sveti Kentigern (Mungo) iz Glasgowa – škof in opat

sveti Kentigern - škof in opatV Glasgowu [glézgouu] (na Škotskem), sveti Kentigérn, škof in opat, ki je tam postavil svoj sedež in poroča se, da je prav tam ustanovil veliko skupnost menihov po vzoru prve Cerkve.
Vir

Čeprav zgodovinskih podatkov o njem skorajda ni in so izgubljeni v meglicah časa, ki ovijajo valižanske in škotske dežele, je legendarnih pripovedi o življenju svetega Kentingerna, ki so ga imenovali tudi „Mungo“, tj. „ljubljeni“, veliko. Prav na tem imenu temelji ena od številnih legend: njegova mati, princesa Thaney, naj bi zanosila z neznanim moškim in ko so jo odkrili, so jo obsodili na metanje z vrha pečine v vozu.
Po čudežu se je rešila in ko je rodila sina, ga je zaupala svetemu Servanu, ki mu je dal ime Mungo. Ko je Kentingern odrasel, si je želel živeti samotarsko življenje, zato je sprejel irski samostanski slog in se nazadnje naselil na območju današnjega Glasgowa. Okoli sebe je zbral novo skupnost in sloves njegovih kreposti se je tako razširil, da so ga domačini razglasili za škofa. Škofovsko posvečenje je opravil irski škof.
Svoje pastoralno delo je začel v regiji Strathclyde, vendar ga je nemirna politična situacija kmalu prisilila v izgnanstvo. Po izročilu je v Walesu ustanovil velik samostan in bil škof v St Asaphu. Nato se je vrnil na sever, nekaj časa preživel v Dumfriesshiru in se nazadnje vrnil v Glasgow.
Pripoved o prstanu in ribi, simbolih, upodobljenih v mestnem grbu tega škotskega mesta, pravi, da je žena kralja Ryddercha kot obljubo ljubezni vitezu dala prstan, ki ji ga je podaril njen soprog. Kralj je nato viteza presenetil v spanju in mu, ne da bi ga zbudil, vzel prstan ter ga vrgel v morje, kjer ga je pogoltnila riba. Nato je od kraljice zahteval, naj mu pokaže prstan, ki ji ga je podaril: ta je v paniki poklicala na pomoč Kentingerna, ki je poslal meniha, da bi ulovil to ribo. V ulovljenem lososu je čudežno našel prstan.
Sveti škof je srečal umirajočega svetega Kolumbo in z njim zamenjal svojo pastirsko palico. Umrl naj bi okoli leta 603 ali po drugih različicah leta 612, morda v starosti 85 let, kar se zdi bolj verjetno kot starost 185 let, ki jo navaja eden od življenjepiscev. Na Škotskem in v drugih sosednjih škofijah svetega Kentingerna častijo kot prvega škofa Glasgowa, morda zato, ker po izročilu njegove relikvije hranijo v katedrali tega mesta.
IT

Mungo je verjetno izhajal iz pomembne družine v Lotiji (Edinburgh); njegova mati naj bi bila Theneva, ki ga je rodila zunaj zakona po posilstvu. Postal je učenec škotskega škofa Servana in naj bi v Strathclydu uvedel krščanstvo.
Po drugem izročilu je Mungo ustanovil prvo cerkev v Glasgowu na mestu današnje katedrale in postal prvi škof v mestu. Deloval je tudi kot misijonar v Strathclydu, kjer ga je podpiral kralj Riderch. Zaradi političnih nemirov je bil izgnan v Kambrijo, kjer je okoli leta 565 ustanovil samostan Llanelwy / Elwy – današnji St Asaph -, vendar se je leta 573 vrnil in nato živel v Hoddomu pri Dumfriesu in v Glasgowu, kjer je umrl.
Kentigerna so najprej častili britanski prebivalci Strathclyda, po letu 1018 pa tudi galski osvajalci. Čaščenje je prvič potrjeno v 10. stoletju, okoli leta 1160 je menih Jocelyn napisal najstarejšo življenjsko zgodbo, okoli leta 1180 pa je najbolj znano in izčrpno zgodbo naročil škof v Glasgowu, domnevno na podlagi zdaj izgubljenih izvirnikov.
Velja za zavetnika Glasgowa.
DE

Sveti Kentigern z imenom Mungo, škof v Glasgowu na Škotskem, je zelo znan v severnem delu Velike Britanije in izhaja iz kraljeve linije Piktov. Rodil se je okoli leta 516. Od najzgodnejših let je bil pod vodstvom svetega Servana, škofa in opata v Culrosu, ki je v njem prebudil plemenita čustva krotkosti in pobožnosti. Zaradi čistosti svoje morale in drugih vrlin je pridobil vso ljubezen svojega učitelja in vseh, ki so ga poznali, zato so mu dali vzdevek Mungo ali Mongo, kar v lokalnem jeziku pomeni „ljubljeni“. (Škotski katoličani svetnika še danes častijo pod imenom sv. Mungo). Nato se je umaknil v kraj, imenovan Glasghu, kjer je živel zelo strogo življenje. Vendar se je kmalu počutil prisiljenega zapustiti samoto, saj so ga duhovniki in ljudje nujno zahtevali za škofa.
Po posvetitvi je imel sedež v Glasgowu. Tam je okoli sebe zbral veliko število pobožnih ljudi, ki so živeli na način prvih kristjanov v Jeruzalemu. Njegova škofija, ki je bila zelo obsežna (segala je od Nemškega morja do oceana na zahodni strani) in hkrati malo poučena o krščanskem nauku, je njegovi gorečnosti in potrpežljivosti odprla obsežno področje delovanja. Da bi vedno bolj širil luč evangelija, je pogosto potoval po vseh delih svoje škofije, vedno peš, po zgledu apostolov. Po njegovem navodilu so se pogani množično odrekali praznoverju in si želeli svetega krsta. Toda sveti vrhovni pastir se ni omejil le na odpravljanje malikovanja; svojo krščansko čredo je znal tudi zaščititi pred strupom pelagianskih herezij, ki so na Škotskem že močno pognale korenine.
Presenetljivi uspeh apostolskega dela svetega Kentigerna nas ne bo presenetil, če upoštevamo, da je bil človek molitve. Ni se zadovoljil z vsakodnevno molitvijo celotnega Psalterja, ampak je opravljal še več drugih pobožnih vaj, tako da se njegova duša zaradi raztresenosti nikoli ni oddaljila od Božje navzočnosti. S strogim postom in tisočerimi drugimi izrednimi spokornimi vajami je nenehno mrtvičil svoje telo. Med štiridesetdnevnim postom se je umaknil iz družbe ljudi in te svete dni preživel v samoti, kjer je komuniciral z nebesi. Z eno besedo, v njem so ponovno zasijale vse apostolske kreposti. Bog ga je tako kot prve oznanjevalce evangelija obdaril tudi z darom čudežev.
Kentigern, ki je gorel od vneme, da bi vedno bolj širil Božje kraljestvo, je ta sveta čustva vcepil več svojim učencem. Poslal jih je oznanjat vero v severne predele Škotske, na Orkadske otoke, Norveško in Islandijo.
Da bi v celoti razumeli preostanek zgodbe, je treba povedati nekaj besed o vladni ureditvi osrednjih Piktov, ki je bila do neke mere aristokratska. Dežela je bila razdeljena med več majhnih gospodov, ki so imeli pravico, da se med seboj bojujejo. Vendar so se vsi podrejali vrhovnemu vladarju, katerega običajno prebivališče je bilo mesto Alcluyd, ki se zdaj imenuje Dunbriton. Države tega monarha so poleg dežele srednjih Piktov (znane tudi kot Britteni Straith-Cluit) vključevale tudi deželo Cumberijcev, ki se je raztezala južno od obzidja Piktov do reke Ribble v pokrajini Lancaster.
Ker je pobožnemu kralju Rydderchu Haelu, sorodniku in zaščitniku svetega škofa, brezbožni Morcant odvzel prestol, se je moral Kentigern z Britanci zateči v deželo Galles. Nekaj časa je ostal pri svetem Davidu v Menevii, vendar je spet odšel in zgradil samostan na sotočju potokov Elwy in Cluid. Zdi se, da je tam živel, ko je sveti David umrl leta 546 ali bolje 544, prvega marca, ki je tistega leta padel na sredo. Šola, ki jo je sveti Kentigern ustanovil v svojem samostanu, je pozneje postala zelo znana. V njej so se izobraževali številni možje, ki so se odlikovali tako po krepostih kot po znanostih.
Medtem je Rydderch, po smrti uzurpatorja Morcanta, ponovno prevzel oblast nad svojim kraljestvom. Sveti škof je izkoristil te razmere in se okoli leta 560 vrnil v svojo škofijo. Pet let pozneje se je pogovarjal s svetim Kolumbom, ki je začel oznanjati evangelij severnim Piktom. Ta ljudstva so že nekoliko poznala Jezusa Kristusa, saj jim je Kentigern že poslal nekaj oznanjevalcev vere, ki jih je vzel izmed svojih učencev. Kralj Ridderch in dva njegova naslednika so v celoti zaupali temu svetemu škofu. Ničesar nista storila, ne da bi ga prej vprašala za nasvet. Z vsem svojim ugledom sta ga podpirala pri njegovih pobožnih načrtih za širjenje evangelija in izboljšanje morale. Prav tako so si zaslužili, da je nebo njihove države obvarovalo pred uničujočim besom Sasov.
Sveti Kentigern je umrl leta 612, star petinosemdeset let, in bil pokopan v katedralni cerkvi v Glasgowu, katerega prvi zavetnik je bil. Njegov grob so vedno zelo častili, dokler ni na Škotsko prišla kalvinistična herezija.
DE

Sveti Kentigern (Quentagern; lat: Kentigernus, Kentegernus, Kintigernus, Kentegrinus, Cantigernus, Conthigernus; gmleng: Kyndeyrn; wal: Cyndeyrn) z vzdevkom Mungo (Munghu, Mongah) se je po izročilu rodil okoli leta 518 v Lotiji blizu Edinburga. O njem poznamo veliko legend, vendar le malo dejstev, vsi viri pa so iz 11. in 12. stoletja. Večina jih je s severa in vsebujejo različne folklorne elemente, ki so precej starejši od 11. stoletja, vendar nimajo zgodovinske vrednosti.
Najstarejši biografski vir je odlomek anonimnega meniha, naslovljen na škofa Huberta iz Glasgowa (1147-64). V njem je zgodba o Kentigernovem spočetju in rojstvu precej podrobna, vendar zelo dvomljiva. Zgodba se nadaljuje do mesta, kjer Kentigern postane učenec svetega Serfa (Servana) v Culrossu, kjer se prekine. Celoten življenjepis, Vita Kentigerni, je ohranil menih Jocelin iz Furnessa okoli leta 1180, naslovljen na škofa Jocelyna iz Glasgowa (1175-99). Trdi, da je biografijo napisal na podlagi starejše legende iz Glasgowa in dokumenta, napisanega v irščini. Tretji življenjepis Janeza iz Tynemoutha (14. stoletje) temelji na Jocelinu. Capgrave jo je natisnil v knjigi Nova Legenda Angliae, Bollandisti pa ponovno v knjigi Acta Sanctorum. Četrti vir je Officium Sancti Kentigerni v Registrum Episcopatus Glasguensis. Jocelyn je v izvirnem življenjepisu našel Quiddam sanae doctrinae et Catholicae fidei adversum, tj. veliko tistega, kar je bilo v nasprotju z zdravim naukom in katoliško vero, nedvomno nekaj keltskih posebnosti, in ker so te šokirale njegov srednjeveški in rimski um, jih je izpustil ali spremenil, da bi odražale mišljenje sodobnikov. Tako so se nam te podrobnosti izgubile.
Izročilo pravi, da se je Kentigern rodil izven zakona kot vnuk britanskega kneza, bodisi Lotha (Lothus), po katerem je poimenovana pokrajina Lothian, bodisi Uriena, kot trdijo genealogije valižanskih svetnikov. Ti pravijo, da je bil Cyndeyrn sin Owaina ab Uriena iz družine svetega Coel Hêna (Godeboga). V starejših rodovnikih se imenuje Cyndeyrn Garthwys. Njegov oče Owain je bil znana oseba in se pojavlja v nekaterih zgodnjesrednjeveških valižanskih pustolovskih zgodbah, kot so Sanje o Rhonabwyju, Owain in Luned ter Peredur. Tudi dedek Urien Rheged je pomemben v zgodbah in romancah.
Isti rodovniki se razlikujejo, ko gre za ime Kentigernove matere. Legenda pravi, da je bila sveta Theneva (Thenew, Thenaw, Thenova, Thaney, Thaneu, Dwynwen; wal: Denw) princesa, posvojenka kralja severnobritanske province Leudonije. Njen očim je bil Lleuddun Luyddog iz Dinas Eiddyn (Edinburg), ki je dal ime Lleuddu niawn ali Leudonia, današnji Lothian. Theneva je bila sestra Berene, matere svetega Beuna, kar potrjuje fragmentarni življenjepis.
Biografija navaja, da je bil Leudonus, vir semipaganus („napol poganski mož“), kralj province v severni Britaniji, imenovane Leudonia, in je imel posvojenko (filiam novercatam) po imenu Thaneu. Z njo se je želel poročiti Ewen filius Erwegende (…) In gestis historiarum vocatur Ewen filius regis Ulien. Ko je Theneva zavrnila Owainovo dvorjenje, jo je kralj poslal živet k prašičerejcu. Medtem ko je opravljala najpreprostejša dela, se je Owain preoblekel v dekle in jo zapeljal.
Kralj je šel za svinjarjem, ker je domneval, da je on tisti, ki je zapeljal Thenevo, ta pa je pobegnil v močvirje. Ko so ga še vedno preganjali, je vrgel kopje v kralja in ga prebodel. Kraljevi možje so na mestu, kjer je padel, postavili velik spominski kamen, ki stoji še danes.
Medtem je Theneva priplula na obalo v Culrossu, kjer se je pred porodom le uspela splaziti do ostankov ognja, ki so ga za seboj pustili pastirji. Naslednje jutro so se pastirji vrnili na to mesto in našli Thenevo in njenega novorojenega sina. O tem, kaj se je zgodilo, so takoj povedali Serfu (Servanu), ki je živel v bližini. Ko je Serf prišel na prizorišče in zagledal čudovitega dojenčka, se je njegovo suho srce stopilo in vzkliknil je: „Mochohe! Mochohe!“ To keltsko hišno ime se običajno razlaga kot „dragi prijatelj“ in se najpogosteje uporablja kot „Mungo“ (Munghu). To je postalo dečkovo ime poleg bolj formalnega imena Kentigern (Centiern) ali „kraljeva glava“. Serf je takoj posvojil mater in otroka ter ju krstil.
Otrok je odraščal v starčevi celici, kjer ga je poučeval o vsem svetem znanju, ki ga mora poznati duhovnik. Mungo je bil navdušen in prijazen deček ter Serfov najljubši učenec. Toda mojster je imel tudi druge učence in ti so postali ljubosumni na njegovo najljubšo vlogo. Maščevali so se mu tako, da so Serfovemu udomačenemu robinu, ki ga je imel Kentigern zelo rad, zavili vrat. Tisto noč, ko je bil na vrsti Kentigern, so ugasnili tudi ogenj. Ob zadnji priložnosti je ogenj oživil tako, da je drgnil suhe lešnikove vejice.

