sveta Genovefa iz Pariza – devica

sveta Genovefa Pariška - redovnica Genovefa se je rodila v prelomnih časih, ko se je z ozemlja današnje Francije počasi poslavljala rimska oblast in začela svoj vzpon močna frankovska država. Ta je bila sprva še poganska, po krstu kralja Klodvika pa so Franki v celoti postali katoliški. Prav Genovefa je pri tem s svojim blagodejnim vplivom na kralja odigrala odločilno vlogo. Že od otroštva dalje je Genovefa živela razgibano življenje. S komaj osmimi leti jo je »odkril« svetniški škof German in v njej prepoznal prihodnjo svetnico. Podaril ji je svetinjo s podobo križa in ji naročil, naj jo z mislijo na Odrešenika vedno nosi pri sebi. Genovefa je poslej vsak prosti trenutek, zlasti na paši, izkoristila za molitev in premišljevanje. Ko je bila stara petnajst let, je pred pariškim škofom naredila zaobljubo devištva. Živela je zelo asketsko, v postu in molitvi, najprej v domači hiši, kasneje pa se je preselila v Pariz. Tu je skrbela za številne reveže in bolnike in kmalu zaslovela po svoji svetosti in čudežni moči. Njena hiša je kmalu postala podobna majhnemu samostanu. Pri vsem svojem delu pa je sprva doživljala tudi hude boje in nasprotovanja. Tako se je zgodilo tudi ob vdoru hunskega kralja Atile v Francijo. Meščani Pariza so brezglavo zapuščali mesto, Genovefa pa jih je ustavljala in rotila, naj računajo na božjo pomoč. Zbirala je žene, da so skupaj molile, možem pa očitala strahopetnost in nevero. Podivjana množica jo je obtožila izdaje in le malo je manjkalo, da je niso vrgli v Seno. Po posredovanju svetniškega škofa Germana so spoznali svojo zmoto, jo ubogali in se začeli pripravljati na obrambo mesta. Atila pa je medtem spremenil svoj načrt in se mestu izognil. Drugič pa je v dolgotrajnih bojih med rimsko in frankovsko oblastjo za prevlado v mestu rešila meščane lakote tako, da je z veliko iznajdljivostjo in tveganjem kupila ter organizirala prevoz hrane v oblegano mesto. Njej posvečeno cerkev, ki naj bi jo bil zgradil kralj Klodvik nad njenim grobom, so leta 1791 spremenili v posvetno stavbo – panteon, kjer je danes pokopanih šestdeset znamenitih Francozov.
Ime: je germanskega izvora; pomeni »žena rodu, plemenita žena«.
Rodila se je okoli l. 422 v Nanterru v Franciji, umrla pa 3. januarja 502 v Parizu.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini, njena pobožna starša Sever in Geroncija sta imela še rimski imeni.
Zavetnica: Pariza, žensk, voskarjev, pastirjev, viničarjev, klobučarjev, vrtnarjev; priprošnjica za zdravje oči, zoper koze, potres …
Čudeži: Ozdravljala je bolne in slabotne, njen poseben dar je bila oblast nad hudimi duhovi, saj je ozdravila mnogo obsedenih.
Upodobitve: Ponekod je upodobljena kot pastirica, največkrat pa z lučjo ali gorečo svečo v roki.
Goduje: 3. januarja.
Sv. German iz Auxerra je opazil mlado Genovefo na enem izmed potovanj po Franciji. Položil je roko na njeno glavo in prerokoval, da bo Genovefa služila Bogu kot devica. In zares, Genovefa je pri svojih petnajstih letih posvetila svoje življenje Bogu.
Živela je v času, ko so Franki osvajali območje okoli Pariza. Parižani so zaradi tega trpeli lakoto in preživljali hudo stisko. Genovefa se je popolnoma posvetila dobrodelnosti med prebivalci. Kmalu je zaslovela tudi po svojih izjemnih dosežkih. Vodila je odpravo po reki Seni v iskanju hrane za sestradano ljudstvo in se vrnila s polno ladjo žita. Ob drugi priliki je prepričala Parižane, naj tri dni molijo in se postijo za to, da bi ustavili napredovanje hunskega poglavarja Atile proti mestu. Atila je spremenil smer in mesto je bilo rešeno.
Po Genovefini smrti so poročali o številnih čudežnih uslišanjih na njeno priprošnjo. Tako se je leta 1129 razširila epidemija ergotizma – zastrupitve s plesnivimi rženimi rožički. Potem ko so Genovefine relikvije v procesiji nesli v stolnico, se je epidemija čudežno ustavila. Ob tem dogodku je obiskal Pariz tudi papež Inocenc II. in ukazal preiskavo. Razglasil je vsakoletni praznik v spomin na čudežno ozdravitev. Genovefa je zavetnica Pariza in priprošnjica zoper poplave, suše in epidemije.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Genovefe mi v času stiske utrdi popolno zaupanje v tvojo previdnost.
Vir

V Parizu (v Franciji) se danes spominjajo smrti svete Genovéfe, nanterrske device, ki je pri petnajstih letih sprejela, na pobudo Germana, škofa v Auxerru, pajčolan devic. Bodrila je prebivalce mesta, prestrašene zaradi vpada Hunov, in je vzdrževala sodržavljane v času lakote.
Vir

Zavetnica Pariza, genovefovcev, žensk, pastirjev, viničarjev, klobučarjev
Kličejo jo na pomoč proti vojni, suši, kugi, vročici, očesnim boleznim
Atributi: pastirica ali devica z angelom in s hudičem, svečo ali s svetilko, včasih tudi z dvema ključema
Mogočna kupolasta stavba panteona sredi Pariza, kjer od leta 1885 hranijo telesne ostanke najslavnejših Francozov, hrani kot svoj najvidnejši okras – freske iz življenja sv. Genovefe. To zgovorno dokazuje, da se Francozi nič manj ne ponašajo s sv. Genovefo, zavetnico pariškega mesta, kakor s sv. Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje.
Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.
Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.
Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.
Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Genovefa se je rodila leta 422 v Nanterru blizu Pariza v Franciji. Njena starša sta bila Severus in Gerontija, revna s posvetnimi dobrinami, a bogata s krepostmi. Skrbela je za ovce. Že kot otrok je bila znana po svojem angelskem vedenju, zrelem umu in izvrstni pobožnosti. Ko jo je sveti German, škof v Auxerreju, videl stati s starši med ljudmi, ko je šel mimo, je po božjem navdihu njenim staršem dejal: „Blagor vam, ki ste rodili otroka, tako ljubega Bogu. Poskrbite, da bo dobro vzgojen, saj ga je Bog izbral za žrtev.“ Nato se je obrnil k deklici in ji rekel: „Hčerka moja, ali boš postala Kristusova nevesta in mu posvetila vse svoje srce?“ „Da, bom,“ je odgovorila Genovefa. “Nimam bolj goreče želje, kot da se popolnoma posvetim Gospodu, in naj mi da svojo milost!“ Sveti škof ji je nato podaril majhen križ, ki naj bi ga nosila na vratu namesto vsega nečimrnega nakita in se ob pogledu nanj vedno spominjala odločitve, ki jo je sprejela. Od tedaj je Genovefa vsak dan rasla v kreposti; malo se je pogovarjala z ljudmi, ljubila je samoto, molitev in delo ter ni hotela ugajati nikomur razen Bogu. Nekoč je prosila mater, naj ji dovoli, da bi šla z njo v cerkev; mati ji tega ni dovolila, po večkratnih prošnjah pa jo je udarila po obrazu, vendar jo je Bog na kraju samem kaznoval s slepoto. Mati je spoznala in se pokesala za svojo napako. Genovefa je začela sočutno moliti zanjo, nato pa je iz vodnjaka nabrala vodo, nad njo naredila sveto znamenje križa in z njo umivala materine oči, nakar je ta spet dobila vid. To je bil prvi čudež svete Genovefe, ki so mu sledili številni drugi.
V štirinajstem letu starosti je z dvema drugima devicama prišla k škofu in ga prosila, naj jo posveti in sprejme v samostan. Prošnji svete Device je bilo ugodeno in Genovefa je bila vpisana med duhovne Device, s katerimi je naredila zaobljubo večne čistosti. Po smrti staršev jo je predstojnica poslala v Pariz, da bi se dala krstiti. Tam jo je Bog obiskal z zelo bolečo boleznijo udov. Ko je preizkusil njeno potrpežljivost in ponižnost, ji je dovolil ozdraveti in jo proslavil z velikimi čudeži. Atila, okrutni kralj Hunov, je z velikim besom vdrl v Francijo in na najstrašnejši način vse opustošil. Prebivalci Pariza so se bali, da bo tudi njihovemu mestu prizadejal enako usodo kot drugim, zato so kot izhod videli le beg. Toda Genovefa jim je rekla: „Ostanite v mestu in se zatecite k Gospodu. Iz skesanega srca mu ponudite molitev, post in miloščino, nato pa upajte na zaščito in odrešitev pod njegovim okriljem!“ Parižani so sledili besedi svetnice, ki se je združila z njimi in poslala svojo molitev k Bogu. In res je bila uslišana; v nasprotju z vsemi pričakovanji je strašni sovražnik šel mimo Pariza, ne da bi mestu povzročil najmanjšo škodo. Ne brez razloga so to čudežno rešitev pripisali priprošnji blažene Genovefe. Ta je nato pomagala mestu, ko ga je lakota prizadela na najhujši način. Odplula je po Seni do Troyesa in od tam kljub vsem nevarnostim pripeljala 11 vozil, naloženih z žitom, v Pariz in nahranila ljudi v stiski.
Po njej je Bog v enem dnevu osvobodil 12 obsedenih ljudi hudih duhov. Po njej je hromim ljudem vrnil ude, slepim vid, nekrščenemu otroku, ki so ga vrgli v vodnjak in je bil mrtev, življenje, številnim bolnikom pa zdravje. Bog je tej sveti devici dal dar čudežev v zelo visoki meri. Razlog, zakaj jo je Bog tako poveličeval, je bilo njeno sveto življenje. Svojo prvo nedolžnost je ohranila nedotaknjeno vse do smrti. V deviški čistosti je bila bolj podobna angelom kot ljudem. V mrtvičenju telesa je presegla mnoge puščavnike, saj je med drugim znano, da je od 15. leta starosti do svojega 50. leta jedla le malo ječmenovega kruha in fižola dvakrat na teden, in sicer v nedeljo in četrtek. Od petdesetega leta dalje ji je škof ukazal, naj svojo strogost nekoliko umiri. Vendar je bila ta zmernost le v tem, da je občasno pojedla malo mleka in rib. Vedno se je vzdržala vina. Njeno srce je bilo tako močno razvneto od ljubezni do Boga, da običajno ni mogla pogledati v nebo, ne da bi jokala. Želja, da bi imela svojega ljubljenega Odrešenika v popolni lasti, ji je v oči priklicala vroče solze hrepenenja. Nič ni bilo zanjo bolj boleče, kot ko je slišala, da je bil Bog, ki ga je ljubila nad vse in je želela, da bi ga vsi ljubili, užaljen. Zato se je od praznika svetih treh kraljev do pepelnične srede zaprla v ozko celico in ves ta čas molila, se postila in delala druge pokore; kajti že takrat so ta malikovalski praznik (pust), ki so ga kristjani prinesli v krščanstvo iz poganstva, na žalost pobožnih praznovali z deli poganov in tako so Boga v tem času pogosto žalili. Pust, piše sveti Karel Borromejski, je satanistični praznik. (Glej članek: Nečastna narava pusta) In če pogledamo njegov izvor in kako ga običajno praznujemo, sveti Karel Borromej ni povedal nič preveč.
Ko je ta velika Božja služabnica dopolnila 80 let, ji je Gospod Bog poslal bolezen kot napoved smrti, ki si jo je tako dolgo želela. Umrla je kot svetnica 3. januarja 512, mesto Pariz pa jo časti kot svojo posebno zavetnico. Pokopali so jo v cerkvi, ki so jo pozneje poimenovali po njej. Ta sveta devica je običajno upodobljena s palmovo vejico in dvema ključema v desni roki ter gorečo lučjo v levi. Upodabljajo jo tudi kot pastirico.
Bodite pozorni.
Ste razmišljali o tem, kaj je blažena Devica Genovefa storila v času tako imenovanega pustnega torka? Še enkrat preberite in se od nje naučite, da če ste se včeraj v skladu z namenom in ciljem svojega stvarjenja odločili, da boste samo in stalno služili Bogu, se v tem času ne smete družiti z lahkomiselnimi otroki sveta; ti se namreč oddaljijo od služenja Bogu, nočejo stalno služiti Bogu, ampak nekaj časa služijo svetu, mesu, satanu; ali pa razdelijo svoje srce in želijo hkrati služiti Bogu in svetu. Včeraj ste slišali, kaj lahko pričakujete od takih ljudi. Nič takega, ne odvrnite se od Boga, ampak mu služite toliko bolj prizadevno, kolikor bolj ga drugi žalijo.
DE

