blažena Štefanija Quinzani iz Soncina – devica, mistikinja in tretjerednica

blažena Štefanija Quinzani - devica in tretjerednicaŠtefanija Quinzani se je rodila je leta 1457 v kraju Orzinuovi v Brescii v Italiji, umrla pa leta 1530 v kraju Soncino pri Cremi.
Bila je tretjerednica dominikanka. Leta 1475 je ustanovila samostan Tretjega reda sv. Dominika. Vsak petek je doživljala Kristusovo trpljenje, štirideset let je imela rane na rokah in nogah (stigme). Bila je mistikinja in spokornica.
Vir

Blažena Štefanija Quinzani, devica, sestra Tretjega reda svetega Dominika, se je z vnemo posvetila premišljevanju Gospodovega trpljenja in krščanski vzgoji deklic. († 1530)
Vir

Blažena Štefana se je rodila v Orzinuovi, po daljšem bivanju v Cremi pa je pozneje živela v Soncinu, kjer je bila v dominikanskem samostanu vsem luč občudovanja vredne svetosti. Dominikanec blaženi Matteo Carreri ji je, ko je bila še majhna deklica, napovedal rano božje ljubezni. Pri sedmih letih je Štefana naredila zaobljubo čistosti in Jezus, ki se ji je prikazal, ji je na prst nataknil dragocen prstan. Pri petnajstih letih je prevzela habit dominikanskega tretjega reda, vendar jo je vanj že prej oblekel slavni oče Dominik v nebeškem videnju. Angeli so jo opasali s pasom svetega Tomaža in tako je za vedno ostala potrjena v popolni čistosti. Blažena Štefana je del tiste izbrane množice dominikanskih devic, ki so v telesu in duhu nosile vse Odrešenikove bolečine. Štirideset let je namreč vsak petek doživljala celotno Jezusovo trpljenje in v svojem telesu nosila vtisnjene svete stigme. Tako kot pri sveti Katarini Sienski je bilo njeno srce čudežno spremenjeno in imela je dar spoznanja najbolj skrivnih misli in prihodnjih stvari. Toliko nebeških karizem je obrodilo sadove v intenzivnem apostolatu, ki se je razširil na vse razrede ljudi. Nekega dne se ji je prikazal Jezus in ji rekel: „Otrok moj, dala si mi dar, dopolnjen s svojo voljo, kakšno nagrado si želiš?“; „Nočem druge nagrade kot tebe samega,“ je odgovorila Stefana. Umrla je svete smrti, ko je na križu izgovarjala Jezusove besede: „In manus tuas Domine, commendo spiritum meum!“ Papež Benedikt XIV. je češčenje potrdil 14. decembra 1740. Njene relikvije so bile leta 1988 prenesene nazaj v Soncino.
Dominikanski red se je spominja 3. januarja, v škofijah Brescia in Crema pa se njen spomin praznuje 16. junija.
IT

Štefana Quinzani je kot tretjerednica vstopila v dominikanski samostan – danes gledališče – v Cremi in leta 1485 v bližnjem Soncinu ustanovila samostan tretjega reda – danes Oratorij San Paolo, središče Karitas -, ki ga je nato vodila. Od takrat je štiri desetletja vsak petek trpela agonijo Kristusovega trpljenja, imela stigme na rokah in nogah ter se čutila poklicano za spokornico.
Kanonizacija: Papež je leta 1740 priznal Štefanino čaščenje.
DE

Blažena Štefana Quinzani [de Quinzanis] se je rodila 5. februarja 1457 v majhni vasi Orzinuovi (Orcinuovi) blizu Brescie v regiji Lombardija v severni Italiji. Izhajala je iz pobožne kmečke družine srednjega razreda in je pomagala pri delu na polju.
Ko je bila še zelo majhna, je njen oče postal dominikanski terciar (Tertius Ordo Sancti Dominici – TOSD). Ko je z njim obiskovala dominikanski samostan, je spoznala blaženega Matteusa Carrerija, ki je bil obdarjen s Kristusovimi stigmami. Njegov vpliv je trajal vse njeno dolgo življenje. Naučil jo je katekizma in veliko svojega duha svetosti. Dejansko ji je rekel, da bo nekega dne postala njegova duhovna dedinja. To je spoznala šele mnogo let pozneje.
Že zelo mlada je začela sveto življenje s postom in pokoro. Videnja, ki so obogatila njeno mistično življenje, so se začela, ko je bila stara sedem let, in takrat je naredila tudi zasebne zaobljube uboštva, čistosti in poslušnosti. Bila je deležna čudovitih videnj našega Gospoda in več dominikanskih svetnikov, kot znamenje svoje mistične poroke s Kristusom pa je dobila veličasten prstan. Od takrat sta bila njeno srce in um osredotočena na Boga in nobena posvetna privlačnost je ni mogla odvrniti.
Ko je bila Štefana stara 14 let, je umrl Matteus Carreri. Takrat je doživela ogromno bolečino in spoznala, da je prejela stigme. To je bila dediščina, ki ji jo je Matteus obljubil. Nato je okrepila svoje spokorne vaje in skoraj neprekinjeno premišljevala o Kristusovem trpljenju. Poleg telesne udeležbe pri Kristusovem trpljenju je morala prestati tudi duhovno zapuščenost in izsušenost, kar je trajalo štirideset let.
Pri petnajstih letih se je pridružila laiškim dominikancem ali terciarjem v sosednjem mestu Crema. Dolga leta je živela doma in delala med bolniki in ubogimi, dokler ji okoli leta 1485 ni uspelo ustanoviti samostana San Paulo za dominikanske terciarije v Soncinu, ki je bil nekaj kilometrov vzhodneje in je danes živahno mestece. Tam je postala prva opatinja. Kot tretjerednica je lahko odšla in služila drugim, kot članica regulirane skupnosti pa je služenje nadaljevala s pomočjo materialnega in duhovnega bogastva. Ljudje vseh slojev so se prihajali k njej posvetovat in jo prosit za molitve. Med njimi so bili tudi sveta Angela Merici ter blažena dominikanca Avguštin iz Bielle in Hozana iz Mantove.
Približno od svoje ustanovitve v Soncinu je vsak petek štirideset let v ekstazi doživljala Kristusovo trpljenje in prejela znamenja Kristusovih ran (stigme). Sodobno poročilo iz leta 1497, ki ga je podpisalo 21 prič, podrobno opisuje eno od ekstaz, v kateri je Štefana v svoji osebi predstavljala različne faze Kristusovega trpljenja. Izkušnje so bile boleče, vendar je Štefana prenašala bolečine in muke v trdnem prepričanju, da jo je Bog podvrgel temu trpljenju.
Skoraj neprestano se je postila in kaznovala svoje telo z orodji pokore. Njena pobožnost do Najsvetejšega zakramenta in Kristusovega trpljenja je bila močna. Imela je sposobnost branja srca in misli ljudi okoli sebe ter napovedovanja prihodnjih dogodkov. Pripisujejo ji nešteto čudežnih ozdravitev. Med svetniki v redu, ki jim je bila posebej predana, jo je še posebej privlačil sveti Tomaž Akvinski. Nekoč se je vrgla v trnjevo grmovje, da bi premagala skušnjavo nečistih misli. Ko je vstala, je goreče molila k svetemu Tomažu in kot velikega svetnika so jo obkrožili angeli z vrvjo, ki so ji jo tako močno zavezali okoli pasu, da je zavpila od bolečine.
Umrla je 2. januarja 1530 v Soncinu, saj je napovedala dan in kraj, kjer bo pokopana. Njen grob je skoraj takoj postal romarski cilj. Njeno priprošnjo so pogosto opazili v samostanu, ki ga je ustanovila, kjer so sestre z njeno priprošnjo prejemale tako materialno kot duhovno pomoč. Beatificirana je bila 14. decembra 1740, ko je njeno češčenje potrdil papež Benedikt XIV (1740-58). Njen spominski dan je 2. januar. Še vedno jo častijo v cerkvi San Giacomo v Soncinu, kjer si lahko v eni od desnih stranskih kapel ogledate dve njeni čudoviti sliki.
NOR

