blaženi Satir, Kirijak in Moscencij iz Ahaje – mučenci

V Ahaji (v južni Grčiji), rojstni dan za nebesa blaženega Satira, mučenca, ki je šel mimo nekega malika, in ko je dihnil vanj in se pokrižal, je malik padel. Zaradi tega so ga obglavili. († ok. 257)
Vir

Satir je pretrpel mučeništvo skupaj s Kiriakom in Moscencijem. Izročilo pravi, da je Satir naredil znamenje križa, ko je šel pred idolom, in pihnil nanj, zaradi česar se je zrušil; zato so ga obglavili.
DE

Satira, rojenega v Arabiji okoli prve polovice 3. stoletja, sta med vsemi njegovimi sodobniki zaznamovala redka predanost Jezusovi veri in izjemna gorečnost pri njeni obrambi pred napadi poganov, zaradi česar je bil deležen hudega preganjanja. Vendar je veselo prenašal vse trpljenje zaradi Jezusa in z gorečim hrepenenjem pričakoval čas, ko bo počaščen, da bo za Boga in sveto vero žrtvoval svojo kri in življenje. Njegova želja se je izpolnila, ko je v spremstvu svetih tovarišev, Kiriaka in Moscencija, prišel pred malikov tempelj v Ahaji in v njem zagledal podobo, ki so ji pravkar žrtvovali. Ko ga je zajela sveta jeza zaradi sramotnega malikovanja, jo je preklel in potem ko se je označil s svetim križem, sta malik in njegov steber padla na tla. Ta dogodek je pogane razjezil in jih spravil v obup. Napadli so svete pričevalce na javnem kraju, jih z največjim nasiljem mučili in nazadnje so jih, leta 257, napol mrtve obglavili.
DE

Sveti Satir (Saturnin; latinsko Saturninus) naj bi prišel iz Arabije. Čudežno naj bi uničil malik. Ko je šel mimo njega, je nad njim naredil znamenje križa in pihnil nanj. Takoj se je zrušil in pogani, ki so ga častili, so bili besni. Zato so ga okoli leta 257 mučili z obglavljenjem. To se je morda zgodilo v Ahaji na Peloponezu v Grčiji ali v Antiohiji.
Po Hieronimovem mučeništvu sta bila skupaj z njim mučeniško umorjena svetnika Kiriakos (lat. Cyriacus) in Moscentius. V virih je popolna zmeda in nekateri pravijo, da je umrl leta 267. Njegov spominski dan v Rimskem martirologiju je 12. januar.
NOR

Views: 4

sveti Bernard (Filip Latini) iz Corleona – brat laik

Bernard KorleonskiZmagovalec z mečem, pa tudi samega sebe
Sveti Bernard se je rodil v Corleonu na Siciliji v zelo verni družini l. 1605. Pri krstu je dobil ime Filip. Grb njegovega rojstnega mesta je predstavljal leva, ki trga srce. Mesto si je v svoji zgodovini pridobilo sloves “Hrabro mesto”.
Življenjepisci pravijo, da je bil Filip v mladostni dobi lep, visok, močan fant; prepirljiv in trmast, vendar je imel pošten, odločen in iskren značaj. Z ubogimi je bil zelo sočuten. Pogosto je prejemal zakramente; sploh je preživel lepo mladost. Oče je izučil sina v svojem poklicu, v čevljarstvu. Ta poklic je Filip opravljal do svojega vstopa v samostan.
Najboljši mečar
Filip se je bolj ponašal z mečem ko s šilom. Bil je odličen mečar. Res je, nikogar ni izzival, toda če je bil izzvan, je rad nastopil.
Ko je neki plemič iz Palerma, znamenit mečar, zvedel, da se na oddaljenosti 50 km nahaja dober tekmec, se je takoj podal na pot, da dokaže, da je on še boljši. Izzval je Filipa, toda pri mečevanju je podlegel Filipu, ki ga je ranil na dveh prstih.
Da bi opral to sramoto in se maščeval, je hotel spraviti Filipa s sveta. Zato je najel nekega ubijalca Vita Canina, naj se gre mečevat s Filipom in naj ga ubije. Ta je res šel, oholo vstopil v Filipovo delavnico in z močnim glasom vprašal:
“Ali si ti ta in ta?”
“Kaj želite”, ga vpraša Filip. Canino odgovori:
“Le to: če si tako hraber, kot pravijo, vzemi meč v roke, da vidimo.”
Filip: “Pa zakaj neki naj bi se tolkla? Jaz nisem vam nič zlega storil, vi pa ne meni?”
Canino: “Pusti to. Hitro vzemi meč, da vidim tvojo spretnost.”
Filip: “Za tebe mi je dovolj palica.”
Dvoboj se začne. Filip je tako zadel s palico protivnika v prsi, da je ta padel, ali se je hitro spretno dvignill. Zato je Filip rekel:”Počakaj malo, da vzamem meč in bo boj enakovreden.” – “Dobro.” Zdaj je Canino kmalu dobil rano v bedro, pri nadaljnem boju pa je Filip tako prebil Caninu roko, da je ta moral odstopiti. Filipu je bilo žal; lepo se je opravičil, da je tako ranil nasprotnika in je za vedno pohabil njegovo roko. Canino je spremenil življenje. Tudi ko je Filip postal kapucin, je po dobrotnikih podpiral Canina, s katerim ga je vedno vezalo prijateljstvo.
Odslej Filip ni imel več tekmeca. Vendar ga je ena še bolj močna roka, pred katero je bil Filip preslab, vrgla na tla in ga premagala. Bila je božja roka. Mlademu atletu pa bo prav prišla njegova moč v boju, namreč v boju s samim seboj.
Boj za biti dober kapucin
Bernard KorleonskiFilip je na samostan že dalj časa mislil. Če ga je kdo vprašal: “Filip, zakaj pa se ne poročiš?”, je navadno pokazal na Frančiškovo vrv, ki jo je imel vedno v delavnici, in je odgovoril: “Moja zaročenka je vrv sv. Frančiška!”
In res na god sv. Lucije l. 1631 je 26-letni Filip res oblekel kapucinski habit v noviciatu v Caltanissetti. Dobil je novo ime brat Bernard iz Corleoneja.
Pred zaključkom noviciata je doživljal hude napade hudega duha. Ta je zahteval od njega, naj takoj zapusti samostan in se vrne v svet. Navalil je nanj celo z grčasto palico in tolkel po njem in vpil: “Ali boš odšel iz samostana ali ne?” Br. Bernard je odgovarjal: “Ne, nikoli!” Magister ga je rešil z blagoslovljeno vodo od tega napadalca. Hudega nasprotnika je imel br. Bernard tudi v starem bratu Bonaventuru. Ta brat je bil strog, kreposten, vendar razdražljiv značaj, kot ustvarjen za to, da gre komu na živce. Premišljeno ali le iz slabe navade, na vsak način je postopal z mladim bratom zelo nevljudno. Mogoče mu je na čuden način hotel pomagati pri pridobivanju kreposti? Bil je torej pravi gnjavež.
Kadarkoli je prišel v kuhinjo in to se je zgodilo pogosto, vedno mu je govoril žaljive besede: lenuh, podlež, umazanec, slepar, hinavec. Zdiral se je nad njim, če ni bila juha pravočasno skupana za uboge. Brat Bernard je težko požiral te žalitve.
Nekoč pa je br. Bernard izgubil potrpljenje. Premeril je starega brata od nog do glave in mu je ostro odvrnil: “Pustite me pri miru! Saj niste ne moj magister, ne moj gvardijan. Drugače vas bodo te moje roke – le poglejte jih – zdrobile.” Stari redovnik se je spomnil moči tega brata in je zbežal iz kuhinje, kot bi imel 20 let. Kakor hitro se je br. Bernard zavedel, kaj je storil, se je vrgel na kolena in zaihtel. Potem je naglo vstal, vzel žareč ogorek iz peči in se z njim tolkel po ustnicah, da so bile čisto opečene. Slučajno je prišel gvardijan v kuhinjo in ga vprašal, kaj vendar dela. Povedal mu je vse in dodal: “Vidite, p. gvardijan, da nisem vreden, da živim v samostanu. Moral bi imeti več potrpljenja, a ga hitro zgubim.”
Da bi bolj postal gospodar nad samim seboj, je brat Bernard živel zelo spokorno. Spal je poleti le po dve uri, pozimi po tri ure in to na 40 cm široki deski, na kateri se seve niti obračati ni mogel.”Res je ozka, toda tudi pot v nebesa je ozka,” je govoril. Za zglavje je imel poleno. V sobi ni imel stola.
Letno je opravljal sedem 40-dnevnih postov. Mesa pa sploh nikoli ni jedel. Bičal se je dnevno (včasih do krvi). Kljub temu pa je bil vedno veder in vesel. Tudi kapucini so občudovali njegovo spokornost. Bratom je br. Bernard svetoval: “Pustite meni, da jaz delam pokoro, vi pa le bodite veseli!”
Na poti svetosti
Bernard KorleonskiZelo rad je premišljeval Kristusovo trpljenje. Bratom je svetoval naj radi molijo Bonaventurov oficij petih Kristusovih ran. Najraje je prebival v samostanih, kjer so imeli – kot je rekel -”velik, lep križ”. Po nenehnem premišljevanju je prišel do sklepa, “da je Gospodovo trpljenje morje brez dna, ker obsega mnoštvo skrivnosti, ki prebujajo v duši ljubezen do Boga.”
Sv. obhajilo je prejemal dnevno. Takrat se je čutil povsem združenega z Bogom. Stregel je pri mašah, kolikor je največ mogel. Cerkev je bila zanj raj. Cele ure je klečal pred Najsvetejšim, kjer je bil deležen številnih zanosov. Po polnočnem koru je često ostal v molitvi v koru do jutra.
Izredno je častil Marijo. Ob sobotah in pred Marijinimi prazniki je v svoji sobi prižigal lučko; takrat se je počutil bolj nežen, srečen, vesel. Marija se mu je večkrat prikazala, tako v samostanu kot zunaj njega. Navadno je držal ves dan Marijin rožni venec v roki. Rad je govoril: “Če bomo Marijo radi častili, nam bo blizu ob naši smrtni uri.” Pogosto je vstopil v kuhinjo in pozdravil brate z besedami: “Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem zakramentu!” ali pa: “Naj živi Marija, brez madeža spočeta!”
Zadnja leta je mnogokrat v veselju vzklikal: “Nebesa, nebesa!” Včasih je rekel: “Po eni mučni noči bo prišel k nam dan večne sreče. .”
Dva meseca pred smrtjo je rekel: “Vsak dan se mi zdi bolj dolg kot sto let, zdaj ko čakam na odhod za učivanje Boga.” Končno je prišla osvoboditev. Po 35 letih redovnega življenja, po 6 dneh vročice je ta mož molitve in pokore, star 62 let poletel v božje naročje, potem ko mu je nadškof Palerma podelil zakramente in blagoslov.
Papež Klemen XIII. je br. Bernarda leta 1768 razglasil za blaženega, za svetega pa Janez Pavel II leta 2001.
Sveti Bernard Korleonski ostane lik kapucina iz italijanskega 17. stoletja, ki je ves predan doslednemu redovniškemu življenju ter v polno živi karizmo kapucinske duhovnosti, ki je v iskanju božjega obraza v Kristusu in v odkritju Kristusovega obraza v sv. Frančišku, vse pa v korist božjemu ljudstvu.
Mesto Corleone je postal središče Palermske province, vendar se uspešno upira zaradi svoje verske tradicije duhu sekularizacije, ki je sicer povsod na delu.
Vir