Rodila se je v vasi Nanterre, dve uri iz Pariza, okoli leta 422. Pri petnajstih letih se je Genovefa preselila v Pariz k teti, pri kateri je živela tudi po prejemu tančice božje neveste. Živela je izredno strogo življenje in si nenehno prizadevala pomagati posameznikom in ljudem. Zaradi njene priprošnje je bil Pariz leta 451 obvarovan pred vdorom Hunov.
Genovefa je umrla leta 502 ali 512 in bila pokopana pod današnjim pariškim Panteonom. Sto let pozneje so njene posmrtne ostanke prenesli v cerkev St-Etienne-du-Mont in jih pokopali v dragoceno svetišče.
„Genovefa se je rodila okoli leta 422 in je bila stara sedem let, ko sta se sveti German iz Auxerra in sveti Lupus iz Troyesa, ki sta potovala v Britanijo, da bi se borila proti Pelagijevi hereziji, za eno noč utaborila v Nanterru. Škofa sta komaj prispela, ko ju je obkrožila velika množica ljudi, ki je želela njun blagoslov. Med pobožnimi ljudmi so bili tudi Genovefa in njeni starši. Toda sveti German jo je znal razločiti po višji razsvetljenosti, ki mu jo je nenadoma prinesel Božji Duh, in jo povabil, naj se zbližata s starši, ter njuni hčeri napovedal prihodnjo svetost. Dodal je, da bo uresničila svojo odločitev, da bo služila Bogu, in da bo s svojim zgledom veliko prispevala k posvečenju drugih. Ker mu je Genovefa nato povedala, da že dolgo goji željo, da bi živela v večnem devištvu in da ne bi nosila drugega imena kot nevesta Jezusa Kristusa, ji je dal svoj blagoslov, da bi jo od tega trenutka posvetil Bogu; nato jo je v spremstvu vseh ljudi, ki so se zbrali okoli njega, popeljal v cerkev in med petjem psalmov in molitvami držal svojo roko nad njeno glavo. Med jedjo jo je zadržal pri sebi in jo izpustil šele, ko je od njenega očeta dobil obljubo, da jo bo lahko zjutraj naslednjega dne pred odhodom spet videl.
Severus in Gerontija sta ob dogovorjeni uri s hčerko odšla k svetniku, ki je Genovefo vprašal, ali se še spominja obljube, ki jo je dala Bogu: „Da,“ je odgovorila, „še vedno se je spominjam in upam, da mu bom s pomočjo milosti zvesta.“ Svetnik, navdušen nad tako lepim odgovorom, jo je spodbudil, naj vztraja v teh čustvih. Nato ji je podaril bakreno medaljo z vgravirano podobo križa in ji svetoval, naj jo vedno nosi okrog vratu in se tako spominja, da se je posvetila Bogu. Povedal ji je tudi, naj se kot nevesta Jezusa Kristusa odpove bisernim ogrlicam, zapestnicam, zlatim in srebrnim draguljem ter vsemu posvetnemu nakitu.
Leta 451 je hunski kralj Atila s svojimi divjimi hordami vdrl v Francijo in korakal proti Parizu, kjer je vse pobijal, požigal in uničeval. Prebivalci, ki jih je strah in obup nad možnostjo upora odvrnil, so želeli z begom rešiti sebe in svoje dragocenosti. Genovefa je temu načrtu junaško nasprotovala in prerokovala: „Ne bežite, ker bo Atila opustošil prav tisto območje, kamor želite pobegniti. Ne bo prišel v Pariz, če se boste z molitvijo in postom izkazali za vredne Božjega varstva.“ Uspeh njenih prošenj in pozivov je bil, da so se ženske strinjale z njo in se ji pridružile v molitvi. Moški pa so bili besni in so jo označili za izdajalko, ki jih hoče izročiti hunski sekiri, ter ji grozili s smrtjo. Ravno ob pravem času je arhidiakon od svetega Germana v Pariz prinesel nekaj daril, ki jih je umirajoči škof namenil Genovefi, in za preganjano devico poskrbel s takšno vnemo, da se je strastno razburjenje ljudi umirilo.
Ko je Atila nepričakovano obrnil svoj pohod stran od Pariza, kamor so želeli pobegniti prebivalci, in se je Genovefina napoved uresničila, so jo prepoznali kot božjo služabnico in jo počastili kot rešiteljico z radostnimi zahvalami.“
Genovefa je upodobljena s svečo, nad njo pa lebdita angel in hudič. Svečo, ki jo je hudič upihnil, vedno znova prižiga angel. V drugi roki drži čaši podobno posodo in ključe Pariza. Kelih naj bi se napolnil kot odgovor na njeno molitev in gasil žejo graditeljev cerkve St Denis, dokler cerkev ni bila dokončana.
Genovefa je zavetnica mesta Pariz, delavcev z voskom, žensk, pastirjev in vinogradnikov. Zlasti jo kličejo kot zaščito pred sušo, vojno, nesrečo in epidemijami.
Genovefa je omenjena le v regionalnem koledarju francosko govorečega sveta. V strasbourški škofiji se 3. julij praznuje kot neobvezen dan spomina na svetnico, ki je bila zlasti v preteklosti zelo priljubljena tudi pri nas kot krstna zavetnica.
DE

