je preživela doma, nato pa je postala pomočnica učitelja v katoliški osnovni šoli v vasi Vaudreuil; Leta 1838 je postala ravnateljica iste šole, v naslednjih letih pa se je korak za korakom lotila ustanavljanja verske kongregacije za vzgojo otrok in 8. decembra 1850 je Maria Ester Soureau-Blondin z imenom Marija Ana skupaj s skupino prvih sester izrekla zaobljube pred montrealskim škofom Ignacijem Bourgetom ter tako začela novo kongregacijo „sester svete Ane“.
Začetki mlade ustanove so bili zaradi velike revščine težki; leta 1853 so v Saint-Jacques de l’Achiganu odprli matično hišo in škof Bourget je za kaplana imenoval mladega duhovnika Louisa-Adolpha Maréchala, ki je v manj kot letu dni prevzel vodenje kongregacije in leta 1854 razrešil ustanoviteljico in generalno predstojnico sestro Marija Ana ter ji dal mesto predstojnice majhne skupnosti v Sainte-Geneviève.
Kljub oddaljenosti so številne sestre, ki jih je vzgajala s. Marija Ana, ostale v stiku z njo; tega kaplan ni prenesel in je od škofa dosegel, da jo je odstavil tudi s tega položaja.
Bila je ustanoviteljica in odlična učiteljica, zaupali pa so ji tudi najbolj nečedna opravila, kot so vratarica, odgovorna za nunsko pralnico, zakristanka, ki jih je 36 let opravljala v hišah v različnih mestih.
To zadnje obdobje njenega življenja priča o živi veri in veliki moči volje sredi nesporazumov; je zgled ljubeče pokorščine Božji volji, spoštovanja avtoritete, prijaznosti in služenja vsem, ponižnosti in samoodrekanja.
Razrešitev je sprejela tako, da je svoje življenje darovala za dobro kongregacije, in Bog je to očitno sprejel, saj je kongregacija leta 1884 prejela odobritev iz Rima in do leta 1890 je bilo 428 redovnic, ki so poučevale in skrbele za bolnike v 43 hišah v Quebecu, kanadski Kolumbiji, Združenih državah Amerike in na Aljaski.
Jeseni 1889 je mati Marija Ana zbolela za hudim bronhitisom; na božični večer se je udeležila svete maše v veliki kapeli materinske hiše, zaradi česar se je njena bolezen poslabšala in je 2. januarja v Lachinu umrla.
7. januarja 1977 je bil uveden postopek za njeno beatifikacijo, 14. marca 1991 ji je bil podeljen naslov častitljive, 29. aprila 2001 pa jo je papež Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra v Rimu razglasil za blaženo.
IT

Rodila se je v Terrebonnu (Quebec, Kanada) v kmečki družini kot Marija Esther Sureau-Biondin. Esther in njena družina so bili žrtve nepismenosti, ki je v 19. stoletju vladala v francosko-kanadskih krogih. Pri 22 letih je delala kot služkinja v samostanu sester Marijine kongregacije, ki so pred kratkim prišle v njihovo deželo in kjer se je naučila brati in pisati. Kmalu je vstopila v noviciat, vendar ga je morala zaradi slabega zdravja zapustiti.
Leta 1833 je bila imenovana za učiteljico v šoli v vasi Vaudreuil in ugotovila, da je eden od vzrokov za nepismenost cerkveno pravilo, ki ženskam preprečuje poučevanje otrok, moškim pa poučevanje žensk. Leta 1848 je Esther svojemu škofu predlagala zamisel o ustanovitvi verske kongregacije za izobraževanje podeželske mladine v mešanem okolju. To je bila velika novost, s katero se je strinjala država, kateri je škof dal svojo prošnjo, da bi se izognil večjemu zlu.
Leta 1850 je v Vaudreuilu ustanovila kongregacijo sester svete Ane, sprejela ime Marije Ane in postala njena prva predstojnica. Imela je spore z njim dodeljenim kaplanom, ki se je tako vmešaval v notranje življenje skupnosti, da je bila sestra Marija Ana prisiljena odstopiti s položaja in ga ni nikoli več sprejela, čeprav je pravilo omogočalo ponovno izvolitev. Marija Ana je v tem videla roko Previdnosti in jo je ubogala. Imenovana je bila za ravnateljico samostana v mestu St Geneviève, vendar jo je despot kaplan, oče Louis-Adolph Maréchal, leta 1858 obrekoval zaradi slabega gospodarjenja in dosegel škofovsko odredbo, po kateri ni nikoli več zasedla te službe vse do kapitljev leta 1872 in 1878, ko je bila ponovno izvoljena za predstojnico.
Dodeljevali so ji najbolj obskurna dela: pranje in likanje, in tu, v tišini likalnice in pralnice, je oblikovala številne novinke za življenje poslušnosti, ponižnosti in junaške ljubezni. Nekega dne jo je novinka vprašala, zakaj je kot ustanoviteljica v takem položaju, in odgovorila ji je: „Bolj ko se drevo ukorenini, globlje ko je v zemlji, bolj lahko raste in rodi sadove. Zaradi te slabe kaplanove drže so ji odvzeli tudi naziv ustanoviteljice in jo prenehali imenovati ‘mati’. Umrla je v matični hiši v Lachinu, „srečna, da gre k dobremu Gospodu“. Sveti Janez Pavel II. jo je 29. aprila 2001 razglasil za blaženo.
IT

