sveti Tomaž (Frančišek Anton) Placidi iz Corija – pastir, duhovnik in redovnik

Rodil se je 4. junija leta 1655; umrl pa 11. januarja leta 1729 v kraju Civitella (Italija).
Bil je frančiškan in je deloval kot navdušen pridigar.
Leta 1785 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Janez Pavel II. 21. novembra leta 1999.
Vir

V vasi Bellegra (v Láciju, v Italiji), sveti Tomaž de Cori [kori] (Frančišek Anton) Placid, duhovnik iz Reda manjših bratov, preslaven zaradi strogosti življenja in pridiganja, ter preslaven ustanovitelj zavetišč.
Vir

Tomaž (Tommaso) Placidi se je rodil 4. junija 1655 v Coriju (Latina). Njegovo otroštvo je zaznamovala prezgodnja izguba matere in nato očeta, zaradi česar je pri štirinajstih letih sam skrbel za mlajši sestri. Postal je pastir in se naučil modrosti najpreprostejših stvari. Po poroki svojih sester je mladenič lahko svobodno sledil navdihu, ki ga je nekaj let hranil v tišini svojega srca: popolnoma pripadati Bogu v frančiškanskem redovnem življenju. Male brate je lahko spoznal v svoji domovini v samostanu sv. Frančiška.
Potem ko je z obe sestri pošteno poročil in se osvobodil vseh skrbi, je bil sprejet v red in poslan v Orvieto (PG), da bi tam opravil noviciat.
Ko je zaobljubil Frančiškovo pravilo in končal teološki študij, je leta 1683 postal duhovnik. V samostanu Presvete Trojice v Orvietu je bil takoj imenovan za namestnika vodje novincev, saj so predstojniki takoj prepoznali njegovo nadarjenost.
Čez nekaj časa je Fra Tomaž izvedel za rekolekcije, ki so začele cveteti v redu, in za namero predstojnikov rimske province, da bi eno ustanovili v samostanu Civitella (danes Bellegra). Njegova prošnja je bila odobrena, zato je mladi menih leta 1684 potrkal na vrata revnega samostana in dejal: „Jaz sem Fra Tomaž iz Corija in sem prišel sem, da bi postal svetnik! „. V jeziku, ki je morda daleč od našega, je izrazil svojo željo, da bi radikalno živel evangelij v duhu svetega Frančiška.
Fra Tomaž je od takrat do svoje smrti živel v Bellegri, razen šestih let (1703-1709), ko je bil gvardijan v samostanu Palombara, kjer je po vzoru samostana v Bellegri ustanovil zavetišče. Napisal je pravila za en in drugi samostan, ki jih je prvi dosledno upošteval ter z besedo in zgledom utrdil novo ustanovo obeh rekolekcij.
Dolga leta, ki jih je preživel pri svetem Frančišku iz Bellegre, lahko povzamemo v treh točkah:

Molitev
S. Tomaž iz Corija zagotovo ni bil – kot je bilo rečeno za svetega Frančiška – toliko človek, ki je molil, kot tisti, ki je molitve ustvarjal.
Ta razsežnost je oživljala celotno življenje ustanovitelja rekolekcij. Najočitnejši vidik njegovega duhovnega življenja je bila nedvomno osrednja vloga evharistije, o kateri je Tomaž pričal z intenzivnim in sodelujočim obhajanjem evharistije ter s tiho molitvijo adoracije v dolgih nočeh umika po bogoslužju, ki ga je obhajal ob polnoči. Njegovo molitveno življenje je zaznamovala vztrajna izsušenost duha. Popolna odsotnost občutljive tolažbe v molitvi in v življenju zedinjenja z Bogom naj bi trajala dobrih štirideset let in ga našla vedno mirnega in vseobsegajočega v doživljanju Božjega prvenstva. Resnično je bila njegova molitev zastavljena kot memoria Dei, ki konkretno omogoča enotnost življenja kljub številnim dejavnostim.

Evangelizacija
S. Tomaž se ni zaprl v samoto in pozabil na dobro svojih bratov ter na srce frančiškanskega poklica, ki je apostolski. Upravičeno so ga imenovali apostol Sublacensis, saj je potoval po njegovih okrožjih in mestih z neutrudnim oznanjevanjem evangelija, podeljevanjem zakramentov in razcvetom čudežev, kar je bilo znamenje prisotnosti in bližine Božjega kraljestva. Njegova pridiga je bila jasna in preprosta, prepričljiva in močna. Ni se povzpel na najznamenitejše prižnice tistega časa: njegova osebnost je bila sposobna dati najboljše od sebe v omejenem območju dežele Lacij, živeti svojo frančiškansko poklicanost k majhnosti in konkretni izbiri za najrevnejše.

Zgledna dobrodelnost
S. Tomaž iz Corija je bil nežen oče svojim bratom. Ob odporu nekaterih bratov do njegove želje po reformah in radikalnosti v življenju frančiškanskega ideala se je svetnik znal odzvati s potrpežljivostjo in ponižnostjo, celo sam je skrbel za samostan. Razumel je, da se vsaka prava reforma začne pri njem samem.
Izjemen epistolarij, ki je prišel do nas, kaže Tomažovo pozornost do najmanjših pričakovanj in potreb njegovih bratov ter številnih prijateljev, spokornikov in bratov, ki so se nanj obračali po nasvet. V samostanu je pokazal svojega duha ljubezni, ko je bil na voljo za vsako, tudi najbolj skromno potrebo.
Bogat z zaslugami je 11. januarja 1729 pri 74 letih zaspal v Gospodu.
Za njegovo beatifikacijo so 15. julija 1737 pod okriljem škofij Subiaco, Velletri in Sabina uvedli postopek za razglasitev za blaženega.
Tomaža Placidija iz Corija je papež Pij VI. (Giovanni Angelo Braschi, 1755-1799) beatificiral 3. septembra 1786, sveti Janez Pavel II. (Karol Józef Wojtyła, 1978-2005) pa kanoniziral 21. novembra 1999.
Pomen imena Tomaž: „dvojček“ (hebrejščina).
IT

Frančišek Antonij Placidi je postal frančiškan observant z redovnim imenom Tomaž v samostanu v Civitelli, ki je bil zgrajen leta 1683 na samotnem kraju, kamor se je leta 1223 za nekaj časa umaknil sveti Frančišek. Sveti Tomaž je bil navdihujoč pridigar.
Na mestu Tomaževe rojstne hiše v kraju Cori je bila zgrajena cerkev.
Kanonizacija: papež Pij VI. je Tomaža beatificiral 3. septembra 1786, papež Janez Pavel II. pa ga je kanoniziral 21. novembra 1999.
DE