Views: 245

sveti Danijel iz Padove – diakon in mučenec

V Padovi (na Beneškem), spomin svetega Danijela, diakona in mučenca. († 168)
Vir

Morda je bil diakon padovanske Cerkve in je bil mučen verjetno med Dioklecijanovim preganjanjem v začetku 4. stoletja. Vendar je njegov obstoj postal znan šele po najdbi njegovega telesa leta 1075. Po legendah, ki so se razširile v tistem času ali kmalu zatem in katerih bistveno jedro se zdi gotovo, se je mučenec prikazal slepcu iz Toskane in ga povabil, naj prosi za milost vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je bil njegov grob, ki je bil popolnoma prezrt. Čudežni ozdravitvi je sledilo prizadevno raziskovanje, ki je pripeljalo do odkritja marmorne skrinje. Mučenec je v njej ležal tako, kot je bil ubit: telo, ki je ležalo leže na leseni deski in bilo pokrito z marmorno ploščo, je bilo prebodeno s številnimi dolgimi žeblji. Na njej je bil napis: „Hic corpus Danielis martyris et levitae quiescit“ (Tukaj počiva telo levita in mučenca Danijela). Škof Ulderico, ki je bil navzoč pri tem prvem priznanju, je 3. januarja 1076 dal krsto prenesti v novo Marijino katedralo znotraj mestnega obzidja in, da bi pomiril nasprotovanje menihov svete Justine in lokalnih prebivalcev, dal postaviti oratorij, posvečen svetemu Danielu, na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev.
Leta 1592 so mučenčevo telo z glavnega oltarja stare katedrale prenesli v podbočje nove katedrale. Ko je bil ta leta 1953 urejen kot zimski oratorij, so Danijelovo skrinjo osvobodili marmorja in brona, ki sta jo skrivala: gre za isto skrinjo, v kateri je bil najden mučenec, starorimsko skrinjo iz carrarskega marmorja, s katere so verjetno ob odkritju odstranili starodavno pogansko okrasje in dodali skrivnostni napis.
Pristojni ljudje (Gloria, Gasparotto, Pagnin, Egger, Silvagni in drugi) so razvozlali napis legende z nekaterimi spremembami. V padovanski škofiji ga kot drugega zavetnika praznujejo 3. januarja, na dan prvega prenosa.
IT

Izročilo pravi, da je Daniel, verjetno diakon padovanske cerkve, pretrpel mučeništvo skupaj s sveto Justino med preganjanjem Dioklecijana in Maksimijana (304).
Njegovo truplo, ki so ga našli v majhnem atriju bazilike svete Justine v Padovi (1075), so 3. januarja 1076 prenesli v katedralo Santa Maria, današnjo stolnico. Nato so ga položili (1295) na območje današnje kapele svetega Jožefa.
Od leta 1592 počiva v kripti katedrale, ki je bila pred kratkim zgrajena – skupaj z apsido – po Michelangelovem načrtu, v rimski urni z napisom iz 11. stoletja.
V bližini kraja Prato della Valle mu je posvečena starodavna cerkev.
IT

Pravijo, da je bil diakon judovskega rodu; pomagal je svetemu Prosdocimu, prvemu škofu v Padovi, pri njegovem apostolatu v severni Italiji in bil v tem mestu mučeniško umorjen.
Po legendi se je mučenec prikazal slepemu iz Viterba in ga povabil, naj prosi za milost vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je bil neodkriti grob svetega Danijela. Čudežni ozdravitvi so sledile skrbne raziskave, ki so se končale z odkritjem marmorne skrinje. V njej je mučenec ležal natanko tako, kot ko se je povzpel v nebesa: njegovo telo, ki je ležalo vodoravno na leseni deski in ga je prekrivala marmorna plošča, je bilo prebodeno z dolgimi žeblji. Na njej je bil napis: „Tu počiva telo Daniela, mučenca in diakona“.
Škof Ulderico, ki je bil navzoč pri prvem prepoznavanju, je 3. januarja 1076 dal skrinjo prenesti v novo katedralo Santa Maria znotraj mestnega obzidja; da bi pomiril nasprotovanje menihov iz Santa Giustina, kjer so našli truplo, in lokalnih prebivalcev, je dal na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev, zgraditi oratorij, posvečen svetemu Danielu.
Svetnikove posmrtne ostanke so leta 1592 z glavnega oltarja stare katedrale ponovno prenesli v klet nove katedrale. Ko so prostor leta 1953 preuredili v zimski oratorij, so Danielovo skrinjo osvobodili marmorja in brona, ki sta zakrivala prvotno odkritje: starorimsko skrinjo iz carrarskega marmorja. Morda so v času odkritja odstranili staro pogansko okrasje in dodali skrivnostni napis. Strokovnjaki so razvozlali napis legende z več različicami. V padovanski škofiji ga praznujejo kot drugega zavetnika 3. januarja, na obletnico njegovega prvega prenosa.
IT

Po izročilu je bil Daniel diakon Prosdocima, prvega škofa v Padovi, katerega cerkev je stala na mestu današnje cerkve Santa Giustina. Daniela so zaradi njegovega krščanstva ubili tako, da so ga z železnimi žeblji prebodli med kamen in leseno mizo.
Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1064 preneseni v katedralo v Padovi. Okoli leta 1077 so gospodje Montagnona v bližini Abano Term ustanovili benediktinski samostan, posvečen Danielu Padovanskemu.
DE

Sveti Daniel (italijansko: Daniele, Danilo) je živel v 10. stoletju v Italiji. Po izročilu naj bi bil sprva Jud, a ga je v krščanstvo spreobrnil sveti Prosdocimus (it: Prosdocimo) (umrl okoli leta 100), prvi škof v Padovi. Škofu je nato pomagal pri njegovem apostolatu v severovzhodni Italiji. Bil je posvečen v diakona in pomagal škofu pri oznanjevanju evangelija. Po izročilu je bil mučen leta 168 pod cesarjem Markom Avrelijem (161-80), pribit na mizo. Vendar je bolj verjetno, da je umrl v začetku leta 300 med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom (284-305).
Izročilo o Danijelu je bilo pozabljeno, njegove posmrtne ostanke pa so odkrili mnogo stoletij pozneje. Po legendi, katere bistvo se zdi gotovo, se je mučenec prikazal slepemu človeku v Toskani in ga povabil, naj prejme milost povrnitve vida v oratoriju svetega Prosdocima v Padovi, kjer je ležal njegov grob, popolnoma prezrt. Čudežni ozdravitvi je sledilo vztrajno iskanje, ki je pripeljalo do odkritja marmornatega sarkofaga. V njem je ležal mučenec, kot je bil, ko so ga ubili. Telo, ki je ležalo na leseni deski in bilo prekrito z marmorno ploščo, je bilo prebodeno s številnimi dolgimi žeblji. Na njem je bil napis: Napis: Hic corpus Danielis martyris et levitae quiescit („To je telo Daniela, mučenca in diakona“).
Škof Ulderico je bil navzoč pri prvi identifikaciji, 3. januarja 1076 pa je dal sarkofag prenesti v novo katedralo Santa Maria znotraj mestnega obzidja. Da bi pomiril nasprotovanje menihov iz Santa Giustina in lokalnega prebivalstva, je na mestu, kjer zdaj stoji istoimenska župnijska cerkev, zgradil kapelo, posvečeno svetemu Danielu. Mučenčevi posmrtni ostanki so do leta 1592 ležali na glavnem oltarju v stari katedrali, nato pa so jih prenesli v kripto v novi katedrali.
Leta 1953 so sarkofag postavili v drugo kapelo, prvotni Danielov sarkofag pa so osvobodili marmorja in brona, ki sta ga skrivala. To je bil isti sarkofag, v katerem je bil najden mučenec, starorimski sarkofag iz carrarskega marmorja, s katerega so verjetno ob odkritju odstranili staro pogansko okrasje in dodali skrivnosten napis. Strokovnjaki (Gloria, Gasparotto, Pagnin, Egger, Silvagni in drugi) so z nekaj spremembami razvozlali napis iz legend. Danijel se v padovski škofiji kot sekundarni zavetnik praznuje 3. januarja, na dan prvega prenosa. Ta dan se je pojavil tudi v splošnem Martyrologium Romanum, medtem ko je bil dan v izdaji za kanonike, vezane na pravila, 17. februar.
Daniel je v umetnosti upodobljen kot diakon, oblečen v dalmatiko, ki drži brisačo in umivalnik. Pogosto je upodobljen tudi z maketo cerkve ali mesta in zastavo. Na njega se sklicujejo žene, katerih možje so v vojni. Na njega se sklicujejo tudi v primerih zaprtja in izgube predmetov. Velja za zavetnika Trevisa in je tudi eden od štirih zavetnikov Padove, skupaj s svetim Antonom Padovanskim, svetim Prosdocimom in sveto Justino Padovansko.
NOR

Sveti Daniel iz Padove, znan tudi kot sveti Daniel, je bil judovski spreobrnjenec in predan učenec svetega Prosdocima iz Padove. Služil je kot diakon in spremljal svetega Prosdocima na njegovih misijonskih potovanjih ter mu pomagal pri širjenju krščanskih naukov. V času vladavine Marka Avrelija, ko je bila krščanska vera hudo preganjana, je sveti Daniel kljub grozeči nevarnosti neustrašno nadaljeval svoje misijonarsko delo. Njegova neomajna vera in predanost evangeliju sta ga na koncu pripeljali do mučeništva. V verski ikonografiji je sveti Daniel običajno upodobljen kot diakon z brisačo in umivalnikom, kar simbolizira njegovo ponižno služenje škofu. Poleg tega je pogosto upodobljen s palmo mučeništva, ki priča o njegovem žrtvovanju za krščansko vero. Sveti Danijel se je rodil neznano kdaj in tragično končal leta 168 v Padovi v Italiji. Usmrtili so ga tako, da so ga pribili na mizo, zaradi česar je umrl zaradi šoka in izgube krvi. Njegovo telo je počivalo v Padovi, kjer je do ponovnega odkritja okoli leta 1000 ostalo nepoškodovano. Ker so se zavedali pomena njegovih relikvij, so jih 3. januarja 1064 slovesno shranili. Čeprav je bil sveti Danijel kanoniziran pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, sta njegova svetost in izjemno mučeništvo utrdila njegovo mesto med spoštovanimi svetniki Katoliške cerkve. Častijo ga kot zavetnika za različne namene, med drugim za vračanje izgubljenih predmetov, zapornike, ki iščejo tolažbo in tolažbo, ter ženske, katerih možje služijo v vojski. Poleg tega ima posebno mesto kot zavetnik Padove v Italiji – njegovega rojstnega mesta in kraja njegovega mučeništva. Življenje svetega Danijela Padovanskega je navdih za mnoge vernike, saj ponazarja vrline poguma, predanosti in neomajne vere pred preganjanjem. Njegov spomin in priprošnja še naprej vodita in varujeta tiste, ki se nanj obrnejo v stiski.
EN

Views: 67

Presveto ime Jezusovo – praznik

Ime Jezusovo Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza »Jehošua«, okrajšano »Ješua«, kar pomeni: Jahve je rešitelj. Bog sam je določil to ime, ko je angel rekel sv. Jožefu v spanju: »…daj mu ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21). Čaščenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, še posebej ga je pospeševal sv. Bernardin Sienski. Jezusa in njegovo sveto ime častimo tudi z litanijami Imena Jezusovega.