Maria Esther Blondin je bila prva od dvanajstih otrok v kmečki družini. Šole ni obiskovala, saj so bile vse šole na tem območju angleško govoreče in protestantske, zato sta jo katoliška starša doma učila francoščino. Leta 1829 je obiskala kongregacijo Marijinih sester, ki je pred kratkim odprla podružnico v Terrebonnu, se želela naučiti brati in pisati ter se leta 1832 pridružiti skupnosti, vendar so jo zaradi slabega zdravja zavrnili. Vrnila se je domov in nato delala kot pomočnica učiteljice v Vaudreuilu, kjer je leta 1838 postala ravnateljica. Zdaj je želela ustanoviti redovni red za vzgojo otrok, zbrala tovarišice, z njimi leta 1850 naredila zaobljube pred montrealskim škofom in sprejela redovno ime Ana Marija. Sestre so živele v veliki revščini; leta 1853 so v Saint-Jacques-de-l’Achigan blizu Québeca odprli materinski dom.
Kot kaplan je bil kongregaciji dodeljen mladi Louis-Adolphe Maréchal, ki je ustanoviteljico in generalno predstojnico Anno Marijo že po enem letu leta 1854 odpustil in sestram preprečil nadaljnje stike z njo. Anni Mariji so bila zaupana najpreprostejša gospodinjska opravila, ki jih je v pokorščini Božji volji s samoodpovedjo opravljala 36 let. Leta 1884 je Rim priznal kongregacijo, ki je ob Marijini smrti štela 428 sester v 43 podružnicah v Kanadi in ZDA. Ana Marija je umrla po udeležbi pri božični maši v kapeli matične hiše po hudem bronhitisu, ki je poslabšal njeno bolezen.
DE

