blaženi Teobald iz Clairvauxa – opat

– V škofiji Chalons [šalón] (v severni Franciji), spomin blaženega Teobalda, šestindvajsetega opata v Clairvauxu, ki je z besedo in zgledom pasel ovce reda in odšel h Kristusu. († 1294)
– V Klervoju, smrt Teobálda, šampánjskega grofa, ki je ob koncu svojega življenja sprejel redovno obleko in že vnaprej napovedal uro svoje smrti, ter z miloščinami, ki jih je daroval v razne cerkvene namene, lepo ovenčal sveti konec svojega zemeljskega popotovanja. († 1294)
Vir

Cistercijan Teobald je bil opat opatije Noirlac – do leta 1276 znane kot Maison-Dieu ali Notre-Dame-de-la-Maison-Dieu – v kraju Bruère-Allichamps v Cher (Na seznamu opatov ga ni; očitno je bil le upravitelj te službe, potem ko je generalni kapitelj reda leta 1277 odstavil Hugha, ki jo je opravljal od leta 1274).
Med letoma 1280 in 1284 ter v letu svoje smrti je bil opat opatije Clairvaux.
DE

Views: 2

sveti Silvester iz Troine – opat

V Troini na Sicíliji, je 2 januarja leta 1164 v Gospodu zaspal sveti Silvester, opat, ki je živel po pravilu svetih vzhodnih očetov.
Vir

Vzhodno meništvo je po bizantinski okupaciji prišlo predvsem v južno Italijo, starodavno Magna Graecia, in se naselilo zlasti v Kalabriji in na Siciliji.
Med številnimi samostani, ki so nastali na Siciliji, je bil tudi samostan v Troini (Enna), posvečen svetemu Mihaelu, po pravilu svetega Bazilija, zaradi katerega so se menihi imenovali „bazilijanci“; v tem samostanu, ki je bil v tistem času veliko središče duhovnosti, je živel menih Silvester.
Rodil se je proti koncu 11. in v začetku 12. stoletja v Troini in o njem ni veliko znanega, vendar so do nas prišle zgodbe o različnih čudovitih dogodkih, v katerih je imel glavno vlogo. V mladosti je vstopil v samostan San Michele in se odlikoval po svoji izjemni dobrodelnosti.
Na srebrni podlagi dragocene ferkule (nosil za prenašanje svetnikovega kipa), ki ga upodablja, je vgravirano trajno izročilo, ki govori o pomoči, ki jo je nudil staremu beraču, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil Gospod Jezus.
Lokalni zgodovinarji pripovedujejo, da se je v eni uri odpravil v Katanijo, da bi počastil sveto mučenko Agato na njen praznik; čudež je bil v tem, da je bil samostan od mesta Etna oddaljen štirideset kilometrov in je tako na poti tja kot nazaj hodil peš.
Okoli leta 1155 je odšel v Rim na obisk k novemu papežu Adrianu VI, ki ga je posvetil v duhovnika. Ob vrnitvi se je ustavil v Palermu in ozdravil mladega Viljema, sina sicilijanskega kralja Viljema I. (1154-1156), kar mu je prineslo velik ugled svetosti in ob vrnitvi v Troino je bil izvoljen za opata.
Po nekaj letih se je v želji po večji askezi umaknil in si zgradil celico ob oratoriju, posvečenem svetemu Bartolomeju, nedaleč od samostana.
Umrl je 2. januarja 1164 v Troini. Njegov kult „ab immemorabili“ je potrdil papež Julij III (1487-1555), njegov liturgični praznik pa je 2. januar. Na njegov praznik se na njegov grob odpravi spominska procesija moških na mulah, ki so vprežene in obložene z lovorjem, in vsak položi lovorjevo vejico na njegov grob.
IT7

Silvester, sin iz plemiške družine, je postal bazilijanski menih v Samostanu svetega nadangela Mihela v domačem mestu, nekaj časa pa je živel tudi v samostanu San Filippo di Fragalà blizu Frazzana, kjer je med drugim spoznal Conona iz Nasa. Imel je dar zdravljenja bolnikov z molitvijo in znamenjem križa ter si je kmalu pridobil sloves posebne svetosti. Ko so ga bratje v Troini hoteli izvoliti za opata, je pobegnil v gozd in tam živel kot puščavnik vse do smrti; od tod izvira njegovo ime „opat lešnikov“.
Nad Silvestrovim grobom v Troini so leta 1625 zgradili njemu posvečeno cerkev, v kateri so se zgodili številni čudeži. Leta 1575 je rešil svoje mesto in celotno Sicilijo pred epidemijo kuge, potem ko so na njegov spominski dan v procesiji nosili njegovo podobo.
Zavetnik Troine na Siciliji
DE

Silvester iz Troine, znan tudi kot Silvestro di Troina, se je rodil med lokalnim plemstvom v Troini na Siciliji v Italiji konec 11. ali v začetku 12. stoletja. Kot mladenič je začutil globok klic, da bi živel pobožno in duhovno življenje. Vstopil je v bazilijski samostan svetega Mihaela Nadangela v Troini, kjer se je posvetil življenju v molitvi in dobrodelnosti.
V samostanu in okoliški skupnosti je Silvester zaradi svojih dobrodelnih in prijaznih dejanj postajal vse bolj znan. S svojo nesebičnostjo in velikodušnostjo si je prislužil občudovanje in spoštovanje svojih menihov in prebivalcev Troine. V nekem obdobju svojega življenja je kratek čas živel v samostanu San Filippo di Fragalo pri Frazzanu v Italiji.
Zaradi njegove pobožnosti in predanosti Bogu ga je papež Adrian VI. okoli leta 1155 v Rimu posvetil v duhovnika. Po posvečenju se je vrnil v svoj samostan v Troini, kjer je bil izbran za opata. S svojim vodenjem je še naprej navdihoval in vodil svoje brate v samostanskem življenju.
Vendar pa je Silvester s starostjo začutil klic k bolj kontemplativnemu in samotarskemu življenju. Z dovoljenjem nadrejenih je odstopil z mesta opata in se umaknil, da bi živel kot puščavnik v majhni celici v gozdnatem območju ob oratoriju svetega Bartolomeja v bližini samostana. Na tem osamljenem kraju se je posvetil izključno življenju v molitvi in povezanosti z Bogom.
V njegovem življenju so svetemu Silvestru iz Troine pripisovali številne čudežne zgodbe. Ena od najbolj znanih pripovedi pripoveduje, kako je nekoč odkril, da je bil berač, ki mu je pomagal, v resnici Jezus v preobleki. Ta dogodek je še poglobil Silvestrovo predanost in zavezanost služenju ubogim in odrinjenim.
Druga zgodba govori o Silvestrovi predanosti sveti Agati. Pravijo, da je peš prepotoval 40 milj v vsako smer do svetišča svete Agate na njen praznik v Etni na Siciliji. Izjemno je to pot opravil in končal pobožnost v eni sami uri, kar je čudežen dosežek, ki je dokazal njegovo neomajno vero in predanost.
Obstaja tudi poročilo o svetem Silvestru, ki je ozdravil sina sicilijanskega kralja Viljema I. Z gorečo molitvijo in znamenjem križa nad dečkom je Silvestrova priprošnja prinesla čudežno ozdravitev.
Po njegovi smrti 2. januarja 1164 so na njegovem grobu poročali o številnih čudežih. Zaradi teh pričevanj so leta 1625 nad njegovim grobom zgradili cerkev, posvečeno svetemu Silvestru iz Troine.
Papež Julij III. je sredi 16. stoletja priznal svetost njegovega življenja in velik vpliv njegove priprošnje ter ga razglasil za svetega. Njegova beatifikacija, ki jo spremlja potrditev cultus, pomeni uradno priznanje njegovih svetniških kreposti in odobritev njegovega čaščenja v Katoliški cerkvi.
Praznik svetega Silvestra iz Troine praznujemo 2. januarja, na dan njegove smrti. Njegovo življenje je navdihujoč zgled vernikom, saj jih opominja na moč molitve, nesebičnosti in spoštovanja Kristusovega nauka. Procesija z njegovimi relikvijami in molitve na njegovo priprošnjo naj bi leta 1575 na Siciliji ustavile izbruh kuge, kar je še en dokaz, da je ta sveti menih še vedno imel duhovni vpliv.
EN