Views: 21

sveti Telesfor iz Terranove – papež in mučenec

sveti Telesfor - papež in mučenecRodil se je v Terranovi v Kalabriji v grški družini, pred prihodom v Rim je dlje časa živel kot puščavnik v Palesini in Egiptu. Možno je, da je bil med puščavniki na gori Karmel, saj so ga tudi karmeličani prišteli med svoje svetnike. Do votlin, kjer je živel v ubožni samoti, so glasovi herezij prihajali samo kot oddaljeni odmev.
Njegov pontifikat se je začel v času vladanja cesarja Hadrijana, končal pa v obdobju Antonina Pija. Glede na to, da je središče cesarstva bilo ugodno za širjenje različnih idej, so se v Rim v tem času priselili številni heretiki. Glavni krivoverski nauk  tistega časa je bil gnosticizem, kateremu je Telesfor odločno nasprotoval, ker je menil, da bi lahko zavedel krščanstvo proti misticizmu oddaljenemu od resničnosti. Najvidnejši predstavnik tega nauka je bil Valentin, ki se je prav v tem obdobju iz Egipta preselil v Rim, kjer se je okoli njega skozi več kot dvajset let zbralo večje število sledilcev.
Na podlagi podatkov, ki jih daje  Liber pontificalis, ugotavljajo, da je ravno Telesfor uvedel polnočnice, jutranje maše in liturgijo tretje ure ob prazniku Božiča, praznovanje Velike noči na nedeljo, post v postnem času (za duhovnike sedem tednov pred Veliko nočjo), ter petje himne Glorija – Slava Bogu na višavah, ki jo je po nekaterih virih sestavil sam Telesfor. Umrl je kot mučenec proti koncu vladanja cesarja Hadrijana.
Vir

Rodil se je v Grčiji , umrl pa leta 136 v  Rimu.
Po popisu svetega Ireneja je bil 6. naslednik svetega Petra. Umrl je mučeniške smrti.
Telesfor pomeni marljiv z namenom.
Vir

– V Rimu, rojstni dan za nebesa svetega Telesfóra, papeža, ki je bil za apostolom Petrom postavljen kot sedmi papež in je bil mučen v času Antonina Pija.
– V Rimu, smrt svetega Telésfora, papeža, ki je, po pričevanju svetega Ireneja, pretrpel slavno mučeništvo kot sedmi škof, postavljen od apostolov.
Vir

Telesfor, po rodu Grk in puščavnik, je sedež zasedal enajst let, tri mesece in enaindvajset dni. Škof pa je bil v času Antonina in Marka. Določil je, naj se sedem tednov pred veliko nočjo obhaja post in da naj se na Gospodov rojstni dan maša obhaja ponoči, kajti v vseh časih ni nihče obhajal maše pred tretjo uro, uro, ko je naš gospod stopil na križ. Določil je tudi, naj se pred daritvijo moli angelska himna, se pravi: “Slava Bogu na višavah”. Ovenčan je bil z mučeništvom. Pokopali pa so ga ob telesu svetega Petra v Vatikanu, četrti dan pred januarskimi nonami [2. januarja]. V mesecu decembru je opravil štiri posvečenja in posvetil dvanajst prezbiterov ter osem diakonov, škofov pa po raznih krajih trinajst. In škofovski sedež je bil prazen sedem dni.
Vir

Grškega rodu ali iz Magna Graecia; osmi papež, naslednik Siksta I. na rimskem sedežu, ki je vladal 11 let, 3 mesece in 22 dni, od leta 125 do 136.
O njegovem pontifikatu ni znanega popolnoma ničesar, razen nekaj poročil, brez zgodovinske podlage, posredovanih iz zvezka Liber Pontificalis. I, 129, po katerih je Telesfor uvedel postni čas in uvedel tri božične nočne maše s petjem „Gloria in excelsis Deo“.
Sveti Irenej v svojem znanem delu Adversus haereses trdi, da je Telefor doživel „slavno mučeništvo“, kar je ponovil in potrdil Evzebij v svojem delu Historia ecclesiastica V, 6,4.
Umrl je v Rimu in bil pokopan v grobnici svetega Petra v Vatikanu.
Rimski martirologij in misal se ga spominjata 2. januarja, ponekod 5. januarja, pravoslavni pa 22. februarja.
Njegovo podobo najdemo v Sikstinski kapeli v Vatikanu, naslikano v tako imenovani Cerchia di Sandro Filipepi, ki ga poznamo pod imenom Botticelli.
IT

Telesfor je bil rimski škof in nato papež približno od leta 126 do 137. Njegov pontifikat se je začel v času vladavine Hadrijana in končal v času vladavine Antonina Pija.
Tradicije polnočne maše ob božiču, praznovanja velike noči v nedeljo, tedna posta pred veliko nočjo in petja Glorie se običajno pripisujejo njegovemu pontifikatu, vendar nekateri zgodovinarji dvomijo, da je to pravilno. Sveti Irenej Lyonski pravi, da je Telesfor utrpel mučeništvo. V rimskem martirologiju je njegov praznik 2. januarja; milanska cerkev ga praznuje 5. januarja, grška pa 22. februarja. Karmeličani častijo Telesforja kot zavetnika reda, ker je trdil, da je živel kot puščavnik na gori Karmel.
IT

