blaženi Frančišek Rogaczewski iz Gdanska – duhovnik in mučenec

blaženi Frančišek Rogaczewski - duhovnik in mučenecBlizu Gdańska [gnánjska] (na Poljskem), blaženi Frančišek Rogaczewski [rogačevski], duhovnik in mučenec, ki je bil v času okupacije Poljske, pod sovražno vlado do Boga, ubit s svinčenimi biči zaradi vere.
Vir

Rodil se je 23. decembra 1892 v majhnem kraju Lipinki v kraju Bory Tucholskie v pokrajini Kociewie.
Bil je prvi otrok Leonarda, mesarskega mojstra, in Anne (rojene Laskowske).
V naslednjih letih je živel in odraščal v kraju Lubichów blizu Starogarda Gdańskega. Leta 1918 je bil posvečen v duhovnika. Nato je bil dve leti vikar
v Nowym Mieście Lubawskim – prebivalci so ga imenovali „dobri angel“, pohvalili so njegovo občutljivost in predanost lokalni skupnosti, npr. bil je ustanovitelj nogometne sekcije, ki je postala temelj nogometnega kluba Drwęca.
Leta 1920 je začel opravljati pastoralno delo v svobodnem mestu Gdansk. Sprva je služboval v župniji Srca Jezusovega (1920-1927), nato v župniji svete Brigite (1927-1928), nato v župniji svetega Jožefa (od leta 1928).
Bil je izredno družbeno aktiven. V župniji svete Brigite je približno leto in pol delovanja je ustanovil več kot 30 različnih cerkvenih društev in organizacij, med drugim katoliška moška, ženska in mladinska društva; soustanovil je poljske zbore „Moniuszko“, „Lutnia“, „Cecylia“ in sodeloval pri ustanovitvi orkestra.
Škof Edward O’Rourke ga je takrat imenoval za rektorja in pastirja cerkve Kristusa Kralja. Cerkev, katere gradnja se je začela dve leti prej, naj bi postala pastoralno središče Poljakov v Gdansku.
Templja, katerega pobuda za gradnjo je bila zasnovana dve leti prej in ki naj bi bil pastoralno središče za Poljake v Gdansku. Poljsko društvo za gradnjo cerkve Kristusa Kralja v Gdansku je pod vodstvom očeta Franciszka Rogaczewskega zbralo potrebna sredstva za naložbo in pet let pozneje je bila na mestu nekdanjega peščenega bastiona postavljena sedanja cerkev. Oče Rogaczewski je osebno pomagal pri njeni gradnji, takoj po dokončanju pa je začel urejati pastoralno in kulturno življenje župnije. Organiziral je organiziral koncerte, delavnice, srečanja, pa tudi izlete v Varšavo, Krakov, Zakopane ali Vilno. Bil je pobudnik romanj v svetišče v Svetem Adalbertu. Razvita je bila dejavna skupnost ministrantov.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil zaprt skupaj z drugimi duhovniki, uradniki in učitelji v šoli Viktoriaschule. Nato so ga prepeljali v nemško taborišče Stutthof.
Od začetka je bil pod posebnim nadzorom esesovske posadke. Bil je pretepen in ponižan.
Dne 11. januarja 1940 so ga iz taborišča odpeljali skupaj z drugimi uglednimi poljskimi aktivisti iz skupine WMG.
Tik pred smrtjo je očetu Muzalewskemu povedal: „Veste, čutim, da bom umrl. Povejte ljubljenim vernikom v cerkvi Kristusa Kralja, da sem prostovoljno dal svoje življenje za Kristusa in domovino.“
Ustreljen je bil v gozdu, ki je od taborišča oddaljen kilometer in pol, v gozdnem okrožju Stegna.
Leta 1999 je bil uvrščen med 108 poljskih mučencev druge svetovne vojne, ki jih je Janez Pavel II. razglasil za blažene. Spominsko obeležje mu je bilo postavljeno na pokopališču žrtev hitlerizma v Zaspie v Gdansku.
PL

Sveti Frančišek, sin staroselske poljske kmečke družine Rogaczewski, je bil v duhovnika posvečen leta 1918. Nato je deloval kot kaplan v Novem mestu Lubawskie, od leta 1920 v cerkvi Srca Jezusovega v okraju Wrzeszcz v Gdansku, nato v lokalnih župnijah svete Brigita in nato svetega Jožefa. Leta 1924 je skupaj s številnimi poljskimi duhovniki ustanovil „Katoliško ligo“. Leta 1930 je bil imenovan za župnika poljske župnije v Gdansku, zdaj pa je deloval v cerkvi Kristusa Kralja, ki je bila zgrajena pod njegovim vodstvom med letoma 1928 in 1932. S posebnim dovoljenjem iz Vatikana je lahko ustanovil personalno župnijo – tj. župnijo, ki ni bila odvisna od kraja prebivališča, ampak je bila odgovorna za vse poljsko govoreče; vendar je škof oktobra 1937 dovoljenje preklical zaradi pritiska nemško govorečih, na katere je vse bolj vplival nacionalsocializem. Skupaj s štirimi drugimi duhovniki so Frančiška na prvi dan svetovne vojne, 1. septembra 1939, aretirali esesovci in ga najprej zaprli v viktorijanski šoli, nato pa prestavili na gestapo v Danzig/Gdansk-Neugarten; Frančiška so po nekaterih virih naposled ustrelili v koncentracijskem taborišču Stutthof/Stutowo.
Kanonizacija: 13. junija 1999 je papež Janez Pavel II. beatificiral Frančiška Rogaczewskega skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci nemškega nacionalsocialističnega preganjanja.
DE

Franciszek Rogaczewski se je rodil 23. decembra 1892 v vasi Lipinki, danes v občini Warlubie.
Leta 1894 se je družina preselila v Lubichówo, kjer je preživel mladost in končal zgodnji študij. Med letoma 1913 in 1918 je razen prekinitve zaradi služenja vojaškega roka študiral v bogoslovnem semenišču v Pelplinu, kjer je bil 16. marca 1918 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil poslan v župnijo svetega Tomaža v Novem mestu Lubawskem, kjer je skrbel za mlade in kjer je ustanovil Katoliško mladinsko društvo. Leta 1920 je bil poslan v Gdansk, kjer je bil vikar v župnijah Presvetega srca Jezusovega v Wrzeszczu ter svete Brigite in svetega Jožefa.
Skupaj s skupino poljskih duhovnikov je 25. novembra 1924 ustanovil Katoliško ligo. Bil je član upravnega odbora in podpredsednik poljske izobraževalne organizacije Macierz Szkolna v Gdansku ter kaplan poljskih železničarjev in poštnih delavcev. 31. januarja 1930 je bil imenovan za rektorja z nazivom župnika nove cerkve Kristusa Kralja. Cerkev, posvečena 30. oktobra 1932, je postala eno najpomembnejših središč verskega in družbenega življenja poljske skupnosti v Gdansku. Od leta 1935 je škofu stal ob strani pri ustanovitvi več poljskih župnij v Gdansku.
Leta 1937 je bila po posredovanju nacionalsocialistov odločitev o ustanovitvi novih župnij prekinjena, škof je odstopil s položaja in zapustil Gdansk.
1. septembra 1939 je bil oče Rogaczewski aretiran in zaprt v začasnem zaporu za Poljake na Viktorijanski šoli v Gdansku. V naslednjih dneh so ga poslali v koncentracijsko taborišče Stutthof, kjer so ga pretepali, brcali in mučili. Oče Rogaczewski je bil ustreljen 11. januarja 1940 v Stutthofu skupaj s skupino uglednih poljskih predstavnikov iz Gdanska.
20. novembra 1979 je okrožna komisija za preiskovanje nemških zločinov objavila, da so 10. in 12. maja 1979 ekshumirali grobišče, v katerem so bila trupla duhovnikov o. Rogaczewskega, o. Bernarda Wieckega iz Wocława in o. Władysława Szymańskega iz Sopot. V sporočilu je bilo navedeno, da je bilo množično grobišče z njihovimi posmrtnimi ostanki odkrito v gozdu blizu taborišča Stutthof.
V Gdansku so po očetu Franciszeku Rogaczewskem poimenovali ulico.
IT