Vir

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo. Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikokrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

(Misli sv. Bernarda (12) Ime Jezus )
Vir

O slavno, milo, ljubeče in krepostno ime!
Po tebi so odpuščene krivde,
po tebi so poraženi sovražniki,
po tebi so bolni rešeni,
po tebi so trpeči
okrepljeni in se veselijo!
Ti si ponos vernih,
učitelj oznanjevalcev,
moč delavcev,
opora slabotnih!
Želje se razvnamejo
zaradi tvoje ognjene toplote in žara,
vzradostijo duše molivcev
in po tebi so zmagovite duše
poveličane v nebesih:
s katerimi, ljubi Jezus,
po tvojem svetem Imenu
daj, da tudi mi moremo kraljevati. (SV. BERNARDIN SIENSKI)
Vir

PRAZNIK JEZUSOVEGA IMENA

Nedelja med 1. in 5. januarjem (ali 2. januarja)
Pri starih narodih, zlasti pri Semitih, in zato tudi v sv. Pismu ime ni le spoznavno znamenje, po katerem eno bitje razlikujemo od drugega. Z imenom stopa pred nas samo notranje bistvo in vloga stvari ter poslanstvo osebe. Kdor da ime, ima oblast in moč nad imenovanim. Tako je Adam po božjem naročilu dal ime vsem živim bitjem, nad katerimi naj bi gospodoval; Jezus je dal posebno ime apostolu Petru, ki naj bi bil v Kristusovi moči trajni temelj Cerkve. Razodeti ime je isto, kakor razodeti bitje, ki mu to ime gre. Zato so Izraelci pripisovali tolikšen pomen dogodku, v katerem se je Bog na gori Sinaju v gorečem grmu prikazal Mojzesu in mu razkril svoje ime »JAHVE« (2 Mojz 3). To ime izraža predvsem misel, da je Bog neizrekljiv in hkrati nekdo, na katerega se je mogoče brezpogojno zanesti. Judom je to ime veljalo za nekaj tako svetega, da ga sploh niso izgovarjali. Namesto tega so za Boga uporabljali ime »Adonai« (= Gospod), tudi tedaj, če je bilo v sv. Pismu zapisano «Jahve«. Razodetje božjega imena je Judom veljalo za temelj zaveze, ki jo je Bog sklenil z njimi kot izvoljenim ljudstvom. Podobno je bilo tudi pri sklenitvi nove zaveze: temelj zanjo je bil dan tedaj, ko je Kristus na gori blagrov (Mt 5, 48) razodel ime Boga kot Očeta – v tem imenu bo Oče varoval Jezusove učence, kakor je Jezus obvaroval apostole (Jan 17, 11. 12). Božje ime je v sv. Pismu izraz skrivnostne, a resnične božje navzočnosti pri verujočih. Salomon ob posvečenju templja moli, da bi tam prebivalo božje ime, to se pravi Bog sam s svojo močjo, zvestobo in usmiljenjem (1 Kralj 8, 16. 29). Razumljivo je torej, da so prvi kristjani Odrešenikovo božanstvo hoteli izraziti tudi s tem, da so ga imenovali Besedo; to je ime, s katerim Oče izreka sam sebe (razen Jan 1 prim. zlasti Klementa Rim. list Korinčanom 59, 3).
Ker sv. Pismo imenu pripisuje vse več kakor danes mi, je razumljivo, zakaj pravi, da so imena izvoljenih »zapisana v nebesih« (Lk 10, 20) in da se nahajajo v knjigi življenja (Flp 4, 5; Raz 3, 5). Ko bodo prišli v slavo, bodo prejeli novo in neizrekljivo ime (Raz 2, 17), to se pravi, v vsem svojem bitju bodo deležni Očetovega in Sinovega veličastva (Raz 3, 12; 14, 1). Bog jih bo imenoval svoje otroke (Mt 5, 9), kar tudi v resnici so (1 Jan 3, 1), čeprav se bo to šele v nebesih razodelo v vsem sijaju (Rimlj 8, 18-25).
V takem pojmovanju imena je tudi razlog, zakaj menih pri redovniških zaobljubah dobi novo ime. Na Vzhodu navadno izberejo takšno meniško ime, ki se začenja z začetnico tistega imena, ki je bilo dano pri krstu. S tem izražajo prepričanje, da so redovniške zaobljube in življenje po zaobljubah le polnejši razcvet milosti sv. krsta. – Pravzaprav pa bi se moral vsak kristjan prizadevati, da bi v svojem življenju čim bolj uresničil vsebino svojega imena, ki ga dobi po svetniku zato, da bi ga posnemal in bil pri tem deležen tudi njegove priprošnje; ravno s tem bo mogel v tem večji meri izpolniti tisto, kar je zanj kot »kristjana«, to je Kristusovega učenca, osnovnega pomena: hoditi za Kristusom, upodobiti se po njem do take mere, da bo tudi on mogel reči: »živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20): uresničil bo svoje nadvse častno ime »kristjan«.
Iz svetopisemskega pojmovanja imena moremo sklepati, kako globoka vsebina se skriva v imenu Jezus. Določil ga je Bog sam. V Matejevem evangeliju beremo, kako je angel govoril Jožefu: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1, 21-25). Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza Jehošua, okrajšano Ješua, kar pomeni: Jahve je rešitelj, Jahve odrešuje. »Jezus« je torej isto kakor rešitelj od greha ali Odrešenik in Zveličar. Ime Jezus izraža Jezusovo nalogo in poslanstvo.
Nalogo rešitelja začne Jezus izpolnjevati takoj, ko nastopi v javnosti. Ker je mnogokrat tudi časno zlo, zlasti bolezen, v neki, mnogokrat zelo tesni zvezi z grehom (čeprav včasih ne z grehom tistega človeka, katerega zadene nezgoda), zato se Jezus izkazuje za odrešenika že s pogostnim ozdravljanjem bolnikov. Vedno in povsod izkazuje to, kar pove njegovo ime, posebno pa s tem, da človeka osvobaja greha in daje večno zveličanje tistim, ki verujejo vanj (Apd 4, 7, 7-12; 5, 31; 13, 23).
V Jezusovem imenu, tj. v Jezusu samem, so vsebovana vsa odrešitvena dejstva (1 Kor 6, 11; Apd 10, 43; 1 Jan 2, 12). »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano, da bi se mogli zveličati« (Apd 4, 12). Biti krščen »v ime Jezusovo« (ne: »v imenu«: Apd 8, 16; 19, 5 itd.), se pravi biti nekako potopljen (baptizare – krstiti = potopiti!) v Kristusa samega, v njegovo odrešujočo moč, v njegovo »velikonočno skrivnost« smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3 sl), v kateri je bilo povzeto vse odrešilno delo; to pomeni, biti kakor mladika vcepljen v trto, ki je poveličana Kristusova človeška narava (Jan 15, 1 sl.; 1 Kor 12, 13), naš nenehno delujoči in neminljivi srednik k Očetu. (Jan 14, 6).
Verovati v Kristusovo ime je isto, kakor verovati v Jezusa samega in s tem v moč odrešenja (prim. Jan 2, 23; 1 Jan 5, 10). Moliti v Jezusovem imenu pomeni sklicevati se na Jezusa samega in na vse njegovo odrešilno delo; še več: opirati se ne samo na Kristusovo preteklo zadostilno zasluženje, ampak na Kristusa samega, ki prav sedaj, ko mi molimo, v svoji na križu žrtvovani in nato poveličani človeški naravi »živi in kraljuje« na Očetovi desnici. Ako torej z vero kličemo Jezusovo ime, moremo neomajno zaupati v božjo pomoč in v uslišanje. – Tu je razlog tudi, zakaj hezihastično izročilo vzhodnih menihov (ki si prizadevajo za nenehno zatopljenost v božjo slavo v Kristusu) neprenehnemu klicanju Jezusovega imena pripisuje tako veliko važnost: v tem klicanju naj bi bila končno povzeta sploh vsa molitev. Verni in neverni se po gledanju sv. Pisma razlikujejo po stališču, kakršno zavzemajo do tega imena (1 Kor 12, 3): neverni ga sramote (Rimlj 2, 24; 1 Tim 6, 1; Jak 2, 7; Raz 13, 6; 16, 9), verni pa ga oznanjajo, poveličujejo in vse delajo »v imenu Gospoda Jezusa« (Kol 3, 17), verujejo vanj in z veseljem zanj trpe (Apd 5, 41; 9, 16; 2, 3. 13).
Poznejši rodovi kristjanov, ki niso več mogli neposredno dojeti, kaj pomeni beseda »Jezus«, so to ime prevedli. Tako so Latinci Jezusa imenovali Salvator, kar v slovenščini pomeni Odrešenik ali Zveličar. Vendar beseda Odrešenik samo tedaj res dobro izraža pomen imena Jezus, če pod izrazom odrešenje ne mislimo samo na rešitev iz zla, marveč hkrati tudi na obdaritev z vsemi dobrinami, ki do vse polnosti utešijo sleherno človekovo hrepenenje po neomejeni in neminljivi sreči.
Kdor kliče Jezusovo ime, misli na tistega, ki nas je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem odrešil od greha in v zadnjih posledicah tudi zla telesne smrti in sploh vsega zla; misli pa tudi na to, da je isti Jezus na začetni način že zdaj »moje veselje in moja radost« in da on »razveseljuje mojo mladost« (Ps 43, 4), kakor govorimo ob začetku evharistične daritve. – V njem je naša najvišja sreča zato, ker nas vodi k najtesnejši zedinjenosti z Očetom. Jezusa vidimo »povišanega« kot Gospoda, ki nas edini vodi k popolni sreči; vendar pa hkrati vedno vidimo tudi rane na njegovih rokah in v njegovem Srcu in mislimo na to, za kakšno »ceno smo kupljeni« (1 Kor 7, 23). Češčenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, posebej za časa sv. Bernarda (u. 1153), Bernardina Sienskega (u. 1444) in njegovega redovnega sobrata Janeza Kapestrana (u. 1456), ki je bojevnike zoper Turke v zmagoviti bitki pri Beogradu z imenom »Jezus« spodbujal k vztrajnosti do konca. Radi so se pri utemeljevanju češčenja Jezusovega imena sklicevali zlasti na sv. Pavla (Flp 2, 9. 11).
Papež Inocenc VI. je na prošnjo Karla VI. l. 1721 dovolil praznik imena Jezusovega za vso latinsko Cerkev. V nekem pogledu pa se praznik Jezusovega imena obhaja že na dan »obrezovanja Gospodovega«. Krasni so liturgični spevi za ta praznik. Spesnjeni so bili v 13. stol., pripisujejo jih pa sv. Bernardu – in resnično se v svojih mislih tesno naslanjajo na Bernardove pridige. Spev pri jutranjicah se (v prevodu dr. Fr. Lukmana) glasi:

