Stran 991 – Svetniki, mučenci in blaženi

sveti Remigij iz Reimsa – škof

13. januarja

Imena: Remigij, Resmigij, Resnigij, Remigija, …
Bil je škof, imenujemo ga apostola Frankov, sin plemiča Emilija in sv. Cilinije, brat škofa sv. Principija. Rodil se je okoli leta 440. Za dojiljo je imel pobožno Balzamino, mater sv. Selzina; rastel je torej med svetniki. Komaj dvaindvajset let starega so ga izvolili za škofa v Reimsu. Izgovarjal se je, da je še mlad in da še mašnik ni. A se ni mogel ubraniti.
Tedaj je bilo v deželi še mnogo poganov. Tudi kralj Klodvik je bil še pogan. Imel pa je za ženo svetnico, Klotildo. Ta je veliko molila za spreobrnjenje svojega moža in je bila uslišana. Klodvik se je sicer izgovarjal, da ne sme zapustiti bogov svojega naroda. Pa se je zapletel v vojno z Alemani, predniki današnjih Švicarjev. Preden je odšel v boj, mu je žena priporočila, naj se v stiski obrne za pomoč na krščanskega Boga. Vnela se je huda bitka, Klodvikove čete so se že umikale. Tedaj se je kralj spomnil ženinega naročila. S prisrčno prošnjo in obljubo, da se bo dal krstiti, se je obrnil do Kristusa – in vojna sreča se je obrnila. Klodvik je zmagal.
Na sveti večer leta 496 je škof Remigij dolgo molil v stolnici, kralju še enkrat govoril o Kristusu in odrešenju. Nato je krstil kralja in 3000 frankovskih veljakov. Po tem zgledu je tudi ljudstvo čedalje bolj sprejemalo krščanstvo.
Remigij pa je moral marsikaj pretrpeti. Celo Klodvik ni mogel kar gladko sleči pogana in mu je večkrat povzročal težave, čeprav je podpiral krščanstvo. Remigij pa je nosil težave mirno, včasih celo šegavo. Nekoč so mu v mrzli noči zažgali žitnice, v katerih je hranil žito za reveže. Škof je brž pohitel k požaru, ki je že dogoreval, pa se ni dalo nič več rešiti. Tedaj je stegnil svetnik roke proti ognju, si jih pomencal in rekel: »Ima pa takle ogenjček tudi nekaj dobrega, da se pri njem lahko ogreje star mož.« Umrl je star nad devetdeset let.
Njegovo geslo je bilo: »Zdrži se vsega, kar te vodi v greh! Nosi velikodušno vse križe, ki ti jih pošilja Bog! Poprimi se vsega, kadar gre za božjo čast in za zveličanje duš.«
Goduje 13. januarja, pri anglikancih in pravoslavnih pa 1. oktobra.
***
V nemirnem času preseljevanja narodov, ko se je Francija še trdno oklepala svojih poganskih korenin, se je v pobožni krščanski družini rodil sin, ki mu je neki puščavnik že pred rojstvom napovedal, da bo s svetlobo svojih kreposti razsvetljeval frankovsko ljudstvo. Prerokba se je kmalu tudi izpolnila, saj je sveti Remigij v marsičem odločilno pripomogel, da je, ne samo Francijo, pač pa tudi vso Evropo, počasi, a zanesljivo prekvasil duh krščanstva. Že kot mladenič je slovel po svojem pobožnem življenju, tako da so ga, komaj dvaindvajsetletnega, že izvolili za škofa v Reimsu. S tem se je začela njegova več kot sedemdesetletna požrtvovalna in vse prej kot lahka škofovska služba. Čas in razmere niso bile lahke, od njega so terjale veliko bojev, junaštva in trpljenja. Z vsemi svojimi močmi in z vso svojo močno vero se je boril proti poganstvu in kasneje arianizmu, ki je tajil Jezusovo božjo naravo. Njegov najsrečnejši dan in krona vseh prizadevanj je bil krst kralja Klodvika I., ki je pomenil velik preobrat v vsej evropski zgodovini. To je bilo okrog božiča leta 496; izročila in legende dajejo dogodku še poseben čar in sijaj. Klodvik, ki mu krščanstvo tudi dotlej ni bilo tuje, saj je bila njegova žena Klotilda Burgundska kristjanka, se je v hudi stiski v bitki proti veliko močnejšemu nasprotniku zaobljubil, da se bo dal poučiti v krščanski veri, krstiti in birmati, če bo zmagal. Po zmagi je svojo obljubo tudi izpolnil in škof Remigij ga je nadvse slovesno in z vso lepoto, ki jo premore krščanski obred, krstil, birmal in mazilil za krščanskega kralja. Pri obredu je izrekel pomenljive besede: »Skloni glavo, ponosni vladar! Sežgi, kar si molil, in moli, kar si zažigal!« Kraljevemu zgledu je kasneje sledila večina plemstva, to pa je močno vplivalo na širjenje krščanstva tudi med ljudstvom. Remigij je poskrbel tudi za zunanjo organiziranost in trdnost frankovske cerkve. Ustanovil je več škofij in vodil sinodo leta 514, ki je potrdila cerkveno organizacijo med Franki. Ob smrti je zapustil trdno, živo Cerkev, ki ji verske zmote niso mogle več škodovati.
Ime: Izhaja iz latinščine, pomeni pa »veslač«.
Rodil se je leta 437 v Laonu v Franciji, umrl pa 13. januarja leta 533 ali 535 v Reimsu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil se je v verni galsko-rimski plemiški rodbini, njegov oče je bil Emilij, laonski grof, mati pa sveta Celina.
Zavetnik: mesta in škofije Reims; proti kugi, v skušnjavah in obupu ter za milost molitve, priprošnjik proti epidemijam, bolečinam v grlu, vročici; proti kačam, proti verski brezbrižnosti.
Legende: Pripisujejo mu veliko število čudežev, najbolj znana pa je izročilo, ki pripoveduje o krstu kralja Klodvika. Zaradi gneče niso mogli do škofa prinesti posodice s krizmo. Krstni obred se ni mogel začeti in škof je goreče prosil božje pomoči. Tedaj je priletel v cerkev golobček, ki je v kljunčku držal posodico s krizmo. Iz te posodice so potem več kakor tisoč let mazili francoske kralje.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen, kako krščuje Klodvika. Ob sebi ima pogosto tudi posodo z oljem.
Goduje: 13. januarja, pri anglikancih in pravoslavnih pa 1. oktobra.
Vir

V Reimsu [rejmu] ( v belgijski Galiji, danes v Franciji), smrt svetega Remígija, škofa, ki je, po posvetitvi kralja Klodvika s svetim krstom in z zakramenti vere, spreobrnil h Kristusu frankovski narod in umrl znan po svetosti, po več kot šestdesetih letih škofovske službe.
Vir

sveti Remigij iz Reimsa - škof Remigij se je rodil kot rimski državljan in leta 476 doživel propad Zahodnega cesarstva in izginotje rimske oblasti v svoji Galiji, ki je prešla v roke barbarskih plemen Burgundov, Alamanov in Vizigotov. Proti koncu 5. stoletja so Germanski Franki postopoma zasedli deželo, ki so ji sčasoma dali svoje ime: Francija. Remigij pripada razredu galskih Rimljanov, ki so bili več generacij povezani z latinsko kulturo in iz katerih danes izhajajo številni cerkveni možje. Preden je dopolnil trideset let, je bil razglašen za škofa v Reimsu, njegov brat z imenom Principio pa naj bi postal škof v Soissonu.
Takrat je bila Galija arhipelag katoliških otokov in otočkov v morju, ki so ga oblikovali Burgundci in Vizigoti arijanske vere, medtem ko je bilo podeželje še vedno pogansko, kot so bili na svoj način tudi Franki, ki jih je v Galijo pripeljal kralj Hilderik. Franki so bili manj razviti kot druga ljudstva, vendar so bili odlični bojevniki (niso nosili ne čelade ne oklepa) in so v preteklosti dobro služili Rimu.
Hilderik je umrl leta 482, nasledil pa ga je njegov 15-letni sin Klodvik. Katoliški škof na frankovskem ozemlju Remigij mu je pisal spoštljiva in hkrati avtoritativna pisma. V enem od njih piše: „Pazi, da se Gospod ne bo odvrnil od tebe. Posvetuj se s svojimi škofi. Z mladimi se zabavaj, s starimi pa preudarno. Po eni strani ga opominja, po drugi strani pa mu priznava suverenost: poteza tudi kot politika, ki je za Remigija, „evangelizatorja za vse življenje“ med Franki, neizogibna.
Klodviku je v dragoceno pomoč, saj se zavzema za privrženost drugih škofov in galloromanskih skupin. Tako bo kralj po zmagi leta 507 pri Vouilléju nad Vizigoti postal gospodar države in s tem uvedel dinastijo Merovinških. Vendar ne gre le za politiko. V verskem smislu je nanj močno vplivala njegova žena Klotilda, ki je bila že takrat katoličanka; nanj je vplival Remigij, ki ga je osebno poučeval o veri. In številna poznejša dejanja kralja Klodvika razkrivajo pristno osebno religioznost. Tako smo prišli do njegovega krsta, ki ga je opravil škof v Reimsu na božični dan v neugotovljenem letu. Nekateri trdijo, da je bilo to leta 497. Na napisu v Reimsu iz poznega 15. stoletja piše: „L’an de grace cinq cent le roy Clovis – receut a Reims par saint Remy baptesme“. Torej bi bilo to leta 500.
Toda po tem božiču, ne glede na vse, se je nadaljevalo Remijevo dolgo, tedensko delo oznanjevanja evangelija tistim, ki niso ne kralji ne knezi; brez pesnikov in kronistov v ozadju. Po izročilu je delo trajalo skoraj sedemdeset let. Popolna zatopljenost v svojo dolžnost, ki je bila opravljena brez slave in o kateri se je začelo govoriti šele po njegovi smrti, ko je bil Remigij neposredno razglašen za svetnika po glasu ljudstva.
Najnovejša izdaja Rimskega martirologija (2001) spominja svetega Remigija 13. januarja, na dan njegovega rojstva za nebesa, medtem ko se njegov neobvezni liturgični spomin v Franciji praznuje 15. januarja, na dan njegovega pogreba. V koledarju izredne oblike rimskega obreda je njegov spomin postavljen na 1. oktober, obletnico slovesnega prenosa njegovih posmrtnih ostankov v njemu posvečeno baziliko, ki ga je 1. oktobra 1049 odobril papež Leon IX.
IT

Rodil se je v Laonu okoli leta 437 in bil izvoljen za nadškofa v Reimsu pri komaj 22 letih.
Skupaj s svetim Gildardom mu je uspelo spreobrniti frankovskega kralja Klodvika I. v krščansko vero, pri čemer mu je pomagala njegova žena Klotilda. Kralja je 25. decembra 496 v katedrali v Reimsu krstil Remigij, ki je izrekel naslednje besede: „ Skloni glavo, ponosni Sicambro: obožuj, kar si zažgal, in sežgi, kar si oboževal“.
Izročilo pravi, da je Sveti Duh v podobi goloba škofu prinesel sveto ampulo s svetim oljem: katedrala v Reimsu je nato postala kraj posvetitve zaporednih francoskih kraljev.
Remigij je umrl 13. januarja leta 532. Njegove relikvije so v baziliki svetega Remigija v Reimsu, kjer so do njenega uničenja v revolucionarnem obdobju (1793) hranili tudi sveto ampulo.
Pred davnimi časi je liturgični spomin na svetega Remigija padel na 1. oktober, na dan, ko so njegove relikvije prenesli iz Lucce v Fosdinovo. Do sedemdesetih let 20. stoletja je bil prvi oktober datum začetka pouka v vseh šolah v Italiji, prvošolce pa so imenovali „remigini“. Danes je liturgični spomin 13. januar, obletnica njegove smrti.
IT

Remigij je izhajal iz plemiške družine, njegova mati je bila Celinija, starejši brat Principij iz Soissona. Po izročilu je Remigija vzgajala negovalka Balsamija, pri 22 letih pa je postal škof v Reimsu. Posebej se je zavzemal za pokristjanjevanje Frankov in si prizadeval spreobrniti privržence arijanstva. Legende razkrivajo tako njegovo nežnost in skrbno pomoč kot tudi trdno odločnost. Frankovski kralj Klodvik se je na prošnjo svoje krščanske žene Klotilde zaobljubil, da se bo spreobrnil, če mu bo krščanski Bog podelil zmago v bitki proti Alemanom – po drugi različici proti arijanskim Vizigotom.
Remigij je nato Klodvika krstil na božični dan v letu med 496 in 508 skupaj z njegovo sestro, številnimi otroki in 3 000 drugimi Franki; po legendi je manjkalo krizmeno olje; Remigij je molil in golob mu je prinesel posodo z mazilom, ki je imela še v srednjem veku pomembno vlogo pri kronanju frankovskih kraljev kot sveta čaša.
Po navedbah Gregorja iz Toursa je bil Remigij škof vsaj 70 let. V Franciji je ustanovil več škofij in je znan tudi kot apostol Frankov. Po zgledu Klodvikovega krsta je skoraj vse francoske kralje od 11. stoletja do 19. stoletja maziljenje kraljev opravljal reimsski nadškof. Sveta ampula, steklenička z oljem za maziljenje kralja, je še danes v tamkajšnji cerkveni zakladnici.
Remigij je v oporoki svoje premoženje razdelil med cerkev v Reimsu in svoja nečaka, škofa Lupusa iz Soissonsa in duhovnika Agricola. Verjetno so ga pokopali v kapeli, posvečeni svetemu Krištofu, ki so jo pozneje povečali. Leta 570 so po njem poimenovali baziliko v Reimsu. Njegovi posmrtni ostanki so bili 1. oktobra 1049 preneseni v opatijo St-Remi in pozneje v katedralo v Reimsu.
Atributi: škof krstitelj, bučka z oljem, hudič
Zavetnik mesta in škofije Reims; proti kugi, kačjim ugrizom, vročini, boleznim grla, malodušju, skušnjavam in verski brezbrižnosti
Kmečki rek (za 1. oktober): Dež na Remigija / prinaša nejevoljo ves mesec.
DE