Blaženi Franciszek Rogaczewski, znan tudi kot Francesco Rogaczewski, Francis Rogaczewski ali Frans Rogaczewski, se je rodil 23. decembra 1892 v kraju Lipinkach, Kujavsko-Pomorskie, Poljska. Bil je pobožen katoličan, ki je svoje življenje posvetil služenju Bogu in Cerkvi.
Franciszek je bil leta 1918 posvečen v duhovnika v Gdansku na Poljskem. Kmalu po posvečenju je postal župnik župnije Kristusa Kralja v Gdansku. Zaradi svoje globoke vere in sočutne narave je bil iskan spovednik, številni ljudje pa so pri njem iskali nasvet in vodstvo pri zakramentu spovedi.
Vendar se je zgodila tragedija, ko so septembra 1939 ob začetku druge svetovne vojne nacistični okupatorji zasedli Poljsko. Kot katoliški duhovnik je Franciszek postal tarča nacistov, ki so nameravali zatreti versko svobodo in spodkopati vpliv Cerkve. 1. septembra 1939 so ga aretirali zaradi kaznivega dejanja duhovništva in ga odpeljali v pripor.
Med večmesečnim zaporom je bil Franciszek izpostavljen hudemu mučenju in slabemu ravnanju. Kljub fizičnim in psihičnim mučenjem je ostal neomajen v svoji veri ter našel uteho in moč v neomajni predanosti Bogu. Njegova neomajna vera je postala navdih za njegove sojetnike, ki so v njem iskali vodstvo in podporo v najtežjih dneh.
Žal je Franciszek zaradi svoje vztrajnosti in predanosti veri na koncu umrl mučeniške smrti. Nacisti so ga 11. januarja 1940 v bližini Gdanska ustrelili, saj je svoje življenje žrtvoval zaradi verskih prepričanj in ljubezni do Boga. Njegovo mučeništvo uteleša pogum in neomajno predanost cerkvenemu nauku v času preganjanja.
Papež Janez Pavel II. je 26. marca 1999 ob priznanju njegovega mučeništva in zglednega življenja počastil blaženega Franciszka Rogaczewskega in izdal dekret o mučeništvu. Nekaj mesecev pozneje, 13. junija 1999, ga je sveti oče razglasil za blaženega in mu uradno podelil naziv „blaženi“.
Blaženi Franciszek Rogaczewski praznuje 11. januarja, na dan svojega mučeništva, in 12. junija kot eden od 108 mučencev druge svetovne vojne. Spominjamo se ga ne le zaradi njegove junaške žrtve, temveč tudi zaradi njegove usmiljene duhovniške službe in neomajne predanosti katoliški veri.
Njegovo življenje je močan opomin na moč vere in pripravljenost prenašati trpljenje zaradi svojega prepričanja. Blaženi Franciszek Rogaczewski še naprej navdihuje številne posameznike, da ostanejo zvesti svojim prepričanjem, tudi ko se soočajo z nesrečami, in da črpajo moč iz svojega odnosa z Bogom.
EN

Views: 10

sveti Teodozij Koinobit iz Kapadokije – opat in puščavnik

sveti Teodozij Koinobit - menihZaradi lepega glasu je Teodozij že kot mladenič postal pevec oz. lektor in pevec psalmov. Ker je bil v cerkveni službi, je imel priložnost za temeljito cerkveno vzgojo. Proučeval je zlasti Sveto pismo, ki je v njem prebudilo željo, da bi se popolnoma posvetil Bogu. Želel si je poromati v Sveto deželo, zato je zapustil dom in se pridružil skupini romarjev. Na poti se je ustavil v Antiohiji in obiskal sv. Simona Stilita. Ta je v mladem Teodoziju prepoznal človeka, ki bo pomembno vplival na meniško življenje. V Jeruzalemu je Teodozij najprej obiskal svete kraje in razmišljal o tem, kakšen način življenja je zanj: hrepenel je sicer po popolni samoti (anahoretski način meništva), a spoznal in občutil, da za to še ni dovolj zrel oz. močan in da potrebuje nekoga, ki ga bo poučeval. Učitelja je našel v menihu Longinu. Teodozij se je naselil v skupnosti duhovnikov pri Marijini cerkvi sredi poti med Jeruzalemom in Betlehemom, pri vodnjaku “svetih treh kraljev”, kjer naj bi Marija po izročilu počivala. Duhovniki so mu sčasoma zaupali celo službo opata. Ko pa je že dovolj napredoval v askezi, je želel živeti puščavniško življenje, zato se je umaknil neko votlino blizu Jeruzalema, kjer naj bi po izročilu prenočevali sveti trije kralji. Njegova askeza je bila zelo ostra, prepletena z nenehnim postom, nočnim bedenjem in molitvijo. Zgledno in svetniško življenje kljub samoti ni ostalo neopaženo. Kmalu so se mu začeli pridruževati učenci in njihovo število je vedno bolj rastlo. Po temeljitem razmisleku je začel zidati samostan, ki se je razvil v največjega in najbolj cvetočega v Sveti deželi, saj je bil z bolnišnicami, gostišči in domovi ter kapelami pravo malo mesto.
S posebno ljubeznijo je Teodozij skrbel za lepoto liturgije in obrede, razumljive v domačem jeziku. Dan za dnem je oskrbel na stotine revežev, njegov sloves pa se je vedno bolj širil. Menihi so ga namreč leta 493 v Jeruzalemu izvolili za vrhovnega opata vseh koinobijev (skupnost, ki goji skupno meniško življenje). Močno se je zavzemal (in bil zato celo preganjan) za pravi nauk, ki ga je ogrožal monofizitizem (da sta v Jezusu Kristusu obe naravi, človeška in božja zliti v eno samo). Umrl je star 105 let.
Ime: je latinsko, izhaja pa iz grškega imena Theodoros, zloženega iz besed theos »bog« in doron »dar«. To ime je bilo pri kristjanih zelo priljubljeno.
Rodil se je leta 423 v Kapadokiji v Turčiji, v vasi Garissus ali Mogariassos, umrl pa 11. januarja 529 v Palestini.
Družina: Vemo samo, da se je rodil v bogati in pobožni družini, “daleč od vrveža velikega mesta”, kakor pravi življenjepis.
Zavetnik: pilarjev, izdelovalcev pil.
Sodobniki: sv. Sava, sv. Simon Stilit.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot puščavnika, večinoma z brado. Znane so tudi upodobitve, na katerih je zvezan, poleg sebe pa ima mošnjo (ker ga je bizantinski cesar Anastazij I. želel podkupiti, vendar mu ni uspelo).
Goduje: 11. januarja.
Vir

