“Iz Knjige spodbud”

Imena: Pavli, Pavle, Pave, Pavl, Pavlek, Pavlin, Pavlimir, Pavo, Pavla, Paula, Pavlina
Rodil se je okoli leta 725 v stari furlanski rodbini iz Ogleja ali okolice, morda iz Čedada. Doma so mu dali zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo, tako da velja za enega največjih učenjakov svoje dobe.
Svetnikovi zgodovini lahko sledimo po letu 775. Takrat se je seznanil s cesarjem Karlom Velikim. Ta ga je poklical na svoj dvor, kjer se je spoprijateljil s cesarjevim učiteljem Alkuinom. Po cesarjevem prizadevanju, a čisto proti svoji volji, je bil povzdignjen k časti oglejskega patriarha. Udeleževal se je cerkvenih zborov svoje dobe in se z besedo in spisi bojeval proti krivovercem in razkolnikom svojega časa. V enem izmed njih se je posebej zavzel za neoskrunjeno čast Marijinega božjega materinstva. Za furlanskega vojvodo Henrika je napisal knjigo Spodbuda in v njej takole obravnaval božjo ljubezen: »Ljubiti največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. Imejmo torej v srcu ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je spolnil postavo. O moj brat, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, si prizadevajmo, da bi ljubili vse ljudi prav kakor sebe.«
Ko so Franki strli obrsko državo (pri tem so jim pomagali tudi Slovenci), so bili vsi naši predniki združeni v frankovski državi, ne da bi zato že izgubili domače kneze. Njihovi notranji svobodi je bilo v prid, da so se prostovoljno odločili tudi za prevzem krščanstva. Patriarh Pavlin se je takrat dogovoril s salzburškim nadškofom Arnom, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava, kar je pozneje potrdil cesar Karel Veliki. Oznanjevanje vere se je izvršilo brez nasilja, po blagi misijonski metodi, ki sta jo zagovarjala Pavlin in Alkuin. Naši predniki so takrat brez odpora sprejeli krščansko vero in sv. Pavlin si je zaslužil naslov apostola Slovencev. Umrl je 11. januarja, najbrž leta 802. Na ta dan goduje.
Vir

»Ljubiti pa največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. – Imejmo torej v sebi ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je izpolnil postavo. Kdor ljubi svojega brata, je njegovo srce mirno. Nevoščljivec pa je podoben ladji, ki jo morski valovi premetavajo: vedno je nemiren, vedno nesrečen, vedno nekam divji, pod vplivom hudobnih duhov. Mi pa …, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, prizadevajmo si ljubiti vse ljudi prav kakor sebe, da bomo vredni biti Kristusovi udje, ker je Kristus naša glava … Saj je On rekel v evangeliju: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Ime: Izhaja iz latinskega pridevnika paulus, ki pomeni »majhen (po postavi)«.
Rojen: Kmalu po letu 725.
Kraj rojstva: Mestece Premariacco blizu Čedada v Italiji.
Umrl: 11. januarja 802.
Kraj smrti: Oglej, prav tako Italija.
Rod: Stara furlanska rodbina, ki se je ukvarjala s kmetijstvom.
Sodobniki: Učenjak Alkvin, nadškof Arno, cesar Karel Veliki, papež Leon III., furlanski vojvoda Henrik, krivoverec škof Feliks iz Urgela.
Izobrazba: Prejel je zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo. Bil je vodilni teolog Evrope v svojem času.
Dvor: Pavlin, ki je užival cesarjevo zaupanje in naklonjenost, je preživel na dvoru približno deset let in poučeval v t. i. palatinski šoli.
Škof: Leta 787 je bil imenovan za oglejskega nadškofa oz. patriarha.
Škofija: Oglej je starodavno krščansko središče, pomembno tudi za našo zgodovino. Škofijo naj bi ustanovil sveti Marko, prvi škof pa naj bi bil sv. Mohor (ok. 50–70). Pavlin je bil patriarh od 776 do 802.
Prednik: Siguald (772–776).
Naslednik: Ursus I. (802–811).
Krivoverstvo: S svojim naukom o Sveti Trojici se je uspešno boril proti adopcianizmu, ki je trdil, da Jezus ni bil pravi Božji Sin, temveč le posinovljenec.
Sinode: Nastopil je na cerkvenih zborih v Regensburgu (792) in Frankfurtu (794), leta 796 pa je sklical pokrajinsko sinodo v Čedadu.
»Filioque«: Prvi med škofi na Zahodu je uvedel v Vero izraz »in Sina« (Filioque).
Pokristjanjevanje: Ena izmed njegovih poglavitnih nalog je bila pokristjanjevanje Slovencev na ozemlju južno od Karavank ter na desnem bregu Save. Oznanjevanje vere je teklo brez nasilja, z blagimi misijonskimi metodami.
Dela: Knjige: Versko vodilo, Tri knjige zoper Feliksa, Knjiga spodbude. Uveljavil se je tudi kot pesnik, saj je sestavil veliko verskih in liturgičnih pesmi, med njimi okoli 40 v Marijino čast.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu z mitro in palico.
Grob: Pokopali so ga v kripti pod oltarjem v baziliki v Čedadu.
Goduje: 11. januarja, ponekod tudi 28. januarja ali 9. februarja.
Vir