V Palermu na Sicíliji, sveti Bernard iz Corleone [korleóne], iz Reda manjših bratov kapucinov, mož čudovite ljubezni in pokore.
Vir

Njegovo pravo ime je bilo Filippo Latini, rodil pa se je v mestu Corleone na Siciliji v družini zelo vernih čevljarjev, tako zelo vernih, da so jih v mestu imenovali „hiša svetnikov“. Delal je kot čevljar in bil zelo prijazen do revnih, celo tako, da je zanje beračil.
V tistih časih je mestu predsedovala španska legija. Filippo je veljal za najboljšega mečevalca na Siciliji. Zato se ni ustrašil, ko je moral pred zlorabami braniti kakšno dekle, ki jo je trpinčila vojska ali plemstvo, ali uboge žanjce, ki so jih oropali sadov njihovega dela. Nekega dne je bil, da bi dokazal svojo spretnost z mečem, povabljen na neumni dvoboj, kjer je nasprotnika, ki ga je izzval, hudo ranil v roko. Bil je star komaj 19 let in se je zatekel v cerkev, kjer je imel čas razmišljati o svojem življenju, se opravičil nasprotniku, ki je postal njegov prijatelj.
Leta 1631 je zaprosil za vstop h kapucinom v samostanu v Caltanissetti na Siciliji, in ko je prevzel habit, si je nadel ime Bernard. Z leti so se ga vsi naučili klicati „dobri brat“, oče revnih in vseh, ki so potrebovali duhovno tolažbo. Njegovo preprosto življenje je potekalo v različnih samostanih v provinci: Bisacquino, Bivona, Castelvetrano, Burgio, Partinico Agrigento, Chiusa, Caltabellotta, Polizzi in nazadnje v Palermu, kjer je preživel zadnjih 15 let svojega življenja in kjer je umrl.
V samostan je vstopil kot brat laik, bil je kuhar, pral je perilo in opravljal zelo močne pokore in umiritve, predvsem pa živel dobrodelnost do bližnjega in bratov v skupnosti. Da bi ublažili njegove pokore, so ga predstojniki imenovali za zakristana. Med potresom v Palermu je z vsemi močmi pomagal svojim sodržavljanom.
Proces kanonizacije se je začel leta 1673, za blaženega pa je bil razglašen šele v naslednjem stoletju, in sicer leta 1768 s strani Klementa XIII, dokončno pa ga je za svetnika leta 2001 razglasil Janez Pavel II.
Po legendi naj bi med bivanjem v Bivoni številne brate prizadela epidemija gripe. Ko je Bernard, ki je bil takrat tudi bolničar, zbolel in skoraj umrl, je iz tabernaklja v cerkvi vzel kip svetega Frančiška, ga potisnil v rokav svojega habitusa in svetnika nagovoril z naslednjimi besedami:
„Kdo bo poskrbel zanje? Opozarjam te, da ne boš odšel od tod, dokler me ne ozdraviš.“
Naslednji dan se je Bernardu povrnilo zdravje in je lahko ponovno začel skrbeti za svoje brate. Tudi v Bivoni naj bi se z Bernardom pogovarjal križani in mu dejal: „Ne išči toliko knjig, moje rane so dovolj, da jih lahko bereš in meditiraš.“ Po tej epizodi je brat opustil željo, da bi se naučil brati.
IT

Morda so njegovi sodobniki nekoliko pretiravali, ko so ga imenovali „prvi meč Sicilije“, gotovo pa je, da je vsak, ki se spopade z njim, brezupno poražen. Ali pa še huje, kot neki Vito Canino, ki je ranjen v roko in ostane trajni invalid. Vendar pa ni pretepač ali prepirljivec; ob krivicah in zlorabah mu preprosto zavre kri, zato nekoliko preveč zlahka stegne roko k meču. Prihaja iz mesta Corleone, ki je za nas danes bolj znano po nekdanji mafijski primuli rossa mafiosa, ki je zdaj postavljena pred sodišče, kot pa po tem, da se je leta 1605 v njem rodil. Njegovo hišo običajno imenujejo „hiša svetnikov“ zaradi dobrote njegovih bratov in zlasti dobrodelnosti njegovega očeta, čevljarja in dobrega obrtnika usnjenih izdelkov, ki je navajen vzeti domov reveže in revne ljudi, ki jih sreča na ulici, jih očistiti, obleči in nahraniti. Edini „vročekrvnež“ je on, mladenič z močno in impozantno konstitucijo, ki se uči za čevljarja v očetovi delavnici, dokler na slavni dan ne rani tistega Canina, ki ga je izzval na dvoboj. Pogled na kri, predvsem pa strah pred maščevanjem in posledicami te geste mu je svetoval, naj poišče zatočišče v kapucinskem samostanu, kjer je postopoma dozorel njegov verski poklic. Star je bil komaj 19 let in njegovi predstojniki so „prvega meča Sicilije“ prisilili v samostan Caltanissetta, tako da je šele pri 27 letih lahko oblekel redovniški habit. Njegovo vroče razpoloženje so počasi blažile nenehne vaje molitve, pokore in meditacije, tako da se je sčasoma iz njega izoblikoval nov človek. Ker je nepismen in mu je zato usojeno, da bo laični brat, opravlja najbolj skromna dela v samostanu, v kuhinji in pralnici. Zdi se, da ga predstojniki in sobratje prakticirajo tako, da je tarča nesporazumov, zlobe in ponižanj, ki jih zdaj preživlja brez težav. Tudi hudič ga ne pusti pri miru, saj se mu prikazuje v podobi živali in ga pretepa tako glasno, da straši ves samostan, on pa ga drži v šahu le z molitvijo, ker, kot pravi, „je molitev hudičev bič in se molitve boji bolj kot bičev in postov“. Čeprav ne varčuje ne pri teh ne pri onih in se podvrže pokoram, ki imajo neverjeten učinek, zlasti za človeka njegove velikosti in močnega apetita, ki se zadovolji z nekaj hlebci trdega kruha in se včasih prikrajša tudi za to. Ali je čudno, da se, kot pravijo ljudje, okoli tega meniha razcvetijo čudovite stvari, zaradi katerih ljudje kličejo po čudežih? Izčrpan od pokore in utrujenosti je našel svoj prostor ob tabernaklju, kjer je neprestano molil, in prav tu je zbolel na praznik Svetih treh kraljev leta 1667.
Umrl je 12. januarja, star komaj 62 let, in preden so ga pokopali, so mu morali devetkrat zamenjati mašno obleko, saj so verniki, ki so želeli imeti relikvijo, vse raztrgali na koščke. Bernardo da Corleone, ki so ga leta 1768 razglasili za blaženega, leta 2001 pa za svetnika, je po 400 letih postal simbol svojega mesta, ki se želi odrešiti slave kapucinov in bogoslovcev, ki so danes del kolektivne domišljije. Zato so ustvarili muzikal, ki pripoveduje zgodbo o tem mladeniču, ki je v določenem obdobju svojega življenja zavrgel orožje in se odločil za zakonitost.
IT

