blaženi Frančišek Marija Greco iz Acrija – duhovnik in ustanovitelj

V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja 2016 med blažene prištet Frančišek Maria Greco, škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src. Novega blaženega, ki je živel med letoma 1857 in 1931, je za Radio Vatikan predstavil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Najprej spominja na besede svetega očeta, da gre za »neutrudnega apostola evangelija«.

Da je Frančišek Maria Greco lahko uresničil svojo poklicanost, je moral najprej premagati nasprotovanje svojega očeta. Ta je namreč hotel, da bi postal farmacevt, kakor je bil on. Frančišek Maria je nato obiskoval nadškofijsko gimnazijo in višje semenišče v Neaplju. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1881. Sedem let kasneje je bil imenovan za nadduhovnika župnije sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, ki je bilo njegovo rojstno mesto. Tu je ostal vse do smrti.

Vernike je privlačil kakor magnet
Njegova asketska drža je v mestu vzbujala občudovanje in spoštovanje. Predvsem pa se je meščanov dotaknila njegova popolna predanost poslanstvu v župniji: »Vernike je privlačil kakor magnet in takoj so ga začeli šteti za svetnika.« Ker jih je pritegnila njegova gorečnost, so si mnogi želeli, da bi ga posnemali. To je bil povod, da je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke. Spodbudil je pastoralo novih duhovnih poklicev. Glavno delo njegovega apostolata pa je bila ustanovitev Kongregacije malih sester delavk svetih src, in sicer v sodelovanju z Raffaello De Vincenti, za katero je trenutno v teku postopek za beatifikacijo. Evangeljski duh, ki je razvnemal novega blaženega, je omogočil, da se je inštitut hitro razvil. Leta 1921 je štel že 22 hiš in 140 sester. Apostolat Frančiška Marie Greca in njegovih duhovnih hčera se je razširil po celi Kalabriji in južni Italiji ter se dotaknil celo prebivalstva albanskega izvora, ki je pripadalo grško bizantinskemu obredu.

Svetost in dediščina novega blaženega
Aktualnost novega blaženega je po Amatovih besedah njegova »svetost«: »Vabi, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja.«

Svetniki so v naših mestih »nepogrešljiva rezerva« ne samo krščanskih kreposti, ampak tudi človeških vrednot kot so veselje, sloga, prijateljstvo, bratstvo in usmiljenje. So sol zemlje in luč sveta. Svetost in dediščino blaženega Frančiška Marie Greca torej lahko prepoznamo v evangeljskih besedah: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).
Vir

»Samo eno misel imejte, eno samo željo, samo eno dobro delo in samo eno upanje: Pridi Tvoje kraljestvo!«
»Vabi nas, da bi bili sveti, da bi kakor on živeli dobro evangeljsko življenje, da bi zavračali nemarno in prazno bivanje. Opogumlja, da bi dajali prednost krepostim, da bi živeli v Božji milosti in ne kot sužnji razvad ali slabih strasti. Pomaga iti ven iz močvirja povprečnosti in začeti pustolovščino pristno krščanskega življenja« (kardinal Angelo Amato).
Ime: V latinščini Franciscus pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Marija pa izhaja iz hebrejskega imena Mirjam, »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rojen: 26. julija 1857.
Kraj rojstva: Mesto Acri v Kalabriji na jugu Italije.
Umrl: 13. januarja 1931.
Kraj smrti: Rojstni kraj Acra.
Družina: Bil je drugi od petih otrok očeta Rafaela in matere Concetti, roj. Pancaro. Oče je bil farmacevt, družina je bila verna in globoko pobožna. Kljub temu pa mu je oče sprva nasprotoval, da bi postal duhovnik, saj je želel, da bi nadaljeval njegovo delo.
Študij: Ko je končal osnovnošolsko šolanje v Cosenzi, je odšel v Neapelj, kjer je obiskoval škofijsko gimnazijo, ter se nato vpisal v semenišče. Po posvečenju je nadaljeval s študijem in leta 1885 doktoriral iz teologije.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen 17. decembra 1881 v Acri.
Župnija: Leta 1887 je bil imenovan za župnika v svoji domači župniji sv. Nikolaja v Acriju, kjer je ostal do smrti. Poleg tega je nekaj let poučeval v semenišču v Cosenzi ter Bisignanu.
Poslanstvo: Bil je asket, ves predan svojemu poslanstvu v žup­niji, goreč pri delu z ubogimi in pri poučevanju otrok in mladine. Zanje je organiziral katehetsko šolo, center za mladostnike, pod okriljem Karitas pa poskrbel tudi za odprtje bolnišnice.
Ustanovitelj: Kmalu po prihodu na župnijo je ustanovil združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti pa 21. novembra 1894 Kongregacijo malih sester delavk svetih Src.
Geslo: »Okusite in poglejte.«
Danes: Red se je najprej razširil po Evropi, danes pa delujejo sestre zlasti v Albaniji, v Indiji in Aziji, Južni Ameriki, Argentini in Braziliji.
Zavetnik: Kongregacije malih sester delavk svetih Src in svojega rojstnega mesta.
Goduje: 13. januarja.
Beatifikacija: 21. maja 2016 ga je za blaženega razglasil papež Frančišek.
Splet: www.littleworkersofthesacredhearts.org, www.suorepiccoleoperaiedeisacricuori.it/
Vir

V Cosenzi na jugu Italije je bil 21. maja med blažene povzdignjen škofijski duhovnik in ustanovitelj Kongregacije malih sester delavk svetih src
Frančišek Maria Greco (1857–1931).
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je za Radio Vatikan povedal, da je bil novi blaženi »neutruden apostol evangelija«. Preden je postal duhovnik, je moral premagati nasprotovanje očeta, ki je želel, da bi postal farmacevt, kot je bil on. Kot duhovnik je zaradi askeze zbujal spoštovanje in občudovanje pri ljudeh; predvsem zaradi popolne predanosti delu v župniji sv. Nikolaja iz Barija v Acriju, kjer je ostal do smrti. Ustanovil je združenje hčera Presvetega srca, poletni oratorij za mlade, apostolat molitve in razne krožke, skupaj z Raffaello De Vincenti, za katero tudi že teče postopek za razglasitev za blaženo, pa Kongregacijo malih sester delavk svetih src.
Vir

Zgodnja leta
Frančišek Marija Greco se je rodil 26. julija 1857 v Acriju, majhnem mestu v pokrajini Cosenza, in bil krščen dva dni pozneje v župniji Santa Chiara v Acriju. Bil je prvi od petih otrok farmacevta Raffaela Greca in Concette Pancaro. Mati ga je najprej vzgajala v veri, njen brat don Luigi Pancaro, župnik v Acriju, pa ga je spremljal pri študiju. Frančišek Maria je 31. julija 1874 maturiral na gimnaziji v Cosenzi, nato pa se je preselil v Neapelj, kjer je obiskoval srednjo šolo.

Prekinjena poklicanost
Njegov oče, ki je bil tako kot njegova žena zelo pobožen, je upal, da bo podedoval njegov poklic, vendar se je odločil drugače: ni želel študirati za farmacevta, temveč za duhovnika. Potem ko je dolgo časa molil ob Marijinih nogah v svetišču v Pompejih, se je trdno odločil, da bo ubral to pot.
Nato je 14. januarja 1877 v cerkvi svetega Nikolaja iz Tolentina v Neaplju oblekel mašni habit in vstopil v internat, ki ga je vodil tamkajšnji župnik pater Luigi Marigliano, da bi kot zunanji obiskoval nadškofijsko gimnazijo: neapeljski nadškof ga je namreč sprejel v Kongregacijo tujih klerikov.
9. decembra 1880 je bil gost očetov kapucinov v Acriju, da bi se pripravil na prejem diakonata, ki mu ga je 17. decembra podelil škof v škofiji San Marco Argentano, monsinjor Livio Parladore. Duhovniško posvečenje pa je prejel leto pozneje, 17. decembra 1881, spet v Acriju, iz rok monsinjorja Filippa De Simoneja, nekdanjega škofa v Nicotera-Tropea.
7. septembra 1889 je oče Frančišek v Neaplju prejel doktorat iz teologije, s čimer je izpolnil eno od svojih želja: ne le biti duhovnik, ampak „izobražen duhovnik“, da bi lahko bolje opravljal svojo službo. Prvi dogodek, ki je pripomogel k drugačni usmeritvi njegovega duhovništva, je bila epidemija kolere, ki je leta 1884 izbruhnila v Neaplju. Skupaj s patrom Mariglianom se je posvetil zdravstveni in duhovni oskrbi bolnikov ter pri tem tvegal, da se bo tudi sam okužil.

Župnik in organizator katehetske šole
10. septembra 1887 je o. Frančišek Marija postal župnik v župniji svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika in pridobil naziv monsinjor. Stik z dejanskimi potrebami svojega ljudstva mu je predlagal, da začne z versko vzgojo v deželi, kjer je bila celo kulturna vzgoja pomanjkljiva: dekleta so na primer komajda lahko sama zapustila hišo.
Monsinjor Greco je zato že od najzgodnejšega otroštva organiziral katehetsko šolo: dečke in deklice je razdelil v starostne skupine in razrede, ki so bili zaupani posebej motiviranim dekletom. To združenje katehistinj je poimenoval „Hčere svetih src“, saj je že kot diakon izkazoval globoko predanost Jezusovemu in Marijinemu srcu.

Začetki Malih delavk Srca Jezusovega
13. oktobra 1889 je od svojega škofa monsinjorja Stanislava De Luce prejel pismo o odobritvi združenja. Nekaj mesecev po odprtju pa je umrla odgovorna oseba, njegova sestra Marija Terezija. Monsinjor Greco je zato pomislil, da bi vodenje šole zaupal namestnici ravnateljice Raffaelli De Vincenti, ki se je že dolgo želela posvetiti Bogu, vendar so ji to preprečili družinski člani.
21. novembra 1894, na praznik očiščenja Blažene Device v templju, je nadžupnik sprejel njene evangeljske zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Ob prejemu redovniškega habita je Rafaela spremenila ime v sestro Marijo Terezijo Svetih src v spomin na prvo voditeljico združenja.
Njenemu zgledu so sledile še druge mlade ženske, tako da to ni bilo več preprosto združenje, temveč redovniški inštitut. Iz „hčera svetih src“ so se preimenovale v „male delavke svetih src“, čeprav jih je monsinjor Greco neuradno imenoval „male delavke“, saj so s svojim delom prispevale k izgradnji Božjega kraljestva s poučevanjem kateheze in služenjem potrebnim.