Dolgoročno je bilo zaradi sovražnosti drugih učencev neznosno, da bi Kentigern še naprej ostal pri Serfu, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec, ko je kuhar umrl in so njegove dolžnosti naložili Kentigernu. To je bilo zanj tako slabo, da se je kljub prošnjam svojega učitelja odločil oditi. Prečkal je ustje fjorda blizu kraja, ki se je pozneje imenoval Servanov most. Jocelyn je v izvirni biografiji našel nekaj o prečkanju fjorda med plimo in oseko, in ker ni razumel besed Mallena in Ledo, ju je spremenil v reki Teith in Forth, ki tečeta skoraj vzporedno do približno pet kilometrov od Stirlinga, kjer se Forth, najjužnejša od obeh rek, nenadoma obrne proti severu in se izlije v Teith.
V Glasgowu je Kentigern ostal nekaj časa. Tam je poiskal samoto in postal puščavnik ali menih irskega izročila, ki je prakticiral običajno askezo. Sčasoma se je okoli njega zbrala skupnost, ustanovil je samostan in cerkev, njegov sloves pa se je razširil. Okoli leta 543 je kralj regije Strathclyde skupaj z drugimi tamkajšnjimi kristjani prosil Kentigerna, naj postane njihov prvi škof, čeprav je bil takrat star šele 25 let. Kentigern se je strinjal z njihovo prošnjo in iz Irske so poklicali škofa, ki ga je posvetil. To ni bilo všeč življenjepiscu Jocelynu, ki obžaluje kršitev pravil nicejskega koncila, da morajo škofovsko posvečenje opraviti trije škofje, in pravi, da so bili Britanci in Irci insulani, zunaj civiliziranega sveta, obkroženi s pogani in ljudmi, ki niso poznali cerkvenih običajev. Vendar je kriv nepoštenosti, ko pozneje dovoli, da Kentigern podvomi v veljavnost njegovega posvečenja in odide v Rim, da bi sveti papež Gregor I. (590-604) dopolnil pomanjkljivosti obredov, ki jih je opravil. O tem, da si je Jocelyn to izmislil, ni mogoče dvomiti.
Kentigern je opravil vizitacijo svoje škofije in ugotovil, da je dežela sicer pokristjanjena po imenu, vendar je večina prebivalstva poganska. Poleg tega kralj Morken ni bil posebno prisrčen, ko je videl energijo, s katero je škof opravljal svoje delo, in se je norčeval iz njegove gorečnosti. Do odprtega prepira je prišlo, ko je prišlo do poplave in je ladjo z žitom s kraljevih posesti odneslo po reki Clyde. Pri Kentigernovi samostanski ustanovi je nasedla in svetnik si je brez pomislekov pomagal s tovorom.
Morken je kmalu zatem umrl, njegovi nasledniki pa so bili do Kentigerna še bolj sovražni. Svetnik je menil, da obstaja zarota za njegov umor, zato je pobegnil v Wales. Po podatkih iz Rdeče knjige svetega Asafa je Morkenu pobegnil. Na poti proti jugu se je ustavil v Carleolumu (Carlisle) v Cumbriji. Tam je odkril, da je okoli leta 550, štirideset let po umiku rimskih legij, v gorah blizu Carlisla še vedno vladalo poganstvo. Kentigern ga je neuspešno poskušal izkoreniniti, njegov križarski pohod pa je povzročil etnično-versko politično polarizacijo v Cumbriji.
Veliko manj verjetna je zgodba, da je leta 553 odpotoval v Wales, kjer naj bi v Menevii srečal svetega Davida Valižanskega (umrl 601). Njegova slava je dosegla Cathwallanus v severnem Walesu in ta knez ga je povabil na svoje ozemlje. V skladu z Rdečo knjigo svetega Asafa je bilo kralju ime Caswallaunus, kar pomeni Cadwallon Lawhir, oče Maelgwna. Kentigern je potoval z velikim spremstvom menihov in vojakov. Cadwallon ga je povabil, naj izbere kraj, ki ga želi za svojo ustanovo. Nekega dne je v bližini reke Elwy videl divjega medveda, ki je kopal zemljo, in tam se je odločil ustanoviti samostan.
Nekaj časa je šlo vse gladko, ko pa je Maelgwn nasledil očeta, so se začele težave, saj Maelgwnu ni bilo všeč, da ima na svojem ozemlju tako veliko kolonijo. Samostan v Llanelwyju je kmalu štel 965 menihov in Kentigern jih je razdelil v tri skupine: 300 menihov, ki niso znali brati, je skrbelo za živino in obdelovanje zemlje, 300 jih je bilo zadolženih za opravljanje nalog v samostanskem gospodinjstvu, preostalih 365 pa se je posvečalo molitvam, ki so potekale neprekinjeno, dan in noč.
Kentigern naj bi bil prvi škof v Llanelwyju (pozneje St. Asaph). Med njegovimi najljubšimi učenci je bil sveti Asaf (umrl okoli leta 610). Ko je David leta 601 (ali 589) umrl v kraju Mynyw, naj bi Kentigern videl, kako so angeli njegovo dušo ponesli v nebesa. Nato Jocelyn predstavi Kentigernovo odpravo v Rim. Ker je Gregor Veliki postal papež šele leta 590, Kentigern pa se je kmalu po letu 573 vrnil v Glasgow, Jocelyn pade v anahronizem. Da bi Kentigern sploh šel v Rim, je malo verjetno, zagotovo pa ne sedemkrat, kot nas želi prepričati Jocelyn. Toda dokazi za to informacijo so pomanjkljivi; temelji le na enem poznem valižanskem viru, o liturgičnem kultu v severnem Walesu pa ni sledu. Zdaj velja, da ni ustanovil samostana v Llanelwyju, ampak je bil tam le nekaj časa opat.
V tem času se je Strathclyde močno spremenil. V tistem času so bili v Strathclydu štirje britanski kralji, medtem ko so Sasi vdrli v pokrajino Lothian in jo zasedli. Britanci so se zdaj podali v vojno proti njim. Severno od Strathclyda je ležala škotska kolonija Dalriada, ki je vključevala tudi Argyll, ki je bil zavezan k premagovanju Piktov. Toda Pikti so še vedno imeli v lasti današnji grofiji Wigtown in Kirkcudbright. Štirje britanski kralji so bili Urien, Rhydderch Hael, Gwenddoleu in Morcant. Ti štirje so se združili v boju proti Hussu, sinu Ide iz Bernicije, ki je začel vladati leta 567.
Vendar so se med štirimi kralji pojavila nesoglasja, ki so jih sčasoma pripeljala do notranjih sporov. Na eni strani državljanske vojne je stala tradicionalistična poganska „britanska“ stranka, ki sta jo vodila Gwendolen in Morcant, ki sta trdila, da izhajata iz starodavne keltske plemiške družine Coel Hên. Nasprotovala jima je krščanska „rimska“ stranka pod vodstvom Rhyddercha Haela (Rederecha), ki je trdil, da izhaja iz rimskih kolonistov in polkov, ki so varovali Hadrijanov zid. Leta 573 sta se obe strani srečali v bitki pri Ardderydu (zdaj Arthuret) na zahodni strani reke Esk, trinajst kilometrov severno od Carlisla. Tam je krščanska vojska pod vodstvom Uriena in Rhyddercha Haela premagala privržence Gwendolina in Morcanta.
Gwenddoleu je umrl na bojišču, Rhydderch Hael pa se je po zmagi razglasil za kralja kumbrijskih Britancev. Ker je bil krščen na Irskem in je bil pobožen kristjan, je pozval Kentigerna, naj se odpravi na križarsko vojno in izkorenini pogane v njegovi deželi. Kentigern bi rad ostal v Llanelwyju, vendar je menil, da ga dolžnost kliče na sever. Ko je Kentigern imenoval Asafa za svojega naslednika kot opata in škofa v Llanelwyju, je s 665 menihi in duhovniki odpotoval na sever. Med tistimi, ki so mu sledili nazaj v Strathclyde, sta bila tudi svetnika Finan iz Aberdeena in Nidan (Midan). Kentigern je najprej približno osem let živel v Holdelmu (zdaj Hoddam) v Dumfriesshiru, nato pa se je leta 581 vrnil v Glasgow.
V Glasgowu je Kentigern organiziral izkoreninjenje poganstva. Prepovedal je priljubljen običaj tetoviranja telesa v čast bogovom, uničil poganska svetišča in na njihovih ruševinah postavil cerkve. Ko je pokristjanil regijo, je poslal svoje misijonarje na sever, v deželo Piktov, in še dlje na sever, na Orkney, Islandijo in Norveško. Ena od zgodb, ki bi lahko bila zgodovinska, pravi, da je Kentigern srečal svetega Kolumbo (umrl leta 597), ki ga je obiskal proti koncu svojega življenja (okoli leta 584?), in da sta si izmenjala škofovsko palico. Kentigernovo palico, imenovano Cathbhuaidh, „zmaga v boju“, okrašeno z dragocenimi kovinami in dragulji, so do 15. stoletja hranili v riponski katedrali.
To je zgodba o ribi in prstanu:
Zgodba pravi, da je bila kraljica Langueth (Languoureth) iz Strathclyda nezvesta. V znak ljubezni je svojemu ljubimcu podarila prstan, ki ji ga je dal njen mož, kralj Rhydderch. Med lovom je kralj odkril prstan na vitezovem prstu, in medtem ko je ta spal pod drevesom, je razjarjeni kralj dal prstan sneti z vitezovega prsta in ga skrivaj vrgel v reko Clyde.
Nato je kraljici ukazal, naj ga najde v treh dneh, sicer bo kaznovana za svoj zločin. Za pomoč je prosila Kentigerna, ki ji je rekel, naj ne skrbi. Nato je poslal enega od svojih menihov na ribolov in čudežno našel prstan v želodcu (ali ustih) lososa, ki ga je ujel. Tako je Kentigern lahko rešil kraljico.
Ptica je v spomin na Serfov udomačeni robin, ki so ga po nesreči ubili nekateri menihi, ki so krivili Kentigerna. Kentigern je vzel ptico v roke, molil nad njo in jo vrnil v življenje.
Zvon naj bi Kentigernu podaril papež, ko je obiskal Rim. Po navadi so z zvonjenjem sporočali, da je nekdo umrl, in spodbujali ljudi, naj molijo za dušo umrlega. Prvotnega zvona ni več, novega pa so leta 1641 kupili magistrati Glasgowa. Ta zvon je shranjen v Ljudski palači.
Drevo simbolizira dogodek iz Kentigernovega otroštva. V Serfovem samostanu je bil zadolžen za ogenj, vendar je zaspal in ogenj je ugasnil. Nato je odlomil nekaj zmrznjenih vej leske in čudežno ponovno zakuril ogenj.
Današnja katedrala iz 12. stoletja ni več katoliška in tudi ni več prava katedrala, saj nima škofa, ampak pripada Presbiterijanski cerkvi na Škotskem. Cerkev trdi, da ima v kripti shranjene Kentigernove relikvije. V večjem delu Škotske, zlasti pa v Glasgowu, je znan po vzdevku Mungo. Obstaja razlog za domnevo, da je bil ustanovitelj cerkve v Glasgowu in na splošno misijonar v Cumbriji.
Skupaj s svojo materjo Thenevo velja Kentigern za zavetnika Glasgowa. Častijo ga kot apostola severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske. Kentigernov spominski dan je bil včasih 14. januar, zdaj pa je to dan njegove smrti, 13. januar. Leta 1115 je sveti škotski kralj David I. (1124-53) ponovno ustanovil škofijo v Glasgowu in to je dejansko začetna točka zgodovine Glasgowa.
V umetnosti je Kentigern upodobljen kot škof na prestolu z menihom pri nogah, ki drži lososa z obročem v ustih, obkrožata pa ga kraljica z obročem in kralj z mečem. Upodobljen je tudi skupaj s Kolumbo z ognjenim stebrom nad seboj ali z murvino vejico v roki.
NOR

Kentigernov življenjepis, kot ga poznamo danes, je v 12. stoletju napisal menih Jocelyn iz Furnessa, več kot petsto let po njegovi smrti. Njegov glavni cilj je bil dvigniti ugled škofovskega sedeža v Glasgowu. Po izročilu naj bi ta izhajal iz časa Kentigerna, imenovanega Sveti Mungo. Za večjo slavo svojega ustanovitelja si je Jocelyn levo in desno izposojal posebne dogodke in zgodbe o čudežih od drugih svetnikov, tako da danes ni več mogoče ugotoviti, kje imamo opravka z zgodbami, ki so zgodovinsko povezane s svetim Kentigernom.
Po izročilu je bil sin svete Tannoc (Thaney) († 603; god 18. julija).