Tomaž se je rodil revnim staršem v Cori, majhnem mestu v Papeški državi. Krščen je bil z imenom Franz Anton. Kot majhnega dečka so ga starši poslali past ovce. Njegova resna narava, daleč od vsega otroškega, in zrel um sta starše prepričala, da so mu dovolili študirati. Toda komaj se je nekaj let učil pri pobožnem kanoniku v Kori, ko se je moral vrniti domov in pasti ovce. Voljno je sledil klicu svojih staršev, dokler ti niso umrli. Zdaj je moral prodati ovce, da bi lahko omogočil poroko svojima dvema sestrama, ki sta se želeli poročiti, in zdaj je bil star 22 let, sam in zapuščen na svetu. Zato se je posvetoval z Bogom, kateri poklic naj si izbere. Z otroškim zaupanjem se je obrnil na Marijo, svojo drugo mater, in porodila se mu je zamisel, da bi se pridružil Frančiškovemu redu. Po kratkem izpitu je bil sprejet. Dovoljeno mu je bilo nadaljevati študij, opravil je svoje zaobljube in bil posvečen v duhovnika. Od takrat se je začelo njegovo blagoslovljeno delo. Še mladega ga je predstojnik imenoval za magistra novincev. Kot tak je bil najboljši zgled novincem, bil pa je tudi ustanovitelj dveh rekolekcijskih hiš, na to mesto ga je imenoval njegov predstojnik. Ko je opravil to delo, je bil dodeljen misijonom. Ko je pridigal, je Sveti Duh govoril iz njega; poslušalci so običajno naredili, kar je zahtevala njegova beseda. –
Zelo je sovražil pustne zabave. Po drugi strani pa je vedno pridigal z vrvjo okoli vratu in lobanjo v roki, in to s čudovitim uspehom. Če ljudje, kjer je pridigal, niso hoteli priti na pridigo, je v cerkvi postavil križ in tekel po ulicah ter glasno kričal: „Grešnik, grešiš in tvoj Odrešenik visi na križu!“, nakar so se ljudje pognali proti cerkvi. Tudi njegov javni nastop je bil pridiga. Videli so ga kot živo podobo Kristusa, saj je bil zaradi pokore, ki jo je izvajal, tako izčrpan. Njegova obleka je bila stara, odrgnjena obleka; celo kot gvardijan je pobiral miloščino. V celici je imel bedno leseno mizo, postelja je bila deska, sedež slamnati stol, celico sta krasila slika Ecce Homo in križ, brevir je bil njegova knjižnica, za pisanje mu je služilo nekaj koščkov papirja, črnilo zanj pa si je izposojal. Tako je prakticiral popolno revščino. V samostanu je vedno z veseljem opravljal najbolj nečedna dela, čistil tla z metlo, pomival posodo, pral oblačila in nosil vrečo na pobiranje. Kot kuga se je izogibal časti in hvale. Ko so se mu ljudje po opravljenem poslanstvu želeli zahvaliti, se je skrivaj izmaknil čez porušeno mestno obzidje. –
Če je med delom razbil posodo, je svojo krivdo takoj priznal nadrejenemu tako, da se mu je z črepinjami okoli vratu vrgel k nogam in ga prosil za pokoro. –
V spovednici je bil neutruden; pogosto ga je bilo mogoče najti od zgodnjega jutra do večera, pogosto celo do polnoči. Jokal je z ubogimi grešniki, ki se niso mogli upreti njegovim besedam. Z neomajno potrpežljivostjo je prenašal največje bolečine. Dvajset let je imel odprto nogo, a je kljub temu hodil od vasi do vasi, od mesta do mesta pridigat. Rane si ni nikoli prevezoval s platnom, ampak vedno z volnenim suknom, da bi povečal bolečino. Nekoč, ko je pridigal v Kataranu, je sam pozvonil za sveto mašo. Pri prvi maši mu je na glavo padel velik kamen in mu povzročil globoko rano. Ko so mu ljudje pokazali sočutje, je dejal: „Kamen je padel od zgoraj, dobri Gospod ga je položil name.“ Čeprav je na rani na njegovem stopalu zraslo divje meso, ni oddajalo neprijetnega vonja, ampak je dišalo kot najbolj dišeče rože. Bog je njegovo zvestobo pri služenju njemu nagradil s čudovitimi darovi. Med molitvijo in sveto mašo so ga pogosto videli dvignjenega več pedi visoko v zrak. Skoraj vedno so ga videli in slišali moliti. Nekoč je brat Angelus, ki mu je služil pri sveti maši, videl, kako je po posvetitvi v rokah držal majhnega blaženega otroka, ki je namesto svete hostije k njemu iztegnil svoje male ročice.
Nikoli ni zamudil dneva, da bi obiskal Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in pozdravil njegovo presveto mater. Marije ni nikoli imenoval drugače kot svojo najbolj ljubljeno mater in priprošnjico. V njeno priprošnjo je položil vse svoje zaupanje. Vsak dan je molil rožni venec njenih sedmih radosti. Enako je ravnal tudi na potovanjih. Ko je slišal Marijino ime, je vedno sklonil glavo in želel, da bi tudi drugi storili enako. Če je v zboru opazil brata, ki tega ni storil, je stekel k njemu in ga opomnil. Ob vseh Marijinih praznikih se je postil in jemal malo hrane kleče na tleh ter to navado uvedel za ves samostan v rekolekcijskih hišah. –
Če se je pogovarjal z duhovniki ali posvetnimi ljudmi, ni nikoli pozabil spregovoriti o Božji Materi. V spovednici je z veseljem delal pokoro v čast Materi usmiljenja. Brat Angelus, ki je skrbel zanj v njegovi zadnji bolezni, ga je v noči pred smrtjo videl obrnjenega v zrak proti podobi Matere Božje in vedno klical: „Moja mati! Moja ljubljena!“ Ko je ležal v svojih zadnjih trenutkih, se je pogovarjal samo z Jezusom in Marijo. Slišali ste ga, kako je s križem v roki kričal samo: „Moja ljubljena! Moja ljubezen!“ V tistem trenutku je bila vsa celica polna sijaja, bolnik je lebdel v zraku in slišati ga je bilo, kako je vzkliknil: „Moja mati, malo časa je ostalo!“ Nato je sijaj izginil in ostal je sladek vonj. Z nasmehom je izročil svojega duha v roke ljubljene matere, ki ga je 11. januarja 1729 ob 12. uri ponoči prišla vzeti domov. Papež Pij VI. ga je leta 1786 uvrstil med blažene!
DE

Views: 18

sveti Peter Apselam (Balzam) iz Cezareje – mladenič in mučenec

V Cezareji (v Palestini), sveti Peter, s priimkom Apselám ali Bálsam, mučenec, ki je bil pod cesarjem Maksiminom večkrat naprošen od predsednika in vseh prisotnih, da prizanese svoji mladosti. Preziral je njihove spodbude in v ognju, kot najčistejšem zlatu, z močnim duhom izpričal vero v Kristusa.
Vir

Peter se je raje pustil živega sežgati, kot da bi zanikal svojo krščansko vero: v Cezareji v Palestini, v času preganjanja cesarja Maksimina, ki se ni usmilil mladosti tega mladeniča, znanega kot Apselam ali Balsam, ki je zato umrl mučeniške smrti v 3. stoletju.
IT

Peter je bil ujet kot najstnik med preganjanjem pod cesarjem Maksiminom Dajem. Zavrnil je pogansko žrtvovanje in bil obsojen na smrt z ognjem. Z njim je umrl tudi škof Asklepij.
O Petrovem mučeništvu je poročal Evzebij iz Cezareje. Pozneje je bila napisana zgodba o njegovem trpljenju, ki se je ohranila v latinščini in mu dala vzdevek „Balsamus“; po njej naj bi umrl v Aulani blizu Eleutheropolisa – današnjega Bayt Jibrina
DE

