sveti Arkadij iz Cezareje – mučenec

V Cezareji (v Mavretániji, v današnji Alžiriji), sveti Arkádij, mučenec, ki se je v času preganjanja skrival, ko pa je bil njegov sorodnik ujet, se je prostovoljno izročil sodniku in ker ni hotel darovati bogovom, je pretrpel zelo hudo mučeništvo. († ok. 304)
Vir

V skladu z izročilom je Arkadij pretrpel mučeništvo v Ahaji, vsa druga pričevanja pa se strinjajo, da je bil mučenec v Cezareji v Mavretaniji (Afrika).
Najbolj zanesljiva potrditev te topografske lokacije je stavek: „De natali S. Arcadii, qui habet natale pridie idus ianuarii in Civitate Cesareae Mauritaniae“, zapisan nad pridigo svetega Zenona, veronskega škofa. Čas Arkadijevega mučeništva je precej težko določiti, vendar lahko domnevamo, da je umrl okoli leta 304, med zadnjim poganskim preganjanjem. Bes preganjalcev se je sprostil in že najmanjši sum je bil dovolj, da so bile preiskave in racije upravičene; vsakodnevne procesije in malikovalska žrtvovanja so se mešala z usmrtitvami kristjanov, zato se je Arkadij, precej ugleden državljan, zgrozil in pobegnil iz Cezareje. Njegovo odsotnost so kmalu opazili in vojaki so aretirali enega od njegovih sorodnikov, da bi ga uporabili kot talca in od njega zahtevali vrnitev. Arkadij se je predstavil sodniku, ki mu je ukazal, naj žrtvuje bogovom, vendar je prezirljivo zavrnil in bil obsojen na smrt v grozljivih mukah.
V latinskih martirologijih se Arkadijev praznik praznuje 12. januarja, v vzhodnih pa se njegovo ime ne pojavlja. Dragocen dokument Arkadijevega svetništva je pridiga svetega Zenona, ki je bil verjetno afriškega rodu in je bil Arkadiju zelo naklonjen. Menijo, da je Zenon prinesel Acta v Verono, saj ga izrecno omenja na začetku svojega panegirika.
IT

Ukaz cesarja Dioklecijana, da morajo vsi kristjani žrtvovati bogovom ali pa za svojo zavrnitev plačati s smrtjo, je njegov guverner Mavretanije v Afriki izvajal s kruto strogostjo. Dal je sestaviti natančen seznam vseh prebivalcev mesta in dežele, določil kraj in dan, kjer in kdaj morajo vsi žrtvovati bogovom, hkrati pa je dal povsod nositi strašna mučilna orodja z obvestilom, da bo vsak, ki ne bo hotel ubogati cesarja in žrtvovati bogovom, to moral storiti s temi orodji.
V mestu Cezareja je živel Arkadij, mlad, spoštovan in bogat mož ter goreč kristjan. Bil je odločen, da bo umrl za Kristusa, zvest sveti veri, vendar je želel še nekaj dni preživeti v tihi molitvi, da bi se pripravil na smrt. Svoje gospodinjstvo je prepustil prijatelju, ki je bil še vedno pogan, in mu povedal, da mora za kratek čas oditi po zelo nujnih opravkih. Nato je odšel v samoto, da bi z molitvijo, postom, bdenjem in deli pokore prosil za božjo milost vztrajnosti.
Ko je guverner na dan slovesnega žrtvovanja ugotovil, da se Arkadij ni pojavil, ga je takoj hotel aretirati v hiši, vendar je tam našel le njegovega prijatelja, ki je na vprašanje, kje se Arkadij skriva, znal odgovoriti le, da je za kratek čas odšel po nujnem poslu, ne da bi povedal, kam gre. Zaradi te domnevne izjave se je razjezil in dal Arkadijevega prijatelja zapreti v ječo, dokler ne sporoči, kje je Arkadij. Ko je v samoti izvedel, da je njegov prijatelj v zaporu, je takoj odhitel k guvernerju, ga prepričal o nedolžnosti zaprtega in zahteval njegovo izpustitev. Guverner je zahtevi ugodil in laskajoče dodal: „Tudi tebi, Arkadij, bom odpustil beg iz mesta, če boš zdaj žrtvoval bogovom.“ Arkadij je odgovoril: „Kristjan ne žrtvuje praznim malikom: Kristus je moje življenje in umiranje moja pridobitev; stori z menoj, kar hočeš.“ Guverner je ukazal pristašem: „Prinesite mučilna orodja, pogled nanje bo tega hudobneža naučil drugačnega jezika.“ Arkadij jih je neustrašno pogledal in z veselim izrazom vprašal: „Naj se slečem, da se bo boj lahko začel?“ Guverner je jezno zagrmel: „Kaj se norčuješ iz mene! Ha, teh orodij ne bo umazala tvoja kri; zaradi svoje kljubovalnosti boš trpel tako, kot še noben smrtnik.“ Nato je ukazal pribočnikom: “Vrzite ga na tla in mu odrežite okončino za okončino, vendar zelo počasi: Začni pri zunanjih členkih prstov, ločite roko od roke, podlaket od komolca, nadlaket od ramena; prav tako se povzpnite od prstov na nogah do trupa; toda dobro razumite, z noži delajte zelo počasi; tolikokrat bo trpel smrtne muke, kolikor ima sklepov, in se naučil občutiti, kako bogovi kaznujejo tistega, ki prezira njih in cesarja. “
Arkadij je z mirnim obrazom, obrnjenim proti nebu, prisluhnil tej sodbi, se slekel in s čudovitim duhom trpljenja ponudil svoje telo za to grozljivo pohabljanje. Plavajoč v lastni krvi je z močnim glasom molil: „O moj Gospod in Bog, ti si mi dal vse te ude, vse ti jih darujem: Ob splošnem vstajenju mi jih boš vrnil! O vi, srečni udje, ki imate čast biti žrtvovani svojemu Bogu, zdaj vas še bolj ljubim in cenim, ker vi, odrezani od mene, resnično pripadate Bogu: za kratek čas moramo biti ločeni, da bi mi bili vi – zdaj smrtni – nekoč vrnjeni nesmrtni in spremenjeni, da bi lahko šli naproti Kralju večne slave.“
Nobeno oko med tisočimi gledalci ni ostalo suho, tudi sami pristaši so jokali od sočutja in ganjenosti ob takšnem trpljenju. Arkadij jih je z zadnjimi močmi poklical: „Bratje, vi, ki ste priča tej nenavadni predstavi, spoznajte, kako malo in lahkotno je vse to za tistega, ki v zameno pričakuje večno krono! Verjemite mi, umirajoči, vaši maliki niso bogovi, ne morejo vam pomagati; odpovejte se njihovi sramotni službi. Obstaja samo en Bog in on je tisti, ki me osvežuje z nebeško tolažbo v tem bednem stanju, v katerem me obžalujete: trpeti zanj je sladko veselje, umreti zanj je pravo življenje.“ S temi besedami je izdihnil svojo očiščeno dušo in 12. januarja 312 vstopil v večno življenje s tistim, ki ga je okrepil v trpljenju.
To zgodbo o trpljenju svetega Arkadija dolgujemo slavnemu škofu Zenonu iz Verone, ki je bil navzoč v Cezareji, ko je Arkadij svojo zvestobo sveti veri in ljubezen do Jezusa Kristusa zapečatil s tem veličastnim krvnim pričevanjem.
DE