V Furlaniji (na Beneškem), sveti Pavlín, oglejski škof, ki je poskušal spreobrniti k veri Avare in Slovence. Podaril je kralju Karlu Velikemu preslavno pesem o pravilih vere.
Vir

Na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, so se naši predniki naselili po letu 568. Takrat so se od tod umaknili Langobardi, ki so ustanovili lastno državo v Italiji. Meja med Slovenci in Langobardi je tekla po robu Furlanske nižine. Slovenski mejaši na severu so bili Bavarci in meja z njimi je potekala nekako po slemenu Visokih Tur. Slovenci so imeli samostojno kneževino Karantanijo; njeno prebivalstvo je bilo pokristjanjeno pod drugim krščanskim knezom Borutom (ok. 751–769).
Južni predeli slovenskega ozemlja (Kras, Posočje, Posavje) so bili pokristjanjeni malo kasneje po letu 791, ko je Karel Veliki uničil obrsko državo v Podonavju. Tod so misijonarili blagi menihi iz Štivana pri Devinu. Misijonsko delo pa je organiziral in vodil oglejski patriarh sv. Pavlin II., zato mu po pravici gre naslov »apostol Slovencev«. Bil pa je tudi eden vodilnih škofov tedanje krščanske Evrope.
Do leta 776, ko se je sholastik (izobraženec ali učenjak) Pavlin prvič sestal s Karlom Velikim, ne vemo o njem skoraj nič. Verjetno je izšel iz stare furlanske rodbine v Ogleju ali okolici ali morda celo v Čedadu. Starši so mu omogočili najvišjo izobrazbo.
Leta 776, ko je Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji, je petdesetletni Pavlin od tega frankovskega vladarja dobil v dar veliko posestvo. Obenem ga je povabil na svoj dvor, v palatinsko šolo. Tam je vladar zbiral največje učenjake tedanje dobe, ki so opravljali službo učiteljev, zaupal pa jim je tudi razne državniške naloge. Med svojim desetletnim bivanjem na dvoru je Pavlin poglobil svoje znanje, pridobil si je tudi nekaj državniških izkušenj. Leta 787 je bil izpraznjen patriarški sedež v Ogleju. Karel Veliki je papežu Leonu III. predlagal, naj na odgovorno mesto oglejskega patriarha imenuje Pavlina in papež je cesarjevo željo izpolnil.
Kot oglejski patriarh je Pavlin II. zaslovel po svoji izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o sveti Trojici in o Marijinem božjem materinstvu. Pisal je tudi vzgojne spise. Spesnil je tudi več hvalnic, ki so jih prepevali pri bogoslužju. Znal je tudi živo in prepričevalno nastopati v javnosti. Leta 796 je sklical pokrajinski koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Uvedel je vrsto predpisov, ki so se obdržali dolga stoletja.
Še pred tem zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal se je s prijateljem salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje tega velikega moža se je izteklo 11. januarja leta 802. Prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev južno od Karavank in na desnem bregu Drave.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Pavlin, ki je izhajal iz kmečke družine, se je rodil v današnji Furlaniji Julijski krajini. Čeprav je del svoje mladosti preživel na družinski kmetiji, je tudi študiral; želel je postati znan učitelj gramatike. Njegova slovnica je pritegnila pozornost Karla Velikega, ki ga je naslovil z epitetoma „mojster gramatike“ in „častitljivi“ ter ga vključil v skupino dvornih intelektualcev, odgovornih za karolinško renesanso.
Dejstvo, da ga je Karel Veliki imenoval „častitljivi“, nakazuje, da je prejel sveti red. Cesar mu je dal tudi nenavaden naslov „oglejski patriarh“ ; tega naslova v zahodni Cerkvi, kjer je edini patriarh ostal papež, Pavlin pa je bil nadškof, niso več uporabljali.
Vse to se je zgodilo okoli leta 776, ko je bil povabljen tudi v Aachen na dvor Karla Velikega. Nekaj let pozneje je prišel tudi Alkuin, ki je, mimogrede, vedno izražal veliko spoštovanje do Pavlina.
Alkuin, ki je prišel iz katedralne šole v Yorku, naj bi postal ravnatelj šole Schola Palatina, ki jo je ustanovil Karel Veliki, in tako postal glavni arhitekt karolinške renesanse. Leta 789 je na primer napisal Admonitio generalis, tj. oblikovanje vrste reform države in cerkve, ki naj bi spodbujale trajni mir in red v njiju. Schola je postala nekakšna akademija, kjer so se redno odvijala srečanja za razpravo o pomembnih temah in za izmenjavo med intelektualci.