Sveti Remigij iz Reimsa, znan tudi kot sveti Remi, je bil škof in pomembna osebnost zgodnjekrščanske Cerkve v Franciji. Najbolj znan je po svoji vlogi pri spreobrnitvi frankovskega kralja Klodvika v krščanstvo v 5. stoletju. Rodil se je v 4. stoletju v rimski provinci Belgica in bil vzgojen v krščanski veri.
Sveti Remigij je bil posvečen v duhovnika v mestu Reimsu in je pozneje postal škof v Reimsu. Med svojim škofovanjem si je neutrudno prizadeval za spreobrnjenje Frankov, germanskega plemena, ki je obvladovalo velik del današnje Francije. Njegov najbolj znani spreobrnjenec je bil kralj Klodvik, ki se je po izročilu leta 496 spreobrnil v krščanstvo.
Spreobrnitev kralja Klodvika je bila pomembna, ker je pomenila začetek spreobrnitve Frankov v krščanstvo. Pred njegovo spreobrnitvijo so bili Franki predvsem poganski, po Klodvikovi spreobrnitvi pa je frankovsko kraljestvo začelo sprejemati krščanske prakse in verovanja. Sveti Remigij je v tem procesu odigral ključno vlogo, saj je bil kraljev mentor in si je prizadeval za vzpostavitev krščanskih institucij in praks v frankovskem kraljestvu.
Sveti Remigij je bil znan tudi kot gradbenik in učitelj. Med svojim škofovanjem je nadzoroval gradnjo številnih cerkva, samostanov in drugih verskih zgradb v Reimsu. Ustanovil je tudi šole in domnevno napisal veliko pridig in drugih verskih besedil.
Sveti Remigij je skrbel tudi za liturgično in zakramentalno življenje cerkve v svoji škofiji. Znano je, da je uvedel uporabo olja pri krstu, blagoslov svetega olja, „krizme“, na veliki četrtek in uporabo novega misala, vključno z galikansko liturgijo, to je liturgičnim obredom v Galiji.
Sveti Remigij je umrl leta 533 našega štetja. Katoliška cerkev ga je kanonizirala kot svetnika in se ga spominja kot enega največjih škofov svojega časa. Njegov praznik praznujemo 13. januarja.
***
Zapuščina svetega Remigija živi v številnih verskih ustanovah in praksah, ki jih je vzpostavil v frankovskem kraljestvu, ter v številnih cerkvah in katedralah, ki nosijo njegovo ime. Najbolj znana je Notre-Dame de Reims, kjer so bili kronani frankovski kralji.
Sveti Remigij ostaja pomembna osebnost francoske zgodovine in zgodovine krščanske Cerkve, saj se ga spominjamo zaradi njegove vloge pri spreobrnjenju frankovskega kralja Klodvika in njegovega prispevka k rasti in razvoju Cerkve v Franciji.
Sveti Remigij, veliki apostol Francije, je bil eden od svetlih luči Cerkve v Galiji. Zaslovel je s svojo učenostjo, zgovornostjo, svetostjo in čudeži ter pri dvaindvajsetih letih postal škof v Reimsu. Njegovo škofovanje je zajelo obdobje frankovskega kralja Klodvika, ki ga je krstil. S svojim naukom in čudeži je Franke pripeljal do vere v Kristusa Gospoda, s svojimi molitvami je oživil mrtvo dekle, razložil številne knjige Svetega pisma in več kot sedemdeset let hvalevredno vodil reimsko cerkev.
S svojimi gorečimi prizadevanji je spodbujal katoliško vero v Burgundiji ter popolnoma zatrl malikovanje in arijansko herezijo v francoskih deželah. Sveti Remigij je umrl leta 533 v štiriindevetdesetem letu starosti. Svetost življenja in smrti svetega Remigija so dokazovali številni čudeži, ki so se zgodili pozneje. Svetega nadškofa so pokopali v Reimsu. Leta 852 in ponovno leta 1646 so našli svetnikovo telo nestrohnjeno.
EN

Frankovski apostol, nadškof v Reimsu, rojen leta 437 v Cernyju pri Laonu; umrl 13. januarja 533 v Reimsu. Njegov praznik se praznuje 13. januarja. Njegov oče je bil Emil, laonski grof. V Reimsu je študiral književnost in kmalu postal tako znan po učenosti in svetosti, da so ga v dvaindvajsetem letu izvolili za reimskega nadškofa. Od takrat naprej je bil njegov glavni cilj širjenje krščanstva v frankovskem kraljestvu. Zgodba o vrnitvi svetih posod, ki so bile ukradene iz cerkve v Soissonu, priča o prijateljskih odnosih med njim in frankovskim kraljem Klodvikom, ki ga je s pomočjo svetega Vasta (Vedastus, Vaast) in svete Klotilde, Klovisove žene, spreobrnil v krščanstvo. Še preden je sprejel krščanstvo, je Klodvik obdaril z ugodnostmi tako škofa kot katedralo v Reimsu, po bitki pri Tolbiacu pa je od Remigija zahteval, naj ga krsti v Reimsu (24. decembra 496) v navzočnosti več frankovskih in alemanskih škofov ter velikega števila frankovske vojske. Klodvik je Remigiju podelil veliko ozemlja, na katerem je ta ustanovil in obdaril številne cerkve. S papeževim soglasjem je ustanovil škofije v Tournaiju, Cambraiju, Terouannu, kjer je leta 499 posvetil prvega škofa, Arrasu, kamor je postavil svetega Wasta, in Laonu, ki ga je dal svojemu nečaku Gunbandu. Avtorji knjige „Gallia Christiana“ poročajo o številnih in velikodušnih donacijah, ki so jih pripadniki frankovskega plemstva namenili svetemu Remigiju in jih je ta podaril katedrali v Reimsu. Leta 517 je sklical sinodo, na kateri je po burni razpravi spreobrnil škofa arijanskih pogledov. Leta 523 je papežu Hormisdu pisal čestitke ob izvolitvi. Leta 530 je posvetil svetega Medarda, škofa v Noyonu. Čeprav je bil vpliv svetega Remigija na ljudi in prelate izreden, je bilo ob neki priložnosti, katere zgodovina je prišla do nas, njegovo ravnanje napadeno. Njegovo oproščanje prekrškov nekega duhovnika Klavdija je povzročilo očitke njegovih škofovskih bratov, ki so menili, da si Klavdij zasluži degradacijo. Odgovor svetega Remigija, ki se je še ohranil, je prepričljiv (prim. Labbe, „Concilia“, IV). Njegove relikvije so hranili v katedrali v Reimsu, od koder jih je Hincmar v času vdora severnjakov dal prenesti v Epernay, od tam pa leta 1099 na zahtevo Leona IX. v opatijo Saint-Remy. Njegove pridige, ki jih je tako občudoval Sidonij Apollinaris (lib. IX, cap. lxx), niso ohranjene. O njegovih drugih delih imamo štiri pisma, od katerih eno vsebuje njegov zagovor v zadevi Klavdija, dve sta pisani Klodviku, četrto pa škofu iz Tongresa. Po mnenju več biografov je oporoka svetega Remigija apokrifna; Mabillon in Ducange pa zagovarjata njeno pristnost. Pripisovanje drugih del svetemu Remigiju, zlasti komentarja Pavlovih pisem, je povsem neutemeljeno.
EN

Sveti Remi ali Remigij se je rodil sredi petega stoletja plemenitim in pobožnim staršem. Njegova mati, sveta Celina, je pred njim rodila še dva sinova; najstarejši, sveti Principij, je postal dvanajsti škof v Soissonu, drugi pa je bil oče svetega Lupusa, trinajstega škofa istega sedeža. Sveti Remi je bil staršem dan mnogo let pozneje, in sicer čudežno; slepemu puščavniku po imenu Montanus, ki ga je prizadelo stanje vere v galskih cerkvah, je bilo trikrat nadnaravno rečeno, naj njegovim častitim staršem svetuje, da bodo imeli sina, ki bo luč Frankov in bo te nove osvajalce popeljal iz malikovanja, v katerega so se potopili.
Otrok, ki se jima je rodil kot izpolnitev napovedi, je bil pri dvaindvajsetih letih razglašen za reimskega nadškofa, kljub njegovim skromnim dvomom o svoji usposobljenosti. Bil je nenavadno visok, njegovo obličje je kazalo mešanico veličastnosti in mirnosti; njegova drža je bila nežna, ponižna in umirjena. Bil je učen in zgovoren, njegovo usmiljenje in dobrodelnost pa sta bila brezmejna. Pri svojem delu ni poznal utrujenosti. Njegovo telo je bilo zunanji izraz plemenite in svete duše, ki je dihala duha krotkosti in usmiljenja. Nadškof je prejel dar čudežev. Ko je velik požar grozil mestu Rheims s popolnim uničenjem, ga je s svojo navzočnostjo ustavil; soočil se je s križem in naredil znamenje križa, in plameni so se umaknili, ko je napredoval. Oživil je mlado žensko in njegov sloves je še naprej naraščal.
Bog je imel za svojega vnaprej določenega služabnika pripravljeno posebno in veliko delo. Jug Francije je bil v rokah arijancev, v zadnjih letih 5. stoletja pa so poganski Franki od Rimljanov odtrgali sever. Svetega Remigija pa je vzljubil Klodvik, peti merovinški kralj. Sveti Remigij je kralja spreobrnil in krstil leta 496, potem ko je zmagal v znameniti bitki pri Tolbiacu, da bi izpolnil obljubo, da bo sprejel vero svoje krščanske žene, če bo odbil napadalne vojske. Zelo velika vojska napadalcev, ki je v paniko spravila vso Francijo, je ob napadu majhne Klodvikove vojske zmedeno pobegnila, njen vodja pa je bil ubit.
Klodvik se je poročil s plemenito krščansko gospo, ki jo poznamo kot sveto Klotildo, in ti trije so s skupnimi močmi pridobili skoraj celotno državo za krščansko vero. Vojsko so istočasno s Klodvikom krstili sveti Remi in njegovi pomočniki. Svetnik je zrušil oltarje malikov, zgradil cerkve in imenoval škofe. Utišal je arijance in predsedoval katoliškemu prvemu koncilu v Orleansu. Sčasoma je spreobrnil toliko ljudi, da je Francijo zapustil kot katoliško kraljestvo; njen kralj je bil tudi prvi kronani sin Cerkve in v tistem času edini. Vse od svetega Remija se katoliška Francija veseli naslova najstarejše hčere Cerkve.
Po štiriinsedemdesetih letih škofovanja, ki je bilo najdaljše v zgodovini, je sveti Remi umrl leta 533 in Franciji zapustil svojo znamenito oporoko, v kateri je napovedal, da bo Bog temu blagoslovljenemu kraljestvu naklonil milosti, če mu bodo njegovi poglavarji ostali zvesti, v nasprotnem primeru pa jih bo najstrožje kaznoval. Prerokba se je izpolnila že trikrat, kot zatrjujejo katoliški zgodovinarji, in sicer za tri kraljeve dinastije.
EN

Krščanstvo se je v prvih štirih stoletjih trdno zasidralo v starem rimskem cesarstvu in postalo blagoslov za državo in njene prebivalce. Nato pa je nastopil žalostni čas preseljevanja ljudstev, ko so poganski, divji in surovi Goti, Vandali, Burgundi in Huni s severa in vzhoda prodirali na zahod in jug ter iskali nove naselbine, morili, požigali in rušili vse, kar je bilo zgrajeno s krščanstvom.
V tem času je sveti Remigij pri dvaindvajsetih letih postal škof v Reimsu v današnji severni Franciji in to ostal do svoje smrti pri triindevetdesetih letih. Takrat je mladi škof Remigij videl, kako je svet, ki ga je imenoval svojega, propadel v viharju preseljevanja narodov brez zvoka, požrešnosti in krvi; stari škof Remigij pa je še vedno doživljal zadovoljstvo, da novi svet, germansko-krščanski svet, ni nastal brez njega.
Franki so bili tisti, ki so v času svetega Remigija v petem stoletju vdrli v Francijo iz severne Nemčije prek današnje Belgije. Tako kot v vročih deželah roj kobilic ali mravelj uniči vse na svoji poti, tako da uničenju ne uide niti trava na zemlji ali list na drevesu, so podobno živeli ognjeviti in morilski Franki. Cerkve in samostani so šli v dim. Mesta in vasi so izginili s prizorišča. Dežela se je zadušila v krvi in solzah, najbolj divji med divjaki pa je bil kralj Frankov, po imenu Klodvik.
Reimskemu škofu ni bilo nič mar, da je osvajalca prosil za zaščito svoje dežele in ljudstva. Barbar se mu je smejal. Prav tako ni pomagalo, da je kraljeva sveta žena Klotilda prosila moža, naj prihrani cerkve in menihe, saj je bil pogan preveč jezen na Boga kristjanov, ker so mu njegovi bogovi s smrtjo iztrgali prvorojenca, ker je na Klotildino vztrajanje dovolil, da je bil potomec krščen. Klodvik je bil trd in neodziven na vse prošnje škofa in žene, zato je preostala le še moltev, svetnik in svetnica sta molila, dolgo in goreče, in ko se je to zgodilo, so se lahko zgodili čudeži.
Prišel je dan Zülpicha. Napredujoči Alemani so napadli Franke in leta 496 je pri Zülpichu med Bonnom in Aachnom potekala odločilna bitka, v kateri so po dolgem in počez zmagovali napadalci. Klodvik je nato klical Boga kristjanov in se zaobljubil, da se bo dal krstiti skupaj z ljudmi, če bodo njegovi Franki rešeni uničenja. Usoda bitke se je takoj spremenila, Alemani so pobegnili, njihov kralj je padel, celotno pleme pa se je milostno in sramotno predalo zmagovalcu Klodviku.
To se je zgodilo na dan Zülpicha, Klodvik pa je držal besedo in na božič leta 496 ga je skupaj s tristo plemiči z veliko slovesnostjo krstil sveti Remigij iz Reimsa, in preden je nad njim stekla sveta voda, mu je škof izrekel nepozabne besede:
„Pokloni, ti ponosni Frank, svojo glavo in počasti, kar si doslej požgal, in požgi, kar si doslej častil.“
Klodvik je ravnal v skladu z besedo, in čeprav je še vedno mislil pogansko in pogosto ravnal pogansko, saj se kljub dobri volji človek v starosti ne more zlahka ponovno naučiti, je kljub temu od takrat naprej naklonjen krščanstvu, dal obnoviti požgane cerkve in samostane ter poskrbel za širjenje vere. S tem je postavil temelje, na katerih je pozneje nastalo Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. Vse to se je zgodilo, ker sta za to goreče molila sveti škof in sveta kraljica. Takšna moč se skriva v molitvi in v Remigiju je tisto, kar je po Svetem pismu postalo resnica:
„Glej, ta je veliki duhovnik, ki je bil v svojem času všeč Bogu in je bil spoznan za pravičnega. V času jeze je vstal kot posrednik sprave … Dal mu je blagoslov za vse narode.“
Remigij je bil tako kot številni svetniki v njegovem času človek svetovnozgodovinskega pomena in še vedno mu deloma dolgujemo ogromne blagoslove krščanstva, zaradi katerih je vredno živeti.
DE

sveti Agricij iz Trierja – škof

13. januarja

sveti Agricij - škof V Trierju (v belgijski Galiji, v današnji Nemčiji), sveti Agrícij, škof, ki je spremenil palačo, katero je dobil od svete Helene, v cerkev.
Vir