Filippo Latino je bil čevljar. Med enim od svojih priljubljenih bojev z orožjem je ranil nasprotnika Vita Canina, kar ga je spodbudilo, da se je spreobrnil in vstopil v kapucinski red v samostanu v domačem kraju z redovnim imenom Bernard. Kot brat laik je deloval na vseh področjih samostanskega vsakdana. Postal je znan po svoji dobrodelnosti in kesanju ter se posvetil kontemplativni molitvi. Že za časa njegovega življenja so poročali o nerazložljivih ozdravitvah, slovel pa je tudi po svoji svetosti.
Sveti Bernard je umrl v kapucinskem samostanu Santa Maria della Pace v Palermu. Njegova rojstna hiša v Corleonu je bila v začetku 19. stoletja spremenjena v njemu posvečeno cerkev; v njej hranijo različne relikvije, med drugim tudi meč iz dvoboja.
Kanonizacija: Bernarda je beatificiral papež Klement XIII. 5. maja 1768, kanoniziral pa ga je papež Janez Pavel II. 10. junija 2001.
DE

Bernhard je bil sin čevljarja v Corleonu, majhnem mestu na otoku Sicilija. Moral se je naučiti čevljarske obrti, po očetovi smrti pa je čevljarsko šilo zamenjal za meč in se specializiral za umetnost sabljanja. Kmalu je postal eden najboljših mečevalcev na Siciliji in zagrešil številne velike potegavščine, ki so ga vedno bolj oddaljevale od Boga. Nekega dne se je spopadel z enim od svojih sovražnikov in mu zadal hude rane. Ker se je bal kazni, je pobegnil. Zapuščen od ljudi, v najhujši stiski, se je zatopil vase, globoko in globoko obžaloval svoje prejšnje divje obnašanje in se odločil, da ne bo le prekinil s svetom, ampak bo vstopil v najstrožji red in postal kapucin. Ko so mu to večkrat odvetovali, so ga na njegove prošnje končno sprejeli, in ko je izrekel svoje zaobljube, so ga postavili za vodjo kuhinje. –
V redu je izvajal najstrožjo pokoro, pa tudi najlepše kreposti. Vedno se je zavedal svojih grehov, zato je hodil s sklonjeno glavo; ker se je imel za nevrednega druženja z ljudmi, je vedno iskal samoto. Užival je v opoldanskem obroku, za katerega je izbral najslabšo hrano, in sedel na tleh blizu vrat kot zadnji človek, ki je bil poklican le, da služi, ne pa da uživa. Njegovo življenje je bila poslušnost. Dvajset let je nosil težko breme kuharja in nikoli ni prosil, da bi ga razbremenili tega neznosnega bremena za njegovo šibko telo. Čeprav je bil izredno zaposlen, je bilo njegovo srce vedno pri Bogu, nenehno se je s kratkimi drobnimi molitvami dvigal k njemu, ki ga je ljubil nad vse. Najraje je bil pred Najsvetejšim zakramentom v cerkvi; tja je hitel, kolikor je le mogel, podnevi in ponoči. Vsak dan je šel k svetemu obhajilu. Na veliki petek, ko je moral ostati brez te božanske hrane, je bil tako slaboten in onemogel, da je komaj hodil. Do Device je bil najgloblje predan, najbolj otroško ljubeč. Kot mnogi svetniki se je na predvečer njenih praznikov postil v njeno čast. Imenoval jo je le „moja mati!“ Marija pa ga je ljubila kot sina in ga pogosto počastila s pogledom na svoj najlepši obraz.
Nekega večera, ko se je končala maša, se je brat, ki je bil v zelo tesnem duhovnem stiku z Bernardom, nenadoma znašel v svoji celici, kamor je s slovesnim korakom vstopila zakrita ženska, ovita v modro ogrinjalo. Prevzel ga je strah, saj je mislil, da je ta prikazen duh. Ko ga je zajela sveta gorečnost, je lik prosil, naj mu pove, kdo je, ali pa naj takoj odide. Ženska je odgrnila tančico, mu pokazala svoj sijoči obraz in rekla: „To sem jaz, česa se bojiš? Prišla sem, da ostanem pri svojem sinu Bernardu in ga potolažim.“ S temi besedami mu je v roke položila otroka, ki ga je držala, in rekla: „Uživaj v tem velikem zakladu, medtem ko se jaz pogovarjam s svojim sinom Bernardom.“ Brat je zdaj prepoznal Marijo, Božjo Mater, in se razveselil teh besed, Bernard pa je padel na obraz in vzkliknil: „To je moja mati.“ Marija se je nekaj časa pogovarjala z njim, nato pa vzela otroka iz bratovih rok in izginila.
Nekega dne je bila Katarina Monasteri iz Cimine zelo zaposlena s tem, da je skušala na vso moč olajšati svojo služkinjo, ki se je nesrečno polila z vrelo vodo. Brat Bernard je prišel mimo in ob njej zagledal Božjo Mater, ki je pokazala največje zadovoljstvo nad delom ljubezni gospe Katarine. Nad tem se je začudil in glasno vzkliknil: „O ženska, ženska, ali ne vidiš, kdo ti stoji ob strani? To je nebeška cesarica, ki ti pomaga. Kako lepa je!“ Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se mu je slava brezmadežne Božje Matere, ko je z nogo poteptala glavo peklenskega zmaja, pokazala v tako jasni podobi, da se je komaj zadržal. Ko je prišel v kuhinjo, je glasno vzkliknil: „O veselje, o veselje!“ Nato je povsem obupan ukazal navzočim bratom, naj skačejo in plešejo, in tudi sam naredil nekaj skokov od veselja. Nato je trikrat močno in iz globine duše zakričal: „Dol z zverjo, ki ji je danes zlomila ponos velika žena.“ Nazadnje ni mogel več nadzorovati svojih čustev in je v omedlevico padel na tla.
Brat Bernard, ki je bil zaradi slabosti in bolezni odstranjen iz kuhinje, se je pripravljal na smrt, ki jo je pričakoval z velikim hrepenenjem. Vendar je moral še 14 let čakati, da se mu je želja izpolnila. V tem času je jedel samo kruh in vodo, razen če je beseda predstojnika od časa do časa narekovala drugače. Ko se je njegovo življenje zares bližalo koncu, se mu je leta 1666, na praznik Jezusovega rojstva v Palermu, kjer je bil najdlje, prikazala Devica Marija in mu razodela čas njegove smrti. To razodetje ga je napolnilo z velikim veseljem. Od tedaj naprej so ga slišali govoriti samo nebeške stvari. Na praznik svetih treh kraljev leta 1667 je zbolel in bil odpeljan v redovno bolnišnico, kjer je z največjo predanostjo prejel svete zakramente, nato pa je moral preživeti najhujše napade pekla. Vendar Marija, Kraljica nebes, ni zapustila svojega služabnika; preprečila je zle duhove in ga potolažila. Končno se je približal dan njegovega razrešenja. Popoldne 12. januarja je vprašal, koliko je ura in ali ni ura že tretja. Ko je bil odgovor pritrdilen, je vzkliknil: „Pojdimo, pojdimo!“ Nato je sklonil glavo in izročil svojo dušo v roke nebeškega Očeta. („Življenja svetnikov kapucinskega reda“, o. Lechner).
DE