Iz legende o sveti Tannoc (Thaney)
Njen oče je bil kralj Loth (tudi Llewddyn Luedogg iz Dinas Eiddyn = Edinburg) Piktov, prvotnih prebivalcev Škotske. Ni bil kristjan. Kot je bilo v tistem času običajno v plemiških krogih, je skrb za vzgojo svoje hčere zaupal nuni iz sosednjega samostana, ki ga je vodila sveta Monenna ali Modwenna. Tam je v Tannoc zrasla želja, da bi se kmalu v odrasli dobi tudi sama pridružila samostanski skupnosti. Želela se je popolnoma posvetiti Gospodu. Vendar je imel njen oče drugačne načrte. Dogovoril je poroko med svojo hčerko in princem Owenom (ali Eugenijem) z zahodne obale, današnje Cumbrije. Tako bi na Škotskem nastalo veliko kraljestvo. Zato je dal Tannoc poklicati v palačo in jo predstavil princu. Ta je odvrnila, da se je že predala kralju, ob katerem je ta princ pritlikav. Odkrita žalitev očeta in njegovega visokega gosta. Loth jo je kaznoval tako, da jo je dal svinjskemu pastirju. Potem je lahko razmišljala s prašiči.

Ko je Tannoc kot svinjska pastirka odšla z živalmi na samoten kraj v gozdu, jo je nepričakovano napadel in posilil princ Owen. Posledic sčasoma ni mogla skriti pred svojim očetom, kraljem Lothom. Takšna sramota se je kaznovala s smrtjo. Dal jo je naložiti na voz, ki ga je pognal s sosednje pečine Traprain Law. Vodiči še danes turistom in romarjem kažejo sledi koles, ki so ostale kot globoki žlebovi v skali. Spodaj jo je pričakal telesni stražar Loth. Ko se je izkazalo, da je živa, so jo odvlekli na približno 10 kilometrov oddaljen rečni breg in jo posadili v majhen trhel čoln brez vesel in jader. Verjetno si tako ali tako niso upali položiti rok na padlo princeso.
Na milost in nemilost prepuščena toku in plimi ter v spremstvu jate rib, kot izrecno navaja legenda, je odplula proti zahodu in pristala v Culrossu. Istočasno je rodila sina. Lokalni prebivalci so jo našli in jo ljubeče sprejeli k sebi. Bili so del skupnosti okrog svetega Servana († 6. stoletje; praznik 1. julija). Ta je skrbel za mater in otroka. Po izročilu je bil tudi tisti, ki je otroka krstil z imenom „Kentigern“ (= „Najpomembnejši Gospod“) in mu dal hišno ime „Mungo“ (= „ljubljeni“).
Tannoc je nadaljevala življenje, ki ga je v celoti posvetila Gospodu in svoji verski skupnosti. Bila je bolj ali manj služabnica. Umrla je pri približno 40 letih.
Obstaja cela vrsta čudovitih zgodb iz Kentigernovega otroštva v Culrossu. Tako naj bi na primer od mrtvih obudil samostansko kuharico. Njegova svetost je bila označena z nebeškim sijajem.
Toda v samostanu Culross ni bilo vse v najlepšem redu. Njegovi sošolci ga niso marali in so ga nadlegovali. Morda zato, ker je bil deležen naklonjenosti? Ali zaradi njegovih čudežnih darov?

Legenda o ognju
Ena od zgodb na primer pripoveduje, da je bil na vrsti on, da ohrani ogenj. V ta namen je moral ponoči redno vstajati in pristavljati polena na ogenj. Če je to ugasnilo, so morali začeti zelo naporen postopek drgnjenja suhih kosov lesa; to je lahko trajalo več ur. Ko je Kentigern sredi noči vstal po poleno, je ugotovil, da je ogenj ugasnil. Ne glede na to, kako je tolkel in grabljal, se ni prižgala niti iskra. S pogumom obupa je na ogenj položil novo poleno in začel nežno pihati. In glej, ogenj je zažarel in les je zagorel.

Legenda o robinu
Ob neki drugi priložnosti so odrezali glavo najljubši ptici očeta Serfa: robinu, ki mu je delal družbo na rami. Serf je bil nanjo še posebej navezan. Zato so se z obema kosoma pognali k očetu Serfu in za to kruto dejanje obtožili Kentigerna. Serf je vzel mrtvaka v roke in z njima odšel h Kentigernu. Z veliko žalostjo ga je vprašal, kaj je fanta vodilo, da je storil kaj takega. Za njim so drugi menihi vajenci prisegli, da so vsi videli, kako je Kentigern to storil. Deček je seveda zanikal. Oče opat je grozeče vprašal, ali lahko dokaže svojo nedolžnost, sicer ga bo natepel. Kentigern je vzel mrtve dele živali v obe roki, dvignil oči k nebu in prosil vsemogočnega Boga, če bi prišel na pomoč njemu in nedolžni živali. Nato je glavo položil na trup. Bitje je takoj oživelo, priletelo na svoje znano mesto na rami očeta opata in zažvrgolelo v radostne tone, ki so glasno odmevali po obokih.

Nazadnje se je mladi Kentigern vendarle odločil, da se bo od tam odselil. Njegov biograf rad omeni, da je bilo to storjeno z izrecnim soglasjem nebes. Tako naj bi v reki Forth presahnila pot, kar mu je omogočilo, da jo je prečkal s suhimi nogami in varno. V Kernachu pri Airthu je srečal nekega svetega Fergusa, zelo starega puščavnika. Kentigern se je odločil, da bo ostal pri njem in mu pomagal v zadnjem obdobju življenja; obljubil je, da bo poskrbel za njegov pogreb. Kmalu zatem je Fergus umrl. Njegov mladi spremljevalec ga je naložil na voz, ki sta ga vlekla dva divja bika. Ko sta živali prispeli do reke Clyde, kjer je v prejšnjih časih živel sveti Ninian († 432; praznik 16. septembra), nista hoteli iti naprej. Kentigern je tam pokopal svojega starega prijatelja in na drevesa obesil svoj puščavniški zvon, s katerim je ljudi okoli sebe klical k molitvi. Od tod izvira vez med Kentigernom in Glasgowom. Obnovil je porušeno cerkev svetega Ninijana in v njej zgradil puščavniško hišo zase in za svoje učence. Na grobu svetega Niniana je zasadil svoja znamenita drevesa. Svoje naselje je ljubkovalno imenoval „ljubljena cerkev“; v valižanščini Eglais Cu, kar se je pozneje popačilo v Glasgow.
Tako pravi Hale v svoji knjižici o svetem Mungu. Drugi menijo, da je mesto dobilo ime po besedi „glass cu“ = „zelena reka“.
Kralj Rhydderch Heal iz Strathclyda je dal pripeljati škofa z Irske, da je mladega Kentigerna posvetil v škofa. Takšen postopek v tistem času na lokalni ravni ni bil nenavaden. Kentigern je imenovanje sprejel z velikim odporom, saj je menil, da je zanj premlad. Odpravil se je oznanjat evangelij, njegov sedež pa je bil Glasgow.
Ko se je po daljšem času vrnil v svoj osnovni samostan, se je izkazalo, da se je eden od kraljevih namestnikov, Morken, s svojim služabnikom Cathenom potegoval za oblast. Kot Rhydderchev služabnik je moral izginiti. Zatočišče je poiskal v Cumbriji in severnem Walesu. Tam se je med drugim zadrževal v novoustanovljenih samostanskih naseljih St Asaph († okoli 600) in St David († 601).
Leta 573 je prejel sporočilo, da je bil kralj Rhydderch ponovno postavljen na oblast, in prosi za njegovo vrnitev. Ponovno je začel oznanjati evangelij, zdaj predvsem na jugozahodu Škotske.

Legenda o robidnicah
Radodarnost kralja Rhyddercha je bila splošno znana. Irski kralj ni verjel tem zgodbam in je poslal svojega najboljšega igralca, da bi ugotovil, ali je kralj res tako radodaren. Po nastopu na gostiji mu je kralj res ponudil najlepša darila, vendar je igralec z nekaj prezira pripomnil, da ima vse to že doma, in če hoče, lahko dobi še neskončno več. Želel si je bolj posebno darilo. Kralj ga je vprašal, kaj bi to lahko bilo.
„Če res želiš upravičiti svoje ime radodarnega kralja,“ je dejal igralec, “mi boš zdaj priskrbel krožnik svežih robidnic.“
„Toda sredi zime je …?“
„Torej ima moj kralj vendarle prav, da je tvoja ustrežljivost le navidezna …“
„Bom videl, kaj lahko storim zate,“ je v zadregi odgovoril kralj.
Igralec se je zmagoslavno nasmehnil in odšel od kralja. Ta je takoj poklical Kentigerna in mu predstavil svoj položaj. Sveti škof se je umaknil v cerkev in noč preživel v molitvi. Boga je spominjal, kako dober je bil kralj vedno do njega in do krščanske zadeve. Ob zori je s skledo odšel v gozd, našel viseči grm robid, poln robid, napolnil skledo in jo izročil kralju. Ta jo je izročil glasbeniku. Ta je obžaloval vzvišeno igro, ki jo je igral s kraljevo dobroto, se pokesal in sklenil, da se ne bo vrnil h kralju na Irsko, temveč bo preostanek življenja posvetil Gospodu v samostanu Kentigern.

Eden od učencev, ki jih je Kentigern poslal oznanjat evangelij, je bil sveti Konstantin († 576; praznik 11. marca). Jocelyn nadalje pripoveduje o tem, da si je z opatom Kolumbanom iz Ione († 597; praznik 9. junij) izmenjal opatsko palico kot slovesno znamenje prijateljstva in medsebojne povezanosti. Vendar pa Kolumbanov veliko bolj zanesljiv življenjepisec, Adamnan iz Ione († 704; praznik 23. septembra), tega dejstva sploh ne omenja. Morda so bile okoliščine Jocelynovih dni takšne, da so povezavo med škofijo Glasgow in znamenitim samostanskim otokom Iona še bolj poudarjale?

Legenda o Merlinu
V škotskem mestu Drummelzier živi legenda o Kentigernovem srečanju s čarovnikom Merlinom iz zgodb o kralju Arturju. Merlin je bil že zelo star, celo nekoliko dementen, kar je bilo morda delno posledica njegovega kesanja, ker je v bitkah, ki jih je moral bojevati kralj Artur, vedno podpiral poganske kralje. Nazadnje se je zatekel na kraj, kjer se zlivata reki Tweed in Powsail Burn. Tam je nameraval preživeti svoje zadnje dni. Na enem od svojih misijonarskih potovanj je Kentigern potoval od tam in oznanjal evangelij. Besede so poganskemu čarovniku segle v srce. Tik pred smrtjo je tako našel milost in odpuščanje.
Kentigern je umrl na praznik Gospodovega razglašenja leta 612 (obstajajo viri, ki govorijo o letu 603). Takrat je bil star presenetljivih več kot 180 let. (?)

Zavetništvo
Je ustanovitelj in zavetnik škotskega mesta Glasgow. V mestnem grbu so zato njegovi atributi: drevesa in njegov zvon ter losos in prstan. Njegovi začetki segajo v legendo. Ta pripoveduje, da je imela kraljica Strathclyda ljubimca, ki mu je podarila poročni prstan, ki ji ga je podaril njen mož. Tega seveda ni bilo mogoče skriti. Kralju je uspelo dobiti prstan od ljubimca in vrgel ga je v morje. Nato je z ženo naredil velik prizor, da je prstan izgubila in da naj le poskrbi, da bo vrnjen. Zatekla se je k svetemu Kentigernu. Kmalu zatem je eden od njegovih menihov čudežno ujel lososa. Izkazalo se je, da je ta pogoltnil prstan. Tako je svetniku uspelo rešiti kraljico pred veliko nesrečo.
V Cumberlandu mu je posvečenih vsaj osem majhnih cerkva. Verjetno je te kraje obiskal ali celo nekaj časa ostal v njih na svojem begu v Severni Wales. Sprott Towill celo ugotavlja, da na Škotskem ni okrožja, ki bi bolj častilo Kentigerna, kot je okrožje Lake District.
NL

Views: 26

sveti Sekund, Eno, Kvirijon in tovariši iz Rima – vojaki in mučenci

V Rimu ob Labikánski cesti, v času cesarja Galijéna, mučeništvo štiridesetih svetih vojakov, ki so ga zaslužili zaradi izpovedi prave vere.
Vir

Secundus je bil vojak. V skupini 40 (ali 25) vojakov – Hieronimov martirologij poleg njegovega omenja še imeni Eno in Quirion – je umrl pod cesarjem Gallienom.
Vseh 40 mučencev so pokopali na cesti Via Labicana – današnji Via Casilina – v Rimu.
DE

Štirideset mučenih vojakov v Rimu je bila skupina pogumnih posameznikov, ki so med Galienovim preganjanjem leta 262 dali življenje za svojo vero. Ti pogumni vojaki so vztrajali pri svojem krščanskem prepričanju in se niso hoteli odreči svoji veri niti ob hudem nasprotovanju in preganjanju.
O posameznih identitetah teh vojakov je malo znanega, vendar je bila njihova kolektivna žrtev splošno priznana in slavljena. Ti mučenci, čeprav neimenovani, navdihujejo generacije vernikov s svojo neomajno predanostjo krščanskim vrednotam in zavrnitvijo zanikanja Kristusa.
Natančne podrobnosti njihovega mučeništva niso obširno dokumentirane, vendar se domneva, da so bili ti vojaki v času usmrtitve nameščeni v Rimu v Italiji. Mučeništvo so doživeli na Via Labicana, cesti v Rimu, ki je znana po svojem zgodovinskem pomenu. Njihova pripravljenost prenašati trpljenje in smrt, namesto da bi se odrekli svoji veri, priča o njihovi globoki predanosti Bogu.
Krščanska skupnost je počastila njihovo smrt in se jih spominjala, njihov praznik pa praznujemo 13. januarja. Ta dan je spomin na njihovo žrtev in priložnost, da verni verniki razmislijo o svoji predanosti prepričanju.
Čeprav štirideset mučenih vojakov v Rimu morda nima uradnega patronata ali posebne vloge zavetnika, ki bi jim bila dodeljena, je lahko njihov zgled trdnosti pred preganjanjem navdih za vse, ki se soočajo s težavami ali se trudijo ostati zvesti. Njihova zapuščina živi naprej prek zgodb in predanosti vernikov skozi zgodovino.
Čeprav so izčrpni podatki o teh mučencih morda omejeni, je njihova prisotnost v krščanskem izročilu pomembna. Spomin nanje je ohranjen v različnih virih, med drugim v Enciklopediji svetnikov “Our Sunday Visitor’s”, ki poudarja njihovo predanost in žrtve.
Čeprav ni znanih slik ali videoposnetkov, ki bi bili posebej povezani s temi mučenci, je njihova zgodba pomemben opomin na žrtve neštetih posameznikov v zgodovini, ki so za svojo vero dali vse. Štirideset mučeniških vojakov v Rimu je pričevanje o trajni moči in pogumu tistih, ki se odločijo ostati zvesti svojemu prepričanju, tudi ko se soočajo z izjemnimi izzivi in stiskami.
EN