V zadnjih letih je Agricijevo življenje vzbudilo posebno zanimanje zaradi razprav o pristnosti „svete suknje iz Trierja“. Po nekaterih dokumentih naj bi bil Agricij prvi patriarh Antiohije. Pozneje ga je papež sveti Silvester na zahtevo cesarice svete Helene, Konstantinove matere, imenoval za škofa v Trierju.
Ta nemška pokrajina, ki je bila evangelizirana skoraj dve stoletji prej, se je praktično vrnila v poganstvo. Agricij se je posvetil gradnji cerkva in vzpostavljanju tesnejših odnosov s središčem krščanstva. Sveta Helena ga je pri tem spodbujala in mu poslala nekaj dragocenih relikvij, ki jih je odkrila v Sveti deželi. Podarila mu je tudi svojo palačo, ki jo je Agricij preuredil v cerkev.
Tako so v Trier prispeli eden od žebljev s križa, nož z zadnje večerje, trupli svetega Lazarja in Marte ter nekaj, kar je postalo brezšivna Gospodova suknja in je znano kot „sveta suknja iz Trierja“.
Prav tako je navedeno, da je sveti Silvester Trierju v osebi Agricija podelil primat nad vsemi škofi v Galiji in Nemčiji.
IT

V rokopisu iz samostana svetega Maksimina se nahaja Agricijev življenjepis, ki predstavlja drugi del Življenja svete Helene: skoraj zagotovo je bilo napisano v 11. stoletju, J. Marx je z dovolj tehtnimi argumenti dokazal, da ga je med letoma 1030 in 1045 napisal član duhovščine trierske katedrale, morda Angibald, kancler škofa Poppena, kar je v nasprotju z domnevo H. V. Sauerlanda, ki je za njegovega avtorja označil meniha svetega Maksimina, morda opata Berengoza (umrl leta 1125 ), ki naj bi ga napisal med letoma 1070 in 1090. Poleg tega Agricija kot škofa omenja Raban, čeprav kraj ni naveden, v različnih trierskih koledarjih 13. januarja, in hagiograf svetega Maksimina. Z gotovostjo vemo le, da je Agricij skupaj z eksorcistom Feliksom sodeloval na koncilu v Arlesu leta 314 in da je umrl pred letom 336, saj je v Hieronimovi kroniki zapisano, da je leta 336 Atanazija v Trierju sprejel sveti Maksimin, Agricijev naslednik. Vendar ima Življenje, čeprav prepleteno z legendo, precejšnjo zgodovinsko in literarno vrednost, saj je eden najstarejših historiografskih dokumentov o Trierju in priča o življenju in miselnosti, ki sta prevladovala v tej Cerkvi v 10. stoletju. V skladu s tem Življenjem je torej Agricij, antiohijski patriarh, na prošnjo Helene, Konstantinove matere, od papeža Silvestra kot trierski škof prejel četrto pastirsko mesto v tej škofiji. Trier je dve stoletji po prvih pridigah Evkarija, Valerija in Materna ponovno popolnoma zapadel v poganstvo, Agritius pa se je kljub številnim resnim težavam lotil dela ponovne vzpostavitve krščanstva, pri čemer mu je pomagala Helena, ki mu je podarila dragocene relikvije Odrešenika, žebelj s križa in „sveto suknjo“ ter relikvije Lazarja in Marte. Prenos slednjih je upodobljen na slonovi kosti iz bizantinske dobe, ki prikazuje Agricija in papeža Silvestra na vozu, ki pelje urno v Trier; vendar se zdi, da se ta slonova kost nanaša na drug prenos. Silvester naj bi Agriciju in njegovim naslednikom podelil tudi primat nad škofi v Galiji in Nemčiji: vendar je ta privilegij, vključen v Življenjepis, nedvomno apokrifen in verjetno ponavlja privilegij, ki ga je papež Janez XIII. 22. januarja 969 podelil škofu Thierryju.
Datum Agricijeve smrti, ki so ga nekateri določili za leto 344, drugi za leto 368, je zaradi zgoraj omenjenega Hieronimovega pričevanja skoraj zagotovo 335. Agricij se praznuje 13. januarja, v trierski škofiji pa tudi 9. januarja. Prenos relikvij se praznuje 29. maja.
IT

Agricij, sveti, škof v Trierju (Treves), v četrtem stoletju (332 ali 335). Lokalno izročilo iz devetega stoletja navaja, da je bil patriarh v Antiohiji in da ga je papež Silvester na prošnjo cesarice Helene postavil v triersko stolnico. Prisoten je bil na koncilu v Arlesu leta 314 in podpisal akte takoj za predsedujočim škofom te škofije, kar kaže na to, da je Trier v četrtem stoletju zahteval primat v Galiji in Nemčiji, kar je njegov naslednik, sveti Maksimin, uresničil s podobnim podpisom odloka koncila v Sardiki (343). Sveti Atanazij, ki je leta 335 ali 336 kot izgnanec prišel v Trier, govori o velikem številu vernikov, ki jih je tam našel, in o številnih cerkvah, ki so bile v gradnji. Slavne trierske relikvije (sveti plašč, žebelj pravega križa, telo svetega apostola Matije) naj bi po lokalnem izročilu tja prinesel Agricij. Pod Agricijem so trierske šole postale slavne. V njih je poučeval Laktancij, iz Akvitanije pa sta prišla študirat sveti Maksimin in Paulin, kasnejša naslednika trierskega stolnega kapitlja. Agricij je umrl po dvajsetih letih aktivnega škofovanja.
Agricij, sveti, škof v Trierju (Treves), v četrtem stoletju (332 ali 335). Lokalno izročilo iz devetega stoletja navaja, da je bil patriarh v Antiohiji in da ga je papež Silvester na prošnjo cesarice Helene prenesel v triersko stolnico. Prisoten je bil na koncilu v Arlesu leta 314 in podpisal akte takoj za predsedujočim škofom te škofije, kar kaže na to, da je Trier v četrtem stoletju zahteval primat v Galiji in Nemčiji, kar je njegov naslednik, sveti Maksimin, uresničil s podobnim podpisom odloka koncila v Sardiki (343). Sveti Atanazij, ki je leta 335 ali 336 kot izgnanec prišel v Trier, govori o velikem številu vernikov, ki jih je tam našel, in o številnih cerkvah, ki so bile v gradnji. Slavne trierske relikvije (sveti plašč, žebelj pravega križa, telo svetega apostola Matije) naj bi po lokalnem izročilu tja prinesel Agricij. Pod Agricijem so trierske šole postale slavne. V njih je poučeval Laktancij, iz Akvitanije pa sta prišla študirat sveti Maksimin in Paulin, kasnejša naslednika trierskega stolnega kapitlja. Agricij je umrl po dvajsetih letih aktivnega škofovanja.
EN

Agricij je bil verjetno sprva patriarh Antiohije – današnje Antakye v Turčiji. Po izročilu naj bi ga papež Silvester I. na prošnjo cesarice Helene imenoval za škofa v Trierju.
Leta 314 sta Agricij in njegov diakon Feliks sodelovala na sinodi v Arlesu – takratna katedrala je bila bazilika Saint-Étienne na mestu današnje katedrale Saint-Trophime -, ki je obravnavala donatizem. Pod Agricijevim vodstvom so šole trierske škofije postale slavne. Atanazij, ki se je okoli leta 335 mudil v Trierju, je pohvalil visoko raven vere v škofiji. Leta 326 je Agricij začel graditi katedralo kot monumentalen dvojni cerkveni kompleks z dvema bazilikama druga ob drugi na mestu cesarske palače, ki mu jo je podarila Helena; izkopavanja so potrdila, da je bila cesarska palača v Agricijevem času spremenjena v katedralo. Z vsem tem je okrepil trditev, da je Trier „drugi Rim“. Tudi samostan svetega Maksimina v Trierju naj bi ustanovil Agricij.
Agricij je kosti apostola Matija in „sveto suknjo“ Jezusa Kristusa prinesel v Trier, kjer jih še danes hranijo v katedrali. Po izročilu naj bi „sveto suknjo“ našla Helena na svojem romanju v Jeruzalem in jo podarila trierski cerkvi. Zgodovina svetega oblačila je dokumentirana od 12. stoletja, ko je bilo zaprto v oltarju katedrale. Cesar Maksimilijan je dal oltar prvič odpreti leta 1512, da bi relikvijo predstavil. Relikvija je le redko razstavljena, nazadnje leta 1933, 1959, 1996, za en dan ob svetovnem dnevu mladih v Kölnu leta 2005 in 2012, in takrat sproži velika romanja. Naslednja razstava bo predvidoma leta 2033. Od leta 1997 pa se vsako leto praznujejo „dnevi Svete skale“, ko je kapela Svete skale v katedrali odprta, relikvija pa ni na ogled.
Agricij je pokopan v samostanu svetega Maksimina v Trierju. Leta 1936 so tam našli zgodnjekrščanski sarkofag, za katerega so domnevali, da je Agricijev in je še danes znan kot „Agricijev sarkofag“. Njegova življenjska zgodba sega v 11. stoletje.
Agriciju je bila posvečena cerkev v vzhodnem okrožju Trierja, ki je bila zgrajena med letoma 1969 in 1971.
DE