Views: 20

sveti Fereol iz Grenobla – škof in mučenec

V Grenoblu (v Burgúndiji), sveti Feréol, škof in mučenec, ki so ga brezbožniki do smrti pretepli, ko je pridigal ljudstvu. († ok. 659)
Vir

Najstarejši liturgični koledarji iz Grenobla ga omenjajo kot mučenca, poznamo pa ga tudi iz škofijskega kataloga in lekcij starih brevirjev. Katalog, pripisan svetemu Hughu, škofu te škofije v 10. stoletju, velja za verodostojnega: v njem je Ferreolus naslednik Claira, ki je 22. junija 654 podpisal privilegij Klovisa II. za opatijo svetega Dioniza, in predhodnik Bosona, ki je leta 664 podpisal privilegij Bertefrida iz Amiensa za opatijo Corbie.
V starih tiskanih brevirjih, od katerih je prvi iz leta 1513, pa delno povzema pasijon svetega Fereola, napisan konec 13. ali v začetku 14. stoletja, ki sodi v panegirično zvrst, vendar vsebuje elemente, za katere se zdi, da so zgodovinski. Govori o škofovi pastoralni vnemi, ko je želel učiti svoje ljudstvo z dejanji in besedami. Med opravljanjem svoje službe je bil umorjen nedaleč od Grenobla, na pobočju gore Esson, današnje gore Rachais, in pokopan v kraju La Tronche. Pasijon pripisuje ta zločin nesrečnežem, ki jih je hudič gnal, da bi ovirali svetnikovo službo. Nekateri avtorji na podlagi domiselnih, a krhkih primerjav menijo, da je bil pravi storilec umora slavni Ebroinus, dvorni mojster na dvoru v Neustriji, ki se je želel znebiti pripadnika galsko-rimske aristokracije. Ta smrt naj bi bila 12. januarja 659 (ali 660-61).
Cerkev v kraju La Tronche, katere zavetnik je, je dolgo časa hranila Ferreolov grob, vendar danes nima več kot le majhen del relikvije, medtem ko je tisti, ki ga častijo v Vara-cieuxu, izgubljen. Svetnika častijo z nepomembnim kultom, ki ga je leta 1907 potrdil tudi papež Pij X. Njegov praznik se praznuje 16. januarja, prvi liturgično prosti dan po 12. januarju; na ta dan se ga spominja dodatek k Usuardovemu martirologiju.
IT

Fereol (Fergeolus, Ferjus) je okoli leta 653 postal 13. škof v Gratianopolisu – današnjem Grenoblu. Frankovski cesar Ebroin, ki je nekaj časa vladal tudi Burgundiji, ga je v sporu zaradi cerkvene lastnine poslal v izgnanstvo, kjer je umrl.
DE

Sveti Ferreol iz Grenobla, znan tudi kot Fergeol ali Ferréolo, je bil pomemben predstavnik zgodnjekrščanske Cerkve v Franciji. Bil je škof v Grenoblu, mestu na jugovzhodu države. Za njegovo življenje sta bila značilna neomajna vera in predanost širjenju evangelija, kar ga je na koncu pripeljalo do mučeništva. Ferréolus se je rodil v pobožni krščanski družini v 7. stoletju. Že od mladih let je kazal lastnosti pobožnosti in predanosti ter imel globoko željo služiti Bogu in sočloveku. Ker je prepoznal svoj poklic, je nadaljeval versko življenje in bil posvečen v duhovnika. Zaradi njegovih izjemnih lastnosti je bil izbran za grenobelskega škofa. Kot škof je vodil vernike na njihovi duhovni poti in si neutrudno prizadeval za širjenje nauka Jezusa Kristusa po vsej regiji. Njegove pridige so bile znane po svoji moči in jasnosti, znal pa se je dotakniti src in duš svojih poslušalcev. Ferréolus je med opravljanjem svoje pridigarske dolžnosti tragično preminil. Nekega dne so ga med nagovarjanjem velike množice kruto napadli in ubili posamezniki, ki so nasprotovali krščanskemu sporočilu, ki ga je širil. To dejanje mučeništva je pokazalo njegovo neomajno predanost veri, tudi ob preganjanju in nasilju. Fereolovo mučeništvo se je zgodilo 12. januarja 659 na pobočju gore Esson (Mont Rachais). Njegovo truplo so spoštljivo pokopali v La Tronche, kjer je njegov grob postal kraj čaščenja vernikov. Njegova smrt in poznejša priprošnja naj bi pripomogla k čudežem, zaradi česar se je v lokalnih skupnostih razvil kult (ljudska pobožnost) svetega Feréola. Stoletja pozneje, leta 1907, je papež sveti Pij X. Ferréolusa razglasil za blaženega in s tem uradno potrdil kult, ki se je razvil okoli njega. To papeževo priznanje je utrdilo Ferréolusov status blaženega svetnika v Katoliški cerkvi. Čeprav je podatkov o posebnem zavetništvu svetega Ferréolusa malo, je zaradi svojega pogumnega življenja in mučeništva postal navdihujoča osebnost za vse, ki se na svoji poti vere soočajo s preizkušnjami in preganjanjem. Svetega Feréola se vsako leto spominjamo 12. januarja, na dan njegovega mučeništva, v nekaterih koledarjih pa 16. januarja. Njegova zapuščina kljub času še vedno navdihuje nešteto posameznikov, da živijo v skladu s Kristusovim naukom in ostajajo neomajni v svoji predanosti Bogu.
EN

Views: 11

sveti Levcij (Lucij) iz Brindisija – škof

sveti Levcij (Lucij) iz Brindisija - škofRodil se je v Aleksandriji v Egiptu; umrl pa leta 180 v Brindisiju.
Njegov življenjepis je poln legend. Imenoval se je Eutropios. Še kot deček je prišel v samostan z očetom, ki mu je umrla žena. Oče je imel videnje, da bo postal škof in odšel kot glasnik vere v Brindisi v Italiji. Oče ga je imenoval Lucij. Osemnajstletnega so hoteli za opata v samostanu, vendar je odklonil. Ko je škof Filip umrl mučeniške smrti, so izbrali njega za njegovega naslednika. Takrat je dobil od Boga nalogo, da odide v Brindisi, kjer jih je mnogo krstil in delal čudeže.
Lucij pomni “svetleč”.
Vir

V mestu Brindisi (v Apúliji), sveti Lévcij, ki se časti kot prvi škof tega mesta.
Vir