Views: 19

sveti Adelard iz Corbie – opat

2.januarja leta 827 je v samostanu Corbie [korbí] (v pokrajini Amiens [amién] v Galiji), umrl sveti Adelard, opat, ki je vse tako uredil, da je bilo vsakomur ustreženo, namreč, da ni bilo za nobenega preveč in ne premalo, ampak se je dajala hvala Bogu.
Vir

Adelard je izhajal iz vplivne družine, saj je bil njegov oče Bernard sin Karla Martela (dedka Karla Velikega in vodje Frankov med letoma 714 in 741). Adelard je bil torej prvi bratranec človeka, ki je vladal Svetemu rimskemu cesarstvu, ozemlju, ki se je med letoma 800 in 814 raztezalo na območju današnjih držav Francije, Nemčije, Avstrije, severne Italije, Nizozemske in velikega dela vzhodne Evrope.
Leta 773 je pri dvajsetih letih vstopil v samostan Corbie v Pikardiji, ki ga je ustanovila kraljica sveta Batilda. Sprva je dobil mesto vrtnarja, vendar zaradi svojih sposobnosti in nedvomno tudi rodu ni mogel dolgo opravljati tega skromnega poklica: po nekaj letih je bil že opat.
Njegov bratranec, najprej kot frankovski kralj in pozneje kot cesar, je zahteval njegovo pogosto prisotnost na dvoru, kjer ga je opazil Inkar iz Reimsa, ki je o njem govoril kot o najbolj poslušanem izmed kraljevih svetovalcev. Karel Veliki ga je končno prisilil, da je za vedno zapustil samostan in postal svetovalec Pepina, ta pa ga je – pred svojo smrtjo leta 810 – imenoval za skrbnika svojega sina Bernarda.
Med političnim potresom, ki je sledil smrti Karla Velikega in pripeljal do razpada cesarstva na Zahodu, so Adelarda obtožili, da je podpiral Bernarda v uporu proti Ludviku I., sinu in nasledniku Karla Velikega (znanega kot „Gentil“, „Dobri“ ali „Pobožni“, kralja Frankov in cesarja od leta 814 do 840), in ga poslali v izgnanstvo v samostan na Akvitanski obali. To je bil zanj velik blagoslov, ki mu je omogočil, da se je vrnil k mirnemu in kontemplativnemu življenju. Vendar njegov mir ni trajal dolgo, saj je bil cesar v petih letih prepričan o njegovi nedolžnosti in ga je leta 821 poklical nazaj na dvor.
Vendar je cesarjeva naklonjenost trajala le kratek čas in Adelard se je moral umakniti v svoj domači samostan v Corbieju; tu je z veseljem prevzemal bolj hlapčevske naloge, čeprav je zaradi svoje moralne veljave dejansko bil duhovni vodja vseh menihov, s katerimi se je vsaj enkrat tedensko individualno srečeval. Dohodek samostana je razdelil revnim v regiji z velikodušnostjo, ki se je nekaterim zdela pretirana.
Svojega soimenjaka Adelarda (ali Adalharda) je spodbudil k ustanovitvi samostana v škofiji Paderborn za evangelizacijo ljudstev severne Evrope.
Delo za ustanovitev samostana se je začelo, ko je bil Adelard v izgnanstvu v Akvitaniji, po njegovi vrnitvi v Corbie pa je bil samostan dokončan in postal znan kot Novi Corbie. Pripravil je statut, ki je zagotavljal strogo spoštovanje v obeh samostanih.
Poleg skrbi za disciplino je spodbujal študij in ljubezen do literature; iz del, ki so nam jih posredovali njegovi učenci, je razvidno, da je svoje menihe in druge spodbujal k študiju ne le latinščine, ampak tudi ljudskih jezikov (francoščine in nemščine), ki v tistem času niso bili splošno cenjeni kot primerno orodje za izobraževanje.
Umrl je 2. januarja 827, star dvainsedemdeset let, kmalu po vrnitvi iz Nemčije v Corbie.
Njegovo čaščenje je naraščalo in njegovi priprošnji so pripisovali številne čudeže. Njegovo telo so slovesno „ prenesli“ leta 1040: o tem obredu imamo popolno poročilo in oficij, ki je bil sestavljen v njegovo čast.
O Adelardu lahko upravičeno govorimo kot o eni od glavnih osebnosti kritičnega obdobja evropske zgodovine, med koncem temnega srednjega veka in začetkom srednjega veka, ki ga imenujemo „karolinška prenova“. Z gesli Religio Christiana in Renovatio Romani Imperii je Karel Veliki začel obnovo rimskega imperija iz zgodnjekrščanske dobe.
Začeli so se rojevati veliki redovi in pojavil se je problem formacije laikov, ki so se v vedno večjem številu zbirali okoli samostanov v družbe spokornikov, oblatov ali preprostih gorečih kristjanov, kar je bilo izredno pomembno. Iz peresa znanih avtorjev, kot so Raban Maurus, Jona Orleanski in Incmar Reimski, je izšla vrsta asketskih in moralnih traktatov, namenjenih najprej knezom, sodnikom in drugim vodilnim družbenim osebnostim, nato pa preprostim poročenim ljudem. Med temi traktati je Adelardov traktat De ordine palatii, posvečen ureditvi palače in dvora. Vsi ti spisi so prispevali k oblikovanju vesti celih generacij: po eni strani so poudarjali „božjo pravico“ kraljev in cesarjev, po drugi strani pa so vztrajali pri odgovornosti, ki jo ta pravica nalaga ministrom in uradnikom kraljestva, da pravično vladajo, kar je naloga, ki jo je treba opravljati pod Božjim pogledom in kot od Boga poslani.
Voditelje so spodbujali k „spreobrnjenju“, tudi če so bili menihi. Adelard je bil del gibanja, ki je takratni svet vodilo iz kaosa mračnih let k srednjeveškemu redu, hierarhičnemu, a temelječemu na pravičnosti.
IT