Sveti Agritius (Agricius, Agrecius, Agroecius, Agrœcius; fr: Agrice) se je rodil okoli leta 260. Okoli leta 314 je postal škof rimske vojaške kolonije Trier (fr: Trèves) v provinci Gallia Belgica v sedanji zvezni deželi Porenje-Pfalz v Nemčiji. Nasledil naj bi svetega Materna, za katerega se potegujeta tako Köln kot Trier, in je četrti na trierskem seznamu škofov za svetimi Evharijom, Valerijem in Maternom.
V rokopisu v samostanu svetega Maksimina je Agricijev življenjepis, ki je drugi del življenjepisa svete cesarice Helene. Skoraj zagotovo ga je v 11. stoletju, med letoma 1030 in 1045, napisal član duhovščine trierske katedrale, morda Angibald, kancler škofa Poppa (1016-47). Po tem življenjepisu, ki temelji na lokalnem izročilu iz 8. stoletja, je bil Agricij sprva antiohijski patriarh, a ga je sveti papež Silvester I. (314-35) na prošnjo svete matere cesarja Konstantina, cesarice Helene, ki je občasno prebivala v Trierju, premestil v triersko škofijo.
Med letoma 286 in 400 je bil Trier rezidenca zahodnorimskega cesarja. Od reorganizacije cesarja Dioklecijana, ki je preuredil cesarske province, je bil Trier glavno mesto Belgica Prima, najpomembnejše mesto v Galiji in pogosto rezidenca cesarjev. Med prebivalci Trierja so bili kristjani že v 100. letih, v drugi polovici 200. let pa je bil v Trierju verjetno že škof. Trier je najstarejše škofovsko mesto v Nemčiji.
Izročilo pravi, da je Agricij postal škof 200 let po prvih pridigah Evharija, Valerija in Materna, do njegovega časa pa je Trier kot celota ponovno zapadel v poganstvo (v resnici sta bila Evharij in Valerij škofa nekje po letu 250, Maternus pa po letu 300). Kljub številnim resnim težavam je Agriciju uspelo obnoviti krščanstvo v Trierju, pri čemer mu je pomagala cesarica Helena, dodajajo izročila. Čeprav se v izročilu prepletajo zgodovinska dejstva in literarna fikcija, izročilo ni nezanimivo, saj je eno najstarejših historiografskih dokumentov iz Triera in priča o življenju in miselnosti, ki je v 10. stoletju prevladovala v Cerkvi.
Agricij se je skupaj z eksorcistom Feliksom udeležil pomembne škofovske sinode v Arlesu v Galiji (Francija) leta 314, ki jo je organiziral cesar Konstantin I. Veliki (306-37) in je potrdila sklepe rimske sinode iz leta 313. Tako je Agricij prvi dokazljivi zgodnji trierski škof. Akte sinode je podpisal takoj za predsedujočim škofom Marinom iz Arlesa (313-14). To kaže, da je Trier v tretjem stoletju zahteval suverenost nad Galijo in Nemčijo, kar je njegov sveti naslednik Maksimin (329-46) počastil s podpisom odloka koncila v Sardiki leta 343.
Koncil v Arlesu je bil sklican za rešitev spora, ki je nastal kmalu po koncu preganjanj in milanskem ediktu leta 313, s katerim so se cesarji strinjali, da bodo dopuščali krščansko vero. Med nasilnimi preganjanji pod cesarjem Dioklecijanom (284-305; umrl leta 311) v letih od 303 do 305 so mnogi kristjani podlegli in žrtvovali poganskim bogovom, da bi si ohranili življenje. Po koncu preganjanj se je pojavilo vprašanje, kako ravnati s temi odpadniki (lapsi).
Ta problem je dobil največje razsežnosti v severni Afriki, ko so leta 312 podvomili v veljavnost izvolitve škofa Cecilijana leta 311, ker je bil eden od posvečenih izdajalcev, torej nekdo, ki je izročil Sveto pismo in tako zanikal svojo vero. Svet sedemdesetih numidijskih škofov je nato izvolil protiškofa, najprej Majorina (umrl leta 313), nato Donata (umrl okoli leta 355). Arleški koncil je potrdil veljavnost izvolitve škofa Cecilijana in s tem skušal ohraniti enotnost Cerkve. Iz tega je nastala tako imenovana donatistična shizma.
Poleg tega je koncil obravnaval tudi vprašanja, povezana s cerkvenim življenjem, kot so vzpostavitev enotnega izračuna velikonočnega praznika, vezanost duhovnikov na njihove župnije, vojaška služba kristjanov, izključitev dirkačev in igralcev iz župnij, ravnanje z bolniki, kristjani v državni službi, zakrament zakona, duhovniška hierarhija ter ravnanje z izdajalci in odpadniki.
Srednjeveško izročilo postavlja gradnjo prve katedrale v Trierju v čas Agricija, ko naj bi jo zgradili nad palačo cesarice Helene. V Helenini biografiji (Vita sanctae Helenae) iz 9. stoletja, ki jo je napisal Alman iz Hautvillersa (ok. 830-89), je navedeno, da je njena hiša v Trierju predstavljala glavni del katedrale, posvečene svetemu apostolu Petru. Šlo naj bi za dvojno baziliko, katere severni del je bil na mestu današnje katedrale, južni del pa na mestu današnje Liebfrauenkirche. Izkopavanja so razkrila velik kompleks štirih bazilik, najdbe kovancev pa kažejo, da so bile zgrajene predvsem v letu 330. Jugozahodna bazilika verjetno izvira iz leta 320, iz časa Agricijevega škofovanja. Izročilo pravi, da je Agricij leta 326 začel graditi prvi večji katedralni kompleks v Trierju.
Srednjeveško izročilo škofa Agricija omenja tudi v povezavi s prenosom relikvij v Trier. V že omenjenem Heleninem življenjepisu Almanna iz Hautvillersa izvemo, da je Helena sestavila skrinjico z relikvijami, v kateri je bil tudi nož z zadnje večerje. Dvojni življenjepis Helene in Agricija iz 11. stoletja omenja še več relikvij, ki jih je Helena dala Agriciju na poti. Poleg noža za obhajilo je bil v njej tudi eden od žebljev, s katerimi je bil Jezus križan, in relikvije apostola Matije. Agricij naj bi v čast tega apostola zgradil tudi staro cerkev.
Najbolj znana relikvija v Trierju je verjetno Tunica Christi, „sveta suknja“ (der Heilige Rock), tj. Jezusova obleka, ki je bila brezšivna, stkana v enem kosu.
(Jn 19,23-24):
Ko so vojaki Jezusa križali, so vzeli njegova oblačila in jih razdelili med štiri, vsakemu vojaku po en kos. Vzeli so tudi obleko. Ta pa je bila brezšivna, od vrha do dna je bila stkana v enem kosu. Nato so si rekli: „Ne trgajmo je, ampak žrebajmo, kdo jo bo dobil.“
Po precej nezanesljivem dokumentu je Agricij obiskal antiohijskega patriarha in od njega med drugim prejel suknjo ter jo prinesel v katedralo v Trier. Drugi viri navajajo, da je bila cesarica Helena tista, ki je našla dele suknje in jo skupaj z drugimi dragocenimi relikvijami, med katerimi so bili tudi ostanki svetih bratov in sester Lazarja in Marte, Jezusovih tesnih prijateljev, podarila Agriciju. Sveta suknja je prvič omenjena tudi v Agricijevem življenjepisu, kjer piše, da je nek menih oslepel, ko je poskušal odpreti relikviarij, ki ga je Agricij prinesel v Trier, da bi ugotovil, ali je v njem Kristusova suknja.
Verodostojnost obleke je bila potrjena že leta 1107, verniki pa so relikvijo prvič videli leta 1512, ko je cesar Maksimilijan I. (1493-1519) prosil trierskega nadškofa Riharda iz Greiffenklaua (1511-31), naj relikvijo postavi na ogled javnosti. Romanja k razstavljeni sveti obleki so potekala v letih 1512, 1513, 1514, 1515, 1516, 1517, 1524, 1531, 1538, 1545, 1655, 1765, 1810, 1844, 1891, 1933, 1959, 1996 in 2012 (za en dan je bila razstavljena tudi ob svetovnem dnevu mladih v Kölnu leta 2005). Leta 2012 je bil prikazan v čast 500. obletnici prvega prikaza. Naslednja razstava bo morda leta 2033 ob 2000. obletnici Kristusovega odrešenjskega dela.
Šole v Trierju so postale znane pod Agricijem. V njih je poučeval Laktancij, iz Akvitanije pa sta prišla študirat svetnika Maksimin in Pavlin, kasnejša trierska škofa.
Agricij je umrl v Trierju in bil pokopan v cerkvi svetega Maksimina. To velja za zgodovinski podatek, vendar natančne lokacije groba ni mogoče določiti. Domneva se, da je bil pokopan v neposredni bližini svojega naslednika Maksimina. V notranji kripti samostanske cerkve svetega Maksimina so leta 1937 odkrili tri sarkofage, pripisane škofom Agriciju, Maksiminu in Nikitiju. Eden od sarkofagov je bil okrašen z upodobitvami Adama in Eve, treh mladeničev v peči in Dobrega pastirja v sredini. Raziskave postavljajo ta sarkofag v prva desetletja 3. stoletja. Vendar ni mogoče ugotoviti, ali je bil v tem sarkofagu pokopan eden od prvih trierskih škofov, tj. Maksimin ali Agricij, čeprav ga še vedno imenujejo Agricijev sarkofag. Kasneje so se menihi samostana svetega Matija v Trierju prepirali s tistimi iz samostana svetega Maksimina o tem, komu pripadajo Agricijeve relikvije. Omenjeni nadškof Rihard je spor rešil v korist svetega Maksimina.
Vemo, da je Agricij umrl pred letom 336, saj sveti Hieronim v Kroniki piše, da je sveti Atanazij prišel v izgnanstvo v Trier leta 335 ali 336, nato pa ga je v Trier sprejel škof Maksimin, Agricijev naslednik. Atanazij govori o velikem številu vernikov, ki jih je tam našel, in o velikem številu cerkva, ki so bile v gradnji. Nekateri viri njegovo smrt umeščajo v leto 344, drugi v leto 368, na podlagi Hieronimovega pričevanja pa mnogi menijo, da je umrl leta 335 (omenja se tudi leto 333). V trierskem škofovskem seznamu pa je navedeno, da se je njegovo škofovanje končalo leta 329 po petnajstih letih aktivnega škofovanja. Na mestu trierskega škofa ga je nasledil njegov učenec Maksimin (329-46).
Agricij je v Trierju zelo spoštovan. Upodobljen je kot škof brez atributov ali s knjigo, križem ali modelom cerkve. Agricij je zavetnik trierske škofije ter mizarjev, gradbenikov, slaščičarjev, kovačev, krojačev in mesarjev. Eden od virov navaja, da je sodeloval na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji leta 325.
Agricij se spominja tudi kot škof blaženega Rabana Mavra iz Mainza (ok. 784-856), čeprav ne omenja nobene škofovske službe. V različnih koledarjih je omenjen tudi v Trierju 13. januarja in v hagiografiji njegovega naslednika Maksimina. Z vsemi svojimi dejavnostmi je okrepil trditev, da je Trier drugi Rim (Roma secunda).
Marijin prenos je upodobljen na slonovini iz bizantinske dobe, ki prikazuje Agricija in papeža Silvestra na vozu v Trierju z relikviarjem, vendar se zdi, da se nanaša na drug prenos. Silvester je Agriciju in njegovim naslednikom dal tudi prednost pred škofi v Galiji in Germaniji, vendar je ta privilegij, ki je vstavljen v življenjepis, nedvomno apokrifen in verjetno odraža privilegij, ki ga je papež Janez XIII (965-72) 22. januarja 969 podelil škofu Teoderiku I (965-77).
Agricij se praznuje 13. januarja, v trierski škofiji pa tudi 9. januarja, kot trdijo bollandisti. Prenos relikvij se praznuje 29. maja. Številni viri Agricijev spominski dan navajajo kot 19. januar, nekateri pa pravijo, da se je praznik prej praznoval 13. januarja, 19. januar pa je novi spominski dan. Vendar je v Martyrologium Romanum naveden pod 13. januarjem, tudi v zadnji izdaji (2004).
NOR

sveti Kentigern (Mungo) iz Glasgowa – škof in opat

13. januarja

sveti Kentigern - škof in opat V Glasgowu [glézgouu] (na Škotskem), sveti Kentigérn, škof in opat, ki je tam postavil svoj sedež in poroča se, da je prav tam ustanovil veliko skupnost menihov po vzoru prve Cerkve.
Vir

Čeprav zgodovinskih podatkov o njem skorajda ni in so izgubljeni v meglicah časa, ki ovijajo valižanske in škotske dežele, je legendarnih pripovedi o življenju svetega Kentingerna, ki so ga imenovali tudi „Mungo“, tj. „ljubljeni“, veliko. Prav na tem imenu temelji ena od številnih legend: njegova mati, princesa Thaney, naj bi zanosila z neznanim moškim in ko so jo odkrili, so jo obsodili na metanje z vrha pečine v vozu.
Po čudežu se je rešila in ko je rodila sina, ga je zaupala svetemu Servanu, ki mu je dal ime Mungo. Ko je Kentingern odrasel, si je želel živeti samotarsko življenje, zato je sprejel irski samostanski slog in se nazadnje naselil na območju današnjega Glasgowa. Okoli sebe je zbral novo skupnost in sloves njegovih kreposti se je tako razširil, da so ga domačini razglasili za škofa. Škofovsko posvečenje je opravil irski škof.
Svoje pastoralno delo je začel v regiji Strathclyde, vendar ga je nemirna politična situacija kmalu prisilila v izgnanstvo. Po izročilu je v Walesu ustanovil velik samostan in bil škof v St Asaphu. Nato se je vrnil na sever, nekaj časa preživel v Dumfriesshiru in se nazadnje vrnil v Glasgow.
Pripoved o prstanu in ribi, simbolih, upodobljenih v mestnem grbu tega škotskega mesta, pravi, da je žena kralja Ryddercha kot obljubo ljubezni vitezu dala prstan, ki ji ga je podaril njen soprog. Kralj je nato viteza presenetil v spanju in mu, ne da bi ga zbudil, vzel prstan ter ga vrgel v morje, kjer ga je pogoltnila riba. Nato je od kraljice zahteval, naj mu pokaže prstan, ki ji ga je podaril: ta je v paniki poklicala na pomoč Kentingerna, ki je poslal meniha, da bi ulovil to ribo. V ulovljenem lososu je čudežno našel prstan.
Sveti škof je srečal umirajočega svetega Kolumbo in z njim zamenjal svojo pastirsko palico. Umrl naj bi okoli leta 603 ali po drugih različicah leta 612, morda v starosti 85 let, kar se zdi bolj verjetno kot starost 185 let, ki jo navaja eden od življenjepiscev. Na Škotskem in v drugih sosednjih škofijah svetega Kentingerna častijo kot prvega škofa Glasgowa, morda zato, ker po izročilu njegove relikvije hranijo v katedrali tega mesta.
IT

Mungo je verjetno izhajal iz pomembne družine v Lotiji (Edinburgh); njegova mati naj bi bila Theneva, ki ga je rodila zunaj zakona po posilstvu. Postal je učenec škotskega škofa Servana in naj bi v Strathclydu uvedel krščanstvo.
Po drugem izročilu je Mungo ustanovil prvo cerkev v Glasgowu na mestu današnje katedrale in postal prvi škof v mestu. Deloval je tudi kot misijonar v Strathclydu, kjer ga je podpiral kralj Riderch. Zaradi političnih nemirov je bil izgnan v Kambrijo, kjer je okoli leta 565 ustanovil samostan Llanelwy / Elwy – današnji St Asaph -, vendar se je leta 573 vrnil in nato živel v Hoddomu pri Dumfriesu in v Glasgowu, kjer je umrl.
Kentigerna so najprej častili britanski prebivalci Strathclyda, po letu 1018 pa tudi galski osvajalci. Čaščenje je prvič potrjeno v 10. stoletju, okoli leta 1160 je menih Jocelyn napisal najstarejšo življenjsko zgodbo, okoli leta 1180 pa je najbolj znano in izčrpno zgodbo naročil škof v Glasgowu, domnevno na podlagi zdaj izgubljenih izvirnikov.
Velja za zavetnika Glasgowa.
DE

