V Vidmu (na Beneškem), blaženi Odorik iz Pordenona, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je prehodil pokrajine Tatarov, Indijcev in Kitajcev, ter prišel do kneza Kitajcev v mesto Kambalik, in mnoge privedel h Kristusovi veri s neokrnjenim oznanjevanjem evangelija.
Vir

Leta 1318 se je v Benetkah odpravil v Konstantinopel. Od tu je prečkal Črno morje in počasi nadaljeval pot po kopnem do Perzijskega zaliva, kjer se je ponovno vkrcal v Indijo. Ob prihodu v Tano v bližini Bombaja najde in odnese ostanke štirih frančiškanskih bratov, pobitih leta 1321. Vkrcal se je na ladjo in kot prvi Evropejec dosegel Indonezijo, od tam pa je končno prispel na Kitajsko in se izkrcal v Kantonu. Njegov končni cilj pa je Khanbaliq, prestolnica ogromnega cesarstva, kamor prispe leta 1325, po sedmih letih potovanja.
Glavni junak te pustolovščine je frančiškanski menih Odorik, rojen v kraju Villanova di Pordenone. Ko je bil še zelo mlad, si je nadel habitus svetega Frančiška, in nekaj časa živel puščavniško življenje. Pri 25 letih je bil Odorik v Vidmu posvečen v duhovnika, vendar si nikoli ni želel „napredovanj“. Voljno se je posvetil misijonarski dejavnosti v nekaterih sredozemskih regijah, dokler ga nadrejeni niso poklicali nazaj v Videm. Opisujejo ga kot dobrega pridigarja, vendar je o njegovih zgodnjih letih malo znanega. Za frančiškane tistega časa je Kitajska nekaj zelo oddaljenega, tako kot za vse Evropejce; vendar je tudi nekaj znanega, saj je frančiškan Giovanni da Montecorvino ob koncu 13. stoletja v mestu Khanbaliq (ki je pozneje dobilo ime Peking) tam ustanovil prvo krščansko skupnost. Tako je tudi brat Odorik odšel na Kitajsko. Dolgoletno potovanje po morju in kopnem, ki se konča v Khanbaliqu, kjer takoj po prihodu položi relikvije mučencev. Na Kitajskem je nato ostal tri leta in se posvetil eni od cerkva, ki jih je ustanovil Giovanni da Montecorvino. Nazadnje je odšel v Italijo, pri čemer je šel skozi Tibet. Leta 1330 se ponovno pojavi v Benetkah. Prepotoval je razdaljo, ki je presegala obseg celotne Zemlje.
Vendar od takrat naprej novice o njem postajajo redke. Nekaj časa traja, da narekuje poročilo o svojem potovanju, ki bo imelo zelo širok sloves. Toda o tem zadnjem obdobju njegovega življenja, za katerega se zdi, da je minilo v senci, je malo znanega. Njegova edina večja pobuda ni več uspela. Želel je iti k papežu, ki je bil Janez XXII. in se je nahajal v Avignonu: daleč od potovanja za nekoga, kot je bil on. Toda njegovo telo je zdaj izčrpano. Nikoli ne bi mogel obiskati papeža, nikoli ga ne bi mogel pozvati, naj pošlje več misijonarjev na Kitajsko.
Njegovo potovanje se prekine v Pisi: ne zmore več. Oboli in se naporno vrača v Furlanijo. Še enkrat se ustavi v Padovi in končno ga sprejmejo v videmski samostan svetega Frančiška. Tu je brat Odorik umrl, takoj pa so ga začeli častiti kot čudodelnika. Toda šele leta 1755 je papež (Benedikt XIV.) odobril njegov kult z nazivom blaženega. Njegovi posmrtni ostanki so bili shranjeni v videmski cerkvi Marije z gore Karmel.
IT

V prvem delu svojega življenja se je vedel kot tipičen pobožni Italijan, ki ga je navdihoval sveti Frančišek Asiški: rodil se je v Furlaniji okoli leta 1285, leta 1300 v Vidmu sprejel frančiškanski habit in nato nekaj let preživel kot puščavnik; poklican nazaj v Videm, je postal znan pridigar.
Okoli leta 1317 se je pod vplivom pustolovskega duha ali misijonarske vneme (ali obojega) odpravil na pot na Daljni vzhod, kjer je bilo pred njim že več frančiškanskih pionirjev. V zapisu, ki ga je po vrnitvi v latinščini narekoval bratu, je zapisana kronika enega najbolj nenavadnih potovanj v srednjem veku. V svojem zapisu je navedel številne geografske podrobnosti, vendar morda iz skromnosti ni povedal veliko o uspehu ali neuspehu svojih misijonarskih prizadevanj.
To temo so podrobneje obdelali poznejši biografi. Najprej se je odpravil v Konstantinopel in nato naprej proti vzhodu skozi Armenijo, pri čemer se je verjetno zadrževal v frančiškanskih hišah. Prečkal je Perzijski zaliv, prispel v Malabar na Šrilanki in v svetišče svetega Tomaža Apostola v Malypore v bližini Madrasa. Z ladjo se je ponovno odpravil na Sumatro, Javo in morda na Borneo, nato pa se je odpravil na Kitajsko. Po bivanju v Kantonu je odšel v Fokien, Fuchau, Nanjing in nato po kanalu v Peking, kjer je ostal tri leta in se posvetil eni od cerkva, ki jih je ustanovil frančiškanski nadškof Giovanni da Montecorvino. Vemo le, da je na povratku potoval skozi Tibet.
Ko je prispel v Videm, ni jasno, ali je poskušal pridobiti druge misijonarje za novo potovanje ali pa se je odpovedal lokalni apostolski dejavnosti. Zdi pa se, da so se v redu pojavila nesoglasja glede pravega naslova zanj: poznejša pričevanja pravijo, da mu je sveti Frančišek v videnju rekel, naj se ne seli, in da so ga na smrtni postelji prosili, naj se podredi oblasti Cerkve, kar je bilo za misijonarja takšnega slovesa precej nenavadno. Umrl je 14. januarja 1331: pozneje so mu pripisali več ozdravitev, njegov kult pa je bil odobren leta 1755.
