Prokhor Izidorović Mošnin je z devetnajstimi leti odšel v samostan Sarov in dobil ime Serafim. Od leta 1794 pa do 1810 je živel kot puščavnik. Njegovo vsakodnevno delo je bila molitev, tedensko je prebral vse štiri evangelije. Leta 1807 do 1810 je preživel v molku. Od leta 1825 dalje je živel v samostanu, sprejemal romarje, mladim duhovnikom pa je bil učitelj in spovednik.
Serafim je eden najbolj znanih svetnikov pravoslavne cerkve.
Serafim pomeni “gorljiv”. (* 19. julij 1759 † 2. januar 1833)
Vir

Prohor Moschnin, najmlajši od treh otrok trgovca in lastnika opekarne, je pri štirih letih izgubil očeta, od zgodnjega otroštva pa je bral molitvenike in življenja svetnikov ter sam obiskoval cerkvene obrede. Pri 17 letih je po romanju v Kijev odšel v jamski samostan, pri 19 letih pa je vstopil v samostan v Sarovu in sprejel ime Serafim. Že kot novinec je izstopal s svojo asketsko strogostjo, ki jo je izvajal z železno voljo: prenašal je hud mraz, skromne obroke brez sitosti in stalno pomanjkanje spanja. V duhovnika je bil posvečen leta 1793; od takrat je vsak dan obhajal „božjo liturgijo“. Od leta 1794 do 1810 je živel kot puščavnik v gozdu blizu Tambova, kjer si je zgradil kočo brez oken. Njegovo vsakdanje delo je vključevalo stalno molitev in vsakotedensko branje vseh štirih evangelijev po kontemplativnem izročilu hezihazma. Da bi se z molitvijo srca čim bolj usmeril k Bogu, je dodatno omejil svoj spanec.
Leta 1804 so Serafima napadli roparji, komaj mu je uspelo pobegniti v samostan in od takrat je hodil le sključen in s palico. Med letoma 1807 in 1810 je bil v stalnem molku. Leta 1810 se je moral po ukazu novega opata vrniti v samostan v Sarowu; ves dan je molil v svoji majhni celici in nekaj ur spanja preživel kleče pred mizo. Od leta 1815 je opustil strogo samoto in zdaj so ga kot pastirja iskali številni ljudje; izročilo poroča, da je v enem dnevu poiskalo pomoč do 1000 ljudi. Deloval je kot učitelj, spovednik in svetovalec v teoloških zadevah za mlade duhovnike.
Na novoletni dan leta 1833 je sodeloval pri bogoslužju, nato pa so ga v njegovi celici slišali peti velikonočne pesmi. Ko se je 2. januarja iz njegove samostanske celice valil dim, so ga bratje našli mrtvega z zaprtimi očmi in prekrižanimi rokami pred ugaslo svečo in ikono Matere Božje.
Serafim je eden najbolj znanih svetnikov ruske pravoslavne cerkve. 100. obletnico njegove kanonizacije so leta 2003 obeležili z velikim slavjem.
Kanonizacija: Ruska pravoslavna cerkev s carjem Nikolajem II. je Serafima kanonizirala leta 1903.
DE

S Petrom Velikim je na oblast prišel car, ki je Rusiji odprl okno na Zahod in si na vsak način prizadeval preoblikovati svoj imperij po vzoru zahodne Evrope. Svoji volji je podredil tudi Cerkev, saj je ukinil moskovski patriarhat, na čelo svete sinode postavil enega od svojih ljudi in se vmešaval v življenje samostanov. Menihom je na primer prepovedal uporabo črnila in papirja, saj je upal, da bo lažje sodeloval s Cerkvijo, če bodo ostali nepismeni. Pod nasledniki tega tirana je staro Rusijo vse bolj zajel duh razsvetljenstva. Številni samostani so bili ukinjeni, drugim je bila omejena svoboda in odvzet dohodek, tako da so ostali brez podmladka in postopoma zapuščeni. V tem času se je rodil sveti Serafim.
