“S pridiganjem o tebi ti bom služil”

Zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon
Atributi: preganjalec kač ali ubijalec zmaja
Imena: Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Rado, Radoslav, Radovan, Vesel, Veselko, Veselin, Vesela, Veselinka, Veselka, Rada
Ta svetnik spada med najprikupnejše in najpomembnejše svetniške osebnosti 4. stoletja. Rodil se je tedaj, ko je pod cesarjem Konstantinom krščanstvo dobilo svobodo. Krščanstvo se je sicer hitro razširjalo, vendar je Hilarij, doma iz Francije, svoja mladostna in prva zrela leta preživel še kot pogan. Bil je nenavadno nadarjen in široko razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe. Poganski pogled na svet pa se mu je zdel plitek, brez globine in trdnosti. Srčni nemir mu je izginil, ko je dobil v roke sveto pismo in nekaj krščanskih knjig. Iz polnega osebnega prepričanja se je dal nato krstiti skupaj z ženo in edino hčerko.
Imel je dobrih trideset let, ko je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Poitiersu tedaj ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je izbralo za škofa. Hilarij je videl v tem znamenje božje volje in ker mu tudi družina ni nasprotovala, je službo sprejel. Škofovska služba tedaj res ni bila lahka. V Cerkev so ljudje vstopali v množicah, zanašali vanjo plitvost mišljenja in morale. Poganske razvade je bilo treba premagovati z vztrajno budnostjo nad čistostjo nauka. Že za časa cesarja Konstantina se je površna množica in celo več škofov ogrevalo za Arijev nauk, ki je razglašal Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa za resničnega in popolnega učlovečenega Boga.
Hilarij je bil odločen nasprotnik te zmote. Ko ga je neki arijanski škof krivično ovadil, češ da nasprotuje cesarjevi oblasti, ga je ta poslal za štiri leta v izgnanstvo v Malo Azijo. Tam se je Hilarij srečal z izobraženimi duhovniki in pridno preučeval spise najboljših grških cerkvenih očetov. Napisal je svoje največje delo »De Trinitate« (Sveta Trojica). Po vrnitvi v svojo škofijo mu je preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, zlasti za razlaganje svetega pisma. Ko se mu je bližala smrt, ga je nekdo vprašal: »Oče, ali se nič ne bojiš?« Smehljaje je odgovoril: »Smrt in sodba sta mi stara znanca. Že šestdeset let jima zrem v oči dan na dan.«
Goduje 13. januarja.
Vir

Hilarij je krščanstvo spoznal in sprejel po petih letih temeljitega študija Svetega pisma, se dal krstiti in posvetiti v duhovnika. Kako zelo je slovel po učenosti in svetosti, priča tudi to, da ga je ljudstvo v domačem kraju soglasno izbralo za škofa. Zaradi boja proti arijanizmu je moral oditi za štiri leta v izgnanstvo, po vrnitvi pa je še sedem let uspešno in modro vodil škofijo. Njemu se ima Zahod zahvaliti, da je bil arijanizem premagan.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros »vesel«. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni »vesel, dobre volje«. V slovenščini sta pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko.
Rodil se je okoli leta 315 v Poitiersu ob reki Loiri v Franciji,  umrl pa 13. januarja 367, prav tako v Poitiersu.
Družina: Bil je iz premožne in ugledne družine, predstavnice visoke rimske kulture v tedanji Galiji. Starši so bili pogani, tako da se je dal krstiti šele v zrelih letih, skupaj z ženo in hčerko.
Škofija: Škofija v Poitiersu je bila ustanovljena v tretjem stoletju, v nadškofijo pa je bila povzdignjena leta 2002. Razteza se na ozemlju, velikem okoli 13.000 km2, ima okoli 745.000 prebivalcev, katerih velika večina, 90 %, je katoličanov. Od leta 2012 jo vodi nadškof Paskal Wintzer.
Predhodnik: Pred Hilarijem naj bi bilo dvanajst škofov, med njimi Nektar, Liberij in Agon.
Naslednik: Pascentius.
Krivi nauk: Hilarij je bil goreč in neutruden borec proti arijanizmu, nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Imenovali so ga kar »zahodni Atanazij«.
Dela: Njegovo največje delo, ki je izšlo v dvanajstih knjigah, je spis zoper arijance, Sveta Trojica. Poleg tega je napisal še številne druge apologetične knjige, razlage različnih svetopisemskih knjig in začel v galsko liturgijo uvajati bogoslužne himne.
Kreposti: Vse življenje je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in plitkosti. Bil je blagega in ponižnega, a odločnega značaja.
Zavetnik: Je zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon. Priporočajo se mu proti revmatizmu, kačam, kačjim pikom; je zavetnik otrok, ki se učijo hoditi, mater, pa tudi bolnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot preganjalca kač ali ubijalca zmaja, včasih pa tudi, kako mrtvorojenega otroka obudi k življenju.
Grob: Njegov grob je danes v kripti cerkve Saint-Hilairele-Grand v Poitiersu. Relikvije pa so v 7. stol. prinesli tudi v zgornje Porenje, kjer se je njegovo češčenje hitro razširilo.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je leta 1851 povzdignil v cerkvenega učitelja.
Goduje: 13. januarja.
Misel: »Mnogo poti je treba preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje.«
Vir