Ko je Karel Veliki po težkih in dolgotrajnih bitkah zlomil moč poganskih Sasov, je bila njegova glavna skrb ustanoviti škofije, da bi se krščanstvo lahko trajno uveljavilo, in ustanoviti samostan, v katerem bi se vzgajali sposobni misijonarji. Ko se je leta 797 mudil v Herstelle ob reki Weser, je zbrane škofe in grofe obvestil, da namerava v svoji kraljevi vili Huxori (današnji Höxter) zgraditi opatijo v čast svetemu mučencu Štefanu in se tako zahvaliti Bogu za svoje zmage na tem območju. Ogromna dejavnost cesarstva in nestanovitnost Sasov sta preprečila uresničitev načrta, vendar je preudarni cesar pripravil plemenito delo s preselitvijo številnih plemenitih Sasov v frankovske samostane, zlasti v samostan Corbie v Pikardiji, da bi jih po ustreznem usposabljanju uporabil kot misijonarje v svoji domovini.
V tistem času je samostan Corbie vodil znameniti opat Adelhard, vnuk Karla Velikega, ki je bil s Karlom Velikim povezan ne le po telesu, temveč tudi po duhu, mož, poln pobožnosti in dostojanstva, poln modrosti in energije, ki ga je Karel Veliki zelo spoštoval in se z njim posvetoval pri najpomembnejših cesarskih zadevah. Pri dvajsetih letih je Adelhard že zapustil svet, da bi svoje življenje in moči v celoti posvetil Bogu, njegove odlične lastnosti uma in srca pa so ga povzdignile na položaj opata v Corbieju. Na cesarjevo zahtevo je nekaj časa upravljal lombardsko kraljestvo, vendar se je kmalu vrnil v svoj ljubljeni samostan.
Adelhardova velika gorečnost za duše ni želela nič drugega, kot da bi na novo spreobrnjenim Sasom zagotovil koristi samostana, zato se je pogosto posvetoval s Sasi, ki so se izobraževali v samostanu. Ti so se navdušeno odzvali na predlog in eden od njih, po imenu Teodrat, je dejal: „Na očetovih posestvih poznam primeren, osamljen kraj z izvirom in poskrbel bom, da bo predan ustanovi.“ Teodrata so poslali v domovino, vendar je naletel na nepričakovane težave. Adelhard je odšel v Italijo po vladnih opravkih. Zaradi tega se je delo zavleklo. Po Karlovi smrti se je Adelhard vrnil v Corbie, vendar je bil po nedolžnem osumljen izdaje, odvzeto mu je bilo opatsko dostojanstvo in izgnan na otok Noirmoutier.
Po ukazu cesarja Ludvika so v Corbieju izvolili novega opata, Adelhardovega učenca in gorečega občudovalca, ki je nosil njegovo ime in duha ter nameraval izpeljati njegovo načrtovano delo. Walo, brat starejšega Adelharda, je vneto želel uresničiti načrtovano ustanovitev na Saškem. Opat je zato leta 815 odpotoval v Paderborn, kjer je imel cesar cesarsko zasedanje, da bi ga prosil za odobritev in pomoč. Ob soglasju paderborškega škofa Hathumarja in zbranih veleposestnikov je cesar z veseljem dal svoje soglasje. Adelhard je takoj začel z delom, Teodratovi sorodniki pa so mu odstopili kraj na svojem posestvu v gozdu pri Sollingnu, imenovanem Hethi, kjer je že prej živelo nekaj pobožnih puščavnikov in kjer je zdaj brunswiški lovski dvorec Neustadt. Adelhard je tu leta 816 zgradil majhen samostan in za njegovega vodjo imenoval Adelberta. Sam se je vrnil v Corbie in od tam v novo ustanovo poslal nekaj odličnih benediktinskih menihov. Neplodno barje je bilo zdaj z velikim trudom rekultivirano, odprta je bila šola in krščanski nauk se je širil na vse strani. Samostanu se je pridružilo veliko plemenitih Sasov in število menihov se je znatno povečalo.
Medtem je bila nedolžnost starega Adelharda dokazana in cesar ga je zelo počastil, zato se je vrnil iz izgnanstva v Corbie. Tu je izvedel, da je njegov učenec uresničil njegovo najljubšo zamisel, in takoj odpotoval na Saško, da bi si ogledal delo. Tam je svoje brate našel v najslabših razmerah, zemlja je bila kljub vsem prizadevanjem nerodovitna, pokrajina pa surova in negostoljubna. Ko sta leta 819 strašno neurje in potres opustošila meliorirano zemljo in uničila izvir, sta se Adelhard in njegov brat Walo obrnila na cesarja s prošnjo, naj jima dovoli, da za samostan izbereta drugo, bolj rodovitno pokrajino. Prošnji je bilo ugodeno. Adelhard, Walo in nekaj drugih menihov so raziskali območje in v bližini kraljeve vile Huxori (Höxter) odkrili kraj, ki je bil zelo podoben kraju Alt-Corbie na Sommi. Ta kraj so izbrali za gradnjo novega samostana. Tu so se zbrali vsi bratje, postavili šotor za svetišča, peli psalme in molili k Bogu, naj delo obdaruje s srečo in blagoslovom. Škof Badurad iz Paderborna je posvetil kraj, v zemljo posadil križ in tu je bil položen temelj za oltar. Tako kot matični samostan je kraj dobil ime Corbie, ki je v spodnjenemškem narečju postalo Corvey, za zavetnika pa je bil izbran mučenec sveti Štefan (822). Kasneje so tja slovesno prenesli relikvije svetega Vita, njegov praznik pa so praznovali z velikim sijajem.
Jeseni istega leta (822) so menihi zapustili svojo prvo naselbino v Sollingu in se preselili v novi Corvey z ljubljenim predstojnikom, častitljivim starcem Adelhardom. V slovesnem sprevodu so ob slavnostnem petju hvalnic korakali skozi temen hrastov gozd proti čudoviti dolini Weser, kjer se je zbralo saško ljudstvo, da bi pozdravilo svoje učitelje in dobrotnike. Kakšni občutki so lahko napolnili srca menihov in gledalcev ob prvi sveti daritvi maše!
Novi samostan se je kmalu razvil pod vodstvom Adelharda, ki se je zgledoval po disciplini in opremi matičnega samostana. Da bi novo ustanovo čim bolje razvil, je svojega brata Wala, mlajšega Adelharda in Varina poslal k cesarju s prošnjo, naj novemu samostanu na Saškem podeli pravice in svoboščine frankovskih samostanov. Cesar, ki je bil takrat v Ingelheimu, je leta 823 podelil želeno diplomo, samostan s kraljevo velikodušnostjo obdaril z obsežnimi privilegiji in jih naslednje leto še povečal. Sloves o novi ustanovi se je hitro razširil in Sasi so z vseh strani hiteli poslušat odlične učitelje, slediti njihovemu zgledu kreposti in jih zasipati z darovi. Corvey je postal središče verske in moralne vzgoje, umetnosti in znanosti ter blagoslov za najširše kroge.
Ko je Adelhard 2. januarja 827 v 74. letu starosti umrl, se je lahko z zadovoljstvom ozrl na svoje delo, ki mu Nemčija dolguje največjo hvaležnost.
DE