Prohor Moschnin – to je bilo njegovo pravo ime – se je rodil leta 1759 v Kursku kot sin trgovca. Njegov oče je kmalu zatem umrl. Mati ga je dobro vzgojila. Že od otroštva so se mu dogajala čudežna ozdravljenja, prikazovanja Matere Božje in prerokbe, zaradi katerih je moral vstopiti v samostan. Bil je visok, močan mladenič, živahen in inteligenten, dobro poučen o Svetem pismu in spisih cerkvenih očetov; ko je pri devetnajstih letih postal novinec, je iz njega izžarevala duhovna lepota. Mati ga je blagoslovila z bakrenim križem, ki mu ga je nato podarila in ga je do konca življenja nosil na prsih čez obleko.
Samostan Sarov, v katerega je vstopil, je pripadal tambowški škofiji in je bil takrat še vedno obdan z neprehodnimi gozdovi. Tu se je mladi novinec sprva učil poslušnosti ter delal v pekarni in mizarski delavnici. V mizarstvu je bil tako dober, da so mu dali vzdevek „mizar Prochor“. Enako goreč kot pri delu je bil goreč tudi pri molitvi. Njegov noviciat se je končal leta 1786. Prejel je znamenja „angelskega življenja“, kot so na podlagi Lk 20,36 imenovali samostansko življenje, in bil pozimi istega leta posvečen v diakona. Takrat je dobil ime Serafim. Beseda, ki izhaja iz hebrejščine in se nanaša na najvišjo hierarhijo angelov, pomeni nekaj takega kot „sijajni“, Cerkev pa na svetnikov godovni dan poje o „zemeljskem angelu in nebeškem človeku“. Ob svojem posvečenju je videl Kristusa s svojimi angeli. Od takrat je ogenj njegove molitve nenehno gorel. Skoraj brez prekinitve je dan in noč preživel v molitvi v cerkvi. Tudi njegovo branje je bilo molitev. Ko je bral, je z molitvijo vsrkaval, kar je bral. Bral je počasi, stoje pred ikono, in si prizadeval dojeti globino vsake besede, vsakega stavka. Zato so bili tudi njegovi govori prežeti z duhom evangelija in cerkvenih očetov. „Kot bršljan okoli drevesa so se sveti izreki prepletli okoli njegove pridige.“
Ko je leta 1793, kmalu po njegovem posvečenju, umrl njegov opat, je Serafim zapustil samostan in se umaknil v temen smrekov gozd, da bi preiskal svoje srce in se posvetil nenehnemu služenju Bogu.

II.
Na mrzel zimski dan se je svetnik naporno prebijal do majhne celice, ki naj bi mu služila kot bivališče. S seboj ni vzel ničesar razen evangelija in oltarnih pripomočkov, ki jih je potreboval za obhajanje liturgije. Puščava je bila sredi gozda, pet verst (dobrih 5 kilometrov) oddaljena od samostana.
Toda prebivalci sosednjih vasi so ga kmalu našli, ga obiskovali in ga motili pri njegovih praksah in kontemplacijah. K njemu so prihajale tudi ženske. Ko je zato ob božiču prišel v samostansko cerkev, da bi prejel svete zakramente, je opata sredi bogoslužja prosil: „Oče opat, dajte svoj blagoslov, da v mojo gozdno kočo ne sme priti nobena ženska!“ Opat je začudeno odgovoril: „Zakaj ste prišli k meni v tem trenutku s tako prošnjo, oče Serafim?“ Toda Serafim ga je ponižno in vztrajno prosil. „Dajte blagoslov takoj zdaj, oče!“ Končno je opat popustil, vzel ikono Božje Matere, blagoslovil Serafima z njo in rekel: „Blagoslavljam, da nobena ženska ne bo imela dostopa v tvojo celico, ampak jo boš varoval sam!“ Serafim je poljubil ikono, prejel svete zakramente in odtlej ostal neomadeževan.