Po seznamu škofa Ireneja iz Lyona je bil Telesfor šesti Petrov naslednik in je umrl kot mučenec.
Telefor naj bi prej živel kot puščavnik na gori Karmel. Ko je postal papež naj bi uvedel božično mašo ob polnoči, praznovanje velike noči ob nedeljah, sedemtedenski post pred Veliko nočjo in petje Glorie; vendar je bilo to zgodovinsko izpodbijano.
V pismu Viktorju I. Irenej ponovno omenja Telesforja in ga imenuje prezbiterja pred Soterom, ki se je izkazal za strpnega do kristjanov iz drugih cerkva v zadevah cerkvene discipline.
Zgodovinsko gledano je bil Telefor verjetno eden od cerkvenih voditeljev, katerega ime se je zaradi njegovega mučeništva ohranilo v spominu in so ga zato navedli v seznamu škofov.
DE

Sveti Telesfor je bil po navedbah Liber Pontificalis Grk, kot kaže njegovo ime. Bil je puščavnik.
Cerkev je vodil v času cesarja Antonija Pija. Sveti Irenej pravi, da je veliko noč vedno praznoval na nedeljo (ne nujno 14. nisana po judovskem koledarju). Po navedbah Liber Pontificalis je pred veliko nočjo uvedel sedemtedenski post. Od Ireneja vemo, da dolg post sega celo v čas pred Telesforjem, vendar se je njegova dolžina v zgodnjih časih precej spreminjala. Povsem mogoče je, da je Telesfor dal nekatera pravila za njegovo dolžino. Liber Pontificalis piše tudi, da je uvedel polnočno mašo na božično noč, vendar učenjaki menijo, da se je to verjetno zgodilo nekaj stoletij pozneje. Liber Pontificalis piše tudi, da je odredil, da se pri božični maši poje Gloria in Excelsis Deo, in to samo takrat. Še v 11. stoletju duhovniki niso smeli recitirati Glorie, razen ob veliki noči, čeprav jo je papež lahko recitiral pogosteje. Prav tako naj bi v mašo uvedel nove molitve. V času njegovega pontifikata je prišlo do upora Simona Bar-Kohbe v letih 132-135. Jeruzalem postane pogansko mesto.
V Liber Pontificalis je Telesfor, tako kot vseh prvih štirinajst Petrovih naslednikov, naveden kot mučenec. O mučeništvu večine drugih nimamo dokazov, vendar sveti Irenej pravi, da je Telesfor umrl kot mučenec pod cesarjem Hadrijanom (umrl leta 138). Podrobnosti ne poznamo. Pokopan je bil blizu cerkve svetega Petra v Vatikanu.
Njegov spominski dan, 5. januar, je bil v rimskem koledarju do leta 1969. Vendar pa je ta dan nastal po Florijanovi zaslugi, ki ga je zamenjal z drugim rimskim mučencem. V grški cerkvi je njegov praznik 22. februar.
NOR

Papež sveti Telesfor, znan tudi kot Telesforo, je bil Grk, ki naj bi izviral iz Kalabrije. Služil je kot papež in v času svojega službovanja veliko prispeval. Nekatere legende sicer kažejo, da je bil pred izvolitvijo puščavnik, vendar so te trditve nekoliko dvomljive. Papež Telesfor je priznan zaradi svojih prizadevanj, da bi ohranil stike s skupnostmi, ki so veliko noč praznovale na različne datume. Čeprav je veliko noč praznoval na nedeljo, je poskrbel, da so se ohranile vezi s skupnostmi, ki so jo obhajale drugače. Poleg tega je uvedel tradicijo božične polnočnice in s tem ustvaril trajno dediščino za krščansko skupnost. Ena od pomembnih odločitev papeža Telesforja je bila vključitev Glorie med liturgijo. Odredil je, da se ta hvalnica Bogu poje kot del maše, kar je še povečalo bogastvo cerkvenega bogoslužja. Po zgodovinskih pričevanjih se je papež Telesfor zaradi svojih pridig, ki so pripeljale do spreobrnjenja številnih posameznikov, soočal z nasprotovanji in izzivi. Domneva se, da je morda doživel mučeništvo, kar kaže na njegovo neomajno predanost veri. Na nekaterih upodobitvah svetnika je pogosto prikazan kot papež, ki drži kelih s tremi hostijami, ki lebdijo nad njim. Ta upodobitev simbolizira praznovanje božiča s tremi mašami, ki ponazarjajo časno, duhovno in večno Kristusovo rojstvo. Poleg tega ga druga upodobitev prikazuje kot papeža s kelihom skupaj z palico v bližini, kar morda izraža način njegovega mučeništva. Papež sveti Telesfor je umrl leta 138 ali 139, ko je zaradi svoje neomajne predanosti širjenju krščanskih naukov pretrpel mučeništvo. Njegova svetost in prispevek k Cerkvi sta bila priznana, kar je v predkongregacijskem obdobju privedlo do njegove kanonizacije. Čeprav papež sveti Telesfor nima posebnega zavetništva, ga častijo in praznujejo na različne praznike. V latinski Cerkvi ga počastijo 2. januarja. V grški Cerkvi se njegov praznik praznuje 22. februarja. Nekateri koledarji ga priznavajo 5. januarja, drugi pa se ga spominjajo 3. januarja. Na splošno je papež sveti Telesfor pustil trajen pečat v Katoliški cerkvi s svojo zavzetostjo za pospeševanje edinosti, uvajanjem novih liturgičnih praks in nazadnje z žrtvovanjem svojega življenja za vero. Njegov spomin je navdih za vernike in opomin na pogum in predanost, ki sta potrebna za ohranjanje prepričanja.
EN

Views: 36

blaženi Alard iz Loccuma – vitez in menih

Na Saškem (v Nemčiji), spomin blaženega Alarda, ki je postal iz viteza menih in je v samostanu Loccum, ob uri, ki jo je napovedal, kot dober vojak Kristusov izdihnil svojo dušo. († 1219)
Vir

Alard je bil sprva vitez, ki ga je po izročilu odlikovalo tako odlično borilno znanje, da je že na svojem prvem turnirju premagal 14 drugih vitezov. Nato je postal cistercijanski menih v opatiji Loccum, ki je bila ustanovljena leta 1163. Tam je z največjo potrpežljivostjo prenašal strašno bolezen.
Alard je predvidel svojo smrt in bratom oznanil, da bosta Jezus in Marija vzela njegovo dušo v večnost, kar se je tudi zgodilo. Po smrti je njegovo telo oddajalo prijeten vonj – kljub bolezni, ki ga je okužila s črvi in je oddajala neprijeten vonj.
Robert Klopfer je o njem napisal esej „Der sel. Alard von Loccum“ v Cistercijanskem zborniku 50/1938.
Samostan v Loccumu je postal protestantski leta 1592/1593, ko se je samostan pridružil reformaciji. Od 19. stoletja dalje so se v njem izobraževali bodoči pastorji evangeličansko-luteranske cerkve.
DE