Rojstvo tega svetega meniha je bilo zelo slavno, saj je bil njegov oče Bernard sin Karla Martela in brat kralja Pipina, tako da je bil Adalard bratranec Karla Velikega, ki ga je v mladosti poklical na dvor in ga imenoval za grofa v svoji palači. Zaradi strahu, da bi užalil Boga, je trepetal ob pogledu na nevarnost izgube milosti, s katero je bil obdan, in na nerede, ki so vladali v svetu. Da ne bi zapletel svoje vesti, če bi se zdelo, da odobrava stvari, za katere je mislil, da bodo ogrozile njegovo odrešitev, se je odločil, da se bo takoj odpovedal dvoru in svetu. Njegova žrtev je bila še toliko popolnejša in spodbudnejša, ker je bil obdarjen z največjimi osebnimi umskimi in telesnimi sposobnostmi za ta svet in v cvetu svojih let; bil je star le dvajset let, ko je leta 773 sprejel meniški habit v Corbieju v Pikardiji, samostanu, ki ga je leta 662 ustanovila kraljica Balhilda. Po enem letu gorečih vaj v noviciatu je naredil zaobljube; prvo delo, ki mu je bilo dodeljeno v samostanu, je bilo delo vrtnarja, pri katerem je bil z rokami zaposlen s svojim poklicem, misli pa so bile usmerjene k Bogu in nebeškim stvarem. Zaradi ponižnosti in želje po tesnejši zbranosti je dobil dovoljenje, da se preseli na goro Cassino, kjer je upal, da bo skrit pred svetom. vendar so njegove imenitne sposobnosti in velik zgled njegove kreposti izdali in premagali vse načrte njegove ponižnosti in mu niso dopustili, da bi dolgo živel neznano; vrnili so ga v Corbie in ga nekaj let pozneje izvolili za opata. Ker se je moral Karel Veliki pogosto udeleževati dvora, se je tam pojavil kot prvi med kraljevimi svetovalci, kot ga imenuje Hincmar, ki ga je tam videl leta 796. Karel Veliki ga je prisilil, da je popolnoma zapustil samostan in prevzel službo glavnega ministra najstarejšega sina tega kneza Pepina, ki je svetnika ob svoji smrti v Milanu leta 810 imenoval za vzgojitelja svojega sina Bernarda, ki je bil takrat star komaj dvanajst let. Na tem vzvišenem in razburljivem položaju se je Adalard tudi na sejah zdel zbran in pozoren na Boga, s svojih opravkov pa je hitel v svojo sobo ali kapelo, da bi tam potopil svoje srce v središče svoje sreče. Med molitvijo so mu iz oči navadno obilno tekle solze, zlasti ko je razmišljal o svoji bedi in oddaljenosti od Boga. Cesar ga je odpoklical iz Milana in ga poslal k papežu Leonu III., da bi pomagal pri razpravi o nekaterih težavah, ki so se začele nanašati na določbo, vključeno v veroizpoved o izhajanju Svetega Duha od Očeta in Sina. Karel Veliki je umrl 28. januarja leta 814, potem ko je septembra prejšnjega leta v cesarstvu pridružil svojega sina Lewisa le Debonnaire. Medtem ko je naš svetnik živel v svojem samostanu, mrtev za svet, posvečen samo nebeškim stvarem, poučevanju nevednih in hranjenju ubogih, za katere je vedno porabil vse svoje prihodke, je Lewis leta 817 razglasil svojega sina Lothaira za svojega partnerja in naslednika v cesarstvu: Bernard, ki je to dostojanstvo imel za svojo pravico, saj je bil njegov oče Pepin Lewisov najstarejši brat, se je uprl, a izgubil tako svoje kraljestvo kot življenje. Lewisa so nekateri laskavci prepričali, da je našega svetnika osumil, da ni bil sovražnik Bernardovih pretenzij, in ga pregnal v samostan na majhnem otoku Heri, ki se je pozneje imenoval Hermoutier, pozneje pa Sveti Filebert na obali Akvitanije. Svetnikov brat Wala (eden največjih mož tistega časa, kot je razvidno iz njegovega zanimivega življenja, ki ga je objavil Mabillon) je moral postati menih v Lerinsu. Njegovo sestro Gondrado je zaprl v samostan Svetega križa v Poitiersu, le drugo sestro Teodrado, ki je bila nuna, je pustil na svobodi v samostanu v Soissonu. To izgnanstvo je sveti Adalard štel za svojo pridobitev, v njem pa njegova mirnost in veselje duše nista bila prekinjena. Cesar je končno spoznal njegovo nedolžnost in ga po petih letih izgnanstva proti koncu leta 821 poklical na svoj dvor ter mu z največjimi častmi in uslugami skušal povrniti krivico, ki mu jo je storil. Adalard (čigar duša, ki je bila v celoti uprta v Boga, je bila dvignjena nad vse zemeljske stvari) je bil v blaginji in nesreči, v palači kot v celici in na vseh položajih ista oseba: odlikujejo ga izjemen dar sočutja in solz, najbolj nežna ljubezen do vseh ljudi ter neomajna gorečnost za pomoč in zaščito vseh, ki so v stiski. Leta 823 je dobil dovoljenje, da se vrne k upravljanju svoje opatije Corbie, kjer je z veseljem pogosto prevzemal najbolj ponižujoča in mučna dela v hiši.
Po njegovi skrbi, prizadevanjih in močnem zgledu so njegovi duhovni otroci vsak dan rasli v gorečnosti in božji ljubezni; tako zelo si je prizadeval za njihov nenehni napredek, da ni minil teden, da ne bi z vsakim od njih posebej spregovoril, in dan, da jih ne bi na splošno opogumljal s spodbudnimi in poučnimi govori. Tudi prebivalci okolice njegovega samostana so bili deležni njegovih pobožnih prizadevanj in je za revne porabil prihodke svojega samostana in vse druge časne dobrine, ki so mu prišle v roke, in to z izobiljem, ki so ga mnogi obsojali kot pretirano, a ga je nebo ob nujnih priložnostih včasih potrdilo z občutljivimi čudeži. Dobri starec je s presenetljivo ponižnostjo sprejemal nasvete tudi od najrevnejših menihov; ko ga je kdo prosil, naj omeji svoje strogostne ukrepe, je pogosto odgovoril: „Poskrbel bom za vašega služabnika, da vam bo še dlje služil,“ pri čemer je mislil nase. Postavil je več bolnišnic. Med njegovim izgnanstvom je drugi Adalard, ki je po njegovem imenovanju vodil samostan, po načrtu našega svetnika začel pripravljati temelje samostana Novi Corbie, ljudsko imenovanega Corwey, v škofiji Paderborn, devet milj od tega mesta, ob reki Weser, da bi bil to dom misijonskih delavcev za spreobrnjenje in poučevanje severnih narodov. Sveti Adalard je po vrnitvi v Corbie leta 822 dokončal to veliko nalogo, zaradi katere je dvakrat odšel tja in se tam dolgo zadrževal, da bi uredil disciplino svoje kolonije. Corwey je cesarska opatija; njeno ozemlje sega od škofije Paderborn do vojvodine Brunswick, opat pa je eden od enajstih opatov, ki skupaj z enaindvajsetimi škofi sedijo v cesarski katedri v Ratisbonu: toda glavna slava te hiše izhaja iz učenosti in gorečnosti svetega Anscharija in mnogih drugih, ki so postavili znamenite dosežke vere v številnih barbarskih deželah. Da bi ohranil red, ki ga je vzpostavil v svojih dveh samostanih, je za njihovo uporabo sestavil knjigo statutov, od katere so se ohranili precejšnji odlomki; za usmerjanje dvorjanov pri njihovem celotnem ravnanju je napisal odlično knjigo O dvornem redu; od tega dela imamo le velike odlomke, ki jih je Hincmar vključil v svoja Navodila kralju Karlomanu, mojstrovino spisov tega prelata, za katero se je zahvalil našemu svetniku. Traktat o pashalni luni in druga dela svetega Adalarda so izgubljena. Iz tistih, ki jih imamo, tudi njegovih učencev, svetega Paschasina Radberta, svetega Anscharija in drugih, ter iz pričevanja prvega v njegovem življenju je razvidno, da je bil naš svetnik v svojih samostanih eleganten in goreč pospeševalec literature: isti avtor nam zagotavlja, da je bil dobro usposobljen in je poučeval ljudi ne le v latinščini, ampak tudi v tudeškem in obče francoskem jeziku. Svetega Adalarda so zaradi njegove izjemne učenosti ter izrednega duha molitve in sočutja imenovali Austin, Antonij in Jeremija njegove dobe. Alkuin ga v pismu, naslovljenem nanj pod imenom Antonij, imenuje svojega sina; iz česar mnogi sklepajo, da je bil učenec tega velikega moža. Sveti Adalard se je iz Nemčije vrnil v stari Corbie, ko je tri dni pred božičem zbolel: nekaj dni zatem je prejel poslednje maziljenje, ki ga je podelil Hildemar, škof v Beauvaisu, ki je bil prej njegov učenec; viatikum je prejel dan po prazniku Gospodovega obrezovanja, okoli sedme ure zjutraj, in umrl istega dne okoli treh popoldne, leta 827 v starosti triinsedemdeset let. Na podlagi dokazov o več čudežih je po pooblastilu papeža Janeza XIX. (nekateri ga imenujejo XX.), bilo svetnikovo telo shranjeno in z veliko slovesnostjo preneseno leta 1040; o tem obredu imamo posebno poročilo, ki ga je napisal sv. Gerard, ki je v njegovo čast sestavil tudi oficij v zahvalo, ker je bil po njegovi priprošnji ozdravljen močnega glavobola: isti avtor pripoveduje še o sedmih drugih čudežih, ki so se zgodili na isti način.† Relikvije svetega Adalarda, razen majhnega dela, ki je bil dan opatiji Chelles, so še vedno shranjene v Corbieju v bogatem svetišču in dveh manjših skrinjah.
Njegovo ime ni bilo nikoli vključeno v rimski martirologij, čeprav ga kot glavnega zavetnika častijo v številnih župnijskih cerkvah ter v več mestih na obrežju Rena in v Nizkih deželah (Frisland) .
(Glej njegovo življenje, ki ga je natančno in v zelo cvetočem estetskem slogu kot panegiriko sestavil njegov učenec Paschasius Radbertus in je ohranjeno v Bollandu, pravilneje pa v Mabillonu (Act. Ben. t. 5, str. 306; enako je v bolj zgodovinskem slogu skrajšano napisal tudi sveti Gerard, prvi menih v Corbieju, nato prvi opat v Seauve-majeurju v Guienne, ki ga je leta 1080 ustanovil Viljem, vojvoda Akvitanski in grof Poitierski. Zgodovino o prenosu svetnikovega telesa z opisom osmih čudežev, ki jih je storil sveti Gerard, nam je podal tudi Bollandus.)
EN

Views: 19

blaženi Airald iz Maurienne – menih in škof

blaženi Airald - menih in škofV Maurienni (v Savóji) je med letoma 1146 in 1160, umrl blaženi Airáld, škof, ki je v samoti samostana Portes-en-Bugey [pór an bigé], modrosti in preudarnosti pastirja pridružil strogost in navade kartuzijanov. Med letoma 1132 in 1156 je bil tudi škof v Maurienne. († 1160)
Vir