Lévcij je, lahko bi rekli, na začetku krščanske zgodovine v Salentu. Številne škofije Terra d’Otranto ga, čeprav z očitnimi anahronizmi, navajajo kot protagonista svojih ustanovnih izročil, skoraj kot da bi želele označiti prvotno sorodstveno povezavo s katedro v Brindisiju, ki je bila v prvih stoletjih primat v regiji.
Svetnikove bridkosti posreduje Vita Leucii, ki je kot hagiografsko besedilo duhovna vzgojna literatura, ki jo lahko kot zgodovinski vir uporabljamo le z veliko mero previdnosti. Tako kot druga življenja svetnikov se lahko po izločitvi toposov, ki so značilni za tovrstne dokumente, uporablja zlasti za sklicevanja na topografijo mesta, v tem primeru Brindisija, in njegovih bogoslužnih krajev.
Širjenje kulta svetega Lévcija v južni Italiji je sovpadalo z uradnim spreobrnjenjem Langobardov vojvodine Benevento, v katero je bil Brindisi vključen od konca 7. do prve polovice 9. stoletja, v krščanstvo, ki sta ga izvedla sveti Barbat (+680) in vojvodinja Teoderada (+706). V tem obdobju je bilo Lévcijo telo, katerega mučeništvo, kot nam sporoča Gregor Veliki, že v 6. stoletju cilj intenzivnih romanj, preneseno iz Brindisija v Trani, da bi ga položili v svetišče pod katedralo, od koder je bilo pozneje preneseno v Benevento, središče kulta svetnikov iz južne Italije ali tam čaščenih.
Lévcij se je rodil v Aleksandriji v Egiptu Eudeciju in Evfrodiziji, ki sta mu dala ime Evpresij. Lévcijeva zgodnja vzgoja je po materini smrti potekala v egiptovski samostanski skupnosti, katere naslov izraža povezavo s prisotnostjo ali spominom na svetega Hermesa, za katerega je znano, da so ga arijanci kmalu po Atanazijevem izgonu leta 356 skupaj z Efremom mučeniško ubili in je živel v samostanu v Gornjem Egiptu.
Zato je očitno, da že sam naslov samostana, ki je očitno poznejši od smrti svetnika, ki ga je posvetil, ponuja prvo pomembno kronološko referenco. Edina možna neposredna referenca na Lévcija bi bila v tem obdobju lahko sodelovanje diakona z istim imenom, s katerim bi ga lahko identificirali, udeleženca sinode v Mariutu in tudi zagovornika nicejske pravovernosti, ki bi lahko, lahko rečemo, v celoti zmagala šele s solunskim ediktom leta 380.
Nebeško videnje na praznik Marijinega vnebovzetja naj bi povzročilo, da je Eudecij, ali Eudecij, včasih tudi Eupresij, zdaj spremenil svoje ime v Lévcij. Spet videnje, že posvečenega v škofa, ga je premaknilo v Brindisi na misijonarski apostolat; mesto je želel obnoviti v pravoslavje, tako da bi ga osvobodil napačnih kristoloških razlag in ga popolnoma rešil poganstva; tu verjetno ni bilo take napetosti kot v Aleksandriji, kjer so bila še v Teodozijevem obdobju nasprotja med kristjani in pogani zelo močna. Po odhodu iz Aleksandrije se je ustavil v Adrianoplu, ki ga je morda treba razumeti kot Andrijo, nato v Otrantu in nazadnje po zaslugi dalmatinske ladje prispel v Brindisi.
Atanazij je umrl leta 373 in zaradi odsotnosti omemb v sočasni in komaj poznejši literaturi je težko razmišljati o možnosti Lévcijeve premestitve iz Aleksandrije v povezavi z Atanazijevimi pobudami. Lévcij, menih, ki je bil verjetno blizu izkušnjam Herma in Efrema, zagovornika ortodoksije v Mariutu, je morda prišel v Salento pozneje, morda v začetku 5. stoletja, kot begunec ali obiskovalec bratov.
To je v spisih, ki pripovedujejo o dogodkih svetnika, običajno: Egipt in Aleksandrija se zdita v primežu kaosa. Sile dobrega in zla se povsod spopadajo med seboj in Lévcij mora ljudem, ki zlahka stopajo po poteh zmote, nenehno ponujati potrditve. Potrditve mora ponujati celo prebivalcem Brindisija; pristane v zahodnem naročju, „non longe ab urbe“. Kmalu se zave obstoja močne poganske stranke, ki jo vodi Antioh, katere osnovni kultni referenci sta sonce in luna; Antioh je tisti, ki za spreobrnjenje prosi in dobi znamenje, in sicer dež, ki ni padel že dve leti. To je ponavljajoči se topos; spreobrnjenje je v mnogih življenjih svetnikov povezano s čudežem. Lévcij, ki je do tedaj pridigal tik pred zahodnimi mestnimi vrati v bližini amfiteatra, je lahko spodbujal gradnjo cerkve „in media civitate“, posvečene Devici in svetemu Janezu Krstniku. Po njegovi smrti so ga pokopali v središču poganske nekropole v Brindisiju, današnji kapucinski četrti, „ubi sanctus primo appedavit, et de navi descendit“. Umrl je 11. januarja bodisi pod cesarjem Teodozijem I. (379-385) bodisi, kar je veliko bolj verjetno, pod cesarjem Teodozijem II. (408-50).
Lévcij je deloval v Brindisiju, kjer krščanstvo, če je že bilo znano, morda ni bilo splošno razširjeno. Po drugi strani pa se zdi, da so bili astralni kulti, ki se nanašajo na Sonce in Luno, še vedno zelo razširjeni; natančneje, pomislimo lahko na kult boga Mitre, nepremagljivega Sonca, katerega misteriji, praznovani v hipogeji (podzemeljski grobnici), so omogočali zapleteno iniciacijo, ki je bila podobno kot gnostična razdeljena na sedem stopenj. Justin je nekaj časa opazoval občestva, podobnosti in analogije med krščanstvom in mitraizmom, tudi na kultni ravni, zaradi česar je bilo morda Lévcijevo evangelizacijsko delovanje s sedeža v Brindisiju učinkovitejše. Lokalna cerkev je morala od svetnika dobiti strukturo, ki je bila morda prej neznana in ki nam jo dokumenti iz 5. stoletja omogočajo ugledati. Od tod mirno prepričanje, da je Lévcij ustanovil škofovsko stolnico v Brindisiju, združeno z drugim, ne napačnim prepričanjem, da je bila prva množična evangelizacija Salenta njegova zasluga.
Svetnikov kult se je razširil daleč naokoli po vsej regiji in dosegel celo Rim, kjer je že v 6. stoletju obstajal samostan z njegovim naslovom. Častili so ga in ga še častijo v Beneventu, Caserti, Capui in Abrucih. V Atesi mu je posvečena škofijska cerkev. Tam je ohranjen fosil, ki je povezan z levcijsko legendo. Brindiški škof naj bi ubil zmaja, ki je nekaj časa teroriziral prebivalstvo, in jim kot dokaz svojega dejanja podaril njegovo rebro. Sledila je njegova razglasitev za zaščitnika mesta in postavitev katedrale v njegovo čast med obema hriboma Ate in Tixa, primitivnima okrožjema San Michele in Santa Croce, kjer je živel zmaj.
V katedralni baziliki v Brindisiju so mu leta 1771 posvetili oltar, ki zapira levi obok, kjer je upodobljen na platnu, ki ga je naslikal Oronzo Tiso (1726-1800). Tam hranijo relikvijo roke, ki jo je v 9. stoletju pridobil škof Teodozij, da bi jo v čast svetniku položili v takrat postavljeno veliko baziliko, na mestu mučeništva.
IT

Evtropij je bil sin kristjanov Evdikija in Evfrosinje, kot je razvidno iz legendarne biografije iz 11. stoletja. Mati mu je umrla, ko je bil star enajst let, oče je nato vstopil v samostan sv. Hermija in s seboj vzel sina; Evtropij se je v samostanu izobraževal in pokazal veliko zanimanje za svete spise. Ko je bil star 18 let, so ga menihi soglasno izvolili za opata, čeprav sam še ni naredil meniških zaobljub, vendar je Eutropios zavrnil izvolitev: menil je, da ni vreden.
Neke noči je imel oče vizijo o svoji bližnji smrti in videl, da bo njegov sin postal škof in prinesel krščansko vero v regijo Brundisium – današnji Brindisi; povedal mu je tudi svoje novo ime: Lucij, ker se je „božji duh spustil nanj“. Škof Hellios je Lucija na dan Marijinega zaspanja posvetil v arhidiakona in kljub njegovemu odporu ter na vztrajanje menihov je postal opat samostana, ki je bil že sedem let brez rektorja. Lucij je delal čudeže, na primer rešil vas pred smrtonosno kačo, nato pa je verovalo in se dalo krstiti okoli 3.000 ljudi. Lucij je nato prišel v Aleksandrijo in bil posvečen v nadškofa aleksandrijske cerkve – po drugih izročilih v škofa neimenovanega mesta v Egiptu ali v aleksandrijskega patriarha. Ko je eparh Saturnin videl, koliko poganov je Lucij spreobrnil, se je odločil, da ga ubije. Nekateri kristjani so želeli Lucija pred tem zaščititi in ubiti eparha, vendar jim je ta to prepovedal, češ da je dobil od Boga naročilo, naj gre v Brindisi in tam spreobrne pogane. Lucij je imenoval naslednika za aleksandrijskega škofa in se z diakonoma Evzebijem in Dionizijem ter petimi spremljevalci vkrcal na ladjo, ki je odplula v italijo. Med plovbo sta se jim pridružila prezbiterja Leon in Sabin; blizu Brindisija je Lucij srečal tribuna Armaleona in njegovih 67 vojakov ter jih spreobrnil. V mestu je začel ljudem pridigati o Jezusu Kristusu. Antioh, prefekt v Brindisiju, je zato Lucija poklical na zaslišanje; če pa bo lahko povzročil dež, ki ni padal že dve leti, mu bo prizanesel. Lucij je zbral svoje tovariše, dež je prišel, Antiohij in celotno mesto Brindisi s 27.000 ljudmi sta bila posledično krščena.
V spomin na ta čudež so v Brindisiju zgradili cerkev v čast Božji materi, drugo cerkev v čast Janezu Krstniku pa so zgradili na kraju, kjer so bili ljudje krščeni. Kmalu zatem je Lucij zbolel; svojemu učencu Antiohiju je naročil, naj na kraju, kjer je ladja priplula na kopno, zgradi cerkev. Sem so prinesli kosti umrlih; na tem kraju so se zgodili številni čudeži.
Potem ko so Lucijeve posmrtne ostanke leta 768 prenesli v Trani v Apuliji – katedrala je bila takrat še današnja cerkev San Giacomo -, so jih Normani po koncu bizantinske vladavine okoli leta 1030 prodali v Benevento. Pozneje so nekatere relikvije vrnili v novo katedralo v Traniju in nekatere v Brindisi, medtem ko so relikvije rok ostale v Beneventu.
DE