O Jezus, čudoviti kralj
in zmagovavec vzvišeni,
sladkost, ki je izreči ni,
ves vreden naših vseh želja.
Kadar obiščeš nam srce,
zasije nam resnice žar,
zastudi puhlost se sveta
ljubezen v dušah zagori.
Sladkost, o Jezus, naših src,
studenec živi, luč duhov,
presegaš sleherno radost
in hrepenenje sleherno…

 

BESEDA SV. BERNARDA K PRAZNIKU JEZUSOVEGA IMENA

Iz prazniškega mašnega obreda:

Prošnja po obhajilu
Vsemogočni večni Bog, ki si nas ustvaril in odrešil, ozri se milostno na naše prošnje in sprejmi s potolaženim in milostnim obličjem zveličavno daritev, ki smo jo darovali tvojemu veličastvu v čast imenu tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, da se bomo s tvojo milostjo pod častitljivim imenom Jezusovim, ki je poroštvo večnega življenja, radovali, da so naša imena zapisana v nebesih. Po istem Gospodu…
Vir = Leto svetnikov

Presveto Jezusovo ime, kateremu se pripogne vsako koleno, v nebesih, na zemlji in pod zemljo, v slavo božjega veličastva.
Vir

Views: 275

sveti Florencij II. iz Vienne – škof in mučenec

V Vienni (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), sveti Floréncij, ki je bil navzoč na cerkvenem zboru v Valenci leta 374. († po letu 374 v izgnanstvu)
Vir

O tem viennskem škofu imamo le zapis na koncilu v Valencii leta 374 in njegovo ime v Hieronimovem martirologiju 3. januarja. Vendar je Adonijeva kronika, ki je, kot vemo, želela vzpostaviti kronologijo viennskih škofov in, ki je poleg tega neverodostojna, Fiorenza uvrstila pod cesarstvo „Gordijana, Filipa, Decija, Galla in Voluzijana“, kot je razloženo v Leodegarjevi škofovski knjigi, in mu pripisala mučeniško smrt v izgnanstvu. To izročilo je bilo 3. januarja sprejeto v rimskem martirologiju.
IT

Po izročilu je bil Florencij deveti viennski škof. V skladu s tem je moral oditi v izgnanstvo pod cesarjem Gallienom in tam umrl, zato ga častijo kot mučenca.
Po seznamu škofov je bil Florencij enajsti viennski škof in je to funkcijo opravljal okoli leta 374, ko se je udeležil sinode v Valence – katedrala je bila takrat nekdanja cerkev St-Étienne, ki je stala na trgu južno od današnje katedrale in so jo leta 1858 porušili.
DE

Sveti Florencij iz Vienne, znan tudi kot Florens ali Florentin, je bil škof iz četrtega stoletja v mestu Vienne v Franciji. Rodil se je v času, ko je bilo krščanstvo še vedno rastoča vera, in postal vplivna osebnost v času velikih verskih in političnih sprememb v rimskem cesarstvu. Florencijevo zgodnje življenje in ozadje sta zavita v skrivnost, saj so zgodovinski zapisi o njegovem odraščanju redki. Vendar je očitno, da je bil globoko predan svoji veri, zaradi česar je sčasoma postal škof. Ta pot do posvečenja je vključevala obsežen teološki študij ter priznanje njegovih duhovnih lastnosti s strani duhovnikov in širše krščanske skupnosti. Sveti Florencij je znan predvsem po svojem pomembnem sodelovanju na koncilu v Valenci leta 374. Na tem koncilu, ki je potekal v Valenci v južni Franciji, so obravnavali teološke spore in potrdili nicejsko veroizpoved ter s tem podprli pravoverna krščanska prepričanja in načela. Florencijeva navzočnost na tem koncilu poudarja njegov pomen in spoštovanje, ki ga je imel v Cerkvi. Florencij je med svojo škofovsko službo izkazoval izjemne vodstvene lastnosti, pri čemer je poudarjal sočutje, ponižnost in globoko predanost pastoralni skrbi za svojo čredo. Znan je bil kot pastir, ki si je neutrudno prizadeval za duhovno blaginjo svoje skupnosti. Pod njegovim vodstvom je viennska škofija doživela obdobje rasti in stabilnosti. Sveti Florencij Viennski je mirno umrl leta 377 v svojem rojstnem mestu Vienne v Franciji. Njegova smrt je bila posledica naravnih vzrokov, kar kaže na dolgo in izpolnjujoče življenje, posvečeno služenju Bogu in ljudem. Zaradi njegovega zglednega življenja in velikega vpliva na Cerkev je bil počaščen s svetništvom. Čeprav predstavništvo in zavetništvo svetega Florencija Viennskega ostajata nedoločena, je zaradi svoje izjemne poti in prispevka k zgodnjekrščanski Cerkvi spoštovan med katoliškimi verniki. Čeprav mnoge podrobnosti iz njegovega življenja ostajajo neznane, sta njegova predanost veri in vloga pri ohranjanju pravovernih krščanskih prepričanj v nemirnih časih zagotovili, da bo spomin nanj ostal navdih za vernike. Praznik svetega Florencija Viennskega praznujemo 3. januarja, ko lahko razmišljamo o njegovem življenju in ga prosimo za priprošnjo za osebno duhovno rast in vodstvo.
EN

Sveti Florencij II. (fr: Florent) je bil šestnajsti škof mesta Vienne v departmaju Dauphiné v jugovzhodni Franciji ob koncu tretjega stoletja. Udeležil naj bi se koncila v Valenci leta 374.
Tako kot vseh prvih 45 škofov v Vienne do vključno svetega Vilikarija (umrl leta 765) velja za svetnika. V Martyrologium Hieronymianum je njegov spominski dan 3. januar, omenjen pa je tudi 5. maj.
NOR

Views: 24

sveti Teopémpt (Teopomp) iz Nikomedije – škof in mučenec

Pri Nikomedíji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), je sveti Teopémpt  pretrpel mučeništvo v preganjanju cesarja Dioklecijana. († ok. 285)
Vir

Kot čarovnik naj bi Teona med Dioklecijanovimi preganjanji po cesarjevem ukazu z zastrupljeno hrano usmrtil škofa Teopompa. Teopompu strup ni mogel škodovati, zato se je Teona krstil in dobil krstno ime Synesius. Po številnih mučenjih je bil Teopomp obglavljen, Sinezij pa živ pokopan.
DE

Življenje teh dveh svetnikov je zapisano v vzhodnih sinaksarih in je legendarno. Vzhodni vir pravi, da je bil Teopompus škof Nikomedije, glavnega mesta Bitinije ob Marmarskem in Črnem morju (danes Izmit v Turčiji), starodavnega kraljestva, ki pa je bilo v času cesarja Dioklecijana (243-313), v katerem se je zgodba o Teopompu in Sineziju odvijala, rimska provinca.
Zaradi svoje službe je bil Teopomp med preganjanjem, ki ga je sprožil Dioklecijan, leta 304 aretiran in priveden pred sodišče, kjer je bil podvržen številnim mučenjem, kot so ogenj, zastrupitev in oslepitev, vendar je po hagiografiji več mučencev ostal popolnoma nepoškodovan.
Sodnik je nato želel dokazati, da lahko te čudeže izvajajo tudi nekristjani, zato je poklical slavnega čarovnika Teona, ki je slovel po svojih čudežnih delih. Toda v izzivu je bil Teona poražen, ta pa se je nato razglasil za poraženca in prosil, naj mu dovoli, da se pridruži krščanstvu.
Škof Teopomp ga je takoj krstil in mu dal ime Sinezij. Vendar je bila njuna usoda zapečatena, oba sta bila obsojena na smrt, Teopompus je bil mučeniško obglavljen, Sinezij (Teona) pa je bil namesto tega živ pokopan.
Kult obeh mučencev se je močno razširil na Vzhodu, pa tudi na Zahodu; tudi najnovejša izdaja „Rimskega martirologija“ ju slavi 3. januarja.
Dodati je treba, da se stara opatija Nonantola (Modena) ponaša s hrambo njunih relikvij, ki jih je leta 911 iz samostana svete Marije v Trevisu prenesel opat Peter, da bi jih rešil pred oskrunitvijo s strani madžarskih napadalcev.
Kako so se z vzhoda znašle v Trevisu, ni znano. Kar zadeva kult v nemškem mestu Radolfzell, je mogoče domnevati, da so nekatere relikvije rekvirirali germanski zavojevalci in jih v naslednjih stoletjih prenesli tja ali pa so jih prejeli v dar, kot je bilo v navadi v srednjem veku, med cerkvami, za katere bi danes rekli, da so pobratene.
IT