Inštitut se širi
Prva prava verska skupnost je bila ustanovljena leta 1898 v hiši, ki ji jo je podaril oče s. Marije Terezije, ki je bila že predstojnica: to je bila ‘zibelka’ Malih delavk Srca Jezusovega. Materinska hiša pa je bila po nujnih obnovitvenih delih nameščena v samostanu bratov minoritov, ki je stal na drugi strani Acrija.
Medtem je število sester naraščalo: monsinjor Greco in mati Marija Terezija sta poskrbela za njihovo izobraževanje in dve od njih poslala, da sta opravili pripravništvo v noviciatu hčera Marije Pomočnice v Acirealu, druge pa sta poslala v Neapelj in Rim. Medtem so se v Acriju začele razvijati različne dejavnosti: noviciat, vrtec, internat za učence, ki so obiskovali mestne šole. Nad vsemi pa izstopa bolnišnica „Charitas“, prva v državi, ki je delovala do šestdesetih let 20. stoletja.
Prvi dom zunaj Acrija je bil leta 1911 Ricovero Umberto I. v Cosenzi, pokrajinski hospic za ostarele, bolne in revne, moške in ženske. Pomembno in izvirno področje apostolata se je odprlo 26. oktobra 1917, ko so bile sestre poslane v San Demetrio Corone, eno od italijansko-albanskih mest, kjer se je uporabljal grško-bizantinski obred. Za to priložnost je monsinjor Greco dal sestaviti liturgični katekizem bizantinskega obreda za uporabo Inštituta malih delavk. Kar zadeva podružnice zunaj regije, je bila prva v Neaplju leta 1929.

Duhovnost in smrt
Monsinjor Greco ni le oživil verskega življenja v Akri, temveč je škofa spremljal tudi na pastoralnem obisku v škofiji San Marco-Bisignano, ki je bila zdaj razdeljena na dva dela. Za temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev, pogosto nočno, pred evharistijo: „Pred Jezusom sem v Najsvetejšem zakramentu, zaprtem v svetem ciboriju; koliko miru človek doživi v nočni tišini pri Gospodovih nogah!“, je zapisal.
Bil je prepričan, da je rodovitnost apostolskega delovanja, njegovega lastnega in nasploh, odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo: zato se je zavezal, da bo „intenzivno živel iz ljubezni do svetih src ter ju dajal ljubiti in spoznavati svojim bratom in sestram“. Svoj projekt, ki je temeljil na katehezi, je v svojih pismih strnjeno izrazil takole: „Z vzgojo za vero se vzgaja za življenje“.
Umrl je 13. januarja 1931 v Acriju kot star človek; 35 let je bil predstojnik inštituta, ki ga je ustanovil. Mati Marija Terezija Srca Jezusovega ga je nasledila 23. novembra 1936.

Razlog za beatifikacijo
Ker se je zdelo, da njegov ugled s časom ne upada, se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Škofijska informativna faza je potekala v sedanji škofiji Cosenza-Bisignano od 8. decembra 1957 do 31. oktobra 1977. Njegovi posmrtni ostanki so bili skupaj s posmrtnimi ostanki matere Marije Terezije Srca Jezusovega (proces, ki je trenutno v rimski fazi, se je začel tudi zanjo) 22. maja 1961 preneseni v cerkev svetega Frančiška iz Paole v Acriju, ki je bila priključena materinski hiši. Dva dni pozneje so po rednem kanoničnem priznanju obe trupli pokopali v dve pokopališki niši v prezbiteriju cerkve, desno od oltarja.
Kongregacija za zadeve svetnikov je nato 23. maja 1981 izdala dekret o pismih, 16. februarja 1990 pa potrdila postopek obveščanja. Positio super virtutibus je bil posredovan v Rim leta 1994.
Tako teološki svetovalci 2. decembra 2003 kot kardinali in škofje, ki so člani Kongregacije za zadeve svetnikov, so se izrekli za to, da je monsinjor Greco v junaški meri uresničeval krščanske kreposti. Papež Janez Pavel II. je 19. aprila 2004 odobril razglasitev dekreta o njegovi razglasitvi za častitljivega.

Čudež in beatifikacija
Kot domnevni čudež za beatifikacijo je bil obravnavan primer ženske Nine Pancaro iz Altomonte v pokrajini Cosenza. Bolela je za hudo boleznijo, ki je zahtevala operacijo, po kateri je padla v komo. Po nekaj dneh se je zbudila ozdravljena ter zdravnikom in družinskim članom razkrila, da je imela sanje: duhovnik, ki se je predstavil kot Frančišek Maria Greco, ji je zagotovil hitro ozdravitev. Ko so ji pokazali sveto kartico častitljivega duhovnika, je Nina v njem prepoznala sanjskega duhovnika.
Škofijska preiskava o domnevnem čudežu se je v škofiji Cosenza-Bisignano končala 17. novembra 2011 in je bila potrjena 1. junija 2012. Zdravniška posvetovalnica Kongregacije za zadeve svetnikov je 21. maja 2015 podala pozitivno mnenje o nerazložljivosti dejstva, ki so ga 10. septembra istega leta potrdili teološki svetovalci ter kardinali in škofje, ki so člani kongregacije.
Papež Frančišek je nato 21. januarja 2016 odobril razglasitev dekreta o priznanju ozdravitve Nine Pancaro kot čudežne in dosežene na priprošnjo častitljivega Frančiška Marije Greca ter tako odprl pot njeni beatifikaciji. Obred je potekal 21. maja 2016 na stadionu San Vito – Marulla v Cosenzi, ki je leta 2011 že gostil beatifikacijo matere Elene Aiello. Njen liturgični spomin za škofijo Cosenza-Bisignano in male delavce svetih src je bil določen na 13. januar, dan njenega rojstva v nebesa.

Male delavke Srca Jezusovega danes
Nekaj manj kot deset let po smrti ustanovitelja in sedem let po smrti soustanovitelja so Male delavke Svetih src pristale v Združenih državah Amerike, kar je bila prva faza širitve v tujino, ki ima danes hiše tudi v Albaniji in Argentini. Leta 1954 je bila generalna hiša s pripadajočim noviciatom in iunioratom iz Acre prenesena v Rim.
Zavod je 17. februarja 1902 prejel škofijsko odobritev. 22. decembra 1931 je prejel prvo odobritev „ad experimentum“, ki je bila 7. julija 1940 potrjena s papeževo odobritvijo. Njegove posebne značilnosti so posebna posvetitev presvetima Srcema Jezusa in Marije, evangelizacija, zlasti v obliki kateheze, in služenje dobrodelnosti kot vir pristnega človeškega napredka.
Leta 1993 so ponovno začeli sprejemati laikinje kot katehistinje, ki so bile prvo jedro sester. Z njimi so združeni mladi mali delavci (skrajšano JPO), ki imajo enak namen kot sestre.
IT

Frančišek Marija Greco se je 26. julija 1857 rodil v Acriju staršem globokega verskega prepričanja. Od zgodnjega otroštva ga je na poti vere vodila mati. Po končani gimnaziji je leta 1874 odšel v Neapelj, kjer je začel srednješolski študij. Njegov oče je upal, da bo na sina prenesel svoj poklic lekarnarja v Acriju.
Frančiška pa je navdušilo duhovniško življenje in v molitvi ob nogah Device Pompejske je dozorel njegov poklic in odločitev, da ga uresniči, čeprav je predvideval očetov odpor. Tako je 17. decembra 1881 postal duhovnik in se vrnil v Neapelj, kjer je dokončal univerzitetni študij za doktorat iz teologije. Septembra 1887 je postal župnik cerkve svetega Nikolaja v Acriju, naslednje leto pa je bil imenovan za nadduhovnika.
Kot evangeljski delavec je prepričan, da je verska nevednost, iz katere izhajajo druge moralne bede, v njegovem času najbolj boleča nadloga Kalabrije, zato je v župniji ustanovil katehetske šole, združenja, medžupnijski oratorij in ob sodelovanju sestre Marije Terezije De Vincenti ustanovil Zavod malih delavskih sester presvetega srca.
Vedno pozoren na „znamenja časa“, je ustanovil bolnišnico „Caritas“ v mestu Acri, da bi bila pripravljena odgovoriti na vse potrebe najrevnejših in najbolj potrebnih bratov in sester. Tako je lahko pomagal številnim bolnikom, ostarelim, osamljenim in zapuščenim revnim ter osirotelim otrokom. Župnik Frančišek Maria Greco je želel biti ubog med ubogimi, „da bi postal vse za vse ljudi“
Skrivnost uresničitve njegovih številnih del je v kontemplaciji svetih src, njegovih vzornikov od časov, ko je bil mlad diakon. V temelj svojega duhovniškega življenja je postavil intenzivno in dolgotrajno molitev pred evharistijo, pogosto nočno, in s tem skrb za notranje življenje, prepričan, da je plodnost apostolskega delovanja odvisna od intimnega in globokega odnosa z Jezusom in Marijo. Zato je intenzivno živel iz ljubezni do svetih src, da bi ju bratje in sestre vzljubili in spoznali.
Naš oče in ustanovitelj je kot veja, združena s trto, obrodil številne sadove apostolata in svetosti ter še naprej živi med nami s svojimi deli evangelizacije in dobrodelnosti, ki se širijo po Italiji in tujini. Njegovo zemeljsko življenje se je končalo 13. januarja 1931 v Acriju. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi svetega Frančiška iz Paole pri matični hiši v Akri. 24. maja 1961 je bilo opravljeno redno „kanonično priznanje“. Ker se je razširil sloves o njegovi svetosti življenja, se je 8. decembra 1957 začel postopek kanonizacije, katerega cilj je bil ugotoviti njegovo junaško uresničevanje krščanskih kreposti. Za blaženega je bil razglašen 21. maja 2016.