Sveti Arkadij je bil ugleden prebivalec Cezareje v Mavretaniji, danes Cherchell blizu Alžirije v Alžiriji. Pod cesarjem Dioklecijanom (284-305), ki je bil sovladar na zahodu, Maksimijanom Herkulom (286-305), so kristjane v Rimskem cesarstvu tako kruto preganjali, da se je Arkadij skril na podeželju, da ga ne bi pod grožnjo smrti prisilili v čaščenje malikov.
Njegovo odsotnost so preganjalci kmalu opazili, še huje, prijeli so enega od njegovih sorodnikov in mu grozili, dokler Arkadij sam ni razkril, kje se skriva. Ker ni želel dopustiti, da bi namesto njega trpel še kdo drug, se je sam predal rimskim oblastem. Sodniku je rekel: Izpusti tega nedolžnega človeka, saj sem osebno prišel k tebi in ni vedel, kje se skrivam.
Sodnik je obljubil, da bo izpustil tudi Arkadija, če bo le žrtvoval bogovom. Arkadij je odklonil, čeprav je vedel, da ga bodo mučili. Izjavil je: „Uporabite vse metode mučenja, ki jih želite. Nič me ne bo pripravilo do tega, da bi izdal svojega Boga. Strah pred smrtjo mi ne bo nikoli preprečil, da bi izpolnil svojo dolžnost.“ Sodnik je bil besen in odločil, da bo Arkadij dolgo umiral. Ko se mu je pohvalil z metodami mučenja, ki jih bo uporabil, je Arkadij molil: „Gospod, nauči me svoje modrosti“.
Običajno so kristjane v tem času obglavili, če niso hoteli žrtvovati bogovom. Na kraju usmrtitve je bil Arkadij presenečen, da se to ni zgodilo njemu. Namesto tega so ga počasi in barbarsko pohabljali. Najprej so mu odrezali prste, nato pa še obe roki. Nato so mu mučitelji kos za kosom odrezali prste na nogah, stopala in preostali del nog. Arkadij je ponavljal: „Gospod, nauči me svoje modrosti“. Na koncu sta od Arkadija ostala le glava in trup.
Nato se je zgodilo nekaj izjemnega. Umirajoči svetnik se je ozrl na vse odrezane dele sebe, ki so ležali na tleh. Še vedno je lahko govoril in zavpil: „Srečne ste, moje okončine. Zdaj resnično pripadate Bogu. Vse ste mu bile žrtvovane.“ Njegove zadnje besede so bile namenjene tistim, ki so stali naokoli. Vzkliknil je: „Naučite se iz mojih muk. Vaši bogovi niso nič. Edini pravi Bog je tisti, za katerega trpim in zdaj umiram. Umreti zanj pomeni živeti!“
Nato je umrl zaradi izgube krvi. To se je zgodilo okoli leta 302 (?), morda pa v času vladavine cesarja Valerijana (253-60). Kristjani so pobrali vse Arkadijeve ostanke in jih pokopali. Podrobnosti o njegovem trpljenju niso zgodovinsko zanesljive. Njegov spominski dan je 12. januar, njegovo ime pa se pojavlja v Martyrologium Romanum, ne pa tudi v vzhodnih martirologijih. Glede na Arkadijev pasijon naj bi umrl v Akaji, vsi drugi viri pa navajajo, da se je to zgodilo v Cezareji v Mavretaniji.
NOR

Views: 17

blaženi Peter Frančišek Jamet iz Caena – duhovnik in ustanovitelj

sveti Peter Frančišek Jamet iz Caena - duhovnik in ustanoviteljV Caenu [kaénu] (v severni Franciji), blaženi Peter Frančišek Jamet [žamé], duhovnik, ki se je v času revolucije in po vrnjenem miru Cerkvi, vneto posvečal pomoči redovnicam Hčeram dobrega Odrešenika.
Vir

Veljal je za „drugega ustanovitelja“ Inštituta Dobrega Odrešenika. Peter-Frančišek Jamet se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, takratni škofiji Bayeux, zdaj Séez, Francija; njegovi starši, premožni kmetje, so imeli osem otrok, od katerih sta dva postala duhovnika in ena nuna.
Študiral je na kolegiju v Vire in pri dvajsetih letih začutil klic v duhovništvo, nato pa se je vpisal na ugledno univerzo v Caenu na petletni študij filozofije in teologije.
Leta 1784 je vstopil v semenišče in bil posvečen v duhovnika 22. septembra 1787. Pridobil je diplomo iz teologije in naziv „magister umetnosti“, vendar zaradi izbruha francoske revolucije ni mogel nadaljevati specializacije.
V Caenu je delovala skupnost hčera Dobrega Odrešenika, zavod, ki ga je leta 1720 ustanovila mati Ana Leroy, Peter Frančišek pa je bil leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika zavoda, leta 1819 pa je postal tudi njegov verski predstojnik.
Med divjanjem francoske revolucije je zavrnil prisego, ki so mu jo leta 1798 naložili revolucionarji, doživel je aretacijo in grozila mu je smrt. Čudežno se je vrnil svoboden in se na vse načine posvetil pomoči razpršenim hčeram Dobrega Odrešenika, skrivaj obhajal maše, podpiral omahujoče brate in spodbujal preganjane vernike.
Po končani revoluciji se je lahko odkrito posvetil obnovi in rasti Kongregacije Dobrega Odrešenika. Uvedel je skrb za gluhe in neme, sam se je lotil posebnih študij za njihovo vzgojo, uvedel pa je tudi nove metode poučevanja.
Osem let, od leta 1822 do 1830, je bil rektor univerze v Caenu, kjer je po veliki vihri revolucije in širjenju razsvetljenskih in racionalističnih idej med učitelje in študente vrnil novo ozračje krščanske vere.
Vse, kar je lahko storil, je bilo v Božjo slavo, saj je bil v svoji notranjosti ves od Boga. Peter Frančišek Jamet je 12. januarja 1845 v 83. letu starosti, utrujen od utrujenosti in starosti, umrl.
Politični dogodki so poskrbeli, da so se potrebni postopki, čeprav se je vedelo, da je svetnik, začeli šele leta 1930, končali pa so se z odobritvijo čudeža, pripisanega njegovi priprošnji, 11. decembra 1985.
Papež Janez Pavel II. ga je beatificiral 10. maja 1987.
IT

Peter Frančišek Jamet se je rodil v Frênes v Franciji in bil leta 1787 posvečen v duhovnika.
Med francosko revolucijo je bil kaplan in spovednik pri sestrah Dobrega odrešenika, zavrnil je prisego zvestobe revolucionarnim oblastem (2. januarja) in še naprej skrivaj maševal za sestre. Po revoluciji, v mirnejših časih, je svojo službo razširil na skrb za revne in invalidne osebe vseh vrst, tudi duševno bolne. Med letoma 1822 in 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je umrl 12. januarja 1845. Med beatifikacijsko slovesnostjo, ki je potekala 10. maja 1987, je približno dvesto gluhonemih, ki so se izražali v gestikularnem jeziku, pričalo o delu, ki ga je Peter Frančišek opravil zanje, med drugim je sestavil francoski gestikularni slovar z deset tisoč gesli. Ob smrti je prišel do besede „Rupture“ (prelom, preboj).
IT

Blaženi Peter Frančišek Jamet, znan tudi kot Peter Francis Jamet, se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, Francija. Bil je eden od osmih otrok, rojenih v premožni kmečki družini. Bil je zelo obetaven, zato je študiral na kolidžu v Vire in pozneje na univerzi v Caenu.
Jamet je bil 22. septembra 1787 posvečen v duhovnika v škofiji Bayeux v Franciji. Duhovniško službo je začel leta 1790 kot kaplan in spovednik hčera Dobrega Odrešenika v Caenu. Vendar mu je nadaljnje teološke študije preprečila francoska revolucija, ki je ukinila poučevanje teologije.
V tem burnem času so proticerkvene revolucionarne oblasti zahtevale prisego zvestobe, ki pa je Jamet ni hotel izreči. Zato je bil zaprt, skupnost hčera pa je bila razpršena. Tudi v zaporu je oče Peter Frančišek še naprej skrivaj služil sestram in drugim prikritim katoličanom, pogosto je maševal na skrivaj.
Po umiritvi revolucije se je oče Peter Frančišek posvetil revitalizaciji in obnovi hčera Dobrega Odrešenika. Imel je ključno vlogo pri obnovi skupnosti in njenega duhovnega življenja. Poleg tega je pomagal ustanoviti šolo, ki se je osredotočala na nove učne metode za izobraževanje gluhih.
Vpliv očeta Petra Frančiška je presegal versko področje. Od leta 1822 do 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je nadzoroval upravo in akademske zadeve. Kot priznanje za izjemne dobrodelne dejavnosti in prispevke k družbi je leta 1827 prejel red legije časti.
Blaženi Peter Frančišek Jamet je umrl 12. januarja 1845 v Caenu v Kalvadosu v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Pokopali so ga v matični hiši hčera Dobrega Odrešenika v Caenu.
Njegovo izredno krepostno in sveto življenje je 21. marca 1985 priznal papež Janez Pavel II. in ga razglasil za častitljivega ter mu priznal junaške kreposti. Papež Janez Pavel II. je 10. maja 1987 blaženega Peter Frančišek Jameta razglasil za blaženega in mu priznal status blaženega.
Življenje blaženega Peter Frančišek Jameta je navdih za mnoge, saj je zgled globoke vere, vztrajnosti v težavah in neomajne predanosti služenju drugim. Njegova zapuščina kot drugega ustanovitelja Inštituta Dobrega odrešenika, njegova vloga pri izobraževanju gluhih ter njegovi prispevki k verskim in akademskim skupnostim še danes vplivajo na ljudi in jih navdihujejo.
EN