Menih oče Bazilij je nekoč pohvalil puščavniško življenje z naslednjimi besedami: „O puščavniško življenje! Bivališče poučevanja, šola nebeškega in božanskega znanja, kjer je Bog vse, česar se lahko naučimo! Puščava, raj sladkosti, kjer cvetje ljubezni izžareva svoj vonj, kmalu boš gorel v jesenski svetlobi, kmalu boš sijal v nežni čistosti. Iz tebe izžarevata mir in spokojnost, ki sta skrita globoko v tebi in ju veter ne premakne. Tu se dviga kadilo, ki ne ubija le mesa, temveč, kar je še pomembneje, tudi voljo. Tu neprestano gori plamen božanske ljubezni, svetilka nenehne molitve.“ Serafim je te besede sprejel za svoje.
Vendar nas ta hvalnica puščavniškega življenja ne sme zapeljati v skušnjavo, da bi ga idealizirali.
V puščavi in med dolgimi jesenskimi in zimskimi nočmi je svetnika zajel strah. Mučili so ga dvomi in bal se je, da ga bo Bog zapustil. Kasneje je namignil, kaj je doživljal, ko je dejal: „Tisti, ki izberejo samoto in tišino, se morajo nenehno počutiti križane.“ Doživljal je to, kar so doživljali stari menihi in kar je povzel v stavku: „Daj svojo kri in sprejmi duha!“ Verodostojno se pripoveduje, da je v tem času prevzel nase življenje svetega stebra in tisoč dni preživel z rokami, dvignjenimi v molitvi. Sam je postal živa molitev, utelešenje molitve. Proti koncu te preizkušnje se je moč zla umaknila in v njegovo dušo je vstopil nebeški mir.
12. novembra 1804 je svetnik postal žrtev strašnega zločina. Ko je sekal les, sta ga napadla dva roparja, ki sta upala, da bosta našla denar. Svetnik je sekiro odložil na tla, prekrižal roke na prsih in rekel: „Od nikogar ne sprejemam denarja. Storite, kar morate storiti!“ Roparji so zgrabili njegovo sekiro, ga potolkli, zvezali in brcali. Prekrvavljenega in nezavestnega so ga pustili ležati in izropali njegovo celico. Ko je ob zori prišel k sebi in razmislil o tem, kaj se je zgodilo, je najprej molil za roparje. Nato se je z veliko težavo osvobodil vrvi, s katerimi je bil zvezan, in se odvlekel do samostana. Poklicani zdravnik je izjavil, da so rane smrtne. Vendar je svetnik zaupal večjemu zdravniku in se mu ni pustil zdraviti. Njegovo življenje je bilo teden dni v nevarnosti. Tedaj se mu je prikazala Božja Mati v spremstvu apostolov Petra in Janeza. Serafim jo je slišal, kako jim je rekla: „To je eden od nas.“ Od tistega trenutka je hitro okreval. Toda od takrat je imel sključeno držo in se je moral pri hoji opirati na palico. Za roparje, ki so jih prijeli, je prosil, naj jih spet spustijo, in celo zagrozil, da bo zapustil Sarov, če bodo zavrnili njegovo prošnjo. Po petih mesecih se je vrnil v svojo puščavo.