Duhovni profil
Ko razmišljamo o življenju blaženega Frančiška Marije Greca, o njegovem značaju, ki ga vsi opisujejo kot krotkega in plahega, se čudimo trdnosti, ponižnosti in odpovedi, zaradi katerih je že od mladih let iskal Božjo voljo in si prizadeval, da bi jo na vsak način uresničil ter premagoval težave. S čisto človeškega vidika bi se ob toliko nesrečah tudi najbolj podjeten človek lahko marsičesa ustrašil. Njegova veličina je bila v tem, da je nenehno znova začenjal, tudi ko se je vse podrlo.
Toda oče Frančišek se ni zanašal na lastno moč, temveč je raje računal na Božjo moč, ki jo je črpal iz nenehnega in stalnega stika z Jezusom v evharistiji: vsi so se zavedali njegove ljubezni do evharistične adoracije, ki je prežemala njegove dneve in večkrat, ko je zaradi preštevilnih obveznosti zmanjkalo časa, celo noči.
Prav to zaupanje v zapuščenosti mu je omogočilo, da je šel naprej, ne da bi obupal, in da je nam, svojim duhovnim hčeram, zapustil ljubezen do evharističnega češčenja, ki je temelj vsega našega apostolskega delovanja. Zato si je želel, da bi bile mi „karmeličanke s ceste“: da bi bile tudi pri najzahtevnejših delih priče ljubezni, ki črpa iz podnožja samega Izvira ljubezni: evharističnega Jezusovega Srca.
Toda „goreči grm“ ni bil edina skrivnost Frančiška Marije Greca. Videli smo, kako svoje ljubezni do Kristusa ni nikoli ločil od ljubezni do Marijinega brezmadežnega Srca, ki jo je imel za svojo Mater in Učiteljico v veri in predanosti v Boga. Dejansko jo je videl kot „popolnoma prazno čašo, napolnjeno samo z Božjo navzočnostjo“, ki je po svoji volji dovolila Besedi, da se je po njej utelesila.
Od nje se je Greco naučil stalne in popolne razpoložljivosti za Božjo besedo, duha žrtvovanja in predanosti bratom in sestram ter sposobnosti, da v vsakem, tudi nejasnem dogodku razbere ljubeče Božje posredovanje. Njej je zato zaupal vsak svoj projekt, vsako svojo pobudo, svojim duhovnim hčeram pa je bila predvsem vzor duhovnega materinstva. »Naj me Kraljica ne zapusti, v vsem mi bo morala pomagati«, je bilo njegovo geslo in njegov življenjski program. Ti dve veliki ljubezni, Jezus in Marija, sta resnično oblikovali njegovo celotno duhovniško eksistenco in mu omogočili, da je bil pristen duhovnik, človek, ki po lastnih besedah:
„Ima pogum biti tiho, da bi prejel večno Božjo besedo,
je sam, da bi obogatil osamljenost mnogih,
zna gledati drugega z očmi srca in ljubezni,
se daruje, ne da bi čakal na povračilo,
zna prinašati mir, ker je srečal Boga.“
IT

Views: 16

sveti Vivencij iz Blere – škof

Kot puščavnik je glavni zaščitnik Blera v pokrajini Viterbo. Jama San Vivenzio (njemu v čast) je cilj dveh romanj: na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju. Blerani torej svojega svetnika praznujejo trikrat na leto: ob obeh romanjih in 11. decembra.
Po ustnem izročilu je bil sveti Vivencij od leta 457 do 484 ugleden in priljubljen bleranski škof. O tem svetniku obstaja zelo močno ustno izročilo, bogato s poetičnimi in sugestivnimi podrobnostmi, žal pa ni nobenega dokumenta zgodovinske vrednosti, ki bi nam pomagal rekonstruirati faze njegovega zemeljskega življenja. Kolegiatna cerkev v Bleri je dejansko posvečena Mariji Assunti in San Vivenziu. V kripti s križnimi sklepniki, okrašenimi s štukaturami in kapiteli, je svetnikov grob. Marmorni portal cerkve krasi doprsni kip svetega Vivencija.
Svetnikovo podobo najdemo tudi v notranjosti verske stavbe: sveti Vivencij je dejansko upodobljen na velikem platnenem transparentu skupaj s sveto Sensijo in Marijo Vnebovzeto. Svetemu Vivenciju je posvečena tudi kapela v desnem hodniku kolegijske cerkve; svetnik je dejansko zelo priljubljen, čaščenje zavetnika je še vedno močno občuteno in zakoreninjeno v duši Bleranov.
Po mnenju nekaterih je bil sveti Vivencij (ime izhaja iz latinskega Viventius in pomeni ‘ki ima tako vitalnost’) pričevalec v Vergi v Franciji.
V Usuardovem martirologiju je omenjen z datumom 13. januar, od tam pa je na isti datum prešel v rimski martirologij. V kraju Blera (VT) ga praznujejo 11. decembra.
IT

Sveti Vivencij iz Blere je čaščen kot svetnik v Katoliški cerkvi, njegov liturgični spomin pa se obhaja 13. januarja. Po izročilu je bil Vivencij puščavnik na območju Blere v Italiji. Zgodovinski podatki o njem so skopi, vendar se domneva, da je živel med 3. in 4. stoletjem po Kristusu. Njegovo življenje je ovito v legende, pravijo pa, da je izvedel več čudežev. Posebej se pripoveduje, da je med neko invazijo iz skale izvabil vodni izvir, da bi odžejal svoje someščane. Kult svetega Vivencija je še posebej močno prisoten v regiji, kjer je živel, in še danes velja za simbol neomajne vere ter predanosti puščavniškemu in kontemplativnemu življenju. Njegova podoba se pogosto priklicuje za zaščito pred nevarnostmi in za prošnjo za čudež.
V čast svetemu Vivenciju iz Blere, nekdanjemu škofu(?) tega mesteca v Tuscii, se spomladi odvija posebna procesija, ki vodi do jame, kjer se je zatekel po kruti prevari, katere žrtev je bil.
***
Blera, mestece v osrčju Tuscie, ki danes spada v provinco Viterbo, ima za svojega glavnega zavetnika svetega Vivencija, škofa, ki je živel v 5. stoletju v nemirnem obdobju, zaznamovanem z barbarskimi vpadi. Kot mnogi škofje tistega časa je uspel omejiti nasilje germanskih hord, ki so prodirale proti jugu, organiziral osnovno civilno življenje in utrdil krščansko skupnost; tako je postal priljubljen do te mere, da je kot glavni zavetnik zamenjal svetega Sensia, prvega evangelizatorja tega območja.
O Vivenciju, čigar latinsko ime Viventius izhaja iz sedanjika vivens-viventis glagola vivere (živeti) in nosi blagoslovljen krščanski pomen »tisti, ki doseže večno življenje«, se je v srednjem veku razvila legenda. Škof naj bi živel svetniško in vodil škofijo z odločnostjo, a hkrati z očetovsko nežnostjo, prosti čas od pastoralnih obveznosti pa posvečal pomoči bolnikom, zlasti umirajočim. Nekega dne sta dva neverna in razuzdana plemiča, razdražena zaradi škofovih opominov, naj se spreobrnejo, sklenila, da mu nastavita kruto prevaro, da bi ga osramotila pred verniki. Podkupila sta služabnike, ki so ponoči zamenjali njegovo tuniko z žensko. Nato so ga zbudili in ga prosili, naj pohiti v neko hišo v mestecu, kjer naj bi pomagal umirajočemu. Vivencij, da ne bi izgubljal časa, v temi ni prižgal luči in je oblekel žensko obleko, ki se je od njegove razlikovala le po nekaterih okraskih, ne da bi kaj opazil. Ko je prispel v hišo umirajočega, sta ga tam pričakala plemiča in ga javno okarala zaradi nenavadnega oblačila, rekoč navzočim: »Vidite, kako predrzen je ta škof, ki ga častimo kot svetnika? Ne le da ima intimne stike z ženskami, ampak se sploh ne sramuje nositi njihovih oblačil!«
Ko je naslednji dan za to izvedelo ljudstvo, ga je obtožilo, da je s svojim nedopustnim vedenjem povzročil škandal; razjarjeno je celo poskušalo kamenjati ga. Komaj so ga rešili pred besnečo množico. Vivencij je zbral duhovnike, zatrjeval svojo nedolžnost in jim sporočil, da bo za vedno zapustil Blero. Umaknil se je v jamo, oddaljeno približno sedem milj, na pobočjih doline Norchia, na kraju, imenovanem »sedem jam«, da bi odpoklical ne svoje neobstoječe grehe, temveč grehe svojih zlobnih preganjalcev. Kljub oddaljenosti je še naprej vodil škofijo prek duhovnikov, ki so ga obiskovali.
Ko je po videnju izvedel, da bo kmalu umrl, je poslal po svojo duhovno hčer, ki je v starosti oslepela, in ji naročil, naj gre v Blero ter prosi meščane, naj ga pridejo iskat z vozom, s katerim se bo vrnil v mestece. Da je to hotela Božja previdnost, je dokazal čudež: divji telički, vpreženi v voz, so nenadoma postali krotki. Ženska, ki se je hotela izogniti tej nalogi, je ugovarjala, da ji slepota to preprečuje. »Pojdi, hči, in videla boš,« je odgovoril Vivencij; in ob teh besedah ji je vid povrnjen.
Ob tem čudežu so prebivalci Blere pohiteli izpolniti škofove ukaze in začudeni opazili, da so krotki telički brez očitnega vodenja krenili proti puščavnikovi jami. Vivencij se je povzpel na voz, ki pa namesto najkrajše poti ubral pot po mejah škofije, medtem ko so zvonovi v prehojenih vaseh zvonili v slavje, čeprav nihče ni vlekel vrvi: to je bil zvočni dokaz njegove nedolžnosti. Ko je prispel v Blero, je blagoslovil ljudstvo, ki se je kesalo, ker je verjelo prevarantom, in nato umrl: bilo je 11. decembra, kar je postalo njegov liturgični praznik. Njegovo telo so pokopali v kolegijski cerkvi svete Marije.
Ta dvojni pot in bivanje na kraju, ki je bil nekoč svet Etruščanom zaradi bližine ene najveličastnejših nekropol v regiji, je prispodoba temeljitega pokristjanjevanja, ki ga je Vivencij izvedel po začetku, ki ga je uvedel Sensia.
V spomin na njegova potovanja se romarski shodi odvijajo tako na velikonočni ponedeljek kot drugo nedeljo v maju: ob sedmih zjutraj se bratovščina Gonfalone in svetega Vivencija zbere v cerkvi svete Marije v Bleri, skupaj z župnikom stopijo v kripto, kjer izvlečejo relikvijo roke. Nato se začne procesija, ki jo odprejo bratje, nosijo »sliko« s podobo svetnika in križ, relikvija pa je v rokah župnika, ki jo preda priorju bratovščine šele, ko dosežejo meje mesteca; sledijo romarji v dveh vrstah. Ko pridejo na greben hribov nasproti Blere, se verniki ozrejo nazaj, prior pa z relikvijo roke blagoslovi Blero.
Procesija, ki sledi poti Vivencija, nazadnje prispe nad dolino Norchia, do cerkvice, zgrajene nad jamo, kjer čaka množica vernikov skupaj z župnikom iz Blere, ki daruje mašo. Po obredu romarji in verniki skozi rov sestopijo v jamo. Obisk kraja, kjer je živel sveti Vivencij, ne bi bil popoln, če verniki ne bi odnesli koščkov tufa s sten: tem kamnom, ki jih vzamejo s seboj, pripisujejo zdravilne moči. Verjetno gre za zelo staro pogansko tradicijo, ki je bila pozneje pokristjanjena s kultom svetega škofa.
Nato se prične kosilo na prostem, prava pomladanska veselica, ki je pri majskem romanju še bolj izrazita, saj romarji na poti nosijo palice, okrašene z rumenimi cvetovi.
Popoldne se vrnejo proti Bleri po drugi, krožni poti, ki naj bi jo po legendi prevozil svetnikov voz, ki so ga vlekli ukročeni telički. Nazadnje župnik z verniki in godba pozdravijo povorko ob vrnitvi. Prior bratovščine preda relikvijo roke svetega Vivencija duhovniku, nato vsi skupaj dosežejo cerkev svete Marije, pred katero stojita vodnjak in dva bora, v katera naj bi se po legendi spremenila voz in telička.
Vendar ima romanje, tako kot legenda, še dodaten politični pomen, ki se je s časom izgubil. V srednjem veku je krožna povratna procesija ritualno poudarjala meje, ki so ločevale Blero od bližnjega Viterba, ki se je iz nepomembne langobardske vasi spreminjal v najmočnejše mesto v regiji.
IT

