Rodil se je okoli leta 1173 – 76; umrl pa 14. januarja leta 1236 v kraju Turnovo, danes veliko Tarnovo v Bolgariji.
Bil je najmlajši sin Stevana Nemanje. Po letu 1198 je skupaj z očetom zgradil samostan Hilandar. V letih 1208 do 1217 je bil  arhimandrit v Studenicah, v letih 1219 do 1233 pa prvi arhiepiskop Srbske autokefalne Cerkve s sedežem v samostanu Žiči. Je svetnik srbske pravoslavne Cerkve.
Vir

Že kot mladenič je Rastko z vsem srcem vzljubil meniško življenje, zato se je kljub očetovemu nasprotovanju odpravil v ruski samostan na goro Atos, kasneje pa v še bolj sloveč samostan Vatoped. Tu si je prevzel redovno ime Sava in se poglabljal v meniške navade ter gojil bogoljubno življenje. Njegovemu zgledu je sledil tudi oče Štefan; odpovedal se je vladarskemu naslovu in postal menih. Kasneje je moral Sava posredovati med bratoma v sporu za oblast in tako obvaroval domovino pred pogubo. Leta 1219 je dosegel, da je vzhodni patriarh v Niceji dovolil Srbom cerkveno samoupravo. Kljub temu pa Sava zvez z Rimom ni pretrgal. Ko so se cerkvene razmere uredile, je cerkveno vodstvo izročil svojemu nasledniku, sam pa odpotoval v Sveto deželo. Nazaj grede pa ga je na dvoru carja Jovana Asena II. v Bolgariji doletela smrt.
Ime: Rodil se je kot Rastko (ime Rastislav je slovanskega izvora, »tisti, ki budi, vzbuja, množi slavo«), kasneje si je prevzel redovno ime Sava. Sava izhaja iz grškega imena Sabbas, ki v arabščini pomeni »ded, starec«.
Rodil se je okoli leta 1170 (1169 ali tudi 1174) v Raški, umrl pa 14. januarja 1235 v Tarmovu v Bolgariji.
Družina: Njegov oče Štefan Nemanja je postal srbski kralj, kasneje pa se je tudi sam pridružil menihom in prevzel redovno ime Simeon. Materi je bilo ime Anastazija. Bil je najmlajši, imel je še starejša brata Vukana in Štefana Prvovenčanega. Starši so začetniki dinastije Nemanjićev.
Škofija: Je ustanovitelj Srbske pravoslavne cerkve, ki jo je vodil od leta 1219 do leta 1233, ko je vodstvo izročil svojemu nasledniku. Srbska pravoslavna cerkev je druga najstarejša na svetu (za Bolgarsko pravoslavno cerkvijo). Od leta 2021 jo vodi patriarh Porfirije Perić.
Ustanovitelj: Skupaj z očetom Štefanom sta ustanovila samostan Hilandar, ki je postal ne samo središče meniškega življenja, pač pa tudi srbske kulture in književnosti. Kasneje je Sava poleg samostana Kareja ustanovil še več drugih samostanov in cerkva ter nanje oprl osem novih škofij.
Dela: Poleg življenjepisa svojega očeta, meniha Simona, je napisal večje število tipik (samostanska pravila) za samostane ter v srbščino prevedel več verskih del in tako postavil temelje srbski književnosti. S svojim verskim in političnim ter diplomatskim delom mu je uspelo združiti tudi srbski narod.
Zavetnik: Srbije, Srbske pravoslavne cerkve in Srbov. Je tudi zavetnik šol in vzgoje.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v značilni opravi vzhodnih škofov oz. menihov. Na vseh upodobitvah ima dolgo brado, njegov atribut pa je običajno knjiga ali pero, s katerim je upodobljen kot pisatelj.
Beatifikacija: Častijo ga v vzhodni pravoslavni Cerkvi in tudi v zahodni katoliški Cerkvi.
Goduje: 14. januarja (prej 27. januarja).
Vir

Sava je nedvomno ena najznamenitejših osebnosti verskega, kulturnega in političnega življenja srednjeveške Srbije, o njegovi veličini pa danes pričajo številni avtentični zgodovinski viri, med katerimi so na prvem mestu spisi samega svetega Save, ki so rezultat diskretne literarne dejavnosti.
Obstaja ducat „Življenj“ ali omemb svetnika v biografijah drugih oseb, napisanih v različnih obdobjih, od leta 1200 do 1350, z bolj ali manj zgoščenimi literarnimi oblikami.
Sveti škof, ustanovitelj samostojne srbske Cerkve, se je rodil okoli leta 1174-75 kot tretji sin kneza Štefana Nemanjić in njegove žene Ane; ob rojstvu je dobil precej priljubljeno slovansko ime Rastko (latinsko Crescenzo) in kot otrok je bil dobro izobražen.
Ko je bil star približno 17 let, mu je oče zaupal vladanje v deželi Hum, vendar je že v tej mladosti pokazal zanimanje za versko življenje in se izogibal posvetnemu življenju svojega aristokratskega okolja. Star je bil že 17 let, ko je mladi princ zapustil rodni dom in se, ne da bi o tem obvestil starše, umaknil na goro Atos, znamenito sveto goro (1935 m) na jugovzhodnem koncu polotoka Chalkidiki, na kateri so številni samostani in kjer živi na tisoče grških pravoslavnih menihov.
Tu je Rastko vstopil v ruski samostan svetega Panteleimona, kmalu pa so se mu pridružili očetovi odposlanci, ki so ga skušali prepričati, naj opusti svojo namero. Mladenič je zavrnil povabilo in oblekel samostansko mašno obleko ter si nadel ime Sava v čast svetemu Savi Velikemu (434-532), ustanovitelju samostanstva v Palestini.
Nato se je mladi novinec preselil v grški samostan Vatopedi, prav tako na Atonitskem polotoku, ki je bil morda najpomembnejše jedro celotnega kompleksa in kjer se je lahko izobraževal v grškem, patrističnem in bizantinskem verskem ter liturgičnem jeziku in literaturi.
Njegovi starši, ki so si še naprej prizadevali, da bi ga pripeljali domov, so mu hkrati pošiljali „veliko zlata“ za lastne potrebe in za razdelitev Cerkvi na gori Atos in revnim. Leta 1196 se je Savi pridružil njegov oče knez Štefan Nemanja, ki je abdiciral in se odločil, da bo sam postal menih, ter sprejel ime Simeon.
Na goro Atos so mu sledili številni srbski plemiči, od katerih so nekateri postali menihi, in vsi služabniki; s prihodom obeh knezov in tolikšnega števila plemičev je bilo očitno, da je v meniško skupnost celotne gore prišla blaginja.
Samostanski knez Sava je bil poslan v Konstantinopel na diplomatsko misijo k cesarju Aleksiju III Angelu (1195-1203), svaku srbskega kneza Štefana Kralja Protokoronata, sinu in nasledniku Štefana Nemanjić. Z njegovim posredovanjem so srbski menihi junija 1198 od cesarja dobili dovoljenje za obnovo in zasedbo porušenega samostana v Čilandariju, ki je bil odvisen od Vatopedija.