spletna stran (IT)

Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.

Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.

Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.

Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu, predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.
Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa  je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.

Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče, iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno  (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh … V ničemer ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu, Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu. Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).

Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje. Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek, vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo starega človeka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14); pod pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).
Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.

Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

– Sveti Hilárij, škof in cerkveni učitelj, ki se je, povišan na škofovski sedež v Poitiersu [puatijéju] v Akvitániji, pod cesarjem Konstácijem, ki je bil arijanec, stalno s spisi boril za nicejsko veroizpoved o Sveti Trojici in Kristusovem božanstvu. Zato je bil štiri leta izgnan v Frígijo. Spisal je tudi slavne komentarje psalmov in tudi Matejevega evangelija. († 5. januar 367)
– V Poitiersu [puatijéju], prenos svetega Hilarija, pričevalca, in posvečenje njegove cerkve. (1. november)
Vir

“Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče.”
To so uvodne misli iz razprave o Sveti Trojici, največjega dela današnjega svetnika, ki je bil škof v francoskem mestu Poitiers in mu je papež Pij IX. leta 1851 podelil naslov cerkvenega učitelja, ki si ga je s svojo zvestobo evangeljski resnici gotovo zaslužil. Pogumno je vztrajal v boju za čistost Kristusovega nauka in zaradi tega ga večkrat imenujejo »zahodni Atanazij« (vzhodni Atanazij je bil največji borec zoper arijanske zmote). Kot bojevnik za pravo vero Hilarij ni bil prenapetež, temveč blag evangeljski mož, vreden svojega imena. Hilarij namreč pomeni: vesel, sproščen, radosten.
Hilarij je bil doma v francoskem mestu Poitiers, kjer se je rodil okoli leta 315, kakšni dve leti po milanskem ediktu, s katerim sta cesarja Konstantin in Licinij dala Cerkvi in neznatni krščanski manjšini enakopravnost s pogansko večino v rimski državi. Hilarij je odraščal v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu zatem se je dal krstiti skupaj z ženo in s hčerko. Po krstu je hotel služiti edinole Bogu.
Le nekaj let po Hilarijevem krstu je v njegovem rodnem mestu umrl škof. Ljudstvo je za njegovega naslednika izbralo Hilarija, ki je to službo sprejel ne kot Čast, ampak kot težko in odgovorno dolžnost. Škof Hilarij je odločno branil pravo vero proti arijanskim zmotam in si s tem nakopal zamero cesarja Konstancija. Hilarij je moral za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam je Hilarij svojo vero še poglobil in ob preučevanju grških cerkvenih očetov napisal svoje najboljše delo O sveti Trojici, v katerem je mirno in dosledno pobijal vse arijanske zmote. Zato so arijanci sami cesarju svetovali, naj Hilarija pošlje domov, sicer jih bo uničil. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, predvsem je v svojih spisih razlagal Sveto pismo, pri tem se je skliceval na spoznanja zahodnih in vzhodnih cerkvenih očetov. Do sebe je bil vedno strog, do nasprotnikov pravega nauka pa od začetka neizprosen, nato pa čedalje blažji. Zavedal se je, da vse resnice nihče ne more spoznati, vsi pa moramo iskati drobce resnice, ki so nam dostopni. Za utrjevanje cerkvenega nauka je govoril in mnogo napisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela leta 367.
Krstni imeni Hilarij in Hilarija sta pri nas zelo redki, nekoliko pogostejše so slovenske različice: Rado, Radovan, Radoslav; zelo redke so prevedenke Veselko, Veselka, Veselin.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Oče in doktor Cerkve se je rodil okoli leta 315 v Poitiersu v Akvitaniji v ugledni poganski družini, ki mu je dala solidno literarno in filozofsko izobrazbo na novoplatonski osnovi. V svojem traktatu De Trinitate sveti Hilarij sam pojasnjuje, kako je bil vznemirjen zaradi problema naše usode, a ni našel zadovoljivega odgovora v poganski filozofiji, temveč le v prologu Janezovega evangelija, v katerem je rečeno, da Beseda, spuščena z neba, daje tistim, ki jo sprejmejo, moč, da postanejo Božji otroci.
Hilarij je bil že odrasel, ko je prejel krst, poročen in oče hčerke Abre. Ni malo verjetno, da ga je mestni škof zaradi njegovega strogega in gorečega življenja z nekim svetim redom pritrdil k svoji cerkvi. Gotovo pa je, da ga je Hilarij po njegovi smrti nasledil v škofovski službi in si prizadeval uresničevati to, kar je pozneje zapisal: „Svetost brez znanosti je lahko koristna le sama sebi. Pri poučevanju mora znanost poskrbeti za hrano za besedo, krepost pa mora služiti kot okras znanosti“ (De Trinitate, VIII, l). Sveti Martin, ki ga je pritegnil njegov sloves, je zapustil vojsko in šel v šolo ter se strinjal, da bo posvečen v eksorcista.