Tako kot starodavni hezihasti na Sinaju in Atosu je tudi svetnik sprejel zaobljubo molčečnosti. Tudi ko se je leta 1810 po naročilu svojega škofa vrnil v samostan, je nadaljeval s to prakso. Devetega maja istega leta se je zaprl v svojo celico. Zapustil jo je 25. novembra 1825. Celica ni bila ogrevana. Oprema je bila sestavljena iz mize in lesenega bloka, ki mu je služil kot stol. Sprva je spal sede na kupu lesa, pozneje pa v krsti, ki si jo je izdelal sam. Iz tega bi lahko sklepali, da je bil usmerjen proti življenju. Toda metropolit Serafim v svoji knjigi o vzhodni Cerkvi poudarja, da si je svetnik dovolil spominjati na smrt le zato, ker ni hotel, da bi se njegova duša oklepala minljivih stvari. Daleč od tega, da bi obžaloval „bedni, nizkotni svet“, se je postavil v službo njegovega ponovnega rojstva, in ko se je vrnil k ljudem, jih ni učil, naj svetu obrnejo hrbet, ampak je želel, da uživajo v svetlobi, vonju in toplini te zemlje ter se že tu pustijo napolniti Svetemu Duhu.

III.
Svetnik je petnajst let preživel v samostanski celici in bil star šestinšestdeset let, ko se mu je ponovno prikazala Božja Mati in mu naročila, naj zapusti samostan in gre med ljudi kot starec in pomočnik. V zunanji askezi je našel pot do molitve, ki je bila zanj duhovno dejanje. (Zgodilo se je, da se je med molitvijo dvignil s tal in lebdel v zraku). Cilj teh duhovnih dejanj je bil preporod in odrešenje človeštva. Na vprašanje, ali naj človek daje prednost kontemplativnemu ali dejavnemu življenju, je znal odgovoriti: „Pridite do notranjega miru in mnogi bodo po vas našli odrešenje.“ Kdor je prehodil dolgo, bolečo in nevarno pot anahoreta in asketa ter vsrkal božansko ljubezen, more ljubezen, s katero prekipeva, izliti na tiste, ki mu jo Bog pošlje na pot. Svetnikovi čuti so postali prefinjeni in poglobljeni. Njegov vid in sluh nista ostala na površini pojavov, ampak sta prodrla v duha in um ljudi in stvari. Prejel je dar spoznavanja srca in prerokovanja. Njegova volja, ki je ni utišal, ampak jo je s poslušnostjo in predanostjo Bogu očistil in okrepil, mu je dala moč nad stvarstvom. Tako kot je sveti Hieronim poskrbel za leva, je o njem rečeno, da je nahranil medveda.
Da bi našli pristop k njegovim zdravilskim čudežem, je treba izhajati iz ozdravitev, ki so se zgodile njemu samemu. Ko je premagal hudo bolezen, je takoj začel zbirati denar za gradnjo kapele za samostansko bolnišnico. Bolnišnica je zanj simbolizirala duhovno bolnišnico Cerkve. Tu imamo opraviti s pojmovanjem krščanskega Vzhoda, ki v zakramentu vidi zdravilo. Kristus je življenje, Sveti Duh daje življenje, grešniki pa so bolniki, neozdravljivo bolni bolniki, za katere je obstoj na zemlji že pekel. Vprašanje za skesanca ni, kako naj bo kaznovan, ampak kaj se mora zgoditi, da ga greh ne bo več mučil. Kot je dejal koncil v Trullu (680 n. št.): „Spovedniki so kot zdravniki, ki morajo najti pravo zdravilo za vsakega penitenta.“ Sveti Serafim je bil nadarjen zdravnik duš, ki je v množici takoj opazil „utrujene in obremenjene“. Nato jih je z veseljem potolažil z besedami liturgije: „Presveta Devica, ti si razpršila vso grešno žalost, napolni tudi moje srce z veseljem!“
Obstaja vrsta skrbi – vključno z eksistencialno tesnobo sodobnega človeka -, ki je greh proti Svetemu Duhu. Svoj vzrok ima v strahu, ki ga izvaja smrt in prizadene ljudi, ki na zemlji še ne živijo od krstne milosti „malega vstajenja“. Po mnenju svetega Serafima Kristusovo vstajenje pomeni, da se vstajenje mrtvih in življenje prihodnjega sveta za tiste, ki se pustijo napolniti s Svetim Duhom, začenja že tukaj na zemlji. Njegovo lastno življenje je bilo nenehno pridobivanje Svetega Duha, in če starce imenujejo učenci Svetega Duha, to na poseben način velja zanj. Njegova duša je bila polna velikonočnega veselja. Njegov obraz je izžareval ljubezen in veselje, njegov stalni pozdrav pa je bil: „Kristus, moje veselje, je vstal.“ Čez svojo revno obleko je nosil belo haljo, prepasano s čisto, belo brisačo. Tako kot je razmišljal o veliki noči in evharistiji nasploh, je tudi svoji ljubezni do ljudi, ki so prihajali k njemu, dal evharistično obliko, tako da jim je dal nekaj svojega kruha in se tako povezal z njimi.