Sveti Levcij je bil sprva misijonar iz Aleksandrije v Egiptu, pozneje pa je kot prvi škof leta 165 ustanovil škofijo Brindisi. Domneva se, da je pozneje leta 180 doživel mučeništvo.
O Levcijevem zgodnjem življenju ni veliko znanega, čeprav se domneva, da se je rodil v Vzhodni Evropi Evdeciju in Evfrodiziji ter da je ob rojstvu dobil ime Eupresij. Znano pa je, da se je mladi Evpresij izobraževal in preživel formativna leta svojega življenja v Aleksandriji v Egiptu. Po materini smrti je vstopil v samostansko življenje. Nebeško videnje med praznikom Marijinega vnebovzetja mu je spremenilo ime iz Eupresija v Lévcija. Ker je bil že posvečen v škofa, je Lévcij želel začeti misijonarski apostolat v Brindisiju, da bi tamkajšnje pogane osvobodil napačnih predstav o krščanstvu. Lévcij je odšel iz Aleksandrije v Brindisi, ki je bil v tistem času eno največjih pristanišč v Sredozemlju, v današnjem južnem delu Italije.
Lévcij je prvič zaslovel, ko so ga številni pogani v Apuliji med sušo slišali pridigati evangelij. Trdil je, da če bodo verjeli v njegovo sporočilo, bo deževje prišlo. Po deževju so se pogani, ki so slišali Lévcija, takoj spreobrnili v krščanstvo. Kmalu zatem je postal prvi škof v Brindisiju in začel graditi cerkvi svete Marije in svetega Janeza Krstnika. Nadaljnji del njegovega življenja ni znan, po izročilu pa je leta 180 pretrpel mučeništvo. Kmalu po smrti so njegove posmrtne ostanke vrnili v Brindisi, kjer so ostali do vdora Lombardov leta 768.
Kult svetega Levcija se je razširil po vsej Apuliji (kjer številne podeželske župnije še vedno nosijo njegovo ime) in so ga začeli častiti v Trani, Lecceju, Beneventu, Caserti in Capui. Širjenje kulta svetega Levcija v južni Italiji je sovpadlo z uradnim spreobrnjenjem lombardske vojvodine Benevento v Brindisiju v krščanstvo, ki naj bi ga pripisali svetemu Barbatu leta 680 in vojvodinji Teoderadi leta 706. Kasneje v istem stoletju so Lévcijeve posmrtne ostanke, ki so začeli vzbujati pozornost številnih romarjev, prenesli v Trani in jih namestili v kapelo pod katedralo. Kasneje so jih ponovno prenesli v Benevento, glavno mesto vojvodine Benevento. Svetnikov kult se je razširil po vsej regiji in dosegel celo Rim, kjer so mu že v šestem stoletju zgradili posvečen samostan. V Atesi se je okoli svetega Lévcija razvila legenda, v kateri je škof iz Brindisija ubil zmaja, ki je dolgo strašil ljudi, in jim v dokaz njegovega dejanja podaril eno od reber.
Teodoziju, škofu v Brindisiju in Orii, je konec 9. stoletja uspelo pridobiti dele relikvij svetega Lévcija in jih postaviti v novo baziliko zgrajeno nad mestom mučeništva, od koder so bile prenesene v Trani. V katedrali v Brindisiju, ki je bila posvečena leta 1771, je na oltarju, ki zapira levi obok, shranjena relikvija Lévcijeve roke. Katedralo krasi upodobitev svetnika, ki jo je na platnu izdelal Oronzo Tiso (1726-1800).
EN

Views: 19

blažena Ana Marija Janer Anglarill iz Cervere – redovnica in ustanoviteljica

Ana Maria Janer Anglarill se je rodila v Kataloniji leta 1800. Že v rani mladosti je izkusila vojno in tako spoznala trpljenje. Pri osemnajstih letih se je odločila za posvečeno življenje. Njeno poslanstvo je bilo predvsem delo v bolnišnicah. Leta 1859 je ustanovila inštitut sester, ki se iz ljubezni do Kristusa posveča pomoči ubogim, bolnikom in ostarelim, ter krščanski vzgoji otrok. Njihov apostolat se v polnosti sklada s cerkveno nalogo oznanjevanja. Navdihuje se v pričevanju vere in dejavni ljubezni nove blažene. Ana Maria je umrla leta 1885.
V pogovoru za Radio Vatikan je   kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov dejal, da je bila Ana Maria Janer po značaju »močna, odločna in pogumna. Živela je v zelo nemirnem obdobju državne in cerkvene španske zgodovine, a vseeno ji je uspelo ustanoviti bolnišnice, šole, kolegije in sprejemne centre.« Njeno svetost zaznamujejo lastnosti, kot sta ponižnost in usmiljenost. Znana je bila predvsem po svoji predanosti najbolj potrebnim in bolnim, krepostih, kot je neutrudljivost pri delu, organizacijskih in voditeljskih sposobnostih ter ljubeznivosti do vseh. »Nova blažena je bila kot živ kompas, usmerjen proti Bogu. Vabi nas k življenju v polnem zaupanju v Božjo navzočnost v nas, naših družinah in naši družbi. Blažena Janer pa je tudi kompas, ki nas usmerja proti ubogim. Kajti še danes je mnogo lačnih, žejnih, bolnih, pregnanih, izseljenih in zaprtih. Cerkev je prijateljica ubogih in njeno naročje je vedno odprto, da jih sprejme.«
Po besedah kardinala Amata je beatifikacija Ane Marie zelo zgovorna tudi za njene duhovne hčerke, sestre inštituta, ki ga je ustanovila. Danes so razpršene po vsem svetu in zgled njihove ustanoviteljice jih vabi, da se ne utrudijo pri svojem delu. V bratih, še zlasti v najbolj trpečih, odrinjenih na rob in najmanjših naj kontemplirajo Kristusov obraz. Danes se morajo pogumno in ustvarjalno soočati z novimi oblikami revščine: sprtimi družinami, naraščajočim preseljevanjem, odsotnostjo smisla življenja in pesimizmom, ki je mlade prikrajšalo za navdušenje nad prihodnostjo. »Njihova drža ustvarjalne ljubezni in služenja ponuja stvarne in pozitivne odgovore za pomoč bolnim in ostarelim, za človeško in versko vzgojo najmlajših ter za spodbujanje družine, ki je odprta za sprejemanje in skrb za otroke.« Pri tem prizadevanju pa jim beatifikacija njihove ustanoviteljice lahko predstavlja močno spodbudo in izvir novega upanja.
Vir

Ana María Janer Anglarill, tretja od štirih otrok Joséja Janerja in Magine Anglarill, zelo krščanske družine, se je rodila 18. decembra 1800 v Cerveri (Lleida, Španija). To je bil čas Napoleonove invazije in mala Ana María je že zelo zgodaj spoznala, kaj pomeni vojna, pomanjkanje, lakota, epidemije, trpljenje.
Z devetnajstimi leti se je pridružila usmiljenim sestram in delala kot medicinska sestra v bolnišnici v Castelltortu blizu Solsone. Med karlistično vojno so zavod preoblikovali v vojaško bolnišnico (1833), leta 1836 pa ji je pretendent Karel Marija Izidor Burbonsko-Španski zaupal koordinacijo vojaških bolnišnic na območjih pod karlističnim nadzorom v Solsoni, Bergi, Vall d’Ora in Boixaderi.
Leta 1844 je postala predstojnica usmiljenih sester v Cerveri, kjer so skrbele za sirote, invalide in zapuščene ostarele.
Leta 1858 je urgelski škof Josep Caixal i Estradé poklical Ano Marío Janer Anglarill na delo v bolnišnico La Seu d’Urgell, kamor je prišla leta 1859 in ustanovila skupnost redovnic s pravili sester iz Cervera po vincencijanskem zgledu. Skupnost Cervera se je pridružila skupnosti Urgel in priznala Janer Anglarill za predstojnico.
Leta 1860 je škof potrdil pravila in konstitucije; od leta 1863 se je skupnost hitro razvijala in ustanovljene so bile številne podružnice: Cervera, Tremp, Oliana, Sant Andreu de Palomar, Llívia, Les Avellanes …
Leta 1874 so sprejele naziv „sestre Svete družine“.
Mati Janer Anglarill se je pri osemdesetih letih, ob koncu svojega mandata leta 1883, vrnila med preproste nune, čistila refektorij in skrbela za samostanske službe z enako predanostjo, ki je postavljala merila.
Pred smrtjo, 11. januarja 1885 v Talarnu (Lleida), se je želela iz ljubezni do Kristusa, ki je za nas umrl na križu, položiti na tla kot grešnica.
Kongregacija je 3. julija 1899 dobila papeški dekret in končno odobritev Svetega sedeža 10. aprila 1906; njene konstitucije so bile dokončno potrjene 2. februarja 1908.
Kmalu se je kongregacija razvila tudi v tujini: leta 1911 so bile odprte podružnice v Argentini, leta 1932 pa v Belgiji. Španska državljanska vojna je povzročila resne težave sestram v domovini, saj so bile njihove skupnosti razpršene.
Sestre Svete Družine se posvečajo izobraževanju in krščanski vzgoji mladih ter skrbi za ostarele in bolne; prisotne so v Evropi (Andora, Italija, Španija), Ameriki (Argentina, Čile, Kolumbija, Mehika, Paragvaj, Peru, Urugvaj) in Ekvatorialni Gvineji; generalni sedež je v Rubiju (provinca Barcelona).
Ana María Janer Anglarill je bila beatificirana 8. oktobra 2011 v La Seu d’Urgell (Španija). Evharistično slovesnost je vodil kard. Angelo Amato S.D.B., prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je zastopal papeža Benedikta XVI (Joseph Ratzinger, 2005-2013).
IT