Esther Blondin, po redovnem imenu „sestra Marija Ana“, se je rodila 18. aprila 1809 v Terrebonnu (Quebec, Kanada) v družini globoko krščanskih kmetov. Po materi je podedovala pobožnost, osredotočeno na Božjo previdnost in evharistijo, po očetu pa globoko vero in močno potrpežljivost v trpljenju. Esther in njena družina so bile žrtve nepismenosti, ki je bila v devetnajstem stoletju pogosta v francosko-kanadskem okolju. Še vedno nepismena pri dvaindvajsetih letih je delala kot gospodinjska pomočnica v samostanu sester kongregacije Notre Dame, ki so ga pred kratkim odprli v njeni vasi. Leto pozneje se je vpisala v internat, da bi se naučila brati in pisati. Nato je postala novinka v kongregaciji, vendar jo je morala zaradi slabega zdravja zapustiti.
Leta 1833 je postala učiteljica v župnijski šoli v Vaudreuilu. Postopoma je ugotovila, da je bil eden od vzrokov za nepismenost določena cerkvena določba, ki je prepovedovala, da bi dekleta poučevali moški, fante pa ženske. Številni župniki niso mogli financirati dveh šol, zato so se odločili, da ne bodo imeli nobene. Leta 1848 je Estera pod neustavljivim klicem Duha svojemu škofu Ignaciju Bourgetu predstavila načrt, ki ga je že dolgo gojila: ustanoviti versko kongregacijo „za izobraževanje revnih podeželskih otrok, tako deklic kot dečkov v istih šolah“. Za tisti čas precej nov projekt! Zdel se je celo precej nepremišljen in v nasprotju z ustaljenim redom. Ker je država podpirala takšne šole, je škof Bourget odobril skromen poskus, da bi se izognil večjemu zlu.
Kongregacija sester svete Ane je bila ustanovljena 8. septembra 1850 v Vaudreuilu. Njena prva predstojnica je postala Ester, zdaj imenovana „mati Marija Ana“. Hitra rast te mlade skupnosti je kmalu zahtevala večje prostore. Poleti leta 1853 je škof Ignace Bourget prenesel materinsko hišo v Saint Jacques de l’Achigan. Novi kaplan, oče Louis Adolphe Marechal, se je neprimerno vmešaval v zasebno življenje skupnosti. V času ustanoviteljičine odsotnosti je oče spremenil cene poučevanja dijakov v internatu. Če je bil nekaj časa odsoten, je prosil, naj sestre počakajo s spovedjo na njegovo vrnitev. Po letu dni tega obstoječega konflikta med kaplanom in ustanoviteljico, ko je slednja želela zaščititi pravice svoje skupnosti, je škof Bourget 18. avgusta 1854 zaprosil mater Marijo Ano, naj „odstopi“. Razpisal je volitve in mater Marijo Ano opozoril, naj „ne sprejme izvolitve, tudi če bi jo sestre želele ponovno izvoliti“. Čeprav bi jo lahko ponovno izvolili, je mati Marija Ana v skladu s pravili skupnosti ubogala svojega škofa, ki ga je imela za Božje orodje. In zapisala je: „Kar zadeva mene, moj Gospod, tisočkrat blagoslavljam Božjo previdnost za materinsko skrb, ki mi jo izkazuje, ko mi omogoča, da hodim po poti stisk in križev“.
Mati Marija Ana je po imenovanju za ravnateljico v samostanu svete Genovefe postala tarča napadov vodstva materinske hiše pod vplivom diktature očeta Marechala. Pod pretvezo slabega upravljanja je bila mati Marija Ana leta 1858 s škofovim opozorilom odpoklicana v materno hišo: „poskrbite, da ne bo nikomur v nadlogo.“ Od te nove bridkosti pa vse do svoje smrti 2. januarja 1890 je bila mati Marija Ana oddaljena od upravnih odgovornosti. Odsotna je bila celo od razprav generalnega sveta, ko je bila na volitvah leta 1872 in 1878 ponovno izvoljena. Dodeljena večinoma skritemu delu v pralnici in likalnici je vodila življenje popolnega odrekanja sebi in tako zagotavljala rast kongregacije. Poglejte paradoks vpliva, ki so ga nekateri želeli izničiti! V kletni pralnici materinske hiše v Lachinu, kjer je preživljala svoje dni, so številne generacije novink od ustanoviteljice prejele pravi zgled poslušnosti in ponižnosti, prežet s pristnimi odnosi, ki zagotavljajo pravo bratsko ljubezen. Novinki, ki jo je nekega dne vprašala, zakaj se ona, ustanoviteljica, drži ob strani pri tako nizkem delu, je preprosto prijazno odgovorila : „Globlje ko drevo pogrezne korenine v zemljo, večje so njegove možnosti za rast in obroditev sadov“.
Odnos matere Marije Ane, ki je bila žrtev številnih krivic, nam omogoča, da poudarimo evangeljski smisel, ki ga je dajala dogodkom v svojem življenju. Tako kot Jezus Kristus, ki je zavzeto delal za slavo svojega Očeta, je tudi mati Marija Ana v vsem, kar je počela, iskala le Božjo slavo. „Večja Božja slava“ je bil cilj, ki ga je sama postavila svoji skupnosti. „Oznanjati Boga mladim, ki nimajo sreče, da bi ga spoznali“, je bil zanjo privilegiran način dela za Božjo slavo. Ker so ji bile odvzete najbolj legitimne pravice in oropana vseh osebnih pisem s svojim škofom, ni nudila nobenega odpora in je od neskončne Božje dobrote pričakovala rešitev zadeve. Prepričana je bila, da „bo v svoji Modrosti dobro vedel, kako ločiti lažne od pravih in vsakega nagraditi po njegovih dejanjih“.
Mati Marija Ana, ki so ji oblastniki preprečili, da bi jo imenovali „mati“, se ni ljubosumno oklepala svojega naziva ustanoviteljice; raje je izbrala izničenje, tako kot Jezus, „svojo križano Ljubezen“, da bi njena skupnost lahko živela. Vendar se ni odrekla svojemu poslanstvu duhovne matere svoje skupnosti. Sama sebe je darovala Bogu, da bi „ poravnala vse grehe, ki so bili storjeni v Skupnosti“; in je vsak dan molila k sveti Ani, „naj svojim duhovnim hčeram podeli kreposti, ki so tako potrebne za krščanske vzgojiteljice“.
Kot vsak prerok, ki mu je bilo zaupano poslanstvo odrešenja, je mati Marija Ana preganjanje doživljala tako, da je odpuščala brez omejitev, prepričana, da je „več sreče v odpuščanju kot v maščevanju“. To evangeljsko odpuščanje, ki je bilo zagotovilo „dušnega miru, ki je bil zanjo najdragocenejši“, se je nazadnje izkazalo na njeni smrtni postelji, ko je svojo predstojnico prosila, naj pokliče očeta Marechala „za poučevanje sester“.
Ko je čutila, da se bliža konec, je mati Marija Ana svojim hčeram zapustila duhovno oporoko s temi besedami, ki so povzetek njenega celotnega življenja: „Sveta evharistija in popolna predanost Božji volji naj bosta vaš raj na zemlji“. Nato je 2. januarja 1890 mirno umrla v materinski hiši v Lachinu, „srečna, da gre k dobremu Bogu“, ki mu je služila vse svoje življenje.
EN