…Sin Engelberta Bremenskega, Alard I., ki je bil leta 1181 dokumentiran kot Dominus Alardus, je bil med letoma 1186 in 1217 Avocatus Bremensis, vendar se za razliko od svojega očeta nikoli ni imenoval „gospod iz Bremna“.
Alard, ki je to funkcijo opravljal od leta 1186 do 1217, torej 31 let, se je leta 1217 kot menih umaknil v samostan Loccum, kjer je umrl leta 1219. Zaradi tega je znan kot Alardus Monacho ali „Monnik“ v bremenskem narečju. To lastno ime je prešlo na njegove potomce, sinove in vnuke. Alardovi sorodniki, tj. bratje, strici in nečaki, so ohranili priimek Bremen „de Brema“…
DE

Views: 0

blaženi Teobald iz Clairvauxa – opat

– V škofiji Chalons [šalón] (v severni Franciji), spomin blaženega Teobalda, šestindvajsetega opata v Clairvauxu, ki je z besedo in zgledom pasel ovce reda in odšel h Kristusu. († 1294)
– V Klervoju, smrt Teobálda, šampánjskega grofa, ki je ob koncu svojega življenja sprejel redovno obleko in že vnaprej napovedal uro svoje smrti, ter z miloščinami, ki jih je daroval v razne cerkvene namene, lepo ovenčal sveti konec svojega zemeljskega popotovanja. († 1294)
Vir

Cistercijan Teobald je bil opat opatije Noirlac – do leta 1276 znane kot Maison-Dieu ali Notre-Dame-de-la-Maison-Dieu – v kraju Bruère-Allichamps v Cher (Na seznamu opatov ga ni; očitno je bil le upravitelj te službe, potem ko je generalni kapitelj reda leta 1277 odstavil Hugha, ki jo je opravljal od leta 1274).
Med letoma 1280 in 1284 ter v letu svoje smrti je bil opat opatije Clairvaux.
DE

Views: 2

sveti Silvester iz Troine – opat

V Troini na Sicíliji, je 2 januarja leta 1164 v Gospodu zaspal sveti Silvester, opat, ki je živel po pravilu svetih vzhodnih očetov.
Vir

Vzhodno meništvo je po bizantinski okupaciji prišlo predvsem v južno Italijo, starodavno Magna Graecia, in se naselilo zlasti v Kalabriji in na Siciliji.
Med številnimi samostani, ki so nastali na Siciliji, je bil tudi samostan v Troini (Enna), posvečen svetemu Mihaelu, po pravilu svetega Bazilija, zaradi katerega so se menihi imenovali „bazilijanci“; v tem samostanu, ki je bil v tistem času veliko središče duhovnosti, je živel menih Silvester.
Rodil se je proti koncu 11. in v začetku 12. stoletja v Troini in o njem ni veliko znanega, vendar so do nas prišle zgodbe o različnih čudovitih dogodkih, v katerih je imel glavno vlogo. V mladosti je vstopil v samostan San Michele in se odlikoval po svoji izjemni dobrodelnosti.
Na srebrni podlagi dragocene ferkule (nosil za prenašanje svetnikovega kipa), ki ga upodablja, je vgravirano trajno izročilo, ki govori o pomoči, ki jo je nudil staremu beraču, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil Gospod Jezus.
Lokalni zgodovinarji pripovedujejo, da se je v eni uri odpravil v Katanijo, da bi počastil sveto mučenko Agato na njen praznik; čudež je bil v tem, da je bil samostan od mesta Etna oddaljen štirideset kilometrov in je tako na poti tja kot nazaj hodil peš.
Okoli leta 1155 je odšel v Rim na obisk k novemu papežu Adrianu VI, ki ga je posvetil v duhovnika. Ob vrnitvi se je ustavil v Palermu in ozdravil mladega Viljema, sina sicilijanskega kralja Viljema I. (1154-1156), kar mu je prineslo velik ugled svetosti in ob vrnitvi v Troino je bil izvoljen za opata.
Po nekaj letih se je v želji po večji askezi umaknil in si zgradil celico ob oratoriju, posvečenem svetemu Bartolomeju, nedaleč od samostana.
Umrl je 2. januarja 1164 v Troini. Njegov kult „ab immemorabili“ je potrdil papež Julij III (1487-1555), njegov liturgični praznik pa je 2. januar. Na njegov praznik se na njegov grob odpravi spominska procesija moških na mulah, ki so vprežene in obložene z lovorjem, in vsak položi lovorjevo vejico na njegov grob.
IT7

Silvester, sin iz plemiške družine, je postal bazilijanski menih v Samostanu svetega nadangela Mihela v domačem mestu, nekaj časa pa je živel tudi v samostanu San Filippo di Fragalà blizu Frazzana, kjer je med drugim spoznal Conona iz Nasa. Imel je dar zdravljenja bolnikov z molitvijo in znamenjem križa ter si je kmalu pridobil sloves posebne svetosti. Ko so ga bratje v Troini hoteli izvoliti za opata, je pobegnil v gozd in tam živel kot puščavnik vse do smrti; od tod izvira njegovo ime „opat lešnikov“.
Nad Silvestrovim grobom v Troini so leta 1625 zgradili njemu posvečeno cerkev, v kateri so se zgodili številni čudeži. Leta 1575 je rešil svoje mesto in celotno Sicilijo pred epidemijo kuge, potem ko so na njegov spominski dan v procesiji nosili njegovo podobo.
Zavetnik Troine na Siciliji
DE