Cesarja Valerijan in Galijan sta proti Cerkvi sprožila tako silovito preganjanje, da so kristjani nekaj časa menili, da je nastopila vladavina Antikrista. Preganjanje se je začelo leta 259 in je trajalo tri leta in pol; šteje se za osmo splošno preganjanje. Ni mogoče izračunati števila ljudi vseh starosti in stanj, ki so raje izbrali smrt kot odpadništvo: Vzhod, Zahod, Afriko in ves svet je preplavila krščanska kri; potekali so tako posamezni poboji kot splošni masakri. Martirologij 13. januarja omenja štirideset vojakov, ki so istega dne doživeli smrt, z naslednjimi besedami: „V Rimu triumf štiridesetih blaženih vojakov, ki so si zaradi izpovedi vere na Labikanski poti pod vladavino Galijana zaslužili prejeti krono mučeništva.“
EN

Views: 5

sveta Gumesind in Servusdei iz Cordobe – duhovnik in menih, mučenca

V Cordobi (v Andalúziji, v španski pokrajini), sveta mučenca: Gumesínd, duhovnik, in Servusdéi, menih, ki sta umrla zaradi vere v Kristusa, ker sta pred mavrskimi knezi in sodniki priznala, da sta kristjana.
Vir

O teh svetnikih je malo znanega od sodobnega pisatelja in mučenca, svetega Evlogija (umrl leta 859). Sveti Gumesindo, duhovnik iz Toleda, je še kot otrok prišel s starši v Cordobo; po zaobljubi staršev je postal duhovnik v baziliki treh svetnikov, kjer počivajo sveta telesa Favsta, Januarij in Marciala; tam je sijal v strahu pred Bogom; tam je nekaj časa opravljal sveto službo diakonata, dokler ni bil imenovan za duhovnika v cerkvi na cordobskem podeželju.
Od tam je včasih prihajal v mesto skupaj z blaženim Servidijem (Servusdéi), menihom, ki je takrat še mlad živel s prezbiterjem Pavlom v istem svetišču. Gumesind in Servidij sta se predstavila sodnikom in 13. januarja 852 umrla kot mučenca. Njuni trupli, ki so ju ukradli kristjani, sta bili z verskim obredom položeni v baziliko svetega Krištofa mučenca na drugi strani reke, v južnem delu.
V Recemundovem koledarju iz leta 961 nista omenjena: v Rimskem martirologiju sta zapisana 13. januarja.
IT

Gumesínd je bil menih, posvečen v duhovnika in nato župnik v Campiñi Sur Cordobesa, regiji okoli Puente Genil blizu Córdobe. Umrl je skupaj z menihom Servidijem – ki se morda imenuje Servus Dei zaradi svoje funkcije in katerega pravo ime zato ne bi bilo znano – ter Kolumbo – verjetno identično s Kolumbo iz Cordobe – in drugimi tovariši z obglavljenjem med preganjanjem pod emirjem Abd ar-Rahmanom II. ali njegovim sinom in naslednikom Mohamedom I.
Novice o mučencih iz tistega časa je zbral in v pisni obliki posredoval Evlogij iz Cordobe.
DE

Svetnika Gumesindus (Gomez) in Servus-Dei (Abdallah; Servideo) sta v 8. stoletju živela v Cordobi na jugu Španije, ki je bila takrat glavno mesto Mavrov. Mavri so bili afriški muslimani, ki so v 7. stoletju osvojili Španijo. Sredi 8. stoletja so pod vodstvom emirja Abderrahmana (Abd al-Rahmana) II (822-52) preganjali kristjane, Gumesindus in Servus-Dei pa sta bila v teh preganjanjih mučeniško umorjena.
Gumesindus je bil duhovnik v podeželski župniji blizu Cordobe, Servus-Dei pa menih in puščavnik, ki sta javno izpovedovala svojo vero. Zato so ju aretirali in obsodili na smrt, usmrtili pa so ju 13. januarja 852. Njun spominski dan je dan njune smrti 13. januarja. Poročilo o njunem mučeništvu je napisal sveti duhovnik Evlogij iz Cordobe, ki je vodil evidenco tistih, ki so med letoma 822 in 859 doživeli mučeništvo, ter opisal njihovo trpljenje in smrt med preganjanji. To je bilo delo Memorialis Sanctorum, „Spomin svetnikov“. Za ozadje in pregled vseh mučencev med letoma 822 in 859 glej Mučenci iz Cordobe.
NOR

Sveti Gumesind iz Cordobe, znan tudi kot Gumismundus, Gumersindus ali Gumesindo, je bil duhovnik, ki je doživel mučeniško smrt med preganjanjem Abderrahmana II. v Cordobi v Španiji. Njegov praznik se praznuje 13. januarja. Sveti Gumesindus se je rodil v Španiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu in Katoliški cerkvi. Kljub prevladujočim nevarnostim in izzivom, s katerimi so se kristjani soočali v tem času, je neustrašno opravljal svoje duhovniške dolžnosti ter zagotavljal duhovno vodstvo in podporo svojim vernikom v Cordobi. Abderrahman II., kalif Cordobe v 9. stoletju, je sprožil vrsto preganjanj kristjanov, da bi odpravil njihovo prisotnost in vpliv v svojem kraljestvu. V tem obdobju so bili številni kristjani, vključno z duhovniki in verskimi voditelji, brutalno mučeni in umorjeni zaradi svoje vere. Sveti Gumesindus se je odločno uprl preganjanju in se ni želel odreči svojim prepričanjem ter podpirati islamskih praks. Zaradi svoje neomajne vere je bil aretiran in nato mučen, da bi se odpovedal krščanski veri. Kljub hudim telesnim mučenjem je sveti Gumesindus ostal neomajen in do zadnjega diha oznanjal svojo predanost Kristusu. 13. januarja 852 je bil sveti Gumesindus usmrčen v Cordobi in se pridružil številnim drugim krščanskim mučencem, ki so žrtvovali svoja življenja za vero. Njegovo mučeništvo priča o trajni moči krščanstva tudi v času preganjanja in nesreč. Zapuščina svetega Gumesinda, čeprav ni splošno priznana ali slavljena, ostaja navdih za vse kristjane in jih opominja na pomen vere in predanosti spričo nasprotovanja. Čeprav njegovo predstavljanje v dostopnih virih ni posebej omenjeno, je v analih katoliških svetnikov počaščen in čaščen kot mučenec. Čeprav s svetim Gumesindom ni povezano nobeno posebno zavetništvo, lahko njegovo življenje in mučeništvo razumemo kot vir navdiha za tiste, ki se soočajo z verskim preganjanjem in nesrečami. S čaščenjem in spominjanjem svetega Gumesinda se katoličani spominjajo bogate zgodovine mučeništva v Cerkvi in pomena neomajnosti v svojih prepričanjih.
EN

Sveti Servusdei iz Cordobe, znan tudi kot Servusdeus, je bil pobožen menih, ki je bil mučen med preganjanjem Abderrahmana II. leta 852. Rodil se je v Španiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu z molitvijo, pokoro in kontemplacijo. O Servusdejevem zgodnjem življenju in vzgoji je malo znanega, vendar se domneva, da je v mladosti vstopil v samostan, da bi se posvetil verskemu življenju. Kot menih se je osredotočil na gojenje globokega osebnega odnosa z Bogom in živel asketsko življenje, pri čemer je sprejel revščino in odrekanje samemu sebi kot sredstvo za približevanje Bogu. Med vladavino Abderrahmana II., ki jo je zaznamovalo obdobje islamske vladavine in zatiranja krščanstva, je Servusdei odkrito izpovedoval svojo vero in se ni hotel odreči krščanskim prepričanjem. Zaradi svojega poguma in neomajne zavezanosti verskim prepričanjem je postal tarča preganjanja. Čeprav se je Servusdei soočal z velikimi pritiski, da bi opustil svojo vero, je ostal neomajen in se odločil ostati zvest svojemu verskemu poslanstvu. Mučeništvo je bilo v tem obdobju pogosta usoda kristjanov in tudi Servusdeja je na koncu doletela enaka usoda. Aretirali so ga ter ga podvrgli hudemu mučenju in krutemu ravnanju, da bi ga prisilili k odpovedi veri. Vendar se Servusdei ni hotel odreči svojemu prepričanju niti ob hudem trpljenju. Njegova vzdržljivost in neomajna vera v Boga sta bili močna priča moči in prepričljivosti krščanske vere. Mučeništvo svetega Servusdeja se je zgodilo v Cordobi v Španiji. Njegova trdnost med preganjanjem mu je prinesla sloves svetega mučenca, spomin nanj pa se časti vse od takrat. Priznavajo in častijo ga kot svetnika, čeprav je bila njegova uradna kanonizacija opravljena pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Njegov praznik praznujemo 13. januarja. Kot menih in mučenec je Servusdejevo življenje navdih za vse, ki se soočajo z izzivi svoje vere. Njegova predanost Bogu je tudi sredi velikih preizkušenj še vedno svetel zgled neomajne vere in predanosti. Čeprav mu niso pripisali uradnih pokroviteljstev, lahko tisti, ki se soočajo s preganjanjem, zlasti iz verskih razlogov, najdejo tolažbo in pogum v iskanju njegove priprošnje. Sveti Servusdei iz Cordobe s svojim življenjem, smrtjo in zgledom ostaja simbol neomajne vere in predanosti spričo preizkušenj ter vernike opominja na moč in oblast Božje ljubezni in milosti.
EN

Views: 7

sveti Hilarij iz Poitiersa – škof in cerkveni učitelj

Hilarij “S pridiganjem o tebi ti bom služil”

Zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon
Atributi: preganjalec kač ali ubijalec zmaja
Imena: Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Rado, Radoslav, Radovan, Vesel, Veselko, Veselin, Vesela, Veselinka, Veselka, Rada
Ta svetnik spada med najprikupnejše in najpomembnejše svetniške osebnosti 4. stoletja. Rodil se je tedaj, ko je pod cesarjem Konstantinom krščanstvo dobilo svobodo. Krščanstvo se je sicer hitro razširjalo, vendar je Hilarij, doma iz Francije, svoja mladostna in prva zrela leta preživel še kot pogan. Bil je nenavadno nadarjen in široko razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe. Poganski pogled na svet pa se mu je zdel plitek, brez globine in trdnosti. Srčni nemir mu je izginil, ko je dobil v roke sveto pismo in nekaj krščanskih knjig. Iz polnega osebnega prepričanja se je dal nato krstiti skupaj z ženo in edino hčerko.
Imel je dobrih trideset let, ko je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Poitiersu tedaj ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je izbralo za škofa. Hilarij je videl v tem znamenje božje volje in ker mu tudi družina ni nasprotovala, je službo sprejel. Škofovska služba tedaj res ni bila lahka. V Cerkev so ljudje vstopali v množicah, zanašali vanjo plitvost mišljenja in morale. Poganske razvade je bilo treba premagovati z vztrajno budnostjo nad čistostjo nauka. Že za časa cesarja Konstantina se je površna množica in celo več škofov ogrevalo za Arijev nauk, ki je razglašal Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa za resničnega in popolnega učlovečenega Boga.
Hilarij je bil odločen nasprotnik te zmote. Ko ga je neki arijanski škof krivično ovadil, češ da nasprotuje cesarjevi oblasti, ga je ta poslal za štiri leta v izgnanstvo v Malo Azijo. Tam se je Hilarij srečal z izobraženimi duhovniki in pridno preučeval spise najboljših grških cerkvenih očetov. Napisal je svoje največje delo »De Trinitate« (Sveta Trojica). Po vrnitvi v svojo škofijo mu je preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, zlasti za razlaganje svetega pisma. Ko se mu je bližala smrt, ga je nekdo vprašal: »Oče, ali se nič ne bojiš?« Smehljaje je odgovoril: »Smrt in sodba sta mi stara znanca. Že šestdeset let jima zrem v oči dan na dan.«
Goduje 13. januarja.
Vir

HilarijHilarij je krščanstvo spoznal in sprejel po petih letih temeljitega študija Svetega pisma, se dal krstiti in posvetiti v duhovnika. Kako zelo je slovel po učenosti in svetosti, priča tudi to, da ga je ljudstvo v domačem kraju soglasno izbralo za škofa. Zaradi boja proti arijanizmu je moral oditi za štiri leta v izgnanstvo, po vrnitvi pa je še sedem let uspešno in modro vodil škofijo. Njemu se ima Zahod zahvaliti, da je bil arijanizem premagan.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros »vesel«. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni »vesel, dobre volje«. V slovenščini sta pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko.
Rodil se je okoli leta 315 v Poitiersu ob reki Loiri v Franciji,  umrl pa 13. januarja 367, prav tako v Poitiersu.
Družina: Bil je iz premožne in ugledne družine, predstavnice visoke rimske kulture v tedanji Galiji. Starši so bili pogani, tako da se je dal krstiti šele v zrelih letih, skupaj z ženo in hčerko.
Škofija: Škofija v Poitiersu je bila ustanovljena v tretjem stoletju, v nadškofijo pa je bila povzdignjena leta 2002. Razteza se na ozemlju, velikem okoli 13.000 km2, ima okoli 745.000 prebivalcev, katerih velika večina, 90 %, je katoličanov. Od leta 2012 jo vodi nadškof Paskal Wintzer.
Predhodnik: Pred Hilarijem naj bi bilo dvanajst škofov, med njimi Nektar, Liberij in Agon.
Naslednik: Pascentius.
Krivi nauk: Hilarij je bil goreč in neutruden borec proti arijanizmu, nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Imenovali so ga kar »zahodni Atanazij«.
Dela: Njegovo največje delo, ki je izšlo v dvanajstih knjigah, je spis zoper arijance, Sveta Trojica. Poleg tega je napisal še številne druge apologetične knjige, razlage različnih svetopisemskih knjig in začel v galsko liturgijo uvajati bogoslužne himne.
Kreposti: Vse življenje je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in plitkosti. Bil je blagega in ponižnega, a odločnega značaja.
Zavetnik: Je zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon. Priporočajo se mu proti revmatizmu, kačam, kačjim pikom; je zavetnik otrok, ki se učijo hoditi, mater, pa tudi bolnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot preganjalca kač ali ubijalca zmaja, včasih pa tudi, kako mrtvorojenega otroka obudi k življenju.
Grob: Njegov grob je danes v kripti cerkve Saint-Hilairele-Grand v Poitiersu. Relikvije pa so v 7. stol. prinesli tudi v zgornje Porenje, kjer se je njegovo češčenje hitro razširilo.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je leta 1851 povzdignil v cerkvenega učitelja.
Goduje: 13. januarja.
Misel: »Mnogo poti je treba preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje.«
Vir

spletna stran (IT)

Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.

Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.

Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.

Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu, predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.
Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa  je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.

Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče, iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno  (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh … V ničemer ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu, Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu. Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).

Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje. Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek, vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo starega človeka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14); pod pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).
Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.

Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

– Sveti Hilárij, škof in cerkveni učitelj, ki se je, povišan na škofovski sedež v Poitiersu [puatijéju] v Akvitániji, pod cesarjem Konstácijem, ki je bil arijanec, stalno s spisi boril za nicejsko veroizpoved o Sveti Trojici in Kristusovem božanstvu. Zato je bil štiri leta izgnan v Frígijo. Spisal je tudi slavne komentarje psalmov in tudi Matejevega evangelija. († 5. januar 367)
– V Poitiersu [puatijéju], prenos svetega Hilarija, pričevalca, in posvečenje njegove cerkve. (1. november)
Vir

“Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče.”
To so uvodne misli iz razprave o Sveti Trojici, največjega dela današnjega svetnika, ki je bil škof v francoskem mestu Poitiers in mu je papež Pij IX. leta 1851 podelil naslov cerkvenega učitelja, ki si ga je s svojo zvestobo evangeljski resnici gotovo zaslužil. Pogumno je vztrajal v boju za čistost Kristusovega nauka in zaradi tega ga večkrat imenujejo »zahodni Atanazij« (vzhodni Atanazij je bil največji borec zoper arijanske zmote). Kot bojevnik za pravo vero Hilarij ni bil prenapetež, temveč blag evangeljski mož, vreden svojega imena. Hilarij namreč pomeni: vesel, sproščen, radosten.
Hilarij je bil doma v francoskem mestu Poitiers, kjer se je rodil okoli leta 315, kakšni dve leti po milanskem ediktu, s katerim sta cesarja Konstantin in Licinij dala Cerkvi in neznatni krščanski manjšini enakopravnost s pogansko večino v rimski državi. Hilarij je odraščal v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu zatem se je dal krstiti skupaj z ženo in s hčerko. Po krstu je hotel služiti edinole Bogu.
Le nekaj let po Hilarijevem krstu je v njegovem rodnem mestu umrl škof. Ljudstvo je za njegovega naslednika izbralo Hilarija, ki je to službo sprejel ne kot Čast, ampak kot težko in odgovorno dolžnost. Škof Hilarij je odločno branil pravo vero proti arijanskim zmotam in si s tem nakopal zamero cesarja Konstancija. Hilarij je moral za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam je Hilarij svojo vero še poglobil in ob preučevanju grških cerkvenih očetov napisal svoje najboljše delo O sveti Trojici, v katerem je mirno in dosledno pobijal vse arijanske zmote. Zato so arijanci sami cesarju svetovali, naj Hilarija pošlje domov, sicer jih bo uničil. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, predvsem je v svojih spisih razlagal Sveto pismo, pri tem se je skliceval na spoznanja zahodnih in vzhodnih cerkvenih očetov. Do sebe je bil vedno strog, do nasprotnikov pravega nauka pa od začetka neizprosen, nato pa čedalje blažji. Zavedal se je, da vse resnice nihče ne more spoznati, vsi pa moramo iskati drobce resnice, ki so nam dostopni. Za utrjevanje cerkvenega nauka je govoril in mnogo napisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela leta 367.
Krstni imeni Hilarij in Hilarija sta pri nas zelo redki, nekoliko pogostejše so slovenske različice: Rado, Radovan, Radoslav; zelo redke so prevedenke Veselko, Veselka, Veselin.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Oče in doktor Cerkve se je rodil okoli leta 315 v Poitiersu v Akvitaniji v ugledni poganski družini, ki mu je dala solidno literarno in filozofsko izobrazbo na novoplatonski osnovi. V svojem traktatu De Trinitate sveti Hilarij sam pojasnjuje, kako je bil vznemirjen zaradi problema naše usode, a ni našel zadovoljivega odgovora v poganski filozofiji, temveč le v prologu Janezovega evangelija, v katerem je rečeno, da Beseda, spuščena z neba, daje tistim, ki jo sprejmejo, moč, da postanejo Božji otroci.
Hilarij je bil že odrasel, ko je prejel krst, poročen in oče hčerke Abre. Ni malo verjetno, da ga je mestni škof zaradi njegovega strogega in gorečega življenja z nekim svetim redom pritrdil k svoji cerkvi. Gotovo pa je, da ga je Hilarij po njegovi smrti nasledil v škofovski službi in si prizadeval uresničevati to, kar je pozneje zapisal: „Svetost brez znanosti je lahko koristna le sama sebi. Pri poučevanju mora znanost poskrbeti za hrano za besedo, krepost pa mora služiti kot okras znanosti“ (De Trinitate, VIII, l). Sveti Martin, ki ga je pritegnil njegov sloves, je zapustil vojsko in šel v šolo ter se strinjal, da bo posvečen v eksorcista.
„Svetega pastirja so okoliščine kmalu prisilile, da se je tako zavzeto boril proti arijanizmu, da je veljal za Atanazija Zahoda. Mnogi škofje niso sprejeli nicejskega nauka (325) o edinosti Božjega Sina z Očetom in so raje učili, da mu je le podoben. Konstancij, Konstantinov sin, je zahteval, da njihove ideje pod grožnjo izgnanstva sprejme ves imperij. Sveti Hilarij je za obrambo ortodoksije morda leta 355 v Parizu sklical zbor, ki je izobčil Valensa in Ursacija, ambiciozna dvorna škofa, preganjalca Atanazija, ter Saturnina, primasa Arlesa, ki je sodeloval pri njunem nasilju. On in njegovi somišljeniki, ki jih je opogumila brezbrižnost, s katero je Julijan, guverner Galije, obravnaval spore teologov, so se zbrali v Béziersu. Po Konstancijevem ukazu je moral sodelovati tudi Hilarij, a ker se ni hotel držati cesarjeve verske politike, so ga leta 356 izgnali v Frigijo. Galski škofje, večinoma pravoslavni, niso želeli, da bi vsiljivec prevzel stolnico v Poitiersu. Med izgnanstvom je sveti Hilarij dejansko lahko vodil svojo cerkev s pismi.
V Mali Aziji ni ostal brez dela. Čas je izkoristil za sestavo svoje mojstrovine De Trinitate v 12 knjigah, za temeljito preučevanje problemov Vzhoda s širokim pogledom in za poskus, da bi odpadnike pripeljal nazaj k nicejski veri. „Ni se mi zdelo zločin,“ je pozneje dejal, “da sem se z njimi pogovarjal, res, čeprav sem jim odrekal obhajilo, da sem vstopil v njihove molitvene hiše in upal na to, kar je bilo od njih mogoče pričakovati zaradi miru, ko smo jim odprli pot do odrešitve njihovih zmot s pokoro, zatekanje h Kristusu z opustitvijo antikrista.“ (Adv. Constant. 2). Enako skrb za spravo je izkazal v knjigi De synodis, ki jo je napisal, da bi galske škofe obvestil o različnih izpovedih vere vzhodnjakov.
V izgnanstvu je bil že štiri leta, ko je leta 359 Konstancij sklical koncil v Riminiju za zahodnjake in drugega v Selevkiji v Izavriji za vzhodnjake. Hilarij je bil tam dobrodošel in je lahko razložil nikejsko vero, vendar zaradi slabe volje mnogih soglasje ni bilo doseženo. Po sinodi je svetnik odšel v Konstantinopel, da bi od Konstancija pridobil dovoljenje za javno razpravo s Saturninom, ki je bil vzrok njegovega izgnanstva, in za nastop na koncilu, ki je takrat potekal v cesarskem mestu, da bi tam na podlagi Svetega pisma branil ortodoksno vero. Konstancij ga je v odgovor poslal nazaj v Poitiers, kar so spodbudili arijanci, ki so ga, da bi se znebili neprijetnega nasprotnika, prikazali „kot sejalca razdora in motilca Vzhoda“.
V Poitiersu so Hilarija sprejeli z zmagoslavjem. Sveti Martin se mu je takoj, ko je izvedel za njegovo vrnitev, pridružil iz svojega zatočišča na otoku Gallinaria (Albenga) in pod vodstvom svojega učitelja ustanovil najstarejši samostan v Galiji v Ligugéju, da bi vsaj delno nevtraliziral žalostne posledice herezije.
Hilarij je občasno obiskoval cenobite, da bi upošteval njihova pravila in sodeloval pri njihovih spevih. Znano je, da je bil prvi skladatelj himen na Zahodu, da bi nevtraliziral pesniško dejavnost arijancev.
Medtem so se politične razmere od maja 360, ko so vojaki, nameščeni v Parizu, oklicali Julijana za cesarja, precej spremenile. Hilarij je to izkoristil z odločnostjo in zmernostjo ter sklical pokrajinske sinode, da bi potrdil v pravovernosti tiste škofe, ki so ostali zvesti, in odpoklical tiste, ki so iz nevednosti ali strahu podpisali napačne ali kompromisne nauke, kot je bil na primer tisti s koncila v Riminiju. Odstavitev Saturnina iz Arla in Paterna iz Périgueuxa je pomenila poraz arijanstva na Zahodu. Konstancijeva smrt (+361) je arijanski prevladi na Vzhodu zadala odločilen udarec, saj so bili škofje odpoklicani iz izgnanstva, naslednje leto pa je sveti Atanazij lahko sklical znameniti „zbor pričevalcev“ v Aleksandriji in uspešno sprejel zmernost škofa iz Poitiersa.
S. Hilarij se je skupaj s svetim Evzebijem, škofom v Vercelliju, dve leti boril proti arijanizmu v Italiji in skušal izriniti Avsencija, ki ga je pariški koncil leta 361 odstavil z milanskega sedeža. Leta 364 se je obrnil na cesarja Valentinijana in mu priložil odloke koncila v Riminiju, ki jih je dal podpisati številnim škofom, ter svoje nasprotnike obtožil, da motijo verski mir. Ti pomisleki so naredili vtis na cesarja, ki je pustil Avksencija na njegovem sedežu, zadovoljen z dvoumno izpovedjo vere, ki jo je podal v navzočnosti desetih škofov in visokih uradnikov. Sveti Hilarij, ki mu je bilo ukazano zapustiti Milano, je napisal Contra Auxentium, da bi razkril njegovo hinavsko zadržanost in ohranil celovitost vere med ljudmi.
Svetnik se je umaknil v svojo škofijo in se lahko posvetil svojim najljubšim študijam in komentarjem psalmov, dokler ga 1. novembra 367 ni zajela smrt.
Njegove relikvije so leta 1562 sežgali hugenoti. Pij IX. ga je leta 1851 razglasil za doktorja Cerkve.
IT

Hilarij se je rodil v Poitiersu okoli leta 315 kot sin plemenite poganske družine. Poročil se je in imel hčerko.
Nenehno si je prizadeval razširiti svoje znanje in izobraziti svoj um. Sveto pismo, ki ga je bral med študijem, je nanj naredilo tak vtis, da se je dal krstiti. Člani njegove skupnosti so ga izvolili za škofa, v besedi in pismu pa se je boril proti arijanizmu.
Cesar Konstantin II., ki je bil naklonjen arijancem, je Hilarija leta 356 izgnal v Malo Azijo. Že v prvih mesecih izgnanstva je začel pisati svoje glavno delo o Trojici, „De Trinitate“. To delo v dvanajstih zvezkih je postalo polemika proti arijanizmu.
Hilarij se je leta 360 lahko vrnil v Poitiers in se od tam neutrudno boril za obnovo prave vere.
Doktor Cerkve je umrl v svojem škofijskem mestu Poitiers leta 367.
„Sveti Hilarij je čas, ki ga je preživel v Frigiji, izkoristil za pisanje več učenih del, med katerimi je najbolj odličen in cenjen njegov traktat o Trojici. Vsebuje dvanajst knjig. V njem je svetnik na najbolj jedrnat način dokazal enost Očeta, Sina in Svetega Duha. Uči, da je Cerkev le ena in da so vsi lažni učitelji zunaj nje; da se od različnih sekt razlikuje po tem, da se z njimi vedno ohranja enotnost, se z vsemi bori in jih obsoja za zmoto, čeprav se mora sama soočiti z vsemi; in da v nenehnih delitvah, ki vladajo med privrženci zmote, najde priložnost za svoje najlepše zmage. Nato je pokazal, da arijanstvo ne more biti pravi nauk, ker ni bil razodet svetemu Petru, ki ga je Gospod izbral za neomajen temelj Cerkve do konca časov, čigar vera ne bo nikoli ugasnila, ker je Jezus Kristus ukazal, da ne sme nikoli prenehati; ki so mu bili dani ključi nebeškega kraljestva in katerega sodbe Bog potrjuje v nebesih, četudi so izrečene na zemlji.
Ko je Hilarij na poti iz izgnanstva domov vstopil v cerkev v Selenciji, je pogansko dekle Florentina, ki se je prebijala skozi množico, na ves glas vzkliknila: „Božji služabnik, Božji služabnik!“ Nato se mu je vrgla k nogam in rekla: „Božji mož, ne bom te zapustila, dokler me ne blagosloviš.“ Ko je to videl dekličin oče, je bil tako ganjen, da se je skupaj z vso družino dal krstiti.
Florentina je zapustila starše, šla za svetnikom v Poitiers in ga, dokler je živela, častila kot očeta, ki jo je vzgojil za nebesa. Na istem potovanju je Hilarij šel mimo otoka, ki so ga zaradi številnih divjih piščancev imenovali Piščančji otok. Na njem je bilo veliko strupenih kač, zato so se otoka na splošno izogibali. Ko je svetnik to slišal, se je vkrcal na ladjo, odplul na otok in pred seboj dal iznesti križ. Ko so ga kače zagledale, so pobegnile.
Kmalu po njegovi vrnitvi je v Poitiersu umrl otrok, ki ni bil krščen. Mati, katere edini otrok je bil, je šla k Hilariju, se mu vrgla k nogam in ga s solzami v očeh prosila, naj oživi njenega sinčka, da bi ga lahko krstili. Svetnik se je ob prisotnosti velike množice ljudi zgrudil na tla in molil. Medtem so otrokova lica postopoma pordela, njegove mrzle okončine so postale tople in končno so se mu odprle oči, zadihal je in začel jokati. Otrok je bil takoj krščen in je postal pobožen služabnik cerkve.“
Hilarij je pogosto upodobljen s kačami (ki simbolizirajo arijanske herezije), ki jih zmečka ali prebode s svojim križcem.
Mesto Poitiers ga je imenovalo za svojega zavetnika. Hilarij pomaga proti kačam in je zavetnik majhnih in šibkih otrok.
DE