Sveti Kentigern z imenom Mungo, škof v Glasgowu na Škotskem, je zelo znan v severnem delu Velike Britanije in izhaja iz kraljeve linije Piktov. Rodil se je okoli leta 516. Od najzgodnejših let je bil pod vodstvom svetega Servana, škofa in opata v Culrosu, ki je v njem prebudil plemenita čustva krotkosti in pobožnosti. Zaradi čistosti svoje morale in drugih vrlin je pridobil vso ljubezen svojega učitelja in vseh, ki so ga poznali, zato so mu dali vzdevek Mungo ali Mongo, kar v lokalnem jeziku pomeni „ljubljeni“. (Škotski katoličani svetnika še danes častijo pod imenom sv. Mungo). Nato se je umaknil v kraj, imenovan Glasghu, kjer je živel zelo strogo življenje. Vendar se je kmalu počutil prisiljenega zapustiti samoto, saj so ga duhovniki in ljudje nujno zahtevali za škofa.
Po posvetitvi je imel sedež v Glasgowu. Tam je okoli sebe zbral veliko število pobožnih ljudi, ki so živeli na način prvih kristjanov v Jeruzalemu. Njegova škofija, ki je bila zelo obsežna (segala je od Nemškega morja do oceana na zahodni strani) in hkrati malo poučena o krščanskem nauku, je njegovi gorečnosti in potrpežljivosti odprla obsežno področje delovanja. Da bi vedno bolj širil luč evangelija, je pogosto potoval po vseh delih svoje škofije, vedno peš, po zgledu apostolov. Po njegovem navodilu so se pogani množično odrekali praznoverju in si želeli svetega krsta. Toda sveti vrhovni pastir se ni omejil le na odpravljanje malikovanja; svojo krščansko čredo je znal tudi zaščititi pred strupom pelagianskih herezij, ki so na Škotskem že močno pognale korenine.
Presenetljivi uspeh apostolskega dela svetega Kentigerna nas ne bo presenetil, če upoštevamo, da je bil človek molitve. Ni se zadovoljil z vsakodnevno molitvijo celotnega Psalterja, ampak je opravljal še več drugih pobožnih vaj, tako da se njegova duša zaradi raztresenosti nikoli ni oddaljila od Božje navzočnosti. S strogim postom in tisočerimi drugimi izrednimi spokornimi vajami je nenehno mrtvičil svoje telo. Med štiridesetdnevnim postom se je umaknil iz družbe ljudi in te svete dni preživel v samoti, kjer je komuniciral z nebesi. Z eno besedo, v njem so ponovno zasijale vse apostolske kreposti. Bog ga je tako kot prve oznanjevalce evangelija obdaril tudi z darom čudežev.
Kentigern, ki je gorel od vneme, da bi vedno bolj širil Božje kraljestvo, je ta sveta čustva vcepil več svojim učencem. Poslal jih je oznanjat vero v severne predele Škotske, na Orkadske otoke, Norveško in Islandijo.
Da bi v celoti razumeli preostanek zgodbe, je treba povedati nekaj besed o vladni ureditvi osrednjih Piktov, ki je bila do neke mere aristokratska. Dežela je bila razdeljena med več majhnih gospodov, ki so imeli pravico, da se med seboj bojujejo. Vendar so se vsi podrejali vrhovnemu vladarju, katerega običajno prebivališče je bilo mesto Alcluyd, ki se zdaj imenuje Dunbriton. Države tega monarha so poleg dežele srednjih Piktov (znane tudi kot Britteni Straith-Cluit) vključevale tudi deželo Cumberijcev, ki se je raztezala južno od obzidja Piktov do reke Ribble v pokrajini Lancaster.
Ker je pobožnemu kralju Rydderchu Haelu, sorodniku in zaščitniku svetega škofa, brezbožni Morcant odvzel prestol, se je moral Kentigern z Britanci zateči v deželo Galles. Nekaj časa je ostal pri svetem Davidu v Menevii, vendar je spet odšel in zgradil samostan na sotočju potokov Elwy in Cluid. Zdi se, da je tam živel, ko je sveti David umrl leta 546 ali bolje 544, prvega marca, ki je tistega leta padel na sredo. Šola, ki jo je sveti Kentigern ustanovil v svojem samostanu, je pozneje postala zelo znana. V njej so se izobraževali številni možje, ki so se odlikovali tako po krepostih kot po znanostih.
Medtem je Rydderch, po smrti uzurpatorja Morcanta, ponovno prevzel oblast nad svojim kraljestvom. Sveti škof je izkoristil te razmere in se okoli leta 560 vrnil v svojo škofijo. Pet let pozneje se je pogovarjal s svetim Kolumbom, ki je začel oznanjati evangelij severnim Piktom. Ta ljudstva so že nekoliko poznala Jezusa Kristusa, saj jim je Kentigern že poslal nekaj oznanjevalcev vere, ki jih je vzel izmed svojih učencev. Kralj Ridderch in dva njegova naslednika so v celoti zaupali temu svetemu škofu. Ničesar nista storila, ne da bi ga prej vprašala za nasvet. Z vsem svojim ugledom sta ga podpirala pri njegovih pobožnih načrtih za širjenje evangelija in izboljšanje morale. Prav tako so si zaslužili, da je nebo njihove države obvarovalo pred uničujočim besom Sasov.
Sveti Kentigern je umrl leta 612, star petinosemdeset let, in bil pokopan v katedralni cerkvi v Glasgowu, katerega prvi zavetnik je bil. Njegov grob so vedno zelo častili, dokler ni na Škotsko prišla kalvinistična herezija.
DE

Sveti Kentigern (Quentagern; lat: Kentigernus, Kentegernus, Kintigernus, Kentegrinus, Cantigernus, Conthigernus; gmleng: Kyndeyrn; wal: Cyndeyrn) z vzdevkom Mungo (Munghu, Mongah) se je po izročilu rodil okoli leta 518 v Lotiji blizu Edinburga. O njem poznamo veliko legend, vendar le malo dejstev, vsi viri pa so iz 11. in 12. stoletja. Večina jih je s severa in vsebujejo različne folklorne elemente, ki so precej starejši od 11. stoletja, vendar nimajo zgodovinske vrednosti.
Najstarejši biografski vir je odlomek anonimnega meniha, naslovljen na škofa Huberta iz Glasgowa (1147-64). V njem je zgodba o Kentigernovem spočetju in rojstvu precej podrobna, vendar zelo dvomljiva. Zgodba se nadaljuje do mesta, kjer Kentigern postane učenec svetega Serfa (Servana) v Culrossu, kjer se prekine. Celoten življenjepis, Vita Kentigerni, je ohranil menih Jocelin iz Furnessa okoli leta 1180, naslovljen na škofa Jocelyna iz Glasgowa (1175-99). Trdi, da je biografijo napisal na podlagi starejše legende iz Glasgowa in dokumenta, napisanega v irščini. Tretji življenjepis Janeza iz Tynemoutha (14. stoletje) temelji na Jocelinu. Capgrave jo je natisnil v knjigi Nova Legenda Angliae, Bollandisti pa ponovno v knjigi Acta Sanctorum. Četrti vir je Officium Sancti Kentigerni v Registrum Episcopatus Glasguensis. Jocelyn je v izvirnem življenjepisu našel Quiddam sanae doctrinae et Catholicae fidei adversum, tj. veliko tistega, kar je bilo v nasprotju z zdravim naukom in katoliško vero, nedvomno nekaj keltskih posebnosti, in ker so te šokirale njegov srednjeveški in rimski um, jih je izpustil ali spremenil, da bi odražale mišljenje sodobnikov. Tako so se nam te podrobnosti izgubile.
Izročilo pravi, da se je Kentigern rodil izven zakona kot vnuk britanskega kneza, bodisi Lotha (Lothus), po katerem je poimenovana pokrajina Lothian, bodisi Uriena, kot trdijo genealogije valižanskih svetnikov. Ti pravijo, da je bil Cyndeyrn sin Owaina ab Uriena iz družine svetega Coel Hêna (Godeboga). V starejših rodovnikih se imenuje Cyndeyrn Garthwys. Njegov oče Owain je bil znana oseba in se pojavlja v nekaterih zgodnjesrednjeveških valižanskih pustolovskih zgodbah, kot so Sanje o Rhonabwyju, Owain in Luned ter Peredur. Tudi dedek Urien Rheged je pomemben v zgodbah in romancah.
Isti rodovniki se razlikujejo, ko gre za ime Kentigernove matere. Legenda pravi, da je bila sveta Theneva (Thenew, Thenaw, Thenova, Thaney, Thaneu, Dwynwen; wal: Denw) princesa, posvojenka kralja severnobritanske province Leudonije. Njen očim je bil Lleuddun Luyddog iz Dinas Eiddyn (Edinburg), ki je dal ime Lleuddu niawn ali Leudonia, današnji Lothian. Theneva je bila sestra Berene, matere svetega Beuna, kar potrjuje fragmentarni življenjepis.
Biografija navaja, da je bil Leudonus, vir semipaganus („napol poganski mož“), kralj province v severni Britaniji, imenovane Leudonia, in je imel posvojenko (filiam novercatam) po imenu Thaneu. Z njo se je želel poročiti Ewen filius Erwegende (…) In gestis historiarum vocatur Ewen filius regis Ulien. Ko je Theneva zavrnila Owainovo dvorjenje, jo je kralj poslal živet k prašičerejcu. Medtem ko je opravljala najpreprostejša dela, se je Owain preoblekel v dekle in jo zapeljal.
Kralj je šel za svinjarjem, ker je domneval, da je on tisti, ki je zapeljal Thenevo, ta pa je pobegnil v močvirje. Ko so ga še vedno preganjali, je vrgel kopje v kralja in ga prebodel. Kraljevi možje so na mestu, kjer je padel, postavili velik spominski kamen, ki stoji še danes.
Medtem je Theneva priplula na obalo v Culrossu, kjer se je pred porodom le uspela splaziti do ostankov ognja, ki so ga za seboj pustili pastirji. Naslednje jutro so se pastirji vrnili na to mesto in našli Thenevo in njenega novorojenega sina. O tem, kaj se je zgodilo, so takoj povedali Serfu (Servanu), ki je živel v bližini. Ko je Serf prišel na prizorišče in zagledal čudovitega dojenčka, se je njegovo suho srce stopilo in vzkliknil je: „Mochohe! Mochohe!“ To keltsko hišno ime se običajno razlaga kot „dragi prijatelj“ in se najpogosteje uporablja kot „Mungo“ (Munghu). To je postalo dečkovo ime poleg bolj formalnega imena Kentigern (Centiern) ali „kraljeva glava“. Serf je takoj posvojil mater in otroka ter ju krstil.
Otrok je odraščal v starčevi celici, kjer ga je poučeval o vsem svetem znanju, ki ga mora poznati duhovnik. Mungo je bil navdušen in prijazen deček ter Serfov najljubši učenec. Toda mojster je imel tudi druge učence in ti so postali ljubosumni na njegovo najljubšo vlogo. Maščevali so se mu tako, da so Serfovemu udomačenemu robinu, ki ga je imel Kentigern zelo rad, zavili vrat. Tisto noč, ko je bil na vrsti Kentigern, so ugasnili tudi ogenj. Ob zadnji priložnosti je ogenj oživil tako, da je drgnil suhe lešnikove vejice.