Silvester iz Troine, znan tudi kot Silvestro di Troina, se je rodil med lokalnim plemstvom v Troini na Siciliji v Italiji konec 11. ali v začetku 12. stoletja. Kot mladenič je začutil globok klic, da bi živel pobožno in duhovno življenje. Vstopil je v bazilijski samostan svetega Mihaela Nadangela v Troini, kjer se je posvetil življenju v molitvi in dobrodelnosti.
V samostanu in okoliški skupnosti je Silvester zaradi svojih dobrodelnih in prijaznih dejanj postajal vse bolj znan. S svojo nesebičnostjo in velikodušnostjo si je prislužil občudovanje in spoštovanje svojih menihov in prebivalcev Troine. V nekem obdobju svojega življenja je kratek čas živel v samostanu San Filippo di Fragalo pri Frazzanu v Italiji.
Zaradi njegove pobožnosti in predanosti Bogu ga je papež Adrian VI. okoli leta 1155 v Rimu posvetil v duhovnika. Po posvečenju se je vrnil v svoj samostan v Troini, kjer je bil izbran za opata. S svojim vodenjem je še naprej navdihoval in vodil svoje brate v samostanskem življenju.
Vendar pa je Silvester s starostjo začutil klic k bolj kontemplativnemu in samotarskemu življenju. Z dovoljenjem nadrejenih je odstopil z mesta opata in se umaknil, da bi živel kot puščavnik v majhni celici v gozdnatem območju ob oratoriju svetega Bartolomeja v bližini samostana. Na tem osamljenem kraju se je posvetil izključno življenju v molitvi in povezanosti z Bogom.
V njegovem življenju so svetemu Silvestru iz Troine pripisovali številne čudežne zgodbe. Ena od najbolj znanih pripovedi pripoveduje, kako je nekoč odkril, da je bil berač, ki mu je pomagal, v resnici Jezus v preobleki. Ta dogodek je še poglobil Silvestrovo predanost in zavezanost služenju ubogim in odrinjenim.
Druga zgodba govori o Silvestrovi predanosti sveti Agati. Pravijo, da je peš prepotoval 40 milj v vsako smer do svetišča svete Agate na njen praznik v Etni na Siciliji. Izjemno je to pot opravil in končal pobožnost v eni sami uri, kar je čudežen dosežek, ki je dokazal njegovo neomajno vero in predanost.
Obstaja tudi poročilo o svetem Silvestru, ki je ozdravil sina sicilijanskega kralja Viljema I. Z gorečo molitvijo in znamenjem križa nad dečkom je Silvestrova priprošnja prinesla čudežno ozdravitev.
Po njegovi smrti 2. januarja 1164 so na njegovem grobu poročali o številnih čudežih. Zaradi teh pričevanj so leta 1625 nad njegovim grobom zgradili cerkev, posvečeno svetemu Silvestru iz Troine.
Papež Julij III. je sredi 16. stoletja priznal svetost njegovega življenja in velik vpliv njegove priprošnje ter ga razglasil za svetega. Njegova beatifikacija, ki jo spremlja potrditev cultus, pomeni uradno priznanje njegovih svetniških kreposti in odobritev njegovega čaščenja v Katoliški cerkvi.
Praznik svetega Silvestra iz Troine praznujemo 2. januarja, na dan njegove smrti. Njegovo življenje je navdihujoč zgled vernikom, saj jih opominja na moč molitve, nesebičnosti in spoštovanja Kristusovega nauka. Procesija z njegovimi relikvijami in molitve na njegovo priprošnjo naj bi leta 1575 na Siciliji ustavile izbruh kuge, kar je še en dokaz, da je ta sveti menih še vedno imel duhovni vpliv.
EN

Views: 19

sveti Adelard iz Corbie – opat

2.januarja leta 827 je v samostanu Corbie [korbí] (v pokrajini Amiens [amién] v Galiji), umrl sveti Adelard, opat, ki je vse tako uredil, da je bilo vsakomur ustreženo, namreč, da ni bilo za nobenega preveč in ne premalo, ampak se je dajala hvala Bogu.
Vir

Adelard je izhajal iz vplivne družine, saj je bil njegov oče Bernard sin Karla Martela (dedka Karla Velikega in vodje Frankov med letoma 714 in 741). Adelard je bil torej prvi bratranec človeka, ki je vladal Svetemu rimskemu cesarstvu, ozemlju, ki se je med letoma 800 in 814 raztezalo na območju današnjih držav Francije, Nemčije, Avstrije, severne Italije, Nizozemske in velikega dela vzhodne Evrope.
Leta 773 je pri dvajsetih letih vstopil v samostan Corbie v Pikardiji, ki ga je ustanovila kraljica sveta Batilda. Sprva je dobil mesto vrtnarja, vendar zaradi svojih sposobnosti in nedvomno tudi rodu ni mogel dolgo opravljati tega skromnega poklica: po nekaj letih je bil že opat.
Njegov bratranec, najprej kot frankovski kralj in pozneje kot cesar, je zahteval njegovo pogosto prisotnost na dvoru, kjer ga je opazil Inkar iz Reimsa, ki je o njem govoril kot o najbolj poslušanem izmed kraljevih svetovalcev. Karel Veliki ga je končno prisilil, da je za vedno zapustil samostan in postal svetovalec Pepina, ta pa ga je – pred svojo smrtjo leta 810 – imenoval za skrbnika svojega sina Bernarda.
Med političnim potresom, ki je sledil smrti Karla Velikega in pripeljal do razpada cesarstva na Zahodu, so Adelarda obtožili, da je podpiral Bernarda v uporu proti Ludviku I., sinu in nasledniku Karla Velikega (znanega kot „Gentil“, „Dobri“ ali „Pobožni“, kralja Frankov in cesarja od leta 814 do 840), in ga poslali v izgnanstvo v samostan na Akvitanski obali. To je bil zanj velik blagoslov, ki mu je omogočil, da se je vrnil k mirnemu in kontemplativnemu življenju. Vendar njegov mir ni trajal dolgo, saj je bil cesar v petih letih prepričan o njegovi nedolžnosti in ga je leta 821 poklical nazaj na dvor.
Vendar je cesarjeva naklonjenost trajala le kratek čas in Adelard se je moral umakniti v svoj domači samostan v Corbieju; tu je z veseljem prevzemal bolj hlapčevske naloge, čeprav je zaradi svoje moralne veljave dejansko bil duhovni vodja vseh menihov, s katerimi se je vsaj enkrat tedensko individualno srečeval. Dohodek samostana je razdelil revnim v regiji z velikodušnostjo, ki se je nekaterim zdela pretirana.
Svojega soimenjaka Adelarda (ali Adalharda) je spodbudil k ustanovitvi samostana v škofiji Paderborn za evangelizacijo ljudstev severne Evrope.
Delo za ustanovitev samostana se je začelo, ko je bil Adelard v izgnanstvu v Akvitaniji, po njegovi vrnitvi v Corbie pa je bil samostan dokončan in postal znan kot Novi Corbie. Pripravil je statut, ki je zagotavljal strogo spoštovanje v obeh samostanih.
Poleg skrbi za disciplino je spodbujal študij in ljubezen do literature; iz del, ki so nam jih posredovali njegovi učenci, je razvidno, da je svoje menihe in druge spodbujal k študiju ne le latinščine, ampak tudi ljudskih jezikov (francoščine in nemščine), ki v tistem času niso bili splošno cenjeni kot primerno orodje za izobraževanje.
Umrl je 2. januarja 827, star dvainsedemdeset let, kmalu po vrnitvi iz Nemčije v Corbie.
Njegovo čaščenje je naraščalo in njegovi priprošnji so pripisovali številne čudeže. Njegovo telo so slovesno „ prenesli“ leta 1040: o tem obredu imamo popolno poročilo in oficij, ki je bil sestavljen v njegovo čast.
O Adelardu lahko upravičeno govorimo kot o eni od glavnih osebnosti kritičnega obdobja evropske zgodovine, med koncem temnega srednjega veka in začetkom srednjega veka, ki ga imenujemo „karolinška prenova“. Z gesli Religio Christiana in Renovatio Romani Imperii je Karel Veliki začel obnovo rimskega imperija iz zgodnjekrščanske dobe.
Začeli so se rojevati veliki redovi in pojavil se je problem formacije laikov, ki so se v vedno večjem številu zbirali okoli samostanov v družbe spokornikov, oblatov ali preprostih gorečih kristjanov, kar je bilo izredno pomembno. Iz peresa znanih avtorjev, kot so Raban Maurus, Jona Orleanski in Incmar Reimski, je izšla vrsta asketskih in moralnih traktatov, namenjenih najprej knezom, sodnikom in drugim vodilnim družbenim osebnostim, nato pa preprostim poročenim ljudem. Med temi traktati je Adelardov traktat De ordine palatii, posvečen ureditvi palače in dvora. Vsi ti spisi so prispevali k oblikovanju vesti celih generacij: po eni strani so poudarjali „božjo pravico“ kraljev in cesarjev, po drugi strani pa so vztrajali pri odgovornosti, ki jo ta pravica nalaga ministrom in uradnikom kraljestva, da pravično vladajo, kar je naloga, ki jo je treba opravljati pod Božjim pogledom in kot od Boga poslani.
Voditelje so spodbujali k „spreobrnjenju“, tudi če so bili menihi. Adelard je bil del gibanja, ki je takratni svet vodilo iz kaosa mračnih let k srednjeveškemu redu, hierarhičnemu, a temelječemu na pravičnosti.
IT