S tem samostanom je bila ustanovljena velika samostanska skupnost Chilandari, katere prvi menihi so bili med drugim prav tisti srbski plemiči in služabniki, ki so spremljali nekdanjega kneza Štefana Nemanjo na goro Atos. Sava je sestavil novo pravilo v srbskem jeziku, ki naj bi bilo prototip novega samostana.
Leta 1200 je umrl menih Simeon, nekdanji knez Štefan, njegov sin Sava pa si je po nekaterih pričevanjih prizadeval za njegovo kanonizacijo kot svetnika, sestavil je „Življenje“ in liturgični obred. V istih letih je bil posvečen v diakona in nato v duhovnika, po mnogih letih na gori Atos pa so ga trije škofje v regiji imenovali za arhimandrita (opata).
Po zavzetju Konstantinopla in padcu Bizantinskega cesarstva (1204) je Sveta gora doživela politične pretrese, ki so močno vplivali na življenje menihov. Na prošnjo svojega brata Štefana Prvovenčana je Sava leta 1208 zapustil goro Atos in se vrnil v samostan Studenica v Srbiji, s seboj je vzel očetove relikvije in tam postal egumen (prior).
Kasneje so se med bratoma pojavila nesoglasja, saj je bil Sava vztrajno zvest bizantinski ortodoksiji, medtem ko se je njegov brat princ Štefan tudi iz političnih razlogov bolj približal rimski cerkvi; poročil se je tudi z beneško plemkinjo (nečakinjo doža Enrica Dandola).
Po tem spopadu med bratoma, čeprav ideološkem, se je Sava leta 1216 vrnil na goro Atos, potem ko je z bratovim sodelovanjem v Srbiji spodbudil gradnjo mesta Žica, ki je pozneje postalo sedež srbske nadškofije.
Leta 1219 je opat Sava odpotoval v Nikejo v Mali Aziji, kjer je bila ustanovljena prestolnica Bizantinskega cesarstva, in bil tam po ukazu cesarja Teodorja I. Lascarisa († 1222) posvečen v srbskega nadškofa; s tem dejanjem je bila ustanovljena samostojna srbska Cerkev, ki je bila izvzeta iz pristojnosti bolgarskega nadškofa v Ochridi, katerega škof Demetrij Komazijan († 1234) je uradno protestiral.
Sava se je kot nadškof nastanil v Žici, kjer je preživljal samostansko življenje. V naslednjih letih se je posvetil upravni organizaciji nove srbske Cerkve in poleg Reške in Prizrenske ustanovil sedem novih škofij; sklical je srbski koncil in obsodil heretične privržence dualističnega gibanja Progomeli iz Bolgarije.
Z njegovim posredovanjem je prišlo do približevanja tako Save kot njegovega brata Prvovenčana Svetemu sedežu v Rimu, zato je bil škof Metod leta 1220 poslan k papežu Honoriju III., da bi ga prosil za blagoslov in odobritev verskega kronanja srbske Cerkve za kneza-kralja Štefana. Ko je tako dobil papeževo soglasje, je srbski nadškof Sava pred sinodo, ki je bila v ta namen sklicana leta 1221, svojemu bratu na glavo položil krono srbskega kralja.
Brat kralj je nadškofu okoli leta 1230 naročil, naj obnovi dobre odnose z ogrskim kraljem Andrejem II (1205-1235), ki je nameraval napasti Srbijo.
Sava je leta 1229 odšel v Jeruzalem, kjer je obiskal svete kraje, nato pa odpotoval v Nikejo, kjer se je srečal z bizantinskim cesarjem Janezom III Vatancem in nikejskim patriarhom Germanom II, od katerega je dobil nadaljnjo potrditev avtonomije srbske cerkve.
Vrnil se je na goro Atos, nato v Solun, kjer je vladal Teodor II Komnen, nato pa se je vrnil v samostan Studenica in nazadnje v Žičo. Toda po bitki od 9. do 22. marca 1230 pri Filipopolisu med bolgarsko vojsko kralja Janeza II Asena (1218-1241) in srbsko vojsko Teodorja II Komnena, Savovega prijatelja in sorodnika, je bila slednja popolnoma poražena in Bolgarija je prevzela prevladujočo oblast na Balkanskem polotoku.
Temu je sledila abdikacija srbskega kralja Radislava, ki se je umaknil v samostan; prestol je zasedel njegov brat Vladislav (1233-1243), ki se je poročil s hčerko bolgarskega kralja in okrepil politični in verski vpliv Bolgarije na Srbijo. Sava se je leta 1233 odpovedal svoji službi, ki je bila zdaj spet pod jurisdikcijo bolgarske stolnice v Ohridu, namesto sebe je dal izvoliti svojega učenca Arsenija I. (1234-1267) in se jeseni 1233 odpravil na novo potovanje na Vzhod.
Obiskal je mesta in patriarhe v Jeruzalemu, Aleksandriji, Antiohiji, Konstantinoplu, menihe in puščavnike v Tebaidi, vse do meja Libije in Sinaja. Dolgo in naporno potovanje je imelo nedvomno tudi diplomatski namen, ki ga je predlagal bolgarski kralj, da bi se trije veliki patriarhi Vzhoda strinjali z obnovitvijo bolgarskega patriarhata v Turnovu.
Za tisto obdobje je značilno zanimanje kraljevskih in cesarskih sil za organizacijske probleme vzhodne Cerkve. Turnovski patriarhat je bil obnovljen leta 1235 na koncilu v mestu Lampsakus, ki je potekal s soglasjem konstantinopelskega patriarha in cesarja Janeza III Vatatzesa. Pozimi 1234-35 je Sava, ki je potoval po morju, prispel v Mezembrijo ob Črnem morju in od tam v Turnovo, ki je bil do leta 1393 glavno mesto Bolgarije, kjer ga je prisrčno sprejel kralj Janez II Asen.
V tem mestu je Sava zbolel in umrl 14. januarja 1235, njegovo telo pa so pokopali v cerkvi Svetih 40 mučencev v bližini bolgarske kraljeve palače. Po dveh letih so relikvije na zahtevo srbske duhovščine in kneza prenesli v samostan Mjleševo v Srbiji, kjer so ostale do leta 1594, ko so jih 27. aprila izropali in zažgali Turki.
Datum njegove kanonizacije, ki se je zgodila kmalu po njegovi smrti, ni zanesljiv. Ta veliki lik srbskega srednjega veka je zagotovo eden najznamenitejših, ne le zaradi svoje politične dejavnosti in kot utemeljitelj avtonomije srbske cerkve v ozvezdju vzhodnih pravoslavnih cerkva, temveč tudi zaradi svoje pisateljske dejavnosti, ki za tisto obdobje velja za izjemno.