Views: 27

Marija, sveta Božja Mati – praznik

Danes smo slovesno počastili Marijo Božjo Mater. Naslov Theotokos – Božja Mati ji je ljudska pobožnost naklonila že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Niceji leta 431, ki je na ta načni dokončno potrdil resnico, da sta v Kristusovi osebi dve naravi, božja in človeška. Od takrat se je pobožnost do Marije Božje Matere močno razširila, krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto svojih cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Sv. Marije Velike. Tudi mi smo se med letošnjimi prazniki Kristusovega učlovečenja poglabljali v skrivnost tesne povezanosti med Učlovečenjem in Marijinim dostojanstvom, kot Božje Matere. Vsi naslovi, ki jih je božje ljudstvo in Cerkev dala Mariji, kot je privilegij, da je Brezmadežna, v nebesa vzeta in drugi, imajo svoj temelj v njeni poklicanosti, da je bila Odrešenikova Mati. Naslov, Božja Mati, tudi izraža Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja in njeno posebno vlogo v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Kot taka je Marija tudi Mati Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Zato ji je papež Pavel VI. med 2. cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, slovesno podelil naslov »Mati Cerkve«, kar posebej pove, da je Marija tudi naša Mati, kot ji je to naročil umirajoči Sin na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca. Tako smo povabljeni, da pozorno premislimo pomen Device Marije v našem osebnem življenju, da bo vodila naše korake v novem letu, v katerega smo po Gospodovi dobroti vstopili. V novem letu se z zaupanjem obračajmo k njej, naj nam s svojim varstvom in priprošnjo izprosi še močnejšo ljubezen do Jezusa, svojega Sina, da bomo še rajši služili Kraljestvu, ki prihaja. Marija, Božja Mati, nas namreč z gotovostjo vodi k svojemu Sinu in nam pomaga, da smo njegovi zvesti učenci, je zaključil sveti oče svoj nagovor med prvo avdienco v novem letu.
Vir

Božičnega praznovanja si ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina. Tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Prvi dan leta je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu. Marija je najtesneje povezan s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Da je Marija Božja Mati je najstarejša verska resnica o Mariji. Vesoljna Cerkev je to resnico sprejela že na koncilu v Efezu v 5. stoletju. II. vatikanski koncil pa pravi o Mariji v povezavi s to versko resnico takole: »Iz nje je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«.
Vir

sveta Marija, prosi za nas!

V osmini Gospodovega rojstva in na dan njegovega obrezovanja, slovesni praznik svete Božje Matere Marije, katero so očetje na efeškem koncilu oklicali za Bogorodico, ker je iz nje Beseda, Božji Sin, Knez miru, sprejela meso in prebivala med ljudmi, in kateremu je bilo dano ime, ki je čez vsa imena.
Vir

Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater … V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za ‘svetovni dan miru’.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.
Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.
Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista ‘čudovita zamenjava’, o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.
Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da “je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije”. Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.
Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.
Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.
Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Ta praznik je uvedel papež Pij XI. leta 1931 ob 15. stoletnici efeškega koncila z encikliko Lux Veritatis
Jezus se je rodil iz Device brez sodelovanja zemeljskega očeta, ker je bilo takšno rojstvo primerno za bodočega Odrešenika človeštva, ki je sicer imel v sebi človeško naravo, vendar se ni moral ozirati na njene pogoje. To je bilo delo Božje moči: Devica je postala Mati, a pri tem ostala Devica.
Ta Devica je presveta Marija iz Davidovega kraljevega rodu: „Glej, Devica bo spočela v svojem telesu in rodila Sina, ki mu bodo dali ime Emanuel, kar pomeni: Bog z nami“.
Vera Cerkve v dogmo o Božjem materinstvu Device Marije je skozi stoletja ostala neomajna.
Kajti že od najzgodnejših časov, ko si je Nestorij drznil nasprotovati tistim, ki so Mariji pripisovali naziv Božje Matere, so bili ljudje tako ogorčeni in razžaljeni, da so proti temu napačnemu nauku protestirali v sami Cerkvi. In ko je tri leta pozneje koncil, zbran v Efezu, obsodil heretika, je ogromna množica, ki je nestrpno pričakovala, da bo slovesno priznala svojo ljubezen in vero v blaženo Božjo Mater, z najbolj živahnim veseljem pozdravila odločitve koncilskih očetov in jih zmagoslavno ponesla v svoja bivališča. In mi trdno verjamemo v to dogmo, ne le zato, ker nas tako uči nezmotljiva Sveta Cerkev, ampak tudi zaradi pričevanja Svetega pisma in celotne zgodovine.
Naziv Božja Mati je za presveto Marijo temelj, razlog in vir njene veličine. „Ona je Božja Mati,“ pravi Kornelij a Lapide: ‚zato je neizmerno bolj vzvišena od vseh angelov, celo od kerubov in serafinov; ona je Božja Mati, zato je najčistejša, najsvetejša; tako da si po Bogu ni mogoče predstavljati večje čistosti: ona je Božja Mati, zato ima v veliko večji meri vse privilegije, ki so priznani kateremu koli drugemu svetniku‘.
Toda čeprav je Božja Mati, je Marija tudi naša najbolj milostna Mati, ker nam jo je Jezus podaril kot Mater, ko je, pribit na križ, rekel Janezu in v njem vsakemu izmed nas: „Glej tvoja Mati“; in ker je Marija resnično opravljala materinske službe, najprej do apostolov in nato do celotne Cerkve in do vsakega izmed vernikov. In kdo ne bi ljubil tako dobre in močne matere? V njej najdejo nedolžne duše najzanesljivejšo obrambo, v njej najdejo tolažbo trpeči, v njej počivajo upi tistih, ki želijo po padcu v greh vstati in se vrniti k Gospodu: skozi njene roke gredo vse milosti.
IT

Views: 138

sveti Almah (Telemah) iz Rima – menih in mučenec

AlmahV Rimu, sveti Almah (Telemah), ki se je uprl predstavi gladijatorjev in je bil na ukaz Alípia, prefekta tega mesta, ubit od istih gladiatorjev in prištet med mučence, zmagovalce. († 1. junij 404)
Vir

Teodoret pripoveduje (Eccl. History, V, 26), da je neki menih Telemah prišel z Vzhoda v Rim, da bi odpravil krutost gladiatorskih bojev. Nekega dne se je med predstavo spustil sredi arene med borce in skušal ustaviti pokol, vendar so ga ogorčeni gledalci kamenjali. Cesar Honorij, ki je bil o tem obveščen, je Telemaha uvrstil med slavne mučence in prepovedal predstave.
V nekaterih kodeksih Hieronimovega martirologija je 1. januarja omenjen mučenec Almahij, ki so ga po besedah: „Danes je Gospodova oktava: prenehajte z vraževerjem o malikih in nečistih žrtvah“, po ukazu mestnega prefekta Alipija ubili gladiatorji. Kljub razlikam v imenu in nekaterim posebnostim, ki pa so zlahka premagljive, ni dvoma, da gre za isto osebo, o kateri tako poročata dva neodvisna vira. Teodoret verjetno poroča o vzhodnem ljudskem izročilu, medtem ko je Hieronim uporabil passio, ki je zdaj izgubljen.
Iz omembe prefekta Alipija, ki jo vsebuje ta, se zdi, da se je Almacijevo mučeništvo zgodilo leta 391: vendar se to ne ujema s Teodoretovim poročilom o cesarju Honoriju. Nekdo je zato menil, da bi nasprotje pojasnil z domnevo, da je bil Alipij drugič prefekt pod Honorijem ali da se je cesar, ker se je spomnil Almacijeve žrtve, odločil ukiniti gladiatorske igre. Te so bile dejansko v uporabi še leta 403, saj je Prudencij prosil cesarja, naj jih ukine (Contra Symmachum, II, 1414-1429), in šele po letu 410 so igre popolnoma prenehale. Razlika v imenu v obeh virih je prav tako povzročila dvome o zgodovinskem obstoju mučenca, vendar se predloženi ugovori ne zdijo neizpodbitni; pri Hieronimovem martirologiju ne manjka dobrih razlogov, da verjamemo, da je bilo svetnikovo pravo ime Almahij.
IT