„Svetega pastirja so okoliščine kmalu prisilile, da se je tako zavzeto boril proti arijanizmu, da je veljal za Atanazija Zahoda. Mnogi škofje niso sprejeli nicejskega nauka (325) o edinosti Božjega Sina z Očetom in so raje učili, da mu je le podoben. Konstancij, Konstantinov sin, je zahteval, da njihove ideje pod grožnjo izgnanstva sprejme ves imperij. Sveti Hilarij je za obrambo ortodoksije morda leta 355 v Parizu sklical zbor, ki je izobčil Valensa in Ursacija, ambiciozna dvorna škofa, preganjalca Atanazija, ter Saturnina, primasa Arlesa, ki je sodeloval pri njunem nasilju. On in njegovi somišljeniki, ki jih je opogumila brezbrižnost, s katero je Julijan, guverner Galije, obravnaval spore teologov, so se zbrali v Béziersu. Po Konstancijevem ukazu je moral sodelovati tudi Hilarij, a ker se ni hotel držati cesarjeve verske politike, so ga leta 356 izgnali v Frigijo. Galski škofje, večinoma pravoslavni, niso želeli, da bi vsiljivec prevzel stolnico v Poitiersu. Med izgnanstvom je sveti Hilarij dejansko lahko vodil svojo cerkev s pismi.
V Mali Aziji ni ostal brez dela. Čas je izkoristil za sestavo svoje mojstrovine De Trinitate v 12 knjigah, za temeljito preučevanje problemov Vzhoda s širokim pogledom in za poskus, da bi odpadnike pripeljal nazaj k nicejski veri. „Ni se mi zdelo zločin,“ je pozneje dejal, “da sem se z njimi pogovarjal, res, čeprav sem jim odrekal obhajilo, da sem vstopil v njihove molitvene hiše in upal na to, kar je bilo od njih mogoče pričakovati zaradi miru, ko smo jim odprli pot do odrešitve njihovih zmot s pokoro, zatekanje h Kristusu z opustitvijo antikrista.“ (Adv. Constant. 2). Enako skrb za spravo je izkazal v knjigi De synodis, ki jo je napisal, da bi galske škofe obvestil o različnih izpovedih vere vzhodnjakov.
V izgnanstvu je bil že štiri leta, ko je leta 359 Konstancij sklical koncil v Riminiju za zahodnjake in drugega v Selevkiji v Izavriji za vzhodnjake. Hilarij je bil tam dobrodošel in je lahko razložil nikejsko vero, vendar zaradi slabe volje mnogih soglasje ni bilo doseženo. Po sinodi je svetnik odšel v Konstantinopel, da bi od Konstancija pridobil dovoljenje za javno razpravo s Saturninom, ki je bil vzrok njegovega izgnanstva, in za nastop na koncilu, ki je takrat potekal v cesarskem mestu, da bi tam na podlagi Svetega pisma branil ortodoksno vero. Konstancij ga je v odgovor poslal nazaj v Poitiers, kar so spodbudili arijanci, ki so ga, da bi se znebili neprijetnega nasprotnika, prikazali „kot sejalca razdora in motilca Vzhoda“.
V Poitiersu so Hilarija sprejeli z zmagoslavjem. Sveti Martin se mu je takoj, ko je izvedel za njegovo vrnitev, pridružil iz svojega zatočišča na otoku Gallinaria (Albenga) in pod vodstvom svojega učitelja ustanovil najstarejši samostan v Galiji v Ligugéju, da bi vsaj delno nevtraliziral žalostne posledice herezije.
Hilarij je občasno obiskoval cenobite, da bi upošteval njihova pravila in sodeloval pri njihovih spevih. Znano je, da je bil prvi skladatelj himen na Zahodu, da bi nevtraliziral pesniško dejavnost arijancev.
Medtem so se politične razmere od maja 360, ko so vojaki, nameščeni v Parizu, oklicali Julijana za cesarja, precej spremenile. Hilarij je to izkoristil z odločnostjo in zmernostjo ter sklical pokrajinske sinode, da bi potrdil v pravovernosti tiste škofe, ki so ostali zvesti, in odpoklical tiste, ki so iz nevednosti ali strahu podpisali napačne ali kompromisne nauke, kot je bil na primer tisti s koncila v Riminiju. Odstavitev Saturnina iz Arla in Paterna iz Périgueuxa je pomenila poraz arijanstva na Zahodu. Konstancijeva smrt (+361) je arijanski prevladi na Vzhodu zadala odločilen udarec, saj so bili škofje odpoklicani iz izgnanstva, naslednje leto pa je sveti Atanazij lahko sklical znameniti „zbor pričevalcev“ v Aleksandriji in uspešno sprejel zmernost škofa iz Poitiersa.
S. Hilarij se je skupaj s svetim Evzebijem, škofom v Vercelliju, dve leti boril proti arijanizmu v Italiji in skušal izriniti Avsencija, ki ga je pariški koncil leta 361 odstavil z milanskega sedeža. Leta 364 se je obrnil na cesarja Valentinijana in mu priložil odloke koncila v Riminiju, ki jih je dal podpisati številnim škofom, ter svoje nasprotnike obtožil, da motijo verski mir. Ti pomisleki so naredili vtis na cesarja, ki je pustil Avksencija na njegovem sedežu, zadovoljen z dvoumno izpovedjo vere, ki jo je podal v navzočnosti desetih škofov in visokih uradnikov. Sveti Hilarij, ki mu je bilo ukazano zapustiti Milano, je napisal Contra Auxentium, da bi razkril njegovo hinavsko zadržanost in ohranil celovitost vere med ljudmi.
Svetnik se je umaknil v svojo škofijo in se lahko posvetil svojim najljubšim študijam in komentarjem psalmov, dokler ga 1. novembra 367 ni zajela smrt.
Njegove relikvije so leta 1562 sežgali hugenoti. Pij IX. ga je leta 1851 razglasil za doktorja Cerkve.
IT