IT

Zanimivost o blaženem Odoriku Mattiuzzi da Pordenone se nanaša na njegova dolga misijonarska potovanja po Aziji, zaradi katerih je postal eden najpomembnejših verskih raziskovalcev svojega časa. Odpravil se je leta 1318 in več kot deset let potoval po Tibetu, Perziji, Indiji in Kitajski ter prišel vse do časa vladavine cesarja dinastije Yuan. Na svojih potovanjih je opisoval kraje, ki jih njegovi evropski sodobniki še niso videli, vključno z običaji in življenjem ljudstev, ki jih je srečal. Njegov zapis, znan kot „Relatio“, je pomembno prispeval k geografskemu znanju tistega obdobja in je bil eden od virov, ki jih je uporabljal Marco Polo. Njegov zapis velja za dragocen zgodovinski dokument in pomemben primer medkulturnega dialoga. Po vrnitvi v Italijo je Odorik zadnja leta svojega življenja preživel v frančiškanskem samostanu v Vidmu, kjer je umrl leta 1331. Papež Benedikt XIV. ga je leta 1755 razglasil za blaženega. Njegov liturgični spomin se obhaja 14. januarja.
***
Rodil se je okoli leta 1265 v kraju Villanova di Pordenone in že zelo mlad vstopil v frančiškanski red. V redu ni imel pomembnih položajev, želel je le potovati v misijonarskem duhu. Njegova velika pustolovščina se je začela leta 1318, ko se je v Benetkah odpravil na pot proti Daljnemu vzhodu. Ob prihodu v Konstantinopel je prečkal Črno morje in počasi nadaljeval pot po kopnem skozi Armenijo in Perzijo. Ko se je ponovno odpravil v Indijo, je zbral relikvije štirih bratov, ki so umrli kot mučenci v bližini Bombaja. Pot je nadaljeval v Indonezijo in Indokino ter nazadnje pristal v Kantonu, od koder je odšel v Khanbaliq (Peking). Tu je ostal tri leta. V kitajski prestolnici je pustil posmrtne ostanke svojih bratov mučencev, spodbujal majhno krščansko skupnost, ki jo je ustanovil njegov brat Janez iz Montecorvina, in vodil verske dialoge. Leta 1330 je Odorik končno pristal v Padovi, kjer je svojemu sobratu narekoval poročilo o potovanju. Spis je poročilo o pustolovščini, ki je trajala več kot deset let, in hkrati pot odrešenja frančiškanskega brata, ki ni pozabil, da je misijonar. Zato se je ponovno odpravil na pot, da bi dosegel Avignon in prepričal papeža, naj na Kitajsko pošlje več misijonarjev. Ker se je moral zaradi nastopa hude bolezni vrniti domov, je 14. januarja 1331 umrl v Vidmu. Sodobniki pripovedujejo o številnih čudežih, ki so se zgodili na njegovem grobu. Najpomembnejši čudež pa se je zgodil v Pekingu, ko je Odorik lahko dvignil desno roko in blagoslovil velikega kana, vladarja največjega imperija na svetu.
IT

Odorik se je pridružil frančiškanskemu redu v samostanu v Vidmu, bil leta 1290 posvečen v duhovnika in sprva živel kot puščavnik v gozdu blizu mesta. Okoli leta 1315 se je iz Padove odpravil na misijonarsko potovanje v Egipt, Sveto deželo, Armenijo, Perzijo in nato leta 1321 v Indijo, kjer je v Thani blizu današnjega Bombaja rešil relikvije Tomaža iz Tolentina in njegovih tovarišev. V Indiji je misijonaril do Polumbuma (današnji Kollam), nato na Cejlonu (današnja Šrilanka), dosegel severni konec Sumatre, potoval skozi Malackino ožino na Javo, nato na območje današnje Kambodže in Vietnama ter nazadnje v Quanzhou na Kitajskem, kjer je pokopal ostanke štirih mučencev. Leta 1326 je prišel na dvor mongolskega cesarja Yüana v Khanbalique – današnji Peking / Peking.
Leta 1329 je Odorik potoval domov prek province Xinjiang, Perzije in Armenije. V domovino je prispel leta 1331 in narekoval potopis Relatio, ki je eden najpomembnejših opisov misijonarskega dela na Daljnem vzhodu v tistem času; zaradi neposrednosti izkušenj preprostega, potujočega meniha berača velja ta potopis za pomemben dodatek k Divisament dou monde (Delitev sveta) Marka Pola; avtentičnost Odorikovega potopisa je danes – v nasprotju z Marcom Polom – nesporna. Odorik slikovito pripoveduje o volih, ki jih častijo kot bogove, o sežiganju vdov v Indiji, o gojenju popra v Indoneziji, o spolni razvadi v Čampi na jugu Vietnama, o ribolovu kormoranov na jugu Kitajske, o budističnih teorijah reinkarnacije in o dvornih ceremonijah v Khanbaliku. O svojih misijonarskih dejavnostih ne poroča.
Med potovanjem v Avignon na obisk k papežu Janezu XXII. je Odorik zbolel in se moral vrniti v Videm, kjer je umrl.
Francesco de Sanctis je leta 1331/1332 izdelal sarkofag za Odorika. Ko so frančiškani leta 1771 prevzeli cerkev Beata Vergine del Carmine od takrat zatiranih karmeličanov, so sarkofag prinesli s seboj.
Kanonizacija: papež Benedikt XIV. je Odorika leta 1755 razglasil za blaženega.
DE

Blaženi Odorik, doma iz Porto-Naone v Furlaniji, je že zelo mlad vstopil v red svetega Frančiška in opravljal presenetljivo stroga spokorna dela. Po zaobljubah je nekaj časa preživel v puščavi. Njegova gorečnost za dušo ga je nato spodbudila, da je s soglasjem svojih predstojnikov odšel v takrat znani del Vzhodne Indije in tam delal na spreobrnjenju nevernikov, kjer je v 17 letih spreobrnil in krstil več kot 20.000 ljudi. Nato se je vrnil v Italijo, da bi izbral evangeljske sodelavce. Vendar je zaradi izčrpanosti od dela in strogih pokorščin v Pisi zbolel in bil prepeljan v Udine, kjer je 14. januarja 1331 umrl. Njegovo telo, ki ga je nekaj časa po smrti pregledal akvilejski patriarh, je bilo tako sveže in prožno, kot da bi bil še živ. Papež Benedikt XIV. je Odorika leta 1755 razglasil za blaženega.