Sveti Vivenzio iz Blera, znan tudi kot Viventius, je bil v 5. stoletju pomemben predstavnik katoliške Cerkve. Rodil se je v kraju Blera v Italiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu kot duhovnik in škof. Leta 457 je bil Vivenzio imenovan za škofa v Bleri. Kot škof je postal znan po tem, da je glasno nasprotoval poganskemu in pokvarjenemu lokalnemu plemstvu. Zaradi svoje neomajne zavezanosti ohranjanju pravičnih vrednot in obsojanju nemoralnosti je postal tarča tistih, ki so skušali spodkopati njegov ugled. Nekateri pokvarjeni plemiči so se zatekli k nečednim taktikam, da bi Vivenzia diskreditirali. Podkupili so njegove služabnike, da so v njegovo sobo postavili ženska oblačila, da bi ga obtožili nezakonitih odnosov. Vendar je Vivenzio odločno zanikal kakršno koli krivdo in se odločil, da se bo pokoril za grehe svojih obtožencev. Zaradi teh lažnih obtožb se je Vivenzio odločil umakniti iz družbe in se preselil v bližnjo jamo. Naslednjih sedem let je tam živel v molitvi, postu in samoti ter se posvečal kesanju in iskanju bližine z Bogom. Zaradi intenzivnega asketskega načina življenja je sčasoma izgubil vid. Med bivanjem v jami je Vivenzio doživel pomembno duhovno izkušnjo. V sanjah je prejel božansko navodilo, ki je od njega zahtevalo, da si povrne vid, da bi ga lahko uresničil. Ko je moral Vivenzio spet videti, se mu je čudežno vrnil vid in tako je lahko izpolnil Božje navodilo. Sveti Vivenzio je znan po svoji trdni veri, neomajni zavezanosti pravičnosti in neomajnem zaupanju v Boga. Kljub težavam, s katerimi se je soočal, je ostal predan svojemu škofovskemu poklicu in nikoli ni omahoval v svoji predanosti. Njemuv čast je več praznikov. Prvi je 13. januarja, ko se spominjamo dneva njegove smrti. Poleg tega na velikonočni ponedeljek in drugo nedeljo v maju poteka romanje v njegovo puščavo. Nazadnje, 11. decembra, mesto Blera v Italiji praznuje njegov praznik in ga priznava za svojega zavetnika. Katoliška cerkev Vivenzia v predkoncilskem obdobju ni uradno kanonizirala, vendar so verniki njegovo svetost in predanost Bogu vsa leta široko priznavali in častili. Še posebej ga častijo v kraju Blera v Italiji, kjer se ga spominjajo kot simbola neomajne vere, pravičnosti in poguma pred preizkušnjami.
EN

Views: 1

sveta Taziana (Tatjana) iz Rima – mučenka

TatjanaIme te rimske mučenke se je pojavilo v rimskem rokopisu iz 7. stol. Tatjano so verjetno umorili še zelo mlado zaradi njene krščanske vere. Že zelo zgodaj se je v grški, ruski in latinski Cerkvi razvilo čaščenje te mučenke. Ohranjen je poznejši grški opis njenega mučeništva.
Vir

Bila je hči nekega rimskega konzula. Ko je postala kristjanka so jo privedli pred carja Septimija Severa. Vstopili so v poganski hram. Tatjana je, po legendi, naredila, da so popadali vsi poganski kipi. Nato so jo mučili  na različne načine vendar je ostala živa. Na koncu so jo obglavili (okoli leta 200).
12. januarja leta 1755 je ruska carica Jelisaveta Petrovna, hči carja Petra Velikega izdala ukaz o ustanovitvi prve ruske univerze. Projekt je vodil generalni adjutant Ivan Šavalov. Mislil je, da se bo poklonil svoji materi, ki se je imenovala Tatjana, zato je rekel: “Podarjam ti univerzo.” Tako je Tatjana postala zaščitnica študentov.
Leta 2005 ja ta dan uradno razglašen za “Dan ruskih študentov”, kot dan vseh univerz pa ga svečano obeležujejo s koncerti, razstavami in svečanimi govori.
Vir

Po imenu Taziana sta znani dve svetnici mučenki, ena v Amazeji s še štirimi tovarišicami, ki ima praznik 18. avgusta, in druga mučenka v Rimu, ki ima praznik 12. januarja.
Najstarejše novice o tej svetnici izvirajo iz druge polovice 7. stoletja in jih najdemo v „Itinerariju“ iz tistega obdobja, ki ga je Viljem iz Mamesburyja vključil v svoj „Gesta regum Anglorum“, kjer beremo: „Et in monte Nola sancta Tatiana (pausat)“.
In tu se pojavijo težave pri razlagi: noben antični ali srednjeveški vir ne omenja te gore v Rimu; po drugi strani pa se antični „Katalogi“ rimskih cerkva strinjajo, da je bila v Rimu cerkev svete Tatjane v bližini cerkve svete Suzane, ki, kot vemo, stoji na Kvirinalu; zato je treba goro Nola poistovetiti s tem hribom.
Po drugi strani pa grški „passio“ svetnice navaja, da je bila Taziana pokopana v šesti (avgustejski) regiji, ki je vključevala Alta Semita in Quirinale.
Znanstveniki domnevajo, da se je hrib Quirinal v 7. stoletju imenoval „gora Nola“, ker je takrat na njem stala cerkev, posvečena svetemu Feliksu iz Nole, ki se ga spominjamo 14. januarja.
Za druge svetnike mučence, za katere se omenja, da so bili pokopani v mestnih cerkvah v Rimu ali da so jih častili v teh cerkvah, pa lahko rečemo enako kot za Taziano, tj. da so v cerkvi na Kvirinalu praznovali le njeno posvetitev svetniku.
Noben drug antični ali srednjeveški vir ne pozna svete Taziane, razen že omenjenega „Itineraria“, in šele Cesare Baronio je v 16. stoletju po navedbah grških menologov njeno ime 12. januarja vključil v „Rimski martirologij“.
Passio“ svetnice, ki je bil sestavljen verjetno v 7. stoletju, ne pomaga razumeti, kdo je bila, saj gre za eno od običajnih hagiografskih legend, napisanih v stoletjih po domnevnem času njenega mučeništva.
Bila je mlada Rimljanka, ki je bila mučena v Rimu, leta 230 pa so jo nahranili zverem. Njen kult je bil v mestu razširjen med 7. in 15. stoletjem, ko je bila cerkev uničena.
V latinščini in ruščini ji je ime Tatjana.
IT