Sveti Peter Balsam, znan tudi kot Peter Apselamus, Peter Balsamus in Pietro Apselamo, je bil mučenec zgodnje krščanske Cerkve. Rodil se je v Palestini in zaslovel med preganjanjem cesarja Maksimina v začetku 4. stoletja. Peter Balsam je bil znan po svoji neomajni veri in predanosti Kristusu, zaradi česar so ga oblasti aretirale. Privedli so ga pred Severa, guvernerja Eleuteropolisa, da bi mu sodil. Zapis njunega dialoga je zaslovel v zgodnjekrščanski literaturi in je bil razširjen med verniki. Kljub grožnjam in pritiskom, naj se odpove veri, je Peter Balsam ostal neomajen in ni hotel opustiti svojih prepričanj. Zato je bil obsojen na smrt s križanjem. Njegovo mučeništvo se je zgodilo leta 311. Natančna upodobitev ali ikonografija, povezana s svetim Petrom Balsamom, v dostopnih virih ni navedena, zato njegova fizična podoba ni znana. Svetega Petra Balsama kot svetnika so začeli častiti pred uradnim postopkom kanonizacije. Zato velja za svetnika po izročilu in nima dodeljenega uradnega zavetništva. Praznik svetega Petra Balsama se v Rimskokatoliški cerkvi praznuje 11. januarja, v Pravoslavni cerkvi pa 12. januarja. Nekateri koledarji ga obeležujejo tudi 3. januarja. Ker je bil sveti Peter Balsam svetnik pred kongregacijo, njegovo priznanje za svetnika sega v prva stoletja krščanstva, pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov in sodobnim postopkom kanonizacije. Čeprav so razpoložljivi podatki o svetem Petru Balsamu omejeni, njegova zapuščina pogumnega mučenca in neomajnega zagovornika vere še vedno navdihuje kristjane po vsem svetu.
EN

Views: 10

sveti Tipazij iz Tigave – vojak in mučenec

V Tigavi (v Mavretániji, v današnji Alžiriji), veteran sveti Tipázij, mučenec, ki je bil ponovno poklican v vojaško službo, in bil obglavljen, ker ni hotel darovati bogovom. († 297/298)
Vir

Mučeništvo Tipazija
I. 1. Opisan je splošni politični položaj rimskega cesarstva v Dioklecijanovem času. Dioklecijan je cesarja Maksimijana poslal v Mauretanijo Sitifensis, da bi zbral vojake proti Berberom.
2. Tipázij je bil vojak, vendar je vojsko zapustil, da bi se popolnoma posvetil krščanskemu življenju. Vendar je bil prisiljen ponovno začeti z aktivno službo. Dan pred bitko je cesar Maksimijan želel vojakom izročiti darilo. Preden se je to zgodilo, se je Tipáziju prikazal angel Gabriel in mu opisal, kaj se bo zgodilo.
3. Naslednji dan je Tipázij zavrnil sprejem zlata od Maksimijana in se razglasil za Kristusovega vojaka. Cesarju je obljubil, da bo cesarska vojska v štiridesetih dneh na vseh frontah premagala sovražnike, če mu bo dovoljeno služiti Kristusu. Maksimijan je dal Tipázij pod stražo.
4. Naslednji dan je Maksimijan porazil Berbere in v štiridesetih dneh so iz vseh provinc, kjer so potekale vojne, poročali o rimskih zmagah. Cesar Maksimijan je Tipazija častno odpustil iz vojske. Tipázij se je vrnil domov in si na svoji zemlji zgradil samostan.

II. 1. Po nekaj letih je Maksimijan pozabil na božjo milost, ki mu je bila podeljena, in v Afriko poslal edikt, ki je odrejal preganjanje kristjanov. Tipázij so odpeljali pred Klavdija, duksa Mauretanije Cezariensis.
2-4. Klavdij je Tipáziju ukazal, naj vzame nazaj svoje orožje in daruje bogovom. Tipázij je oba ukaza zavrnil. Klavdij je prisilil vojake, da so Tipaziju oblekli vojaški pas in mu v roke dali kopje, vendar so ju takoj razbili. Tipázij je bil nato zaprt.

III. „Nekaj časa zatem, ko je Klavdij potoval po mestih zaradi naborništva, in ga je na poti spremljal svetega Tipázij, se je Klavdij čudil, da ga kljub temu, da je bil tako dolgo v priporu, ni zaznamovala lakota ali pomanjkanje. Nenadoma je Klavdijev strator [eskvizitor], ki ga je zagrabil hudič, padel s konja ter se začel silovito tresti in peniti pri ustih. Ko so vsi bežali od njega, je k njemu pritekel sveti Tipázij in mu z rešilnim prstom na čelo naredil znamenje križa; strator je bil takoj osvobojen hudiča, vstal in začel poljubljati kolena svetega Tipazija. In od tistega dne dalje mu je Klavdij vedno pošiljal s svoje mize najbolj izbrano hrano. Ko je sveti Tipázij to prejel, se ni nažrl, ampak je vse razdelil ubogim.
2-4. Med javnim zborovanjem je bil Tipázij edini, ki ni žrtvoval kadila. Med vojaki je nastal nemir in nekateri častniki so vztrajali pri Klavdiju, naj Tipazija prisili k žrtvovanju. Klavdij je poskušal prepričati Tipazija, naj to stori, a ko je večkrat zavrnil, ga je obsodil na smrt.
5-6. Tipázij je bil obglavljen.
„Nad njegovo grobnico so postavili njegov ščit. Vsi kristjani so v skladu s svojo pobožnostjo od tega ščita odlomili in vzeli majhne koščke, ki so jih uporabili pri slabotnih, paraliziranih, obsedenih in vseh trpečih, in ti so ozdraveli. Potem sta praepositus Doncij in decurio Lucij, ki sta bila vzrok nemirov, zaradi katerih je umrl mučenec Tipázij, ko sta stala pred dux Claudiusom, nenadoma zagorela od vročine in bolečin. Izgubila sta nadzor nad svojimi okončinami, počilo jima je črevo, izpadle so jima oči in umrla sta. To se je zgodilo, da bi vsa ljudstva preklela njihovo smrt in vzkliknila, da je svetega mučenca Tipazija obvarovala božja kazen.

IV. 1. Opisan je propad vladavine Dioklecijana in Maksimijana, ki ga je povzročila volja Jezusa Kristusa, da maščuje „cerkve in mučence“.
2-3. Opisana je Konstantinova usmrtitev Maksimijana:
‘…in Maksimijan je pobegnil v Marseille, kjer so ga ujeli. Na Konstantinov ukaz so ga usmrtili iz tega razloga, da bi se iz te kazni vsi naučili upravičenja svetega mučenca Tipazija.
Tipázij je umrl 11. januarja. Pri njegovi obrambi so bili navzoči Bog, Sin Jezus Kristus in Sveti Duh. Njihova je čast in slava, oblast in moč na veke vekov. Amen.
EN

Sveti Tipazij iz Tigave je bil pogumen vojaški veteran, ki je živel v tretjem stoletju. Rodil se je v Tigavi, Mauretania Caesariensis (današnja El Kherba, Alžirija), in svoje življenje posvetil služenju rimskemu cesarstvu kot zvesti vojak. Med vladavino cesarja Dioklecijana je Rimsko cesarstvo pestilo neusmiljeno preganjanje kristjanov. Kot vojak se je Tipazij soočil z velikim izzivom, ko je cesar vsem vojakom ukazal, naj žrtvujejo poganskim malikom. Kljub pritiskom in grožnji s kaznijo se Tipazij odločno ni želel odreči krščanski veri in se pokloniti lažnim bogovom. Zavedal se je malikovalske narave tega dejanja in razumel, da njegova zvestoba na koncu pripada Bogu. Zaradi svoje neomajne predanosti veri je Tipazij postal simbol poguma in neomajnosti za svoje soborce. Mnoge, ki so bili priča njegovi trdnosti, je njegov zgled globoko ganil in navdihnil, kar je na koncu pripeljalo do številnih spreobrnitev v krščanstvo v vrstah vojske. Na žalost je Tipazij za svoj upor proti poganskim praksam, ki jih je zahteval cesar, plačal veliko ceno. Oblasti so ga obtožile nepokorščine in izdaje, zato je bil obsojen na smrt. Enajstega januarja leta 304 je bil Tipazij mučeniško obglavljen. Po smrti je Tipazij zaradi svoje trdne vere in mučeništva takoj postal svetnik. Čeprav je bil kanoniziran pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, je Katoliška cerkev njegovo svetost in čaščenje priznavala skozi vso zgodovino. Življenje svetega Tipazija je močan opomin, kako pomembno je trdno vztrajati v svoji veri, tudi v hudih preizkušnjah. Njegovo zavračanje kompromisov in pripravljenost žrtvovati življenje za resnico evangelija sta zgled junaške kreposti in neomajne predanosti. Čeprav je o posebnih lastnostih ali čudežih svetega Tipazija na voljo malo informacij, njegov praznik praznujemo 11. januarja. S svojo priprošnjo še naprej navdihuje in moli za tiste, ki se soočajo z izzivi v veri, zlasti med vojaki in vsemi, ki so na vodilnih položajih. Čeprav sveti Tipazij ni splošno priznan kot zavetnik nekega posebnega razloga ali skupine, mnogi najdejo tolažbo in moč v tem, da se obračajo nanj kot na zgled poguma in zvestobe, zlasti v času preganjanja ali duhovnega boja. Sveti Tipazij iz Tigave ostaja svetel zgled zvestega Božjega služabnika, ki je s svojo neomajno predanostjo svojim prepričanjem pustil neizbrisen pečat v zgodovini Katoliške cerkve. Naj njegova neomajnost in pogum še naprej navdihujeta prihodnje rodove.
EN