Blaženi Peter Frans Jamet (fr: Pierre-François) se je rodil 13. septembra 1762 v Frênes v departmaju Orne, takrat v škofiji Bayeux, danes pa v škofiji Séez v Franciji. Njegova starša sta bila kmeta Pierre Jamet in Maria Busnot. Imela sta devet otrok, od katerih sta dva postala duhovnika, eden pa nuna. Po končani osnovni šoli je Peter od leta 1777 pridobil srednješolsko izobrazbo v kolegiju v Vire.
Pri dvajsetih letih je bil poklican v duhovništvo, od leta 1782 pa je študiral filozofijo in teologijo na prestižni univerzi v Caenu. Leta 1784 se je pridružil tamkajšnjemu semenišču, ki so ga vodili očetje eudisti. V diakona je bil posvečen 23. septembra 1786, v duhovnika pa 22. septembra 1787 v Caenu. Teološki študij je nadaljeval na univerzi, kjer je diplomiral iz teologije in pridobil naziv maître-en-Arts.
Kmalu po izbruhu francoske revolucije leta 1789 je bil Peter leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika skupnosti redovnic, „sester Dobrega Odrešenika“ (Filles du Bon Sauveur de Caen – LBS), ki jo je leta 1720 v Caenu ustanovila Anne Leroy. Zavrnil je državno prisego, ki so jo zahtevali revolucionarji, vendar je kljub veliki nevarnosti ostal v državi in še naprej skrivaj maševal za nune. Kongregacija je kljub svoji majhnosti preživela revolucijo predvsem po zaslugi Petra, ki zato velja za njenega drugega ustanovitelja.
V normalnejših časih po revoluciji je škof Charles Brault leta 1805 Petra imenoval za predstojnika kongregacije. Zbral je razpršene sestre, ki jih je zdaj sestavljalo petnajst sester in štiri novinke. Svojo službo je razširil na delo med revnimi in invalidi vseh vrst, tudi duševno bolnimi. Sestre so mu zaupale novo nalogo, in sicer oskrbo in poučevanje gluhonemih.
Peter je bil 14. novembra 1822 imenovan za rektorja univerze v Caenu, ki ga je opravljal do leta 1830. Leta 1827 je kralj Karel X. (1824-30) Petra v znak priznanja za njegovo delo imenoval za viteza Kraljeve legije časti. Umrl je 12. januarja 1845 v Caenu, star 82 let. Njegov grob je v matični hiši njegovega inštituta v Caenu. Ob njegovi smrti je inštitut štel 232 sester v treh hišah v Caenu.
21. marca 1985 so mu priznali „junaške kreposti“ in mu podelili naziv Venerabilis („Častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 5. junija 1986 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 10. maja 1987 v Rimu. Med slovesnostjo je približno 200 gluhonemih v znakovnem jeziku pričalo o njegovem delu v njihovem imenu, ki je vključevalo slovar francoskega znakovnega jezika z 10.000 besedami, iz katerega je ob smrti prišel do besede ruptura (pretrganje). Njegov spominski dan je obletnica njegove smrti 12. januarja.
NOR

Med francosko revolucijo je bil blaženi Pierre-François Jamet (1762-1845) kaplan v kongregaciji Bon Sauveur v Caenu, ki je skrbela za duševno bolne ženske. Kot neuklonljiv duhovnik je tvegal vse, da bi zagotovil preživetje tega pomembnega dela. Sadovi njegovega dela so vidni še danes.

Lep septembrski večer. Mladi duhovnik je v svoji spalnici zaprl brevir in sedel za mizo. Abbé Pierre-François Jamet je pisal sestri Le Bidois, predstojnici majhne kongregacije Bon Sauveur, v kateri je bil kaplan in spovednik. Pisalo se je leta 1792, na vrhuncu revolucije. Abbé Jamet je bil duhovnik pet let. Oblasti so od njega zahtevale, da prisega na civilno ustavo duhovščine in se ukloni novi ustavni Cerkvi. To je bilo za normandijca in mnoge njegove vrstnike nepredstavljivo. Upornike so brez milosti aretirali. Abbé Jamet se je moral skriti v Hérouvillu blizu Caena pri nekem paru, ki je delal za protestantskega zemljiškega gospoda.

Kar zadeva približno dvajset nun v kongregaciji, so jih 16. avgusta tega leta izgnali iz samostana in jih razdelili med različne družine v mestu Caen. Dvanajst duševno bolnih žensk, za katere so skrbele, je lahko skupaj z nekaterimi sestrami ostalo v skupnosti na ulici d’Auge. V resnici pa so vsi živeli v skrivanju in strahu. V pismu, ki ga je napisal tistega večera in je bilo polno „naklonjenosti in tolažilnih misli“ (Edmond Chrétien, le bienheureux Pierre-François Jamet, izdano pri založbi Cerf), je mladi kaplan vodji skupnosti sporočil, da je pravkar prispel v Anglijo. Tako je želel zabrisati sledi. V resnici je štiri kilometre oddaljen od mesta stoterih stolpov…

Oče Jamet je izhajal iz te pokrajine Normandije in je v zadnjih mesecih postal mojster v umetnosti kamuflaže. Ne glede na to, ali je bil patriot v frigijski kapi, zdravnik ali čeden konjenik, je v teh letih terorja za opravljanje svoje službe uporabljal vse možne preobleke: obiskoval je razkropljene nune, maševal na diskretnih mestih, čim več spovedoval in blagoslavljal družine. Kot človek vere je vedno zaupal svoji vesti,“ pojasnjuje sestra Hanitra Rabialahy iz skupnosti Misijonarke evangelija, ki je nastala leta 2014 z združitvijo štirih kongregacij, med njimi tudi kongregacije Le Bon Sauveur. Ni se obotavljal kršiti zakona, kadar to bi bilo v korist življenja. Kot Kristus, ki je v soboto ozdravljal bolnike.“

Po revoluciji je imel duhovnik samo eno prednostno nalogo: združiti sestre. Prostori v ulici d’Auge so bili prodani in treba je bilo najti novo lokacijo. Po dolgih pogajanjih je kupil nekdanji kapucinski samostan na današnji ulici Caponière v Caenu, kamor so se sestre preselile leta 1805. Kot arhitekt in gradbenik je improviziral. V hiši je živelo petnajst nun, dve oskrbovanki in dvanajst duševno prizadetih bolnikov. Oče Jamet, ki je v vsem zaupal v Previdnost, je razvil Institut du Bon Sauveur, ki je postopoma postal oskrbovalni center, kjer so bili bolniki deležni ustreznega zdravljenja. Leta 1816 je bila ustanovljena šola za gluhoneme. Od leta 1820 je zavod, ki je medtem odprl vrata tudi moškim (Louis Martin, oče svete Terezije iz Lisieuxa, je bil ob koncu svojega življenja v njem interniran), postal ena največjih psihiatričnih ustanov v Franciji.