Hilarij se je rodil v Poitiersu okoli leta 315 kot sin plemenite poganske družine. Poročil se je in imel hčerko.
Nenehno si je prizadeval razširiti svoje znanje in izobraziti svoj um. Sveto pismo, ki ga je bral med študijem, je nanj naredilo tak vtis, da se je dal krstiti. Člani njegove skupnosti so ga izvolili za škofa, v besedi in pismu pa se je boril proti arijanizmu.
Cesar Konstantin II., ki je bil naklonjen arijancem, je Hilarija leta 356 izgnal v Malo Azijo. Že v prvih mesecih izgnanstva je začel pisati svoje glavno delo o Trojici, „De Trinitate“. To delo v dvanajstih zvezkih je postalo polemika proti arijanizmu.
Hilarij se je leta 360 lahko vrnil v Poitiers in se od tam neutrudno boril za obnovo prave vere.
Doktor Cerkve je umrl v svojem škofijskem mestu Poitiers leta 367.
„Sveti Hilarij je čas, ki ga je preživel v Frigiji, izkoristil za pisanje več učenih del, med katerimi je najbolj odličen in cenjen njegov traktat o Trojici. Vsebuje dvanajst knjig. V njem je svetnik na najbolj jedrnat način dokazal enost Očeta, Sina in Svetega Duha. Uči, da je Cerkev le ena in da so vsi lažni učitelji zunaj nje; da se od različnih sekt razlikuje po tem, da se z njimi vedno ohranja enotnost, se z vsemi bori in jih obsoja za zmoto, čeprav se mora sama soočiti z vsemi; in da v nenehnih delitvah, ki vladajo med privrženci zmote, najde priložnost za svoje najlepše zmage. Nato je pokazal, da arijanstvo ne more biti pravi nauk, ker ni bil razodet svetemu Petru, ki ga je Gospod izbral za neomajen temelj Cerkve do konca časov, čigar vera ne bo nikoli ugasnila, ker je Jezus Kristus ukazal, da ne sme nikoli prenehati; ki so mu bili dani ključi nebeškega kraljestva in katerega sodbe Bog potrjuje v nebesih, četudi so izrečene na zemlji.
Ko je Hilarij na poti iz izgnanstva domov vstopil v cerkev v Selenciji, je pogansko dekle Florentina, ki se je prebijala skozi množico, na ves glas vzkliknila: „Božji služabnik, Božji služabnik!“ Nato se mu je vrgla k nogam in rekla: „Božji mož, ne bom te zapustila, dokler me ne blagosloviš.“ Ko je to videl dekličin oče, je bil tako ganjen, da se je skupaj z vso družino dal krstiti.
Florentina je zapustila starše, šla za svetnikom v Poitiers in ga, dokler je živela, častila kot očeta, ki jo je vzgojil za nebesa. Na istem potovanju je Hilarij šel mimo otoka, ki so ga zaradi številnih divjih piščancev imenovali Piščančji otok. Na njem je bilo veliko strupenih kač, zato so se otoka na splošno izogibali. Ko je svetnik to slišal, se je vkrcal na ladjo, odplul na otok in pred seboj dal iznesti križ. Ko so ga kače zagledale, so pobegnile.
Kmalu po njegovi vrnitvi je v Poitiersu umrl otrok, ki ni bil krščen. Mati, katere edini otrok je bil, je šla k Hilariju, se mu vrgla k nogam in ga s solzami v očeh prosila, naj oživi njenega sinčka, da bi ga lahko krstili. Svetnik se je ob prisotnosti velike množice ljudi zgrudil na tla in molil. Medtem so otrokova lica postopoma pordela, njegove mrzle okončine so postale tople in končno so se mu odprle oči, zadihal je in začel jokati. Otrok je bil takoj krščen in je postal pobožen služabnik cerkve.“
Hilarij je pogosto upodobljen s kačami (ki simbolizirajo arijanske herezije), ki jih zmečka ali prebode s svojim križcem.
Mesto Poitiers ga je imenovalo za svojega zavetnika. Hilarij pomaga proti kačam in je zavetnik majhnih in šibkih otrok.
DE