Izročilo opisuje Tatjano kot hčerko rimskega konzula, ki je izpovedala krščansko vero. Po izročilu so jo zato privedli pred cesarja Septimija Severa; skupaj z njim je vstopila v poganski tempelj in z molitvijo povzročila, da so se tam postavljeni maliki zrušili, nakar je morala prestati strašne preizkušnje: pretepli so jo po obrazu, s kljukami so ji izdolbli oči, privezali so jo na kol, z glave pa so ji odrezali kožo. Nato so jo vrgli v ogenj in med divje živali, vendar ji to ni škodilo. Nazadnje je umrla z obglavljenjem.
Najstarejša omemba Tatjane sega v drugo polovico 7. stoletja v opisu, ki ga je citiral Viljem iz Mamesburyja v svojem delu „Gesta regum Anglorum“ (Dejanja angleških vladarjev). Opisuje cerkev, posvečeno Tatjani na „gori Nola“ v Rimu – očitno na Kvirinalu, ki se imenuje „gora Nola“, ker je tam takrat stala cerkev, posvečena Feliksu iz Nole. Do 15. stoletja je tam v bližini cerkve Santa Susanna stala cerkev, posvečena Tatjani, ki stoji še danes.
Tatjanina zgodba o trpljenju je podobna zgodbi Priske Rimske in Martine Rimske, razlika je le v času mučeništva. V Armenski cerkvi je Severus Aleksander naveden kot cesar v času njenega trpljenja, zato je njeno mučeništvo potekalo med letoma 222 in 235. V Katoliški cerkvi je bil njen spominski dan med reformo koledarja ukinjen zaradi dvomov o njeni zgodovinskosti.
12. januarja 1755 – 23. po gregorijanskem koledarju, ko je bila razlika še enajst dni in ne 13 kot danes – je cesarica Elizabeta Petrovna, hči carja Petra Velikega, podpisala odlok o ustanovitvi prve ruske univerze v Moskvi; projekt je vodil general-adjutant Ivan Šuvalov, ki je s tem datumom podpisa želel svoji materi Tatjani podariti za njen god: „Dajem ti univerzo“. Od takrat velja Tatjana v Rusiji za zavetnico študentov, dan študentov pa se veličastno praznuje kot „Tatjanin dan“, saj je to tudi prvi dan zimskih počitnic. Leta 2005 je bil ta praznik uradno uveljavljen kot „dan ruskega študentovstva” in se praznuje kot festival na vseh univerzah s koncerti, razstavami in slavnostnimi govori.
Atributi: Lev, obrita glava
Zavetnik ruskih študentov
DE

Sveta Tatjana Rimska, znana tudi kot Martina, Tatienne ali Taziana, je bila ugledna osebnost v zgodnjem krščanskem obdobju. Rodila se je v Rimu v Italiji staršem, ki so imeli visoke položaje v rimski družbi – njen oče je bil konzul. O njenem zgodnjem življenju ni veliko znanega, vendar zgodovinski zapisi kažejo, da je Tatjana odraščala v pobožnem krščanskem gospodinjstvu, ki ji je že v mladosti privzgojilo močno vero. V času vladavine cesarja Aleksandra Severa so bili kristjani deležni hudega preganjanja. Tatjana je bila odkrita vernica, zato je brez strahu evangelizirala in oznanjala nauk evangelija. Njen pogum in neomajnost v težavah sta ji prinesla spoštovanje zgodnje krščanske skupnosti. Tatjana je postala znana po svojem neverjetnem znanju in modrosti, zaradi česar je postala spoštovana učiteljica. Posvetila se je izobraževanju in duhovni rasti mladih, zlasti študentov. Tatjana je goreče verjela, da bo prizadevanje za znanje, združeno z vero, okrepilo vernike in jim omogočilo krepostno življenje. Vendar sta njena predanost krščanstvu in neustrašno oznanjevanje vere razjezila tiste, ki so nasprotovali naraščajočemu vplivu krščanstva v Rimu. Postala je glavna tarča tistih, ki so si prizadevali za izkoreninjenje Cerkve. Nazadnje so Tatjano aretirali in jo brutalno mučili. Kljub krutosti, ki so ji jo prizadejali, je Tatjana ostala neomajna v svoji veri. Po pričevanjih ji je z neomajno vero in ljubeznijo uspelo spreobrniti celo nekatere ujetnike in mučitelje. To je razjezilo oblasti, ki so si še bolj prizadevale, da bi jo prisilile k odpovedi krščanstvu. Na koncu je Tatjanina neomajna predanost pripeljala do njene mučeniške smrti. Obsojena je bila na smrt z obglavljenjem okoli leta 226. Kljub tragičnemu koncu njenega življenja je njena zapuščina kot pogumna in modra priča krščanske vere ostala. Dan svete Tatjane praznujemo 12. januarja. Zaradi liturgičnih sprememb pa ga po dominikanskem koledarju iz leta 1955 praznujemo tudi 1. januarja, po nekaterih koledarjih pa 30. januarja. Kanonizirana je bila kot svetnica v predkongregacijskem obdobju, torej v obdobju pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije. Danes sveto Tatjano častijo kot zavetnico študentov, kar odraža njeno predanost izobraževanju in vero v preobrazbeno moč znanja, prežeto z vero. Njeno življenje je navdih za vse kristjane, saj jih opominja na pomen vztrajnosti, poguma in predanosti, tudi ko se soočajo s težavami.
EN

Sveta mučenka Tatjana se je rodila v ugledni rimski družini – njen oče je bil trikrat izvoljen za konzula. Na skrivaj je bil kristjan in je svojo hčerko vzgajal v predanosti Bogu in Cerkvi. Ko je Tatjana postala polnoletna, se ni poročila, ampak se je z vsemi močmi posvetila Cerkvi. Postala je diakoninja v eni od rimskih cerkva in služila Bogu s postom in molitvijo, skrbela za bolnike in pomagala potrebnim. S svojo pravičnostjo si je Tatjana v prihodnosti pridobila, da bi bila okronana s krono mučeništva.
Ko je Rimu začel vladati šestnajstletni Aleksander Sever (222-235), je bila vsa oblast skoncentrirana v rokah zlobnega sovražnika in preganjalca kristjanov Ulpiana. Krščanska kri je tekla kot potoki. Zaprli so tudi diakoninjo Tatjano. Ko so jo pripeljali v Apolonov tempelj, da bi jo prisilili k žrtvovanju maliku, je svetnica začela moliti – in nenadoma se je zgodil potres – malik se je razbil na koščke, del templja pa se je zrušil in padel na poganske duhovnike in številne pogane. Demon, ki se je naselil v idolu, je z ječanjem pobegnil s tistega mesta, pred katerim so ga vsi videli leteti po zraku kot duha. Nato so začeli sveto devico tolči po očeh, vendar je vse pogumno prenašala in molila za svoje mučitelje, da bi jim Gospod odprl duhovne oči. In Gospod je uslišal molitev svoje služabnice. Mučitelji so videli, da so svetnico obkrožili štirje angeli in jo obvarovali pred udarci; slišali so glas iz nebes, ki je nagovoril sveto mučenko. Vsi, osem moških, so verjeli v Kristusa in padli na kolena k sveti Tatjani ter jo prosili, naj jim odpusti krivice, ki so ji jih storili. Ker so se izpovedali za kristjane, so bili podvrženi mučenju in usmrtitvi ter prejeli krst s krvjo. Sveto Tatjano so spet mučili nekega drugega dne: razgalili so jo in pretepali, z britvami so rezali njeno telo in iz njenih ran je potem v zraku zadišalo po dišavah. Mučitelji so se izčrpali in rekli, da jih nekdo neviden tolče z železnimi palicami, in devet jih je padlo mrtvih. Svetnico so nato vrgli v ječo, kjer je vso noč molila in z angeli pela hvalnico Gospodu. Začelo se je novo jutro in sveto Tatjano so spet odpeljali na sodišče. Mučitelji so z začudenjem opazovali, da je bila po tako strašnih mukah videti popolnoma zdrava in še bolj sijoča in lepa kot prej. Začeli so jo nagovarjati, naj daruje boginji Diani. Svetnica se je zdela sprejemljiva in odpeljali so jo v poganski tempelj.
Sveta Tatjana je naredila znamenje križa in začela moliti – in nenadoma se je zaslišalo oglušujoče grmenje in strela je udarila v idol, žrtvene daritve in poganske duhovnike. Ponovno so mučenko kruto mučili, ponoči so jo spet vrgli v ječo, a spet so se pojavili angeli in ozdravili njene rane. Naslednji dan so sveto Tatjano odpeljali v cirkus in nanjo spustili lačnega leva; zver se svetnice ni dotaknila, ampak ji je le ponižno ležala pri nogah. Leva so hoteli zapreti nazaj v kletko, a je namesto tega s kremplji pograbil enega od mučiteljev. Tatjano so vrgli v ogenj, vendar ogenj mučenki ni škodoval. Pogani so mislili, da je čarovnica, zato so ji ostrigli lase, da bi ji odvzeli čarovniško moč, in jo zaprli v Zevsov tempelj. Vendar je bilo nemogoče odvzeti Božjo moč. Tretji dan so prišli poganski duhovniki z obkrožajočo množico in se pripravljali na žrtvovanje. Ko so odprli tempelj, so zagledali idol, ki je bil vržen v prah, in sveto mučenko Tatjano, ki je veselo klicala ime Gospoda Jezusa Kristusa. Vsa mučilna orodja so bila izčrpana, zato so izvršili smrtno obsodbo: hrabro trpečo so obglavili z mečem. Skupaj z njo je bil kot kristjan usmrčen tudi njen oče, ker jo je poučil o pravi Kristusovi veri.
EN

Views: 920

sveti Arkadij iz Cezareje – mučenec

V Cezareji (v Mavretániji, v današnji Alžiriji), sveti Arkádij, mučenec, ki se je v času preganjanja skrival, ko pa je bil njegov sorodnik ujet, se je prostovoljno izročil sodniku in ker ni hotel darovati bogovom, je pretrpel zelo hudo mučeništvo. († ok. 304)
Vir