Dolgoročno je bilo zaradi sovražnosti drugih učencev neznosno, da bi Kentigern še naprej ostal pri Serfu, nezadovoljstvo pa je doseglo vrhunec, ko je kuhar umrl in so njegove dolžnosti naložili Kentigernu. To je bilo zanj tako slabo, da se je kljub prošnjam svojega učitelja odločil oditi. Prečkal je ustje fjorda blizu kraja, ki se je pozneje imenoval Servanov most. Jocelyn je v izvirni biografiji našel nekaj o prečkanju fjorda med plimo in oseko, in ker ni razumel besed Mallena in Ledo, ju je spremenil v reki Teith in Forth, ki tečeta skoraj vzporedno do približno pet kilometrov od Stirlinga, kjer se Forth, najjužnejša od obeh rek, nenadoma obrne proti severu in se izlije v Teith.
V Glasgowu je Kentigern ostal nekaj časa. Tam je poiskal samoto in postal puščavnik ali menih irskega izročila, ki je prakticiral običajno askezo. Sčasoma se je okoli njega zbrala skupnost, ustanovil je samostan in cerkev, njegov sloves pa se je razširil. Okoli leta 543 je kralj regije Strathclyde skupaj z drugimi tamkajšnjimi kristjani prosil Kentigerna, naj postane njihov prvi škof, čeprav je bil takrat star šele 25 let. Kentigern se je strinjal z njihovo prošnjo in iz Irske so poklicali škofa, ki ga je posvetil. To ni bilo všeč življenjepiscu Jocelynu, ki obžaluje kršitev pravil nicejskega koncila, da morajo škofovsko posvečenje opraviti trije škofje, in pravi, da so bili Britanci in Irci insulani, zunaj civiliziranega sveta, obkroženi s pogani in ljudmi, ki niso poznali cerkvenih običajev. Vendar je kriv nepoštenosti, ko pozneje dovoli, da Kentigern podvomi v veljavnost njegovega posvečenja in odide v Rim, da bi sveti papež Gregor I. (590-604) dopolnil pomanjkljivosti obredov, ki jih je opravil. O tem, da si je Jocelyn to izmislil, ni mogoče dvomiti.
Kentigern je opravil vizitacijo svoje škofije in ugotovil, da je dežela sicer pokristjanjena po imenu, vendar je večina prebivalstva poganska. Poleg tega kralj Morken ni bil posebno prisrčen, ko je videl energijo, s katero je škof opravljal svoje delo, in se je norčeval iz njegove gorečnosti. Do odprtega prepira je prišlo, ko je prišlo do poplave in je ladjo z žitom s kraljevih posesti odneslo po reki Clyde. Pri Kentigernovi samostanski ustanovi je nasedla in svetnik si je brez pomislekov pomagal s tovorom.
Morken je kmalu zatem umrl, njegovi nasledniki pa so bili do Kentigerna še bolj sovražni. Svetnik je menil, da obstaja zarota za njegov umor, zato je pobegnil v Wales. Po podatkih iz Rdeče knjige svetega Asafa je Morkenu pobegnil. Na poti proti jugu se je ustavil v Carleolumu (Carlisle) v Cumbriji. Tam je odkril, da je okoli leta 550, štirideset let po umiku rimskih legij, v gorah blizu Carlisla še vedno vladalo poganstvo. Kentigern ga je neuspešno poskušal izkoreniniti, njegov križarski pohod pa je povzročil etnično-versko politično polarizacijo v Cumbriji.
Veliko manj verjetna je zgodba, da je leta 553 odpotoval v Wales, kjer naj bi v Menevii srečal svetega Davida Valižanskega (umrl 601). Njegova slava je dosegla Cathwallanus v severnem Walesu in ta knez ga je povabil na svoje ozemlje. V skladu z Rdečo knjigo svetega Asafa je bilo kralju ime Caswallaunus, kar pomeni Cadwallon Lawhir, oče Maelgwna. Kentigern je potoval z velikim spremstvom menihov in vojakov. Cadwallon ga je povabil, naj izbere kraj, ki ga želi za svojo ustanovo. Nekega dne je v bližini reke Elwy videl divjega medveda, ki je kopal zemljo, in tam se je odločil ustanoviti samostan.
Nekaj časa je šlo vse gladko, ko pa je Maelgwn nasledil očeta, so se začele težave, saj Maelgwnu ni bilo všeč, da ima na svojem ozemlju tako veliko kolonijo. Samostan v Llanelwyju je kmalu štel 965 menihov in Kentigern jih je razdelil v tri skupine: 300 menihov, ki niso znali brati, je skrbelo za živino in obdelovanje zemlje, 300 jih je bilo zadolženih za opravljanje nalog v samostanskem gospodinjstvu, preostalih 365 pa se je posvečalo molitvam, ki so potekale neprekinjeno, dan in noč.
Kentigern naj bi bil prvi škof v Llanelwyju (pozneje St. Asaph). Med njegovimi najljubšimi učenci je bil sveti Asaf (umrl okoli leta 610). Ko je David leta 601 (ali 589) umrl v kraju Mynyw, naj bi Kentigern videl, kako so angeli njegovo dušo ponesli v nebesa. Nato Jocelyn predstavi Kentigernovo odpravo v Rim. Ker je Gregor Veliki postal papež šele leta 590, Kentigern pa se je kmalu po letu 573 vrnil v Glasgow, Jocelyn pade v anahronizem. Da bi Kentigern sploh šel v Rim, je malo verjetno, zagotovo pa ne sedemkrat, kot nas želi prepričati Jocelyn. Toda dokazi za to informacijo so pomanjkljivi; temelji le na enem poznem valižanskem viru, o liturgičnem kultu v severnem Walesu pa ni sledu. Zdaj velja, da ni ustanovil samostana v Llanelwyju, ampak je bil tam le nekaj časa opat.
V tem času se je Strathclyde močno spremenil. V tistem času so bili v Strathclydu štirje britanski kralji, medtem ko so Sasi vdrli v pokrajino Lothian in jo zasedli. Britanci so se zdaj podali v vojno proti njim. Severno od Strathclyda je ležala škotska kolonija Dalriada, ki je vključevala tudi Argyll, ki je bil zavezan k premagovanju Piktov. Toda Pikti so še vedno imeli v lasti današnji grofiji Wigtown in Kirkcudbright. Štirje britanski kralji so bili Urien, Rhydderch Hael, Gwenddoleu in Morcant. Ti štirje so se združili v boju proti Hussu, sinu Ide iz Bernicije, ki je začel vladati leta 567.
Vendar so se med štirimi kralji pojavila nesoglasja, ki so jih sčasoma pripeljala do notranjih sporov. Na eni strani državljanske vojne je stala tradicionalistična poganska „britanska“ stranka, ki sta jo vodila Gwendolen in Morcant, ki sta trdila, da izhajata iz starodavne keltske plemiške družine Coel Hên. Nasprotovala jima je krščanska „rimska“ stranka pod vodstvom Rhyddercha Haela (Rederecha), ki je trdil, da izhaja iz rimskih kolonistov in polkov, ki so varovali Hadrijanov zid. Leta 573 sta se obe strani srečali v bitki pri Ardderydu (zdaj Arthuret) na zahodni strani reke Esk, trinajst kilometrov severno od Carlisla. Tam je krščanska vojska pod vodstvom Uriena in Rhyddercha Haela premagala privržence Gwendolina in Morcanta.
Gwenddoleu je umrl na bojišču, Rhydderch Hael pa se je po zmagi razglasil za kralja kumbrijskih Britancev. Ker je bil krščen na Irskem in je bil pobožen kristjan, je pozval Kentigerna, naj se odpravi na križarsko vojno in izkorenini pogane v njegovi deželi. Kentigern bi rad ostal v Llanelwyju, vendar je menil, da ga dolžnost kliče na sever. Ko je Kentigern imenoval Asafa za svojega naslednika kot opata in škofa v Llanelwyju, je s 665 menihi in duhovniki odpotoval na sever. Med tistimi, ki so mu sledili nazaj v Strathclyde, sta bila tudi svetnika Finan iz Aberdeena in Nidan (Midan). Kentigern je najprej približno osem let živel v Holdelmu (zdaj Hoddam) v Dumfriesshiru, nato pa se je leta 581 vrnil v Glasgow.
V Glasgowu je Kentigern organiziral izkoreninjenje poganstva. Prepovedal je priljubljen običaj tetoviranja telesa v čast bogovom, uničil poganska svetišča in na njihovih ruševinah postavil cerkve. Ko je pokristjanil regijo, je poslal svoje misijonarje na sever, v deželo Piktov, in še dlje na sever, na Orkney, Islandijo in Norveško. Ena od zgodb, ki bi lahko bila zgodovinska, pravi, da je Kentigern srečal svetega Kolumbo (umrl leta 597), ki ga je obiskal proti koncu svojega življenja (okoli leta 584?), in da sta si izmenjala škofovsko palico. Kentigernovo palico, imenovano Cathbhuaidh, „zmaga v boju“, okrašeno z dragocenimi kovinami in dragulji, so do 15. stoletja hranili v riponski katedrali.
To je zgodba o ribi in prstanu:
Zgodba pravi, da je bila kraljica Langueth (Languoureth) iz Strathclyda nezvesta. V znak ljubezni je svojemu ljubimcu podarila prstan, ki ji ga je dal njen mož, kralj Rhydderch. Med lovom je kralj odkril prstan na vitezovem prstu, in medtem ko je ta spal pod drevesom, je razjarjeni kralj dal prstan sneti z vitezovega prsta in ga skrivaj vrgel v reko Clyde.
Nato je kraljici ukazal, naj ga najde v treh dneh, sicer bo kaznovana za svoj zločin. Za pomoč je prosila Kentigerna, ki ji je rekel, naj ne skrbi. Nato je poslal enega od svojih menihov na ribolov in čudežno našel prstan v želodcu (ali ustih) lososa, ki ga je ujel. Tako je Kentigern lahko rešil kraljico.
Ptica je v spomin na Serfov udomačeni robin, ki so ga po nesreči ubili nekateri menihi, ki so krivili Kentigerna. Kentigern je vzel ptico v roke, molil nad njo in jo vrnil v življenje.
Zvon naj bi Kentigernu podaril papež, ko je obiskal Rim. Po navadi so z zvonjenjem sporočali, da je nekdo umrl, in spodbujali ljudi, naj molijo za dušo umrlega. Prvotnega zvona ni več, novega pa so leta 1641 kupili magistrati Glasgowa. Ta zvon je shranjen v Ljudski palači.
Drevo simbolizira dogodek iz Kentigernovega otroštva. V Serfovem samostanu je bil zadolžen za ogenj, vendar je zaspal in ogenj je ugasnil. Nato je odlomil nekaj zmrznjenih vej leske in čudežno ponovno zakuril ogenj.
Današnja katedrala iz 12. stoletja ni več katoliška in tudi ni več prava katedrala, saj nima škofa, ampak pripada Presbiterijanski cerkvi na Škotskem. Cerkev trdi, da ima v kripti shranjene Kentigernove relikvije. V večjem delu Škotske, zlasti pa v Glasgowu, je znan po vzdevku Mungo. Obstaja razlog za domnevo, da je bil ustanovitelj cerkve v Glasgowu in na splošno misijonar v Cumbriji.
Skupaj s svojo materjo Thenevo velja Kentigern za zavetnika Glasgowa. Častijo ga kot apostola severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske. Kentigernov spominski dan je bil včasih 14. januar, zdaj pa je to dan njegove smrti, 13. januar. Leta 1115 je sveti škotski kralj David I. (1124-53) ponovno ustanovil škofijo v Glasgowu in to je dejansko začetna točka zgodovine Glasgowa.
V umetnosti je Kentigern upodobljen kot škof na prestolu z menihom pri nogah, ki drži lososa z obročem v ustih, obkrožata pa ga kraljica z obročem in kralj z mečem. Upodobljen je tudi skupaj s Kolumbo z ognjenim stebrom nad seboj ali z murvino vejico v roki.
NOR

Kentigernov življenjepis, kot ga poznamo danes, je v 12. stoletju napisal menih Jocelyn iz Furnessa, več kot petsto let po njegovi smrti. Njegov glavni cilj je bil dvigniti ugled škofovskega sedeža v Glasgowu. Po izročilu naj bi ta izhajal iz časa Kentigerna, imenovanega Sveti Mungo. Za večjo slavo svojega ustanovitelja si je Jocelyn levo in desno izposojal posebne dogodke in zgodbe o čudežih od drugih svetnikov, tako da danes ni več mogoče ugotoviti, kje imamo opravka z zgodbami, ki so zgodovinsko povezane s svetim Kentigernom.
Po izročilu je bil sin svete Tannoc (Thaney) († 603; god 18. julija).

Iz legende o sveti Tannoc (Thaney)
Njen oče je bil kralj Loth (tudi Llewddyn Luedogg iz Dinas Eiddyn = Edinburg) Piktov, prvotnih prebivalcev Škotske. Ni bil kristjan. Kot je bilo v tistem času običajno v plemiških krogih, je skrb za vzgojo svoje hčere zaupal nuni iz sosednjega samostana, ki ga je vodila sveta Monenna ali Modwenna. Tam je v Tannoc zrasla želja, da bi se kmalu v odrasli dobi tudi sama pridružila samostanski skupnosti. Želela se je popolnoma posvetiti Gospodu. Vendar je imel njen oče drugačne načrte. Dogovoril je poroko med svojo hčerko in princem Owenom (ali Eugenijem) z zahodne obale, današnje Cumbrije. Tako bi na Škotskem nastalo veliko kraljestvo. Zato je dal Tannoc poklicati v palačo in jo predstavil princu. Ta je odvrnila, da se je že predala kralju, ob katerem je ta princ pritlikav. Odkrita žalitev očeta in njegovega visokega gosta. Loth jo je kaznoval tako, da jo je dal svinjskemu pastirju. Potem je lahko razmišljala s prašiči.

Ko je Tannoc kot svinjska pastirka odšla z živalmi na samoten kraj v gozdu, jo je nepričakovano napadel in posilil princ Owen. Posledic sčasoma ni mogla skriti pred svojim očetom, kraljem Lothom. Takšna sramota se je kaznovala s smrtjo. Dal jo je naložiti na voz, ki ga je pognal s sosednje pečine Traprain Law. Vodiči še danes turistom in romarjem kažejo sledi koles, ki so ostale kot globoki žlebovi v skali. Spodaj jo je pričakal telesni stražar Loth. Ko se je izkazalo, da je živa, so jo odvlekli na približno 10 kilometrov oddaljen rečni breg in jo posadili v majhen trhel čoln brez vesel in jader. Verjetno si tako ali tako niso upali položiti rok na padlo princeso.
Na milost in nemilost prepuščena toku in plimi ter v spremstvu jate rib, kot izrecno navaja legenda, je odplula proti zahodu in pristala v Culrossu. Istočasno je rodila sina. Lokalni prebivalci so jo našli in jo ljubeče sprejeli k sebi. Bili so del skupnosti okrog svetega Servana († 6. stoletje; praznik 1. julija). Ta je skrbel za mater in otroka. Po izročilu je bil tudi tisti, ki je otroka krstil z imenom „Kentigern“ (= „Najpomembnejši Gospod“) in mu dal hišno ime „Mungo“ (= „ljubljeni“).
Tannoc je nadaljevala življenje, ki ga je v celoti posvetila Gospodu in svoji verski skupnosti. Bila je bolj ali manj služabnica. Umrla je pri približno 40 letih.
Obstaja cela vrsta čudovitih zgodb iz Kentigernovega otroštva v Culrossu. Tako naj bi na primer od mrtvih obudil samostansko kuharico. Njegova svetost je bila označena z nebeškim sijajem.
Toda v samostanu Culross ni bilo vse v najlepšem redu. Njegovi sošolci ga niso marali in so ga nadlegovali. Morda zato, ker je bil deležen naklonjenosti? Ali zaradi njegovih čudežnih darov?

Legenda o ognju
Ena od zgodb na primer pripoveduje, da je bil na vrsti on, da ohrani ogenj. V ta namen je moral ponoči redno vstajati in pristavljati polena na ogenj. Če je to ugasnilo, so morali začeti zelo naporen postopek drgnjenja suhih kosov lesa; to je lahko trajalo več ur. Ko je Kentigern sredi noči vstal po poleno, je ugotovil, da je ogenj ugasnil. Ne glede na to, kako je tolkel in grabljal, se ni prižgala niti iskra. S pogumom obupa je na ogenj položil novo poleno in začel nežno pihati. In glej, ogenj je zažarel in les je zagorel.

Legenda o robinu
Ob neki drugi priložnosti so odrezali glavo najljubši ptici očeta Serfa: robinu, ki mu je delal družbo na rami. Serf je bil nanjo še posebej navezan. Zato so se z obema kosoma pognali k očetu Serfu in za to kruto dejanje obtožili Kentigerna. Serf je vzel mrtvaka v roke in z njima odšel h Kentigernu. Z veliko žalostjo ga je vprašal, kaj je fanta vodilo, da je storil kaj takega. Za njim so drugi menihi vajenci prisegli, da so vsi videli, kako je Kentigern to storil. Deček je seveda zanikal. Oče opat je grozeče vprašal, ali lahko dokaže svojo nedolžnost, sicer ga bo natepel. Kentigern je vzel mrtve dele živali v obe roki, dvignil oči k nebu in prosil vsemogočnega Boga, če bi prišel na pomoč njemu in nedolžni živali. Nato je glavo položil na trup. Bitje je takoj oživelo, priletelo na svoje znano mesto na rami očeta opata in zažvrgolelo v radostne tone, ki so glasno odmevali po obokih.