Francoska dolina Maurienne (ime se običajno italijanizira kot Moriana) je splošno znana kot „berceu de la Maison de Savoie“, tj. „zibelka savojske hiše“, kot pojasnjujejo napisi na avtocestnih tablah. Dejansko je bila ta pokrajina prva posest Umberta Biancamana, savojskega prednika, katerega posmrtni ostanki še vedno počivajo v katedrali glavnega mesta doline Saint-Jean-de-Maurienne. Ime tega mesta ni naključje, saj je povezano z nekaterimi čaščenimi relikvijami Jezusovega predhodnika, ki jih je sem prenesla devica sveta Tigra, doma iz savojske doline.
Starodavna vas Maurienne je tako dobila ime Saint-Jean-de-Maurienne, burgundski kralj sveti Guntram pa je mesto v 6. stoletju povzdignil v škofijo in postalo je pravo glavno mesto poznejše prve savojske fevdalne dežele. Katedrala je poleg tega, da je postala hramba Krstnikovih relikvij, kot smo že omenili, nekaj stoletij pozneje postala tudi prva nekropola, v kateri so bili shranjeni posmrtni ostanki članov savojske rodbine.
Po izročilu je na škofovskem stolcu v Mauriennu skozi stoletja sedelo kar pet svetnikov: „sveti Felmase“, morda prvi evangelizator doline v 4. stoletju, „sveti Æconius ali Hiconius“ (581-602), prvi škof, ki ga je posadil kralj Guntram, sveti Aemilianus, ki so ga Saraceni mučili med letoma 736 in 738? – 916, sveti Odylard (ali Edolard), ki so ga Saraceni ubili leta 916 skupaj z embrunskim nadškofom Benediktom, in končno sveti Airald v 12. stoletju, ki ga praznujemo danes.
Airald je bil sprva kartuzijanski menih in je sčasoma postal prior kartuzijanskega samostana Portes na ozemlju škofije Belley. Leta 1132 je bil po smrti škofa Amadeja, ki je pripadal plemiški družini baronov Faucigny, Ayrald poklican, da ga nasledi na škofovskem sedežu v Mauriennu. Kot spominja Martyrologium Romanum, ki se ga spominja na današnji dan, je svetnik kot menih in škof vedno združeval previdnost in spodbudo pastirja s strogostjo in navadami kartuzijanskih menihov. Nenehno se je posvečal študiju in meditaciji, zlasti o Jezusovem trpljenju, zato je v kartuzijanski ikonografiji dejansko upodobljen s knjigo v roki, simbolom modrosti, pred križem. Svojo službo je sveto opravljal vse do svoje smrti, ki se je zgodila v nedoločenem letu med letoma 1146 in 1160. Njegov kult je pozneje potrdil Sveti sedež.
Nasledil ga je Louis de La Palud kot novi maurienski škof. Danes je ta stara škofija združena s sosednjima škofijama Tarantaise in Chambery in tako združuje cerkve današnjega francoskega departmaja Savoja pod oblastjo enega škofa.
IT

Evangelij nam pripoveduje, kako je nekoč mladenič prišel k božanskemu Učitelju in ga vprašal, kako priti do popolnosti. Ko mu je Odrešenik rekel: „Pojdi, prodaj, kar imaš, in pojdi za menoj!“, je mladenič povešal glavo in razočaran odšel, saj je imel veliko premoženja. Od takrat je nešteto ljudi stopilo na pot, ki jo je pokazal Odrešenik, pustilo vse in sledilo Gospodu. Blaženi Ayrald ni bil izjema.
O njegovi mladosti vemo le eno: njegovi starši so bili blagoslovljeni z dobro srečo in naš blaženi je nekoč užival bogato dediščino. Toda njegovi starši so ga gotovo že zgodaj obdarili s še boljšo dediščino: modrostjo in pobožnostjo. Kajti zapustil je svet, še preden ga je spoznal, še preden bi mu lahko postal nevaren, in – kot pravi njegov življenjepisec – zamenjal svilena oblačila za stroga spokorna oblačila kartuzijanov. Vendar Ayrald ni dolgo užival v samoti. Nekaj let po zaobljubah je bil imenovan za škofa v Mauriennu. Njegovi številni obiski samostana Portes pa so najboljši dokaz, kako močno je bilo njegovo srce navezano na samostansko celico. Ko je bil enkrat tam, se je le stežka odtrgal od svoje drage celice. Večkrat je potreboval ljubeč opomin priorja, ki ga je spomnil na njegovo čredo. Spoštovali so ga kot angela, poslanega iz nebes. Zaradi njegove čistosti, dobrote in nenazadnje številnih čudežev, ki jih je Bog delal po njem, so ga vsi gledali s strahospoštovanjem.
Kako dolgo je Ayrald nosil pastirsko palico, ni natančno znano. Umrl je v naročju svojega nekdanjega predstojnika, priorja iz Portesa, ki ga je poklical k sebi, januarja 1146. Takoj po njegovi smrti je Bog svojega služabnika poveličal s številnimi čudeži, ki so se zgodili ob njegovem grobu. To je spodbudilo njegovega naslednika, da je dvignil posmrtne ostanke in jim namenil častnejše mesto. Še dragocenejše posmrtne ostanke je odslej hranila dragocena marmorna krsta. Pobožni ljudje so se zgrinjali z vseh strani, da bi blaženega poklicali v njegovi stiski. Bog je njihovo zaupanje nagradil z novimi čudeži: dovolil je, da je iz krste izteklo dragoceno, dišeče olje, ki je z maziljenjem ozdravilo vse vrste bolezni, zlasti vročino.
Papež Pij IX. je 23. decembra 1862 odobril češčenje blaženega, ki je cvetelo od nekdaj – kartuzijani praznujejo njegov praznik 2. januarja, v Grenoblu 11. marca, sicer pa 21. oktobra.
DE

Blaženi Airald iz Maurienna, znan tudi kot Airaldo di Saint-Jean-de-Maurienne, Ayrald in Ayraldus, je bil pomembna osebnost v katoliški zgodovini. Rodil se je v plemiški burgundski družini kot sin burgundskega grofa Viljema II, čeprav natančen datum njegovega rojstva ostaja neznan.
Airalda je pritegnilo življenje v samoti in duhovni kontemplaciji, zato je vstopil v kartuzijanski samostan Portes v škofiji Belley v Franciji. Posvetil se je strogemu samostanskemu življenju in utelešal vrline molitve, askeze in poslušnosti. Zaradi svoje predanosti in duhovne poglobljenosti je postal predstojnik svoje hiše, kjer je vodil in navdihoval menihe pri njihovem prizadevanju za Boga.
Leta 1132 je bil Airaldus nepričakovano imenovan za škofa v Mauriennu v Savoji, kar je sprva okleval. Ker pa je v tem poklicu prepoznal Božjo voljo, je ponižno sprejel svoje nove odgovornosti. Kot škof je Airaldus vestno služil ljudem v Mauriennu ter jih skrbno, sočutno in duhovno vodil.
Airaldus je vneto podeljeval zakramente in dejavno širil vero po vsej škofiji. Znan je bil po izjemni pastoralni skrbi, obiskoval je bolne in zaprte ter nudil podporo ljudem v stiski in na robu družbe. Kot dušni pastir se je posvečal dobrobiti svoje črede in si neutrudno prizadeval za njeno blaginjo in duhovno rast.
V času svojega službovanja kot maurienski škof se je Airaldus soočal s številnimi izzivi, vključno s političnimi omejitvami in konflikti v regiji. Kljub tem težavam sta mu neomajna vera in trdna predanost škofovskim dolžnostim omogočili, da je svojo škofijo usmerjal in vodil skozi burne čase.
Blaženi Airald iz Maurienna je umrl leta 1160 v Mauriennu v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Za njegovo smrtjo so žalovali tako duhovniki kot laiki, ki so prepoznali njegov velik vpliv na Cerkev in skupnost. Skozi stoletja so verniki gojili njegov spomin in se sklicevali na njegovo priprošnjo ter številne milosti in čudeže pripisovali njegovemu nebeškemu posredovanju.
Papež Pij IX. je 8. januarja 1863 Airalda beatificiral, ga uradno razglasil za blaženega in potrdil njegov cultus (čaščenje). Verniki ga častijo kot sveti zgled predanega meniha in ponižnega škofa, čigar življenje jih navdihuje, da poglabljajo svoje duhovno življenje in posnemajo njegovo ljubezen do Boga in drugih.
Blaženega Airalda iz Maurienne še naprej praznujemo na njegov praznik, ki je 2. januarja. Njegovo življenje je pričevanje o moči vere, poslušnosti in služenja ter nas opominja na preobrazbeni potencial, ki se skriva v življenju, popolnoma predanem Božji volji.
EN