V skladu z izročilom je Arkadij pretrpel mučeništvo v Ahaji, vsa druga pričevanja pa se strinjajo, da je bil mučenec v Cezareji v Mavretaniji (Afrika).
Najbolj zanesljiva potrditev te topografske lokacije je stavek: „De natali S. Arcadii, qui habet natale pridie idus ianuarii in Civitate Cesareae Mauritaniae“, zapisan nad pridigo svetega Zenona, veronskega škofa. Čas Arkadijevega mučeništva je precej težko določiti, vendar lahko domnevamo, da je umrl okoli leta 304, med zadnjim poganskim preganjanjem. Bes preganjalcev se je sprostil in že najmanjši sum je bil dovolj, da so bile preiskave in racije upravičene; vsakodnevne procesije in malikovalska žrtvovanja so se mešala z usmrtitvami kristjanov, zato se je Arkadij, precej ugleden državljan, zgrozil in pobegnil iz Cezareje. Njegovo odsotnost so kmalu opazili in vojaki so aretirali enega od njegovih sorodnikov, da bi ga uporabili kot talca in od njega zahtevali vrnitev. Arkadij se je predstavil sodniku, ki mu je ukazal, naj žrtvuje bogovom, vendar je prezirljivo zavrnil in bil obsojen na smrt v grozljivih mukah.
V latinskih martirologijih se Arkadijev praznik praznuje 12. januarja, v vzhodnih pa se njegovo ime ne pojavlja. Dragocen dokument Arkadijevega svetništva je pridiga svetega Zenona, ki je bil verjetno afriškega rodu in je bil Arkadiju zelo naklonjen. Menijo, da je Zenon prinesel Acta v Verono, saj ga izrecno omenja na začetku svojega panegirika.
IT

Ukaz cesarja Dioklecijana, da morajo vsi kristjani žrtvovati bogovom ali pa za svojo zavrnitev plačati s smrtjo, je njegov guverner Mavretanije v Afriki izvajal s kruto strogostjo. Dal je sestaviti natančen seznam vseh prebivalcev mesta in dežele, določil kraj in dan, kjer in kdaj morajo vsi žrtvovati bogovom, hkrati pa je dal povsod nositi strašna mučilna orodja z obvestilom, da bo vsak, ki ne bo hotel ubogati cesarja in žrtvovati bogovom, to moral storiti s temi orodji.
V mestu Cezareja je živel Arkadij, mlad, spoštovan in bogat mož ter goreč kristjan. Bil je odločen, da bo umrl za Kristusa, zvest sveti veri, vendar je želel še nekaj dni preživeti v tihi molitvi, da bi se pripravil na smrt. Svoje gospodinjstvo je prepustil prijatelju, ki je bil še vedno pogan, in mu povedal, da mora za kratek čas oditi po zelo nujnih opravkih. Nato je odšel v samoto, da bi z molitvijo, postom, bdenjem in deli pokore prosil za božjo milost vztrajnosti.
Ko je guverner na dan slovesnega žrtvovanja ugotovil, da se Arkadij ni pojavil, ga je takoj hotel aretirati v hiši, vendar je tam našel le njegovega prijatelja, ki je na vprašanje, kje se Arkadij skriva, znal odgovoriti le, da je za kratek čas odšel po nujnem poslu, ne da bi povedal, kam gre. Zaradi te domnevne izjave se je razjezil in dal Arkadijevega prijatelja zapreti v ječo, dokler ne sporoči, kje je Arkadij. Ko je v samoti izvedel, da je njegov prijatelj v zaporu, je takoj odhitel k guvernerju, ga prepričal o nedolžnosti zaprtega in zahteval njegovo izpustitev. Guverner je zahtevi ugodil in laskajoče dodal: „Tudi tebi, Arkadij, bom odpustil beg iz mesta, če boš zdaj žrtvoval bogovom.“ Arkadij je odgovoril: „Kristjan ne žrtvuje praznim malikom: Kristus je moje življenje in umiranje moja pridobitev; stori z menoj, kar hočeš.“ Guverner je ukazal pristašem: „Prinesite mučilna orodja, pogled nanje bo tega hudobneža naučil drugačnega jezika.“ Arkadij jih je neustrašno pogledal in z veselim izrazom vprašal: „Naj se slečem, da se bo boj lahko začel?“ Guverner je jezno zagrmel: „Kaj se norčuješ iz mene! Ha, teh orodij ne bo umazala tvoja kri; zaradi svoje kljubovalnosti boš trpel tako, kot še noben smrtnik.“ Nato je ukazal pribočnikom: “Vrzite ga na tla in mu odrežite okončino za okončino, vendar zelo počasi: Začni pri zunanjih členkih prstov, ločite roko od roke, podlaket od komolca, nadlaket od ramena; prav tako se povzpnite od prstov na nogah do trupa; toda dobro razumite, z noži delajte zelo počasi; tolikokrat bo trpel smrtne muke, kolikor ima sklepov, in se naučil občutiti, kako bogovi kaznujejo tistega, ki prezira njih in cesarja. “
Arkadij je z mirnim obrazom, obrnjenim proti nebu, prisluhnil tej sodbi, se slekel in s čudovitim duhom trpljenja ponudil svoje telo za to grozljivo pohabljanje. Plavajoč v lastni krvi je z močnim glasom molil: „O moj Gospod in Bog, ti si mi dal vse te ude, vse ti jih darujem: Ob splošnem vstajenju mi jih boš vrnil! O vi, srečni udje, ki imate čast biti žrtvovani svojemu Bogu, zdaj vas še bolj ljubim in cenim, ker vi, odrezani od mene, resnično pripadate Bogu: za kratek čas moramo biti ločeni, da bi mi bili vi – zdaj smrtni – nekoč vrnjeni nesmrtni in spremenjeni, da bi lahko šli naproti Kralju večne slave.“
Nobeno oko med tisočimi gledalci ni ostalo suho, tudi sami pristaši so jokali od sočutja in ganjenosti ob takšnem trpljenju. Arkadij jih je z zadnjimi močmi poklical: „Bratje, vi, ki ste priča tej nenavadni predstavi, spoznajte, kako malo in lahkotno je vse to za tistega, ki v zameno pričakuje večno krono! Verjemite mi, umirajoči, vaši maliki niso bogovi, ne morejo vam pomagati; odpovejte se njihovi sramotni službi. Obstaja samo en Bog in on je tisti, ki me osvežuje z nebeško tolažbo v tem bednem stanju, v katerem me obžalujete: trpeti zanj je sladko veselje, umreti zanj je pravo življenje.“ S temi besedami je izdihnil svojo očiščeno dušo in 12. januarja 312 vstopil v večno življenje s tistim, ki ga je okrepil v trpljenju.
To zgodbo o trpljenju svetega Arkadija dolgujemo slavnemu škofu Zenonu iz Verone, ki je bil navzoč v Cezareji, ko je Arkadij svojo zvestobo sveti veri in ljubezen do Jezusa Kristusa zapečatil s tem veličastnim krvnim pričevanjem.
DE

Sveti Arkadij je bil ugleden prebivalec Cezareje v Mavretaniji, danes Cherchell blizu Alžirije v Alžiriji. Pod cesarjem Dioklecijanom (284-305), ki je bil sovladar na zahodu, Maksimijanom Herkulom (286-305), so kristjane v Rimskem cesarstvu tako kruto preganjali, da se je Arkadij skril na podeželju, da ga ne bi pod grožnjo smrti prisilili v čaščenje malikov.
Njegovo odsotnost so preganjalci kmalu opazili, še huje, prijeli so enega od njegovih sorodnikov in mu grozili, dokler Arkadij sam ni razkril, kje se skriva. Ker ni želel dopustiti, da bi namesto njega trpel še kdo drug, se je sam predal rimskim oblastem. Sodniku je rekel: Izpusti tega nedolžnega človeka, saj sem osebno prišel k tebi in ni vedel, kje se skrivam.
Sodnik je obljubil, da bo izpustil tudi Arkadija, če bo le žrtvoval bogovom. Arkadij je odklonil, čeprav je vedel, da ga bodo mučili. Izjavil je: „Uporabite vse metode mučenja, ki jih želite. Nič me ne bo pripravilo do tega, da bi izdal svojega Boga. Strah pred smrtjo mi ne bo nikoli preprečil, da bi izpolnil svojo dolžnost.“ Sodnik je bil besen in odločil, da bo Arkadij dolgo umiral. Ko se mu je pohvalil z metodami mučenja, ki jih bo uporabil, je Arkadij molil: „Gospod, nauči me svoje modrosti“.
Običajno so kristjane v tem času obglavili, če niso hoteli žrtvovati bogovom. Na kraju usmrtitve je bil Arkadij presenečen, da se to ni zgodilo njemu. Namesto tega so ga počasi in barbarsko pohabljali. Najprej so mu odrezali prste, nato pa še obe roki. Nato so mu mučitelji kos za kosom odrezali prste na nogah, stopala in preostali del nog. Arkadij je ponavljal: „Gospod, nauči me svoje modrosti“. Na koncu sta od Arkadija ostala le glava in trup.
Nato se je zgodilo nekaj izjemnega. Umirajoči svetnik se je ozrl na vse odrezane dele sebe, ki so ležali na tleh. Še vedno je lahko govoril in zavpil: „Srečne ste, moje okončine. Zdaj resnično pripadate Bogu. Vse ste mu bile žrtvovane.“ Njegove zadnje besede so bile namenjene tistim, ki so stali naokoli. Vzkliknil je: „Naučite se iz mojih muk. Vaši bogovi niso nič. Edini pravi Bog je tisti, za katerega trpim in zdaj umiram. Umreti zanj pomeni živeti!“
Nato je umrl zaradi izgube krvi. To se je zgodilo okoli leta 302 (?), morda pa v času vladavine cesarja Valerijana (253-60). Kristjani so pobrali vse Arkadijeve ostanke in jih pokopali. Podrobnosti o njegovem trpljenju niso zgodovinsko zanesljive. Njegov spominski dan je 12. januar, njegovo ime pa se pojavlja v Martyrologium Romanum, ne pa tudi v vzhodnih martirologijih. Glede na Arkadijev pasijon naj bi umrl v Akaji, vsi drugi viri pa navajajo, da se je to zgodilo v Cezareji v Mavretaniji.
NOR