Sveti Tipazij se je rodil v Tigavi v Mavretaniji v današnji Alžiriji v 3. stoletju po Kr. Bil je rimski vojak, ki se je po odpustu umaknil v puščavniško življenje.
Med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Maksimijanom je bil Tipazij vpoklican v orožje. Zavrnil je nošenje vojaških oznak, ki so bile simbol zvestobe cesarju in poganskim bogovom. Zaradi tega je bil ovaden oblastem in obsojen na smrt.
Obsodba je bila izvršena 10. januarja 297 ali 298 našega štetja. Tipazija so obglavili v Tigavi ob navzočnosti velike množice ljudi.
Njegovo pričevanje o veri in pogumu je navdihovalo generacije kristjanov. Njegovega mučeništva se Katoliška cerkev spominja 11. januarja v liturgiji.
IT

Po legendi je bil Tipazij vojak, nato pa je bil zaradi starosti invalid in se je kot puščavnik umaknil na vzhod province Mavretanije. Ko so ga ponovno vpoklicali v vojsko, ni hotel sprejeti cesarjevega darila v obliki denarja, ker je bil kristjan. Grozila mu je smrtna kazen, vendar se ji je odpovedal, ker je prerokoval zmago cesarja Maksimijana. Kljub temu ni hotel biti ponovno vpoklican, zato je bil usmrčen.
DE

Views: 13

sveti Higin iz Aten – papež

Izhaja iz Afrike (morda iz Grčije), za rimskega škofa je bil izbran leta 138, ko je nasledil svetega Telesfora, ki je umrl kot mučenec. Iz njegovega pontifikata sta znana dva dogodka: obsodba gnosticizma in vzpostavitev nižjih redov pri pripravi na duhovništvo. Vse kaže, da je on uvedel botre pri krščevanju. Bil je deveti rimski škof.
Higin pomeni “zdrav, napreden”.
Vir

V Rimu, sveti Higín, ki je bil osmi papež za Petrom. († 142)
Vir

Rodil se je v Atenah in se že v mladosti odlikoval z odličnim značajem, vrlinami ter izjemnimi moralnimi in intelektualnimi lastnostmi.
Leta 139 je bil izvoljen za papeža, uvedel je redove in hierarhijo v duhovščini. Med njegovim pontifikatom, ki je trajal le štiri leta, preganjanja proti Cerkvi niso toliko divjala, vendar sta se pojavili dve hereziji, ki jima preganjanje vsekakor ni bilo ljubše.
Neki Cerdon, ki se je zdel goreč kristjan, je začel učiti, da obstajata dva bogova: eden iz Stare zaveze, strog in strog, drugi iz Nove zaveze, dober in usmiljen.
Sveti papež, ki je bil zelo buden, je to zmoto opazil, Cerdona obsodil in ga izobčil. Ta se je pretvarjal, da se je pokesal, in Higin ga je sprejel nazaj v občestvo vernikov; ker pa je hinavec še naprej skrivaj učil svoje zmote, ga je drugič izobčil.
Verniki so po tem Cerdonovem izobčenju zavrnili njegov napačni nauk, razen redkih, ki so hoteli trmasto vztrajati pri svoji zmoti.
Toda tu se je pojavila nova nevarnost za Cerkev in Kristusovo čredo: nevarnost, ki je svetega papeža spravila v strah za duše, zaupane njegovi oskrbi.
Skupaj s Cerdonom je bil še en heretik po imenu Valentin, ki je zaradi pomanjkanja znanja in užaljenosti, ker ni bil imenovan za škofa, začel obnavljati številne nemilosti Simona Magusa, katerim je dodal še druge ekstravagantne nesmisle. Najprej je učil v Aleksandriji, nato v Rimu, vendar ga papež Hyginus ni izobčil, ampak ga je poskušal pripraviti do kesanja in ga pridobiti za Jezusa Kristusa.
Potem ko je branil Cerkev pred tistimi, ki so ji hoteli raztrgati ude, in ko je branil nauk evangelija, je umrl leta 142. Domneva se, da sveti Hygin ni doživel mučeništva, vendar je bil kljub temu zaradi preganjanj, ki jih je bil deležen med svojim pontifikatom, prištet med mučence.
Pokopan je bil v Vatikanu poleg kneza apostolov. .
IT

Po seznamu papežev Ireneja Lyonskega je bil Hygin osmi rimski cerkveni voditelj po Petru. Po Evzebijevih besedah je nastopil službo leta 138 in je v Knjigi o papežih opisan kot filozof, doma iz Aten (▲). Zapisano je, da je posegal v upravljanje rimskih skupnosti in verjetno deloval kot posebno ugleden prezbiter. V času njegovega službovanja sta v Rim prišla gnostika Valentinos in Kerdon, da bi promovirala svoja prepričanja, vendar sta bila večkrat izgnana iz kongregacij.
Izročilo opisuje Hygina kot mučenca, za kar pa ni dokazov. Spisi, ki so se ohranili pod njegovim imenom, so neavtentični.

▲ Po izročilu je prva cerkev v Atenah obstajala že v 1. stoletju in je imela ikono Device Marije, ki jo je izdelal sam sveti Luka. Leta 1859 je arheolog Kyriakos Pittakis odkril zidove te cerkve na mestu današnje cerkve svetega Luka v atenski četrti Agios Loukas, 5 km severno od Akropole, na mestu majhne cerkve svetega Luka, ki je nato odstopila današnji cerkvi.
DE

Hyginus, ki se je pred vzponom na papeški prestol izobrazil, se je z vso vnemo dobrega pastirja zoperstavil lažnim učiteljem in volkove v ovčjih oblačilih odvrnil od resničnega ovčjega hleva Jezusa Kristusa. V Rimu je papež Hyginus dvakrat strogo kaznoval lažnivega učitelja Kerda, ki se je nato pokesal in bil ponovno sprejet v občestvo Cerkve, vendar je nadaljeval s svojimi zmotami in bil nazadnje za vedno izključen iz Cerkve. Po štirih letih je papež Hyginus 10. januarja 141 umrl kot mučenec, čemur nekateri raziskovalci oporekajo in trdijo, da cesar Antonij Pij ni bil preganjalec kristjanov. Vendar se zgodba o mučeništvu s tem ne strinja. Čeprav cesar Antonij ni izdal novih zakonov o preganjanju, ni razveljavil tistih, ki sta jih izdala Neron in Domicijan. To je pomenilo, da so bili kristjani lahko mučeni, čeprav je bil cesar sicer blag vladar. Tudi pod Antonijem Pijem so mučenci v provincah rimskega cesarstva izkrvaveli do smrti, saj so postali žrtve slepega besa ljudstva ali pa so jih usmrtili po ukazu guvernerjev. Ti uradniki so pogosto izrekali smrtne obsodbe, da bi si deloma pridobili naklonjenost poganskega ljudstva, deloma pa spodbudili malikovalce. Sveti Justin je kmalu po smrti papeža Higina cesarju Antoniju predstavil obrambo kristjanov. Ta obramba se konča z gorečim opominom, da je treba prizanesiti nedolžnim preganjanim. Pisanje je na cesarja naredilo velik vtis, saj iz verodostojnih pričevanj iz tistega časa izvemo, da je cesar različnim mestom v Grčiji in Aziji izdal ukaze, naj kristjanom zdaj prizanesejo. Podatkom o mučeništvu papeža Hygina lahko torej verjamemo.
DE