***
Blaženi Odorik je izviral iz Pordenona v Furlaniji (Italija), se kot mladenič pridružil redu in kmalu postal zgled najstrožje pokore. Telo si je opasal z železnimi verigami in si nadel star viteški oklep, se strogo postil, goreče molil in ljubil samoto. Pogosto je odklonil vsak položaj nadrejenega. Verniki so motili njegovo samoto in mislili, da je svetnik zaradi svojih čudežev. To ga je pregnalo. Z dovoljenjem je Odorik postal misijonar in leta 1314 odpotoval v Trapezunt, prek Armenije v Sveto deželo, v Egipt, Perzijo, Tibet in v veliko Tartarijo, katere vladarja, Velikega kana, je osvojil. Ta ga je pogosto povabil k svoji mizi. Oče Odorik, ponižen, goreč in od Boga obdarjen s čudežnim darom, je pridigal povsod in v sveto vero spreobrnil veliko duš, več kot 20.000. Snop v njegovi roki na sliki se nanaša na številne pšenice, ki jih je požel za Kristusa, tj. na številne spreobrnjene pogane. Po 17 letih je blaženi leta 1330 pristal v Italiji in nato želel odpotovati v Francijo, kjer se je takrat zadrževal papež, da bi mu poročal. Vendar se je v Pisi prehladil. Prikazal se mu je sveti Frančišek in mu naročil, naj gre v Videm, ker ga želi Bog tam poklicati v večno plačilo. Pobožni misijonar je voljno prisluhnil in ubogal tako prijetno sporočilo ter umrl v Vidmu 14. januarja 1331. Zaradi številnih čudežev sta papeža Benedikt XIV. leta 1755 in Pij VI. potrdila njegovo češčenje kot blaženega.
Misijonsko delo je zelo zaslužno. Vsak kristjan lahko pri njem sodeluje z opravljanjem molitev in spokornih del, zlasti pa s prispevanjem za različne misijone. To je tudi del hvaležnosti, ki jo dolgujemo Bogu za nezasluženo, največjo milost, da smo člani prave Cerkve.
DE

Blaženi Oderik Mattiuzzi (it: Odorico; lat: Odericus) se je rodil leta 1265 (okoli 1285?) v Villanovi pri Pordenonu (ti: Portenau) v pokrajini Furlanija v severni Italiji. Njegova družina je bila po rodu češka. Kot zelo mlad (?) se je okoli leta 1300 pridružil konventni veji frančiškanskega reda (Ordo Fratrum Minorum Conventualium – OFMConv) v Vidmu v Furlaniji in nekaj let živel zelo strogo puščavniško življenje. Tudi pozimi je hodil bos in jedel samo kruh in vodo. Pozneje so ga poklicali nazaj v Videm, kjer je zaslovel kot pridigar in s svojo zgovornostjo pritegnil velike množice.
Ker ga je gnala avanturistična ali misijonarska vnema ali pa oboje, se je okoli leta 1317 (1313?) odločil, da bo postal misijonar. Sredi 13. stoletja je Sveti sedež naročil frančiškanom, naj opravljajo misijonsko delo v notranjosti Azije. Med misijonarji, ki so jih tja poslali, so bili Janez Piano Carpini, Viljem Rubruquis in Janez iz Montecorvina.
Oderik se je odpravil na eno najodmevnejših potovanj, ki jih je v srednjem veku opravil Evropejec. Aprila 1318 se je odpravil iz Padove. Iz Benetk je potoval v Konstantinopel, nato pa prek Egipta in Svete dežele v Trapezunt (današnji Trabzon ob Črnem morju v severovzhodni Turčiji). Od tam je pot nadaljeval peš, verjetno je ob poti prenočeval v frančiškanskih hišah. Potoval je skozi Armenijo in Perzijo skozi Tauris, območje okoli današnjega Tabriza v Iranu. Pot je nadaljeval do Soltanija, kjer je papež Janez XXII. leta 1318 ustanovil nadškofijo, Kašama (danes Kašan), Jezda (danes Jazd) in Persepolisa. Obiskal je tudi Farsistan, Khuzestan in Kaldeo (na jugu današnjega Iraka), nato pa odpotoval v Hormuz v Perzijskem zalivu. Tam se je ponovno vkrcal na ladjo in odplul proti obali Indije.
V Thani na otoku Salsette severno od Bombaja je našel relikvije štirih frančiškanskih misijonarjev, ki so bili tam mučeniško obglavljeni malo pred njegovim prihodom – blaženega Tomaža iz Tolentina in njegovih tovarišev Petra iz Siene, Jakoba iz Padove ter Demetrija iz Tbilisija (Tiflisa). Relikvije je vzel s seboj, da bi jih pokopal na Kitajskem. Kasneje je njihove lobanje prinesel v Evropo.
Od tam je pot nadaljeval do malabarske obale na zahodni strani južne konice Indije, kjer je obiskal Fondaraina (Flandrina) severno od Kalikuta (danes Kozhikode) in Cranganore južno od Kalikuta (ime Fondaraina danes ne obstaja – verjetno gre za Cannanore (Cannur), lahko pa tudi za Mangalore). Nato je pot nadaljeval vzdolž koromandelske obale do svetišča svetega Tomaža Apostola v Mylaporeju blizu današnjega Madrasa. Oderik je nato zapustil nevarno Indijo in postal prvi Evropejec, ki je obiskal obsežen otoški svet Indijskega oceana. S Cejlona (Šrilanke) je potoval mimo Nikobarskih otokov na poti v Lamori, kraljestvo na Sumoltri (Sumatri). Obiskal je tudi Javo, Banjarmasin na južni obali Bornea in Tsiompa (Champa) v južnem delu Cochin Kitajske (Južni Vietnam), preden je končno dosegel Guangzhou na Kitajskem (bolj znan kot Kanton). Na poti do severne Kitajske je verjetno obiskal tudi Japonsko.
Iz Kantona je potoval v Zaitun (Chuanchow, danes Quanzhou) v provinci Fujian (Fukien), največje kitajsko pristaniško mesto v srednjem veku. Mesto je že imelo cvetočo krščansko skupnost in dva frančiškanska samostana, saj so frančiškani prišli tja takoj po smrti svetega Frančiška Asiškega. Iz Fuzhouja (Fucheu), glavnega mesta Fujiana, je potoval po kopnem v provinco Zhejiang (Che-kiang) in pristaniško mesto Quinsay (danes Hangzhou), ki ga je pohvalil Marco Polo. Nato je nadaljeval pot do Nanjinga (Nankinga) in Yangzhoua. Od tam je potoval po Velikem kanalu in reki Huang He (Hwangho ali Rumena reka) do Kambaluka (Khan-balik), glavnega mesta Velikega kana (danes Beijing, prej Peking).