„Niso vedeli, kdo so.“ Tako je Hilarij povzel problem arijanskih heretikov v četrtem stoletju.
Po drugi strani pa je Hilarij zelo dobro vedel, kdo je – otrok ljubečega Boga, ki je z vero v Božjega Sina podedoval večno življenje. Ni bil vzgojen kot kristjan, vendar je čutil čudenje nad darom življenja in željo, da bi odkril pomen tega daru. Najprej je zavrgel pristop mnogih ljudi okoli sebe, ki so verjeli, da je smisel življenja le v zadovoljevanju želja. Vedel je, da ni žival, ki se pase na pašniku. Filozofi so se strinjali z njim. Človeška bitja bi se morala dvigniti nad želje in živeti krepostno življenje, so rekli. Toda Hilarij je v svojem srcu videl, da so ljudje namenjeni še več kot le dobremu življenju.
Če ne bi živel krepostnega življenja, bi trpel zaradi krivde in bil nesrečen. Zdelo se je, da njegova duša kliče, da ni dovolj, da bi upravičil velikanski dar življenja. Zato se je Hilarij odpravil iskat darovalca. O božanskem so mu povedali marsikaj – marsikaj, kar slišimo še danes: da je veliko bogov, da Bog ne obstaja, ampak je vse stvarstvo posledica naključnih dejanj narave, da Bog obstaja, vendar se za svoje stvarstvo v resnici ne zmeni, da je Bog v bitjih ali podobah. En sam pogled v lastno dušo mu je povedal, da so te podobe božanskega napačne. Bog mora biti eden, saj nobena stvaritev ne more biti tako velika kot Bog. Bog je moral skrbeti za svoje stvarstvo – zakaj bi ga sicer ustvaril?
Takrat, pravi Hilarij, je „naletel“ na hebrejsko in krščansko Sveto pismo. Ko je prebral verz, v katerem Bog Mojzesu reče: „JAZ SEM, KI SEM“ (2 Mz 3,14), je Hilarij dejal: „Iskreno sem bil presenečen nad tako jasno opredelitvijo Boga, ki izraža nerazumljivo znanje o božji naravi z besedami, najbolj primernimi za človeško pamet.“ V psalmih in prerokih je našel opise Božje moči, skrbi in lepote. Na primer v Psalmu 139: „Kam naj grem od tvojega duha?“ je našel potrditev, da je Bog povsod in vsemogočen.
Vendar je bil še vedno zaskrbljen. Zdaj je poznal darovalca, toda kaj je bil on, prejemnik daru? Ali je bil ustvarjen samo za ta trenutek, da bi ob smrti izginil? Smiselno se mu je zdelo le, da je bil Božji namen stvarjenja, „da bi tisto, česar ni bilo, začelo obstajati, ne pa da bi tisto, kar je začelo obstajati, prenehalo obstajati“. Potem je našel evangelije in prebral Janezove besede, med drugim: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu …“ (Jn 1,1-2). Od Janeza je izvedel za Božjega Sina in kako je bil Jezus poslan, da bi tistim, ki verujejo, prinesel večno življenje. Končno je bila njegova duša mirna. „Na življenje tega telesa ni več gledal kot na težavno ali utrujajoče, ampak je verjel, da je to, kar je abeceda za otroke … namreč kot potrpežljivo prenašanje sedanjih življenjskih preizkušenj, da bi si pridobil blaženo večnost.“ S tem, ko je odkril Boga in Božjega Sina Jezusa Kristusa, je odkril, kdo je.
Ko je postal kristjan, so ga laiki in duhovščina izvolili za škofa v Poitiersu v današnji Franciji. Bil je že poročen in imel hčerko Apro.
V tistem času vsi niso imeli enake predstave o tem, kdo so. Arijanci niso verjeli v Kristusovo božanskost in arijanci so imeli veliko moč, vključno s podporo cesarja Konstancija. To je povzročilo številna preganjanja. Ko Hilarij ni želel podpreti njihove obsodbe svetega Atanazija, so ga leta 356 izgnali iz Poitiersa na vzhod. Arijanci niso mogli imeti slabšega načrta – zase.
Hilarij je pred izgonom res vedel zelo malo o celotnem arijanskem sporu. Morda je podpiral Atanazija preprosto zato, ker mu niso bile všeč njihove metode. Toda zaradi izgnanstva od doma in svojih dolžnosti je imel veliko časa za študij in pisanje. Naučil se je vse, kar je lahko, o tem, kaj so govorili arijanci in kaj so odgovarjali pravoverni kristjani, nato pa je začel pisati. „Čeprav smo v izgnanstvu, bomo govorili po teh knjigah in božja beseda, ki je ni mogoče zvezati, se bo svobodno gibala.“ Med njegovimi spisi, ki so še vedno ohranjeni, so O Trojici, komentar Matejovega evangelija in komentar psalmov. O Trojici pravi: „Da bi kdo poskušal govoriti o Bogu z natančnejšimi izrazi, kot jih je uporabil sam: — To pomeni, da se je treba podati v brezmejno, da si drzneš nerazumljivega. On je določil imena svoje narave: Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar se išče nad tem, presega pomen besed, presega meje zaznavanja, presega obseg razumevanja.“
Po treh letih ga je cesar vrnil v Poitiers, ker se je, kot nam je povedal Sulpicius Severus, cesar naveličal imeti opravka s povzročiteljem nemirov, „sejalcem razdora in motilcem Vzhoda“. Vendar Hilariju nihče ni rekel, da se mora vrniti naravnost domov, zato se je odpravil na lagodno pot po Grčiji in Italiji ter na poti pridigal proti arijancem.
Na Vzhodu je slišal tudi himne, ki so jih arijanci in ortodoksni kristjani uporabljali kot propagando. Te himne niso temeljile na Svetem pismu kot zahodne himne, ampak so bile polne prepričanj o Bogu. Hilarij je doma začel sam pisati propagandne himne, da bi širil vero. Njegove himne so prve na Zahodu z znanim piscem.
Nekateri uporabniki se morda čudijo vsem težavam zaradi nečesa, kar se nam zdaj morda zdi le besede. Toda Hilarij ni vodil besedne vojne, temveč bitko za večno življenje duš, ki bi lahko slišale arijance in prenehale verjeti v Božjega Sina, svoje upanje za odrešitev.
S Konstancijevo smrtjo leta 361 se je končalo preganjanje pravovernih kristjanov. Hilarij je umrl leta 367 ali 368 in je bil leta 1851 razglašen za doktorja Cerkve.
EN

Views: 319

blaženi Frančišek Marija Greco iz Acrija – duhovnik in ustanovitelj

V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja 2016 med blažene prištet Frančišek Maria Greco, škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src. Novega blaženega, ki je živel med letoma 1857 in 1931, je za Radio Vatikan predstavil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Najprej spominja na besede svetega očeta, da gre za »neutrudnega apostola evangelija«.

Da je Frančišek Maria Greco lahko uresničil svojo poklicanost, je moral najprej premagati nasprotovanje svojega očeta. Ta je namreč hotel, da bi postal farmacevt, kakor je bil on. Frančišek Maria je nato obiskoval nadškofijsko gimnazijo in višje semenišče v Neaplju. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1881. Sedem let kasneje je bil imenovan za nadduhovnika župnije sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, ki je bilo njegovo rojstno mesto. Tu je ostal vse do smrti.

Vernike je privlačil kakor magnet
Njegova asketska drža je v mestu vzbujala občudovanje in spoštovanje. Predvsem pa se je meščanov dotaknila njegova popolna predanost poslanstvu v župniji: »Vernike je privlačil kakor magnet in takoj so ga začeli šteti za svetnika.« Ker jih je pritegnila njegova gorečnost, so si mnogi želeli, da bi ga posnemali. To je bil povod, da je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke. Spodbudil je pastoralo novih duhovnih poklicev. Glavno delo njegovega apostolata pa je bila ustanovitev Kongregacije malih sester delavk svetih src, in sicer v sodelovanju z Raffaello De Vincenti, za katero je trenutno v teku postopek za beatifikacijo. Evangeljski duh, ki je razvnemal novega blaženega, je omogočil, da se je inštitut hitro razvil. Leta 1921 je štel že 22 hiš in 140 sester. Apostolat Frančiška Marie Greca in njegovih duhovnih hčera se je razširil po celi Kalabriji in južni Italiji ter se dotaknil celo prebivalstva albanskega izvora, ki je pripadalo grško bizantinskemu obredu.

Svetost in dediščina novega blaženega
Aktualnost novega blaženega je po Amatovih besedah njegova »svetost«: »Vabi, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja.«

Svetniki so v naših mestih »nepogrešljiva rezerva« ne samo krščanskih kreposti, ampak tudi človeških vrednot kot so veselje, sloga, prijateljstvo, bratstvo in usmiljenje. So sol zemlje in luč sveta. Svetost in dediščino blaženega Frančiška Marie Greca torej lahko prepoznamo v evangeljskih besedah: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Vir

»Samo eno misel imejte, eno samo željo, samo eno dobro delo in samo eno upanje: Pridi Tvoje kraljestvo!«
»Vabi nas, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja« (kardinal Angelo Amato).
Ime: V latinščini Franciscus pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Marija pa izhaja iz hebrejskega imena Mirjam, »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rojen: 26. julija 1857.
Kraj rojstva: Mesto Acri v Kalabriji na jugu Italije.
Umrl: 13. januarja 1931.
Kraj smrti: Rojstni kraj Acra.
Družina: Bil je drugi od petih otrok očeta Rafaela in matere Concetti, roj. Pancaro. Oče je bil farmacevt, družina je bila verna in globoko pobožna. Kljub temu pa mu je oče sprva nasprotoval, da bi postal duhovnik, saj je želel, da bi nadaljeval njegovo delo.
Študij: Ko je končal osnovnošolsko šolanje v Cosenzi, je odšel v Neapelj, kjer je obiskoval škofijsko gimnazijo, ter se nato vpisal v semenišče. Po posvečenju je nadaljeval s študijem in leta 1885 doktoriral iz teologije.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 17. decembra 1881 v Acri.
Župnija: Leta 1887 je bil imenovan za župnika v svoji domači župniji sv. Nikolaja v Acriju, kjer je ostal do smrti. Poleg tega je nekaj let poučeval v semenišču v Cosenzi ter Bisignanu.
Poslanstvo: Bil je asket, ves predan svojemu poslanstvu v žup­niji, goreč pri delu z ubogimi in pri poučevanju otrok in mladine. Zanje je organiziral katehetsko šolo, center za mladostnike, pod okriljem Karitas pa poskrbel tudi za odprtje bolnišnice.
Ustanovitelj: Kmalu po prihodu na župnijo je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti pa 21. novembra 1894 Kongregacijo malih sester delavk svetih Src.
Geslo: »Okusite in poglejte.«
Danes: Red se je najprej razširil po Evropi, danes pa delujejo sestre zlasti v Albaniji, v Indiji in Aziji, Južni Ameriki, Argentini in Braziliji.
Zavetnik: Kongregacije malih sester delavk svetih Src in svojega rojstnega mesta.
Goduje: 13. januarja.
Beatifikacija: 21. maja 2016 ga je za blaženega razglasil papež Frančišek.
Splet: www.littleworkersofthesacredhearts.org, www.suorepiccoleoperaiedeisacricuori.it/
Vir

V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja med blažene povzdignjen škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src
Frančišek Maria Greco (1857–1931).
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je za Radio Vatikan povedal, da je bil novi blaženi »neutruden apostol evangelija«. Preden je postal duhovnik, je moral premagati nasprotovanje očeta, ki je želel, da bi postal farmacevt, kot je bil on. Kot duhovnik je zaradi askeze zbujal spoštovanje in občudovanje pri ljudeh; predvsem zaradi popolne predanosti delu v župniji sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, kjer je ostal do smrti. Ustanovil je združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti, za katero tudi že teče postopek za razglasitev za blaženo, pa Kongregacijo malih sester delavk svetih src.
Vir

Zgodnja leta
Frančišek Marija Greco se je rodil 26. julija 1857 v Acriju, majhnem mestu v pokrajini Cosenza, in bil krščen dva dni pozneje v župniji Santa Chiara v Acriju. Bil je prvi od petih otrok farmacevta Raffaela Greca in Concette Pancaro. Mati ga je najprej vzgajala v veri, njen brat don Luigi Pancaro, župnik v Acriju, pa ga je spremljal pri študiju. Frančišek Maria je 31. julija 1874 maturiral na gimnaziji v Cosenzi, nato pa se je preselil v Neapelj, kjer je obiskoval srednjo šolo.