Bil je avtor „Življenja“ svojega očeta, svetega Simeona Štefana Nemanjić, in številnih „tipikonov“, tj. pravil za vse samostane, namenjenih srbskim menihom tistega časa; poleg tega je skupaj z drugimi sestavil potrebne norme za urejanje življenja avtonomne srbske Cerkve, ki jo je takrat ustanovil in za katero je soglasno priznan kot prvi nadškof in vodja.
V Srbiji ga še danes zelo spoštujejo, je predmet študij in prireditev, ne le na verskem in literarnem, temveč tudi na umetniškem področju.
IT

Bil je sin velikega kneza Nemanjića, vladarja srbskega, ki je samodržno vladal vsem srbskim deželam. Nemanjić je med letoma 1180 in 1190 znatno razširil ozemlje srbske države, ki se imenujejo: Diokletija, Dalmacija, Travunija, na vzhodu se približujoč Iliriji, na zahodu pa naslonjene na rimsko oblast. Ta omenjeni mož, častitljiv in bogaboječ, nenasiten po bogastvu, s pogumom in vojaško veščino izjemen kot nihče drug, in z vsemi dobrinami na zemlji v sreči zelo obilen ter poleg tega z gorečnostjo, brez bolečine in pravičnostjo, z milostjo in krotkostjo okrašen, – si je po zakonu vzel ženo po imenu Ana.
Tudi ona ni v ničemer zaostajala za svojim možem po krepostih. Rodila sta se jima sinova in hčere, ki sta jih razsvetlila z božjim krstom, in jih navajala k svetim knjigam ter krepostim, veselila sta se v Gospodu.
Ko je minilo veliko časa, odkar je omenjena častitljiva Ana prenehala rojevati, saj je Bog zaklenil njeno maternico, kot je nekoč zaklenil maternico Liji Jakobovi, da ona, ki je prej rojevala, ni več rodila ob pravem času, zaradi česar jo je njen mož žalil in grajal, (Gen 29,31-32). Oba sta bila v skrbeh in žalosti zaradi tega, saj je njuna duša zelo hrepenela po še enem otroku. Ponoči sta stopila k molitvi vsemogočnemu Bogu in s solzami govorila:

»Vladar Gospod Bog vsemogočni,
ki si nekoč uslišal Abrahama in Saro
ter druge pravične, ki so prosili za otroka.
(Gen 16, 1-2; 17, 15-19; 18, 14; 21, 1-3);
(1Sam 1, 1-20);
(Lk 1, 5-25).
Usliši danes tudi naju,
grešna služabnika, ki te prosiva.
Daj nama po svoji dobroti,
da dobiva še enega moškega otroka,
ki bo v tolažbo najini duši
in s tabo naslednik najine države
ter opora najine starosti,
na katerega bova položila roke in počivala.
In dajeva ti skupne zaobljube:
Od spočetja otroka
od naravne zakonite ljubezni
in od postelje se bova odrekla,
in vsak zase v čistosti telesa
do konca življenja se bova ohranila.«

In Gospod, ki je blizu tistim, ki ga resnično kličejo, in posluša njihove molitve, (Ps 145, 18) je uslišal tudi njune prošnje, kakor je uslišal druge pravičnike. In to je bil začetek neizrekljivih Božjih sodb, da bo otrok, tako kot pozneje v življenju, že pri rojstvu čudežen, saj to ni bilo le delo človeške narave, temveč tudi zapoved vsemogočnega Boga, ki premaguje zakon narave, kakor hoče. In sad molitve, rojen po naravi, dan od Boga, je bil namenjen Bogu, kar se je tudi zgodilo.
Ko je žena zanosila in se približali dnevi poroda, je rodila moškega otroka po molitveni prošnji. Zelo sta se razveselila v duši in slavila Boga, ki ni zavrgel njunih prošenj. Čez malo časa so ga rodili z vodo in Duhom, (Krst v krščanski književnosti je drugo, duhovno rojstvo.) ga razsvetlili z božjim krstom in mu dali ime Rastko, in v Gospodu zelo dobro je odrasel Bogu.
Ko je otrok okreval, so ga dali učiti svete knjige. Njegova starša pa, čuteč nadnaravno, brezmejno ljubezen do njega, z nenasitno dušo vedno nanj gledala, in tudi njuni velmožje so z njima govorili, da bo on najboljši med svojimi brati. Bil je otrok lepega obraza in vesele duše, napredoval je v učenju in vzbuja občudovanje s svojim razumom in otroško starostjo, tako da so vsi govorili:
– To bo nekakšen nov znak!
In ko je dopolnil petnajst let, so mu starši dodelili en del svoje države, /Rastko Nemanjić je dobil v upravljanje del Humske oblasti (današnja Hercegovina)./ da bi hodil od očeta in matere na zabavo z velmožmi in se veselil z plemenitimi mladeniči. In mladenič, ki je okusil znanje božjih svetih knjig, jih je še pogosteje prebiral in iz njih črpal začetek modrosti – strah Božji, (Ps 111, 10); (Preg 1,7) ter se iz dneva v dan prepuščal božanski ljubezni, ogenj ognju dodajajoč z nenasitno željo.
Razmišljal je, da so cesarstvo in bogastvo, slava in sijaj ter vsaka sreča polni nemira in nestalni; vidno lepoto in obilje tega sveta je imel za senco, in razumevši, da je veliko jedi in veselja ter vse, kar je človeškega na zemlji, nečimrnost in nestvarnost, se je prijel desnega pota, (V Bibliji desno simbolizira pravičnost in pravi pot.) ter se ukvarjal s preučevanjem knjig in se potrudil biti v cerkvi pri vseh službah.
Ljubil je post, izogibal se je nečimrnemu praznemu govorjenju in neprimernemu smehu, sramotnim in škodljivim pesmim mladostnih poželenj, ki slabijo dušo, vse to povsem sovražeč.
Dober, krotek, vsem ljubezniv, nenasiten po bogastvu kot malokdo drug, je preveč spoštoval meniški stan, tako da so se celo njegovi starši bali in sramovali, videli so takšno skrbnost in zakon kreposti v mladostni dobi. In zdelo se jim je, kot da ni bil rojen od njiju, temveč zares dan od Boga.

O begu na Sveto goro
Ko je dopolnil sedemnajst let svojega življenja, so njegovi starši začeli razmišljati, da bi ga po zakonu oženili. Toda Bogu vdani božanski mladenič je v molitvi vedno iskal, kako in na kakšen način bi pobegnil od sveta in se vsega osvobodil zaradi Boga.
Slišal je namreč o Sveti gori Atos in o puščavnikih na njej ter o drugih puščavniških krajih. Kajti k njegovemu očetu so od vsepovsod prihajali, da bi prejeli, kar potrebujejo, drugič pa je sam pošiljal v svete kraje, da bi razdelili tistim, ki živijo pobožno, (menihom puščavnikom) saj je bil dober človek, ki je delil miloščino in veliko dajal. In Bog, pripravljen uslišati molitev in željo svojih služabnikov, je izpolnil tudi njegovo željo in ga spodbudil, da pride k staršem iz kraja, ki mu je bil dan.