Jametova zvestoba duhovništvu in kongregaciji je obrodila bogate sadove, saj ga je hranilo globoko notranje življenje. Skupnost je bila ena redkih, ki je preživela revolucijo, in je uspevala vse do danes ter postala kongregacija sester misijonark evangelija. Ta rodovitnost je presegla tudi meje, saj skupnosti za duševno prizadete, ki jih je navdihnil dobri Odrešenik, nosijo njegovo ime v Peruju in na Madagaskarju. Oče Jamet je umrl 12. januarja 1845, sveti Janez Pavel II. pa ga je leta 1987 razglasil za blaženega.
FR pdf

Views: 5

sveta Cezarija iz Arlesa – opatinja

V Arlesu [árlu] (v Provansi, v Galiji), sveta Cezárija, opatinja, sestra svetega škofa Cezarija, ki je napisal zanjo in njene sestre Pravilo svetih devic.
Vir

Cezarija se je rodila okoli leta 465 v bližini Chalon-sur-Saone in nekaj časa živela v samostanu v Marseillu; njen brat sveti Cezarij, ki je leta 502 postal škof v Arlesu, je o njej razmišljal kot o bodoči predstojnici ženske samostanske skupnosti, ki jo je nameraval uvesti v svojem mestu. Prvi samostan redovnic, zgrajen v bližini Arlesa, pa še ni bil dokončan in je bil uničen v vojni med Franki in Burgundci (508). Cezarij ni izgubil poguma in je po končanih bojih dal zgraditi drugo stavbo na isti lokaciji kot prvo: samostan, posvečen svetemu Janezu, je bil odprt 26. avgusta 512, njegovo vodstvo pa je bilo zaupano Cezariji, poklicani iz Marseilla. Za to skupnost je Cesarij sestavil odlično pravilo, katerega temelji so odpoved vsemu osebnemu premoženju, večna osamitev, izvzetje iz škofovske pristojnosti, poslušnost predstojniku, imenovanemu matèr.
Cesarija je imela veliko učenk in je skupnost vodila več kot deset let. Umrla je kmalu po posvetitvi Marijine bazilike (524), morda leta 525, in bila pokopana blizu sarkofaga, ki ga je njen brat rezerviral zase.
Cezarija, ki jo je kot svetnico počastil že Venantius Fortunatus, ki njeno ime povezuje z Agnesinim, je v rimskem martirologiju zapisana 12. januarja.
IT

Cezarija in njen brat sveti Cezarij iz Arlesa (27. avgusta) sta bila otroka plemenite galsko-rimske družine. Cezarij je v Arlesu ustanovil ženski samostan, katerega prva opatinja je bila njegova sestra. Pravila, ki jih je predpisal, so določala, da morajo biti dnevi nun razdeljeni na čas študija, molitve in ročnega dela.
Nune so se preživljale s tkanjem, šivanjem in prepisovanjem knjig. Skupnost približno dvesto nun je skrbela tudi za revne, prala in popravljala njihova oblačila. Nune so živele v stalni osami, niso smele jesti mesa, razen če so bile bolne, v postnem času pa se niso smele kopati.
O sveti Cezariji vemo malo, le da je bilo njeno življenje po besedah svetega Gregorja iz Toursa (17. november) „blagoslovljeno in sveto“. Tudi Venancij Fortunat jo je v svojih pesmih večkrat omenil.
Ko so Franki leta 536 zasedli Arles, se je Cezarij umaknil v samostan svoje zdaj že pokojne sestre. Cezarij je napisal oporoko, v kateri je skoraj vse svoje premoženje zapustil samostanu, kjer je kmalu zatem leta 542 umrl. O dnevu in letu smrti svetega Cezarija ni zanesljivih podatkov.
IT

Cezarija je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Izobraževala se je v nekdanjem samostanu Saint-Saveur, ki ga je ustanovil Janez Kasijan in je stal na mestu današnjega trga Place de Lenche v Marseillu, leta 512 pa jo je brat imenoval za prvo opatinjo novega samostana Saint-Jean – pozneje samostana Saint-Césaire – v Arlesu. Cesarij je za novi samostan napisal zelo stroga pravila – prva znana pravila za ženski samostan. Sestre so pod Cezarijevim vodstvom dejavno prepisovale svete spise, skrbele za pomoči potrebne in izobraževale mlada dekleta.
Cesarijo so pokopali v cerkvi njenega samostana v Arlesu, ki se je takrat imenovala Sainte Marie hors les murs.
Samostan Saint-Césair v Arlesu je bil med francosko revolucijo zaprt, stavbe so bile leta 1792 prodane in nato v veliki meri uničene. Leta 1877 so nune tam uredile dom za upokojence, ki je pozneje postal stanovanjski dom, leta 1995 pa je bil dokončno opuščen.
DE

Sveta Cezarija iz Arlesa, znana tudi kot Cesarie ali Cesira, je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Rodila se je okoli leta 465 v Arlesu v Franciji. O njenem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se je že v mladosti posvetila služenju drugim. Leta 512 je sveta Cezarija v Arlesu ustanovila samostan. Zavod je hitro rasel in v njem je živelo na stotine nun, med katerimi so bile številne vdove. Sveta Cezarija je prevzela vlogo opatinje samostana in se posvetila skrbi za revne, bolne in otroke. Nesebičnost in predanost svete Cezarie služenju drugim so njeni sodobniki zelo cenili in občudovali. Znani svetniki in pisatelji, med njimi sveti Gregor iz Toursa in sveti Venancij Fortunat, so pisali o izjemnih duhovnih darovih, ki jih je imela sveta Cezarija. Poudarjali so njene izjemne kreposti ter njeno predanost dobrodelnosti in sočutju. Sveta Cezarija je vse življenje vztrajala pri svojem poslanstvu lajšanja trpljenja ljudi v stiski. Svoj položaj opatinje je izkoristila za to, da je v samostanu skrbela za revne, bolne in osirotele otroke v skupnosti. Sveta Cezarija je umrla okoli leta 530 naravne smrti. Čeprav nima uradnega patronata, njena zapuščina nesebičnega služenja še vedno navdihuje in usmerja številne posameznike, ki si prizadevajo posnemati njeno predanost pomoči potrebnim. Sveta Cezarija iz Arlesa je bila priznana za svetnico z ljudsko aklamacijo in kanonizirana v predkoncilskem obdobju, kar pomeni, da so jo častili kot svetnico, preden je Katoliška cerkev uvedla uradni postopek kanonizacije. Danes praznik svete Cezarie praznujemo 12. januarja, ko obeležujemo obletnico njene smrti. Njeno življenje je močan opomin na pomen sočutja, dobrodelnosti in nesebičnosti pri služenju drugim.
EN

Views: 21

sveti Aelred (Ælred) iz Rievaulxa – cistercijanski opat

Aelred

Njegovi spisi:

Rodil se je leta 1109 v Durhamu v Angliji v plemiški družini. Otroštvo je preživel na dvoru škotskega kralja Davida I. kot tovariš in prijatelj njegovega sina Henrika. Odlikoval se je po potrpežljivosti in ljubeznivosti, na dvoru je bil priljubljen, tako da se mu je obetala bogata kariera. Aelred pa je namesto posvetne slave in bogastva izbral meniško življenje. Štiriindvajsetleten je vstopil v cistercijanski samostan v Rievaulxu, ki je bil v tistem času v največjem razcvetu. Med sobrati je užival velik ugled in spoštovanje zlasti zaradi svoje pobožnosti in bratske ljubezni. Potem ko je nekaj časa vodil in poučeval novince, so ga leta 1146 izvolili za opata. Samostan v Rievaulxu je bil vodilni v Angliji, tako da je opat Aelred veliko potoval in nadzoroval še druge samostanske skupnosti. Imel je tudi velik vpliv na civilno življenje v deželi, zlasti na kralja Henrika II. Iz ljubezni do meniškega življenja je večkrat odklonil ponujeno škofovsko čast. Zadnja leta življenja je bolehal in umrl star komaj 57 let. Znan je zlasti po dveh svojih spisih: Ogledalo ljubezni in Duhovno prijateljstvo.