Prekinjena poklicanost
Njegov oče, ki je bil tako kot njegova žena zelo pobožen, je upal, da bo podedoval njegov poklic, vendar se je odločil drugače: ni želel študirati za farmacevta, temveč za duhovnika. Potem ko je dolgo časa molil ob Marijinih nogah v svetišču v Pompejih, se je trdno odločil, da bo ubral to pot.
Nato je 14. januarja 1877 v cerkvi svetega Nikolaja iz Tolentina v Neaplju oblekel mašni habit in vstopil v internat, ki ga je vodil tamkajšnji župnik pater Luigi Marigliano, da bi kot zunanji obiskoval nadškofijsko gimnazijo: neapeljski nadškof ga je namreč sprejel v Kongregacijo tujih klerikov.
9. decembra 1880 je bil gost očetov kapucinov v Acriju, da bi se pripravil na prejem diakonata, ki mu ga je 17. decembra podelil škof v škofiji San Marco Argentano, monsinjor Livio Parladore. Duhovniško posvečenje pa je prejel leto pozneje, 17. decembra 1881, spet v Acriju, iz rok monsinjorja Filippa De Simoneja, nekdanjega škofa v Nicotera-Tropea.
7. septembra 1889 je oče Frančišek v Neaplju prejel doktorat iz teologije, s čimer je izpolnil eno od svojih želja: ne le biti duhovnik, ampak „izobražen duhovnik“, da bi lahko bolje opravljal svojo službo. Prvi dogodek, ki je pripomogel k drugačni usmeritvi njegovega duhovništva, je bila epidemija kolere, ki je leta 1884 izbruhnila v Neaplju. Skupaj s patrom Mariglianom se je posvetil zdravstveni in duhovni oskrbi bolnikov ter pri tem tvegal, da se bo tudi sam okužil.

Župnik in organizator katehetske šole
10. septembra 1887 je o. Frančišek Marija postal župnik v župniji svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika in pridobil naziv monsinjor. Stik z dejanskimi potrebami svojega ljudstva mu je predlagal, da začne z versko vzgojo v deželi, kjer je bila celo kulturna vzgoja pomanjkljiva: dekleta so na primer komajda lahko sama zapustila hišo.
Monsinjor Greco je zato že od najzgodnejšega otroštva organiziral katehetsko šolo: dečke in deklice je razdelil v starostne skupine in razrede, ki so bili zaupani posebej motiviranim dekletom. To združenje katehistinj je poimenoval „Hčere svetih src“, saj je že kot diakon izkazoval globoko predanost Jezusovemu in Marijinemu srcu.

Začetki Malih delavk Srca Jezusovega
13. oktobra 1889 je od svojega škofa monsinjorja Stanislava De Luce prejel pismo o odobritvi združenja. Nekaj mesecev po odprtju pa je umrla odgovorna oseba, njegova sestra Marija Terezija. Monsinjor Greco je zato pomislil, da bi vodenje šole zaupal namestnici ravnateljice Raffaelli De Vincenti, ki se je že dolgo želela posvetiti Bogu, vendar so ji to preprečili družinski člani.
21. novembra 1894, na praznik očiščenja Blažene Device v templju, je nadžupnik sprejel njene evangeljske zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Ob prejemu redovniškega habita je Rafaela spremenila ime v sestro Marijo Terezijo Svetih src v spomin na prvo voditeljico združenja.
Njenemu zgledu so sledile še druge mlade ženske, tako da to ni bilo več preprosto združenje, temveč redovniški inštitut. Iz „hčera svetih src“ so se preimenovale v „male delavke svetih src“, čeprav jih je monsinjor Greco neuradno imenoval „male delavke“, saj so s svojim delom prispevale k izgradnji Božjega kraljestva s poučevanjem kateheze in služenjem potrebnim.

Inštitut se širi
Prva prava verska skupnost je bila ustanovljena leta 1898 v hiši, ki ji jo je podaril oče s. Marije Terezije, ki je bila že predstojnica: to je bila ‘zibelka’ Malih delavk Srca Jezusovega. Materinska hiša pa je bila po nujnih obnovitvenih delih nameščena v samostanu bratov minoritov, ki je stal na drugi strani Acrija.
Medtem je število sester naraščalo: monsinjor Greco in mati Marija Terezija sta poskrbela za njihovo izobraževanje in dve od njih poslala, da sta opravili pripravništvo v noviciatu hčera Marije Pomočnice v Acirealu, druge pa sta poslala v Neapelj in Rim. Medtem so se v Acriju začele razvijati različne dejavnosti: noviciat, vrtec, internat za učence, ki so obiskovali mestne šole. Nad vsemi pa izstopa bolnišnica „Charitas“, prva v državi, ki je delovala do šestdesetih let 20. stoletja.
Prvi dom zunaj Acrija je bil leta 1911 Ricovero Umberto I. v Cosenzi, pokrajinski hospic za ostarele, bolne in revne, moške in ženske. Pomembno in izvirno področje apostolata se je odprlo 26. oktobra 1917, ko so bile sestre poslane v San Demetrio Corone, eno od italijansko-albanskih mest, kjer se je uporabljal grško-bizantinski obred. Za to priložnost je monsinjor Greco dal sestaviti liturgični katekizem bizantinskega obreda za uporabo Inštituta malih delavk. Kar zadeva podružnice zunaj regije, je bila prva v Neaplju leta 1929.

Duhovnost in smrt
Monsinjor Greco ni le oživil verskega življenja v Akri, temveč je škofa spremljal tudi na pastoralnem obisku v škofiji San Marco-Bisignano, ki je bila zdaj razdeljena na dva dela. Za temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev, pogosto nočno, pred evharistijo: „Pred Jezusom sem v Najsvetejšem zakramentu, zaprtem v svetem ciboriju; koliko miru človek doživi v nočni tišini pri Gospodovih nogah!“, je zapisal.
Bil je prepričan, da je rodovitnost apostolskega delovanja, njegovega lastnega in nasploh, odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo: zato se je zavezal, da bo „intenzivno živel iz ljubezni do svetih src ter ju dajal ljubiti in spoznavati svojim bratom in sestram“. Svoj projekt, ki je temeljil na katehezi, je v svojih pismih strnjeno izrazil takole: „Z vzgojo za vero se vzgaja za življenje“.
Umrl je 13. januarja 1931 v Acriju kot star človek; 35 let je bil predstojnik inštituta, ki ga je ustanovil. Mati Marija Terezija Srca Jezusovega ga je nasledila 23. novembra 1936.

Razlog za beatifikacijo
Ker se je zdelo, da njegov ugled s časom ne upada, se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Škofijska informativna faza je potekala v sedanji škofiji Cosenza-Bisignano od 8. decembra 1957 do 31. oktobra 1977. Njegovi posmrtni ostanki so bili skupaj s posmrtnimi ostanki matere Marije Terezije Srca Jezusovega (proces, ki je trenutno v rimski fazi, se je začel tudi zanjo) 22. maja 1961 preneseni v cerkev svetega Frančiška iz Paole v Acriju, ki je bila priključena materinski hiši. Dva dni pozneje so po rednem kanoničnem priznanju obe trupli pokopali v dve pokopališki niši v prezbiteriju cerkve, desno od oltarja.
Kongregacija za zadeve svetnikov je nato 23. maja 1981 izdala dekret o pismih, 16. februarja 1990 pa potrdila postopek obveščanja. Positio super virtutibus je bil posredovan v Rim leta 1994.
Tako teološki svetovalci 2. decembra 2003 kot kardinali in škofje, ki so člani Kongregacije za zadeve svetnikov, so se izrekli za to, da je monsinjor Greco v junaški meri uresničeval krščanske kreposti. Papež Janez Pavel II. je 19. aprila 2004 odobril razglasitev dekreta o njegovi razglasitvi za častitljivega.

Čudež in beatifikacija
Kot domnevni čudež za beatifikacijo je bil obravnavan primer ženske Nine Pancaro iz Altomonte v pokrajini Cosenza. Bolela je za hudo boleznijo, ki je zahtevala operacijo, po kateri je padla v komo. Po nekaj dneh se je zbudila ozdravljena ter zdravnikom in družinskim članom razkrila, da je imela sanje: duhovnik, ki se je predstavil kot Frančišek Maria Greco, ji je zagotovil hitro ozdravitev. Ko so ji pokazali sveto kartico častitljivega duhovnika, je Nina v njem prepoznala sanjskega duhovnika.
Škofijska preiskava o domnevnem čudežu se je v škofiji Cosenza-Bisignano končala 17. novembra 2011 in je bila potrjena 1. junija 2012. Zdravniška posvetovalnica Kongregacije za zadeve svetnikov je 21. maja 2015 podala pozitivno mnenje o nerazložljivosti dejstva, ki so ga 10. septembra istega leta potrdili teološki svetovalci ter kardinali in škofje, ki so člani kongregacije.
Papež Frančišek je nato 21. januarja 2016 odobril razglasitev dekreta o priznanju ozdravitve Nine Pancaro kot čudežne in dosežene na priprošnjo častitljivega Frančiška Marije Greca ter tako odprl pot njeni beatifikaciji. Obred je potekal 21. maja 2016 na stadionu San Vito – Marulla v Cosenzi, ki je leta 2011 že gostil beatifikacijo matere Elene Aiello. Njen liturgični spomin za škofijo Cosenza-Bisignano in male delavce svetih src je bil določen na 13. januar, dan njenega rojstva v nebesa.

Male delavke Srca Jezusovega danes
Nekaj manj kot deset let po smrti ustanovitelja in sedem let po smrti soustanovitelja so Male delavke Svetih src pristale v Združenih državah Amerike, kar je bila prva faza širitve v tujino, ki ima danes hiše tudi v Albaniji in Argentini. Leta 1954 je bila generalna hiša s pripadajočim noviciatom in iunioratom iz Acre prenesena v Rim.
Zavod je 17. februarja 1902 prejel škofijsko odobritev. 22. decembra 1931 je prejel prvo odobritev „ad experimentum“, ki je bila 7. julija 1940 potrjena s papeževo odobritvijo. Njegove posebne značilnosti so posebna posvetitev presvetima Srcema Jezusa in Marije, evangelizacija, zlasti v obliki kateheze, in služenje dobrodelnosti kot vir pristnega človeškega napredka.
Leta 1993 so ponovno začeli sprejemati laikinje kot katehistinje, ki so bile prvo jedro sester. Z njimi so združeni mladi mali delavci (skrajšano JPO), ki imajo enak namen kot sestre.
IT

Frančišek Marija Greco se je 26. julija 1857 rodil v Acriju staršem globokega verskega prepričanja. Od zgodnjega otroštva ga je na poti vere vodila mati. Po končani gimnaziji je leta 1874 odšel v Neapelj, kjer je začel srednješolski študij. Njegov oče je upal, da bo na sina prenesel svoj poklic lekarnarja v Acriju.
Frančiška pa je navdušilo duhovniško življenje in v molitvi ob nogah Device Pompejske je dozorel njegov poklic in odločitev, da ga uresniči, čeprav je predvideval očetov odpor. Tako je 17. decembra 1881 postal duhovnik in se vrnil v Neapelj, kjer je dokončal univerzitetni študij za doktorat iz teologije. Septembra 1887 je postal župnik cerkve svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika.
Kot evangeljski delavec je prepričan, da je verska nevednost, iz katere izhajajo druge moralne bede, v njegovem času najbolj boleča nadloga Kalabrije, zato je v župniji ustanovil katehetske šole, združenja, medžupnijski oratorij in ob sodelovanju sestre Marije Terezije De Vincenti ustanovil Zavod malih delavskih sester presvetega srca.
Vedno pozoren na „znamenja časa“, je ustanovil bolnišnico „Caritas“ v mestu Acri, da bi bila pripravljena odgovoriti na vse potrebe najrevnejših in najbolj potrebnih bratov in sester. Tako je lahko pomagal številnim bolnikom, ostarelim, osamljenim in zapuščenim revnim ter osirotelim otrokom. Župnik Frančišek Maria Greco je želel biti ubog med ubogimi, „da bi postal vse za vse ljudi“
Skrivnost uresničitve njegovih številnih del je v kontemplaciji svetih src, njegovih vzornikov od časov, ko je bil mlad diakon. V temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev pred evharistijo, pogosto nočno, in s tem skrb za notranje življenje, prepričan, da je plodnost apostolskega delovanja odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo. Zato je intenzivno živel iz ljubezni do svetih src, da bi ju bratje in sestre vzljubili in spoznali.
Naš oče in ustanovitelj je kot veja, združena s trto, obrodil številne sadove apostolata in svetosti ter še naprej živi med nami s svojimi deli evangelizacije in dobrodelnosti, ki se širijo po Italiji in tujini. Njegovo zemeljsko življenje se je končalo 13. januarja 1931 v Acriju. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi svetega Frančiška iz Paole pri matični hiši v Akri. 24. maja 1961 je bilo opravljeno redno „kanonično priznanje“. Ker se je razširil sloves o njegovi svetosti življenja, se je 8. decembra 1957 začel postopek kanonizacije, katerega cilj je bil ugotoviti njegovo junaško uresničevanje krščanskih kreposti. Za blaženega je bil razglašen 21. maja 2016.