Papež Sveti Hyginus, znan tudi kot Higinio, Hygin ali Igino, je bil deveti papež Katoliške cerkve. Funkcijo vrhovnega papeža je opravljal v obdobju relativnega miru za zgodnjo Cerkev, saj ni bilo uradnih preganjanj. Vendar je njegovo papeževanje zaznamoval pojav različnih heretičnih sekt in pridigarjev, ki so zahtevali njegovo pozornost in posredovanje. O zgodnjem življenju in ozadju papeža Hygina ni veliko znanega, vendar se domneva, da se je rodil v Atenah v Grčiji. Sčasoma je prišel v Rim, kjer je svoje življenje posvetil služenju Cerkvi. Hyginus je bil znan po svoji močni predanosti Kristusovim naukom in širjenju Cerkve pred heretičnimi gibanji. Papež Hyginus si je v času svojega papeževanja neutrudno prizadeval za boj proti naukom teh heretičnih skupin in jih ovrgel. Trdno je zagovarjal ortodoksni nauk in si prizadeval ohraniti celovitost in enotnost zgodnje krščanske skupnosti. Čeprav to ni izrecno dokumentirano, je njegova odločna drža proti tem herezijam pokazala njegovo neomajno zavezanost veri. Medtem ko so bili številni zgodnji papeži zaradi svojih prepričanj mučeni, za smrt papeža Hygina ni nobenih konkretnih dokazov o mučeništvu. Kljub temu je pogosto naveden kot mučenec zaradi nevarnih časov, v katerih je živel kot vodja Cerkve. Umrl je leta 142 v Rimu v Italiji in bil pokopan na Vatikanskem griču blizu groba prvega papeža svetega Petra apostola. Zaradi njegove neomajne vere in služenja Cerkvi je bil papež sveti Hygin kanoniziran kot svetnik. Do njegove kanonizacije je prišlo pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, zato spada v kategorijo svetnikov pred kongregacijo. Njegov praznik praznujemo vsako leto 11. januarja, ko katoliški verniki počastijo njegov spomin in ga prosijo za priprošnjo. Čeprav papež sveti Higin nima določenega patronata, njegovo življenje in nauk še danes navdihujeta vernike. Služi kot opomin, kako pomembno je trdno stati pred herezijo, braniti resnični nauk Cerkve in si prizadevati za edinost med vsemi kristjani. Na splošno je imel papež sveti Higin ključno vlogo v zgodnji zgodovini Katoliške cerkve. Kljub izzivom, ki so jih v času njegovega papeževanja predstavljala heretična gibanja, je pogumno zagovarjal ortodoksno vero in skušal zgodnjo krščansko skupnost voditi k odrešitvi. Njegova predanost in neomajna zavezanost Kristusu sta mu prinesla mesto med svetniki in navdihnila generacije vernikov, da so sledili njegovemu zgledu.
EN

Danes praznujemo god svetega Higina, osmega papeža po vrsti in drugega Grka na Petrovem sedežu. Vladal je od leta 136 ali 138 do 140 ali 142. Filozof, kulturen in časten človek se je iz Aten preselil v Rim. Po izvolitvi za papeža se je moral soočiti z gnosticizmom, krivoverstvom, ki je poskušalo združiti krščanstvo z judovstvom in pogansko filozofijo ter zagovarjalo dualizem, po katerem je materija zlo, duhovnost pa dobro. Veliko je prispeval k organizaciji cerkvenih struktur in uvedel cerkveno hierarhijo, delitev na glavne in manjše službe v Cerkvi.
Diakonat, prezbiterat (duhovništvo) in episkopat (škofovska služba) je razvrstil v večje, božje službe, ki so jih ustanovili apostoli, med manjše, ki jih je sam uvedel v Cerkev, pa je uvrstil vratarje, lektorje, eksorciste, ministrante in subdiakone. Zaslužen je tudi za uvajanje botrov pri krstu in za določilo o hrambi svetega olja za zakrament birme in posvečenje škofa. Določil je, da morajo biti vse cerkve posvečene. Papež Higin je umrl v Rimu leta 140 ali 142, po mnenju nekaterih kot mučenec. Pokopan je v Vatikanu, blizu groba svetega Petra.
HR

Views: 15

blaženi Gregor X. (Teobald Visconti) iz Piacenze – papež

blaženi Gregor X. - papežRodil se je leta 1210 v Piacenzi; umrl pa leta 1276 v Arezzu.
Tedaldo (Teobald) Visconti je bil izbran za papeža po dveh letih in pol izpraznjenosti svetega sedeža. Poskušal je vzpostaviti edinost z Vzhodno Cerkvijo. Na koncilu v Lyonu mu je uspela edinost z grško pravoslavno Cerkvijo, vendar le za kratko obdobje. Zaman je poskušal navdušiti za križarske vojne. Evropski vladarji so bili preveč zasedeni z borbo za oblast.
Vir

Teobald je že kot diakon opravljal vrsto pomembnih in odgovornih služb v Cerkvi. Najprej je bil tajnik in pravni svetovalec kardinala Pecorara, kasneje pa je postal arhidiakon v Liègeu. Vmes je bil poslan v Anglijo, moral pa je oznanjati tudi križarsko vojsko in voditi križarje v Sveto deželo. Tu je navezal pomembne diplomatske odnose s Tatari, ki so ga ves čas, tudi kot papeža, spoštovali in mu zaupali. Na poti v Sveto deželo ga je dosegla novica o izvolitvi. V Rimu so ga morali najprej posvetiti v mašnika in škofa in ga nato kronali za papeža. Naporna služba v težkih časih mu je hitro izčrpala moči, saj je bil že na koncilu v Lyonu telesno precej opešan, umrl pa je za vročico, ko se je iz Lyona vračal v Rim.
Ime: Njegovo krstno ime je Teobald, kot papež si je privzel ime Gregor. Ime Theobold je sestavljeno iz staronemških besed beud »ljudstvo« in bald »drzen, neustrašen«.
Rodil se je okoli leta 1210 v mestu Piacenza v Italiji, umrl pa 10. januarja 1276 v Arezzu, prav tako v Italiji.
Družina: Družina Visconti iz Piacenze ni bila v sorodu z mogočnimi Viscontiji v Milanu, bila pa je kljub temu dovolj bogata in ugledna in je slovela po tem, da je dala Cerkvi več zaslužnih mož in žena. Njegov oče je bil Hubert, brat pa Oto, nadškof v Milanu.
Sodobniki: sv. Bonaventura in sv. Tomaž Akvinski, kardinal Pecorara, cesar Friderik II., francoski kralj sv. Ludvik IX., cesar Rudolf Habsburški.
Konklave: Konklave v Viterbu, na katerem so ga izvolili, je trajal tri leta in velja za najdaljše zasedanje v zgodovini Cerkve. Obubožani meščani so morali odkriti streho dvorane in kardinale dobesedno izstradati, da so izvolili novega papeža.
Izvolitev: Za papeža so ga izvolili 1. septembra 1271, na sedežu sv. Petra je ostal slabih pet let, do smrti. Bil je 184. papež po vrsti.
Predhodnik: Klemen IV. (1265–1268), naslednik: bl. Inocenc X. (1276).
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je moder in potrpežljiv ter iskren in vztrajen graditelj miru in edinosti v Cerkvi. Bil je mož velike vere, ljubitelj ubožcev, srčno dober in usmiljen, ves goreč za božje reči.
Dejavnost: Za program svojega pontifikata si je zastavil zedinjenje grške Cerkve z Rimom, osvoboditev Svete dežele in prenovo Cerkve.
Dela: V času papeževanja je sklical vesoljni cerkveni zbor v Lyonu, na katerem je bil sprejet nov reformni odlok o volitvah papežev, vsaj formalno doseženo zedinjenje Cerkva in sklep, da se v Palestino poda nova križarska vojska.
Upodobitve: Na redkih upodobitvah nima kakšnih posebnih, značilnih atributov, po katerih bi ga prepoznali. Prikazujejo ga v papeških oblačilih s tiaro na glavi.
Grob: Pokopan je v katedrali sv. Donata v Arezzu.
Beatifikacija: Papež Klemen XI. je 8. julija 1713 potrdil njegovo češčenje in mu priznal naslov blaženi.
Goduje: 10. januarja, prej 9. januarja.
Geslo: »Moj korak se je trdno držal Tvojih stezá« (Ps 16,5).
Vir