»K ljubezni do sovražnikov, v čemer je popolnost bratske ljubezni, nas bolj kot kaj drugega nagiba hvaležno premišljevanje čudovite potrpežljivosti, s katero je najlepši med človeškimi sinovi prepustil lepoto svojega obličja hudodelcem, da so ga opljuvali … Oče, odpusti jim! Kdo bi ob tem čudovitem glasu, polnem milobe, ljubezni in notranjega miru takoj z vsem srcem ne objel svojih sovražnikov? Oče, pravi, odpusti jim! Ali more biti kakšna molitev še bolj polna ljubezni? … Če hočeš sebe prav ljubiti, se ne kvari s telesnim uživanjem. Da ne boš podlegel temu poželenju, vzljubi evharistični kruh. Končno, če se hočeš umiriti v blaženosti bratske ljubezni, objemi tudi sovražnike z resnično ljubeznijo. Da ta božji ogenj ne bi ugasnil sredi krivic, ki jih doživljaš, z očmi srca nenehno glej na tiho potrpežljivost našega ljubega Gospoda in Odrešenika.«

»Pohitimo k božji nevesti, stopimo h Gospodovi materi, pristopimo k njegovi najodličnejši služabnici! Kaj bomo vendar storili zanjo? Kakšne darove ji bomo poklonili? O, da bi ji vsaj mogli povrniti to, kar smo ji dolžni! Dolžni smo jo častiti, ji služiti, dolgujemo ji ljubezen in hvalo. Dolžni smo ji izkazovati čast, ker je mati našega Gospoda. Kdor ne časti matere, ne časti sina … Marija je naša mati, mati našega življenja, mati naše neminljivosti, mati naše luči.«

»Kako dobro se počutim, ko vidim, da se tudi Gospod vsega veličastva v svojem telesnem naporu in človeških čustvih ne kaže močnega, pač pa šibkega. Kakšna tolažba je to v mojih slabostih! Ta slabost mojega Gospoda mi brez dvoma daje moč in trdnost v moji nemoči.«
Sveti Aelred, cistercijanski opat, goduje 12. januarja, pri cistercijanih pa 3. februarja .
Vir

V samostanu Rievaulx [rivó] ( v Northúmbriji), sveti Aelréd (Ælred), opat, ki je bil vzgojen v kraljevski šoli Škotske. Vstopil je v cistercijanski red, bil odličen učitelj meniškega življenja, ter blagohotno in neprestano v dejanju in spisih pospeševal duhovno prijateljstvo v Kristusu.
Vir

AlfredSveti Alfred je bil cistercijanski opat v Angliji. Rodil se je leta 1109 v mestu Hexam v Yorkshiru. Zelo mlad je prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi si pridobil primerno vzgojo in izobrazbo. Kot mladega dvorjana so ga imeli vsi radi, saj je bil prijazen in prijetnega značaja, kmalu pa mu je bila zaupana služba oskrbnika kraljevih posesti. Kralj David je bil globoko veren vladar in je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov. Življenje redovnikov je pritegnilo mladega Alfreda in pri triindvajsetih letih se je odločil za redovniški poklic ter leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan. Po devetih letih redovniškega življenja so ga prvič izvolili za opata samostana in to službo je opravljal vse do svoje smrti leta 1166. Že za časa svojega življenja je veljal za svetnika in bil zelo priljubljen: bil je prisrčnega značaja, poln modrosti in bistrega duha. Napisal je tudi nekaj svetniških življenjepisov, molitev in bogoslovnih spisov.
Vir

»Marija, ki je Kristusova mati, je potemtakem mati naše modrosti, mati naše pravičnosti, mati našega posvečenja, mati našega odrešenja. Zato je ona za nas bolj mati kakor naša telesna mati. Po njej smo bili rojeni na odličnejši način, ker iz nje izhaja naša svetost, naša modrost, naša pravičnost, naše posvečenje, naše odrešenje.« Tako je o božji Materi Mariji vzneseno govoril sv. Alfred, cistercijanski opat v Angliji, ki je umrl na današnji dan leta 1166. Prav zaradi te njegove sinovske ljubezni do nebeške Matere ga imenujejo »sveti Bernard severa«.
V starih latinskih listinah ima ta svetnik različna imena: Aelred, Ailred, Alred, Ethelred, Alredus pa tudi Alvredus, zato je oblika Alfred, ki je znana pri nas, kar zvesta latinskim imenom. Alfred se je rodil leta 1109 v mestu Hexham v Yorkshiru. Najbrž je bil sin plemiških in uglednih staršev, ker je zelo mlad prišel na dvor škotskega kralja Davida, da bi prejel družbenemu položaju primerno vzgojo in izobrazbo. Bil je tako lepega in prijaznega obnašanja, da so ga vsi na dvoru vzljubili.
Kralj David je imel tako zaupanje v mladega dvorjana, da ga je postavil za dvornega maršala oskrbnika svojih posesti. Ta vladar je bil globoko veren in v želji, da bi tudi njegovi podložniki napredovali v veri in pobožnosti, je v svoje kraljestvo poklical cistercijane, ki so ustanovili nekaj samostanov.
Življenje teh redovnikov je pritegnilo pozornost mladega dvorjana Alfreda. Ko mu je bilo triindvajset let, je prosil kralja, naj ga razreši zaupane mu službe na dvoru, ker se je odločil za redovniški poklic. Kralj je njegovo prošnjo uslišal in Alfred je leta 1134 vstopil v cistercijanski samostan Rievaulx. Bil je tako vzoren menih, da so ga po devetih letih njegovega redovnega življenja izvolili za opata sosednjega samostana, kjer je ostal pet let, potem pa se je vrnil v svoj prejšnji samostan, kjer je bil tudi izvoljen za opata in je to službo vestno opravljal vse do svoje zgodnje smrti 12. januarja 1166, ko je dopolnil komaj 57 let.
Alfreda so imeli za svetnika že za njegovega življenja; vsi so ga imeli radi zaradi njegovega prisrčnega značaja, spoštovali so ga zaradi bistrine njegovega duha in modrih nasvetov, občudovali zaradi svetosti njegovega življenja in čudovitih govorov, s katerimi je vnemal srca za Boga. Njegovo življenje je prvi opisal menih Walter Daniel, ki je sedemnajst let živel v samostanu Rievaulx, ko je bil tam Alfred opat. Alfred je napisal več svetniških življenjepisov, lepih molitev, ohranilo se je tudi nekaj njegovih bogoslovnih spisov.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Alfred ali, skrajšano, Fredi ne enih ne drugih ni veliko.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Ælred, sin duhovnika, se je od leta 1124 šolal v Roxburghu, stari škotski prestolnici, nato pa je bil dvorni maršal škotskega kralja Davida I. Leta 1134 se je Ælred pridružil cistercijanskemu redu v Rievalu – zdaj Rievaulxu – in leta 1143 postal opat novoustanovljenega samostana v Revesbyju v Lincolnshiru. Leta 1147 se je kot opat vrnil v Rieval in bil tako vodja vseh cistercijanov po vsej Angliji. Svoje najslavnejše delo „Zrcalo ljubezni“ je napisal na prošnjo Bernarda iz Clairvauxa; vpliv spisov svetega Avguština je očiten. Zaradi izžarevanja svojih pridig si je prislužil naziv „angleški sveti Bernard“. Zaslovel je tudi po svojih umikih, v katerih je imela posebno vlogo meditacija o Jezusu.
Ælred je bil leta 1163 navzoč pri prenosu Edvarda Spoznavalca v Westminstrsko opatijo v Londonu in je o njem napisal življenjepis. Naslednje leto se je odpravil na misijonarsko potovanje v Galloway; nekdanji poganski plemenski vodja je bil tako navdušen, da je tudi sam postal menih. V zadnjih letih življenja je z neizrekljivo potrpežljivostjo prenašal hude bolezni, vendar je še za časa svojega življenja ohranil prijeten značaj in bil zaradi svoje učenosti in pobožnosti zelo spoštovan.
Kanonizacija: Ælred je bil kanoniziran leta 1191.
DE