Medtem je okoli leta 780 Karel Veliki, ki je miril Sase v vzhodni Nemčiji, razglasil Capitulatio de partibus Saxoniae, ki bi ga lahko povzeli po formuli: „Sprejmi krščanstvo ali umri“. Pavlin je takoj nasprotoval krutosti misijonarskih metod, ki jih je predlagala ta razglasitev, in je zato odločno nasprotoval tako krstu „barbarov“ brez ustreznega pouka kot poskusu, da bi jim krščanstvo vsilili z nasiljem. Ker je Karel Veliki spoštoval njegov nauk, ga je poslal na potovanje po Evropi, da bi se udeležil vrste sinod, ki jih je sklical med svojim osvajanjem zahodne Evrope. Leta 792 je na primer odšel v Regensburg, leta 794 pa je bil v Frankfurtu, kjer je za Karla Velikega zahteval pravico do besede tako na teološkem kot na političnem področju. To je bil začetek Imperium Christianum (krščanskega kraljestva).
Sinodi v Regensburgu in Frankfurtu sta bili deloma posvečeni sporu o adopcionizmu. Ta je zadeval Kristusovo božansko in človeško naravo ter vzbujal dvom o tem, ali bi Jezusa v njegovi človeški naravi lahko imeli za „posvojenega sina“ Boga. Adopcionizmu (posvojiteljstvo), ki je nastalo v Španiji, je načeloma pomenilo nasprotje med kristjani iz večine dežele, vključno s prvobitnim Toledom, ki je bil takrat pod arabsko oblastjo, in tistimi, ki so živeli v „svobodni“ Asturiji. V bistvu je šlo za terminološki spor, ki sta ga zaostrili dve različni pojmovanji posvojitve in z njo povezanih vezi: v Toledu sta si morali biti po mozarabskem pravu, izpeljanem iz rimskega, zelo blizu, v nasprotju z Asturijo, kjer je veljalo frankovsko pravo. Feliksa, škofa katalonskega mesta Urgel, ki je bil učenec škofa Elipanda, primasa Toleda, so „svobodni kristjani“ iz Asturije obtožili „posvojiteljstva“ in se pritožili na cesarjevo sodbo.
Leta 792 je bil Feliks zato povabljen na sinodo v Regensburgu, kjer je bil Pavlin pooblaščen, da ovrže njegove ideje. Čeprav se je Feliks odpovedal, je pobegnil v muslimansko Španijo, in takoj ko so muslimani osvojili Katalonijo, se je vrnil v Urgel.
Na frankfurtskem koncilu leta 794 so bile ob odločilnem prispevku Alkuina Hellipandove ideje uradno obsojene, Pavlin pa je Karla Velikega imenoval za „Rex et sacerdos“. S tem je prispeval k dokončnemu prenosu oblasti med papežem in cesarjem.
Karel Veliki je papeštvo zdaj štel za svojo odgovornost in je v presenetljivi zamenjavi vlog na Leona III. naslovil besede, podobne tistim, ki jih je Gregor Veliki pred tem namenil frankovskim kraljem: „Ostani zvest svetim zakonom in skrbno upoštevaj pravila očetov, […] da bo tvoja luč sijala pred ljudmi.“ Pavlin je sodeloval tudi v teološki razpravi o delovanju Svetega Duha. Do koncila v Toledu leta 589 je Filioque veljala za določilo, ki je katoliško ortodoksijo razlikovalo od arijanstva, Karel Veliki pa jo je vključil v izpoved vere, s katero je sklenil pismo, ki ga je po koncilu v Frankfurtu napisal Elipandu iz Toleda. Pavlin je o tej temi obširno govoril na deželnem zboru, ki ga je sklical med letoma 796 in 797 v Cividalu v Furlaniji; polemiziral je tudi s Feliksom iz Urgla, ki je dobil nalogo, da v krščanstvo vrne adoptiste v južnih Pirenejih. Poleg politične in teološke vloge pa je imel Pavlin tudi zelo pomembno pastoralno vlogo.
V svoji knjigi Liber exhortationis je na primer vojvodi Furlanskemu, ki je bil imenovan za upravitelja podjarmljenih hunskih plemen, izrazil potrebo po pouku pred krstom. Skupaj z Aonejem Salzburškim je leta 796 predsedoval tudi sinodi na Bavarskem, na kateri je bilo treba opredeliti misijonarske metode. Menil je, da je spreobrnjenje božje in ne človeško delo ter da mora kateheza temeljiti na razumevanju „gens bruta et irrationalis“ (surove in nerazumne rase) in ne na strahu.
V nekaterih svojih knjigah in pridigah, ki so prišle do nas, je namesto tega izrazil prepričanje, da so kralj in plemiči od Boga prejeli odgovornost, da skrbijo za blaginjo ljudi. S temi deli je prispeval k oblikovanju vesti laikov, nagovarjal pa je tudi pripadnike duhovščine, vendar je bolj kot za njihovo duhovno življenje skrbel za njihovo pastoralno učinkovitost.
Skrbno naj bi obhajali zakramente in svoje pridige naredili razumljive preprostim dušam, ki so sestavljale njihove črede. Njegovo dolgo, sveto in plodno življenje se je končalo v velikem miru 11. januarja 804 (ali po zadnji izdaji rimskega martirologija leta 802).
IT