In ko so ga sprejeli z veliko ljubeznijo skupaj z njegovimi plemeniteži, ki so prišli z njim, in ko so pripravili neizmerno veselje in veliko pojedino zaradi prihoda ljubljenega sina k staršem, in ko so se veselili veliko dni, – glej, kot da bi jih Bog spodbudil, so k njegovim staršem prišli nekateri menihi s Svete gore Atosa, da bi prejeli potrebno pomoč za svoje revščino. In zgodilo se je, da je bil eden izmed njih po rodu Rus.
Božji mladenič je tega skrivaj odvedel na stran in ga spraševal o Sveti gori, potem ko ga je najprej zavezal z obljubo, da ne bo nikomur razkril njegove skrivnosti.
Ta pa mu je vse po vrsti razložil o puščavniškem življenju, (Trije osnovni načini meniškega življenja na Sveti gori: skupno življenje (kinovija), skit in popolna samota.) kakšno je skupno življenje v samostanih, in ločeno življenje dveh ali treh v soglasju, ter samotno, puščavniško življenje tistih, ki živijo v tišini, vse mu je podrobno razložil. Kajti tudi ta menih ni bil preprost, temveč izkušen v tem, o čemer je govoril; rekel bi, da je bil poslan od Boga. In ko je mladenič poslušal o meniškem življenju in gorečnosti za Boga ter njihovih dobrih opravilih, so iz njegovih oči kot reka tekle solze. Potem je malo zadihal in rekel staremu:
»Vidim, oče, da je Bog, ki vse vnaprej ve, (1 Jn 3, 20); (Ps 139, 2-4); (Dan 13, 42) in ki je videl bolečino mojega srca, (Ps 13, 2) poslal tvojo svetost, da me grešnega potolažiš. Zdaj se je moje srce potolažilo in moja duša se je razveselila z neizrekljivo radostjo.
Zdaj sem razumel, po čem sem neprestano hrepenel. Blaženi so in trikrat blaženi tisti, ki so se deležni takšnega brezskrbnega in mirnega življenja. (Misli se na duhovno življenje). Kaj naj storim, oče, da bi mogel pobegniti od nemirnega življenja tega sveta in biti deležen takšnega angelskega življenja?
Če me bodo starši želeli oženiti, me bo ljubezen do telesa zadržala in ne bom dosegel takšnega življenja. Niti en dan ne bi hotel po tem tukaj ostati, da me ne bi kaka sladkobnost tega sveta omamila in proti moji volji odvlekla mojo dušo od takšne ljubezni do angelskega življenja, kot učiš, oče.
Rad bi pobegnil, a poti ne poznam. Če bi kako daleč zašel, bi me oče, ker mu je to mogoče, dohitel in vrnil, s čimer bi očeta pahnil v žalost, mene pa v veliko sramoto, in potem ne bi dosegel tistega, kar želim.«
In starec, prevzame besedo, ter mu reče:
»Močna je ljubezen staršev, mladenič, in vez narave je neraztrgljiva, in ljuba je enotnost z brati in skupno življenje.
Toda Vladar zapoveduje, naj se tudi to zlahka prezre, in naj se vzame križ na rame ter mu goreče sledi, (Mt 10, 37-38; 16, 24); (Mr 8, 34); (Lk 9, 23; 14, 27) in vse zlahka prenese, gledajoč na njegovo trpljenje za nas. Zapoveduje, naj ne uživamo v mehkobi, naj ne iščemo telesnega počitka, temveč naj se bolj posvetimo nagoti in lakoti, bedenju in molitvi, in naj se posveti pozornost ganjenosti in joku z vzdihi in skrušenostjo srca. Kajti to se ponuja bogoljubnim dušam kot nekakšna pot, ki zlahka vodi v kreposti, in to prinaša resnično slavo in zanesljivo čast.«
In mladenič, ko je to slišal in kot dobra rodovitna zemlja sprejel v svoje srce besede starca, (Mt 13, 8); (Mr 4, 8); (Lk 8, 15) je joku dodajal jok. In starec se je čudil njegovi goreči ljubezni do Boga in božanskemu ognju, ki je tako razvnel njegovo dušo, poslušal je njegove besede, polne razumnosti in ganjenosti, in mu rekel:
»Vidim, o otrok, da je tvoja duša zašla v globino Božje ljubezni. Toda pohiti, da izpolniš svojo dobro željo, da ne bi kako sejalec zla posejal plevel v tvoje srce, (Mt 13, 24-30, 36-43) in okrepljen zadušil tvojo pšenico, dobro misel, (Mt 13, 7-22) da ne bi odstopil od takšne težnje, in da te ljubezen do telesa in slasti, kot pravim, ne bi zadržala; podlegel boš sramoti in graji, s katero v evangeliju obsojamo tiste, ki so se zaradi nakupa njive in parov volov ter jemanja neveste odrekli sladki večerji in nesmrtni hrani, in so upravičeno imenovani nevredni izbranega poklica in veselja nebeškega kralja Kristusa. (Lk 14, 16-24) Jaz pa ti bom služabnik v takšnem delu in te bom v Gospodu popeljal do Svete gore, kamor želiš priti, samo naj bo konj, ki me bo nosil, da bova mogla pobegniti od tvojega očeta.«
Ko je to slišal od starca, se je hitro podredil njegovi volji in rekel:
»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker si prepričal moje srce prek tega tujca!«
In starcu:
»Bodi blagoslovljen od Boga, oče, ker si okrepil mojo dušo!«
Napojen z veliko radostjo zaradi tega in niti malo ne odlašajoč, je stopil k staršem, ukradel odpustek in po običaju prosil za molitev in blagoslov, govoreč:
»Gospodarja moja, rekli so mi, da v tej gori – in omenil je njeno ime – živi veliko zveri; če najdem milost, me bosta blagoslovila in pustila, da grem na lov. Če se bom zadržal, se ne jezita, saj sem slišal, da je tam veliko jelenov.«
In njegov oče, ugajajoč mu, je rekel:
»Naj bo Gospod s teboj, otrok, naj te blagoslovi in usmeri tvojo pot.«
In mati, kot vsaka mati, ga je objela in poljubila z ljubeznijo, nato so ga odpustili z mirom, a so mu zapovedali, naj se hitro vrne. Kajti niso vedeli, da ne bo iskal jelenov, (Jelen v Bibliji označuje dušo, ki hrepeni po Bogu) temveč izvir življenja, Kristusa, da bi z njim napojil svojo žejno dušo, razvneto z ognjem ljubezni.
Da bi prepričal starše, je poslal v goro lovce, sam pa se je opremil, kot da bi gonil zver, rekoč:
»Čakam vas pod goro do jutra.«
In ko je nastopila noč in so plemeniteži, ki so se z njim veselili, zaspali, je z nekaj svojimi ljudmi, ki so varovali njegovo skrivnost, z Bogom kot vodnikom in z menihom pobegnil.