Views: 11

sveti Bladulf (Blidulf) iz Bobbia – duhovnik in menih

Leta 630 je v samostanu Bobbio v Emíliji (v severni Italiji) umrl sveti Bladúlf, duhovnik in menih, učenec svetega Kolumbána.
Vir

V nekaterih martirologijih se Blidulfa (Bladulfa) spominjajo 2. januarja, v Bobbiu, kjer počivajo njegove relikvije, pa ga skupaj z drugimi svetimi menihi obhajajo 16. marca. Bil je učenec svetega Kolumbana in je živel v Bobbiu pri opatu Attali. V Vita Columbano je zapisano, da je langobardski kralj Ariovald na cesti v Paviji srečal Blidulfa in mu posmehljivo dejal: „Tukaj je eden od Kolumbanovih menihov, ki nam odreka pozdrave. Blidulfo mu je odgovoril, da bi ga z veseljem pozdravil, če bi izpovedoval pravo vero, in mu takoj razložil trinitarično dogmo. Ponižani in besni arijan je ponoči poslal dva nasilneža in jima ukazal, naj meniha pretepeta do smrti. Napadeni Blidulfo je ostal okrvavljen na tleh, nasilneži so bili prepričani, da so ga ubili, a ko so ga rešili in dvignili, je dejal, da še nikoli ni spal tako sladko. Čudež je pomiril naklonjenost ljudstva do menihov v Bobbiu in v vseh poživil pravoslavno vero. Ariovald sam je zmeden poslal Blidulfa prosit za odpuščanje in po svojem prihodu na prestol, čeprav je ostal arijanec, ne le da ni več nadlegoval menihov, ampak jih je podpiral v sporu s škofom iz Tortone (glej Bertulf). Blidulfo je umrl leta 630 in bil počaščen kot svetnik; leta 1482 so bile prenesene njegove relikvije.
IT

Bladulf je bil menih in duhovnik v samostanu v Bobbiu. Med potovanjem je srečal kralja Ariovalda, privrženca arijanstva, se z njim zapletel v spor o svoji veri in bil ranjen s strani človeka iz njegovega spremstva. Bladulfove posmrtne ostanke so prenesli leta 1482.
Leta 1803 je bil samostan v Bobbiu pod francosko okupacijo zaprt, cerkev pa je zdaj župnijska.
DE

Sveti Blidulf iz Bobbia, znan tudi kot Bladulph, Bladulf, Blidulfo ali Bladulfo, je bil ugleden menih, ki je živel v opatiji Bobbio v Italiji. Bil je duhovni učenec svetega Kolumbana, znanega irskega misijonarja in ustanovitelja samostanov. Čeprav o njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, so bili njegovi pomembni prispevki k cerkvi in družbi široko obeleženi. Med bivanjem v Bobbiu je Blidulf zaslovel po svoji globoki duhovnosti in predanosti Kristusu. Potopil se je v nauke svetega Kolumba ter sprejel discipliniran in asketski način življenja. Prizadeval si je poglobiti svoje razumevanje Boga ter dejavno živel v molitvi in kontemplaciji. Blidulfova predanost veri mu je prinesla spoštovanje med meniškimi kolegi in cerkvenimi voditelji. Blidulfov vpliv je segal prek samostanskih zidov, saj se je dejavno vključeval v zadeve širše skupnosti. Eden njegovih pomembnih dosežkov je bila obsodba herezije, ki jo je širil langobardski kralj Arioald. Kljub morebitnim nevarnostim in nasprotovanju se je Blidulf neustrašno uprl heretičnim naukom ter branil in spodbujal pravoverno krščanstvo. Ker se je zavedal potrebe po reformah na kraljevem dvoru in v regiji, si je neutrudno prizadeval za pozitivne spremembe. Njegova prizadevanja so bila usmerjena v moralno in duhovno prenovo vladajoče elite in ljudi, ki so jim vladali. S svojimi nauki, nasveti in zgledom je voditelje spodbujal k ohranjanju krščanskih vrlin in jim pokazal, kako lahko prispevajo k razcvetu svojih podanikov in družbe kot celote. Ponižnost in modrost svetega Blidulfa sta pritegnili številne posameznike, ki so iskali duhovno vodstvo. Postal je znan kot sočuten svetovalec, ki je ljudem v stiski ponujal modre in premišljene nasvete. Njegov sloves duhovnega voditelja je rasel, ljudje iz različnih družbenih slojev pa so potovali k njemu po nasvet. Blidulf je živel dolgo življenje, posvečeno služenju Bogu in sočloveku. Umrl je mirno leta 630 zaradi naravnih vzrokov. Za njegovo smrtjo je žalovala celotna skupnost, ki je prepoznala izgubo ljubljenega mentorja in zagovornika pravičnosti. Čeprav je bil sveti Blidulf kanoniziran pred ustanovitvijo uradne Kongregacije za zadeve svetnikov, je zaradi svojega zglednega življenja in vpliva, ki ga je imel na ljudi okoli sebe, vreden zgleda krščanske kreposti in predanosti. Še vedno navdihuje vernike, naj iskreno živijo svojo vero in si prizadevajo za pravičnost na vseh področjih življenja. Čeprav svetemu Blidulfu uradno ni bil določen poseben patronat, njegovo življenje in nauk ponujata smernice in navdih vsem, ki iščejo duhovno rast in preobrazbo. Njegova zapuščina nas opominja, kako pomembno je utelešati Kristusovo ljubezen, si prizadevati za pravičnost in si prizadevati za izboljšanje družbe. Sveti Blidulf iz Bobbia ostaja svetel zgled svetega meniha, zvestega Božjega služabnika in pobudnika pozitivnih sprememb.
EN

Views: 13

sveti Mainhin (Munchin) iz Limericka – škof

V Limericku [limeriku] na Irskem, praznujejo god svetega Mainhína, škofa.
Vir

Sveti škof Munchin iz Limericka (Munchin, Maincin, Manchen, Luimnich).
O tem svetniku, imenovanem v treh starodavnih martirologijih, imamo malo podatkov. Imenovan tudi „Modrec“. Njegovo ime pomeni „mali menih“. Njegov spomin je povezan z ustanovitvijo mesta Innis Ibhton ob reki Shannon na Irskem, okoli katerega je nastal in se razvil Limerick, ki je dobil ime po njegovi različici Luimnich in je danes njegov zavetnik. Pripadal naj bi klanu Dal Cais, ki je živel v pokrajini Ennistimon na zahodni obali grofije Clare. Otok Limerick mu je podaril lokalni knez, vendar danes dvomimo, da je bil tam škof. Obstajajo tudi domneve, da je v Mungretu ustanovil šolo.
Umrl je v 7. stoletju.
IT

Čeprav je v treh starodavnih martirologijih, ki so jih napisali Oengus, Tallaght in Gorman, opisan kot „Modri“, ostaja Munchin (ali Mainchin ali Manchén), katerega pomen je „mali menih“, nedoločen lik. O njem nimamo nobene biografije, edini podatek, ki ga imamo, pa izhaja iz genealogije klana Dal Cais, prevladujoče skupine v severnem Munstru v prvih letih širjenja krščanstva, ki se je naselila ob zahodni obali grofije Giare, na območju Ennistymona. Potrjeno je, da mu je vladajoči knez Feardomnach podaril otok Sitband: ker gre za določeno zgodovinsko osebnost, lahko Munchinovo življenje umestimo v konec 6! stoletja. Častijo ga kot zavetnika in prvega škofa Limericka (kjer ga praznujejo 3. januarja), vendar ni trdnih dokazov, da je bil škof.
IT

Po izročilu je bil Munchin sin Setne iz družine Dál gCais, zato je bil prednik dinastije O’Brien, kasnejših munsterskih kraljev. Po mladosti, ki jo je preživel v vojaški službi za svojo družino, je postal menih. Munchin je ustanovil cerkev Luimneach na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj Dál gCaisa.
Težava tega izročila je, da Dál gCais ni znan pred 10. stoletjem; takrat je območju vladala družina Uí Fidgenti. Munchin je tudi zavetnik mesta Brú Rí – zdaj Bruree – blizu Limericka, ki je bilo takrat rezidenca rodbine Uí Fidgenti. Razlagalci zato domnevajo, da je bilo izročilo preneseno iz Brú Ríja v Luimneach, ker je Dál gCais prevzel njegovo vladavino.
Munchinovo čaščenje v Limericku je prvič dokumentirano v 12. stoletju. Njegov spominski dan v Bruree je 29. december; spominski dan 2. januar, ki je zapisan tudi v Martyrologium Romanum, je morda nastal zaradi zamenjave z opatom == Manchánom iz Min Droichita – ki ni zapisan v rimskem Martirologiju.
DE