V Judejski puščavi, sveti Teodózij, predstojnik redovnikov, ki je, kot prijatelj svetega Saba, v dolgem življenju priklical k sebi mnogo učencev in jih vzgajal v samostanih, ki jih je zgradil, za skupno življenje, dokler ni mnogo trpel za katoliško vero in se kot stoletnik slednjič spočil v Kristusovem miru. († 529)
Vir

Teodozij se je rodil leta 423 v Kapadokiji v Mali Aziji. V službo Cerkve je vstopil kot bralec ali psalmist in po izročilu se je že od mladih let zgledoval po Abrahamovem zgledu: tudi on je zapustil domovino in se kot romar odpravil proti Jeruzalemu. Med potjo je obiskal svetega Simeona Stilita, ki mu z vrha svojega stebra ni pozabil dati nasveta za njegovo prihodnost.
Ker je čutil potrebo, da se zaupa dragocenemu vodstvu duhovnega očeta, je končal obisk svetih krajev v Jeruzalemu in se prepustil vodstvu svetega moža po imenu Longin, ki ga je povabil, naj skrbi za skupnost na poti v Betlehem. Vendar se ni dolgo zadrževal in je nato odšel v jamo na bližnji gori, kamor so mu sledili nekateri njegovi učenci. Zaman je skušal omejiti njihovo število, vendar se mu na koncu ni zdelo, da bi koga odganjal, dokler ni jama postala prenaseljena in so se morali preseliti.
Ker je bil Teodozij doma iz Kapadokije in je zato poznal nauk svetega Bazilija, se je zdelo, da je bolj naklonjen življenju v skupnosti kot samskemu življenju, čeprav je bilo to v nasprotju s tedanjim trendom. Spodbujal je gradnjo novega velikega samostana Cathismus, ki se je kmalu napolnil z menihi. V samostanu so bile potrebne tri bolnišnice: ena za oskrbo navadnih bolnikov, druga za ostarele in tretja za tiste, ki so trpeli za duševnimi motnjami, slabostjo, ki so jo nekateri menihi lahko dosegli s pretirano askezo.
Od štirih cerkva, ki so sestavljale samostansko mesto, so bile tri rezervirane za obhajanje besednega bogoslužja treh prisotnih etničnih skupin (Grki, Armenci in Slovani), zadnja pa je bila namenjena bolnikom. Nato so se vsi zbrali za evharistično slavje v grškem jeziku. Dan menihov je bil razen časa za molitev in počitek posvečen ročnemu delu po vzorcu, ki je bil zelo podoben tistemu, ki smo ga pozneje našli v benediktinskem pravilu.
Ta samostan je kmalu zaslovel in so ga posnemali po vsej Palestini. Patriarh Sallust je Teodozija imenoval za arhimandrita vseh palestinskih cenobij, sveti Saba pa je postal generalni predstojnik vseh puščavnikov. Čeprav sta svetnika predstavljala precej različni tradiciji, sta vedno živela v veliki harmoniji, oba pa sta postala žrtvi političnih manipulacij, povezanih z nastajajočo monofizitsko herezijo, katere snovalec je bil monofizitski cesar Anastazij. Danes se to morda zdi nenavadno, vendar v času, ko sta bili politika in religija tesno povezani, ni bilo tako.
Teodoziju in Sabi je uspelo novega jeruzalemskega patriarha, ki ga je imenoval vladar, spodbuditi k ortodoksiji, vendar je vladar, ker je vedel, da Teodozija obdaja slava, pošiljal donacije za dobrodelne projekte, ki jih je vodil, v upanju, da ga bo podkupil in pridobil njegov podpis pod dokument, ki je podpiral monofizitske teze. Svetnik je prejeto vsoto razdelil revnim, nato pa je cesarju odgovoril z odločno zavrnitvijo. To je za nekaj časa umirilo ozračje, ko pa se je preganjanje pravoslavnih nadaljevalo, je Teodozij začel potovati po vsej Palestini, da bi vse prepričal, naj zvesto sprejmejo nauke, ki so jih izrazili štirje ekumenski koncili do Kalcedona.
Vendar je bil Teodozij zaradi strahu, ki ga je ljudem vcepil cesarski odlok, izgnan in šele leta 518, po Anastazijevi smrti, je novi cesar Justin preklical obsodbo na izgnanstvo. Tedaj je Teodozij dosegel častitljivo starost 95 let, vendar njegov čas še ni prišel. Umrl je enajst let pozneje zaradi boleče bolezni, ki jo je prenašal z potrpežljivostjo, ki je dosegla junaško raven. Pogreba so se udeležili jeruzalemski patriarh in velika množica ljudi. Svetega Teodozija so pokopali v prvi votlini, v kateri je živel in ki je dobila ime po svetih treh kraljih, ki so se po izročilu tam ustavili na poti, da bi se poklonili Detetu Jezusu. Njegova slava se je zelo razširila in njegovi močni priprošnji so pripisovali številne čudeže, celo vojaško zmago nad Perzijci.
IT