Oderik je leta 1325 prispel v Beijing, kjer je bil starajoči se frančiškan Janez iz Montecorvina še vedno nadškof. Tam je ostal tri leta in se pridružil eni od cerkva, ki jih je ustanovil nadškof Janez. Njegovo misijonsko delo je bilo izjemno uspešno in v času njegovega kratkega bivanja v Pekingu je bilo tam krščenih več kot 20.000 novih kristjanov. Nadškof je želel papeža Janeza XXII. obvestiti o cvetočem misijonu in ga prositi za papeževo podporo. Zato je Oderika poslal nazaj v Evropo. Njegova pot domov je bila eden najbolj neverjetnih človeških dosežkov: Celotno razdaljo, skoraj 1 500 milj, je prehodil peš. Domov je potoval prek province Šanxi in se ustavil v Lhasi v Tibetu, potem pa ne navaja nobenih podrobnosti. Škoda, da ne navaja več podrobnosti o Tibetu in Lhasi, prestolnici dalajlame, ki jo je obiskal kot prvi Evropejec. Verjetno je potoval prek Badahšana v Tauris in Armenijo. Trajalo je tri leta, preden je leta 1330 prispel v Benetke.
V Pisi naj bi se z ladjo odpeljal v Avignon, kjer je takrat bival papež, vendar je zbolel in se moral vrniti v Videm. Na prošnjo svojega predstojnika Guidotta je v samostanu svetega Antona v Padovi svojemu bratu Viljemu iz Solagne v latinščini narekoval svojo zgodbo o enem najbolj nenavadnih potovanj v zgodovini misijonarstva, ki je trajalo 17 let.

Druga različica pravi, da je Henrik iz Glatza, ki je takrat živel na papeškem dvoru v Avignonu, iz pripovedi Oderikovih sopotnikov naredil zapiske in jih leta 1340 natisnil v Pragi.
Oderikova zgodba je vsaj tako razburljiva kot zgodba Marca Pola o Miljonu. Na žalost je sprejel veliko pustolovskih zgodb in ljudje so dolgo časa dvomili, ali je res videl vse kraje in območja, ki jih je opisal. Toda njegova zgodba je zanesljiva in je prvi evropski popotnik, ki pripoveduje o številnih posebnostih Kitajcev in dežel, ki jih Marco Polo ni omenjal, ker se jih je tako navadil. V Oderikovi pripovedi je veliko geografskih podrobnosti, vendar ne povedo veliko o njegovih misijonarskih prizadevanjih, morda zaradi njegove skromnosti, saj nam poznejša poročila povedo, da so bila precejšnja. Oderikov potopis je postal zelo razširjen zaradi Mandevillovega plagiatorstva. Mandevillovo delo je v poznem srednjem veku postalo zelo priljubljeno in se je pogosto uporabljalo kot priročnik za geografe tistega obdobja.
Po vrnitvi v Videm je Oderik poskušal zbrati več misijonarjev za novo potovanje ali pa se je umaknil k lokalnemu apostolskemu delu. Morda je v redu prišlo do nesoglasij glede tega, katera pot je bila prava zanj, in v Cerkvi kot celoti glede tega, katera pot je bila prava za red, saj poznejši zapisi govorijo o videnju svetega Frančiška, ki mu je rekel, naj ostane tam, kjer je, in da so ga na smrtni postelji prosili, naj se podredi oblasti Cerkve in sprejme zadnje zakramente, kar je nenavadna zahteva za misijonarja z dobrim ugledom.
Oderik je bil na poti v Avignon, da bi se srečal s papežem Janezom XXII (1316-34) in ga prosil za več misijonarjev in finančno podporo za potovanje. Nato je zbolel in se vrnil v Videm. Tam je tik pred smrtjo narekoval svoj potopis bratu Viljemu iz Solagna. Ko je Oderik 14. januarja 1331 v Vidmu umrl, je bilo 50 novih frančiškanskih misijonarjev že na poti na Kitajsko. Njegov sarkofag je danes v stranski kapeli cerkve Santa Madonna del Carmine v Vidmu. Njegovi priprošnji so pripisovali številna čudežna ozdravljenja, za blaženega pa so ga razglasili 2. julija 1755, ko je njegov kult potrdil papež Benedikt XIV (1740-58). Njegov spominski dan je dan smrti, 14. januar, omenja pa se tudi 3. februar.
NO

Odorik se je po izročilu rodil v Villanovi (blizu Pordenona) okoli leta 1265. O njegovem otroštvu ni nič znanega; verjetno je družina po očetovi strani prihajala iz današnje Češke. V frančiškanski red je vstopil zelo mlad, morda pri petnajstih letih, med manjše brate v samostanu svetega Frančiška v Vidmu. Ne vemo, kje je opravil redovne zaobljube in kdaj je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je preživel kot puščavnik. Odlikuje ga duh pokore, nosi cilicij in železne verige na rokah. Globoka je njegova ponižnost: zavrača položaje v samostanu in v provinci reda. Njegovo pridiganje je plodno. V nekem trenutku svojega življenja „brat Odorik iz Furlanije, iz dežele, ki se imenuje Porto di Naone“ (kot se imenuje v svojem Itinerariju), zaprosi za odhod v legendarni Catai, današnjo Kitajsko, takrat pod oblastjo Mongolov. Ni prvi Evropejec, ki je dosegel to oddaljeno deželo (Benečan Marco Polo je na Kitajsko odplul leta 1271), niti ni prvi misijonar. Papež Nikolaj IV. je tja poslal frančiškana Giovannija da Montecorvino, ki je leta 1294 prispel v Khanbaliq („kraljevsko mesto“, današnji Peking), leta 1313 pa je bil verjetno posvečen v škofa (patriarha celotnega Vzhoda). Janez je nato ustanovil več škofij, na Kitajsko pa so prišli tudi drugi misijonarji.
Odorik je na Kitajsko prispel po zelo dolgem potovanju, ki ga opisuje v Itinerariju. Leta 1318 se je v Benetkah skupaj z bratoma Jakobom Irskim in Mihaelom Beneškim izkrcal v Trebizondu (ob Črnem morju). Nato je po kopnem prečkal Armenijo in Perzijo; v Hormuzu (v Perzijskem zalivu) se je vkrcal na ladjo in se izkrcal v ustju reke Ind v Tani, blizu današnjega Bombaja. Tam je prejel kosti blaženih frančiškanskih mučencev Tomaža iz Tolentina, Jakopa iz Padove, Petra iz Siene in Demetrija iz Tiflisa ter jih z tveganjem za svoje življenje vzel s seboj. Pot je nadaljeval vzdolž zahodne obale Indije in dosegel Cejlon, nato pa Nikobre, Andamane, Sumatro in Javo. Je prvi zahodnjak, ki je stopil na Borneo. Pravijo, da je bil prvi duhovnik, ki se je dotaknil filipinskega arhipelaga. Nedavna odkritja (rezultat raziskav p. Luigija Malamocca) so razkrila, da je prispel na Filipine, v mesto Bolinao, in tam obhajal prvo mašo.