Med preganjanjem pod Dioklecijanom je cesar Teonasu kot čarovniku ukazal, naj z zastrupljeno hrano ubije škofa Teopompa. Vendar strup ni mogel škodovati Teopompu, zato je bil Teonas krščen in dobil krstno ime Sinezij. Po številnih neuspešnih mučenjih so Teopomba obglavili, Sinesija pa živega zakopali.
Po pričevanju iz okoli leta 930 je Radulf iz Verone prejel relikvije Sinezija in Teopompa, od katerih jih je nekaj pokopal v svojem samostanu v Radolfzellu ob Bodenskem jezeru; glavi obeh so častili tudi v Trevisu, leta 911 pa sta bili preneseni v benediktinsko opatijo v Nonàntoli. V Radolfzellu ju častijo skupaj z Zenonom, katerega relikvijo glave ima tudi Radolfzell, kot „patrona“; to praznujejo tretjo nedeljo v juliju od leta 1725 oziroma 1806.
Zavetnik mesta Radolfzell
DE

Sveta mučenca Teopempt in Teonas sta trpela v Nikomediji leta 303. Sveti Teopempt je bil škof v Nikomediji v času Dioklecijana. Govoril je proti malikovanju in branil vero v Kristusa. Zaradi tega je postal ena prvih žrtev Dioklecijanovega preganjanja.
Svetnik ni hotel ubogati cesarjevega ukaza, naj časti Apolonovega malika. Svetega Teopempta so vrgli v razžarjeno peč, vendar je po Božji moči ostal živ. Cesar je ponoči prišel k peči z oddelkom vojakov in tam videl svetnika živega, ki je molil k Bogu. Dioklecijan je čudež pripisal čarovniji in je mislil izčrpati svetega Teopempta tako, da mu je dvaindvajset dni odvzel hrano in pijačo, vendar je bil mučenec po Božji volji ohranjen.
Cesar je pripeljal slavnega čarovnika Teonasa, da bi premagal domnevno magično moč škofa Teopemptusa. Teonas je za svetega Teopempta pripravil strup, ga dal v majhno pecivo in mu ga ponudil. Strup svetemu Teopemptusu ni naredil nobene škode. Nato je Teonas na mučencu poskusil še močnejši strup. Ko je videl, da je sveti Teopempt ostal nepoškodovan, je začel verovati v Kristusa. Vrgli so ga v ječo skupaj s svetim škofom, ki ga je učil in krstil ter mu dal ime Synesios (kar pomeni „poln razumevanja“).
Ob zori je Dioklecijan poklical svetega Teopempta in ga znova skušal obrniti k poganski brezbožnosti. Ko je videl, da škof ostaja trden v svoji veri, ga je podvrgel številnim hudim mučenjem, nakar so svetnika obglavili. Sveti mučenec Teonas ni hotel žrtvovati malikom, zato so ga živega zakopali v globok jarek. To se je zgodilo v Nikomediji leta 303.
EN

Views: 23

sveti Gregorij iz Nazianza – škof in cerkveni učitelj

Njegovi spisi…
Sveti Gregorij Nazianški, imenovan tudi Theologos,je bil teolog, cerkveni oče in cerkveni učitelj.
Rojen okoli leta 329, Kapadokija, Mala Azija, umrl 390, Nazianz.
Gregor Nazianški ali Gregorij Teolog, kakor ga zaradi tesne povezanosti njegove teologije in duhovnosti tudi imenujemo, z Bazilijem Velikim in Gregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«.

Življenje
Iz družinske oporoke je razvidno, da je bila Gregorjeva družina premožna. Imeli so obilo premoženja in služinčadi. Gregorijev oče Gregor Starejši (280 – 374) je leta 329 postal škof v kapadoškem mestu Nazianzu. Skupaj z ženo sveto Nono, ki je svojega sina že pred njegovim rojstvom posvetila Bogu, sta Gregorju nudila dobro krščansko vzgojo.
Mlad je odšel v retorično šolo v kapadoški Cezareji in njegova velika želja po vedenju ga je privedla v krščansko šolo v palestinski Cezareji in pozneje v Aleksandrijo, kjer je nadaljeval z višjimi študiji. Leta 355 je odplul v Atene. Med plovbo je prišlo do hude nevihte, Gregor pa še ni bil krščen (krst otrok še ni bil v navadi). V dveh avtobiografskih pesmih je opisal vso stisko, ki jo je takrat doživljal. V eni od njih izpove, da ga je bilo manj strah naravne smrti, kot pa smrti brez krsta. V Atenah, kjer je nato hitro zaprosil za krst, se je spoprijateljil z Bazilijem Velikim, bratom svetega Gregorija iz Nise. Stroka danes glede prijateljstva z Bazilijem ni soglasna, saj je Gregor želel živeti samotarsko življenje, dogodki pa so ju prisilili v pastoralno dejavnost.
Oče in meščani Nazianza so na Gregorja pritiskali, naj se da posvetiti v duhovnika. Naposled se je le vdal in bil leta 362, po vrnitvi domov, posvečen. Po posvečenju je zbežal v Pont, a se je nedolgo zatem vrnil in napisal razpravo »Zagovor bega«, v kateri je čudovito opisal duhovništvo v patristični dobi.
Cesar Valens, ki je bil arijanske veroizpovedi, je leta 372 skušal Kapadokijo razdeliti na manjše enote, da bi tja postavil arijanske škofe. Bazilij je za ta njegova prizadevanja izvedel in ga prehitel. Svoje prijatelje in brate je postavil za škofe tja, kjer naj bi Valens postavil svoje. Gregor bi naj postal škof v Sazimi. S tem ni soglašal, saj je tam že bil arijanski škof, sam pa ni hotel siliti v težave. Vseeno je bil posvečen v škofa, službo pomožnega škofa pa je opravljal doma. Po očetovi smrti (374) se je umaknil v samoto, vendar ne za dolgo. Leta 379, po Bazilijevi smrti, je cesar Teodozij, ki je bil nicejske veroizpovedi, postavil Gregorja za carigrajskega nadškofa. Tri leta škofovanja v Carigradu (379 – 381) predstavljajo višek Gregorjevega delovanja. V tem času se je goreče boril proti mnogim herezijam in s pridigarsko dejavnostjo postopno pripeljal krščansko skupnost do enotnosti. Leta 381 se je v Carigradu začel koncil, ki ga je po smrti antiohijskega škofa Melecija vodil Gregor. Dal je predlog za Melecijevega naslednika in tako povzročil spore in nezadovoljstvo, zato se je odpovedal svojemu mestu in se vrnil v Nazianz. Poskrbel je, da je leta 384 Evlalij postal nazianški škof, sam pa se je do smrti (390) umaknil v samoto, pisal pesmi in meditiral.
Po njem se imenuje tudi manjše mesto St. Nazianz v Wisconsinu v ZDA.

Dela in misel
Gregorjeva pisna zapuščina obsega 45 govorov, 250 pisem in 400 pesmi. V petih teoloških govorih (27 – 31), zaradi katerih ga upravičeno imenujemo Gregor »Teolog«, deli človeka na tri dele: nous (um), psyche (oživljajoči princip) in soma (telo).
Nekateri patrologi zagovarjajo tezo, da Gregor meša pojma soma in sarx (telo in meso), vendar so natančnejša branja njegovih besedil pokazala, da temu ni tako. Boj v človeku se bije med pneumo in sarxom. Somo in psyche, ki se morata od strasti sarxa ločiti, priteguje k nousu. Gregor pozitivno ovrednoti telo. To je razvidno iz njegovega razlaganja Kristusovega telesa, ki je evharistično in zakramentalno (Cerkev). Telo Cerkve je oživljeno z umsko hrano.