„Niso vedeli, kdo so.“ Tako je Hilarij povzel problem arijanskih heretikov v četrtem stoletju.
Po drugi strani pa je Hilarij zelo dobro vedel, kdo je – otrok ljubečega Boga, ki je z vero v Božjega Sina podedoval večno življenje. Ni bil vzgojen kot kristjan, vendar je čutil čudenje nad darom življenja in željo, da bi odkril pomen tega daru. Najprej je zavrgel pristop mnogih ljudi okoli sebe, ki so verjeli, da je smisel življenja le v zadovoljevanju želja. Vedel je, da ni žival, ki se pase na pašniku. Filozofi so se strinjali z njim. Človeška bitja bi se morala dvigniti nad želje in živeti krepostno življenje, so rekli. Toda Hilarij je v svojem srcu videl, da so ljudje namenjeni še več kot le dobremu življenju.
Če ne bi živel krepostnega življenja, bi trpel zaradi krivde in bil nesrečen. Zdelo se je, da njegova duša kliče, da ni dovolj, da bi upravičil velikanski dar življenja. Zato se je Hilarij odpravil iskat darovalca. O božanskem so mu povedali marsikaj – marsikaj, kar slišimo še danes: da je veliko bogov, da Bog ne obstaja, ampak je vse stvarstvo posledica naključnih dejanj narave, da Bog obstaja, vendar se za svoje stvarstvo v resnici ne zmeni, da je Bog v bitjih ali podobah. En sam pogled v lastno dušo mu je povedal, da so te podobe božanskega napačne. Bog mora biti eden, saj nobena stvaritev ne more biti tako velika kot Bog. Bog je moral skrbeti za svoje stvarstvo – zakaj bi ga sicer ustvaril?
Takrat, pravi Hilarij, je „naletel“ na hebrejsko in krščansko Sveto pismo. Ko je prebral verz, v katerem Bog Mojzesu reče: „JAZ SEM, KI SEM“ (2 Mz 3,14), je Hilarij dejal: „Iskreno sem bil presenečen nad tako jasno opredelitvijo Boga, ki izraža nerazumljivo znanje o božji naravi z besedami, najbolj primernimi za človeško pamet.“ V psalmih in prerokih je našel opise Božje moči, skrbi in lepote. Na primer v Psalmu 139: „Kam naj grem od tvojega duha?“ je našel potrditev, da je Bog povsod in vsemogočen.
Vendar je bil še vedno zaskrbljen. Zdaj je poznal darovalca, toda kaj je bil on, prejemnik daru? Ali je bil ustvarjen samo za ta trenutek, da bi ob smrti izginil? Smiselno se mu je zdelo le, da je bil Božji namen stvarjenja, „da bi tisto, česar ni bilo, začelo obstajati, ne pa da bi tisto, kar je začelo obstajati, prenehalo obstajati“. Potem je našel evangelije in prebral Janezove besede, med drugim: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu …“ (Jn 1,1-2). Od Janeza je izvedel za Božjega Sina in kako je bil Jezus poslan, da bi tistim, ki verujejo, prinesel večno življenje. Končno je bila njegova duša mirna. „Na življenje tega telesa ni več gledal kot na težavno ali utrujajoče, ampak je verjel, da je to, kar je abeceda za otroke … namreč kot potrpežljivo prenašanje sedanjih življenjskih preizkušenj, da bi si pridobil blaženo večnost.“ S tem, ko je odkril Boga in Božjega Sina Jezusa Kristusa, je odkril, kdo je.