V Rievaulxu v Yorkshiru je bila opatija, „hči“ opatije v Clairvauxu v Burgundiji, iz katere je izšel cistercijanski menih, ki je bil zelo podoben cistercijanskemu „zadnjemu doktorju Cerkve“ Bernardu iz Clairvauxa (20. avgusta). Cistercijani, ki so predstavljali veliko ljudsko asketsko gibanje, so v 10. stoletju močno rasli: leta 1097 je bila ustanovljena matična hiša v Citeauxu; leta 1134, ob smrti opata Stephena Hardinga (17. aprila), je bilo osemdeset hiš, ob Bernardovi smrti leta 1153 pa jih je bilo že 350. Rievaulx je bil ustanovljen leta 1132, njegov prvi opat pa je bil Bernardov tajnik Viljem; k ustanovitvi sta prispevala tudi kralj Henrik I. in Walter Espec, lokalni baron, ki je imel grad v bližnjem Helmsley in je podaril zemljišče.
Aelred (ali tudi Ailrcdo) se je rodil leta 1110 v Hexhamu (Northumberland, Anglija) in bil sin tamkajšnjega „dednega“ duhovnika; temeljito izobrazbo je dobil v Durhamu, v zgodnjih dvajsetih letih pa je vstopil na dvor škotskega kralja svetega Davida in postal mojster kraljevega dvora. Svoje dolžnosti je opravljal z izjemno potrpežljivostjo in na pritožbe odgovarjal z ljubeznijo, vendar ga je kmalu pritegnilo versko življenje in dve leti po ustanovitvi leta 1134 je vstopil v Rievaulx. Njegova kariera je bila od takrat hitra: od novinca do meniha, od meniha do mojstra novincev in nazadnje opata.
Večino svojega življenja je preživel v Rievaulxu, razen obdobja med letoma 1143 in 1147, ko je bil opat opatije Revesby v bližini Yorka. Nato je postal opat v Rievaulxu in tam ostal dvajset let do svoje smrti leta 1167. V tem obdobju se je samostan razširil in s 150 kornimi brati ter 500 brati laiki in zaposlenimi postal največji v Angliji. Laični bratje so bili nepogrešljivi za gospodarstvo samostanov, ki so bili namenoma locirani na odročnih območjih, kar je cistercijanom omogočilo, da so se odlikovali kot pionirji podeželskih dejavnosti. Rievaulx se je tako kot druge velike opatije v severni Angliji specializiral za ovčjerejo, ki je bila primernejša za podnebje tega območja. Tam so gojili tudi platno; imeli so celo usnjarno in livarno.
Aelred je bil vedno slabega zdravja, v zadnjih letih življenja pa je močno trpel (verjetno zaradi protina), tako zelo, da je bil prisiljen dolgo časa preživeti v samostanski bolnišnici, kjer so ga menihi, ki so se ustavljali pred vrati, obiskovali, da bi dobili nasvete in navodila. Čeprav je živel zelo strogo, njegova pravila niso bila preveč stroga; znan je bil po tem, da v času, ko je bil opat, ni izgnal nobenega brata. Zaradi velikanske velikosti skupnosti, ki je bila tudi samozadostna, je bil predvsem upravitelj in duhovni oče.
Prav v slednji funkciji se je izkazal v vsej svoji veličini, kot je razvidno iz njegovih spisov. Tako kot sveti Bernard je tudi on veliko pisal, in to v različnih literarnih oblikah, sestavljal je biografije, zgodovinopisne in duhovne traktate ter nazadnje pridige in meditacije na podlagi svetopisemskih besedil. Njegovo učenje je bilo usmerjeno predvsem v oris samostanske poti duhovnosti, ki je bila v bistvu proces odvrnitve od sebe in greha, da bi se srečali z Bogom v skupnosti bratov, vedno pod nadzorom opata. Večina njegovih del sodi v ta sklop, morda so najbolj zanimiva naslednja: Zrcalo ljubezni, napisano po nasvetu svetega Bernarda med letoma 1142 in 1143, in pridige o Izaiji. Drugi poznejši spisi so: „Oče sv: Avguštinu in tudi Ciceronovemu delu De Amicitia, ki je bilo takrat v veliki modi; Pastoralna molitev in traktat O duši, ki je zaradi smrti ostal nedokončan.
Glavna tema teh del je obnova Božje podobe, ki jo je omadeževal greh. Osnutek, ki mu je sledil, ni bil izviren, vendar mu je dodal nekaj novih elementov, vključno z opredelitvijo notranjega življenja kot družbenega življenja ali občestva in vizijo samostana kot „šole življenja“. V tej askezi, ponižnosti in molitvi je bil človek pripravljen na srečanje z živim Bogom, življenje pa je postalo nekakšna ‘živa teologija’.
Aelred je pisal tudi zelo dolga pisma, od katerih se je večina žal izgubila. Njegovi dopisovalci so bili papež, škofje in kralji Anglije, Francije in Škotske ter njegova sestra, ki ji je opisal svojo „skupnost ljubezni“: „Ko sem hodil po samostanih, so vsi bratje sedeli skupaj […] in med vso to množico nisem našel nikogar, ki ga ne bi ljubil ali ki me ne bi ljubil […]“.
Položaj, ki ga je imel v redu, tj. opat matične hiše, od katere so bile odvisne druge hiše na Škotskem in v Angliji, je od njega zahteval, da je kljub slabemu zdravju veliko potoval, zlasti na generalne kapitlje samostanov, povezanih z Rievaulxom, včasih pa je bil primoran oditi še dlje.
Ti obiski so mu omogočili, da je neposredno vplival na razvoj angleškega samostanstva. Leta 1142 ga je sveti Bernard poslal v Rim, da bi izrazil svoje nestrinjanje z izvolitvijo Williama Fitzherberta (sv. Viljem iz Yorka, 8. jun.) za nadškofa v Yorku. Viljema, ki je užival podporo yorških kanonikov in kralja, so Bernard in cistercijani iz Yorkshira (katerih merila so bila v tej zadevi še posebej stroga) dejansko obtožili simonije in predrznosti. Viljem je bil najprej odstavljen, pozneje pa je bil zmagoslavno rehabilitiran.
Leta 1157 je bil Aelred iz zdravstvenih razlogov oproščen udeležbe na generalnih kapitljih; kljub temu je v letih 1159 in 1165 obiskoval podružnične hiše na Škotskem, dokler njegova bolezen ni postala prehuda. Ko je bil leta 1163 izbran, da spregovori v Westminstru ob priložnosti prenosa relikvij svetega Edvarda Spoznavalca v opatijo (13. oktobra), je razmišljal o prilagoditvi Vita Edwardi Regis et Confessoris Osberta iz Giare.
Walter Daniel, njegov učenec in prijatelj, je nekaj let po Aelredovi smrti v biografiji opisal njegova zadnja leta življenja. Walter se posebej posveča njegovi potrpežljivosti in zaupanju v Boga, pa tudi ljubezni bratov do njega in njihovi žalosti ob ločitvi.
Walterjevo poročilo o njegovi smrti je med najbolj ganljivimi odlomki, ki jih lahko najdemo v hagiografiji: štiri leta je živel v celici ob samostanu, kjer so menihi v skupinah obiskovali svojega „abbo“, svojega duhovnega očeta. V svojih zadnjih dneh je celo klical smrt: „Hitro, za Kristusovo ljubezen, hitro!“.
Zanj se popolnoma prilega stavek iz De Spirituali Amicitia: „Nekdo, ki bi ga lahko upravičeno imenoval sin prijateljstva; njegova edina skrb je bila ljubiti in biti ljubljen“. Umrl je 12. januarja 1167. Njegovo truplo so najprej pokopali v kapiteljski hiši v Rievaulxu, nato pa so ga prenesli v cerkev. Poleg del samega Aelreda, ki obširno razkrivajo njegov značaj, je vir za poznejši vpogled v njegovo življenje strastno in prepričljivo poročilo Walterja Daniela.
Kljub nasprotnim trditvam se zdi, da Aelred ni bil nikoli uradno kanoniziran. Vendar so ga cistercijani kmalu začeli častiti in leta 1476 razglasili njegov praznik, ki so ga praznovali 3. februarja, v lokalnih škofijah pa 3. marca. V novi izdaji Rimskega martirologija je bil praznik prestavljen na obletnico njegove smrti.
IT

Views: 79

sveti Martin od svetega Križa iz Leona – duhovnik in redovni kanonik

sveti Martin od svetega Križa - duhovnik in redovni kanonikV Leónu (na Španskem), sveti Martin od svetega Križa, duhovnik in redovni kanonik, ki je bil resnično izveden mož Svetega Pisma. († 12. januar 1203)
Vir