Nazadnje se je mladi Kentigern vendarle odločil, da se bo od tam odselil. Njegov biograf rad omeni, da je bilo to storjeno z izrecnim soglasjem nebes. Tako naj bi v reki Forth presahnila pot, kar mu je omogočilo, da jo je prečkal s suhimi nogami in varno. V Kernachu pri Airthu je srečal nekega svetega Fergusa, zelo starega puščavnika. Kentigern se je odločil, da bo ostal pri njem in mu pomagal v zadnjem obdobju življenja; obljubil je, da bo poskrbel za njegov pogreb. Kmalu zatem je Fergus umrl. Njegov mladi spremljevalec ga je naložil na voz, ki sta ga vlekla dva divja bika. Ko sta živali prispeli do reke Clyde, kjer je v prejšnjih časih živel sveti Ninian († 432; praznik 16. septembra), nista hoteli iti naprej. Kentigern je tam pokopal svojega starega prijatelja in na drevesa obesil svoj puščavniški zvon, s katerim je ljudi okoli sebe klical k molitvi. Od tod izvira vez med Kentigernom in Glasgowom. Obnovil je porušeno cerkev svetega Ninijana in v njej zgradil puščavniško hišo zase in za svoje učence. Na grobu svetega Niniana je zasadil svoja znamenita drevesa. Svoje naselje je ljubkovalno imenoval „ljubljena cerkev“; v valižanščini Eglais Cu, kar se je pozneje popačilo v Glasgow.
Tako pravi Hale v svoji knjižici o svetem Mungu. Drugi menijo, da je mesto dobilo ime po besedi „glass cu“ = „zelena reka“.
Kralj Rhydderch Heal iz Strathclyda je dal pripeljati škofa z Irske, da je mladega Kentigerna posvetil v škofa. Takšen postopek v tistem času na lokalni ravni ni bil nenavaden. Kentigern je imenovanje sprejel z velikim odporom, saj je menil, da je zanj premlad. Odpravil se je oznanjat evangelij, njegov sedež pa je bil Glasgow.
Ko se je po daljšem času vrnil v svoj osnovni samostan, se je izkazalo, da se je eden od kraljevih namestnikov, Morken, s svojim služabnikom Cathenom potegoval za oblast. Kot Rhydderchev služabnik je moral izginiti. Zatočišče je poiskal v Cumbriji in severnem Walesu. Tam se je med drugim zadrževal v novoustanovljenih samostanskih naseljih St Asaph († okoli 600) in St David († 601).
Leta 573 je prejel sporočilo, da je bil kralj Rhydderch ponovno postavljen na oblast, in prosi za njegovo vrnitev. Ponovno je začel oznanjati evangelij, zdaj predvsem na jugozahodu Škotske.

Legenda o robidnicah
Radodarnost kralja Rhyddercha je bila splošno znana. Irski kralj ni verjel tem zgodbam in je poslal svojega najboljšega igralca, da bi ugotovil, ali je kralj res tako radodaren. Po nastopu na gostiji mu je kralj res ponudil najlepša darila, vendar je igralec z nekaj prezira pripomnil, da ima vse to že doma, in če hoče, lahko dobi še neskončno več. Želel si je bolj posebno darilo. Kralj ga je vprašal, kaj bi to lahko bilo.
„Če res želiš upravičiti svoje ime radodarnega kralja,“ je dejal igralec, “mi boš zdaj priskrbel krožnik svežih robidnic.“
„Toda sredi zime je …?“
„Torej ima moj kralj vendarle prav, da je tvoja ustrežljivost le navidezna …“
„Bom videl, kaj lahko storim zate,“ je v zadregi odgovoril kralj.
Igralec se je zmagoslavno nasmehnil in odšel od kralja. Ta je takoj poklical Kentigerna in mu predstavil svoj položaj. Sveti škof se je umaknil v cerkev in noč preživel v molitvi. Boga je spominjal, kako dober je bil kralj vedno do njega in do krščanske zadeve. Ob zori je s skledo odšel v gozd, našel viseči grm robid, poln robid, napolnil skledo in jo izročil kralju. Ta jo je izročil glasbeniku. Ta je obžaloval vzvišeno igro, ki jo je igral s kraljevo dobroto, se pokesal in sklenil, da se ne bo vrnil h kralju na Irsko, temveč bo preostanek življenja posvetil Gospodu v samostanu Kentigern.

Eden od učencev, ki jih je Kentigern poslal oznanjat evangelij, je bil sveti Konstantin († 576; praznik 11. marca). Jocelyn nadalje pripoveduje o tem, da si je z opatom Kolumbanom iz Ione († 597; praznik 9. junij) izmenjal opatsko palico kot slovesno znamenje prijateljstva in medsebojne povezanosti. Vendar pa Kolumbanov veliko bolj zanesljiv življenjepisec, Adamnan iz Ione († 704; praznik 23. septembra), tega dejstva sploh ne omenja. Morda so bile okoliščine Jocelynovih dni takšne, da so povezavo med škofijo Glasgow in znamenitim samostanskim otokom Iona še bolj poudarjale?

Legenda o Merlinu
V škotskem mestu Drummelzier živi legenda o Kentigernovem srečanju s čarovnikom Merlinom iz zgodb o kralju Arturju. Merlin je bil že zelo star, celo nekoliko dementen, kar je bilo morda delno posledica njegovega kesanja, ker je v bitkah, ki jih je moral bojevati kralj Artur, vedno podpiral poganske kralje. Nazadnje se je zatekel na kraj, kjer se zlivata reki Tweed in Powsail Burn. Tam je nameraval preživeti svoje zadnje dni. Na enem od svojih misijonarskih potovanj je Kentigern potoval od tam in oznanjal evangelij. Besede so poganskemu čarovniku segle v srce. Tik pred smrtjo je tako našel milost in odpuščanje.
Kentigern je umrl na praznik Gospodovega razglašenja leta 612 (obstajajo viri, ki govorijo o letu 603). Takrat je bil star presenetljivih več kot 180 let. (?)

Zavetništvo
Je ustanovitelj in zavetnik škotskega mesta Glasgow. V mestnem grbu so zato njegovi atributi: drevesa in njegov zvon ter losos in prstan. Njegovi začetki segajo v legendo. Ta pripoveduje, da je imela kraljica Strathclyda ljubimca, ki mu je podarila poročni prstan, ki ji ga je podaril njen mož. Tega seveda ni bilo mogoče skriti. Kralju je uspelo dobiti prstan od ljubimca in vrgel ga je v morje. Nato je z ženo naredil velik prizor, da je prstan izgubila in da naj le poskrbi, da bo vrnjen. Zatekla se je k svetemu Kentigernu. Kmalu zatem je eden od njegovih menihov čudežno ujel lososa. Izkazalo se je, da je ta pogoltnil prstan. Tako je svetniku uspelo rešiti kraljico pred veliko nesrečo.
V Cumberlandu mu je posvečenih vsaj osem majhnih cerkva. Verjetno je te kraje obiskal ali celo nekaj časa ostal v njih na svojem begu v Severni Wales. Sprott Towill celo ugotavlja, da na Škotskem ni okrožja, ki bi bolj častilo Kentigerna, kot je okrožje Lake District.
NL

sveti Sekund, Eno, Kvirijon in tovariši iz Rima – vojaki in mučenci

13. januarja

V Rimu ob Labikánski cesti, v času cesarja Galijéna, mučeništvo štiridesetih svetih vojakov, ki so ga zaslužili zaradi izpovedi prave vere.
Vir

Secundus je bil vojak. V skupini 40 (ali 25) vojakov – Hieronimov martirologij poleg njegovega omenja še imeni Eno in Quirion – je umrl pod cesarjem Gallienom.
Vseh 40 mučencev so pokopali na cesti Via Labicana – današnji Via Casilina – v Rimu.
DE

Štirideset mučenih vojakov v Rimu je bila skupina pogumnih posameznikov, ki so med Galienovim preganjanjem leta 262 dali življenje za svojo vero. Ti pogumni vojaki so vztrajali pri svojem krščanskem prepričanju in se niso hoteli odreči svoji veri niti ob hudem nasprotovanju in preganjanju.
O posameznih identitetah teh vojakov je malo znanega, vendar je bila njihova kolektivna žrtev splošno priznana in slavljena. Ti mučenci, čeprav neimenovani, navdihujejo generacije vernikov s svojo neomajno predanostjo krščanskim vrednotam in zavrnitvijo zanikanja Kristusa.
Natančne podrobnosti njihovega mučeništva niso obširno dokumentirane, vendar se domneva, da so bili ti vojaki v času usmrtitve nameščeni v Rimu v Italiji. Mučeništvo so doživeli na Via Labicana, cesti v Rimu, ki je znana po svojem zgodovinskem pomenu. Njihova pripravljenost prenašati trpljenje in smrt, namesto da bi se odrekli svoji veri, priča o njihovi globoki predanosti Bogu.
Krščanska skupnost je počastila njihovo smrt in se jih spominjala, njihov praznik pa praznujemo 13. januarja. Ta dan je spomin na njihovo žrtev in priložnost, da verni verniki razmislijo o svoji predanosti prepričanju.
Čeprav štirideset mučenih vojakov v Rimu morda nima uradnega patronata ali posebne vloge zavetnika, ki bi jim bila dodeljena, je lahko njihov zgled trdnosti pred preganjanjem navdih za vse, ki se soočajo s težavami ali se trudijo ostati zvesti. Njihova zapuščina živi naprej prek zgodb in predanosti vernikov skozi zgodovino.
Čeprav so izčrpni podatki o teh mučencih morda omejeni, je njihova prisotnost v krščanskem izročilu pomembna. Spomin nanje je ohranjen v različnih virih, med drugim v Enciklopediji svetnikov “Our Sunday Visitor’s”, ki poudarja njihovo predanost in žrtve.
Čeprav ni znanih slik ali videoposnetkov, ki bi bili posebej povezani s temi mučenci, je njihova zgodba pomemben opomin na žrtve neštetih posameznikov v zgodovini, ki so za svojo vero dali vse. Štirideset mučeniških vojakov v Rimu je pričevanje o trajni moči in pogumu tistih, ki se odločijo ostati zvesti svojemu prepričanju, tudi ko se soočajo z izjemnimi izzivi in stiskami.
EN

Cesarja Valerijan in Galijan sta proti Cerkvi sprožila tako silovito preganjanje, da so kristjani nekaj časa menili, da je nastopila vladavina Antikrista. Preganjanje se je začelo leta 259 in je trajalo tri leta in pol; šteje se za osmo splošno preganjanje. Ni mogoče izračunati števila ljudi vseh starosti in stanj, ki so raje izbrali smrt kot odpadništvo: Vzhod, Zahod, Afriko in ves svet je preplavila krščanska kri; potekali so tako posamezni poboji kot splošni masakri. Martirologij 13. januarja omenja štirideset vojakov, ki so istega dne doživeli smrt, z naslednjimi besedami: „V Rimu triumf štiridesetih blaženih vojakov, ki so si zaradi izpovedi vere na Labikanski poti pod vladavino Galijana zaslužili prejeti krono mučeništva.“
EN

sveta Gumesind in Servusdei iz Cordobe – duhovnik in menih, mučenca

13. januarja

V Cordobi (v Andalúziji, v španski pokrajini), sveta mučenca: Gumesínd, duhovnik, in Servusdéi, menih, ki sta umrla zaradi vere v Kristusa, ker sta pred mavrskimi knezi in sodniki priznala, da sta kristjana.
Vir

O teh svetnikih je malo znanega od sodobnega pisatelja in mučenca, svetega Evlogija (umrl leta 859). Sveti Gumesindo, duhovnik iz Toleda, je še kot otrok prišel s starši v Cordobo; po zaobljubi staršev je postal duhovnik v baziliki treh svetnikov, kjer počivajo sveta telesa Favsta, Januarij in Marciala; tam je sijal v strahu pred Bogom; tam je nekaj časa opravljal sveto službo diakonata, dokler ni bil imenovan za duhovnika v cerkvi na cordobskem podeželju.
Od tam je včasih prihajal v mesto skupaj z blaženim Servidijem (Servusdéi), menihom, ki je takrat še mlad živel s prezbiterjem Pavlom v istem svetišču. Gumesind in Servidij sta se predstavila sodnikom in 13. januarja 852 umrla kot mučenca. Njuni trupli, ki so ju ukradli kristjani, sta bili z verskim obredom položeni v baziliko svetega Krištofa mučenca na drugi strani reke, v južnem delu.
V Recemundovem koledarju iz leta 961 nista omenjena: v Rimskem martirologiju sta zapisana 13. januarja.
IT

Gumesínd je bil menih, posvečen v duhovnika in nato župnik v Campiñi Sur Cordobesa, regiji okoli Puente Genil blizu Córdobe. Umrl je skupaj z menihom Servidijem – ki se morda imenuje Servus Dei zaradi svoje funkcije in katerega pravo ime zato ne bi bilo znano – ter Kolumbo – verjetno identično s Kolumbo iz Cordobe – in drugimi tovariši z obglavljenjem med preganjanjem pod emirjem Abd ar-Rahmanom II. ali njegovim sinom in naslednikom Mohamedom I.
Novice o mučencih iz tistega časa je zbral in v pisni obliki posredoval Evlogij iz Cordobe.
DE