V Arezzu [arecu] (v Etrúriji), smrt blaženega papeža Gregorja X., ki je bil izvoljen na Petrov sedež iz arhidiakona v Liegu. Na vse načine je pospeševal združitev z Grki in sklical ekumenski vesoljni zbor v Lyonu, da bi uskladil razdeljenost kristjanov in da bi pridobil Sveto deželo. († 10. januar 1276)
Vir

Bilo je v začetku leta 1271 in skušali so najti naslednika papeža Klementa IV., ki je umrl 29. novembra 1268. Kardinali, ki so se več kot dve leti zbirali v konklavu v Viterbu, se niso mogli dogovoriti zaradi navzkrižnega veta, ki sta ga vložili angevinska (Francija) in švabska (Nemčija) dinastija, ki sta se takrat nameravali potegovati za Apeninski polotok. Pritisk oblastnikov v Viterbu se je izkazal za zaman, tako da je bil potreben nekakšen ljudski upor, zaradi katerega so kardinalom odrekli hrano in podrli streho palače.
Nobeden od papeških kardinalov ni bil všeč nobeni od frakcij, vendar je zamisel velikega frančiškanskega doktorja svetega Bonaventure dopuščala kanček upanja: „Postavimo za papeža nekoga, ki ni kardinal. Tako je bil 1. septembra 1271 na papeški prestol izvoljen Tedaldo Visconti. Rodil se je leta 1210 v Piacenzi, ni bil niti duhovnik, čeprav je imel dostojanstvo arhidiakona v Liègeu in je bil tajnik kardinalov ter izkušen diplomat. V času izvolitve je bil v Palestini kot kaplan križarjev, kjer so ga dosegli glasniki in mu sporočili osupljivo novico: „Postavili so te za papeža, moraš priti v Rim! Šele 27. marca naslednjega leta je bil v Rimu posvečen v škofa in kronan za papeža ter je prevzel ime Gregor X.
Njegov ambiciozni program je bil osvoboditev Svete dežele, namesto da bi postal žrtev bojev med frakcijami, in v to je zavezal kristjane Vzhoda in Zahoda, ki so jih že stoletja razdvajale ločitve. Da bi ponovno sestavil delitve med kristjani in dosegel ta ambiciozni cilj, je sklical drugi ekumenski koncil v Lyonu, ki so se ga udeležili tudi pravoslavni predstavniki. Papež Gregor X. je za teologa izbral svetega Tomaža Akvinskega, ki je umrl pred prihodom, in svetega Bonaventuro iz Bagnoregia, ki je umrl v Lyonu.
Ponovna združitev Cerkva je bila določena, vendar se v praksi ni uresničila. V teoriji je bila predvidena nova križarska vojna, ki pa se tudi ni uresničila. Papež bi se je rad udeležil tudi sam, vendar je 10. januarja 1276 umrl blizu Arezza na povratku v Rim, takrat že utrujen in bolan.
Bil je človek velikih neizpolnjenih podvigov, vendar pa je v Liègu, Lyonu, Piacenzi in Arezzu spontano razcvetel ljudski kult, ki ga je Klement XI. leta 1713 razglasil za blaženega. Njegove relikvije še vedno počivajo v katedrali v Arezzu.
IT

Blaženi Gregor X., rojen kot Tebaldo Visconti, je bil 184. rimski škof in italijanski papež od leta 1271 do svoje smrti. Tebaldo Visconti je prejel le manjše redove, imel je kanonijo v Lyonu in arhidiakonat v Liègu. Nasledil je Klementa IV., potem ko je bil papeški prestol zaradi nesoglasij med kardinali, ki so se zbrali v Viterbu, da bi izvolili novega papeža, skoraj tri leta prazen. Prebivalci Viterba, naveličani zamud pri teh volitvah, so kardinale zaprli v papeško palačo (clausi cum clave) in od tistega dne so vsa srečanja Svetega kolegija za izvolitev novega papeža dobila ime konklave.
Njegova izvolitev je potekala v Viterbu, medtem ko je bil skupaj z angleškim kraljem Edvardom I. udeležen v deveti križarski vojni v Akri. Tu je takoj po izvolitvi srečal Nikolaja, Mateja in Marka Pola, ki so bili na poti na Kitajsko. Po prihodu v Rim je bilo njegovo prvo dejanje sklic ekumenskega koncila, ki je leta 1274 potekal v Lyonu, kjer so razpravljali o vzhodni shizmi, stanju Svete dežele in zlorabah Katoliške cerkve.
Med vrnitvijo s koncila je 10. januarja 1276 umrl v Arezzu. Odgovoren je bil za bulo Ubi Periculum, ki je bila pozneje vključena v Zakonik kanonskega prava in še vedno ureja vse konklave za izvolitev papežev. Nasledil ga je papež Inocenc V.

Klement XI. ga je leta 1713 razglasil za blaženega in počiva v katedrali v Arezzu. Po njem se imenuje Inštitut za verske vede v Arezzu.
IT

Tedaldo Visconti, sin iz plemiške družine, je postal kanonik v baziliki Sant’Antonino – nekdanji katedrali – v domačem mestu. Leta 1236 je vstopil v službo kardinala Giacoma Pecorara, ki ga je leta 1239 vzel s seboj v Francijo. Po njegovi smrti leta 1244 je Tedaldo postal kanonik v katedrali Saint-Jean-Baptiste v Lyonu in od leta 1248 študiral v Parizu. Leta 1259 je postal arhidiakon v Liègeu, od koder je opravljal misije v Angliji.
Ko je bil Visconti v Sveti deželi na 7. križarski vojni, ga je zbor kardinalov v Viterbu leta 1271 izvolil za papeža; z izvolitvijo tega kompromisnega kandidata, ki je bila posledica vpliva Janeza Bonaventure, se je končalo dveinpolletno obdobje izpraznjenega Svetega sedeža. Po vrnitvi leta 1272 je bil posvečen v duhovnika in nato kronan kot Gregor X.
Po teh izkušnjah je Gregor izdal predpise za konklave papeških volitev. Na drugem koncilu v Lyonu leta 1274 si je prizadeval zaneti novo navdušenje za križarske pohode, vendar so bili za vladarje njegovega časa pomembnejši boji za oblast v Evropi. Da bi zagotovil križarske vojne, si je prizadeval za združitev z Vzhodno cerkvijo, kar mu je sprva uspelo z grško pravoslavno cerkvijo, vendar neuspešno. Zaradi skorajšnje smrti večinoma ni mogel uresničiti reformnih zamisli, ki jih je predstavil na koncilu.
Gregor je umrl v škofovski palači v Arezzu na povratni poti iz Lyona, potem ko se mu je zdravje vse bolj slabšalo. Mestu je zapustil trideset tisoč zlatih florintov, namenjenih za gradnjo nove katedrale, da bi ga lahko tam pokopali.
DE