Ko je Karel Veliki po težkih in dolgotrajnih bitkah zlomil moč poganskih Sasov, je bila njegova glavna skrb ustanoviti škofije, da bi se krščanstvo lahko trajno uveljavilo, in ustanoviti samostan, v katerem bi se vzgajali sposobni misijonarji. Ko se je leta 797 mudil v Herstelle ob reki Weser, je zbrane škofe in grofe obvestil, da namerava v svoji kraljevi vili Huxori (današnji Höxter) zgraditi opatijo v čast svetemu mučencu Štefanu in se tako zahvaliti Bogu za svoje zmage na tem območju. Ogromna dejavnost cesarstva in nestanovitnost Sasov sta preprečila uresničitev načrta, vendar je preudarni cesar pripravil plemenito delo s preselitvijo številnih plemenitih Sasov v frankovske samostane, zlasti v samostan Corbie v Pikardiji, da bi jih po ustreznem usposabljanju uporabil kot misijonarje v svoji domovini.
V tistem času je samostan Corbie vodil znameniti opat Adelhard, vnuk Karla Velikega, ki je bil s Karlom Velikim povezan ne le po telesu, temveč tudi po duhu, mož, poln pobožnosti in dostojanstva, poln modrosti in energije, ki ga je Karel Veliki zelo spoštoval in se z njim posvetoval pri najpomembnejših cesarskih zadevah. Pri dvajsetih letih je Adelhard že zapustil svet, da bi svoje življenje in moči v celoti posvetil Bogu, njegove odlične lastnosti uma in srca pa so ga povzdignile na položaj opata v Corbieju. Na cesarjevo zahtevo je nekaj časa upravljal lombardsko kraljestvo, vendar se je kmalu vrnil v svoj ljubljeni samostan.
Adelhardova velika gorečnost za duše ni želela nič drugega, kot da bi na novo spreobrnjenim Sasom zagotovil koristi samostana, zato se je pogosto posvetoval s Sasi, ki so se izobraževali v samostanu. Ti so se navdušeno odzvali na predlog in eden od njih, po imenu Teodrat, je dejal: „Na očetovih posestvih poznam primeren, osamljen kraj z izvirom in poskrbel bom, da bo predan ustanovi.“ Teodrata so poslali v domovino, vendar je naletel na nepričakovane težave. Adelhard je odšel v Italijo po vladnih opravkih. Zaradi tega se je delo zavleklo. Po Karlovi smrti se je Adelhard vrnil v Corbie, vendar je bil po nedolžnem osumljen izdaje, odvzeto mu je bilo opatsko dostojanstvo in izgnan na otok Noirmoutier.
Po ukazu cesarja Ludvika so v Corbieju izvolili novega opata, Adelhardovega učenca in gorečega občudovalca, ki je nosil njegovo ime in duha ter nameraval izpeljati njegovo načrtovano delo. Walo, brat starejšega Adelharda, je vneto želel uresničiti načrtovano ustanovitev na Saškem. Opat je zato leta 815 odpotoval v Paderborn, kjer je imel cesar cesarsko zasedanje, da bi ga prosil za odobritev in pomoč. Ob soglasju paderborškega škofa Hathumarja in zbranih veleposestnikov je cesar z veseljem dal svoje soglasje. Adelhard je takoj začel z delom, Teodratovi sorodniki pa so mu odstopili kraj na svojem posestvu v gozdu pri Sollingnu, imenovanem Hethi, kjer je že prej živelo nekaj pobožnih puščavnikov in kjer je zdaj brunswiški lovski dvorec Neustadt. Adelhard je tu leta 816 zgradil majhen samostan in za njegovega vodjo imenoval Adelberta. Sam se je vrnil v Corbie in od tam v novo ustanovo poslal nekaj odličnih benediktinskih menihov. Neplodno barje je bilo zdaj z velikim trudom rekultivirano, odprta je bila šola in krščanski nauk se je širil na vse strani. Samostanu se je pridružilo veliko plemenitih Sasov in število menihov se je znatno povečalo.
Medtem je bila nedolžnost starega Adelharda dokazana in cesar ga je zelo počastil, zato se je vrnil iz izgnanstva v Corbie. Tu je izvedel, da je njegov učenec uresničil njegovo najljubšo zamisel, in takoj odpotoval na Saško, da bi si ogledal delo. Tam je svoje brate našel v najslabših razmerah, zemlja je bila kljub vsem prizadevanjem nerodovitna, pokrajina pa surova in negostoljubna. Ko sta leta 819 strašno neurje in potres opustošila meliorirano zemljo in uničila izvir, sta se Adelhard in njegov brat Walo obrnila na cesarja s prošnjo, naj jima dovoli, da za samostan izbereta drugo, bolj rodovitno pokrajino. Prošnji je bilo ugodeno. Adelhard, Walo in nekaj drugih menihov so raziskali območje in v bližini kraljeve vile Huxori (Höxter) odkrili kraj, ki je bil zelo podoben kraju Alt-Corbie na Sommi. Ta kraj so izbrali za gradnjo novega samostana. Tu so se zbrali vsi bratje, postavili šotor za svetišča, peli psalme in molili k Bogu, naj delo obdaruje s srečo in blagoslovom. Škof Badurad iz Paderborna je posvetil kraj, v zemljo posadil križ in tu je bil položen temelj za oltar. Tako kot matični samostan je kraj dobil ime Corbie, ki je v spodnjenemškem narečju postalo Corvey, za zavetnika pa je bil izbran mučenec sveti Štefan (822). Kasneje so tja slovesno prenesli relikvije svetega Vita, njegov praznik pa so praznovali z velikim sijajem.
Jeseni istega leta (822) so menihi zapustili svojo prvo naselbino v Sollingu in se preselili v novi Corvey z ljubljenim predstojnikom, častitljivim starcem Adelhardom. V slovesnem sprevodu so ob slavnostnem petju hvalnic korakali skozi temen hrastov gozd proti čudoviti dolini Weser, kjer se je zbralo saško ljudstvo, da bi pozdravilo svoje učitelje in dobrotnike. Kakšni občutki so lahko napolnili srca menihov in gledalcev ob prvi sveti daritvi maše!
Novi samostan se je kmalu razvil pod vodstvom Adelharda, ki se je zgledoval po disciplini in opremi matičnega samostana. Da bi novo ustanovo čim bolje razvil, je svojega brata Wala, mlajšega Adelharda in Varina poslal k cesarju s prošnjo, naj novemu samostanu na Saškem podeli pravice in svoboščine frankovskih samostanov. Cesar, ki je bil takrat v Ingelheimu, je leta 823 podelil želeno diplomo, samostan s kraljevo velikodušnostjo obdaril z obsežnimi privilegiji in jih naslednje leto še povečal. Sloves o novi ustanovi se je hitro razširil in Sasi so z vseh strani hiteli poslušat odlične učitelje, slediti njihovemu zgledu kreposti in jih zasipati z darovi. Corvey je postal središče verske in moralne vzgoje, umetnosti in znanosti ter blagoslov za najširše kroge.
Ko je Adelhard 2. januarja 827 v 74. letu starosti umrl, se je lahko z zadovoljstvom ozrl na svoje delo, ki mu Nemčija dolguje največjo hvaležnost.
DE