Telemaha ali Almahija, puščavnika na Vzhodu, je globoko ganila misel na nečloveške bitke javnih borcev, ki so mesta in cele pokrajine potegnili v greh in povzročili prekletstvo toliko duš; zato je zapustil puščavo in odpotoval v Rim z namenom, da bi, če je le mogoče, ustavil tako obžalovanja vredno zlo. Ko je videl, da se borci med seboj dušijo, je stekel k njim, da bi jih lahko ločil, vendar ga je njegova gorečnost stala življenja. Prvega januarja 404 (398) so ga vrgli na tla in razsekali na kose (Stolberg pravi, da so ga krvoločni ljudje do smrti kamenjali). Mimogrede pa je prelivanje njegove krvi imelo najbolj blagodejne učinke, saj je cesarja Honorija spodbudilo, da je popolnoma ustavil grozljive bitke, ki so se kljub prepovedi cesarjev Konstantina, Konstancija, Julijana in Teodozija I. do tedaj nadaljevale. Ime svetega Almahija najdemo v pravem Bedovem seznamu mučencev in v rimskem seznamu. Na seznamih mučencev Beda, Adon, Usuard itd. je naveden sveti Almahij, ki je bil mučen v Rimu, ker se je odločno uprl malikovalskim običajem, ki so jih izvajali v oktavi rojstva našega Odrešenika, tj. na dan obrezovanja. Adon dodaja, da so ga gladiatorji pobili na ukaz rimskega prefekta Alipija. V času vladavine Teodozija I., očeta Honorija, je bil v Rimu res prefekt s tem imenom. Iz vseh teh okoliščin je Baronij v svojih opombah k rimskemu katalogu mučencev sklepal, da je naš svetnik isti, o katerem Teodoret govori pod imenom Telemah, v katerem sta mu sledila Bollandus in Vaillet. Le Chastelain v svojih opombah k rimskemu katalogu mučencev in Benedikt XIV. sta mnenja, da ju je treba razlikovati in da je Almahij pretrpel mučeništvo veliko pred Telemahom. Sprejeli smo mnenje prvega.
***
V rimskem amfiteatru se zbere več deset tisoč gledalcev. Šumenje glasov se razbesni kot bučanje valov. Honorij sedi v cesarski loži. Cesar nestrpno čaka na začetek tekme. Danes se bosta v areni pomerila dva najslavnejša gladiatorja. Čeprav je krščanstvo že desetletja državna vera, so poganski običaji in igre še vedno zelo razširjeni.
Oči vseh so uprte v postavo starca, ki je pravkar sedel v najnižji loži. Je visok, častitljive postave s plapolajočo brado in plemenitimi potezami. Na obrazu, ki se lesketa pod snegom starosti, izžarevata dve temni, ognjeni očesi. Rjava pergamentna koža izdaja orientalca. To je menih Telemah. Tiho in nestrpno čaka.
Zdaj Honorij nenadejano dvigne roko. Igra se začne! Glasba se razlega po polni areni. V areno vstopita dva rokoborca in se priklonita na vse strani. Veličastni, herkulski postavi. Mrežni borec drži v rokah trizob in zaščitno mrežo, sicer pa je lahkotno oblečen in brez orožja. Zasledovalec mora med tekom zadati smrtno rano borcu z mrežo – čeprav lahko borec z mrežo s premetenostjo vrže mrežo čez glavo zasledovalca in ga povleče na tla. Če mu to uspe, je bitka odločena. Na koncu trizob prebode prsni koš padlega nasprotnika. Njegove napihnjene oči, polne smrtnega strahu, se sprehodijo po vrstah gledalcev – nato pade na pesek. Navdušenje se kot poplava razplamti. Zdaj teče kri! Besnijo, rjovejo, dirkajo. Prišel je vrhunec: množica želi, da je žrtev mrtva.
Mrežni borec stoji z eno nogo na nasprotnikovem vratu, njegov trizob je izvlečen; oči ponosno zrejo v cesarsko ložo, k damam, k dečkom v zgornjih vrstah, prepričan v zmago. Roki sta povsod iztegnjeni, palca sta usmerjena proti tlom – mrežni borec ve, kaj mora storiti. Poraženi gladiator mora umreti, umreti mora brez usmiljenja in pomilovanja – ljudstvo samo zahteva njegovo smrt! Vendar se mora zgoditi počasi, čim počasneje, da se bo razjarjena množica lahko posladkala z agonijo umirajočega.