Rodil se je leta 1210 v italijanskem mestu Piacenza. Kot arhidiakon v Liègeu je pridigal – kot se je izkazalo pozneje – na zadnji križarski vojni. Ko je bil 1. septembra 1271 na konklavu v Viterbu izvoljen za papeža, je bil še vedno v Palestini. Takrat še ni bil duhovnik. Od smrti prejšnjega papeža Klementa IV. (29. novembra 1268) so medtem minila že skoraj tri leta. Preden je bil izvoljen za papeža, je že imel stike z brati Polo. Ko je postal papež, ju je imenoval za svoja osebna odposlanca, preden sta se odpravila na pustolovsko potovanje na Daljni vzhod.
Leta 1274 je sklical drugi lyonski koncil, ki ga je pripravil sveti Bonaventura († 1274; praznik 15. julija). Na njem je bila dosežena sprava med vzhodno in zahodno cerkvijo. Ta je trajala le kratek čas. V odloku Ubi periculum je določil pravila za izbiro papeža. Medtem ni nehal vztrajati pri potrebi po križarskih pohodih v Sveto deželo.
Nasledil ga je Inocenc V. († 1276; praznik 22. junija). Beatificiran je bil leta 1713.
NL

Papež Gregor X. je bil 184. papež Katoliške cerkve in deseti, ki je uporabljal ime Gregor. Mnogi ga poznajo po predpisih, ki jih je uvedel in jih Cerkev še vedno uporablja, ter po njegovi beatifikaciji v poznejših letih.

Zgodnje življenje
Preden je postal papež Gregor X., je mož, ki je prevzel to ime, živel v Piacenzi v Italiji. Rodil se je okoli leta 1210, starši pa so mu dali ime Teobaldo. Teobaldo je bil član družine Visconti, ki je dolga leta živela v mestu. Zaradi družinskih povezav je bil v stiku s cistercijansko družino in pozneje s kardinalom Giacomom, ki je bil škof.
Ta povezava mu je pomagala prodreti in pridobiti podporo samostana, ki ga je imenoval za opata. Teobaldo se je zbližal s kardinalom in pogosto potoval z njim. Kardinal ga je pošiljal tudi na samostojna potovanja v Nemčijo in Francijo, kar mu je pomagalo pridobiti priznanje drugih škofov.

Papeška izvolitev
Ko je papež Klemen IV. umrl, so bili škofje v zadregi, koga naj izberejo za papeža. Leta 1268 so se sestali na papeških volitvah in začeli predlagati imena. Pred Klementom IV. je služilo še več drugih mož, vendar so običajno vladali le kratek čas. Ker se niso mogli odločiti, so volitve trajale skoraj tri leta in privedle do vzpona antipapeža. Teobaldo je položaj večkrat zavrnil, saj je želel še naprej sodelovati s kardinalom, vendar je po kardinalovi smrti položaj končno sprejel.

Drugi lionski koncil
Zgodovinarji papežu Gregorju X. priznavajo predvsem nadzor nad drugim lyonskim koncilom. To je bila konvencija, katere namen je bil združiti vzhodno in zahodno cerkev. Med koncilom so se papež in škofje sestali z bizantinskim cesarjem Mihaelom VIII. Pogovarjali so se o začetku nove križarske vojne in spremembah v Cerkvi. Prisotni so se strinjali, da bodo papeži med prihodnjimi volitvami ostali na kraju samem, dokler ne bodo sprejeli odločitve o odstranitvi Alfonza X. s cesarskega prestola.

Smrt
Drugi lyonski koncil se je začel leta 1271, ko je papež prišel v Rim, vendar se je nadaljeval več let in ga zadržal daleč od domačega kraja. Papež Gregor X. je med zadnjimi dnevi koncila zbolel in v naslednjih dneh so se mu simptomi poslabšali. Imel je hernijo, ki mu je povzročala bolečine, zato je svoje spremljevalce večkrat prosil, naj se na potovanju ustavijo in mu omogočijo počitek. Papež je prišel v Vienne in več drugih mest, preden je 10. januarja 1276 v Arezzu umrl zaradi visoke vročine. Njegovo telo so nato pokopali v katedrali v Arezzu. Papež Klemen XI. je leta 1713 poskrbel za beatifikacijo papeža Gregorja X. Zdaj je zavetnik cerkve, v kateri leži njegovo truplo, in sodelavcev frančiškanskega reda.

Kratka dejstva o papežu Gregorju X.:
Rodil se je v Piacenzi v Italiji, v delu Svetega rimskega cesarstva.
V zgodnjih letih je bil znan kot Teobaldo in se je rodil okoli leta 1210.
Papež je umrl 10. januarja 1276.
Umrl je naravne smrti zaradi hernije in vročine.
Njegov papeški mandat se je začel 1. septembra 1271.
Papeževanje papeža Gregorja X. se je končalo 10. januarja 1276.
Naslednik na papeškem prestolu je bil papež Inocenc V.

Zanimivosti o papežu Gregorju X.:
Papeške volitve, na katerih je bil na koncu izbran Teobaldo, so bile najdaljše v zgodovini Katoliške cerkve.
Papež Gregor X. je Cerkvi vladal štiri leta in 131 dni.
V času svojega papeževanja je Gregor X. začel kanonizacijo kralja Ludvika IX. Izdal je listino, s katero je kralja imenoval božji služabnik.
Burt Lancaster in Gabriel Byrne sta v preteklih letih v različnih televizijskih oddajah upodobila papeža Gregorja X. Lancaster je papeža igral v miniseriji iz leta 1982. Byrne je Gregorja X. igral v Netflixovi seriji Marco Polo.
Bodoči papež je srečal resničnega Marca Pola, ko je v sedemdesetih letih 12. stoletja potoval v Mongolijo. Polo je bil takrat šele najstnik.
V Katoliški cerkvi je papež Gregor X. blaženi svetnik s praznikom 10. januarja.
EN

Views: 137

blažena Ana od angelov Monteagudo iz Arequipe – priorica

V Arequipi [arekípi] (v Peruju), blažena Ana od angelov Monteagudo, devica iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki se je z darom svetovanja in prerokovanja velikodušno posvetila v dobro vsega mesta. († 10. januar 1686)
Vir

Po nekaterih teorijah in pričevanjih naj bi se sestra Ana de los Ángeles rodila 26. julija 1604, čeprav natančnega datuma ne moremo vedeti, saj se je njen krstni list izgubil v požaru, ki je leta 1620 izbruhnil v zakristiji velike cerkve v Arequipi, predhodnici prve mestne katedrale. Ana je bila četrta od osmih otrok, ki so se rodili Sebastiánu de Monteagudo in Franciski de León: Francisco, Mariana, Catalina, (Ana), Juana, Inés, Andrea in Sebastián. Vemo, da je bil Francisco duhovnik, Mariana se je poročila z Gabrielom Lópezom de Pastrana, Catalina z Gonzalom Tamayom, Inés pa z Bernardinom de Menesesom. O ostalih sorojencih ni nič znanega, domnevno so umrli zaradi ene od epidemij, ki so v tistem času pustošile po mestu. Sestra Ana je bila pri treh letih izročena katehetskim sestram, da bi jo vzgajale in poučevale, kar je v tistem času vključevalo predvsem moralno in versko vzgojo.