Rojstvo tega svetega meniha je bilo zelo slavno, saj je bil njegov oče Bernard sin Karla Martela in brat kralja Pipina, tako da je bil Adalard bratranec Karla Velikega, ki ga je v mladosti poklical na dvor in ga imenoval za grofa v svoji palači. Zaradi strahu, da bi užalil Boga, je trepetal ob pogledu na nevarnost izgube milosti, s katero je bil obdan, in na nerede, ki so vladali v svetu. Da ne bi zapletel svoje vesti, če bi se zdelo, da odobrava stvari, za katere je mislil, da bodo ogrozile njegovo odrešitev, se je odločil, da se bo takoj odpovedal dvoru in svetu. Njegova žrtev je bila še toliko popolnejša in spodbudnejša, ker je bil obdarjen z največjimi osebnimi umskimi in telesnimi sposobnostmi za ta svet in v cvetu svojih let; bil je star le dvajset let, ko je leta 773 sprejel meniški habit v Corbieju v Pikardiji, samostanu, ki ga je leta 662 ustanovila kraljica Balhilda. Po enem letu gorečih vaj v noviciatu je naredil zaobljube; prvo delo, ki mu je bilo dodeljeno v samostanu, je bilo delo vrtnarja, pri katerem je bil z rokami zaposlen s svojim poklicem, misli pa so bile usmerjene k Bogu in nebeškim stvarem. Zaradi ponižnosti in želje po tesnejši zbranosti je dobil dovoljenje, da se preseli na goro Cassino, kjer je upal, da bo skrit pred svetom. vendar so njegove imenitne sposobnosti in velik zgled njegove kreposti izdali in premagali vse načrte njegove ponižnosti in mu niso dopustili, da bi dolgo živel neznano; vrnili so ga v Corbie in ga nekaj let pozneje izvolili za opata. Ker se je moral Karel Veliki pogosto udeleževati dvora, se je tam pojavil kot prvi med kraljevimi svetovalci, kot ga imenuje Hincmar, ki ga je tam videl leta 796. Karel Veliki ga je prisilil, da je popolnoma zapustil samostan in prevzel službo glavnega ministra najstarejšega sina tega kneza Pepina, ki je svetnika ob svoji smrti v Milanu leta 810 imenoval za vzgojitelja svojega sina Bernarda, ki je bil takrat star komaj dvanajst let. Na tem vzvišenem in razburljivem položaju se je Adalard tudi na sejah zdel zbran in pozoren na Boga, s svojih opravkov pa je hitel v svojo sobo ali kapelo, da bi tam potopil svoje srce v središče svoje sreče. Med molitvijo so mu iz oči navadno obilno tekle solze, zlasti ko je razmišljal o svoji bedi in oddaljenosti od Boga. Cesar ga je odpoklical iz Milana in ga poslal k papežu Leonu III., da bi pomagal pri razpravi o nekaterih težavah, ki so se začele nanašati na določbo, vključeno v veroizpoved o izhajanju Svetega Duha od Očeta in Sina. Karel Veliki je umrl 28. januarja leta 814, potem ko je septembra prejšnjega leta v cesarstvu pridružil svojega sina Lewisa le Debonnaire. Medtem ko je naš svetnik živel v svojem samostanu, mrtev za svet, posvečen samo nebeškim stvarem, poučevanju nevednih in hranjenju ubogih, za katere je vedno porabil vse svoje prihodke, je Lewis leta 817 razglasil svojega sina Lothaira za svojega partnerja in naslednika v cesarstvu: Bernard, ki je to dostojanstvo imel za svojo pravico, saj je bil njegov oče Pepin Lewisov najstarejši brat, se je uprl, a izgubil tako svoje kraljestvo kot življenje. Lewisa so nekateri laskavci prepričali, da je našega svetnika osumil, da ni bil sovražnik Bernardovih pretenzij, in ga pregnal v samostan na majhnem otoku Heri, ki se je pozneje imenoval Hermoutier, pozneje pa Sveti Filebert na obali Akvitanije. Svetnikov brat Wala (eden največjih mož tistega časa, kot je razvidno iz njegovega zanimivega življenja, ki ga je objavil Mabillon) je moral postati menih v Lerinsu. Njegovo sestro Gondrado je zaprl v samostan Svetega križa v Poitiersu, le drugo sestro Teodrado, ki je bila nuna, je pustil na svobodi v samostanu v Soissonu. To izgnanstvo je sveti Adalard štel za svojo pridobitev, v njem pa njegova mirnost in veselje duše nista bila prekinjena. Cesar je končno spoznal njegovo nedolžnost in ga po petih letih izgnanstva proti koncu leta 821 poklical na svoj dvor ter mu z največjimi častmi in uslugami skušal povrniti krivico, ki mu jo je storil. Adalard (čigar duša, ki je bila v celoti uprta v Boga, je bila dvignjena nad vse zemeljske stvari) je bil v blaginji in nesreči, v palači kot v celici in na vseh položajih ista oseba: odlikujejo ga izjemen dar sočutja in solz, najbolj nežna ljubezen do vseh ljudi ter neomajna gorečnost za pomoč in zaščito vseh, ki so v stiski. Leta 823 je dobil dovoljenje, da se vrne k upravljanju svoje opatije Corbie, kjer je z veseljem pogosto prevzemal najbolj ponižujoča in mučna dela v hiši.