Pot je nato nadaljeval in končno iz Kantona vstopil na Kitajsko: odšel je v Zaiton, kjer je položil relikvije mučencev iz Tane. Prišel je do Nanjinga in na poti v Peking ustanovil krščansko skupnost v Shandongu, kar je jasno znamenje, da je na poti pridigal, krščeval in organiziral skupnosti: pripisuje se mu, da je opravil dvajset tisoč krstov. Nevarnosti, mučenja in vsakovrstna tveganja so zaznamovali njegovo napredovanje proti cilju, ki ga je dosegel leta 1324.
Med letoma 1325 in 1328 je bil v Khanbaliqu, sedežu Janeza iz Montecorvina in prestolnici cesarstva, kjer si je pridobil tudi naklonjenost Velikega kana. Po treh letih bivanja in apostolata je nadškof Odoriku naročil, naj se vrne v Evropo s pooblastilom, naj papeža prosi, naj mu pošlje vsaj petdeset misijonarjev. Brat Odorik je tokrat potoval po kopnem: potoval je skozi Tibet, Turkestan, Pamir, Afganistan, severno Perzijo, Armenijo in nazaj v Trebizond. Od tu je leta 1330 z ladjo prispel v Benetke in se takoj dogovoril za nadaljevanje poti v Avignon, sedež papeštva. Ob prihodu v Piso pa je zbolel. Izročilo pripoveduje o prikazovanju svetega Frančiška, ki mu je naročil, naj se vrne v svoje „malo gnezdo“, samostan v Vidmu, on pa naj bi poskrbel, da bo papeža opozoril na zahtevo po novih misijonarjih. se je zelo utrujen ustavil v Padovi, v samostanu svetega Frančiška: petdeset tisoč prevoženih kilometrov je obremenilo njegovo telo. Provincialni minister, brat Guidotto, ga večkrat prosi, nato pa mu pod pokorščino naroči, naj zapiše spomine na svoje neverjetno potovanje. Maja 1330 je svojemu sobratu Guglielmu da Solagna narekoval Itinerarium ali Relatio, ki bo pozneje v različnih kodeksih znan pod naslovi De mirabilibus mundi, De Rebus incognitis, Novitates. Nazadnje se je preselil v samostan svoje mladosti, študija in zgodnjega apostolata v Vidmu. Neprepoznaven od svojih prizadevanj in stisk je kmalu zatem, 14. januarja 1331, umrl.
Njegovo telo je bilo več dni izpostavljeno v cerkvi San Francesco in njegovi priprošnji so pripisovali številne čudeže: akvilejski patriarh Pagano della Torre je naročil, naj jih zberejo in zapišejo. Zdaj vsi imenujejo Odorika „blaženi“. Patriarh si je tudi takoj prizadeval za njegovo kanonizacijo, toda – ker dokumentacija ni prišla do papeža ali pa je bila razpršena – smo morali čakati do 18. stoletja, da je Benedikt XIV. priznal kult, ki so mu ga skozi stoletja vedno izkazovali, in zlasti ob velikanski marmornati skrinji, ki jo je patriarh takoj želel za shranjevanje njegovih posmrtnih ostankov.
Skrinja, v kateri je shranjeno telo blaženega Odorika, je delo umetnika beneške šole Filippa de Sanctisa iz leta 1332. Marmorna skrinja, ki je zdaj v cerkvi Beata Vergine del Carmine v Vidmu, je bila prvotno v cerkvi svetega Frančiška, do njenega prenosa pa je prišlo leta 1771, ko so se frančiškani morali iz samostana svetega Frančiška preseliti v samostan, ki so ga izpraznili karmeličani, zdaj v cerkev Karmine.
Stare kronike, zlasti opis kanonika Fistularija, pripovedujejo o slovesnem sprevodu, ki je spremljal prenos skrinje iz cerkve svetega Frančiška v Karmin: pred njim so šli bratovščina presvetega Križa in druge bratovščine s svojimi insignijami, vsi pa so nosili sveče in bakle. Sledili so jim kapucini in drugi bratje, nato pa semeniščniki, kaplani, pevovodje in kanoniki, ki so nosili relikviarij iz samostana. Sledila je skrinja blaženega Odorika, ki jo je nosilo osem duhovnikov v ornatu, pod baldahinom, ki so ga držali štirje mladi plemiči, pa je nadaljeval nadškof. Nato so sledili poročnik, mestni poslanci „z enim od kanclerjev, vsak s svečo v roki, obkroženi z vojaki garnizona“; nazadnje pa velika množica „ljudi vseh spolov in rangov“.
Marmorno skrinjo so takoj razstavili in jo prilagodili za oltar, štiri stebre so dali na stran (pozneje jih je Vincenzo Joppi vrnil upravi bolnišnice), zadnji basrelief pa je tvegal, da ga bo proti koncu 19. stoletja kupil trgovec s starinami. Tudi telo blaženega, vzeto iz marmornate skrinje, je doživljalo različne spremembe. Ko so frančiškani leta 1806 zapustili Videm in se vrnili v samostan v Padovi, je namreč gvardijan oče Soldà, da bi se izognil morebitnemu oskrunjenju s strani vojakov, ki so zasedli samostan, v noči na 4. september na skrivaj prenesel truplo v katedralo. Šele nekaj let pozneje je videmski nadškof Rasponi izdal dovoljenje kapitlja metropolitanske cerkve, da je Odorikovo telo prinesel nazaj v Karmin.
Nazadnje so leta 1931, ob šeststoletnici smrti blaženega, skrinjo ponovno sestavili v prvotni obliki in jo postavili v levo stransko kapelo, ki jo je zasnoval arhitekt Cesare Miani (1891-1961), leta 2000 pa so jo obogatili s čudovitimi vitraži Arriga Pozija. Umetnik, ki se je zavedal didaktične funkcije, ki so jo imeli vitraži zlasti v gotskem obdobju, pripoveduje o treh trenutkih iz življenja blaženega Odorika: osrednji tondo prikazuje blaženega, v levem vitražu Odorikovo pridigo na Kitajskem, v desnem vitražu pa procesijo ob prenosu skrinje iz cerkve svetega Frančiška v cerkev Karmine v okrožju Aquileia.