Ko je napočil dan, so plemeniteži začeli iskati svojega gospoda. In glej, nikjer ga niso mogli videti ali najti. Rekli so:
»Se ne šali z nami in se ni vrnil k očetu?«
In iskali so tudi meniha, ki je bil z njim, in ostale njegove služabnike; in ko niso našli niti njih, so govorili:
»Kakšna groza nas je doletela?«
»Kam je izginil naš gospod?«
In v zmedi zaradi skrbi so opustili lov in se hitro vrnili k njegovemu očetu samodržcu ter ga obvestili o izginotju njegovega sina.
Ko so starši slišali to nenadno in neprijetno novico o svojem sinu, so od žalosti skoraj omedleli.
Ko so prišli k sebi, so razumeli, da ga ni nihče drug odpeljal kot tisti ruski menih, pravili so, na Sveto goro, saj so že prej vedeli za njegovo hrepenenje, da bi odšel tja. Takoj so se zbrali plemeniteži, zbrala se je množica ljudi:
»Poslušajmo,« so rekli, »kaj je zdaj doletelo našega gospoda!«
In vsi so jokali in neutolažljivo ihteli; starši sina, bratje brata, služabniki gospodarja so z vpitjem klicali za tolažbo v žalosti, padajoč vse globlje v obup, saj jih je trpljenje njihovega gospoda in lepota mladostne dobe spravljalo v norost.
Kmalu je samodržec oče z spremstvom zapovedal, naj vsi prenehajo jokati, in zelo zahvaljujoč Boga, je rekel prisotnim in materi otroka:
»Bodite pogumni, ne bomo se žalostili zaradi tega! Moj sin ne bo propadel, Bog, ki mi ga je dal proti pričakovanju, mi bo dal, da ga vidim in se nasitim njegove ljubezni.«
In takoj je poklical enega izmed svojih vojvod, mu je rekel:
»Veš, kako velika je bolečina ljubezni do otrok in ogenj, ki vedno gori in se nikoli ne ugasne. Zato, ljubi, če si kdaj prejel kakšno dobro od naju – zdaj je čas, da pokažeš ljubezen. Če pohitiš in dohitiš ter vrneš mojega sina, in s tem potolažiš moje srce ter osvobodiš dušo matere smrti, boš zaslužil veliko dobrega, več kot poprej, in jaz ti bom to dal, prijatelj.«
Poklical je tudi veliko plemenitih mladeničev in jih z enakimi upi opogumil, jih posadil na močne (in hitre) konje ter jih poslal z vojvodo. Zapovedal jim je, naj ga zasledujejo vse do Svete gore. In napisal je pismo eparhu solunske oblasti, (Eparh je upravitelj oblasti v Bizancu.) naj ga iztrga celo iz Svete gore in mu ga vrne.
»In če s tem, moj dragi, potolažiš moje srce, boš od naju prejel veliko časti z darovi in ljubeznijo; če pa prezreš najino prošnjo, vedi, da ti bova namesto ljubezni nasprotnika.«
In vojvoda je vzel pismo in z plemeniteži izprosil odpustek, nato so sedli na močne konje in čim hitreje dan in noč gonili, a ničesar dosegli niso, dokler niso prispeli v slavno mesto Solun, kjer je bil vojvoda sprejet s častmi.
Predal je pismo eparhu in mu opisal žalost svojega gospoda. Ko je eparh prebral pismo, se je zelo razžalostil zaradi tega, saj je gojil veliko ljubezen do njega. In ko je vojvodo z plemeniteži ljubeznivo pogostil, je takoj napisal pismo predstojniku Svete gore, (Na čelu uprave Svete gore je protos, ki se izbere iz enega najuglednejših samostanov v zboru Svete gore za določen čas. Njegov sedež je v Kareji, središču Svete gore.) govoreč:
»Ker zadeva ni običajna, ko se to zahteva, prosim in toplo molim tvojo svetost, ne prezri te prošnje. Če je tam nekje prišel sin velikega kneza, vladarja srbskega, naj se s čim večjo naglico vrne svojemu očetu, da ne bi njegov oče zaradi žalosti zanj ljubezen do naju spremenil v sovraštvo, s čimer boš vse nas in mnoge razžalostil.«
In tako je odpustil vojvodo. Poslal je z njimi ljudi, ki jih bodo s častmi pospremili do Svete gore, in jim dal napisano pismo.
Ko so vstopili na Sveto goro, so se raziskovali o tistem, ki so ga iskali, ali je semkaj prišel, opisujoč mladostno starost in lepoto obraza. Nekateri so jim rekli:
»Takšen, kot ga iščete, je malo pred vami vstopil v ruski samostan, (Stari Rusik (Pantelejmon), ustanovljen leta 1169.) in je še tam.«
In ko so to slišali, so hitro krenili po poti, da ne bi, če bi zvedel zanje, pobegnil, in opustivši pot k protu, so vstopili v ruski samostan.
In videli so ga v samostanu, kako hodi z nepostriženimi lasmi in v mehkih oblačilih, saj so ga hitro dohiteli, gonili so ga, in ni se bal, da bi ga želeli zasledovati vse do Svete gore; toda bolečina staršev in hkrati moč je to zmogla.
Ko so ga našli, so se razveselili z neizrekljivo radostjo. In vstopivši vsi v cerkev svetega Pantelejmona, so se poklonili, in ga ljubeznivo objemajoč s solzami poljubljali, tako da so od radosti pozabili na veliko oddaljenost kraja in trud mnogih dni in noči potovanja, saj so dobili, kar so želeli.
In upali so, da bodo od njegovih staršev prejeli velike darove in veliko časti, ker so jim ugodili. Pomislili so, da bi ga zvezali, a so se ga bali kot svojega gospoda. Postavili so stražo in ga čim bolje varovali, da bi, ko bi konji in oni sami odpočili od napora, z njim odšli na pot.
In mladenič se je čudil svojemu očetu, da je tolikšno moč vojvod potrudil z mladimi plemeniteži, in se sramoval pogledati možu v obraz, saj se je zaradi njega zelo potrudil, da je prišel v tujo deželo. Odvedel ga je na stran in ga vprašal:
»Kako ste prehodili tako dolgo pot tako hitro in se niste utrudili pred tako veliko oddaljenostjo kraja in tako napornim potovanjem?«
In ta mu je opisal veliko bolečino srca njegovih staršev in njihov neprestani jok. Povedal mu je tudi o pismu njegovega očeta, prinesenem eparhu zaradi njega, in o pismu eparha protu Svete gore, nato je rekel:
»Poslani so tudi ljudje, da te predajo nam in da te vrnemo tvojemu gospodu očetu.«
In mladenič, razumevši trdnost odločitve tega moža, mu je rekel:
»Če hočeš, moj ljubi, bi me lahko pustil pri miru, in vem, ker si močan, da lahko dohitiš in pomiriš mojega gospoda očeta. In jaz ga bom, če mu napišem, odvrnil od takšne misli, samo če mi storiš bratsko ljubezen in me pustiš v tem, zaradi česar sem prišel.«
In on:
»Ne, moj gospod, ne začenjaj takšnih prošenj k meni, tvojemu služabniku, kar mi ni lahko storiti. Kajti moj vladar, tvoj oče, me je poslal zaradi tega, ker me ima za zvestega. Poleg tega, če bi te našli v meniškem obrazu, mojega gospoda, kakšen izgovor bi imeli zaradi tega? In ker je Bog hotel, da se zgodi tako, kot želijo tvoji starši in vaši velmožje ter tvoji bratje, kdo sem jaz, da bi kaj takega pomislil!