Ana Marija je odraščala v verni družini; pri 16 letih se je odločila, da bo postala redovnica, se pridružila skupnosti „Hermanas de la Caridad“, „sester ljubezni“, skrbela za bolnike in poučevala katekizem. Leta 1819 je naredila večne zaobljube ter postala novinka in predstojnica. Od leta 1832 je vodila bolnišnico v Cerveri. Med prvo „karlistično vojno“ so jo liberalci leta 1836 skupaj s sestrami izgnali iz bolnišnice, po zmagi liberalcev leta 1839 pa so morale oditi v izgnanstvo v Toulouse v Franciji. Leta 1844 se je s sestrami vrnila v Cervero, kjer je nadaljevala delo v bolnišnici, vendar ne več kot predstojnica. Leta 1849 je bila imenovana za direktorico „Casa de Misericordia“, „Hiše usmiljenja“. Ta ustanova je skrbela za sirote, invalide in ostarele. Ana Marija se je zavedala, da zlasti ženske in družine potrebujejo podporo, zato je leta 1859 ustanovila kongregacijo „Germanes de la Sagrada Família d’Urgell“, „Sestre Svete družine iz Urgella“. Skupnost je bila priznana leta 1860, nato pa so bile odprte še druge bolnišnice. Leta 1880 je bila Anna Maria na prvem generalnem kapitlju skupnosti izvoljena za predstojnico. Leta 1883 se je umaknila v hišo skupnosti v Talarnu. († 11. Januar 1885)
Kanonizacija: Ana María Janer i Anglarill je papež Benedikt XVI. 8. oktobra 2011 razglasil za blaženo.
DE

Blažena Anna Maria Janer Anglarill se je rodila 18. decembra 1800 v Cerveri, Lleida, Španija. Svoje življenje je posvetila služenju in skrbi za ljudi v stiski ter za seboj pustila globoko dediščino prijaznosti in sočutja.
Anna Maria Janer Anglarill se je izobraževala na Real Colegio de Educandras, kjer je pridobila trdne temelje znanja in vrednot. Po končanem študiju je začela kariero medicinske sestre v bolnišnici Castelltort, kjer je pokazala izjemno predanost in usmiljenje do bolnih in trpečih.
Ana Marija Janer Anglarill je zaradi globoke predanosti dobrobiti drugih postala direktorica dobrodelne hiše, ki je skrbela za sirote, mlade in ostarele ter jim nudila pomoč. Njene izjemne vodstvene sposobnosti in nesebičnost so pomembno vplivale na življenja tistih, ki jim je služila.
Anna Maria Janer Anglarill je kot predana katoličanka igrala ključno vlogo tudi na področju izobraževanja. Bila je učiteljica, ki je prenašala znanje in skrbela za vzgojno okolje, v katerem so rasli mladi umi. Njena ljubezen do izobraževanja ni bila omejena le na učilnico; zavedala se je pomena intelektualnega in duhovnega razvoja pri oblikovanju celovitih posameznikov.
Poleg različnih prizadevanj je Anna Maria Janer Anglarill najbolj zaslužna za ustanovitev bolnišnice za revne in ustanovitev Inštituta sester Svete družine v Urgellu 29. junija 1859. Njena neutrudna prizadevanja za izboljšanje zdravstvene oskrbe in zagotavljanje zatočišča manj srečnim odražajo njeno neomajno predanost Božji zapovedi ljubezni in dobrodelnosti.
Danes Inštitut sester Svete družine iz Urgella, ki ga je ustanovila blažena Anna Maria Janer Anglarill, nadaljuje svoje poslanstvo v različnih državah, med drugim v Španiji, Andori, Italiji, Argentini, Paragvaju, Urugvaju, Čilu, Kolumbiji, Mehiki, Peruju in Ekvatorialni Gvineji. Predane sestre Svete Družine delujejo v šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele, misijonih, župnijah in drugih apostolatih ter tako ohranjajo zapuščino svoje ustanoviteljice.
11. januarja, na praznik blažene Ane Marije Janer Anglarill, katoličani po vsem svetu počastijo njeno izjemno življenje in jo prosijo za priprošnjo. Katoliška cerkev priznava in časti njene zgledne kreposti in nesebično služenje. Papež Benedikt XVI. je 3. julija 2009 razglasil njene junaške kreposti, 8. oktobra 2011 pa jo je isti papež razglasil za blaženo, s čimer je potrdil njeno svetost in jo ponudil kot navdih vsem vernikom.
EN

Views: 22

blaženi Frančišek Rogaczewski iz Gdanska – duhovnik in mučenec

blaženi Frančišek Rogaczewski - duhovnik in mučenecBlizu Gdańska [gnánjska] (na Poljskem), blaženi Frančišek Rogaczewski [rogačevski], duhovnik in mučenec, ki je bil v času okupacije Poljske, pod sovražno vlado do Boga, ubit s svinčenimi biči zaradi vere.
Vir

Rodil se je 23. decembra 1892 v majhnem kraju Lipinki v kraju Bory Tucholskie v pokrajini Kociewie.
Bil je prvi otrok Leonarda, mesarskega mojstra, in Anne (rojene Laskowske).
V naslednjih letih je živel in odraščal v kraju Lubichów blizu Starogarda Gdańskega. Leta 1918 je bil posvečen v duhovnika. Nato je bil dve leti vikar
v Nowym Mieście Lubawskim – prebivalci so ga imenovali „dobri angel“, pohvalili so njegovo občutljivost in predanost lokalni skupnosti, npr. bil je ustanovitelj nogometne sekcije, ki je postala temelj nogometnega kluba Drwęca.
Leta 1920 je začel opravljati pastoralno delo v svobodnem mestu Gdansk. Sprva je služboval v župniji Srca Jezusovega (1920-1927), nato v župniji svete Brigite (1927-1928), nato v župniji svetega Jožefa (od leta 1928).
Bil je izredno družbeno aktiven. V župniji svete Brigite je približno leto in pol delovanja je ustanovil več kot 30 različnih cerkvenih društev in organizacij, med drugim katoliška moška, ženska in mladinska društva; soustanovil je poljske zbore „Moniuszko“, „Lutnia“, „Cecylia“ in sodeloval pri ustanovitvi orkestra.
Škof Edward O’Rourke ga je takrat imenoval za rektorja in pastirja cerkve Kristusa Kralja. Cerkev, katere gradnja se je začela dve leti prej, naj bi postala pastoralno središče Poljakov v Gdansku.
Templja, katerega pobuda za gradnjo je bila zasnovana dve leti prej in ki naj bi bil pastoralno središče za Poljake v Gdansku. Poljsko društvo za gradnjo cerkve Kristusa Kralja v Gdansku je pod vodstvom očeta Franciszka Rogaczewskega zbralo potrebna sredstva za naložbo in pet let pozneje je bila na mestu nekdanjega peščenega bastiona postavljena sedanja cerkev. Oče Rogaczewski je osebno pomagal pri njeni gradnji, takoj po dokončanju pa je začel urejati pastoralno in kulturno življenje župnije. Organiziral je organiziral koncerte, delavnice, srečanja, pa tudi izlete v Varšavo, Krakov, Zakopane ali Vilno. Bil je pobudnik romanj v svetišče v Svetem Adalbertu. Razvita je bila dejavna skupnost ministrantov.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil zaprt skupaj z drugimi duhovniki, uradniki in učitelji v šoli Viktoriaschule. Nato so ga prepeljali v nemško taborišče Stutthof.
Od začetka je bil pod posebnim nadzorom esesovske posadke. Bil je pretepen in ponižan.
Dne 11. januarja 1940 so ga iz taborišča odpeljali skupaj z drugimi uglednimi poljskimi aktivisti iz skupine WMG.
Tik pred smrtjo je očetu Muzalewskemu povedal: „Veste, čutim, da bom umrl. Povejte ljubljenim vernikom v cerkvi Kristusa Kralja, da sem prostovoljno dal svoje življenje za Kristusa in domovino.“
Ustreljen je bil v gozdu, ki je od taborišča oddaljen kilometer in pol, v gozdnem okrožju Stegna.
Leta 1999 je bil uvrščen med 108 poljskih mučencev druge svetovne vojne, ki jih je Janez Pavel II. razglasil za blažene. Spominsko obeležje mu je bilo postavljeno na pokopališču žrtev hitlerizma v Zaspie v Gdansku.
PL