Sveti Munchin iz Limericka, znan tudi kot Munchin iz Luimneacha, Munchin iz Luimnicha, Munchin Modri in po različnih drugih različicah njegovega imena, je bil prvi škof v Limericku v 7. stoletju. Rodil naj bi se v okrožju Clare na Irskem. O zgodnjem življenju svetega Munchina je malo znanega, vendar pravijo, da je izhajal iz plemiškega rodu in da je v mladih letih morda celo pretendiral na prestol. Vendar je izbral drugačno pot in se posvetil življenju v veri in služenju Bogu. Po izročilu je neki princ svetemu Munchinu ponudil majhen otok v zameno za to, da bi se odpovedal morebitnim zahtevam za prestol. Munchin je ponudbo ponižno sprejel in otok uporabil za ustanovitev šole v Mungretu. Ta šola je postala središče učenosti in duhovnosti ter je pod Munchinovim vodstvom kot opata pritegnila približno 1 500 menihov. Svetega Munchina je kot prvega škofa v Limericku zaznamovala predanost širjenju krščanske vere in vzpostavitvi močne krščanske prisotnosti v regiji. Neutrudno si je prizadeval za gradnjo cerkva in samostanov ter za posredovanje Kristusovega nauka prebivalcem Limericka in okolice. Čeprav ni posebnih pričevanj o čudežih ali pomembnih dogodkih, ki bi jih pripisovali svetemu Munchinu za časa njegovega življenja, je bil njegov sloves modrosti, svetosti in globoke duhovnosti splošno priznan. Mnogi so ga iskali za nasvete in usmeritve ter cenili njegova spoznanja in nasvete. Praznik svetega Munchina se po nekaterih koledarjih praznuje 2. in 3. januarja. Njegovo čaščenje kot svetnika je potekalo pred uradnim postopkom kanonizacije, zato velja za predkongregacijskega svetnika. Danes svetega Munchina častijo kot zavetnika mesta Limerick in škofije Limerick na Irskem. Njegova zapuščina kot modrega in svetega škofa še vedno navdihuje in usmerja prebivalce Limericka na njihovi poti vere. Čeprav ni posebnih umetniških upodobitev svetega Munchina, je pogosto upodobljen v duhovniški obleki, kar simbolizira njegovo vlogo škofa in duhovnega voditelja. Sveti Munchin iz Limericka je bil izjemna osebnost zgodnjega irskega krščanstva. Njegova predanost izobraževanju, vloga prvega limeriškega škofa in predanost širjenju Kristusovega nauka so pustili trajen vpliv na krščansko skupnost v Limericku in drugod. Naj bo njegova zapuščina navdih za vse, ki želijo živeti v veri in služenju Bogu.
EN

Saint Mainchin (Mainchín, Maincin, Manchén, Manchen, Munchin, Mannix, Luimnich, Luimnech; lat: Mainchinus, Munchinus) je živel na Irskem v 6. stoletju ali morda nekoliko prej. Bil je sin Sétne (Séadna) in se zato imenuje Mainchin mac Setnai. Bil je Casov vnuk in pravnuk Conella iz Dalgaisa. Bil je nečak Bloida, kralja Thomonda. Eden od (nezanesljivih) virov imenuje njegovo mater Inghean Bhaoith, zavetnico Killinaboya v Clareu. Lokalno izročilo je dve (izmišljeni) zavetnici cerkva v Limericku opredelilo kot njegovi sestri; to sta Rosa iz Kilrusha v župniji St Munchin’s in Lelia iz Killeelyja.
Mainchinov rodovnik ga prek očeta povezuje z vodilno vejo klana Dál Cais (Dál gCais), ki je živel na območju Ennistymona (Ennistimon) na zahodni obali grofije Clare v južnoirski provinci Munster in je bil v zgodnji krščanski dobi vladar severnega Munstra. Zato je bil predhodnik dinastije O’Brien, kasnejših munstrskih kraljev.
Po mladosti, ko je bil v vojaški službi svoje družine, je postal menih. Verjetno je bil enak svetemu Manchinu iz Kilmanaheena blizu Lahincha v grofiji Clare, ki je v življenjepisu svetega Mac Reitheja iz Corco Mruada pomemben sopotnik na njegovih potovanjih, vendar se ga je v kraju malo ljudi spominjalo.
Tradicionalno je Mainchin povezan z Limerickom, kjer naj bi bil prvi škof, zdaj pa je glavni zavetnik mesta in škofije. Vendar o njem ni nič zanesljivo znanega in vprašljivo je, ali je bil sploh kdaj škof. O Mainchinu ni ohranjenega nobenega življenjepisa, edini podatki pa izhajajo iz rodovnika klana Dál Cais.
Mainchin je ustanovil samostan in šolo v kraju Mungret, ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od današnjega Limericka. Ta šola je postala tako slavna, da je imela v nekem obdobju 1 500 učencev. Podružnica Mungreta je bil puščavniški samostan v Kill-Munchinu blizu Limericka. Vladajoči kralj Dál gCais v severnem Munstru, Feardomnach (Ferdomnach), sin kralja Dioma iz Cashela, je dobro izpričana zgodovinska osebnost in prednik Uí Eachthighirn, veje Dál gCais, ki je imela v poznejšem srednjem veku v lasti obsežna zemljišča severno od mesta. Limeriški škof Mainchin naj bi zgradil cerkev na otoku Fídh-Inis (Insula Sylvae = gozdni otok), ki se nahaja v velikem ustju reke Fergus, kjer se ta izliva v reko Shannon. Tam naj bi živel dolgo časa.
Kralj je Mainchinu podaril otok v reki Shannon, morda v zameno za to, da se je Mainchin odpovedal zahtevam po suverenosti nad lastnim ljudstvom. Ta otok se zdaj imenuje Kraljev otok, imel pa je tudi številna druga imena. Innis Ibhton (Inis Iobhthann, Inis Sibhtonn, Inis Siobhthann) je bilo prvotno ime otoka pred prihodom Vikingov v 8. stoletju in v obdobju Vikingov. Imenoval se je tudi Sibtand, Sibtond in Inis an Ghaill Duibh („otok temnopoltega tujca“), ime, ki ga najdemo v vikinških virih, pa je bilo Hlymrekr.
Naselbina na Kraljevem otoku je postala sedanje mesto Limerick. Toda v Mainchinovem času mesto še ni obstajalo, zato je, ko ga imenujejo „prvi škof Limericka“, to anahronizem, danes pa velja, da je dvomljivo, da je bil sploh škof. Po več virih naj bi Mainchin umrl leta 652, vendar ta datum ni podprt z nobenim dejstvom.
V 8. stoletju so na to območje prišli Vikingi (v virih so imenovani „Danci“). Takoj so prepoznali ugodno trgovsko lego, se tam naselili in si iz tega oporišča podredili okoliške domačine ter izropali verske ustanove ob reki Shannon.
Prvotno ime mesta, Luimneach, izhaja iz različice Mainchinovega imena, Luimnich ali Luimnech. To je bilo pravzaprav ime celotnega območja ob bregovih ustja reke Shannon, znanega kot Loch Luimnigh. Ustje je izliv velike reke v morje, ki običajno nastane zaradi dviga gladine morja, kar omogoča morju, da prodre v najnižji del rečne doline. Voda v ustju je slana in postopoma postaja vse bolj slana. Ustje reke Shannon je meja med grofijama Kerry in Limerick na jugu ter Clare na severu.
St Munchin’s je zdaj ena od treh župnij v baroniji North Liberties (North Liberties of Limerick) v grofiji Limerick. St Munchin’s je kraj, kjer se je Mainchin upokojil in kjer je preživel svoja zadnja leta. Cerkev je bila v 10. stoletju vključena v rastoče vikinško mesto Limerick, Mainchin pa je postal zaščitnik mesta. Morda zato, ker so morali Mainchinovi nasledniki tekmovati s konkurenčnimi interesi skupnosti Mungret, glavne cerkve močnega klana Uí Fidgeinte (Fhidhgheinte, Fidgenti, Fidgeinti, Fidgente), ki je ležala nekaj kilometrov jugozahodno od mesta, se zdi, da cerkev svetega Munchina ni nikoli pridobila večjega pomena. Letopisci kraja sploh ne omenjajo, niti Munchin niti njegova cerkev pa nista omenjena v življenjepisu svetega Patrika Irskega (Pádraig) (ok. 389-461), imenovanem Vita Tripartita ali Tridelno življenje svetega Patrika, ki ga je v 8. stoletju napisal sveti Eimhin iz Rosglasa in ki Patrika pripelje na območje neposredno okoli Limericka.
Pri tem opisu Mainchinovih prednikov je problematično, da Dál gCais ni znan pred 10. stoletjem, na tem območju pa je takrat vladal Uí Fidgeinte. Munchin je tudi zavetnik mesta Bruree (Brug Ríg, Brú Rí) v baroniji Connello Upper v južnem Limericku, ki je bilo takrat rezidenca Uí Fidgeinte. Razlagalci domnevajo, da je bilo izročilo Bruree preneseno na Luimneach, ko je Dál gCais nasledil Uíja Fidgeinteja na oblasti. V Bruree je Mainchinu posvečen izvir.
Mainchinova cerkev svetega Munchina v Limericku se je zapletla v rivalstvo med Dál Caisom, Uí Fidgeintejem in Vikingi. Uí Fidgeinte je bilo zgodnje kraljestvo v severnem Munstru, ki je ležalo predvsem v današnji grofiji Limerick, vendar je segalo tudi v grofiji Clare in Tipperary ter morda celo v grofiji Kerry in Cork, ko je bil njegov obseg največji, kar se je spreminjalo.
Cerkev svetega Munchina na severnem koncu angleškega mesta na Kraljevem otoku v Limericku naj bi po navedbah enega od piscev ustanovil Mainchin okoli leta 630. Vikingi naj bi jo po spreobrnitvi v krščanstvo obnovili. Munchinova cerkev je bila mestna katedrala vse do izgradnje cerkve svete Marije. Nato naj bi jo preuredili v župnijsko cerkev. Kasneje je bila obnovljena za protestantske namene.
Naselitev Vikingov na Kraljevem otoku je morda prispevala k temu, da ni bilo zanimanja za Mainchinovo cerkev, z ustanovitvijo katedrale svete Marije konec 12. stoletja pa je ta postala prebend, tj. dohodek, pripisan cerkvenemu uradu, zlasti iz lastništva zemljišč, ki se uporablja za vzdrževanje duhovnikov. Avtor pesmi o oporoki svetega Cormaca, sina Cuileannána, kralja Cashela, je določil, da je treba kraljevi prstan, obleko in srajco prinesti v Mainchin v Limericku.
Mainchin je omenjen v treh zgodnjih irskih martirologijih Óengusa, Tallaghta in Gormana. Imenujejo ga „modri“ in Maincin, kar pomeni „mali menih“. Njegov spominski dan je 2. januar in ga praznujejo po vsej Irski, v Limericku pa 3. januarja. V zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je omenjen 2. januarja:

Limeríci in Hibérnia, sancti Mainchíni, qui epíscopus cólitur.
V Limericku na Irskem, sveti Mainchin, ki je počaščen kot škof.

Obstaja veliko število domnevno različnih svetnikov z imenom Mainchín (Manchán). Eden od njih, Manchianus (Manchéne sapiens / doctor noster), avtoriteta, navedena v svetopisemskem komentarju iz 6. stoletja, je morda enak Mainchinu „Modremu“, ki se tako kot Mainchin iz Limericka spominja 2. januarja, kar bi lahko pomenilo, da sta bila svetnika dejansko ista.
Kot zavetnik Kilmanaheena ali svetega Munchina se Mainchin pojavlja tudi v pesmi v klasični irščini, v kateri so bili imenovani nešteti munsterski svetniki, med njimi Neasán in Inghean Bhaoith, da bi južno polovico Irske (Leath Mogha) osvobodili suženjstva, ki jim ga je naložila severna polovica (Leath Chuinn), ki jo predstavlja sveti Finnian iz Clonarda (približno 470-ca 549). V pesmih o svetem Senanu iz Scatteryja (ok. 488-ok. 544) je Mainchin omenjen kot tisti, ki je Senanu dal odgovor, in kot eden od njegovih številnih pomočnikov v stiski.
Čeprav je bil Mainchinov praznik 2. januarja, donegalski martirologij verjetno pravilno domneva, da so se ga spominjali (tudi) tri dni prej, 29. decembra. Njegovo ime se je na lokalni ravni poangležilo v Munchin in Mannix.
NOR

Misel: Modri ljudje ne povedo na glas vsega, kar mislijo, vendar pa premislijo, preden kaj povedo na glas.
EN

…Nekateri pisci menijo, da je sveti Munchin iz Limericka identičen z nekim Mancenom, ki naj bi bil zelo veren človek in mojster, dobro poučen o Svetem pismu. Ko je sveti Patrik prvič uvedel krščanstvo med podanike Amalgaida, kralja Connaughta, okoli leta 434, je bil ta Mancen postavljen za škofa nad ljudmi v tem delu dežele. Vendar se ne zdi verjetno, da je bil tako učinkovit in ugleden pastir poklican s svojega misijonskega področja, da bi prevzel vodenje stolnice, ustanovljene v Limericku, dolgo po njegovem imenovanju.
Sveti Munchin, imenovan Sednin sin, je bil vnuk Casa in pravnuk Conella iz Dalgaisa. Bil je nečak Bloida, kralja Thomonda. O njegovi izobrazbi, prizadevanjih in pripravah na poklic v sveti red nam ni uspelo zbrati ničesar več. Pri razjasnitvi njegove osebne zgodovine nam ne pomagajo niti dokumentarni fragmenti niti ljudsko izročilo. Trdili so, da je sveti Munchin, limeriški škof, zgradil cerkev na otoku Fidh-Inis, ki leži v velikem ustju, kjer se reka Fergus izliva v reko Shannon. Tu naj bi živel dolgo časa, po njegovem mnenju pa naj bi tam po njegovem odhodu živela tudi sveta Brigita, ki je bila njegova sorodnica.
Po podatkih eruditskega lokalnega in sodobnega zgodovinarja iz Limericka smo izvedeli, da je sveti Patrik prečkal reko Shannon v bližini tega mesta in v kraju, ki se imenuje Sois Angel, zdaj Singland. Nedolgo nazaj je na tem mestu stal stolp. Tam je še vedno mogoče videti sveti vodnjak s kamnito posteljo in oltarjem irskega apostola. Na tem kraju naj bi imel videnje angelov in tam pridigal. Potem nam povedo, da je sveti Patrik za prvega škofa v Limericku imenoval svetega Manchina, vernega moža, ki je v celoti poznal Sveto pismo. Pravijo, da je duhovno vladal tudi nad podaniki Amailgaida, kralja Connaughta. Ta knez se je takrat nedavno spreobrnil v krščanstvo. Ne glede na to, kar se je v zvezi s tem pogosto trdilo, če je sveti Patrik ustanovil stolnico Limerick in opatijo Mungret, kar se zdi dovolj verjetno, in če je imenoval škofa nad prvo, bi najverjetneje izbral Dalkazijca, zlasti če bi se našel kdo, ki bi bil sposoben in vreden prevzeti to odgovorno nalogo. Vendar so si izjave tako nasprotujoče in dokazi tako nezadovoljivi, da bi bilo o tem nesmiselno ugibati, še težje pa je oblikovati mnenje.
Sveti Manchinus, učenec svetega Patrika, ki so ga zaradi njegove izurjenosti v sveti učenosti imenovali „Mojster“, naj bi živel okoli leta 460. Zato ga je treba jasno razlikovati od svetega Manchina iz Dysert Gallena, od svetega Manchina iz Mena Droichita, od svetega Manchina iz Mohilla, od svetega Manchina iz Letha, pa tudi od drugih svetih mož s tem imenom, saj je znano, da so vsi slednji živeli veliko pozneje. Obstajal je še en sveti Manchin, ki je bil učenec svetega Declana iz Ardmora in je bil v času, ko naj bi bil sveti Patrik v Limericku, le deček. Ni malo verjetno, da je bil morda posvečen za delo duhovništva in da je bil morda prvi, ki je predsedoval tej cerkvi…
EN

Views: 13