Bolje bi mi bilo, da se ne vrnem k tvojemu očetu. Zato te prosim, moj gospod, vse takšno iz glave izženi in pojdi z nami, tvojimi služabniki, veselo, da ugasneš plamen svojih staršev, katerih srca si razvnel s svojim odhodom v tujino, in hkrati svojih bratov in vseh plemenitežev. Sam veš, da si ti staršem in vsem nam upanje z Bogom in tolažba. Če pa kaj nasprotnega misliš in nočeš iti z nami, me boš prisilil, da te zvežem. Težko mi je to celo reči, a se bojim tvojega očeta, zato te bom odpeljal s silo. Takšno zapoved sem tudi prejel.«
In mladenič, vidévši nepopustljivost vojvode in njegovo nezlomljivo zvestobo svojemu gospodu, in razumevši, da ga bo s silo odpeljal, in da ni nikogar, ki bi ga rešil iz stiske zaradi strahu pred njegovim očetom, saj je pisal eparhu, – je rekel:
»Naj bo Gospodova volja! (Mt 6, 10; 26, 42); (Lk 22, 42.)«
In razveselivši se, je objel vojvodo, prepričujoč ga, da bo šel z njim. A v srcu je klical Boga s tihimi vzdihi za pomočnika v stiski, in premišljal je o pobožnem in hkrati zvijačnem dejanju, saj je bil v srcu privezan z modrostjo, kot pravi David, (Ps 119, 11.) in z zvijačnostjo preudarnega razuma dobrega duha je skušal premagati oviro, ki so mu jo postavili.
In kaj je to?
Prosil je igumana in zapovedal, naj pripravijo sijajno mizo, da se z vojvodo in tistimi plemeniteži pogostijo, zjutraj pa naj odidejo domov. Svojo namero je povedal igumanu in ga prosil, naj zvečer začnejo jutranje pesmi, (Po svetogorskih liturgičnih običajih se je v soboto zvečer pred nedeljo služilo bdenje – večernice in jutranjice skupaj.) in naj pripravijo velik pir, da iguman pogosti vojvodo z plemeniteži, mladenič pa je te sam z lastnimi rokami stregel in jih veselil.
Ker so se pri večerji dolgo zadržali, je iguman zapovedal, naj udarijo v klepalo, (Klepalo – udarjanje, s katerim se menihi kličejo na dnevna bogoslužja v samostanu.) saj je bil dan nedelje. Vstal je iguman in z njim mladenič, odšla sta v cerkev na molitev.
In vstal je tudi vojvoda z plemeniteži, da bi stali v cerkvi, saj ga niso smeli izpustiti izpred oči. In ker se je petje zavleklo in je po zapovedi dolgo branje trajalo, so vsi, ki so skupaj sedeli, in tisti mladeniči, ki so ga varovali z vojvodo, zaradi utrujenosti od poti in slovesnega pira trdno zaspali.
In ko je začutil, da so zaspali, je božanski mladenič, budnega očesa, vstal od njih, se poklonil pred svetim oltarjem in dal svoje zaobljube Gospodu, (Zaobljube (“obet”) se dajejo pri obredu sprejema meništva (“postrig”), in to so: zaobljuba devištva, siromaštva in poslušnosti.) potem ko ga je blagoslovil iguman, in vzel enega starca, odlikovanega s svečeniškim činom, ter stopil na visok stolp v samostanu. Zaprl ga je za sabo in rekel, zahvaljujoč se Bogu:
»Poveličeval te bom, Gospod,
ker si me povzdignil !« (Ps 30, 2.)
In duhovnik je prebral molitev in postrigel lase njegove glave ter ga oblekel v oblačilo angelskega lika, in spremenil mu je ime iz Rastko v Sava.
In on je z mnogimi solzami zmočil zemljo in izrekal plemenite in hvale vredne besede Bogu, govoreč:
»Izpolnil si željo mojega srca,« (Ps 37, 4.) tako da se je celo starec sramoval zaradi njegovega obilnega joka.
In ko se je to tako končalo, ko se je branje zaključilo in so vsi vstali, so stražarji iskali svojega gospoda, in glej, nikjer ga niso mogli videti. Povsem po cerkvi in samostanu so ga iskali in se vznemirili, in ko ga niso našli, so začeli grajati igumana in pretepati menihe.
In vojvoda je ustavil nemir in rekel igumanu in menihom:
»Kakšna je ta krivica in sramota do nas od vas, o očetje?! Mi smo se, sramujoč se obraza, ki ga nosite, povzdignili nad vaše zlo in bili krotki in človekoljubni do vas. Ali – je rekel – ni najprej ta prevarant, ki zasluži smrt – in pokazal na enega – od vas prišel prosit miloščine, in miloščino kot nič preziral, ter od očeta ugrabil sina in pobegnil, očeta in mater pahnil v smrtni jok in nas v velik trud?
Zdaj pa spet, ko smo prišli, ste skrili našega gospoda iz naših rok in se enako samovoljno obnašate. Kaj vam je zdaj padlo na pamet: da se nam posmehujete? Ali mislite, da smo se zaman trudili, iščoč zrak, in ne našega gospoda? Zdaj vam bodo glave poletele! Povejte, kam ste skrili našega gospoda!«
In ko so to slišali vojvodovi mladeniči, pripravljeni na krutost, so začeli še huje brez milosti pretepati menihe.
In ko je to slišal tisti, ki so ga iskali, zaradi katerega je nastal takšen nemir, se je bal, da se to zlo ne bi končalo z ubojem, in se nagnil s stolpa ter jih poklical v temi. In ko so zaslišali njegov glas, so se napolnili z veliko radostjo in vsi pritekli k stolpu, gledajoč v višino, kot da bi se tema lahko razblinila, da bi ga, ko bi ga videli, potolažili.
In prevzemši besedo, je rekel vojvodi:
»Tako moder si, pa delaš otročarije. Z množico ljudi v tujih krajih visoko modruješ.«
In k plemenitim (mladeničem) je rekel:
»Meniškega obraza se niste sramovali, kako se Boga niste bali? Ali vam pristoji, da v cerkvi z orožjem napadate takšne ljudi? Kakšno zlo so vam storili? Če pa mene iščete, tukaj sem. Zdaj sem zaposlen, zjutraj me boste videli, te pa pustite!«
Ko so to slišali, so jih obšla strah in sramota, in niso vedeli, kaj naj odgovorijo. In tako so utihnili in obkolili stolp, straživši. Ko je dan začel svitati, se je spet nagnil s stolpa, poklical vojvodo in plemenite (mladeniče) ter se vsem pokazal, okrašen z angelskim meniškim likom.