Views: 17

blaženi Peter Frančišek Jamet iz Caena – duhovnik in ustanovitelj

sveti Peter Frančišek Jamet iz Caena - duhovnik in ustanoviteljV Caenu [kaénu] (v severni Franciji), blaženi Peter Frančišek Jamet [žamé], duhovnik, ki se je v času revolucije in po vrnjenem miru Cerkvi, vneto posvečal pomoči redovnicam Hčeram dobrega Odrešenika.
Vir

Veljal je za „drugega ustanovitelja“ Inštituta Dobrega Odrešenika. Peter-Frančišek Jamet se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, takratni škofiji Bayeux, zdaj Séez, Francija; njegovi starši, premožni kmetje, so imeli osem otrok, od katerih sta dva postala duhovnika in ena nuna.
Študiral je na kolegiju v Vire in pri dvajsetih letih začutil klic v duhovništvo, nato pa se je vpisal na ugledno univerzo v Caenu na petletni študij filozofije in teologije.
Leta 1784 je vstopil v semenišče in bil posvečen v duhovnika 22. septembra 1787. Pridobil je diplomo iz teologije in naziv „magister umetnosti“, vendar zaradi izbruha francoske revolucije ni mogel nadaljevati specializacije.
V Caenu je delovala skupnost hčera Dobrega Odrešenika, zavod, ki ga je leta 1720 ustanovila mati Ana Leroy, Peter Frančišek pa je bil leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika zavoda, leta 1819 pa je postal tudi njegov verski predstojnik.
Med divjanjem francoske revolucije je zavrnil prisego, ki so mu jo leta 1798 naložili revolucionarji, doživel je aretacijo in grozila mu je smrt. Čudežno se je vrnil svoboden in se na vse načine posvetil pomoči razpršenim hčeram Dobrega Odrešenika, skrivaj obhajal maše, podpiral omahujoče brate in spodbujal preganjane vernike.
Po končani revoluciji se je lahko odkrito posvetil obnovi in rasti Kongregacije Dobrega Odrešenika. Uvedel je skrb za gluhe in neme, sam se je lotil posebnih študij za njihovo vzgojo, uvedel pa je tudi nove metode poučevanja.
Osem let, od leta 1822 do 1830, je bil rektor univerze v Caenu, kjer je po veliki vihri revolucije in širjenju razsvetljenskih in racionalističnih idej med učitelje in študente vrnil novo ozračje krščanske vere.
Vse, kar je lahko storil, je bilo v Božjo slavo, saj je bil v svoji notranjosti ves od Boga. Peter Frančišek Jamet je 12. januarja 1845 v 83. letu starosti, utrujen od utrujenosti in starosti, umrl.
Politični dogodki so poskrbeli, da so se potrebni postopki, čeprav se je vedelo, da je svetnik, začeli šele leta 1930, končali pa so se z odobritvijo čudeža, pripisanega njegovi priprošnji, 11. decembra 1985.
Papež Janez Pavel II. ga je beatificiral 10. maja 1987.
IT

Peter Frančišek Jamet se je rodil v Frênes v Franciji in bil leta 1787 posvečen v duhovnika.
Med francosko revolucijo je bil kaplan in spovednik pri sestrah Dobrega odrešenika, zavrnil je prisego zvestobe revolucionarnim oblastem (2. januarja) in še naprej skrivaj maševal za sestre. Po revoluciji, v mirnejših časih, je svojo službo razširil na skrb za revne in invalidne osebe vseh vrst, tudi duševno bolne. Med letoma 1822 in 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je umrl 12. januarja 1845. Med beatifikacijsko slovesnostjo, ki je potekala 10. maja 1987, je približno dvesto gluhonemih, ki so se izražali v gestikularnem jeziku, pričalo o delu, ki ga je Peter Frančišek opravil zanje, med drugim je sestavil francoski gestikularni slovar z deset tisoč gesli. Ob smrti je prišel do besede „Rupture“ (prelom, preboj).
IT

Blaženi Peter Frančišek Jamet, znan tudi kot Peter Francis Jamet, se je rodil 12. septembra 1762 v Frênes, Francija. Bil je eden od osmih otrok, rojenih v premožni kmečki družini. Bil je zelo obetaven, zato je študiral na kolidžu v Vire in pozneje na univerzi v Caenu.
Jamet je bil 22. septembra 1787 posvečen v duhovnika v škofiji Bayeux v Franciji. Duhovniško službo je začel leta 1790 kot kaplan in spovednik hčera Dobrega Odrešenika v Caenu. Vendar mu je nadaljnje teološke študije preprečila francoska revolucija, ki je ukinila poučevanje teologije.
V tem burnem času so proticerkvene revolucionarne oblasti zahtevale prisego zvestobe, ki pa je Jamet ni hotel izreči. Zato je bil zaprt, skupnost hčera pa je bila razpršena. Tudi v zaporu je oče Peter Frančišek še naprej skrivaj služil sestram in drugim prikritim katoličanom, pogosto je maševal na skrivaj.
Po umiritvi revolucije se je oče Peter Frančišek posvetil revitalizaciji in obnovi hčera Dobrega Odrešenika. Imel je ključno vlogo pri obnovi skupnosti in njenega duhovnega življenja. Poleg tega je pomagal ustanoviti šolo, ki se je osredotočala na nove učne metode za izobraževanje gluhih.
Vpliv očeta Petra Frančiška je presegal versko področje. Od leta 1822 do 1830 je bil rektor univerze v Caenu, kjer je nadzoroval upravo in akademske zadeve. Kot priznanje za izjemne dobrodelne dejavnosti in prispevke k družbi je leta 1827 prejel red legije časti.
Blaženi Peter Frančišek Jamet je umrl 12. januarja 1845 v Caenu v Kalvadosu v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Pokopali so ga v matični hiši hčera Dobrega Odrešenika v Caenu.
Njegovo izredno krepostno in sveto življenje je 21. marca 1985 priznal papež Janez Pavel II. in ga razglasil za častitljivega ter mu priznal junaške kreposti. Papež Janez Pavel II. je 10. maja 1987 blaženega Peter Frančišek Jameta razglasil za blaženega in mu priznal status blaženega.
Življenje blaženega Peter Frančišek Jameta je navdih za mnoge, saj je zgled globoke vere, vztrajnosti v težavah in neomajne predanosti služenju drugim. Njegova zapuščina kot drugega ustanovitelja Inštituta Dobrega odrešenika, njegova vloga pri izobraževanju gluhih ter njegovi prispevki k verskim in akademskim skupnostim še danes vplivajo na ljudi in jih navdihujejo.
EN

Blaženi Peter Frans Jamet (fr: Pierre-François) se je rodil 13. septembra 1762 v Frênes v departmaju Orne, takrat v škofiji Bayeux, danes pa v škofiji Séez v Franciji. Njegova starša sta bila kmeta Pierre Jamet in Maria Busnot. Imela sta devet otrok, od katerih sta dva postala duhovnika, eden pa nuna. Po končani osnovni šoli je Peter od leta 1777 pridobil srednješolsko izobrazbo v kolegiju v Vire.
Pri dvajsetih letih je bil poklican v duhovništvo, od leta 1782 pa je študiral filozofijo in teologijo na prestižni univerzi v Caenu. Leta 1784 se je pridružil tamkajšnjemu semenišču, ki so ga vodili očetje eudisti. V diakona je bil posvečen 23. septembra 1786, v duhovnika pa 22. septembra 1787 v Caenu. Teološki študij je nadaljeval na univerzi, kjer je diplomiral iz teologije in pridobil naziv maître-en-Arts.
Kmalu po izbruhu francoske revolucije leta 1789 je bil Peter leta 1790 imenovan za kaplana in spovednika skupnosti redovnic, „sester Dobrega Odrešenika“ (Filles du Bon Sauveur de Caen – LBS), ki jo je leta 1720 v Caenu ustanovila Anne Leroy. Zavrnil je državno prisego, ki so jo zahtevali revolucionarji, vendar je kljub veliki nevarnosti ostal v državi in še naprej skrivaj maševal za nune. Kongregacija je kljub svoji majhnosti preživela revolucijo predvsem po zaslugi Petra, ki zato velja za njenega drugega ustanovitelja.
V normalnejših časih po revoluciji je škof Charles Brault leta 1805 Petra imenoval za predstojnika kongregacije. Zbral je razpršene sestre, ki jih je zdaj sestavljalo petnajst sester in štiri novinke. Svojo službo je razširil na delo med revnimi in invalidi vseh vrst, tudi duševno bolnimi. Sestre so mu zaupale novo nalogo, in sicer oskrbo in poučevanje gluhonemih.
Peter je bil 14. novembra 1822 imenovan za rektorja univerze v Caenu, ki ga je opravljal do leta 1830. Leta 1827 je kralj Karel X. (1824-30) Petra v znak priznanja za njegovo delo imenoval za viteza Kraljeve legije časti. Umrl je 12. januarja 1845 v Caenu, star 82 let. Njegov grob je v matični hiši njegovega inštituta v Caenu. Ob njegovi smrti je inštitut štel 232 sester v treh hišah v Caenu.
21. marca 1985 so mu priznali „junaške kreposti“ in mu podelili naziv Venerabilis („Častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 5. junija 1986 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 10. maja 1987 v Rimu. Med slovesnostjo je približno 200 gluhonemih v znakovnem jeziku pričalo o njegovem delu v njihovem imenu, ki je vključevalo slovar francoskega znakovnega jezika z 10.000 besedami, iz katerega je ob smrti prišel do besede ruptura (pretrganje). Njegov spominski dan je obletnica njegove smrti 12. januarja.
NOR

Med francosko revolucijo je bil blaženi Pierre-François Jamet (1762-1845) kaplan v kongregaciji Bon Sauveur v Caenu, ki je skrbela za duševno bolne ženske. Kot neuklonljiv duhovnik je tvegal vse, da bi zagotovil preživetje tega pomembnega dela. Sadovi njegovega dela so vidni še danes.