Marmorni keson sloni na štirih gladkih stebrih, na vrhu pa ga zaključuje elegantna kiparsko oblikovana listnata greda. V glavnem zrcalu na sprednji strani je upodobljena „Smrt blaženega“, ki leži na plašču in ga podpirata dva angela, častijo pa ga patriarh Pagano della Torre, videmski gastaldo Bernadiggi, trije menihi in sobrat. Pod njim, razdeljen na tri plošče, je upodobljen Bertrandov doprsni kip z dvema zastavama, ki simbolizirata dve celini, kjer je blaženi pridigal (evropsko in azijsko); ob straneh sta doprsna kipa dveh angelov v molitvi. Na zadnji plošči je upodobljen , ki pridiga množici vernikov. Plošča, vstavljena med dve alabastrni plošči, se za razliko od plošče na pročelju razvija navpično, da lahko izstopa stoječa figura blaženega, ki dviga roko z blagoslovom in v levi roki drži knjigo evangelijev. Nad njo je v polkrogu vrisan angel, ki navdihuje besede in dejanja frančiškanskega brata. Filippo De Sanctis v to delo na beneško plastično tradicijo, ki je še bolj očitna zaradi kromatičnega kontrasta med belim marmorjem in alabastrom, vpelje novosti toskanskega kiparstva, zlasti Giovannija Pisana. Opazimo namreč vzneseno pripoved o pridigi romarjem in zlasti čudovite kipe, postavljene v vogalih Cassone, kot so sveti Frančišek, sveta Klara, Marijino oznanjenje in Angel Gabrijel, ki „imajo rahlo ukrivljenost nazaj, značilno za Pisanove Madone“.
Nepozabni kult blaženega Odorika je 2. julija 1755 priznal Benedikt XIV, ki je dve leti pozneje redu podelil dovoljenje za praznovanje praznika, ki se je pozneje razširilo na škofiji Videm in Concordia-Pordenone.
V 20. stoletju je po kritični izdaji poročila o Odorikovem misijonarskem potovanju leta 1929 oživelo zanimanje za obnovitev postopka za kanonizacijo.
Leta 1982 je bila organizirana študijska konferenca o življenju in delu blaženega Odorika, leta 1994 pa je provincialni minister v Padovi, pater Agostino Gardin, izrecno zaprosil za obnovitev postopka.
Postulator o. Ambrogio Sanna je 15. aprila 1994 predstavil „supplex libellus“ videmskemu nadškofu, ki je nato ustanovil komisijo zgodovinarjev, da bi zbrali dokumentacijo, s katero bi dokazali ne le kontinuiteto kulta, ampak predvsem junaško naravo kreposti, ki jih je uresničeval blaženi Odorik.
Kanonizacija blaženega Odorika se je nadaljevala leta 2002, in sicer na pobudo manjših bratov konventualcev. Julija 2002 je bilo opravljeno zdravniško-kanonično priznanje delno neokrnjenega telesa. Po zaključku škofijske poizvedbe za kanonizacijo v Vidmu so bila aprila 2006 dejanja posredovana Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je maja 2007 izdala dekret o veljavnosti.
Trenutno je pred nami temeljni korak: dokončanje zbiranja in nato objava Positia, tj. zgodovinskih dokumentov in pričevanj, ki dokazujejo svetniško življenje, tj. junaške kreposti in čudeže, blaženega Odorika. Pomembna poskusna zbirka v nastajanju bo vključevala različna „pisma postulatorija“ (tj. motivirane prošnje), ki so prispela v Rim od cerkvenih in drugih oblasti iz Odorikovega „sveta“ (celo iz Cerkve na daljni Kitajskem).
Pobudam v podporo zadevi, čaščenju in širjenju lika blaženega Odorika sledi komisija, ustanovljena leta 1998 po volji nadškofa p. Vitala Antonia Bommarca, ki zastopa škofije Videm in Concordia-Pordenone ter patavinsko provinco konventualov.
Da si blaženi zasluži naziv svetnika, so prepričani vsi, ki so se v različnih časih in na različne načine približali njegovi karizmi pogumnega evangelizatorja in pohodnika po nedostopnih in neznanih krajih, da bi ‘pridobil duše’ za krščansko stvar in vzpostavil ploden dialog z različnimi ljudstvi in kulturami. V tem je posebnost in sodobnost zadeve, ki je očitno zanimiva tudi zunaj strogo verskega področja in najde spodbudo celo pri Svetem sedežu. Pomislite, da je bil cilj potovanja Odorica da Pordenone, opisanega v znamenitem Itinerariju, Kitajska in Peking, s katerega vlado si Vatikan prizadeva vzpostaviti odnose v korist svobodnega izpovedovanja vere.
IT

Leta 1881. se je vršil v ­Benetkah mednarodni ­geografski kongres. In ob tej priliki so odkrili v malem furlanskem mestecu Pordenone kip preprostega meniha, frančiškana, ki ga prišteva geografska veda najznamenitejšim srednjeveškim potopiscem in raziskovalcem azijskih dežel. Italijanski listi so ob tej slavnosti objavljali vznesene članke s podobo slavljenčevo in ponosno poudarjali, da je dala Italija že v srednjem veku omikanemu svetu poleg slavnega geografa, Benečana Marka Polo še drugega imenitnega potovalca — brata Odorika Matiuzzija. Ali si Italijani tega moža po pravici prilastujejo? Nato hočemo pozneje odgovoriti. — Za sedaj moramo žal priznati, da je bil zanimivi frančiškanski misijonar in potopisec doslej Slovanom in posebno še nam Slovencem skoraj popolnoma neznan. Angleži, Francozi in Italijani so se bavili z njegovo osebo, objavljali njegove potopise in jih tolmačili s pomočjo najnovejših geografskih preiskav, a pri nas so ga poznali skoraj izključno le njegovi redovni bratje, ki ga imajo uvrščenega med blažene svojega reda. In vendar je živel brat Odorik v naši bližnji soseščini, je bil slovanskega rodu, njegovo ime je slovelo med Slovenci v srednjem veku in pogosto so romali naši pradedi k njegovemu grobu v Videm, da pomolijo pri častitljivih ostankih svetega moža, ki je prepotoval skoraj ves tedaj znani svet, ki je veljal za čudo svoje dobe, in tudi še po smrti ostal neizbrisno v spominu svojih rojakov. — Vzroka je torej dovolj, da se nekoliko seznanimo z življenjem misijonarja, brata Odorika in njegovim zanimivim potopisom, ki je večkrat izšel pod naslovom „Mirabilia mundi”.