IV.
Ko je sveti Serafim še živel v naselbini, je ženske držal na razdalji. Po vrnitvi se jim je posvetil s posebno pozornostjo in skrbjo. Domnevajo, da je že takrat njegovo preroško oko videlo prihod dobe materializma in ateizma ter da je svoje upanje položil v žensko dušo, ki jo je nameraval okrepiti z askezo in molitvijo. Dejansko je govoril o času, ko bo Antikrist odstranil križe s cerkva in uničil samostane, ter presenetljivo natančno napovedal podrobnosti velike ruske revolucije. Zlasti je skrbel za nune iz samostana Divejev, ki se je nahajal blizu Sarova in se je podredil sarovskemu pravilu.
Od leta 1825 je bil njihov duhovni oče. Svetnikovi nasveti pričajo o očetovski modrosti. Takoj je ločil vdove od mladih deklet, saj je, kot je dejal, „v skupnosti lažje ravnati s sedmimi dekleti kot z eno vdovo“. Sestre so z lastnimi rokami zgradile novo bivališče, ki so ga poimenovale „mlin“ in kjer so dekleta od takrat živela strogo asketsko življenje in opravljala težko fizično delo pod duhovnim vodstvom očeta Serafima. Delale naj bi tisto, kar je bilo primerno za preproste ljudi, in vedno imele delo v rokah in molitev v ustih. Zlato vezenje in vse, kar je bilo povezano z umetnostjo, ni bilo tisto, kar je imel svetnik v mislih. Vendar je bil prizanesljiv do šibkih in je svaril pred pretiravanjem. Nekoč je nuni, ki se je predaleč postila, svetoval: „Živi kot drugi. Samo ne najej se do sitega, pusti nekaj prostora za Svetega Duha!“
Kakor je bil prizanesljiv do šibkih, tako so bile njegove zahteve do močnih duš neusmiljeno stroge. Nekaterim ženskam je naložil nepopisno kruto preizkušnjo. Primer tega je zgodba o blaženi Pelagiji. Bila je hči bogatega trgovca in je v otroštvu zbolela za boleznijo, ki je povzročila popolno spremembo njene narave. Od takrat je pametno dekle kazalo nespametno vedenje, ki se ni več vrnilo. Ko so jo proti njeni volji poročili, je poiskala nasvet pri Serafimu. Po tem srečanju je Pelagija dneve in noči preživela na kolenih in molila k Jezusu. Toda nespametno vedenje se je vrnilo. Mož jo je prijazno ogovarjal, jo pretepal, jo priklenil na verigo in jo nazadnje vrnil materi.