Ko je postal kristjan, so ga laiki in duhovščina izvolili za škofa v Poitiersu v današnji Franciji. Bil je že poročen in imel hčerko Apro.
V tistem času vsi niso imeli enake predstave o tem, kdo so. Arijanci niso verjeli v Kristusovo božanskost in arijanci so imeli veliko moč, vključno s podporo cesarja Konstancija. To je povzročilo številna preganjanja. Ko Hilarij ni želel podpreti njihove obsodbe svetega Atanazija, so ga leta 356 izgnali iz Poitiersa na vzhod. Arijanci niso mogli imeti slabšega načrta – zase.
Hilarij je pred izgonom res vedel zelo malo o celotnem arijanskem sporu. Morda je podpiral Atanazija preprosto zato, ker mu niso bile všeč njihove metode. Toda zaradi izgnanstva od doma in svojih dolžnosti je imel veliko časa za študij in pisanje. Naučil se je vse, kar je lahko, o tem, kaj so govorili arijanci in kaj so odgovarjali pravoverni kristjani, nato pa je začel pisati. „Čeprav smo v izgnanstvu, bomo govorili po teh knjigah in božja beseda, ki je ni mogoče zvezati, se bo svobodno gibala.“ Med njegovimi spisi, ki so še vedno ohranjeni, so O Trojici, komentar Matejovega evangelija in komentar psalmov. O Trojici pravi: „Da bi kdo poskušal govoriti o Bogu z natančnejšimi izrazi, kot jih je uporabil sam: — To pomeni, da se je treba podati v brezmejno, da si drzneš nerazumljivega. On je določil imena svoje narave: Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar se išče nad tem, presega pomen besed, presega meje zaznavanja, presega obseg razumevanja.“
Po treh letih ga je cesar vrnil v Poitiers, ker se je, kot nam je povedal Sulpicius Severus, cesar naveličal imeti opravka s povzročiteljem nemirov, „sejalcem razdora in motilcem Vzhoda“. Vendar Hilariju nihče ni rekel, da se mora vrniti naravnost domov, zato se je odpravil na lagodno pot po Grčiji in Italiji ter na poti pridigal proti arijancem.
Na Vzhodu je slišal tudi himne, ki so jih arijanci in ortodoksni kristjani uporabljali kot propagando. Te himne niso temeljile na Svetem pismu kot zahodne himne, ampak so bile polne prepričanj o Bogu. Hilarij je doma začel sam pisati propagandne himne, da bi širil vero. Njegove himne so prve na Zahodu z znanim piscem.
Nekateri uporabniki se morda čudijo vsem težavam zaradi nečesa, kar se nam zdaj morda zdi le besede. Toda Hilarij ni vodil besedne vojne, temveč bitko za večno življenje duš, ki bi lahko slišale arijance in prenehale verjeti v Božjega Sina, svoje upanje za odrešitev.
S Konstancijevo smrtjo leta 361 se je končalo preganjanje pravovernih kristjanov. Hilarij je umrl leta 367 ali 368 in je bil leta 1851 razglašen za doktorja Cerkve.
EN

Views: 306