Teodozij se je rodil v Magariasu, majhni vasi v Kapadokiji (Kapadokija, Turčija), in njegovi pobožni starši so ga vzgajali v strahu pred Bogom. V mladosti je bil imenovan za lektorja ali bralca v cerkvi in je to službo opravljal za splošno izgradnjo vernikov. Ker je moral zaradi svoje službe nenehno brati svete spise, si je pridobil veliko znanja pri razlagi božje besede, kontemplacija te besede pa ga je gnala, da je postajal vedno bolj popoln, da se je celo popolnoma odpovedal svetu in služil Bogu v samoti. Na to ga je opomnil notranji glas, zato je zapustil očetovo hišo in domovino ter odpotoval v Jeruzalem, da bi na svetnikovem grobu prosil Boga za nasvet glede svojega pobožnega načina življenja. Na svoji poti je svetnika tudi obiskal. Simeona, ki je stal na stebru. Ko ga je videl prihajati, ga je svetnik z močnim glasom poklical:
„Dobrodošel pri meni, Teodozij, božji služabnik!“
Teodozij je osupel, da ga svetnik, ki ga še nikoli ni videl, kliče po imenu, in se pred njim sklonil na tla. Šele Simeon ga je povabil, naj se povzpne na steber, ga nežno objel, mu napovedal številne okoliščine njegovega življenja in mu dal dobre nauke o duhovnem življenju. Blagoslovljen s Simeonovim pozdravom je samozavestno potoval v Jeruzalem in z veliko predanostjo obiskal vse tamkajšnje svete kraje. Ko je potešil svojo pobožnost, se je odločil, da bo vstopil v samostansko življenje, in končno je šel pod vodstvo pobožnega puščavnika, po imenu Longin, ki je živel v celici poleg Davidovega stolpa. Tu je najbolj napredoval v krepostih. Iz poslušnosti svojemu učitelju in predstojniku je prevzel vodenje cerkve, posvečene Devici, vendar se je kmalu odpovedal tej službi in se umaknil v jamo na visoki gori, da bi se umaknil pred vsesplošno hvalo, ki jo je bil deležen zaradi svoje pobožnosti. Tam je živel najstrožjo pokoro; nenehno je jokal; njegova hrana so bila zelišča in semena dateljnov; 30 let ni jedel kruha.
– Zaradi slovesa njegovih kreposti je k njemu prišlo nekaj mladih mož, željnih odrešenja, in ga prosilo, naj jih vodi k pobožnemu življenju. Svetnik jih je sprejel v svojo jamo.
Prvo ali osnovno pravilo, ki ga je svetnik dal svojim učencem, je bilo stalno spominjanje in premišljevanje smrti. Da bi se jim ta misel globoko vtisnila v srce, je dal zgraditi grobnico za celotno skupnost. Ko je bil grob končan, je nekega dne naročil vsem učencem, naj se tam zberejo, in jim rekel:
„Grob je dokončan, kdo od vas ga bo posvetil?“
„Jaz,“ je vzkliknil duhovnik Bazilij. Takoj se je sklonil pred svojim opatom in ga prosil za blagoslov. Bazilij se je zdaj pripravil na smrt in brez bolezni umrl 40 dni pozneje.
Ko se je zgodil ta dogodek, je imel svetnik le 12 učencev. V nekem trenutku niso imeli kaj jesti za veliko noč, manjkal je celo kruh za sveto mašno daritev. Nekaj bratov je godrnjalo, vendar je svetnik pokaral njihovo pritlehnost in rekel:
„Zaupajte v Boga in on vam bo pomagal.“
Kmalu zatem so opazili, da prihajajo mule, naložene s hrano, ne da bi vedeli, od kod. Zaradi slave čudežev, ki jih je delal Teodozij, in njegove svetosti se je število učencev povečalo, jama je postala premajhna in svetnik je zdaj po Božjem navdihu zgradil velik samostan blizu Betlehema. S samostanom so bile povezane tri bolnišnice, kjer so bratje nežno skrbeli za bolnike in trpeče, ki so bili vsi dobrodošli. Svetnik je dal zgraditi tudi hišo za tujce in romarje, ki jih je bilo pogosto toliko, da je bilo treba s hrano napolniti skoraj sto miz; tudi zaloga hrane je bila pogosto premajhna, svetnik pa jo je nato z molitvijo čudežno povečal.
– V samem samostanu je vladal nebeški mir; vsi bratje so bili obdani z vezjo svete ljubezni, vsi so si nenehno prizadevali za popolnost, v umrljivem telesu so živeli angleško življenje. Okoli samostana so stale štiri cerkve za služenje bratom iz različnih dežel in različnih jezikov; v največji, grški cerkvi, so darovali sveto daritev in vsi so nato prejeli sveto obhajilo. Zaradi njegovih zaslug je jeruzalemski škof Sallust imenoval svetega Teodozija za vodjo vseh menihov v Palestini, svetega Saba, puščavnika, ki je bil s Teodozijem v najtesnejših odnosih, pa za vodjo vseh puščavnikov. Oba svetnika je doletela tudi čast, da so ju preganjali zaradi zveste pripadnosti Katoliški cerkvi.
Cesar Anastazij je namesto odstavljenega in izgnanega škofa Eliasa na patriarhovo mesto v Jeruzalemu postavil heretičnega meniha Severa in ukazal, naj vsi menihi z njim ohranijo cerkveno občestvo. Teodozij in Saba sta to zavrnila in celo javno zagovarjala izgnanega škofa in njegovega zakonitega naslednika Janeza. Cesar jima je zagrozil s svojo nenaklonjenostjo, vendar sta vztrajala; poskušal ju je podkupiti z denarjem, vendar je Teodozij vzel denar, ga razdelil med uboge, cesar pa ni storil ničesar. Teodozij je cesarju celo napisal resnično apostolsko pismo, v katerem je ovrgel herezijo in zatrdil, da bo raje trpel smrt, kot da bi opustil resnico. Zdi se, da se je cesar pomiril in poučil, vendar to ni trajalo dolgo. Ponovno je preganjal pravoverne. Ob prvi novici o tem je Sveti hitel po Palestini in vse vernike pozval, naj se trdno držijo nauka prvih štirih cerkvenih zborov. V Jeruzalemu je poskrbel, da so se ljudje zbrali v cerkvi, nato se je povzpel na prižnico in glasno zaklical:
„Kdor ne sprejme prvih štirih cerkvenih zborov kot štirih evangelijev, naj bo izobčen.“
Zaradi tega pogumnega dejanja zdaj devetdesetletnega svetnika ga je cesar izgnal. Toda izgnanstvo ni trajalo dolgo; cesar je umrl in njegov naslednik, ki je bil naklonjen katoličanom, je svetnika odpoklical. Teodozij je po vrnitvi enajst let živel v strogi pokori, dokler se ni približal smrti, saj ga je prizadela boleča bolezen. Ko mu je nekdo svetoval, naj v svojem neizrekljivem trpljenju moli k Bogu, da bi mu olajšal bolečine, je odgovoril:
“Ne, ne, takšna molitev bi bila znak nepotrpežljivosti in bi me oropala krone.”
Pred svojim koncem je zbranim učencem za slovo dal nekaj poučnih naukov in nato leta 529 v 105. letu starosti nežno preminil v Gospodu. Njegov pogreb je bil poveličan s številnimi čudeži, pokopan pa je bil v svoji prvi celici.
Upodobljen je oblečen kot puščavnik, z vrečo denarja ob sebi, ker ga cesar Anastazij ni mogel podkupiti z denarjem.
DE