Po svetnikovi smrti so nune iz Divejeva sprejele nesrečnega človeškega otroka. Od takrat je večino dneva preživela v molitvi Očenaša v jami, ki si jo je sama izkopala. Poleti in pozimi je hodila bosa, stala na žebljih, da so jo bolele noge, in le redko jedla kruh in vodo. Železna spominska plošča v samostanski cerkvi razkriva njeno skrivnost, ne da bi nam predstavila še večjo. Napis se glasi: „Po blagoslovu duhovnika meniha Serafima je Pelagija poslušno zapustila vse sreče zemeljskega življenja – moža, otroke -, prevzela asketsko prakso norosti, preganjanja in pretepanja ter se pustila prikleniti za Kristusa. Rojena leta 1809 je 47 let živela v samostanu in bila poklicana k Bogu 3. januarja 1884 v starosti 75 let.“
Morda je še bolj zmedeno to, kar je zapisano o koncu nune Elene, za katero sta bili značilni ponižnost in dobrodelnost, Serafim pa jo je zelo cenil. Mlada nuna je pogosto govorila, da ne čuti, da bi imela dovolj moči za življenje brez starčevega vodstva, in da si želi umreti pred njim, ko je njen brat, posestnik Maturov, nevarno zbolel in poslal po Serafima, da bi ga ozdravil. Serafim mu je rekel: „Ni v moji moči, da bi ljudje živeli ali umirali, vendar te bom z milostjo, ki mi je bila dana, zdravil.“ In mu dal žvečiti še toplo drobtino sveže pečenega rženega kruha.
Nato je k sebi poklical Eleno. „Ti, moja radost,“ je rekel, “si mi bila vedno poslušna. Zdaj ti želim naložiti še eno dolžnost poslušnosti. Tvoj brat je bolan in nastopila je njegova smrtna ura. Vendar ga še vedno potrebujem za skupnost. Umri namesto njega, mamca!“ Kot da ji je naložil povsem običajno nalogo, za katero ni bilo treba ničesar zahtevati, je nuna odgovorila: „Blagoslovi me, očka, da umrem!“
Ko pa ji je svetnik dal blagoslov in spregovoril o smrti in večnem življenju, da bi ji osladil srce, je oslabela in ga prekinila: „Oče, bojim se umreti.“ Tedaj jo je potolažil z besedami: „Zakaj bi se bali smrti, moja radost? Za nas je samo večna blaženost.“ V samostanu je Elena zbolela in kmalu zatem umrla zaradi svojega brata, ki je bolezen preživel.
V zgodbah o nunah Pelagiji in Eleni doseže skrivnostna moč starca mistične razsežnosti in spominja na Elija, velikega predhodnika meniških očetov. Toda Elija je obudil mrtve, medtem ko je Serafim posvetil žive v trpljenje in smrt. Morda bomo skrivnost razrešili, če se spomnimo besed, ki jih je svetnik doživljal v puščavi: „Daj svojo kri in sprejmi duha!“ V svojem molitvenem boju je na mističen način izkusil smrt križa in je vedel, kateri križ lahko naloži svojim duhovnim otrokom. Vedel je, kako podeljevati križe. Kdor ga lahko dojame, naj ga dojame!

V.
Božja Mati ima v življenju svetega Serafima posebno mesto. Ozdravila ga je, ko je bil pretepen skoraj do smrti in zapuščen od zdravnika, ukazala mu je, naj zapusti celico in postane starešina; v njegovem življenju se mu je prikazala kar dvanajstkrat. Nazadnje je svetnika obiskala leta 1831, na predvečer Gospodovega oznanjenja. O tem obisku nam je poročala nuna Evdokija iz mlina, ki mu je bila priča. Oče Serafim se je zdel pripravljen. Evdokijo je poučil in ji svetoval, naj se ga drži. Ko sta pokleknila in molila, se je „ Najčistejša“ s spremstvom svetnikov prikazala obdana z močno svetlobo. Evdokija je omedlela. Ko je spet prišla k zavesti, so ji svetniki, ki jih je spodbudila Mati Božja, pripovedovali svojo zgodbo. Evdokija se je tudi spomnila, da njen oče Serafim ni več klečal, ampak je stal pred Božjo Materjo in da je z njim govorila zelo prijazno, kot s sorodnikom. Prišla ga je pripraviti na smrt in to storila z besedami: „Kmalu boš, prijatelj moj, z nami.“ Sam je pozneje povedal, da je obisk trajal štiri ure.