Biografija, ki jo je napisal sodobnik, epigrafski napisi, dokumenti iz tistega časa in rokopisi njegovih literarnih del so glavni viri o življenju Martina od Svetega križa. Rodil se je pred letom 1130 v španskem mestu León. Bil je še otrok, ko mu je umrla mati Evgenija; njegov oče, po imenu Janez, je nato vstopil v leonski samostan svetega Marcella in ga vzel s seboj.
Ko je umrl tudi oče, se je Martin, že kot subdiakon, za več let odpravil na dolga romanja po vsem krščanstvu; dokumentirano je njegovo dveletno bivanje v bolnišnici v Jeruzalemu in v Parizu, kjer vse kaže, da je obiskoval generalni študij. Po vrnitvi v León je bil posvečen v duhovnika v samostanu svetega Marcella, po sekularizaciji tega samostana pa se je umaknil v samostan svetega Izidorja v istem mestu, ki je prav tako pripadal redovnim kanonikom, kjer je umrl 12. januarja 1203.
Leta 1185 je začel pisati svoja literarna dela, katerih izvirni rokopisi v dveh velikih pergamentnih zvezkih so še vedno shranjeni v kolegijski cerkvi svetega Izidorja v Leónu. Svoje delo je naslovil Concordia Veteris et Novi Testamenti in ga razdelil na štiriinpetdeset pridig ali obsežnih razprav apologetsko-asketične narave. Napisal je tudi komentarje h knjigam Nove zaveze, eden od njegovih ciljev pa je bil prepričati Jude, ki jih je bilo takrat v Leonu zelo veliko, o izpolnitvi mesijanskih prerokb v Kristusu. Misel svetega Izidorja Seviljskega in Petra Lombarda (čigar dela je prvi predstavil v Španiji) je močno vplivala na njegove spise: je prvi španski avtor, ki je za razlago evharistične skrivnosti uporabil besedo transsubstanciacija.
Najpomembnejše značilnosti njegove duhovnosti so velika asketska strogost, dobrodelnost do bratov ter posebna predanost evharistiji in svetemu križu. Njegov sodobni življenjepisec nam pripoveduje o izrednih dogodkih, ki jih je izvajal, na primer o ozdravljanju bolnikov, od katerih so bili nekateri v času pisanja še živi. Njegovi posmrtni ostanki danes počivajo v kapeli, ki mu je bila posvečena leta 1513 v kolegijski cerkvi v Leónu. Istega leta je bila najdena njegova desna roka, ki ni bila poškodovana in je od takrat shranjena v umetniškem srebrnem relikviariju.
Kult je dokumentiran od dneva njegove smrti v kodeksih kolegiatne cerkve, kjer so ohranjeni starodavni brevirji z liturgičnim uradom svetnika in njegovim življenjepisom, razdeljenim v devet zgodovinskih lekcij, za molitev jutranjic.
O postopku njegove kanonizacije ni nič znanega, vendar je v 16. stoletju celotna škofija León praznovala njegov liturgični praznik. V novejšem času je njegov kult skorajda izginil, vendar so ga leta 1959 z odlokom Kongregacije za obrede ponovno oživili v kolegijski cerkvi z dvojnim obredom drugega razreda, leta 1964 pa so ga razširili na celotno škofijo León z obredom tretjega razreda.
IT

Martin, sin Johannesa in Eugenije, je v otroštvu izgubil mater. Njegov oče je vstopil v samostan San Marcello in s seboj vzel sina, ki se je tam izobraževal in bil pri približno 19 letih posvečen v subdiakona. Po očetovi smrti se je leta 1154 odpravil na dolgo romanje v Oviedo, Santiago de Compostela in sedem romarskih cerkva v Rimu, kjer je njegova askeza pritegnila pozornost papeža – verjetno Hadrijana IV -, ki ga je na veliko noč sprejel na avdienco. Od tam je z ladjo odpotoval v Jeruzalem, kjer je dve leti služboval v bolnišnici, nato je odšel v Antiohijo (zdaj Antakya/Hatay) in Konstantinopel (zdaj Istanbul) ter se nazadnje vrnil v svoj samostan v Leonu. Nato je potoval v Chartres, Reims in Pariz, kjer je spoznal učence Petra Lombarda in z njimi študiral teologijo, ter naprej v Anglijo in na Irsko. Po vrnitvi je obiskal Saturninov grob v Toulousu; v Béziersu so ga obtožili kraje dragocenega ornata, ki ga je pridobil v Konstantinoplu, zaradi česar je pristal v zaporu; obtožili so ga tudi, da je bil albižan (katar). Ko je razčistil te napake, se je okoli leta 1183 lahko vrnil v León.
Martin je bil tu v svojem samostanu v San Marcellu posvečen v duhovnika in redovnega kanonika. Zaradi nesoglasij glede liturgičnih vprašanj se je leta 1185 preselil v samostan San Isidoro. Zanj so bile značilne kreposti, predanost Najsvetejšemu zakramentu in askeza; spal je na tleh in ponoči pogosto obiskoval bolnike. Leta 1185 je s sedmimi somišljeniki začel pisati svoje veliko delo „Veteris ac Novi Testamenti Concordia“, „Konkordance Stare in Nove zaveze“. Bil je tudi avtor prvega svetopisemskega komentarja v Španiji po Beatu iz Liébane in je postal najpomembnejši španski teolog 12. stoletja. Martin je zgradil Oratorij svetega križa v baziliki San Isidoro in kapelo Svete Trojice na samostanskem pokopališču. Že za časa svojega življenja je znal delati čudeže, zato se mu je poklonil celo kralj Alfonz V.
Martinov sobrat Luka – poznejši škof v Tuiju – je o Martinu pisal v svoji knjigi o Izidorju Seviljskem. Martinovo čaščenje se je začelo kmalu po njegovi smrti. Čudeži so se dogajali tudi na njegovem grobu; že leta 1203 so nad njim zgradili kapelico, v katero so prenesli njegove posmrtne ostanke; leta 1253 so jo nadomestili z večjo kapelico.
Kanonizacija: V skladu s strogimi predpisi za kanonizacijo, ki jih je izdal papež Aleksander III, po Martinovi smrti ni bilo kanonizacije. Leta 1959 je Vatikan odobril čaščenje v San Isidoru, leta 1962 pa v celotni škofiji León. Martin je v Martyrologium Romanum iz leta 2001/2004 opisan kot svetnik.
DE

Blaženi Martin iz Leóna, znan tudi kot Martin od Svetega križa, se je rodil v Leónu v stari Kastilji v Španiji. Izobraževal se je v samostanu svetega Marcela v Leónu. Martinova močna vera in predanost služenju Bogu sta ga vodili na romanja v Rim, Italijo in Konstantinopel, kjer je iskal duhovno obogatitev in razsvetljenje.
Pod globokim vplivom potovanj in srečanj z različnimi verskimi praksami in tradicijami se je Martin pridružil redovni skupnosti avguštincev kanonikov v opatiji Saint Marcellus in sprejel življenje redovnega brata. Njegovo predanost in pobožnost so prepoznali njegovi vrstniki in sčasoma je bil posvečen v duhovnika.
Žal je bil samostan Saint Marcellus na neki točki sekulariziran in Martin je našel dom v kolegijski cerkvi Saint Isidore v Leónu. V tem novem okolju je nadaljeval svojo duhovno pot in se posvetil pisanju komentarjev k Pismom in Razodetjem ter govorjenju o različnih temah. Ti spisi so pokazali njegovo globoko razumevanje teologije in duhovnosti, zaradi česar je bil že za časa svojega življenja zelo cenjen.
Blaženi Martin iz Leona je bil splošno priznan zaradi svoje svetosti in asketskih spisov. Njegove besede so odmevale med verniki, saj so jim nudile smernice in navdih za njihovo duhovno rast. Resnično je bil zgled življenja, ki ga je živel za Boga, in je bil vzor vsem, ki so iskali globljo povezanost s svojo vero.
12. januarja 1203 je blaženi Martin iz Leona umrl v svojem rojstnem mestu. Njegova smrt, ki je bila posledica naravnih vzrokov, je pomenila konec življenja, posvečenega Bogu in Cerkvi. Kot priznanje za njegovo izjemno duhovno pot so njegove relikvije leta 1513 shranili v kapeli San Martin v kolegijski cerkvi v Leónu.
Čeprav natančne podrobnosti njegove beatifikacije in poznejšega čaščenja v navedenih informacijah niso navedene, je pomembno omeniti, da njegov naziv „blaženi“ kaže na raven priznanja in spoštovanja v Katoliški cerkvi. To nakazuje, da je Cerkev uradno priznala Martinovo svetost in njegov vpliv na vernike, zaradi česar je postal spoštovana osebnost v verski skupnosti.
Življenje blaženega Martina Leónskega je pričevanje o moči vere, izobrazbe in predanosti. Njegova neomajna predanost Bogu in njegovi pronicljivi spisi še danes navdihujejo in usmerjajo vernike.
EN