Zato je zmagovalec nekoliko previden; tu in tam se obrne, preveri konice ostrega trizobca – in nato uporabi orodje za umor … Zdaj bo velikan zabil bleščeče jeklo v brezbrižne prsi poraženca – po amfiteatru se bo razlegel krvoločen krik!
Telemah, stari menih, je skočil čez parapet! Padel je na pesek, a se hitro pobral in skočil proti gladiatorjema. S svetlobno hitrostjo iztrga trizob iz mreže in zakriči: „V imenu Kristusa, nehajte! Danes mineva osem dni od Gospodovega rojstva! Opustite svojo pogansko gnusobo!“
Mogočni mrežni borec je s svojim trizobom v prsi prebodel že nešteto ljudi. Ali ne bi mogel zdaj zabosti tudi šibkega meniha? Seveda, toda – v strahu zbeži proti izhodu! Telemach z nasmehom razrahlja mrežo padlega. . .
Zavlada mrtva tišina – ljudstvo je bilo oropano spektakla! Zdaj se dvigne krik besa, ki se stopnjuje do orkana: „Menih je pokvaril našo igro – umreti mora! Umreti mora! Umreti mora!“ Fantje v dvorani kričijo, ženske vpijejo. Poleti prvi kamen, drugi, tretji. Pod točo kamenja pobesnele množice se Telemach zgrudi in umre v pesku arene namesto gladiatorja.
Cesar Honorij naj bi se v skladu s cerkvenimi svetimi zapisi šokirano obrnil stran. Smrt ostarelega meniha ga je spodbudila, da je za vedno prepovedal krute gladiatorske boje. Cerkev pa časti Telemaha, meniha iz Egipta, kot sveto krvavo pričo.
***
Almahij se je rodil na Vzhodu in že od zgodnje mladosti kazal sveto gorečnost za ohranjanje čistosti krščanske vere. Kot mladenič je vstopil v samostan, kjer se je med vsemi menihi odlikoval tako po ponižnosti kot po učenosti, nazadnje pa se je pod vplivom Svetega Duha odločil zapustiti samostansko samoto in odpotovati v Rim, kjer je toliko poganov še vedno živelo v temi nevere. Almahij je v Rim, glavno mesto takratnega sveta, prispel leta 395, ko je na papeškem prestolu sedel Siricij, Teodozij pa je kot cesar vladal rimskemu cesarstvu. Na dan Jezusovega obrezovanja, praznika, ki so ga verniki praznovali s strogim postom in neprekinjeno molitvijo, so v Rimu potekale javne igre v čast bogovom, na katere se je zgrinjalo vse ljudstvo. Bogu naklonjeni Almacij je videl sramotna tekmovanja, na katerih se je prelivala človeška kri, in vraževerna žrtvovanja lažnim malikom, zato se je neustrašno prebijal med ljudmi do dvignjenega sedeža mestnega prefekta Alipija in z močnim glasom spregovoril: „Nesrečni ljudje! Danes je spominski dan, na katerega je Jezus, Božji sin, nekoč kot otrok prelil svojo kri za odrešenje sveta, vi pa ta praznik oskrunjate s krvavimi predstavami, nespodobnimi pojedinami in praznovernimi žrtvovanji?“ Vsi so bili tiho, svetnik pa je prisluškujoči množici oznanjal pravega in edinega Boga ter pokazal na norost žrtvovanja namišljenim malikom. Alipij se je razjezil in ukazal svojim krvnikom, naj umorijo brezbožnega do bogov. Almacij je dvignil roke in oči k nebu, prosil odpuščanja za svoje morilce in ves iznakažen izdihnil.
Ko je cesar Teodozij, ki je bil kristjanom naklonjen, izvedel za ta krut umor, je Almacija s papeževo odobritvijo razglasil za svetega mučenca in pod strogimi kaznimi prepovedal vse poganske igre, pri katerih se je prelivala človeška kri.
DE