Po njegovi skrbi, prizadevanjih in močnem zgledu so njegovi duhovni otroci vsak dan rasli v gorečnosti in božji ljubezni; tako zelo si je prizadeval za njihov nenehni napredek, da ni minil teden, da ne bi z vsakim od njih posebej spregovoril, in dan, da jih ne bi na splošno opogumljal s spodbudnimi in poučnimi govori. Tudi prebivalci okolice njegovega samostana so bili deležni njegovih pobožnih prizadevanj in je za revne porabil prihodke svojega samostana in vse druge časne dobrine, ki so mu prišle v roke, in to z izobiljem, ki so ga mnogi obsojali kot pretirano, a ga je nebo ob nujnih priložnostih včasih potrdilo z občutljivimi čudeži. Dobri starec je s presenetljivo ponižnostjo sprejemal nasvete tudi od najrevnejših menihov; ko ga je kdo prosil, naj omeji svoje strogostne ukrepe, je pogosto odgovoril: „Poskrbel bom za vašega služabnika, da vam bo še dlje služil,“ pri čemer je mislil nase. Postavil je več bolnišnic. Med njegovim izgnanstvom je drugi Adalard, ki je po njegovem imenovanju vodil samostan, po načrtu našega svetnika začel pripravljati temelje samostana Novi Corbie, ljudsko imenovanega Corwey, v škofiji Paderborn, devet milj od tega mesta, ob reki Weser, da bi bil to dom misijonskih delavcev za spreobrnjenje in poučevanje severnih narodov. Sveti Adalard je po vrnitvi v Corbie leta 822 dokončal to veliko nalogo, zaradi katere je dvakrat odšel tja in se tam dolgo zadrževal, da bi uredil disciplino svoje kolonije. Corwey je cesarska opatija; njeno ozemlje sega od škofije Paderborn do vojvodine Brunswick, opat pa je eden od enajstih opatov, ki skupaj z enaindvajsetimi škofi sedijo v cesarski katedri v Ratisbonu: toda glavna slava te hiše izhaja iz učenosti in gorečnosti svetega Anscharija in mnogih drugih, ki so postavili znamenite dosežke vere v številnih barbarskih deželah. Da bi ohranil red, ki ga je vzpostavil v svojih dveh samostanih, je za njihovo uporabo sestavil knjigo statutov, od katere so se ohranili precejšnji odlomki; za usmerjanje dvorjanov pri njihovem celotnem ravnanju je napisal odlično knjigo O dvornem redu; od tega dela imamo le velike odlomke, ki jih je Hincmar vključil v svoja Navodila kralju Karlomanu, mojstrovino spisov tega prelata, za katero se je zahvalil našemu svetniku. Traktat o pashalni luni in druga dela svetega Adalarda so izgubljena. Iz tistih, ki jih imamo, tudi njegovih učencev, svetega Paschasina Radberta, svetega Anscharija in drugih, ter iz pričevanja prvega v njegovem življenju je razvidno, da je bil naš svetnik v svojih samostanih eleganten in goreč pospeševalec literature: isti avtor nam zagotavlja, da je bil dobro usposobljen in je poučeval ljudi ne le v latinščini, ampak tudi v tudeškem in obče francoskem jeziku. Svetega Adalarda so zaradi njegove izjemne učenosti ter izrednega duha molitve in sočutja imenovali Austin, Antonij in Jeremija njegove dobe. Alkuin ga v pismu, naslovljenem nanj pod imenom Antonij, imenuje svojega sina; iz česar mnogi sklepajo, da je bil učenec tega velikega moža. Sveti Adalard se je iz Nemčije vrnil v stari Corbie, ko je tri dni pred božičem zbolel: nekaj dni zatem je prejel poslednje maziljenje, ki ga je podelil Hildemar, škof v Beauvaisu, ki je bil prej njegov učenec; viatikum je prejel dan po prazniku Gospodovega obrezovanja, okoli sedme ure zjutraj, in umrl istega dne okoli treh popoldne, leta 827 v starosti triinsedemdeset let. Na podlagi dokazov o več čudežih je po pooblastilu papeža Janeza XIX. (nekateri ga imenujejo XX.), bilo svetnikovo telo shranjeno in z veliko slovesnostjo preneseno leta 1040; o tem obredu imamo posebno poročilo, ki ga je napisal sv. Gerard, ki je v njegovo čast sestavil tudi oficij v zahvalo, ker je bil po njegovi priprošnji ozdravljen močnega glavobola: isti avtor pripoveduje še o sedmih drugih čudežih, ki so se zgodili na isti način.† Relikvije svetega Adalarda, razen majhnega dela, ki je bil dan opatiji Chelles, so še vedno shranjene v Corbieju v bogatem svetišču in dveh manjših skrinjah.
Njegovo ime ni bilo nikoli vključeno v rimski martirologij, čeprav ga kot glavnega zavetnika častijo v številnih župnijskih cerkvah ter v več mestih na obrežju Rena in v Nizkih deželah (Frisland) .
(Glej njegovo življenje, ki ga je natančno in v zelo cvetočem estetskem slogu kot panegiriko sestavil njegov učenec Paschasius Radbertus in je ohranjeno v Bollandu, pravilneje pa v Mabillonu (Act. Ben. t. 5, str. 306; enako je v bolj zgodovinskem slogu skrajšano napisal tudi sveti Gerard, prvi menih v Corbieju, nato prvi opat v Seauve-majeurju v Guienne, ki ga je leta 1080 ustanovil Viljem, vojvoda Akvitanski in grof Poitierski. Zgodovino o prenosu svetnikovega telesa z opisom osmih čudežev, ki jih je storil sveti Gerard, nam je podal tudi Bollandus.)
EN

Views: 20