Duhovni profil
Ko razmišljamo o življenju blaženega Frančiška Marije Greca, o njegovem značaju, ki ga vsi opisujejo kot krotkega in plahega, se čudimo trdnosti, ponižnosti in odpovedi, zaradi katerih je že od mladih let iskal Božjo voljo in si prizadeval, da bi jo na vsak način uresničil ter premagoval težave. S čisto človeškega vidika bi se ob toliko nesrečah tudi najbolj podjeten človek lahko marsičesa ustrašil. Njegova veličina je bila v tem, da je nenehno znova začenjal, tudi ko se je vse podrlo.
Toda oče Frančišek se ni zanašal na lastno moč, temveč je raje računal na Božjo moč, ki jo je črpal iz nenehnega in stalnega stika z Jezusom v evharistiji: vsi so se zavedali njegove ljubezni do evharistične adoracije, ki je prežemala njegove dneve in večkrat, ko je zaradi preštevilnih obveznosti zmanjkalo časa, celo noči.
Prav to zaupanje v zapuščenosti mu je omogočilo, da je šel naprej, ne da bi obupal, in da je nam, svojim duhovnim hčeram, zapustil ljubezen do evharističnega češčenja, ki je temelj vsega našega apostolskega delovanja. Zato si je želel, da bi bile mi „karmeličanke s ceste“: da bi bile tudi pri najzahtevnejših delih priče ljubezni, ki črpa iz podnožja samega Izvira ljubezni: evharističnega Jezusovega Srca.
Toda „goreči grm“ ni bil edina skrivnost Frančiška Marije Greca. Videli smo, kako svoje ljubezni do Kristusa ni nikoli ločil od ljubezni do Marijinega brezmadežnega Srca, ki jo je imel za svojo Mater in Učiteljico v veri in predanosti v Boga. Dejansko jo je videl kot „popolnoma prazno čašo, napolnjeno samo z Božjo navzočnostjo“, ki je po svoji volji dovolila Besedi, da se je po njej utelesila.
Od nje se je Greco naučil stalne in popolne razpoložljivosti za Božjo besedo, duha žrtvovanja in predanosti bratom in sestram ter sposobnosti, da v vsakem, tudi nejasnem dogodku razbere ljubeče Božje posredovanje. Njej je zato zaupal vsak svoj projekt, vsako svojo pobudo, svojim duhovnim hčeram pa je bila predvsem vzor duhovnega materinstva. »Naj me Kraljica ne zapusti, v vsem mi bo morala pomagati«, je bilo njegovo geslo in njegov življenjski program. Ti dve veliki ljubezni, Jezus in Marija, sta resnično oblikovali njegovo celotno duhovniško eksistenco in mu omogočili, da je bil pristen duhovnik, človek, ki po lastnih besedah:
„Ima pogum biti tiho, da bi prejel večno Božjo besedo,
je sam, da bi obogatil osamljenost mnogih,
zna gledati drugega z očmi srca in ljubezni,
se daruje, ne da bi čakal na povračilo,
zna prinašati mir, ker je srečal Boga.“
IT

Views: 16

sveti Vivencij iz Blere – škof

Kot puščavnik je glavni zaščitnik Blera v pokrajini Viterbo. Jama San Vivenzio (njemu v čast) je cilj dveh romanj: na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju. Blerani torej svojega svetnika praznujejo trikrat na leto: ob obeh romanjih in 11. decembra.
Po ustnem izročilu je bil sveti Vivencij od leta 457 do 484 ugleden in priljubljen bleranski škof. O tem svetniku obstaja zelo močno ustno izročilo, bogato s poetičnimi in sugestivnimi podrobnostmi, žal pa ni nobenega dokumenta zgodovinske vrednosti, ki bi nam pomagal rekonstruirati faze njegovega zemeljskega življenja. Kolegiatna cerkev v Bleri je dejansko posvečena Mariji Assunti in San Vivenziu. V kripti s križnimi sklepniki, okrašenimi s štukaturami in kapiteli, je svetnikov grob. Marmorni portal cerkve krasi doprsni kip svetega Vivencija.
Svetnikovo podobo najdemo tudi v notranjosti verske stavbe: sveti Vivencij je dejansko upodobljen na velikem platnenem transparentu skupaj s sveto Sensijo in Marijo Vnebovzeto. Svetemu Vivenciju je posvečena tudi kapela v desnem hodniku kolegijske cerkve; svetnik je dejansko zelo priljubljen, čaščenje zavetnika je še vedno močno občuteno in zakoreninjeno v duši Bleranov.
Po mnenju nekaterih je bil sveti Vivencij (ime izhaja iz latinskega Viventius in pomeni ‘ki ima tako vitalnost’) pričevalec v Vergi v Franciji.
V Usuardovem martirologiju je omenjen z datumom 13. januar, od tam pa je na isti datum prešel v rimski martirologij. V kraju Blera (VT) ga praznujejo 11. decembra.
IT

Sveti Vivencij iz Blere je čaščen kot svetnik v Katoliški cerkvi, njegov liturgični spomin pa se obhaja 13. januarja. Po izročilu je bil Vivencij puščavnik na območju Blere v Italiji. Zgodovinski podatki o njem so skopi, vendar se domneva, da je živel med 3. in 4. stoletjem po Kristusu. Njegovo življenje je ovito v legende, pravijo pa, da je izvedel več čudežev. Posebej se pripoveduje, da je med neko invazijo iz skale izvabil vodni izvir, da bi odžejal svoje someščane. Kult svetega Vivencija je še posebej močno prisoten v regiji, kjer je živel, in še danes velja za simbol neomajne vere ter predanosti puščavniškemu in kontemplativnemu življenju. Njegova podoba se pogosto priklicuje za zaščito pred nevarnostmi in za prošnjo za čudež.
V čast svetemu Vivenciju iz Blere, nekdanjemu škofu(?) tega mesteca v Tuscii, se spomladi odvija posebna procesija, ki vodi do jame, kjer se je zatekel po kruti prevari, katere žrtev je bil.
***
Blera, mestece v osrčju Tuscie, ki danes spada v provinco Viterbo, ima za svojega glavnega zavetnika svetega Vivencija, škofa, ki je živel v 5. stoletju v nemirnem obdobju, zaznamovanem z barbarskimi vpadi. Kot mnogi škofje tistega časa je uspel omejiti nasilje germanskih hord, ki so prodirale proti jugu, organiziral osnovno civilno življenje in utrdil krščansko skupnost; tako je postal priljubljen do te mere, da je kot glavni zavetnik zamenjal svetega Sensia, prvega evangelizatorja tega območja.
O Vivenciju, čigar latinsko ime Viventius izhaja iz sedanjika vivens-viventis glagola vivere (živeti) in nosi blagoslovljen krščanski pomen »tisti, ki doseže večno življenje«, se je v srednjem veku razvila legenda. Škof naj bi živel svetniško in vodil škofijo z odločnostjo, a hkrati z očetovsko nežnostjo, prosti čas od pastoralnih obveznosti pa posvečal pomoči bolnikom, zlasti umirajočim. Nekega dne sta dva neverna in razuzdana plemiča, razdražena zaradi škofovih opominov, naj se spreobrnejo, sklenila, da mu nastavita kruto prevaro, da bi ga osramotila pred verniki. Podkupila sta služabnike, ki so ponoči zamenjali njegovo tuniko z žensko. Nato so ga zbudili in ga prosili, naj pohiti v neko hišo v mestecu, kjer naj bi pomagal umirajočemu. Vivencij, da ne bi izgubljal časa, v temi ni prižgal luči in je oblekel žensko obleko, ki se je od njegove razlikovala le po nekaterih okraskih, ne da bi kaj opazil. Ko je prispel v hišo umirajočega, sta ga tam pričakala plemiča in ga javno okarala zaradi nenavadnega oblačila, rekoč navzočim: »Vidite, kako predrzen je ta škof, ki ga častimo kot svetnika? Ne le da ima intimne stike z ženskami, ampak se sploh ne sramuje nositi njihovih oblačil!«
Ko je naslednji dan za to izvedelo ljudstvo, ga je obtožilo, da je s svojim nedopustnim vedenjem povzročil škandal; razjarjeno je celo poskušalo kamenjati ga. Komaj so ga rešili pred besnečo množico. Vivencij je zbral duhovnike, zatrjeval svojo nedolžnost in jim sporočil, da bo za vedno zapustil Blero. Umaknil se je v jamo, oddaljeno približno sedem milj, na pobočjih doline Norchia, na kraju, imenovanem »sedem jam«, da bi odpoklical ne svoje neobstoječe grehe, temveč grehe svojih zlobnih preganjalcev. Kljub oddaljenosti je še naprej vodil škofijo prek duhovnikov, ki so ga obiskovali.
Ko je po videnju izvedel, da bo kmalu umrl, je poslal po svojo duhovno hčer, ki je v starosti oslepela, in ji naročil, naj gre v Blero ter prosi meščane, naj ga pridejo iskat z vozom, s katerim se bo vrnil v mestece. Da je to hotela Božja previdnost, je dokazal čudež: divji telički, vpreženi v voz, so nenadoma postali krotki. Ženska, ki se je hotela izogniti tej nalogi, je ugovarjala, da ji slepota to preprečuje. »Pojdi, hči, in videla boš,« je odgovoril Vivencij; in ob teh besedah ji je vid povrnjen.
Ob tem čudežu so prebivalci Blere pohiteli izpolniti škofove ukaze in začudeni opazili, da so krotki telički brez očitnega vodenja krenili proti puščavnikovi jami. Vivencij se je povzpel na voz, ki pa namesto najkrajše poti ubral pot po mejah škofije, medtem ko so zvonovi v prehojenih vaseh zvonili v slavje, čeprav nihče ni vlekel vrvi: to je bil zvočni dokaz njegove nedolžnosti. Ko je prispel v Blero, je blagoslovil ljudstvo, ki se je kesalo, ker je verjelo prevarantom, in nato umrl: bilo je 11. decembra, kar je postalo njegov liturgični praznik. Njegovo telo so pokopali v kolegijski cerkvi svete Marije.
Ta dvojni pot in bivanje na kraju, ki je bil nekoč svet Etruščanom zaradi bližine ene najveličastnejših nekropol v regiji, je prispodoba temeljitega pokristjanjevanja, ki ga je Vivencij izvedel po začetku, ki ga je uvedel Sensia.
V spomin na njegova potovanja se romarski shodi odvijajo tako na velikonočni ponedeljek kot drugo nedeljo v maju: ob sedmih zjutraj se bratovščina Gonfalone in svetega Vivencija zbere v cerkvi svete Marije v Bleri, skupaj z župnikom stopijo v kripto, kjer izvlečejo relikvijo roke. Nato se začne procesija, ki jo odprejo bratje, nosijo »sliko« s podobo svetnika in križ, relikvija pa je v rokah župnika, ki jo preda priorju bratovščine šele, ko dosežejo meje mesteca; sledijo romarji v dveh vrstah. Ko pridejo na greben hribov nasproti Blere, se verniki ozrejo nazaj, prior pa z relikvijo roke blagoslovi Blero.
Procesija, ki sledi poti Vivencija, nazadnje prispe nad dolino Norchia, do cerkvice, zgrajene nad jamo, kjer čaka množica vernikov skupaj z župnikom iz Blere, ki daruje mašo. Po obredu romarji in verniki skozi rov sestopijo v jamo. Obisk kraja, kjer je živel sveti Vivencij, ne bi bil popoln, če verniki ne bi odnesli koščkov tufa s sten: tem kamnom, ki jih vzamejo s seboj, pripisujejo zdravilne moči. Verjetno gre za zelo staro pogansko tradicijo, ki je bila pozneje pokristjanjena s kultom svetega škofa.
Nato se prične kosilo na prostem, prava pomladanska veselica, ki je pri majskem romanju še bolj izrazita, saj romarji na poti nosijo palice, okrašene z rumenimi cvetovi.
Popoldne se vrnejo proti Bleri po drugi, krožni poti, ki naj bi jo po legendi prevozil svetnikov voz, ki so ga vlekli ukročeni telički. Nazadnje župnik z verniki in godba pozdravijo povorko ob vrnitvi. Prior bratovščine preda relikvijo roke svetega Vivencija duhovniku, nato vsi skupaj dosežejo cerkev svete Marije, pred katero stojita vodnjak in dva bora, v katera naj bi se po legendi spremenila voz in telička.
Vendar ima romanje, tako kot legenda, še dodaten politični pomen, ki se je s časom izgubil. V srednjem veku je krožna povratna procesija ritualno poudarjala meje, ki so ločevale Blero od bližnjega Viterba, ki se je iz nepomembne langobardske vasi spreminjal v najmočnejše mesto v regiji.
IT

Sveti Vivenzio iz Blera, znan tudi kot Viventius, je bil v 5. stoletju pomemben predstavnik katoliške Cerkve. Rodil se je v kraju Blera v Italiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu kot duhovnik in škof. Leta 457 je bil Vivenzio imenovan za škofa v Bleri. Kot škof je postal znan po tem, da je glasno nasprotoval poganskemu in pokvarjenemu lokalnemu plemstvu. Zaradi svoje neomajne zavezanosti ohranjanju pravičnih vrednot in obsojanju nemoralnosti je postal tarča tistih, ki so skušali spodkopati njegov ugled. Nekateri pokvarjeni plemiči so se zatekli k nečednim taktikam, da bi Vivenzia diskreditirali. Podkupili so njegove služabnike, da so v njegovo sobo postavili ženska oblačila, da bi ga obtožili nezakonitih odnosov. Vendar je Vivenzio odločno zanikal kakršno koli krivdo in se odločil, da se bo pokoril za grehe svojih obtožencev. Zaradi teh lažnih obtožb se je Vivenzio odločil umakniti iz družbe in se preselil v bližnjo jamo. Naslednjih sedem let je tam živel v molitvi, postu in samoti ter se posvečal kesanju in iskanju bližine z Bogom. Zaradi intenzivnega asketskega načina življenja je sčasoma izgubil vid. Med bivanjem v jami je Vivenzio doživel pomembno duhovno izkušnjo. V sanjah je prejel božansko navodilo, ki je od njega zahtevalo, da si povrne vid, da bi ga lahko uresničil. Ko je moral Vivenzio spet videti, se mu je čudežno vrnil vid in tako je lahko izpolnil Božje navodilo. Sveti Vivenzio je znan po svoji trdni veri, neomajni zavezanosti pravičnosti in neomajnem zaupanju v Boga. Kljub težavam, s katerimi se je soočal, je ostal predan svojemu škofovskemu poklicu in nikoli ni omahoval v svoji predanosti. Njemuv čast je več praznikov. Prvi je 13. januarja, ko se spominjamo dneva njegove smrti. Poleg tega na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju poteka romanje v njegovo puščavo. Nazadnje, 11. decembra, mesto Blera v Italiji praznuje njegov praznik in ga priznava za svojega zavetnika. Katoliška cerkev Vivenzia v predkoncilskem obdobju ni uradno kanonizirala, vendar so verniki njegovo svetost in predanost Bogu vsa leta široko priznavali in častili. Še posebej ga častijo v kraju Blera v Italiji, kjer se ga spominjajo kot simbola neomajne vere, pravičnosti in poguma pred preizkušnjami.
EN

Views: 1