Po smrti zadnjega Babenberžana Friderika Bojevitega so prišle slovenske dežele za nekaj časa pod oblast češkega kralja Otokarja II. Najskrajnejša postojanka njegovega prostranega kraljestva je bila na jugu mala grofija Pordenone v Furlaniji, ki je prej nad sto let pripadala Vojvodini Štajerski. Kralj Otokar je poslal 1. 1270. tje posadko, da zavaruje ta del svoje posesti proti napadom akvilejskih patriarhov in drugih tekmecev. In neki vojaški družini češke posadke se je rodil 1. 1286. Ulrik ali Odorik.

Komaj štirinajst let star je vstopil Odorik v frančiškanski red, ki je uprav tedaj zbiral v svojem okrilju najplemenitejše, najidealnejše in najbolj nadarjene mladeniče vseh slojev. Bila je to zlata doba frančiškanskega reda, ko je slovel po svojih apostolskih misijonarjih in velikih učenjakih, ki so zavzemali večino tedanjih vseučiliških stolic.
Odorikovi življenjepisci vedo mnogo povedati o njegovem strogem vzdržnem življenju v frančiškanskem redu in o raznih pokorilih, ki si jih je nalagal. Še sedaj kažejo v Vidmu njegov cilicij (pas), sestavljen iz malih plošč in železnih členov, ki ga je nosil na golem životu. Z dovoljenjem redovnih predstojnikov je nekaj časa živel kot puščavnik v samoti in si tako pridobil ono utrjenost, ki je pozneje na obsežnih njegovih potovanjih premagala vse vremenske nezgode in napore. Vrnivši se v samostan v Videm prosi Odorik 1. 1314. generala frančiškanov, da ga pošlje v azijske misijone.
Tamkaj na daljnem Vzhodu se je v XIII. in XIV. stoletju pričelo veliko versko gibanje. Križarske vojske so seznanile zahodne narode z Azijo in odprle njene dežele evropskemu vplivu. Pričelo se je živahno misijonsko delo. Na Čelu velikega podjetja sta bila dva novoustanovljena redova, polna apostolske gorečnosti in delavnosti, red frančiškanov in dominikanov. Preko Poljske, južne Rusije in Sibirije so prodirali njih misijonarji v Mongolijo in Kino. V Perziji, Indiji so se ustanavljale misijonske postojanke, in na najskrajnejši obali azijski, v Kini in Mandžuriji je zasnoval frančiškan Joannes de Monte-Corvino leta 1292. šest škofij in jih zastavil s svojimi redovnimi brati. Prve kali so bile položene v prostrano polje in obetala se je bogata žetev!
Kaj čuda, če je tudi Odorika gnalo tja v daljne dežele, kjer se je brezmejni delokrog odpiral njegovi gorečnosti. L. 1318. je nastopil svojo pot.
Se danes, ko živimo v dobi najživahnejšega prometa, ko vsled modernih prometnih sredstev skoraj izginjajo razdalje, ki so se nekdaj zdele neprehodne, moramo občudovati razsežnost Odorikovih potovanj. Armenijo, Perzijo in Mezopotamijo, Indijo z njenimi neštetimi otoki, neizmerno kitajsko kraljestvo, Mongolijo, Tibet in Turkestan, vse te dežele, izmed katerih je skoraj vsaka večja kot pol Evrope, je prehodil goreči misijonar. In ako čitamo o strašnih nezgodah in nepremagljivih ovirah, s katerimi so se imeli še v naših dneh boriti preiskovavci Azije (Sven Heddin, Landor i. dr.) in potem uvažujemo, da je že pred šeststo leti preprost frančiškan brez organizirane in dobro oskrbljene ekspedicije, potujoč le v družbi siromašnega brata laika prehodil vse tiste bajne, nedostopne pokrajine, kamor si šele sedaj Evropejci z orožjem izsiljujejo dohod, potem se ni čuditi, če se Odorikovo poročilo zdi, kakor izmišljena bajka. A resnicoljubnost pobožnega misijonarja, katero še sam s slovesno prisego potrjuje in novejše znanstvene preiskave izključujejo vsak dvom.
Dvanajst let se je mudil Odorik v Aziji in v tem času krstil nad 20 tisoč nevernikov. Leta 1330. se je vrnil domov, da si poišče novih pomočnikov za svoje misijone. Sprejeli so ga z veliko častjo in občudovali kot izredno prikazen. Sloves o njegovih potovanjih pa se je razširil skoraj po vseh evropskih deželah. Na povelje provinciala Guidotta je Odorik v Padovi narekoval bratu Viljemu de Solagna znamenite dogodke svojega potovanja. Tako je nastala geografska knjiga, ki še dandanes zanima učeni svet. — Papež Janez XXII. je pozval izrednega moža v Avinjon, da mu osebno poroča o uspehih misijonov na daljnem Vzhodu. A na potu zboli Odorik v Pizi.
Z veliko težavo se je vrnil nazaj v Videm, kjer ga je dohitela smrt 14. januarja 1. 1331. Pokopali so ga z veliko slovesnostjo. Kmalu po­tem je ukazal akvilejski patriarh Pagano della Tore prenesti njegovo truplo v novozgrajeno in lepo okrašeno kapelo sv. Ludovika in mu dal izklesati lep marmornat nagrobni spomenik. Iz vseh krajev je drlo ljud­stvo k njegovemu grobu; komaj so se mogle
zvrstiti mnogobrojne procesije, ki so prihajale iz slovenskih, nemških in italijanskih pokrajin. Dogodila so se čudežna zdravljenja.

Neka plemkinja iz Beljaka je ozdravela dolgotrajne bolezni, doteknivši se obleke svetega moža. Grofica Goriška ga je prišla počastit s sijajnim spremstvom, prav tako plemstvo iz Kranjske, Koroške in Štajerske. V akvilejski škofiji so Odorika splošno častili kot svetnika a šele 1. 1755. ga je papež Benedikt XIV. prištel blaženim. Njegovo truplo počiva zdaj v kar-melitski cerkvi v Vidmu.
Preden sledimo bratu Odoriku v prostrane azijske dežele, še nekaj opazk k potopisu, ki je izšel pod njegovim imenom. Omikani krogi XIV. stoletja so sprejeli poročila pogumnega potovavca z velikim zanimanjem.  Kako hlastno se je čitalo njegovo delo iz­pričujejo pa mnogi rokopisi, ki so še zdaj najti v raznih knjižnicah po Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in Angliji. Cordier, ki je proučeval raznovrstne variante prvotnega teksta, je preiskal 73 raznih pisanih kodeksov; med temi je našel 47 latinskih tekstov, 18 italijanskih prestav, šest francoskih in dve nemški; tiskanih izdaj je naštel štirinajst.1) — Poznejši prepisovalci so Odorikovo poročilo v marsičem spremenili in olepšali z novimi pripovedkami; izšel je celo ilustriran potopisni roman pod imenom nekega Mandevilla, ki se večinoma naslanja na Odorikovo delo. Marsikaj, kar pripoveduje Odorik o tujih mestih in deželah, narodih in njih razmerah se je zdelo bajno in ne­verjetno, a novejša pre­iskovanja so njegov po­pis sijajno potrdila. Zato ga po pravici prištevajo najznamenitejšim potopiscem. Poleg Arabca Ibn Batoutah in Benečana Marka Polo, gre tretje častno mesto v vrsti srednjeveških geografov bratu Odoriku.