Na novoletni dan 1833, v nedeljo, se je sveti Serafim udeležil liturgije, prejel svete zakramente in se poslovil od svojih bratov. Nato se je umaknil. Tekom dneva je trikrat obiskal kraj, ki ga je določil za svoj grob. V svoji celici je pozno v noč prepeval velikonočne pesmi. V zgodnjih urah 2. januarja so menihi opazili dim, ki je prihajal iz celice. Razbili so vrata in videli, da je padla sveča. Oče Serafim je klečal pred ikono Božje Matere, ki nosi ime „Radost vseh radosti“. Imel je zaprte oči, prekrižane roke in izraz nekoga, ki moli. Svetnik je, kot piše v njegovi življenjski zgodbi, „stopil pred Boga“.
DE

Sveti Serafim Sarovski, menih, je nedvomno eden najbolj priljubljenih svetnikov v sodobni Rusiji, skupaj z mučenci carske družine Romanov. Rojen je bil leta 1759 v mestu Kursk v trgovski družini. Pri desetih letih je hudo zbolel in med boleznijo imel videnje Božje Matere, ki mu je obljubila ozdravitev. Nekaj dni pozneje so čudežno ikono Kurske Matere Božje v procesiji ponesli po ulicah mesta, vendar so jo zaradi slabega vremena skrajšali in preusmerili v bližino Prohorjeve rojstne hiše. Mati je dečka približala ikoni in ta je v hipu ozdravel. Prohor je že od malih nog rad obiskoval cerkev, se umaknil v molitev in bral življenjepise svetnikov.
Pri 18 letih se je Prohor odločil, da bo postal menih. mati ga je blagoslovila z bakrenim križem, ki ga je svetnik nosil do konca življenja, in kot novinec je vstopil v samostan Sarov. Takoj se je odlikoval s svojim asketskim vedenjem. Jedel je le en obrok na dan, ob sredah in petkih pa se je popolnoma postil. Z blagoslovom svojega „ starca“ se je Serafim pogosto umaknil v gozd, kjer je molil.
Vendar je spet zbolel in bil zato prisiljen ostati v postelji dolga tri leta, vendar ga je spet ozdravila Devica, ki se mu je prikazala obkrožena s svetniki in ob njem rekla svetemu Janezu Evangelistu: „On je eden izmed nas. Nato ga je takoj ozdravila, ko se ga je dotaknila s svojo palico.
Leta 1786, pri 27 letih, je oblekel meniški habit in prevzel ime Serafim. Kmalu zatem je bil posvečen v hierodiakona. Skoraj ves čas je preživel v cerkvi, razen kratkih obdobij počitka. Njegova nenehna molitev in askeza sta bili nagrajeni z videnji angelskih bitij. Nekega leta se mu je na veliki četrtek iz množice angelov prikazal Kristus v človeški podobi in blagoslovil vse v cerkvi. Serafim, ki ga je to videnje pretreslo, dolgo časa ni mogel govoriti.
Leta 1793 je bil posvečen v hieromeniha in po šestnajstih letih samostanskega življenja, ki jih je preživel v Sarovu, se je začel umikati v puščavo pod gostim gozdom približno pet kilometrov od samostana. Tu je lahko izpopolnjeval svojo dušo in se očiščeval z asketskimi praksami. Starica samostana Diveevo Matrona Pleščejeva je pričevala, kako je njegova zunanja podoba odražala njegovo svetost: „Njegov obraz je bil vesel in sijoč kot obraz angela.