Sveti Teodozij Koinobit, znan tudi kot Teodozij Kapadokijski, Teodozij Coenobriarh, Teodozij Veliki, Teodosios, Theodossios in Teodosio il Cenobiarca, se je rodil leta 423 v Garissu v Kapadokiji (današnja Turčija). Izhajal je iz pobožne družine in se je že zgodaj začel učiti ter pokazal velike sposobnosti. Kot mladenič je Teodozij postal lektor in služil v lokalni cerkvi. Navdihnjen z Abrahamovim zgledom in poln goreče želje, da bi z vsem srcem sledil Bogu, se je Teodozij odločil, da bo zapustil družino in posvetno premoženje. Iskanje globljega duhovnega življenja ga je vodilo v Antiohijo, kjer je srečal svetega Simeona Stilita. Sveti Simeon je prepoznal Teodozija kot svetega moža in ga povabil na svoj steber za molitev, blagoslov in vodstvo. To srečanje je pomenilo prelomnico v Teodozijevem življenju in ga usmerilo na pot velike duhovnosti in vodenja. V želji, da bi poglobil svoje razumevanje vere in z večjo gorečnostjo služil Bogu, je Teodozij odpotoval v Jeruzalem. Legenda pravi, da je delal skupaj s svetim stotnikom Longinom, ki je bil po nekaterih podatkih takrat star skoraj 50 let. Med bivanjem v Jeruzalemu je Teodozij zaslovel zaradi svoje svetosti in predanosti služenju drugim. Po obdobju puščavniškega življenja v Judski puščavi, kjer je živel v jami, je Teodozijev sloves svetega moža začel privabljati učence. Zaradi naraščajočega števila učencev je Teodozij zgradil samostan v Cathizmu, da bi svojim privržencem zagotovil duhovni dom. V samostanu so bili nastanjeni posamezniki različnih narodnosti z ločenimi oddelki za Grke, Armence, Perzijce in druge. Kljub raznolikosti skupnosti je Teodozij spodbujal okolje enotnosti, v katerem so vsi delali in molili usklajeno. Poleg samostana je Teodozij ustanovil tudi bolnišnico za bolne, hospic za ostarele in psihiatrično bolnišnico. Njegovo sočutje je bilo namenjeno vsem, ne glede na njihov izvor ali stiske. Teodozijeva predanost služenju drugim je odražala njegovo globoko ljubezen do Boga in željo, da bi v svetu odseval Kristusovo ljubezen in usmiljenje. Teodozij je ohranil tesno prijateljstvo in sodelovanje s svetim Sabasom, še enim priznanim asketom in meniškim voditeljem tistega časa. Poleg tega ga je jeruzalemski patriarh imenoval za obiskovalca vseh koinobitskih skupnosti v Palestini, kar kaže na to, kako zelo so ga spoštovali v Cerkvi. Teodozij je vse življenje odločno nasprotoval različnim herezijam, med drugim evtikianizmu in monofizitizmu. Cesar Anastazij, zagovornik evtikianizma, je poskušal vplivati na Teodozija tako, da mu je ponudil veliko podkupnino. Vendar je Teodozij ostal neomajen v svojih prepričanjih, denar razdelil revnim in še naprej pridigal proti herezijam. Zaradi njegove neomajne ortodoksnosti ga je Anastazij leta 513 odstavil s položaja.
Kljub temu je cesar Justinijan Teodozija ponovno postavil na položaj in mu omogočil, da se je vrnil k svojim pomembnim nalogam. V zadnjih letih življenja je Teodozij trpel za slabim zdravjem in sčasoma zbolel za boleznijo, zaradi katere je njegova koža postala suha kot kamen. Telesne bolezni ga niso ovirale, zato je nadaljeval z delom, dokler mu niso popustile moči. Tudi takrat se je posvečal goreči molitvi za blaginjo svoje skupnosti in celotne Cerkve. Sveti Teodozij Koinobit je umrl v 105. letu starosti v Cathismu, kjer je živel kot puščavnik. Pokopali so ga v jami, ki je bila njegovo bivališče in je pozneje postala znana po romanjih in čudežih. Sveti Teodozij je ikonografsko upodobljen kot opat puščavnik, pogosto upodobljen z železnimi trakovi na vratu in rokah, ki simbolizirajo njegov asketski način življenja. V bližini so upodobljene tudi verige in vreča z denarjem, ki označujejo njegovo ločenost od posvetnih dobrin ter zavezanost preprostosti in revščini. Čeprav sveti Teodozij Koinobit ni bil uradno kanoniziran, ga Katoliška cerkev že dolgo časti kot svetnika. Njegov praznik se praznuje 11. januarja. Kot svetega zavetnika izdelovalcev pila, ga tisti, ki opravljajo ta poklic, prosijo za vodstvo in priprošnjo. Zgodba o svetem Teodoziju Koinobitu je navdihujoč primer globoko predanega in nesebičnega Božjega služabnika, ki je bil predan dobrobiti drugih in ohranjanju ortodoksnih krščanskih naukov. Njegovo življenje nas vabi, da na svoji duhovni poti sprejmemo ponižnost, ljubezen in sočutje.
EN

Views: 20

blaženi Bernard (Antonio) Scammacca iz Katanije – duhovnik in redovnik

blaženi Bernard Scammacca - duhovnik in redovnikV Katániji na Sicíliji, blaženi Bernard Scammacca [skamáka], duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je slovel po usmiljenju do revnih in predvsem do bolnih. († 11. januar 1487)
Vir

Blaženi Bernardo iz plemenite katanijske družine Scammacca se je rodil leta 1430 v Kataniji. Čeprav je bil krščansko vzgojen, se ni mogel izogniti pastem, ki jih je ustvarjalo udobje življenja in laskanje sveta, in njegova neizkušena mladost je zdrsnila v življenje, polno pretresov. Zaradi boleče rane na nogi, ki ga je prisilila v negibnost, se je v njegovem srcu zaslišal Gospodov glas, ki ga je vabil, naj spremeni svoje življenje. Bernard ni zavrnil nebeškega navdiha in se je, ganjen do solz zaradi živega kesanja, takoj ko je ozdravel, leta 1452, predstavil v dominikanskem samostanu, da bi bil tam sprejet in sprejel vse njegove stroge zahteve. Njegovi vzponi v svetosti so bili občudovanja vredni, še bolj občudovanja vredna pa je bila popolna skritost, v kateri je znal ohraniti skrito toliko kreposti in junaštva. Luč, ki jo je imel, pa je izžarevala navzven in še posebej na trpeče duše, katerih odrešenja si je želel. Bil je prior v San Domenicu v Kataniji, nato v Palermu in nazadnje generalni vikar reformiranih konventov na Siciliji. O njegovi blaženi smrti leta 1487 zgodovina ni ohranila ničesar, njegove posmrtne ostanke pa je prejelo zemljišče skupnega pokopališča. Šele govorice o čudežih so pretrgale takšen molk. Takrat so se odločili, da bodo sveto telo prenesli na bolj dostojen kraj, in ko so odprli stari grob, je iz njega zadišalo po nebeškem vonju, medtem ko so zvonovi začeli sami slavnostno zvoniti. Blaženi je bil najden nedotaknjen, kar lahko še danes občudujemo v njegovi kristalni urni, ki jo častijo ljudje, ki se vedno z zaupanjem obračajo nanj. Papež Leon XII. je potrdil kult 8. marca 1825.
Dominikanski red se ga spominja 27. januarja.
IT