In ko so ga tako videli v takšnem obrazu, niso vedeli, kaj naj storijo zase, temveč so jokajoč in ihtéč padali na tla. In on, vidévši jih v takšni skrajni grenkobi srca, je potolažil njihova srca z mnogimi besedami, govoreč:
»To, kar se je zgodilo z menoj, se je Bogu tako zdelo o meni, ki me je od mojega očeta semkaj pripeljal, da me niste ujeli, in me je zdaj spet iz vaših rok rešil. Kajti vi ste hoteli preprečiti moj dober in želeni pot ter se z menoj pohvaliti, ugajajoč svojemu gospodu.
Toda moj Bog, na katerega sem se zanesel, mi je bil pomočnik, (Ps 18, 2) kot vidite, in tudi v prihodnje bo vodil moje življenje po svoji volji. Vas pa, moji ljubi, prosim, da ne žalujete zaradi tega in ne bodite skrušeni, temveč raje z menoj hvalite Boga, ki me je našel vrednega tega obraza, po katerem sem vedno hrepenel.
Vzemite mojo znano obleko in lase moje glave, vrnite se v miru domov in te znake izročite mojim staršem in bratom, da vam bodo verjeli, da ste me živega našli, in to z Božjo milostjo kot meniha: Sava je moje ime.«
In to rekoč, je s stolpa spustil svojo obleko in čiste mladeniške lase svoje glave, zraven pa napisal pismo staršem, da jih potolaži, prošeč:
»Ne žalujte zame in me ne objokujte kot mrtvega,« je rekel, »temveč raje molite Boga, prosim, da bi kako z vašimi molitvami dobro končal svojo tekmo, na katero sem stopil. (Apd 20, 24). Vi pa, kolikor je mogoče, skrbite za svojo dušo in ne poskušajte me spet videti tam v vašem življenju.
Če bo Bog hotel, bom tukaj na Sveti gori dočakal in videl svojega gospoda očeta, in se nasladil njegove svete in častne starosti ter se nasitil njegove sladke in brezmejne ljubezni.«
Spomnil jih je mnogih evangelijskih besed o pravičnosti in milosti, o resnici in sodbi, in da tistega, kar nam ni prijetno, ne delamo niti drugim, (Mt 7, 12); (Lk 6, 31.) ter dodal še to:
»Če kdo zapusti dom in brate, ženo in otroke, bogastvo in njive ter ostalo, bo na veke podedoval nebeško kraljestvo.« (Mt 19, 29)
In vojvoda z onimi plemeniteži, sprejemši od zgoraj spuščeno obleko in čiste lase s pismom, in jih položivši predse, so jokali za živim kot za mrtvim, govoreč:
»O, nesreča od tebe, gospod, kaj si nam to storil, saj si nam zdaj po najdbi bolj grenak kot takrat, ko si pred tem od nas pobegnil!
O, najdba, hujša od izgube!
O, obleka želenega, vzbujajoča željo željnim! Kako naj te nesemo? Kako naj te kot kopje ali oster meč izročimo staršem in bratom?
O, lasje ljubljene glave, ki jih srce in oči privijajo za tolažbo staršem, kako naj vas kot zanko izročimo tem?
O, dar, ki ga nosimo, poln ne veselja, temveč joka, ne radosti, temveč ihtenja, kako naj te odnesemo? Kakšno plačilo bomo prejeli? S kakšnimi svetlimi oblačili naj nas oblečejo, ko so sami v žalostnih in temnih oblačilih?
O, pir te noči, poln veselja in hkrati prevare, čeprav se reče: ‘In odobril je zvijačnost, prevaro,’ s katero je Jakob prevaral Ezava in vzel njegov blagoslov! (1Mz 27)
O, čaša tvoja, gospod, ki si nam jo stregel, polna medu ljubezni, ki nam je pripravila grenkejše od žolča!
O, noč, v kateri smo zaspali, bodi po Jobu temna in naj se ne šteje med noči, osvetljene z mesečino! (Job 3, 6.)
O, mi, bolj brezumni od nemodrih! Kako smo tistega, ki smo ga z velikim trudom skozi mnoge dni zasledovali, in ga ujeli v roke, v enem trenutku izpustili?
Kako smo bili brezumni!
Kateri spanec naših grehov nas je zadržal, da smo tako zaspali?
Zakaj ga nismo zvezali z vezmi, kot nam je bilo zapovedano, da bi se osvobodili te smrtne žalosti?
Kaj naj zdaj storimo?
Kako se bomo pokazali svojemu gospodu?
Kateri kamen, katera železna narava bo prenesla težo takšne novice, ki jo mi nosimo staršem in bratom?!«
Tako in še veliko podobnega so izrekli v joku, in še dolgo so jokali, tisti zgoraj na stolpu in ti spodaj na zemlji, da bi se celo neobčutljiv kamen zasmilil. Čez nekaj časa, ko so si oddahnili, so gor k njemu dvigovali pogled in se klanjali, dajajoč mu slovo, in milostno s solzami ga grajajoč in mu očitajoč, so govorili:
»Zdravo, o gospod, zdravo! Razširi se sam brez nas, nasiti se, ti kamenosrčni, nemilostni! Bo li te sprejel Gospod? Ti, ki si prevaral očeta, si prevaral tudi nas, misliš li, da se ti je treba Boga bati?«
To in še veliko drugega so mu izrekli iz grenkobe srca, in prosili od njega molitev in blagoslov, ter vzeli žalostno oblačila, ter odhajali domov. In med potjo so se nazaj k stolpu obračali z jokom in ihtenjem, postajajoč, dokler ga je bilo mogoče videti.
In tako so odšli domov.
On pa je s stolpa sestopil, zahvaljujoč se Bogu, in se poklonil igumanu in vsej bratovščini. In vsi so ga poljubili kot novega, okrašenega z angelskim likom. In on, objemajoč tiste, ki so bili zaradi njega zlorabljeni, je začel vse od srca prositi za tiste, ki so jih žalili, naj v miru in brez zlobe pridejo domov, govoreč:
»Bog nam je,« je rekel, »zatočišče in moč, in postal je pomočnik, ko nas je našel v veliki žalosti. (Ps 46, 1). Kajti sovražnik je upal, da bo z gorečim iskanjem mojih staršev oviral moje korake, usmerjene k Gospodu, in me odtrgal od vašega v Gospodu sorodstva, a se je pokazal osramočen in njegovo delo nedokončano, z vašimi molitvami k Gospodu in hkrati s telesnim bojem zame.«
In ti, ko so sličali njegovo ponižno in pokorno besedo, kako je polna vse modrosti, so pozabili na telesne rane, ki so jim jih zadali mladeniči, in kot da so ujeli nek zaklad, so se veselili zaradi njega.