Potopljen v samoto gozda je Serafim živel v globokem prijateljstvu z živalmi in vsemi bitji, čeprav je bil izpostavljen potencialni nevarnosti napada divjih živali ali razbojnikov. Nekega dne ga je med nabiranjem lesa napadla skupina razbojnikov. Čeprav je bil Serafino dobro grajen in oborožen s sekiro, se ni poskušal braniti pred grožnjami napadalcev, temveč je sekiro spustil na tla, si prek prsi položil roke v obliki križa in se jim predal, ti pa so ga pretepli, ga večkrat udarili s palicami in brcali, dokler ni izgubil zavesti. Napadalci so ga nehali mučiti šele, ko so mislili, da je mrtev. Vendar so bili zelo razočarani, ko so v njegovi celici našli le ikono Božje Matere „Umilenïe“ (grško: „Eleousa“ ali „ usmiljenje“), edini „zaklad“ starca, pred katero je običajno molil. Ko so čez nekaj časa sodili krivcem, je Serafim prosil za njihovo pomilostitev. Bičanje in rane so pustile neizbrisen pečat na njegovem telesu, tako da je bil do konca svojih dni pohabljen in grbast.
Za svetnikovo življenje je bilo nato značilno obdobje globoke askeze, ko je cele dneve prebil na kolenih in molil na skali, noči pa preživljal na prostem v gozdu. Svetnik je tisoč dni in noči neprekinjeno molil z rokami, dvignjenimi v nebo, in šele prikazovanje Matere Božje, ki se je zgodilo proti koncu njegovega zemeljskega življenja, ga je prepričalo, da se je posvetil duhovni oskrbi vernikov. Leta 1810 se je bil prisiljen vrniti v samostan in nadaljeval svoje življenje v tesni povezanosti z Gospodom tako, da je živel kot samotar v svoji celici, a kmalu je k Serafimu začelo prihajati na tisoče ljudi iz vseh družbenih slojev in družbenih statusov, on pa je bogatil njihova življenja in duše s svojimi duhovnimi zakladi, sadovi življenja v molitvi in askezi. Serafim je bil vsem znan kot vesel, veder in iskren človek, ki je vsakogar pozdravil z vzklikom: „Moje veselje, Kristus je vstal!“ S tem je povzel svoj duhovni nauk kot človek, ki je v trpljenju, samoti in preizkušnjah puščave doživljal veselje vere v Kristusa, zmagovalca nad smrtjo ter vsemi bolečinami in trpljenjem, ki so tudi oblike smrti. Svetoval je: „Poskušaj imeti mirnega duha, in tisoči okoli tebe se bodo rešili!“ in „veselje ni greh, saj prežene dolgočasje, ta pa rodi depresijo, in ni hujšega od nje“.
Tistim, ki so ga obiskali, se je poklonil z globokim priklonom, in ko je blagoslovil svoje duhovne otroke, jim je Serafim očetovsko poljubil roke. Ni jim bilo treba pripovedovati o svojem življenju in težavah, saj je imel dar, da je videl v človekovo dušo. Nekega dne je rekel nekemu menihu: „Če bi le vedel, kakšno veselje in sladkost je namenjena duši v nebesih, bi lahko hvaležno prenašal vso žalost, preganjanje in zasmehovanje.
Delo „Kolokvij z Motovilovom“, v katerem so zapisani spomini na pogovor med mladeničem in Serafimom o temah krščanskega življenja, nam je v pisni obliki predalo nekaj delčkov njegove duhovnosti. Sveti menih je umrl v samostanu v Sarovu 2. januarja 1833, po še enem prikazovanju, v katerem mu je Marija z Janezom Krstnikom in Krizostomom napovedala rojstvo v nebesa. Ruska pravoslavna cerkev je 19. julija 1903 v navzočnosti carske družine Romanov na čelu s carjem Nikolajem II. kanonizirala Serafima Sarovskega. Ta svetnik je upodobljen na velikem ikonskem mozaiku v kapeli Redemptoris Mater, ki ga je naročil papež Janez Pavel II. v Vatikanu, saj je bil skupaj s svetim Sergijem Radoneškim in sveto Elizabeto Fedorovno spoznan za vrednega, da predstavlja rusko pravoslavno duhovnost in da ga častijo tudi katoličani.
IT

Views: 191