Bernardo, rojen kot Antonio Scammacca se je rodil v Cataniji v plemiški družini okoli leta 1430.
Po nekaj letih mladostne razposajenosti je leta 1452 vstopil v red in sprejel ime brat Bernardo. Bil je med prvimi redovniki observanti samostana Santa Zita v Palermu. Odlikovala sta ga apostolska gorečnost in učiteljski nauk.
Kot prior v San Domenicu v Kataniji in nato v Palermu je bil nazadnje imenovan za generalnega vikarja reformiranih samostanov na Siciliji. Tommaso Schifaldo je lahko o njem dejal: „dober, pobožen in zelo skromen mož, ki je natančno pregledoval vse vesti“.
Bernard je svoje izkušnje uporabil v apostolski službi, se izkazal kot očetovsko razumevajoč in sočuten do grešnikov, njegova molitev pa je bila nenehna zahvala božjemu usmiljenju.
Njegovo svetost je Bog potrdil s številnimi karizmami.
Umrl je leta 1487 v Kataniji, kjer častijo njegovo nerazpadlo telo.
Papež Leon XII (Hanibal Sermattei Della Genga, 1820-1829) je odobril in potrdil njen kult 8. marca 1825.
IT

Bernhard se je rodil v premožni družini lastnikov palače Bruca in bil dobro izobražen, v mladosti pa je živel razuzdano življenje. Po neki zabavi je bil med dvobojem ranjen v nogo. Med okrevanjem je spoznal, da vodi zgrešen življenjski slog, zato se je leta 1452 v samostanu San Domenico v domačem mestu pridružil dominikanskemu redu. Postal je znan po svojih dobrodelnih dejanjih – ustanovil je bolnišnico za revne -, spokornem življenju, strogem upoštevanju pravil reda in predanosti kontemplaciji trpljenja Jezusa Kristusa, med katero je včasih doživljal ekstaze. Sveti Bernard je bil nadarjen pridigar in imel dar prerokovanja, s katerim je ljudi svaril pred slabim življenjem; napovedal je tudi datum svoje smrti. Po izročilu naj bi mu ptice pele, ko je šel sveti Bernard na vrt, ko pa se je zatopil v molitev, so utihnile. Ko so nekoč poslali služabnika v Bernardovo celico, je videl, da izpod vrat sije svetla svetloba, in ko je vstopil v sobo, je videl lepega otroka, ki je širil svetlobo in držal knjigo, iz katere je bral Bernhard.
Petnajst let po smrti se je Bernard v videnju prikazal priorju svojega samostana v San Domenicu in prosil, naj njegove posmrtne ostanke ponovno pokopljejo v rožnovenski kapeli.
Kanonizacija: Bernardovo čaščenje je leta 1825 potrdil papež Leon XII.
DE

Blaženi Bernard Scammacca, znan tudi kot Bernard iz Katanije, se je rodil leta 1430 v bogati in pobožni družini v Kataniji na Siciliji. Čeprav je dobil dobro izobrazbo, je Bernard preživljal razuzdano in ekstravagantno mladost ter se prepuščal razvedrilu in brezskrbnemu vedenju. Vendar se je njegovo življenje močno spremenilo, ko je bil ranjen v dvoboju in je moral okrevati.
Med zdravljenjem je Bernard doživel globoko duhovno spreobrnjenje in spoznal praznino svojih prejšnjih ravnanj. Odločen, da bo spremenil svoje življenje, se je posvetil krščanski veri in se močno vključil v Cerkev. Leta 1452 se je Bernard pridružil dominikanskemu redu v Kataniji, saj je želel živeti bolj predano in v skladu z Božjo voljo.
Bernardovo pot dominikanca so zaznamovala zgledna dobrodelna dela in kesanje za prejšnjo nespametnost. Neutrudno je sledil strogim pravilom svojega reda, uteho in navdih pa je našel v premišljevanju Kristusovega trpljenja, ki ga je občasno pripeljalo do močnih trenutkov ekstaze. Njegova globoka predanost molitvi in samorefleksiji je postala priča njegove neomajne predanosti poti svetosti.
Bernard je zaradi globokega sočutja do trpečih in odrinjenih na rob družbe ustanovil bolnišnico, namenjeno služenju ubogim in bolnim. Zaradi nesebičnih dejanj dobrote in vzgojne narave je postal priljubljena osebnost v skupnostih, ki jim je služil.
Čeprav je imel Bernard izjemne govorniške sposobnosti in je bil priznan kot nadarjen pridigar, je imel posebno naklonjenost do spovednice in duhovnega vodstva. Mnogi so iskali njegovo vodstvo, saj so v njegovem globokem razumevanju človeškega položaja in neomajni zavzetosti, da bi drugim pomagal najti pot k odrešenju, našli uteho in modrost.
Bernard je imel tudi dar prerokovanja, s katerim je posameznike opominjal in jih navdihoval, da bi spremenili svoje življenje. Prerokoval je celo datum svoje smrti, s čimer je poudaril svojo globoko povezanost z Bogom in sposobnost prepoznavanja Božje volje.
O Bernardovem življenju krožijo številne zgodbe in legende. Pravijo, da so se med sprehodom po vrtovih njegovega samostana spuščale ptice in mu pele, vendar so prenehale peti, ko je začel moliti. Poleg tega zgodba pripoveduje o vratarju, ki je bil priča sijoči svetlobi, ki je izhajala izpod vrat Bernardove sobe. Ko je vratar pokukal v notranjost, je zagledal lepega otroka, ki je bil obsijan s svetlobo in je držal knjigo, iz katere je bral Bernard.
Blaženi Bernard Scammacca je umrl 11. januarja 1487 zaradi naravnih vzrokov. Petnajst let po smrti se je v viziji prikazal priorju v Kataniji in prosil, naj njegove posmrtne ostanke prenesejo v samostansko rožnovensko kapelo. Med tem prenosom je ob dotiku Bernardovih relikvij čudežno ozdravel človek, ki je trpel za paralizo.
Katoliška cerkev je priznala svetost Bernardovega življenja in ga 11. januarja 1825, v času pontifikata papeža Leona XII. Takrat je bil potrjen tudi njegov cultus, kar pomeni spoštovanje in pobožnost vernikov do njega. Bernarda iz Katanije se še naprej spominjamo 11. januarja, dominikanski red pa ga dodatno praznuje 16. februarja .
Življenje blaženega Bernarda Scammacca je močan zgled odrešenja, nesebičnosti in globoke duhovne predanosti. S svojimi dobrodelnimi dejanji, preroškimi uvidi in neomajno predanostjo Bogu je pustil neizbrisen pečat v Katoliški cerkvi in življenju tistih, ki iščejo njegovo priprošnjo.
EN