Antropologija
Poznavanje Gregorijeve antropologije je ključnega pomena za razumevanje njegove teologije in duhovnosti.
Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kristus, ki je popolna podoba Očeta, razodene polnost te podobe, ki smo je po Svetem Duhu tudi mi deležni. Človeško bitje pristopa k pobožanstvenju (divinizaciji). Pri tem gre za eno samo iluminacijo (razsvetljenje), ki se razlomi na tri dele. Prvi del iluminacije je sveti krst, ki skupaj s tretjim delom, ki pomeni vstop v večno svetlobo, uokvirja pot (drugi del iluminacije), ki omogoča, da se krstno razsvetljenje razvije proti večni luči. Pot poteka preko gore spremenjenja, kjer se Kristus spremeni v somi (pozitivno vrednotenje telesa), in preko gore Gospodovega trpljenja, Kalvarije. Pot vodi od preobličenja (spremenjenje) do Kalvarije, kjer obraz razobličenega kaže usmiljenje Svete Trojice. Gregor je med grškimi teologi prvi, ki je uporabil terminologijo o Trojici.
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregor prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Nasproti Ariju in Sabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Izrednega pomena zanj predstavlja dogma o Marijinem božjem materinstvu. Marijin naziv »Theotokos« Gregor postavlja nasproti krivoverstvoma adopcionizmu in apolonarizmu.
Vir

Gregorij izhaja iz družine svetnikov: očeta sv. Gregorija Starejšega in mame sv. None. Tudi njegov najboljši prijatelj Bazilij Veliki, s katerim sta se skupaj šolala v Atenah (in s katerim goduje na isti dan, 2. januarja), je bil svetnik. Že od mladosti se je rad zatekal v samoto in je skupaj z Bazilijem v Pontu nekaj časa živel kot puščavnik. Nato so ga poklicali, da pride v mesto kot duhovnik pomagat svojemu očetu škofu pri vodenju škofije. Gregorij je sprva zavračal svoje posvečenje, toda pozneje je polno sprejel duhovniški poklic in spisal Apologijo, premišljevanje o naravi in dolžnostih duhovništva.
Prostovoljno je vstopil v nemiren svet carigrajskega velemesta, da bi ustavil vpliv arijanske zmote ter s svojimi veličastnimi pridigami od nje odvrnil um in srce številnih ljudi. Postavljen je bil za škofa in imel ključno vlogo na carigrajskem koncilu, kjer so ohranili resnico o božanstvu Svetega Duha. Po nekaj letih soočanj z arijanci se je Gregorij odpovedal službi in se vrnil v kontemplativno življenje. Sestavil je dolgo vrsto pesnitev, med katerimi je najbolj znana De Vita Sua. Končno je lahko živel tako, kot je želelo njegovo srce, skupaj s »svojim Kristusom«, kot ga je rad imenoval. Številna dela, ki jih je napisal, so prispevala k utemeljevanju meniške duhovnosti in mu prislužila naslov cerkvenega učitelja.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Gregorija Nazianškega mi nakloni ljubezen do samote in željo po globoki kontemplaciji.
Vir

-God svetega Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega, škofov in cerkvenih učiteljev. Bazilij, cezarejski škof v Kapadociji, zaradi učenosti in modrosti imenovan Veliki, je učil menihe premišljevanja Sveti pisma in dela v pokorščini in bratski ljubezni. Vernike je poučeval z odličnimi spisi in odlikoval se je v pastoralni skrbi za reveže in bolnike. Umrl je 1. januarja. Gregorij, njegov prijatelj, sasimski škof, potem carigrajski, slednjič nacijanški, je z veliko gorečnostjo branil božanstvo Besede, zato tudi imenovan teolog Cerkve, se veseli skupnega godu tako velikih učiteljev.
-Pri mestu Nazianzu, 9.maja rojstni dan za nebesa blaženega Gregorija, škofa, s priimkom Bogoslovec, ki je, kakor poroča sveti Hieronim, po vzornem škofovanju na svoje mesto posvetil drugega škofa, sam pa je na svojem posestvu živel kot menih.
Vir

GREGOR NACIANŠKI je bil po rojstvu leto starejši od Bazilija. Izšel je iz premožne družine in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Ko se je, natrpan z učenostjo, vrnil domov, je zaslovel kot izreden govornik. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal. Ostareli oče ga je poklical domov in ga posvetil v duhovnika, da bi mu bil v pomoč pri njegovem delu. Gregor je imel pomisleke, toda prijatelj Bazilij mu jih je razpršil. Ta je medtem postal škof v Cezareji in je ustanovil novo nadškofijo v Sasimi in ta škofijski sedež naj bi zasedel Gregor. On pa se je otepal odgovornosti, čeprav se je dal posvetiti za škofa, potem pa se je umaknil v samoto. Poslanci carigrajske Cerkve, ki je bila razdvojena zaradi bojev med arijanci in pravovernimi kristjani, so ga prosili, naj kot učen bogoslovec pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je prevzel vodstvo carigrajske škofije in za carigrajskega škofa ga je potrdil drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 381. Toda bil je preveč miroljubne narave, da bi se branil pred spletkami nasprotnikov, zato je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti in umaknil se je v Nazianz, v tihoto praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za bedne in nesrečne. V tem času je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva njegovo občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.
Bazilij in Gregor sta bila učena moža in nerazdružna prijatelja. Gregorja časte kot svojega zavetnika pesniki.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Sveti Gregor, imenovan Teolog zaradi globokega poznavanja Svetega pisma, se je rodil plemenitim staršem leta 329 v majhnem mestu Nazianzus v Kapadokiji.
Njegova mati, imenovana Nonna, je bila ne le kristjanka, ampak tudi svetnica, in je že svojega moža Gregorja spreobrnila in posvetila; bila je mati treh svetih otrok: svetega Gregorja, svetega Cezarja in svete Gorgonije. Od te svete matere se je Gregor že v prvih dneh otroštva naučil tiste kreposti, ki ga je proslavila, in moči, da se je uprl vsem skušnjavam sveta in hudiča. Imel je posebno razsvetljenje iz nebes, po katerem je že od najzgodnejših let vedel, kako pomembna je krepost čistosti, zaradi česar se je nenehno trudil, da bi ohranil nedotaknjeno belo krstno obleko.
Željan znanja je ljubil vse, kar je lahko krasilo njegov um z novim znanjem: zato je cenil knjige in učitelje, ki jim je bil zelo hvaležen.
Še kot mladenič je odšel v Cezarejo v šolo velikega Origena, od tam pa v Atene, kjer je sklenil družinsko prijateljstvo s svetim Bazilijem. Prizadevnost obeh prijateljev za študij je bila tako velika, da sta v mnogih letih, ki sta jih preživela v Atenah, poznala le dve poti: cerkveno in šolsko. Čeprav sta bila polna spoštovanja do vseh, nista nikoli spremljala tovarišev, katerih življenje ni bilo v skladu s krščanskimi krepostmi.
Sveti Gregor je bil zaradi svojega raznovrstnega napredka v študiju imenovan za profesorja govorništva v Atenah, vendar je v strahu, da bi se demon nečimrnosti polastil njegovega srca, ponoči pobegnil in se zatekel v Kapadokijo k svojemu staremu prijatelju svetemu Baziliju.
Tam so njune kreposti kmalu zasijale in oba sta bila posvečena v duhovnika. Sveti Gregor se je nato posvetil apostolatu oznanjevanja in pri tem dosegel toliko sadov, da je bil po kratkem času izvoljen za škofa v Sozimi in pozneje v Carigradu. To mesto pa je bilo gimnazija, kjer ga je čakal Gospod, da bi dokazal svoje kreposti.
Dejansko so se proti njemu dvignili ambiciozni in nizkotni ljudje, ki so z ugrizi obrekovanja in zavisti ranili srce našega svetnika.
Kljub temu so se kristjani in heretiki zgrinjali k poslušanju njegovih pridig, on pa je znal z nežnostjo in maziljenjem svoje besede vse pripeljati k Bogu. Leta 380 ga je Teodozij povabil, naj prevzame v posest cerkev svete Sofije, vendar je ta usluga povzročila takšen odziv, da je sveti Gregor, ki je bil vedno ponižen, menil, da bo najbolje, če se umakne in se vrne v samoto.
In v tem zadnjem obdobju svojega življenja je z uboštvom in molitvami dopolnil občudovanja vredno sliko svetosti svojega življenja, medtem ko je s svojimi spisi, polnimi modrosti in milosti, zapustil vernikom odrešilno pašo za njihove duše.
IT