O smrti svetega Simeona (Očeta svetega Save)
Po tem je še malo živel prečastiti oče naš Simeon v svojem samostanu, ki se imenuje Hilandar, dosegši mero popolnosti, ki jo želijo vsi, ki ljubijo Boga. Simeon čudoviti, Simeon sladki, in bogat z dejanji Simeon, Simeon izvrstni, Simeon bogoljubni, ki se je izkazal dober v vsem, kajti čudovit se je pokazal s pogumom v zemeljskem vojskovanju, okrašen s pravičnostjo in vero, olepšan z miloščino in radodarnostjo do ubogih, med cesarji apostol, saj je apostolsko učil svoj narod in ga razsvetlil z vero;
Templje demonov je porušil in cerkve Bogu postavil, herezije pregnal in duhovnike uvedel, trnje malikovanja iztrgal in trto bogočastja zasadil, cesarstvo in lepote sveta kot prah prezrl, križenosno in nepovratno sledil Kristusu, z poslušnostjo Bogu postal tujec svojim in prišlek v tuji deželi, učenec in poslušnik sina ter sopuščavnik v puščavi, – z molitvami in vzdihi v tišini in joku končal življenje, in pustil dober spomin tistim, ki hočejo življenje.
Koliko pohval za vsako krepost tega moža zdaj ne morem govoriti, saj bi se čas pripovedi podaljšal.
Veliko je torej minilo, kot apostolu bom rekel apostolske besede: »Z dobrim bojem se je boril, tekmo je dokončal, vero ohranil, in čas njegovega odhoda k Bogu je nastopil, da preide v neskončno in blaženo življenje, in da prejme zanj shranjeni venec pravičnosti za svoje napore, in za tiste, ki jih je on reševal, kar je pripravil in kar bo dal Gospod, pravični sodnik, na tisti dan, njemu in vsem, ki ljubijo dan njegovega razodetja.« (2 Tim 4, 6-8)
In takoj je poklical svojega ljubljenega sina in mu rekel:
»Približal se je čas, da bom poklican, otrok. Kolikor si se potrudil zame, za dobro moje duše, zdaj je še bolj čas, da mi pomagaš. Kajti vem, kar prosiš od Boga, ti bo dano.«
Ta je pristopil s solzami, se obesil na njegov vrat in rekel:
»Prej te jaz, tebi pripadajoč, prosim, gospod oče, da kot sem se za tvojega življenja, okrepljen s tvojimi toplimi molitvami h Kristusu, obvaroval vseh zlih, tudi zdaj, ko odhajaš h Kristusu, izprosiš od njega s svojimi molitvami, ki so mu ugodne, do konca varstvo mojemu življenju pred zlim, in ne boš zapustil v svojih svetih molitvah k Gospodu vseh nas: tvojih otrok v Gospodu in po telesu tebi rojenih, naše dežele in cerkve, za katere si se trudil.«
In prečastiti starec, jokajoč mnoge solze, je rekel:
»Jaz o sebi nič ne vem, dokler ne vidim Boga, in če dobim svobodo, vas ne bom zapustil.«
In položivši svoje prečastite roke na ljubljenega sina, ga je blagoslovil. In pomnoživši molitev k Bogu zanj, ga je objel s solzami in mu dal zadnji poljub. Zapovedal mu je, naj dokonča za srbske cerkve mnoge nedokončane stvari, in prosil za svoje svete relikvije, govoreč:
»Ko bo Bog čez nekaj časa blagovolil, zberi kosti mojega ubogega grešnega telesa, jih prenesi v deželo mojega naroda in jih položi v cerkvi, ki sem jo zgradil, ki je v kraju, imenovanem Studenica, v samostanu Presvete Bogorodice.«
Modri Sava je obljubil, da bo izpolnil vse, kar je oče zapovedal.
Prečastiti pa je poklical zbor menihov, bratovščino in otroke v Gospodu, in vsakega od njih po imenu nagovoril in blagoslovil, ter vse veselo spodbujal, naj zanj molijo, izročajoč jih Bogu in njegovi prečisti Bogorodici, in z njuno pomočjo svojemu sinu, modremu Savi.
In tako je odpustil vsakega od njih v celico, ter jim zapovedal, naj mu do jutra nihče ne pride, saj je že noč. In takoj je v zadnji starosti nenadoma kot mladenič vstal z odra, in kot da je čakal, da pridejo nekateri plemeniti in ljubljeni ter svetli in visoki od cesarja, z veselo dušo, svetlim in svetim angelskim likom okrašen, in tako se je posvetil svetim in prečistim ter nesmrtnim in življenjskim in strašnim in grozovitim skrivnostim, rekoč:
»Slava Bogu za vse!«
Malo po tem je bil kot človek, obdan z ognjem naravne smrti. In njegov ljubljeni sin se je goreče trudil v zadnji službi za očeta, z mnogim izlivom solz je vso noč nad njim prebral cel psalter, in nikogar ni pustil vstopiti k njima, temveč ga je na samem učil in opominjal, naj govori zahvalne molitve Bogu.
Ko je dan začel svitati, ga je prenesel v cerkveni prostor. In videl se je ganljiv prizor skrajne ponižnosti: tisti, ki je nekoč bil visok in ležal v zlati in mehki postelji, je ležal le na rogoznici kot eden izmed zadnjih in ubogih ljudi, dihajoč zadnje dihe. Bratovščina ga je obkolila in objokovala izgubo očeta, prečastiti pa je, komaj zmogel, dvignil roko in pomignil, naj bo tišina.
In obraz se mu je razjasnil, in veselo je gledal kot na prečisto ikono Kristusovo in prečisto njegovo Mater. Zdelo se je, kot da poje z nekom drugim, a nihče ni mogel razumeti. Ko je prišel do konca psalma, je jasno rekel tole:
»Vse kar diha, naj hvali Gospoda!« (Ps 150, 6).
In tako so vsi razumeli, da je prečastiti tudi na koncu življenja z angeli pel angelsko pesem, in da po tisti angelski pesmi ni treba peti druge.
Vedro gledajoč na ikono Kristusovo, se je zdelo, kot da izroča svojo dušo v njegove roke. In glej, kot z nekimi dišečimi aromami se je zrak napolnil, tako da so se vsi, ki so tam stali, čudili takšnemu nenavadnemu in neizrekljivo blagemu vonju.
In tako je sladko v Gospodu zaspal sveti starec, ter izročil svojo dušo Kristusu Bogu, ki ga je ljubil nad vsem.
In ljubljeni sin je padel na očetov častitljivi obraz, in namesto s toplo vodo ga je umil z vročimi solzami, in prav tako je njegove prečastite roke umil z mnogimi solzami. Položivši jih na svojo glavo in oči jih je poljubljal, in jih v obliki križa položil na njegove prsi.
In tako je z vso bratovščino prižgal mnoge sveče s častnimi kandili in izkazal čast častnemu in svetemu telesu prečastitega očeta z ustreznimi nagrobnimi pesmimi v zadostnih solzah. Znotraj cerkve Presvete Bogorodice ima grob, okrašen z marmorjem, tja so ga položili v samostanu, ki se imenuje Hilandar, slaveč Očeta in Sina in Svetega Duha za pokoj blaženega in svetega očeta.
Izbor iz: Teodosij, Žitija, Stara srbska književnost v 24 knjigah, knjiga 5.
SR

Views: 256