Blaženi Bernard Scammacca se je rodil leta 1430 v Kataniji na Siciliji v Italiji. Izhajal je iz bogate in pobožne družine. Dobil je dobro izobrazbo, vendar je kljub temu živel precej divjo mladost. Pokesal se je šele, ko je bil v dvoboju hudo ranjen v nogo. Dolgo okrevanje mu je dalo veliko priložnosti, da je razmislil o svoji lahkomiselnosti. Leta 1452, takoj ko je lahko zapustil hišo, je odšel v dominikanski samostan v Kataniji in zaprosil za sprejem med dominikance (Ordo Fratrum Praedicatorum – OP).
Kot član reda je bil Bernard popolno nasprotje tistega, kar je bil kot mladenič. Zdaj si ni več prizadeval doseči stvari, ki jih je cenil vse življenje, ampak je svoj čas preživljal v molitvi, samoti in nenehni pokori za svoja pretekla slaba dejanja. Manjkajo nam podrobnosti o njegovem življenju, razen tega, da je vestno izpolnjeval pravila in da je bil v spovednici še posebej prijazen do grešnikov. Očitno si ni pridobil slovesa pridigarja, ampak je bil zadovoljen s preživljanjem časa v spovednici in z osebnim duhovnim vodstvom.
Legenda pravi, da je imel Bernhard veliko moč nad pticami in živalmi. Ko je hodil po vrtu in molil, so ptice letale okoli njega in pele, a takoj ko je prišel v ekstazo, so utihnile, ker so se bale, da bi ga motile. Nekoč je bil v Bernardovo sobo poslan vratar, da bi ga pripeljal, in pod vrati je zagledal bleščečo svetlobo. Pogledal je skozi ključavnico in zagledal lepega otroka, ki je žarel od svetlobe in držal knjigo, iz katere je bral Bernhard. Pohitel je po priorja, da bi si ogledal čudež. Videli so ga tudi, kako levitira (lebdi) pred križem.
Sveti Bernard je bil prior v San Domenicu v Kataniji, nato v Palermu, nazadnje pa je postal generalni vikar reformiranih samostanov na Siciliji. Sveti Bernard je imel preroške darove in jih je večkrat uporabil, da bi ljudi opozoril, naj izboljšajo svoje življenje. Napovedal je svojo smrt, ki se je zgodila 11. januarja 1487 v Kataniji. Pokopali so ga z običajno preprostostjo, vendar so kmalu poročali o čudežih na njegovem grobu.
Petnajst let po smrti se je pojavil pred priorjem in ga prosil, naj njegove relikvije prenese v kapelo rožnega venca. Ko so odprli krsto, so našli njegovo telo nedotaknjeno. Med tem prenosom je nekdo z dotikom relikvij ozdravel paralize, cerkveni zvonovi pa so menda zvonili sami od sebe.
Plemič, ki je bil ozdravljen na Bernardovo priprošnjo, je skrivaj načrtoval, da bi relikvije prenesel na svoj grad. Spremljala ga je skupina sostorilcev, ponoči je vdrl v samostan, in ko je odnašal in odpiral svetišče, naj bi Bernard zbudil speče brate in jim rekel, naj pohitijo v cerkev. Vlomilce so našli pri cerkvenih vratih, ko so zaman poskušali dvigniti relikvije, ki so postale čudežno težke. Ko so roparji pobegnili, sta brata relikvije zlahka dvignila s tal in jih položila v svetišče.
Bernard je bil beatificiran 8. marca 1825, ko je njegov kult potrdil papež Leon XII (1823-29). Njegov spominski dan je 16. februar. Njegovo telo, ki je po 500 letih še vedno sveže kot nekoč, je mogoče videti v župnijski cerkvi San Biagio in San Domenico v Kataniji. Koža je nekoliko izsušena, vendar še vedno svetle barve.
NOR

Views: 17

blaženi Peter iz Himmeroda – menih in misijonar

V samostanu Himmerod (na Nemškem), spomin blaženega Petra, meniha, apostola Livónije, ki se je bil z Dietrihom, škofom istega reda, napotil tja in je neštete spreobrnil. († ok. 1250)
Vir

Peter je postal cistercijanski menih v Himmerodu v regiji Eifel. Z otroško preprostostjo je zaupal v Kristusa; nekega dne je Križani iztegnil roko k Petru, ki je v tistem trenutku verjel, da je v nebesih. Peter je nato dolgo deloval kot misijonar v Livoniji.
DE

Views: 8

sveta Honorata iz Pavije – devica in nuna

V Páviji (v Ligúriji), smrt svete Honoráte, Bogu posvečene device, sestre svetega Epifanija, škofa in svete Liberate, nune. († ok. 500)
Vir

V mestu Pavia se 11. januarja skupaj spominjamo Onorate, Luminose, Speciose in Liberate, štirih deviških svetnic iz 5. stoletja, ki so se posvetile Gospodu in v nemirnih časih dokazale vero in ljubezen. Sveto Onorato, mlajšo sestro velikega škofa Epifanija, je ta posvetil Gospodu in jo zaupal v vzgojo sveti Luminosi, goreči devici, ki je bila v mestu že leta znana po svoji predanosti v dobro Cerkve. Pravijo, da so med plenjenjem mesta s strani Odoakerjevih Gotov leta 476 obe devici ujeli, ju kmalu osvobodili po Epifanijevi priprošnji in v tistih strašnih dneh sta dali tako velik dokaz enotnosti in potrpežljivosti, da so bili njuni ugrabitelji sami notranje vznemirjeni. Štirih svetih devic se spominjamo skupaj kot skupne življenjske izbire, njihove relikvije pa hranimo deloma v katedrali in deloma v čudoviti cerkvi svetega Frančiška.
IT

Enodij iz Pavije (umrl leta 521) v življenjepisu svetega Epifanija, svojega predhodnika, navaja Onorato kot mlajšo sestro svetega škofa, ki jo je kot devico posvetil Gospodu in njeno vzgojo zaupal devici Luminosi iz Pavije. Po viru iz 17. stoletja je navedeno, da je imela Onorata za sestre pavijske deviške svetnice Liberato, Luminoso in Specioso ter da so jo skupaj z njimi zaprli Odoakerjevi barbari, dokler ni bila osvobojena na priprošnjo svojega brata škofa. Onorata goduje 11. januarja.
IT

Honorata je bila najmlajša sestra Epifanija Pavijskega; po izročilu so bile njene starejše sestre Luminosa, Liberata in Speciosa. Ko je moral njen brat odpotovati v Rim, je Honorato dal v vzgojo Luminosi, ki je bila nuna v takratnem samostanu San Vincenzo v Paviji. Samostanska cerkev je bila pozneje posvečena svojemu graditelju Epifaniju Pavijskemu kot cerkev Sant’Epifanio in porušena leta 1816; stala je na mestu današnjega Botaničnega inštituta. 476, ko je Odoaker osvojil in oplenil Pavijo, je bila Honorata tako kot njena sestra Luminosa in druge nune zajeta in ugrabljena. Epifanij jih je uspel odkupiti in vrnile so se v svoj samostan, kjer je tudi Honrata postala nuna. Za Honrato je bila značilna „čudežna svetost“. Liberata in Speciosa sta v njeni hiši živeli pobožno življenje, Honorato pa so sprva pokopali v njenem samostanu v Paviji, pozneje pa so njene posmrtne ostanke prenesli v bližnjo cerkev Santa Maria delle Cacce.
DE