27. maja 380 so bili prebivalci pravljičnega mesta Konstantinopla velikih oči in z dolgimi obrazi, kar je vedno znak velikega razočaranja.
Na tisoče ljudi je bilo na ulicah in pločnikih. Vsi, ki so imeli noge, so se zgrnili sem, saj nihče ni želel zamuditi veličastnega spektakla slovesnega vstopa novega nadškofa Gregorja v vzhodnorimsko cesarsko mesto.
Na čelu sprevoda je bila najprej policija, za njo pet gasilskih vozil z bleščečimi zlatimi čeladami, nato mestne oblasti z županom ter univerza z učitelji in študenti.
Za njimi so šli peš vojaki, cel regiment. Pridružili so se jim jezdeci, čedne postave. Nato so se na ognjenih konjih pripeljali častniki in generali, za njimi pa je prav tako na konju prijezdil sam cesar Teodozij.
Takoj za cesarjem so nosili velik križ škofovske cerkve. Nato so – to je bil veličasten pogled – v dolgi vrsti hodili nepogrešljivi ministranti. Sledile so jim množice vernikov in duhovnikov, na samem koncu pa je pod zlatim baldahinom prišlo veliko razočaranje.
Toda ne! To naj bi bil novi nadškof? Glede na to, kar je bilo doslej povedanega o Gregorjevi duhovni veličini, so si ga ljudje predstavljali kot visokega, veličastnega gospoda. Toda to, kar je ponižno hodilo pod krošnjami, je bil sključen mali možakar s krojaško težo petinštiridesetih kilogramov. Kakšno razočaranje!
Na srečo razočaranje ni preprečilo radovednim gledalcem, da bi se pridružili sprevodu in vstopili v katedralo. Tam so ljudje stali v ogromni cerkvi, človek do človeka, glava do glave, in ko je novi nadškof nekaj časa molil pred oltarjem, se je hitro kot podlasica povzpel na prižnico, naredil znamenje križa in začel govoriti. Od drugega stavka, ki ga je izrekel, bi lahko slišali, da je ščepec padel na tla, v cerkvi je bilo tako tiho, in Gregor je govoril . . . O, kako je znal govoriti! Na prižnici je visel kot ognjeni binkoštni jezik. Tu in tam se je eden ali dva dvignila iz klopi, kjer je sedel, da bi bolje videla pridigarja. „Ostanite na svojih mestih! Ostanite sedeti!“ so kričali tisti, ki so stali za njimi, in ker jim pozvani niso sledili, so kričalci splezali na klopi. Skratka, mali možakar s krojaško težo je bil po Božji milosti govornik.
Nazianz v Mali Aziji je bil Gregorjev dom. Razcvetel se je na svetem plemenu, saj so bili kot svetniki počaščeni tudi njegov oče in mati ter brat in sestra. V mladosti je Gregor obiskoval najbolj znane univerze tistega časa. Tam si je pridobil obsežno znanje, ki ga je pozneje zaznamovalo kot govornika, pa tudi kot pisatelja in pesnika. Njegovi spisi in pesmi so ohranjeni še danes in pričajo o umetnosti besede, ki jo je v veliki meri obvladal. Sveti Gregor velja za zavetnika pesnikov.
Poudariti je treba še en vidik življenja svetega Gregorja. Od mladosti je imel globoko in pristno prijateljstvo z velikim škofom in doktorjem Cerkve svetim Bazilijem, o katerem se pripovedujejo čudovite stvari. Srca obeh so bila naravnana drug na drugega do stopnje harmonije. Kar je eden rekel, je drugi mislil in obratno. Eden je bil vzor drugemu in njuno prijateljstvo je trajalo več kot štirideset let, dokler ni prvi umrl Bazilij.
Da bi dopolnili sliko življenja svetega Gregorja, je treba na kratko omeniti, da je zadnja leta svojega življenja preživel v samoti in se ukvarjal s pisanjem knjig, s katerimi je postal luč za vse čase, v skladu z besedami evangelija, ki, ko je postavljena na svetilnik, sveti vsem, ki so v hiši.

_ _ _
Svetnik se je rodil med letoma 328 in 330 v Arianzu pri Nazianzu kot prvi sin plemiške družine. Nonna, njegova mati, ki je bila pobožna kristjanka, je imela v družini velik vpliv; poleg Gregorja sta bila kanonizirana tudi njegova brata Cesarij in Gorgonij, oče pa je bil izvoljen za škofa v Nazianzu.
Gregor je študiral na najbolj znanih šolah svojega časa: v Cezareji v Kapadokiji in Palestini, v Aleksandriji in skupaj s svetim Bazilijem v Atenah.
Po študiju se je na željo staršev kot retorik naselil v Nazianzu. Oče ga je krstil in ga, ker je bil že ostarel in je nujno potreboval podporo pri škofovskem delu, posvetil v duhovnika. Gregor se je počutil preobremenjenega in je pobegnil k Baziliju.
Okrepljen se je od tam vrnil v Nazianzus, da bi podprl svojega očeta. Prijatelj Bazilij ga je posvetil v sasimskega škofa, vendar te službe ni nikoli prevzel.
Po očetovi smrti je nadaljeval njegovo delo, ne da bi postal njegov naslednik. Leta 380/381 je bil imenovan v Carigrad, kjer je vodil Cerkev, ne da bi bil sprva njen škof. Gregor je bil uradno imenovan za škofa na koncilu leta 381. Vendar se je še istega leta odpovedal tej službi in se umaknil v Arianz. Tu se je posvetil izključno teološkim vprašanjem svojega časa, filozofiji in poeziji. Vodil je obsežno korespondenco in pisal pesmi.
Umrl je okoli leta 390, od 5. stoletja pa nosi častni naziv „doktor Cerkve“.
„Gregor je bil v Konstantinoplu zelo slabo sprejet. Prebivalci tega mesta, ki so se poklanjali le veličastnemu sijaju, so prezirali plešastega moža, upognjenega od starosti, čigar obraz je bil prav tako strt od solz pokore in strogega življenja, ki je bil zelo slabo oblečen in je v vsem kazal znake skrajne revščine. Arijanci so se iz njega norčevali, ga zasipali z žaljivkami in celo obrekovali njegovo ime. Preganjanje je naposled postalo splošno; veljaki so tako kot ljudstvo na najbolj nedostojen način grdo ravnali z Božjim človekom. Vendar niso dosegli nič drugega, kot da so mu dali priložnost, da si zasluži častno ime pričevalca.
Gregor je živel pri svojih sorodnikih v Carigradu in prav v njihovi hiši so se zbirali pravoslavni, da bi ga poslušali. Nekaj časa pozneje je to hišo preuredil v cerkev, ki jo je poimenoval Anastazija ali Vstajenje, saj je tako dal zagon katoliški veri, ki je bila do tedaj v tem mestu tako zatirana. Eden od zgodovinarjev poroča, da je ime te cerkve potrdil čudež. Nosečo žensko, ki je padla z galerije in mrtva obležala na trgu, so molitve zbranih vernikov vrnile k življenju.
sveti Gregorij Nazianški - škof in cerkveni učiteljSvetnik je živel zelo odmaknjeno življenje; nikoli ni prišel na obisk brez potrebe. Čas, ki ga ni porabil za opravljanje svetih dolžnosti, je posvetil molitvi in kontemplaciji. Njegova hrana je bil kruh in zelenjava, pripravljena s soljo. Na njegovih licih je bilo mogoče videti brazde solz, ki jih je skoraj neprestano točil. Dan in noč je prosil božjo milost za svojo čredo. Tisti, ki so ga poslušali, so občudovali njegovo globoko znanje in redek dar, da je znal tudi najbolj abstraktne resnice narediti oprijemljive in se izražati kar se da jasno in graciozno. Lažni verniki in pogani, ki so postopoma postajali do njega bolj humani, se niso mogli upreti radovednosti, da bi ga slišali, in čeprav so mu tako močno nasprotovali, so bili vendarle prisiljeni priznati njegove vrhunske zasluge. Sadovi njegovega pridiganja so postajali vsak dan bolj očitni in število pravovernih vernikov se je povečevalo. Privrženci zmote so odprli oči in se skušali vrniti v naročje Cerkve.
Kreposti in visoki duhovni darovi svetega Gregorja so k njegovemu poučevanju pritegnili številne poslušalce. Sveti Hieronim je zapustil puščavo Sirije in prišel v Carigrad, kjer se je pridružil drugim svetnikovim učencem. Pod vodstvom tega velikega škofa se je osredotočil na Sveto pismo in, kot je razvidno iz njegovih del, je bil vedno ponosen, da je imel takšnega učitelja.
Ob vsej tolažbi in velikem veselju, ki ju je svetnik doživljal zaradi velikega blagoslova, ki ga je Gospod izlil na njegovo apostolsko delo, pa ga je v največjo žalost pahnila žalitev, ki jo je med vsemi verniki širil zloglasni Maksim, ki se je prebil na konstantinopelsko nadškofovsko mesto. Hinavec se je dal od egipčanskih škofov skrivaj posvetiti za glavnega pastirja cesarskega mesta, in čeprav so bili vsi ogorčeni zaradi nezakonitega posvečenja, čeprav ga je papež Damaz razglasil za ničnega, je še vedno stal tam kot nadškof in na vse mogoče načine dajal prednost arijancem.
Sveti Gregor je bil tik pred odhodom iz mesta, ko je leta 380 v Carigrad prišel cesar Teodozij. Takoj je odstranil napadalnega arijanskega Maksima z nadškofijskega sedeža, na nujno prošnjo ljudi pripeljal svetega Gregorja v cerkev svete Sofije, mu jo izročil skupaj z vsemi drugimi bogoslužnimi prostori v mestu, ki so jih prej zasedli arijanci, in ga imenoval za carigrajskega nadškofa. Maja 381 je cesar sklical vzhodne škofe na cerkveni zbor v prestolnico, da bi ponovno vzpostavili mir in harmonijo v Božji Cerkvi. Prva in najpomembnejša zadeva, ki so jo obravnavali zbrani očetje, je bila ureditev cerkvenih zadev v Carigradu. Sveti Gregor še vedno ni hotel za vedno prevzeti nadškofijskega sedeža, zdaj pa je bil skoraj prisiljen v patriarhalno službo. Ker pa so nekateri egiptovski škofje izpodbijali to izvolitev in so se v skupščini pojavili nemiri, se je sveti Gregor odločil, da bo preostale dni svojega življenja preživel v mirni samoti v Arianzu. Čeprav je bil že zelo star in slaboten, je še vedno lahko služil Cerkvi, zlasti nazianški. V svoji samoti je imel vrt, izvir in majhno grmičevje, ki so mu omogočali nedolžno uživanje podeželskega veselja; to so bili edini užitki, ki si jih je dovolil. Tam se je udejstvoval v vseh vrstah telesnega mrtvičenja, se pogosto postil in bdel ter veliko molil na kolenih. Prisluhnimo njegovim besedam o tem: „Živim med skalami in divjimi živalmi. Nikoli ne vidim ognja in ne nosim čevljev. Preprosto vrhnje oblačilo je vse, kar me pokriva. Moja postelja je slama, za odejo pa imam vrečo. Moja tla so vedno mokra od mojih solz.“
V umetnosti vzhodne Cerkve je Gregor upodobljen kot škof z golobom kot simbolom Svetega Duha ali z osebama modrosti in čistosti. Je zavetnik pesnikov.
Pred prenovo rimskega koledarja so njegov praznik praznovali 9. maja, ker so domnevali, da je to dan njegove smrti.
DE

Views: 193