Meseca aprila 1. 1318. se je vkrcal Odorik v družbi brata Jakoba, rodom Irca, na benečansko ladjo, da se poda v Orient. Naj-navadnejša pot v Indijo in Kino je vodila tedaj preko Perzije. Trapezunt (Trebisonde) ob severni obali Male Azije je bilo izhodišče misijonskim in trgovskim karavanam. Preprosto in naivno pričenja Odorik svoje poročilo pišoč: „Mnogi so že opisovali navade ljudi in razmere v tujini, kakor jih nameravam tu opisovati. Vendar sem jaz, brat Odorik iz Furlanije, hoteč potovati v pokra jine nevernikov, da pridobim kaj duš za   Kristusa, videl in slišal toliko izredno čud nega in zanimivega, da je vredno vse to po resnici pripovedovati.” Trapezunt imenuje „vrata Perzije, Medije in vseh dežel, ki so onstran morja.”Bilo je takrat važno trgovsko mesto, odkoder so Benečani in Genuezi orientalsko blago in pridelke prevažali na zahod. Med mestnimi znamenitostmi imenuje grob svetega Atanazija, ki je sestavil simbolum: „Quicumque vult salvus esse”, in opisuje zanimiv prizor s ceste. Videl je moža, ki je celo trumo krotkih jerebic vodil za seboj. Ptiči so ga obletavali, kjerkoli je hodil, in ponoči počivali kraj njega. Šli so za njim celo v kraljevo palačo.

Iz Trapezunta je šel Odorik v Erzerum (imenuje ga Artiron), kjer so imeli frančiškani misijonsko postajo. O Erzerumu pravi, da ima najvišjo lego med vsemi mesti na svetu, da je celo sredi poletja zelo hladno, sicer pa je bogato na vsakovistnem trgovskem blagu in ima živahen promet. Novejši geografi večinoma vse to potrjujejo. In čeprav Erzerum ni najvišje mesto, vendar je njegova lega zelo visoka (1960 metrov nad kaspiškim morjem). Poleg tega starega mesta (Erzerum = arx Romanorum) je Odorika v Armeniji zlasti zanimala gora Ararat. Značilno je za podjetnost neustrašnega potovalca, da je bil takoj pripravljen splezati na njen, 5156 metrov visoki vrh. Toda Armenci so mu branili, češ da nihče še ni prišel tja gori, ker Bog ne pripušča, da bi človek oskrunil sveto goro. Šele sredi XIX. stoletja so prvi Evropejci izvršili njegovo namero.
Iz Armenije je krenil Odorik proti Perziji, kjer so tedaj vladali Ukani mongolskega rodu. Ker so bili Mongoli mnogo bolj naklonjeni krščanstvu, kakor drugi mohamedovci, je bilo mogoče za njihove vlade, ki je obsegal v XIV. stoletju skoraj vso Azijo, ustanoviti dokaj novih misijonov.
Takoj v prvem velikem mestu Tauris (sedaj Tabris) je našel dva samostana frančiškanov in veliko množico kristjanov. Tauris je bilo važno prehodno mesto karavan, ki so hodile iz južne Perzije in Indije v Bizanc in Aleppo. Zaloge vsakovrstnih orientalskih pridelkov (indigo, muškat, rhabarbara) so bile tam nagrmadene. Odorik popisuje živahno trgovino, ugodno lego mesta in označuje njegovo bogastvo, „češ da donaša perzijskemu vladarju več davkov, kakor jih dobiva francoski kralj iz vsega svojega kra­ljestva.”
Iz Taurisa je šel Odorik po navadni trgovski poti preko mest Sultanieh (Sol-dona) in Kaschan. Sultanieh je bila poletna stolnica perzijskih vladarjev. Papež Janez XXII. je prav tisto leto ondi ustanovil nadškofijo in jo poveril dominikanom. Kaschan je zanimal pobožnega moža, ker je po legendi pripadalo onim trem mestom, odkoder so modri prišli molit novorojenega Zveličarja.
Pridruživši se tartarski karavani je potoval dalje skozi veliko puščavo, ki je bila zelo nevarna popotnikom, ker je veter znašal vedno nove kupe peska in večkrat zasipal ljudi in živino. Dan hoda onkraj puščave, pa se mu je odprla rodovitna pokrajina, polna vinogradov, palm in figovih dreves, in sredi rodovitne dežele bogato mesto Get, sedaj Jezd. Poleg mesta Jezd pa je našel Odorik v tistih krajih še drugo znamenitost, ruševine mesta Perzepolis, starodavne sto-lice nekdanjega perzijskega kraljestva. Odorik je menda tu opazoval zanimive velike skulpture v skalovju, ki proslavljajo zmago kralja Schapurja nad rimskim cesarjem Valerijanom (1. 260. p. Kr.). Omenja namreč, da je to mesto povzročilo nekdaj velik poraz slavnemu Rimu. Videl je še veliko palač skoraj popolnoma ohranjenih in mestno zidovje, ki je merilo petdeset milj v obsegu.
Iz Persepolisa Odorik ni šel naravnost proti jugu v Ormus, kamor je bil namenjen, temveč je napravil velik ovinek čez Chusi-stan v Kaldejo. So ga li napotili tja oziri na misijone ali pa je hotel obiskati Ninive in Babilon, o tem ne pove ničesar. Pot skozi zahodno Perzijo je bila prijetna, vodila je mimo obraščenih gor z lepimi pašniki, kjer so se pasle velike črede ovac in goveje živine. Odorik spominja, da je to dežela Hus (sedaj Chusistan), kjer je nekdaj živel pravični Job, ki je bil tudi bogat na živini.
V Kaldeji so ga zanimale nošnje ljudi in njih šege, mimogrede je ogledal razvaline babilonskega stolpa, potem ga je pa gnalo naprej čez Basohro in perzijski zaliv — v Indijo.
Vir

Views: 21