Lep septembrski večer. Mladi duhovnik je v svoji spalnici zaprl brevir in sedel za mizo. Abbé Pierre-François Jamet je pisal sestri Le Bidois, predstojnici majhne kongregacije Bon Sauveur, v kateri je bil kaplan in spovednik. Pisalo se je leta 1792, na vrhuncu revolucije. Abbé Jamet je bil duhovnik pet let. Oblasti so od njega zahtevale, da prisega na civilno ustavo duhovščine in se ukloni novi ustavni Cerkvi. To je bilo za normandijca in mnoge njegove vrstnike nepredstavljivo. Upornike so brez milosti aretirali. Abbé Jamet se je moral skriti v Hérouvillu blizu Caena pri nekem paru, ki je delal za protestantskega zemljiškega gospoda.

Kar zadeva približno dvajset nun v kongregaciji, so jih 16. avgusta tega leta izgnali iz samostana in jih razdelili med različne družine v mestu Caen. Dvanajst duševno bolnih žensk, za katere so skrbele, je lahko skupaj z nekaterimi sestrami ostalo v skupnosti na ulici d’Auge. V resnici pa so vsi živeli v skrivanju in strahu. V pismu, ki ga je napisal tistega večera in je bilo polno „naklonjenosti in tolažilnih misli“ (Edmond Chrétien, le bienheureux Pierre-François Jamet, izdano pri založbi Cerf), je mladi kaplan vodji skupnosti sporočil, da je pravkar prispel v Anglijo. Tako je želel zabrisati sledi. V resnici je štiri kilometre oddaljen od mesta stoterih stolpov…

Oče Jamet je izhajal iz te pokrajine Normandije in je v zadnjih mesecih postal mojster v umetnosti kamuflaže. Ne glede na to, ali je bil patriot v frigijski kapi, zdravnik ali čeden konjenik, je v teh letih terorja za opravljanje svoje službe uporabljal vse možne preobleke: obiskoval je razkropljene nune, maševal na diskretnih mestih, čim več spovedoval in blagoslavljal družine. Kot človek vere je vedno zaupal svoji vesti,“ pojasnjuje sestra Hanitra Rabialahy iz skupnosti Misijonarke evangelija, ki je nastala leta 2014 z združitvijo štirih kongregacij, med njimi tudi kongregacije Le Bon Sauveur. Ni se obotavljal kršiti zakona, kadar to bi bilo v korist življenja. Kot Kristus, ki je v soboto ozdravljal bolnike.“

Po revoluciji je imel duhovnik samo eno prednostno nalogo: združiti sestre. Prostori v ulici d’Auge so bili prodani in treba je bilo najti novo lokacijo. Po dolgih pogajanjih je kupil nekdanji kapucinski samostan na današnji ulici Caponière v Caenu, kamor so se sestre preselile leta 1805. Kot arhitekt in gradbenik je improviziral. V hiši je živelo petnajst nun, dve oskrbovanki in dvanajst duševno prizadetih bolnikov. Oče Jamet, ki je v vsem zaupal v Previdnost, je razvil Institut du Bon Sauveur, ki je postopoma postal oskrbovalni center, kjer so bili bolniki deležni ustreznega zdravljenja. Leta 1816 je bila ustanovljena šola za gluhoneme. Od leta 1820 je zavod, ki je medtem odprl vrata tudi moškim (Louis Martin, oče svete Terezije iz Lisieuxa, je bil ob koncu svojega življenja v njem interniran), postal ena največjih psihiatričnih ustanov v Franciji.

Jametova zvestoba duhovništvu in kongregaciji je obrodila bogate sadove, saj ga je hranilo globoko notranje življenje. Skupnost je bila ena redkih, ki je preživela revolucijo, in je uspevala vse do danes ter postala kongregacija sester misijonark evangelija. Ta rodovitnost je presegla tudi meje, saj skupnosti za duševno prizadete, ki jih je navdihnil dobri Odrešenik, nosijo njegovo ime v Peruju in na Madagaskarju. Oče Jamet je umrl 12. januarja 1845, sveti Janez Pavel II. pa ga je leta 1987 razglasil za blaženega.
FR pdf

Views: 5

sveta Cezarija iz Arlesa – opatinja

V Arlesu [árlu] (v Provansi, v Galiji), sveta Cezárija, opatinja, sestra svetega škofa Cezarija, ki je napisal zanjo in njene sestre Pravilo svetih devic.
Vir

Cezarija se je rodila okoli leta 465 v bližini Chalon-sur-Saone in nekaj časa živela v samostanu v Marseillu; njen brat sveti Cezarij, ki je leta 502 postal škof v Arlesu, je o njej razmišljal kot o bodoči predstojnici ženske samostanske skupnosti, ki jo je nameraval uvesti v svojem mestu. Prvi samostan redovnic, zgrajen v bližini Arlesa, pa še ni bil dokončan in je bil uničen v vojni med Franki in Burgundci (508). Cezarij ni izgubil poguma in je po končanih bojih dal zgraditi drugo stavbo na isti lokaciji kot prvo: samostan, posvečen svetemu Janezu, je bil odprt 26. avgusta 512, njegovo vodstvo pa je bilo zaupano Cezariji, poklicani iz Marseilla. Za to skupnost je Cesarij sestavil odlično pravilo, katerega temelji so odpoved vsemu osebnemu premoženju, večna osamitev, izvzetje iz škofovske pristojnosti, poslušnost predstojniku, imenovanemu matèr.
Cesarija je imela veliko učenk in je skupnost vodila več kot deset let. Umrla je kmalu po posvetitvi Marijine bazilike (524), morda leta 525, in bila pokopana blizu sarkofaga, ki ga je njen brat rezerviral zase.
Cezarija, ki jo je kot svetnico počastil že Venantius Fortunatus, ki njeno ime povezuje z Agnesinim, je v rimskem martirologiju zapisana 12. januarja.
IT

Cezarija in njen brat sveti Cezarij iz Arlesa (27. avgusta) sta bila otroka plemenite galsko-rimske družine. Cezarij je v Arlesu ustanovil ženski samostan, katerega prva opatinja je bila njegova sestra. Pravila, ki jih je predpisal, so določala, da morajo biti dnevi nun razdeljeni na čas študija, molitve in ročnega dela.
Nune so se preživljale s tkanjem, šivanjem in prepisovanjem knjig. Skupnost približno dvesto nun je skrbela tudi za revne, prala in popravljala njihova oblačila. Nune so živele v stalni osami, niso smele jesti mesa, razen če so bile bolne, v postnem času pa se niso smele kopati.
O sveti Cezariji vemo malo, le da je bilo njeno življenje po besedah svetega Gregorja iz Toursa (17. november) „blagoslovljeno in sveto“. Tudi Venancij Fortunat jo je v svojih pesmih večkrat omenil.
Ko so Franki leta 536 zasedli Arles, se je Cezarij umaknil v samostan svoje zdaj že pokojne sestre. Cezarij je napisal oporoko, v kateri je skoraj vse svoje premoženje zapustil samostanu, kjer je kmalu zatem leta 542 umrl. O dnevu in letu smrti svetega Cezarija ni zanesljivih podatkov.
IT

Cezarija je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Izobraževala se je v nekdanjem samostanu Saint-Saveur, ki ga je ustanovil Janez Kasijan in je stal na mestu današnjega trga Place de Lenche v Marseillu, leta 512 pa jo je brat imenoval za prvo opatinjo novega samostana Saint-Jean – pozneje samostana Saint-Césaire – v Arlesu. Cesarij je za novi samostan napisal zelo stroga pravila – prva znana pravila za ženski samostan. Sestre so pod Cezarijevim vodstvom dejavno prepisovale svete spise, skrbele za pomoči potrebne in izobraževale mlada dekleta.
Cesarijo so pokopali v cerkvi njenega samostana v Arlesu, ki se je takrat imenovala Sainte Marie hors les murs.
Samostan Saint-Césair v Arlesu je bil med francosko revolucijo zaprt, stavbe so bile leta 1792 prodane in nato v veliki meri uničene. Leta 1877 so nune tam uredile dom za upokojence, ki je pozneje postal stanovanjski dom, leta 1995 pa je bil dokončno opuščen.
DE

Sveta Cezarija iz Arlesa, znana tudi kot Cesarie ali Cesira, je bila sestra svetega Cezarija iz Arlesa. Rodila se je okoli leta 465 v Arlesu v Franciji. O njenem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se je že v mladosti posvetila služenju drugim. Leta 512 je sveta Cezarija v Arlesu ustanovila samostan. Zavod je hitro rasel in v njem je živelo na stotine nun, med katerimi so bile številne vdove. Sveta Cezarija je prevzela vlogo opatinje samostana in se posvetila skrbi za revne, bolne in otroke. Nesebičnost in predanost svete Cezarie služenju drugim so njeni sodobniki zelo cenili in občudovali. Znani svetniki in pisatelji, med njimi sveti Gregor iz Toursa in sveti Venancij Fortunat, so pisali o izjemnih duhovnih darovih, ki jih je imela sveta Cezarija. Poudarjali so njene izjemne kreposti ter njeno predanost dobrodelnosti in sočutju. Sveta Cezarija je vse življenje vztrajala pri svojem poslanstvu lajšanja trpljenja ljudi v stiski. Svoj položaj opatinje je izkoristila za to, da je v samostanu skrbela za revne, bolne in osirotele otroke v skupnosti. Sveta Cezarija je umrla okoli leta 530 naravne smrti. Čeprav nima uradnega patronata, njena zapuščina nesebičnega služenja še vedno navdihuje in usmerja številne posameznike, ki si prizadevajo posnemati njeno predanost pomoči potrebnim. Sveta Cezarija iz Arlesa je bila priznana za svetnico z ljudsko aklamacijo in kanonizirana v predkoncilskem obdobju, kar pomeni, da so jo častili kot svetnico, preden je Katoliška cerkev uvedla uradni postopek kanonizacije. Danes praznik svete Cezarie praznujemo 12. januarja, ko obeležujemo obletnico njene smrti. Njeno življenje je močan opomin na pomen sočutja, dobrodelnosti in nesebičnosti pri služenju drugim.
EN

Views: 21