ČUDEŽI IN NAPOVEDI
Tesne vezi sestre Ane de los Ángeles de Monteagudo z dušami v vicah so imele odločilno vlogo pri njenih napovedih, ki so se običajno nanašale na smrt. Večkrat je napovedala bolezen svojih bližnjih; nekaterim je napovedala ozdravitev, drugim pa neizogibno smrt. Tisti, ki so bili tako ali drugače prizadeti, so te napovedi pogosto sprejeli z zavračanjem, negodovanjem in nezaupanjem. Sestra Ana de los Ángeles je poleg svojih napovedi sodelovala tudi pri številnih izjemnih dogodkih v času svojega življenja. Tisti, ki so jo osebno poznali, so našteli oseminšestdeset napovedi častitljive nune, ki so se vse uresničile.

ZADNJA LETA
Častitljiva nuna je zadnja leta preživela v senci slepote. Imela je velike težave pri hoji, vendar se nikoli ni pritoževala ali menila, da je njena usoda nesrečna. Kljub temu, da ni bilo nobenega zdravila, ki bi lahko ublažilo njene strašne bolečine, je ponižno sprejela vse, kar ji je Gospod pripravil, in bila vzor neomajne predanosti in popolnega zaupanja v Boga. Preden so sestro Ano pokopali, je slikar ujel njene poteze na portret, ki je edino in resnično vizualno pričevanje o njenem obrazu, ki je ostalo za potomce, saj se je v življenju izogibala takšnemu zemeljskemu pompu. Slikar je prišel v samostan kljub hudim bolečinam, ki jih je trpel v zadnjih dneh. Po vsem telesu je imel celo napihnjenost. Ko je končal slikanje portreta častitljive nune na majhno platno, je začel odhajati. Še preden je prišel do vrat, je bil popolnoma in takoj ozdravljen bolezni, ki ga je prizadela. Sestra Ana de los Ángeles je umrla 10. januarja 1686. Po smrti sestre Ane njenega telesa zaradi prijetnega vonja, ki ga je oddajalo, ni bilo treba balzamirati. Pokopali so jo v glinena tla samostanskega kora.
EN

Ana, hči Španca Sebastiána Monteaguda de la Jara in njegove žene Francisce Ponce de León iz Arequipe, je bila četrta od osmih otrok. Odraščala je v dominikanskem samostanu Santa Catalina v domačem kraju. Ko je bila stara 14 let, so jo odpeljali domov, vendar je proti volji staršev želela vstopiti v samostan kot redovnica, kar je storila leta 1616 z redovnim imenom Ana od angelov. Ker njeni starši niso hoteli plačati dote za njen vstop, se je za to zavzel Anin brat Frančišek. Živela je zelo vzdržno, jedla je le najnujnejše, bila je čedna, ponižna in marljiva pri vseh svojih dolžnostih. Leta 1617 je postala predstojnica svojega samostana, v katerem je takrat živelo 75 redovnic, 17 redovnikov, 5 novincev, 75 učencev in 130 služabnic. V zadnjih letih svojega življenja je Ana trpela zaradi hudih bolezni in bolečin.
Kanonizacija: Anno od angelov iz Monteaguda je papež Janez Pavel II. beatificiral 2. februarja 1985 v Arequipi.
DE

Anna Monteagudo Ponce de León se je rodila leta 1602 v Arequipi (Peru) Špancu Sebastianu Monteagudu de la Jara in Franciski Ponce de León, doma iz Arequipe.
Ko je bila stara tri leta, sta jo starša zaupala dominikanskemu samostanu svete Katarine, da bi se tam izobraževala. Pri štirinajstih letih se je vrnila domov in po enem letu bivanja pri družini se je kljub očetovemu nasprotovanju želela vrniti v samostan, da bi tam končala noviciat (1618) z imenom Anna de lo Angeles.
V samostanu je opravljala službe zakristanje (do leta 1632), novinke (do leta 1645) in priorice (od leta 1647). V samostanu in zunaj njega je bila vedno zgledna v molitvi in dobrodelnosti, delila je nasvete in imela misijonarskega duha, z velikim usmiljenjem tudi do duš v vicah. Bila je zvesta samostanskim obredom s stanovitnostjo, zrelostjo in uravnoteženostjo.
Po desetih letih bolezni, zaradi katere je bila ohromljena in slepa, je umrla 10. januarja 1686 v starosti 84 let. Že za časa svojega življenja je uživala ugled svetosti.
Ano od angelov je razglasil za blaženo 2. februarja 1985 sveti Janez Pavel II. (Karol Józef Wojtyła, 1978-2005) med svojim potovanjem v Peru.
IT

Goduje: 10. januar
Rojstvo: 26. julij 1602
Smrt: 10. januar 1686
Blažena Ana Angelska Monteagudo, znana tudi kot Ana de los Angeles Monteagudo, se je rodila 26. julija 1602 v Arequipi v Peruju kot Ana Monteagudo Ponce de Leon. Izhajala je iz pobožne katoliške družine in dobila dobro izobrazbo v samostanu, ki je postavila temelje za njeno prihodnje versko življenje.
Kljub nasprotovanju družine je Ana čutila močan klic, da svoje življenje posveti Bogu, in se leta 1618 kot redovnica pridružila dominikanskemu redu. Z vsem srcem je sprejela redovniško življenje in z neomajno predanostjo nosila tančico neverjetnih 68 let.
Dominikanska skupnost je prepoznala Anino globoko duhovnost in predanost poklicu, zato ji je bila več let zaupana vloga voditeljice novink. S svojim vodenjem in usmerjanjem je pomagala številnim mladim dekletom na njihovi poti k redovniškemu življenju.
Anino zgledno sveto življenje jo je pripeljalo do izvolitve za predstojnico samostana San Caterina da Siena v Arequipi. Na tem položaju je še naprej navdihovala sestre s svojo ponižnostjo, ljubeznijo do Boga in predanostjo dominikanski karizmi. Pod njenim vodstvom je samostan duhovno cvetel in postal svetilnik luči za lokalno skupnost.
Sloves blažene Ane Angelske Monteagudo po njeni svetosti ter izjemna predanost redovniškim dolžnostim in skupnosti sta pustila trajen vpliv na ljudi okoli nje. Njeno nesebično služenje in neomajna vera sta bila lep zgled njenim sestram in vsem, ki so jo srečali.
Blažena Ana Angelska Monteagudo je 10. januarja 1686 mirno umrla v Arequipi v Peruju. Pokopali so jo v samostanu svete Katarine Sienske v Arequipi, kjer je preživela večino svojega redovniškega življenja, posvečenega molitvi in služenju.
Papež Pavel VI. jo je 23. maja 1975 razglasil za častitljivo, ker je prepoznal njeno zgledno življenje. Pozneje, 2. februarja 1985, jo je papež Janez Pavel II. na posebni slovesnosti v Arequipi v Peruju razglasil za blaženo, s čimer je še dodatno priznal njeno svetost in vpliv, ki ga je imela na Cerkev in vernike.
Blaženo Ano Angelsko Monteagudo še naprej častijo zaradi njenega svetega življenja, predanosti verskemu poklicu in neomajne vere. Njena zapuščina je navdih za vse, ki si prizadevajo poglobiti svoj odnos z Bogom ter z ljubeznijo in predanostjo živeti svoj poklic.
EN

Views: 2