Views: 76

blaženi Peter iz Armenteire – opat

V Galéciji, smrt pobožnega opata Petra iz Armenteire.
Vir

Blaženi Peter je bil opat cistercijanskega samostana Armenteira na zahodnem pobočju gore Catrove v Galiciji. Samostan je okoli leta 1151-53 ustanovil vitez Ero di Armenteira, ki ga Alfonz X. Modri omenja v svojih Cantigah in ki se je, utrujen od hrupa sveta, odločil izreči zaobljube in se umakniti v samoto, da bi živel v lepoti verskega stanu.
Med zidovi opatije je po pričevanju tistih, ki se ga spominjajo, živel najsvetejše življenje. Kot opat je bil zelo predan Mariji in se je odločil, da samostansko cerkev posveti v čast ‘Božji materi’.
Blaženi Peter je živel dolgo in sveto življenje ter končal svoje dni poln let in zaslug.
Benediktinska in cistercijanska menologija, ki sledi Monalvovi kroniki, temu opatu pripisuje naziv blaženega.
Blaženi opat Peter je omenjen v „Santorale del sacro ordine cisterciense raccolto da Marc’Antonio del Carretto, monaco della congregazione dei riformati di San Bernardo del medesimo ordine e dedicato all’eminent cardinal Gabrielli“ (Knjiga svetnikov svetega cistercijanskega reda, ki jo je zbral Marc’Antonio del Carretto, menih iz kongregacije reformiranega svetega Bernarda istega reda, in jo posvetil uglednemu kardinalu Gabrielliju), natisnjeni v Torinu leta 1705.
Praznik in spomin na blaženega opata Petra so praznovali 1. januarja.
Na isti dan blaženega Petra omenja tudi oče Chatemot v svojem zvezku „Serija cistercijanskih svetnikov in blaženih“.
IT

Blaženi Peter je bil opat cistercijanskega samostana Santa Maria in Armenteira, ki se prvič omenja leta 1162.
Samostan Armenteira je moral biti leta 1837 med sakularizacijo opuščen. Od leta 1961 so bile stavbe obnovljene in zdaj v njem spet prebivajo cistercijani, ki ponujajo nastanitev za goste.
DE

Blaženi Peter iz Armenteire, znan tudi kot Peter iz Armenteire, je bil cistercijanski menih in opat opatije Armenteira na gori Catrove v Galiciji, današnji Španiji. Peter se je rodil neznano kdaj in kje, svoje življenje pa je posvetil služenju Bogu in zaslovel po svoji pobožnosti in globoki predanosti blaženi Devici Mariji.

O Petrovem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se domneva, da je v mladosti vstopil v cistercijanski red. Cistercijani so verski red, ustanovljen v 11. stoletju po Pravilu svetega Benedikta, ki močno poudarja preprostost, strogost, ročno delo in predanost Bogu.
Peter se je povzpel do položaja opata v opatiji Armenteira, ki je pomembno duhovno središče v regiji. Kot opat je bil odgovoren za upravljanje in blaginjo opatije ter duhovno vodenje njenih prebivalcev.
Peter je vse življenje izkazoval veliko predanost blaženi Devici Mariji. Z njo je gojil globok odnos in se pogosto obračal nanjo po vodstvo, priprošnjo in navdih.
Petrova globoka pobožnost in duhovni nauki so vplivali na življenja mnogih, zaradi česar je bil zelo cenjen med menihi in širšo skupnostjo. Njegovo svetost so prepoznali vsi, ki so ga srečali, in postal je iskan za duhovno vodstvo in nasvete.
Čeprav natančen datum Petrovega rojstva in smrti ni znan, cistercijanski red praznuje njegov spomin in zapuščino. Njegov praznik obeležujemo 1. januarja v skladu s cistercijansko menologijo, koledarjem svetnikov in praznikov, značilnim za cistercijansko tradicijo.
Čeprav Katoliška cerkev Petra iz Armenteire ni uradno kanonizirala ali razglasila za blaženega, njegovo življenje in zgled predanosti še naprej navdihujeta in opogumljata vse, ki se seznanijo z njegovo zgodbo. Njegov vpliv na duhovno življenje drugih, zlasti s čaščenjem Device Marije, poudarja njegovo vlogo vzornika vere in svetosti v katoliški tradiciji.
EN

Views: 0