Sveti Frančišek, sin staroselske poljske kmečke družine Rogaczewski, je bil v duhovnika posvečen leta 1918. Nato je deloval kot kaplan v Novem mestu Lubawskie, od leta 1920 v cerkvi Srca Jezusovega v okraju Wrzeszcz v Gdansku, nato v lokalnih župnijah svete Brigita in nato svetega Jožefa. Leta 1924 je skupaj s številnimi poljskimi duhovniki ustanovil „Katoliško ligo“. Leta 1930 je bil imenovan za župnika poljske župnije v Gdansku, zdaj pa je deloval v cerkvi Kristusa Kralja, ki je bila zgrajena pod njegovim vodstvom med letoma 1928 in 1932. S posebnim dovoljenjem iz Vatikana je lahko ustanovil personalno župnijo – tj. župnijo, ki ni bila odvisna od kraja prebivališča, ampak je bila odgovorna za vse poljsko govoreče; vendar je škof oktobra 1937 dovoljenje preklical zaradi pritiska nemško govorečih, na katere je vse bolj vplival nacionalsocializem. Skupaj s štirimi drugimi duhovniki so Frančiška na prvi dan svetovne vojne, 1. septembra 1939, aretirali esesovci in ga najprej zaprli v viktorijanski šoli, nato pa prestavili na gestapo v Danzig/Gdansk-Neugarten; Frančiška so po nekaterih virih naposled ustrelili v koncentracijskem taborišču Stutthof/Stutowo.
Kanonizacija: 13. junija 1999 je papež Janez Pavel II. beatificiral Frančiška Rogaczewskega skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci nemškega nacionalsocialističnega preganjanja.
DE

Franciszek Rogaczewski se je rodil 23. decembra 1892 v vasi Lipinki, danes v občini Warlubie.
Leta 1894 se je družina preselila v Lubichówo, kjer je preživel mladost in končal zgodnji študij. Med letoma 1913 in 1918 je razen prekinitve zaradi služenja vojaškega roka študiral v bogoslovnem semenišču v Pelplinu, kjer je bil 16. marca 1918 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je bil poslan v župnijo svetega Tomaža v Novem mestu Lubawskem, kjer je skrbel za mlade in kjer je ustanovil Katoliško mladinsko društvo. Leta 1920 je bil poslan v Gdansk, kjer je bil vikar v župnijah Presvetega srca Jezusovega v Wrzeszczu ter svete Brigite in svetega Jožefa.
Skupaj s skupino poljskih duhovnikov je 25. novembra 1924 ustanovil Katoliško ligo. Bil je član upravnega odbora in podpredsednik poljske izobraževalne organizacije Macierz Szkolna v Gdansku ter kaplan poljskih železničarjev in poštnih delavcev. 31. januarja 1930 je bil imenovan za rektorja z nazivom župnika nove cerkve Kristusa Kralja. Cerkev, posvečena 30. oktobra 1932, je postala eno najpomembnejših središč verskega in družbenega življenja poljske skupnosti v Gdansku. Od leta 1935 je škofu stal ob strani pri ustanovitvi več poljskih župnij v Gdansku.
Leta 1937 je bila po posredovanju nacionalsocialistov odločitev o ustanovitvi novih župnij prekinjena, škof je odstopil s položaja in zapustil Gdansk.
1. septembra 1939 je bil oče Rogaczewski aretiran in zaprt v začasnem zaporu za Poljake na Viktorijanski šoli v Gdansku. V naslednjih dneh so ga poslali v koncentracijsko taborišče Stutthof, kjer so ga pretepali, brcali in mučili. Oče Rogaczewski je bil ustreljen 11. januarja 1940 v Stutthofu skupaj s skupino uglednih poljskih predstavnikov iz Gdanska.
20. novembra 1979 je okrožna komisija za preiskovanje nemških zločinov objavila, da so 10. in 12. maja 1979 ekshumirali grobišče, v katerem so bila trupla duhovnikov o. Rogaczewskega, o. Bernarda Wieckega iz Wocława in o. Władysława Szymańskega iz Sopot. V sporočilu je bilo navedeno, da je bilo množično grobišče z njihovimi posmrtnimi ostanki odkrito v gozdu blizu taborišča Stutthof.
V Gdansku so po očetu Franciszeku Rogaczewskem poimenovali ulico.
IT

Blaženi Franciszek Rogaczewski, znan tudi kot Francesco Rogaczewski, Francis Rogaczewski ali Frans Rogaczewski, se je rodil 23. decembra 1892 v kraju Lipinkach, Kujavsko-Pomorskie, Poljska. Bil je pobožen katoličan, ki je svoje življenje posvetil služenju Bogu in Cerkvi.
Franciszek je bil leta 1918 posvečen v duhovnika v Gdansku na Poljskem. Kmalu po posvečenju je postal župnik župnije Kristusa Kralja v Gdansku. Zaradi svoje globoke vere in sočutne narave je bil iskan spovednik, številni ljudje pa so pri njem iskali nasvet in vodstvo pri zakramentu spovedi.
Vendar se je zgodila tragedija, ko so septembra 1939 ob začetku druge svetovne vojne nacistični okupatorji zasedli Poljsko. Kot katoliški duhovnik je Franciszek postal tarča nacistov, ki so nameravali zatreti versko svobodo in spodkopati vpliv Cerkve. 1. septembra 1939 so ga aretirali zaradi kaznivega dejanja duhovništva in ga odpeljali v pripor.
Med večmesečnim zaporom je bil Franciszek izpostavljen hudemu mučenju in slabemu ravnanju. Kljub fizičnim in psihičnim mučenjem je ostal neomajen v svoji veri ter našel uteho in moč v neomajni predanosti Bogu. Njegova neomajna vera je postala navdih za njegove sojetnike, ki so v njem iskali vodstvo in podporo v najtežjih dneh.
Žal je Franciszek zaradi svoje vztrajnosti in predanosti veri na koncu umrl mučeniške smrti. Nacisti so ga 11. januarja 1940 v bližini Gdanska ustrelili, saj je svoje življenje žrtvoval zaradi verskih prepričanj in ljubezni do Boga. Njegovo mučeništvo uteleša pogum in neomajno predanost cerkvenemu nauku v času preganjanja.
Papež Janez Pavel II. je 26. marca 1999 ob priznanju njegovega mučeništva in zglednega življenja počastil blaženega Franciszka Rogaczewskega in izdal dekret o mučeništvu. Nekaj mesecev pozneje, 13. junija 1999, ga je sveti oče razglasil za blaženega in mu uradno podelil naziv „blaženi“.
Blaženi Franciszek Rogaczewski praznuje 11. januarja, na dan svojega mučeništva, in 12. junija kot eden od 108 mučencev druge svetovne vojne. Spominjamo se ga ne le zaradi njegove junaške žrtve, temveč tudi zaradi njegove usmiljene duhovniške službe in neomajne predanosti katoliški veri.
Njegovo življenje je močan opomin na moč vere in pripravljenost prenašati trpljenje zaradi svojega prepričanja. Blaženi Franciszek Rogaczewski še naprej navdihuje številne posameznike, da ostanejo zvesti svojim prepričanjem, tudi ko se soočajo z nesrečami, in da črpajo moč iz svojega odnosa z Bogom.
EN

Views: 10