Paulin je bil znan učitelj slovnice. Cesar Karel Veliki ga je pred letom 776 pripeljal na svoj dvor v Aachen, kjer je sklenil prijateljstvo z Alkuinom. Leta 787 je Karel Veliki Paulina imenoval za oglejskega patriarha, ki je imel od leta 737 sedež v Čedadu. Kot patriarh si je Paulin zaslužil zasluge v boju proti adoptianizmu z delom Contra Felicem libri tres (Tri knjige proti Feliksu), napisanim okoli leta 800, ter pri pokristjanjevanju Avarov – ljudstva, sorodnega Hunom – in Slovanov; pri tem je – v nasprotju s sodobnimi misijonarji na Vzhodu – večji pomen kot hitremu krstu pripisoval skrbnemu poučevanju vere. Na sinodi v Čedadu leta 796/797 si je prizadeval za vključitev „Filioque“ v Nicejsko veroizpoved.
Paulin je za markiza Erika Furlanskega napisal „Liber exhortiationis“, „knjigo spodbude“, ki je najstarejši znani srednjeveški vodnik za krščansko življenje laikov. Ohranjena so tudi pisma in pesmi, ki kažejo, kako pomemben je bil Paulin za reformo izobraževanja v karolinškem cesarstvu.
Paulinov grob je v kripti bazilike v Cividale del Friuli (Čedadu).
DE

Akvileja (Oglej) je bilo pomembno rimsko mesto v severovzhodnem delu Italije blizu Trsta. Danes je mesto uvrščeno na seznam svetovne dediščine. Pavlin se je rodil v Čedadu pri Akvileji v kmečki družini leta 720, pozneje pa se je usposobil za duhovništvo. Bil je učitelj poganskih in krščanskih klasikov.
Ko je bil Pavlin star približno petdeset let, je nanj postal pozoren Karel Veliki, ki ga je imenoval za gramatika v svoji dvorni šoli v Aachnu, kjer se je zbralo veliko vodilnih učenjakov njegove dobe. Tu je Pavlin pridobil spoštovanje Alkuina, direktorja šole, teologa in liturgista, benediktinskega meniha iz Yorka, ki je študiral na Irskem.
Leta 787 je Karel Veliki imenoval Paulina za akvilejskega patriarha – nenavaden naslov, saj je imel na Zahodu naslov patriarha le papež, Akvileja pa je nazadovala, odkar jo je leta 452 požgal Atila Hun.
Teologija: V času, ko je bila ta knjiga še vedno v veljavi, je bilo v njej zapisano, da je potrebno, da se v vero ne spreobrača prisilno.
Pavlin se je v imenu Karla Velikega udeležil številnih cerkvenih koncilov in sinod ter zagovarjal stališče Filioque, tj. o izhajanju Svetega Duha iz Očeta in Sina, in nasprotoval „posvojiteljskim“ teorijam, ki so razvodenele Jezusovo božanskost. Pavlin in Alkuin sta Karlu Velikemu očitala prisilno spreobračanje poganov. Pavlin je leta 796 predsedoval sinodi na Bavarskem, ki je opredelila misijonarske metode: vztrajal je, da je spreobrnjenje delo Boga in ne človeka, pouk pa mora biti ljudem razumljiv in ne sme temeljiti na strahu.
Paulin je opravil obsežno misijonsko delo med Avari, nomadskim ljudstvom Evrazije, ki se je v 6., 7. in 8. stoletju pojavilo v Srednji in Vzhodni Evropi.
Paulin je bil tudi pesnik in skladatelj himen. Umrl je v Čedadu, mestu blizu Akvileje na meji med Slovenijo in Italijo, 11. januarja 802. Alkuin, njegov prijatelj in občudovalec, je napisal epitaf za njegov grob.
EN

Views: 236