Sveta Honorata iz Pavije, znana tudi kot Onorata, je bila nuna v Paviji v Lombardiji v Italiji v 5. stoletju. Rodila se je v pobožni krščanski družini in je bila sestra dveh drugih uglednih svetnikov, svetega Epifanija iz Pavije in svete Liberate iz Pavije. O zgodnjem življenju svete Honorate je malo znanega, vendar se domneva, da se je rodila v 5. stoletju. Posvetila se je svetemu življenju in se odločila za redovniško pot kot nuna. Vstopila je v samostan v Paviji, kjer se je posvetila molitvi, kontemplaciji in skrbi za potrebe drugih. V tem času se je Italija soočala s politično nestabilnostjo, različna germanska plemena, vključno s Heruli, pa so imela nadzor nad različnimi regijami. Pavija, kjer je živela sveta Honorata, je padla pod oblast germanskega kralja Odoakra iz Herulov. Žal je kralj Odoacer ujel sveto Honorato, ki je v njej zaradi ugledne družine verjetno videl dragocenega ujetnika. Vendar je njenemu bratu, svetemu Epifaniju, z odkupnino uspelo doseči njeno izpustitev. Žrtvoval je svoja sredstva, da bi zagotovil svobodo sestri, kar kaže na globoko duhovno in družinsko vez, ki je obstajala med tema svetima bratom in sestro. Dejanje sočutja in ljubezni svetega Epifanija je bilo utelešenje krščanskih vrednot. Po odkupnini in osvoboditvi iz ujetništva se je sveta Honorata vrnila na varno v samostan v Paviji. Nadaljevala je svoje življenje kot pobožna nuna in se še naprej posvečala molitvi in služenju. Sveta Honorata je živela dolgo in plodno življenje, posvečala se je kontemplativnemu življenju, ki je bilo osredotočeno na vero in ljubezen do Boga. Okoli leta 500 je mirno umrla naravne smrti. Čeprav je malo podatkov o posebnih čudežih ali dejanjih, ki jih pripisujejo sveti Honorati, ji je njeno krepostno in zvesto življenje prineslo mesto med svetniki. Kanonizirana je bila, še preden je Katoliška cerkev uvedla formalni postopek kanonizacije. Zato spada v predkongregacijsko obdobje svetnikov. Danes se svete Honorate iz Pavije spominjamo in jo častimo 11. januarja, na njen praznik. Čeprav ni priznana kot zavetnica kakšnega posebnega vidika ali zadeve, je njeno življenje navdih za vernike, zlasti tiste, ki si prizadevajo za svetost in nesebično služenje. Zgodba svete Honorate nas spominja na pomen družinskih vezi, žrtvovanja in moči vere v težkih časih. Njena predanost verskemu poklicu kljub političnim nemirom in ujetništvu priča o njeni neomajni predanosti Bogu in prizadevanju za svetost.
EN

Views: 23

sveti Salvij iz Kartagine – mučenec

V Afriki, sveti Sálvij, mučenec, na katerega rojstni dan je imel sveti Avguštin govor za kartažansko ljudstvo. († 11. januar ok. 360)
Vir

11. januarja Cerkev praznuje spomin na svetega Salvija, mučenca v Afriki. O njem je malo znanega, vendar je njegov lik prenesel sveti Avguštin, ki je na obletnico njegove smrti imel pridigo prebivalcem Kartagine.
Po Avguštinovem pričevanju je bil sveti Salvij mlad kristjan, ki je v 3. stoletju živel v Afriki. Bil je človek globoke vere in velikega poguma. Ko se je preganjanje kristjanov zaostrilo, so Salvija aretirali in ga privedli pred sodnika.
Sodnik je poskušal Salvija prepričati, naj se odpove svoji veri, vendar je mladi kristjan vztrajno odklonil. Nato je bil obsojen na smrt in obglavljen.
Avguštin, ki je bil prijatelj svetega Salvija, ga opisuje kot „slavnega mučenca“, ki je s svojim življenjem in smrtjo pričal o svoji veri.
Slika, ki jo dobimo o svetem Salviju, je podoba mladega kristjana, ki je svojo vero živel strastno in odločno. To je zgled poguma in pričevanja, ki nas še danes navdihuje.
IT

Salvij je umrl, ko so mu privrženci donatizma okoli vratu privezali mrtve pse in ga pretepli.
Salvija so častili v Kartagini. Sveti Avguštin iz Hipona je o njem pridigal na dan njegove smrti, verjetno v baziliki Damous el Karita, škofijski cerkvi, ki je zdaj v ruševinah.
DE

Sveti Salvij Severnoafriški, znan tudi kot Salvij Kartaginski, je bil krščanski mučenec, ki je živel v rimskem obdobju v Severni Afriki. O njegovem zgodnjem življenju in izvoru je znanega zelo malo. Vendar je njegovo življenje in mučeništvo zapisal in o njem razpravljal znani teolog in filozof, sveti Avguštin iz Hipona. Sveti Salvij je živel v času velikega verskega preganjanja, ko so bili kristjani pogosto tarča napadov zaradi svoje vere. Verjamejo, da je bil privrženec krščanske vere v času vladavine rimskega cesarja Decija, ki je v začetku 3. stoletja izdal vrsto odlokov, po katerih so morali vsi žrtvovati rimskim bogovom. Ti edikti so bili posebej usmerjeni proti kristjanom, ki niso hoteli častiti nobenega drugega božanstva razen edinega pravega Boga. Kljub nevarnostim, ki so jih predstavljali ti edikti, je sveti Salvij ostal neomajen v svoji veri in se ni hotel odreči svojim prepričanjem. Ta neomajna zavezanost krščanstvu je pripeljala do njegove aretacije in poznejšega mučeništva. Pravijo, da je sveti Avguštin, ki je bil Salvijev sodobnik, pridigal o njegovem pogumu in moči njegove vere. Natančne podrobnosti o mučeništvu svetega Salvija niso dobro dokumentirane, vendar se domneva, da je bil izpostavljen različnim oblikam mučenja in preganjanja, ker se ni hotel podrediti rimskim oblastem. Morda je bil deležen krutih kazni, kot so pretepanje, zapor ali celo javno ponižanje. Na koncu je bil sveti Salvij usmrčen, ker se ni hotel odpovedati krščanski veri. Po njegovi mučeniški smrti je zgodnja krščanska skupnost v Severni Afriki svetnika častila kot svetnika. Njegov kult je postal priljubljen med verniki, ki so iskali njegovo priprošnjo in vodstvo v času preganjanja. Kljub temu njegovo zastopstvo in posebni zavetniki niso splošno znani ali zapisani. God svetega Salvija se praznuje 11. januarja v spomin na njegovo mučeništvo in pričevanje o krščanski veri, ki ga je ponudil. Čeprav postopek formalne kanonizacije v njegovem času ni obstajal, je sveti Salvij priznan kot svetnik z izjemnim pogumom in predanostjo v obdobju pred kongregacijo, pred vzpostavitvijo sodobnega postopka kanonizacije. Skratka, sveti Salvij iz Severne Afrike je bil krščanski mučenec, ki se je neustrašno zavzemal za svojo vero v obdobju hudega verskega preganjanja. Njegova zgodba je danes navdih za vernike, saj nas opominja na moč neomajne vere in pripravljenosti žrtvovati se za svoje prepričanje. Čeprav je o njegovem življenju znanih le malo podrobnosti, vpliv njegovega mučeništva živi še naprej s spisi svetega Avguština in čaščenjem vernikov.
EN

Views: 12