Martín ali Martino de León se je rodil okoli leta 1120. Njegov glavni življenjepisec in sodobnik don Lucas de Tuy, ne da bi razkril resnični kraj njegovega rojstva, se omejuje na navedbo, da se je rodil v plemiškem rodu in da je bil sin zelo katoliških staršev Juana in Eugenije, ki sta bila iz dežele in jurisdikcije León. Ko mu je umrla mati, je bil oče tisti, ki je zaprosil za sprejem v samostan San Marcelo v Leónu. Martino je spremljal očeta in se skrbno pripravljal v znanosti in pobožnosti, preden se je dokončno odločil.
Ko je njegova odločitev dozorela, je sprejel sveti red, ki mu je sistematično nasprotoval, ker se je imel za nevrednega. Po otroških letih je mladi Martino, ko je bil posvečen v subdiakona, peš opravil številna romanja in obiskal Oviedo, Santiago de Compostela, Rim in nazadnje Sveto deželo, kamor je prišel v spremstvu Žida Benjamina iz Tudele. Dve leti je preživel v Palestini, kjer se je ukvarjal z dobrodelnostjo in študijsko dejavnostjo.
Ob vrnitvi se je ustavil v Konstantinoplu, kjer je pridobil bogat ornat za cerkev svetega Marcela v Leonu, po vrnitvi pa je lahko obiskal Francijo in se poklonil telesoma svetega Dioniza v Parizu in svetega Martina v Toursu.
Po vrnitvi v León ga je legionarski prelat don Manrique de Lara posvetil v duhovnika, pozneje pa je bil sprejet za redovnega kanonika v San Marcelu, kjer je živel resnično spoštljivo in zgledno življenje. Ko so bili kanoniki razrešeni obiskovanja cerkve San Marcelo, se je preselil v kolegijsko cerkev San Isidoro, kjer so ga sprejeli z velikim veseljem.
Kljub visoki starosti se je od leta 1185 dalje intenzivno posvečal pisanju svojih spisov, pri čemer mu je pomagalo sedem klerikov. Po življenjepisu Lucasa de Tuy je sveti Martino osem dni pred smrtjo začutil, da se bolezen, ki mu je povzročila toliko tegob, slabša, zato je poslal po skupnost, da bi se od njega poslovila. Nato je opata prosil, naj ga blagoslovi, in 12. januarja 1203 izročil svojo dušo Gospodu.
ES

Views: 17

blaženi Anton Fournier iz Avrille – tkalec, oče in mučenec

V Avrilli pri Angersu [anžéru] (v Franciji), blaženi Anton Fournier [furnijé], mučenec, ki je bil kot tkalec, v času francoske revolucije, s svinčenimi biči ubit zaradi zvestobe Cerkvi. († 12. januar 1794)
Vir

Antoine Fournier se je rodil 26. januarja 1736 v kraju La Poitevinière v francoskem departmaju Maine-et-Loire. Poročen laik in oče družine je delal kot obrtnik in obrtniški mojster. Zaradi zvestobe Cerkvi je bil ustreljen 12. januarja 1794 v bližini Avrilléja. Papež Janez Pavel II. je 19. februarja 1984 slovesno beatificiral Antoina Fourniera skupaj s skupno skupino 99 mučencev iz škofije Angers na čelu z duhovnikom Viljemom Repinom, ki je bil ubit le nekaj dni pred njim, 2. januarja.
Med žrtvami v tej škofiji je znanih vsaj dva tisoč imen. Leta 1791 so morali duhovniki prisegati zvestobo civilni ustavi duhovščine, ki pa se je niso vsi držali, zato se je za tiste, ki se je niso držali in so bili tudi preganjani, uveljavilo ime „ognjeviti duhovniki“. Nacionalna konvencija je 14. avgusta 1792 zahtevala prisego „liberté – egalité“, ki je postala obvezna za vse uradnike, 2. septembra pa še za vse francoske državljane. Tudi te nove prisege se ni držalo na tisoče ljudi, med njimi je bilo veliko duhovnikov in redovnikov, ki so se morda izognili preganjanju, potem ko je duhovščina zavrnila prejšnjo prisego.
Zaradi njihove zavrnitve so od 30. oktobra 1793 do 14. oktobra 1794 v Angersu na trgu, znanem kot „du Ralliement“ (tj. pristop katoličanov k tretji republiki), giljotinirali 177 žrtev. Od januarja 1794 do 16. aprila 1794 pa je bilo na mučeniškem polju v Avrailléju ustreljenih približno 2 000 ljudi. Ni znano, kje so vse te ljudi pokopali; kasneje so odkrili množična grobišča, vendar najdenih posmrtnih ostankov zaradi njihovega stanja niso nikoli identificirali. Znanstveniki so pozneje preučili dokumente in zapisnike zaslišanj, shranjene v departmajskem arhivu Maine-et-Loire, in lahko poudarili versko motiviranost obsodbe preganjalcev 99 ljudi in njihova priznanja.
IT

Anton, sin gostilničarja Antoina Fournierja in njegove žene Elisabeth, rojene Baillet, je bil star tri mesece, ko mu je umrl oče. Leta 1760 je postal tkalec v Choletu, leta 1763 se je poročil z Marie Arnault; z njo je imel dva otroka, od katerih je eden postal duhovnik v Španiji. 29. decembra 1793 so ga med preganjanjem v času francoske revolucije aretirali in privedli pred revolucionarni odbor. Dne 2. januarja 1794 so ga skupaj s 23 drugimi poslali v zapor v Saumur, od tam pa 5. januarja v Angers, kjer so ga nazadnje ustrelili na Marsovem polju v Avrilléju.
Kanonizacija: Angerski škof Joseph Rumeau je že leta 1905 začel postopek za beatifikacijo 99 mučencev iz Angersa. Papež Janez Pavel II. jih je vse razglasil za blažene 19. februarja 1984.
DE

Blaženi Antoine Fournier, znan tudi kot Antonio, je bil poročen laik in izurjen obrtnik iz škofije Angers v Franciji. Rodil se je 26. januarja 1736 v kraju La Poitevinière v pokrajini Maine-et-Loire. Antoine je živel v burnem obdobju francoske zgodovine, ko je državo zajelo nasilno preganjanje francoske revolucije.
O življenju Antoina Fournierja pred revolucijo je malo znanega. Vendar se domneva, da je bil pobožen katoličan, ki je svojo vero živel iskreno in predano. Kot obrtnik je nedvomno uporabljal svoje talente, da bi prispeval k blaginji svoje družine in skupnosti.
V času francoske revolucije, ko so se katoliška cerkev in njeni privrženci soočali s hudim preganjanjem, je Antoine zaradi svoje neomajne vere postal eden izmed mučencev. Zaradi svojega verskega prepričanja je bil krivično obtožen in nato aretiran. Antoine je bil 12. januarja 1794 v Avrilléju v Maine-et-Loire usmrčen z ustrelitvijo.
Njegov praznik se obeležuje 12. januarja, na dan njegove mučeniške smrti. Poleg tega ga 2. januarja počastijo tudi kot enega od mučencev Anjouja, regije v zahodni Franciji. Papež Janez Pavel II. je 9. junija 1983 s papeškim dekretom o mučeništvu uradno priznal Antoina Fourniera za častitljivega, saj je priznal njegovo junaško pričevanje za katoliško vero. Nato je papež Janez Pavel II. 19. februarja 1984 v Rimu v Italiji Antoina Fourniera razglasil za blaženega.
Čeprav je na voljo malo informacij o posebnih predstavah, povezanih z blaženim Antoinom Fournierjem, velja, da je njegova duhovna navzočnost vir navdiha, zlasti za laike, ki si prizadevajo živeti svojo vero v težkih časih, na primer v obdobjih preganjanja.
Pogumno mučeništvo blaženega Antoina Fourniera je pričevanje o njegovi neomajni predanosti katoliški veri, neomajni ljubezni do Boga in neomajni zvestobi Cerkvi sredi neusmiljenega sovraštva, s katerim se je soočal med francosko revolucijo. Je svetel zgled, kako lahko vera ostane neomajna tudi v hudi nevarnosti, in je navdih za katoličane po vsem svetu. Naj priprošnja blaženega Antoina Fourniera še naprej krepi in vodi tiste, ki želijo slediti Kristusu sredi preganjanja in nesreč.
EN

Views: 17