Svetnika Gumesindus (Gomez) in Servus-Dei (Abdallah; Servideo) sta v 8. stoletju živela v Cordobi na jugu Španije, ki je bila takrat glavno mesto Mavrov. Mavri so bili afriški muslimani, ki so v 7. stoletju osvojili Španijo. Sredi 8. stoletja so pod vodstvom emirja Abderrahmana (Abd al-Rahmana) II (822-52) preganjali kristjane, Gumesindus in Servus-Dei pa sta bila v teh preganjanjih mučeniško umorjena.
Gumesindus je bil duhovnik v podeželski župniji blizu Cordobe, Servus-Dei pa menih in puščavnik, ki sta javno izpovedovala svojo vero. Zato so ju aretirali in obsodili na smrt, usmrtili pa so ju 13. januarja 852. Njun spominski dan je dan njune smrti 13. januarja. Poročilo o njunem mučeništvu je napisal sveti duhovnik Evlogij iz Cordobe, ki je vodil evidenco tistih, ki so med letoma 822 in 859 doživeli mučeništvo, ter opisal njihovo trpljenje in smrt med preganjanji. To je bilo delo Memorialis Sanctorum, „Spomin svetnikov“. Za ozadje in pregled vseh mučencev med letoma 822 in 859 glej Mučenci iz Cordobe.
NOR

Sveti Gumesind iz Cordobe, znan tudi kot Gumismundus, Gumersindus ali Gumesindo, je bil duhovnik, ki je doživel mučeniško smrt med preganjanjem Abderrahmana II. v Cordobi v Španiji. Njegov praznik se praznuje 13. januarja. Sveti Gumesindus se je rodil v Španiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu in Katoliški cerkvi. Kljub prevladujočim nevarnostim in izzivom, s katerimi so se kristjani soočali v tem času, je neustrašno opravljal svoje duhovniške dolžnosti ter zagotavljal duhovno vodstvo in podporo svojim vernikom v Cordobi. Abderrahman II., kalif Cordobe v 9. stoletju, je sprožil vrsto preganjanj kristjanov, da bi odpravil njihovo prisotnost in vpliv v svojem kraljestvu. V tem obdobju so bili številni kristjani, vključno z duhovniki in verskimi voditelji, brutalno mučeni in umorjeni zaradi svoje vere. Sveti Gumesindus se je odločno uprl preganjanju in se ni želel odreči svojim prepričanjem ter podpirati islamskih praks. Zaradi svoje neomajne vere je bil aretiran in nato mučen, da bi se odpovedal krščanski veri. Kljub hudim telesnim mučenjem je sveti Gumesindus ostal neomajen in do zadnjega diha oznanjal svojo predanost Kristusu. 13. januarja 852 je bil sveti Gumesindus usmrčen v Cordobi in se pridružil številnim drugim krščanskim mučencem, ki so žrtvovali svoja življenja za vero. Njegovo mučeništvo priča o trajni moči krščanstva tudi v času preganjanja in nesreč. Zapuščina svetega Gumesinda, čeprav ni splošno priznana ali slavljena, ostaja navdih za vse kristjane in jih opominja na pomen vere in predanosti spričo nasprotovanja. Čeprav njegovo predstavljanje v dostopnih virih ni posebej omenjeno, je v analih katoliških svetnikov počaščen in čaščen kot mučenec. Čeprav s svetim Gumesindom ni povezano nobeno posebno zavetništvo, lahko njegovo življenje in mučeništvo razumemo kot vir navdiha za tiste, ki se soočajo z verskim preganjanjem in nesrečami. S čaščenjem in spominjanjem svetega Gumesinda se katoličani spominjajo bogate zgodovine mučeništva v Cerkvi in pomena neomajnosti v svojih prepričanjih.
EN

Sveti Servusdei iz Cordobe, znan tudi kot Servusdeus, je bil pobožen menih, ki je bil mučen med preganjanjem Abderrahmana II. leta 852. Rodil se je v Španiji in svoje življenje posvetil služenju Bogu z molitvijo, pokoro in kontemplacijo. O Servusdejevem zgodnjem življenju in vzgoji je malo znanega, vendar se domneva, da je v mladosti vstopil v samostan, da bi se posvetil verskemu življenju. Kot menih se je osredotočil na gojenje globokega osebnega odnosa z Bogom in živel asketsko življenje, pri čemer je sprejel revščino in odrekanje samemu sebi kot sredstvo za približevanje Bogu. Med vladavino Abderrahmana II., ki jo je zaznamovalo obdobje islamske vladavine in zatiranja krščanstva, je Servusdei odkrito izpovedoval svojo vero in se ni hotel odreči krščanskim prepričanjem. Zaradi svojega poguma in neomajne zavezanosti verskim prepričanjem je postal tarča preganjanja. Čeprav se je Servusdei soočal z velikimi pritiski, da bi opustil svojo vero, je ostal neomajen in se odločil ostati zvest svojemu verskemu poslanstvu. Mučeništvo je bilo v tem obdobju pogosta usoda kristjanov in tudi Servusdeja je na koncu doletela enaka usoda. Aretirali so ga ter ga podvrgli hudemu mučenju in krutemu ravnanju, da bi ga prisilili k odpovedi veri. Vendar se Servusdei ni hotel odreči svojemu prepričanju niti ob hudem trpljenju. Njegova vzdržljivost in neomajna vera v Boga sta bili močna priča moči in prepričljivosti krščanske vere. Mučeništvo svetega Servusdeja se je zgodilo v Cordobi v Španiji. Njegova trdnost med preganjanjem mu je prinesla sloves svetega mučenca, spomin nanj pa se časti vse od takrat. Priznavajo in častijo ga kot svetnika, čeprav je bila njegova uradna kanonizacija opravljena pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Njegov praznik praznujemo 13. januarja. Kot menih in mučenec je Servusdejevo življenje navdih za vse, ki se soočajo z izzivi svoje vere. Njegova predanost Bogu je tudi sredi velikih preizkušenj še vedno svetel zgled neomajne vere in predanosti. Čeprav mu niso pripisali uradnih pokroviteljstev, lahko tisti, ki se soočajo s preganjanjem, zlasti iz verskih razlogov, najdejo tolažbo in pogum v iskanju njegove priprošnje. Sveti Servusdei iz Cordobe s svojim življenjem, smrtjo in zgledom ostaja simbol neomajne vere in predanosti spričo preizkušenj ter vernike opominja na moč in oblast Božje ljubezni in milosti.
EN

sveti Hilarij iz Poitiersa – škof in cerkveni učitelj

13. januarja

Hilarij “S pridiganjem o tebi ti bom služil”

Zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon
Atributi: preganjalec kač ali ubijalec zmaja
Imena: Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Rado, Radoslav, Radovan, Vesel, Veselko, Veselin, Vesela, Veselinka, Veselka, Rada
Ta svetnik spada med najprikupnejše in najpomembnejše svetniške osebnosti 4. stoletja. Rodil se je tedaj, ko je pod cesarjem Konstantinom krščanstvo dobilo svobodo. Krščanstvo se je sicer hitro razširjalo, vendar je Hilarij, doma iz Francije, svoja mladostna in prva zrela leta preživel še kot pogan. Bil je nenavadno nadarjen in široko razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe. Poganski pogled na svet pa se mu je zdel plitek, brez globine in trdnosti. Srčni nemir mu je izginil, ko je dobil v roke sveto pismo in nekaj krščanskih knjig. Iz polnega osebnega prepričanja se je dal nato krstiti skupaj z ženo in edino hčerko.
Imel je dobrih trideset let, ko je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Poitiersu tedaj ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je izbralo za škofa. Hilarij je videl v tem znamenje božje volje in ker mu tudi družina ni nasprotovala, je službo sprejel. Škofovska služba tedaj res ni bila lahka. V Cerkev so ljudje vstopali v množicah, zanašali vanjo plitvost mišljenja in morale. Poganske razvade je bilo treba premagovati z vztrajno budnostjo nad čistostjo nauka. Že za časa cesarja Konstantina se je površna množica in celo več škofov ogrevalo za Arijev nauk, ki je razglašal Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa za resničnega in popolnega učlovečenega Boga.
Hilarij je bil odločen nasprotnik te zmote. Ko ga je neki arijanski škof krivično ovadil, češ da nasprotuje cesarjevi oblasti, ga je ta poslal za štiri leta v izgnanstvo v Malo Azijo. Tam se je Hilarij srečal z izobraženimi duhovniki in pridno preučeval spise najboljših grških cerkvenih očetov. Napisal je svoje največje delo »De Trinitate« (Sveta Trojica). Po vrnitvi v svojo škofijo mu je preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, zlasti za razlaganje svetega pisma. Ko se mu je bližala smrt, ga je nekdo vprašal: »Oče, ali se nič ne bojiš?« Smehljaje je odgovoril: »Smrt in sodba sta mi stara znanca. Že šestdeset let jima zrem v oči dan na dan.«
Goduje 13. januarja.
Vir

Hilarij Hilarij je krščanstvo spoznal in sprejel po petih letih temeljitega študija Svetega pisma, se dal krstiti in posvetiti v duhovnika. Kako zelo je slovel po učenosti in svetosti, priča tudi to, da ga je ljudstvo v domačem kraju soglasno izbralo za škofa. Zaradi boja proti arijanizmu je moral oditi za štiri leta v izgnanstvo, po vrnitvi pa je še sedem let uspešno in modro vodil škofijo. Njemu se ima Zahod zahvaliti, da je bil arijanizem premagan.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros »vesel«. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni »vesel, dobre volje«. V slovenščini sta pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko.
Rodil se je okoli leta 315 v Poitiersu ob reki Loiri v Franciji, umrl pa 13. januarja 367, prav tako v Poitiersu.
Družina: Bil je iz premožne in ugledne družine, predstavnice visoke rimske kulture v tedanji Galiji. Starši so bili pogani, tako da se je dal krstiti šele v zrelih letih, skupaj z ženo in hčerko.
Škofija: Škofija v Poitiersu je bila ustanovljena v tretjem stoletju, v nadškofijo pa je bila povzdignjena leta 2002. Razteza se na ozemlju, velikem okoli 13.000 km2, ima okoli 745.000 prebivalcev, katerih velika večina, 90 %, je katoličanov. Od leta 2012 jo vodi nadškof Paskal Wintzer.
Predhodnik: Pred Hilarijem naj bi bilo dvanajst škofov, med njimi Nektar, Liberij in Agon.
Naslednik: Pascentius.
Krivi nauk: Hilarij je bil goreč in neutruden borec proti arijanizmu, nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Imenovali so ga kar »zahodni Atanazij«.
Dela: Njegovo največje delo, ki je izšlo v dvanajstih knjigah, je spis zoper arijance, Sveta Trojica. Poleg tega je napisal še številne druge apologetične knjige, razlage različnih svetopisemskih knjig in začel v galsko liturgijo uvajati bogoslužne himne.
Kreposti: Vse življenje je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in plitkosti. Bil je blagega in ponižnega, a odločnega značaja.
Zavetnik: Je zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon. Priporočajo se mu proti revmatizmu, kačam, kačjim pikom; je zavetnik otrok, ki se učijo hoditi, mater, pa tudi bolnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot preganjalca kač ali ubijalca zmaja, včasih pa tudi, kako mrtvorojenega otroka obudi k življenju.
Grob: Njegov grob je danes v kripti cerkve Saint-Hilairele-Grand v Poitiersu. Relikvije pa so v 7. stol. prinesli tudi v zgornje Porenje, kjer se je njegovo češčenje hitro razširilo.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je leta 1851 povzdignil v cerkvenega učitelja.
Goduje: 13. januarja.
Misel: »Mnogo poti je treba preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje.«
Vir

spletna stran (IT)

Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.

Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.

Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.

Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu, predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.
Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.

Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče, iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh … V ničemer ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu, Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu. Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).

Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje. Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek, vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo starega človeka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14); pod pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).
Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.

Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

– Sveti Hilárij, škof in cerkveni učitelj, ki se je, povišan na škofovski sedež v Poitiersu [puatijéju] v Akvitániji, pod cesarjem Konstácijem, ki je bil arijanec, stalno s spisi boril za nicejsko veroizpoved o Sveti Trojici in Kristusovem božanstvu. Zato je bil štiri leta izgnan v Frígijo. Spisal je tudi slavne komentarje psalmov in tudi Matejevega evangelija. († 5. januar 367)
– V Poitiersu [puatijéju], prenos svetega Hilarija, pričevalca, in posvečenje njegove cerkve. (1. november)
Vir

“Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si mi jo ti podaril, ne more prinesti nobene večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: da si Oče.”
To so uvodne misli iz razprave o Sveti Trojici, največjega dela današnjega svetnika, ki je bil škof v francoskem mestu Poitiers in mu je papež Pij IX. leta 1851 podelil naslov cerkvenega učitelja, ki si ga je s svojo zvestobo evangeljski resnici gotovo zaslužil. Pogumno je vztrajal v boju za čistost Kristusovega nauka in zaradi tega ga večkrat imenujejo »zahodni Atanazij« (vzhodni Atanazij je bil največji borec zoper arijanske zmote). Kot bojevnik za pravo vero Hilarij ni bil prenapetež, temveč blag evangeljski mož, vreden svojega imena. Hilarij namreč pomeni: vesel, sproščen, radosten.
Hilarij je bil doma v francoskem mestu Poitiers, kjer se je rodil okoli leta 315, kakšni dve leti po milanskem ediktu, s katerim sta cesarja Konstantin in Licinij dala Cerkvi in neznatni krščanski manjšini enakopravnost s pogansko večino v rimski državi. Hilarij je odraščal v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu zatem se je dal krstiti skupaj z ženo in s hčerko. Po krstu je hotel služiti edinole Bogu.
Le nekaj let po Hilarijevem krstu je v njegovem rodnem mestu umrl škof. Ljudstvo je za njegovega naslednika izbralo Hilarija, ki je to službo sprejel ne kot Čast, ampak kot težko in odgovorno dolžnost. Škof Hilarij je odločno branil pravo vero proti arijanskim zmotam in si s tem nakopal zamero cesarja Konstancija. Hilarij je moral za štiri leta v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam je Hilarij svojo vero še poglobil in ob preučevanju grških cerkvenih očetov napisal svoje najboljše delo O sveti Trojici, v katerem je mirno in dosledno pobijal vse arijanske zmote. Zato so arijanci sami cesarju svetovali, naj Hilarija pošlje domov, sicer jih bo uničil. Po vrnitvi na škofijski sedež v Poitiersu je Hilariju preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, predvsem je v svojih spisih razlagal Sveto pismo, pri tem se je skliceval na spoznanja zahodnih in vzhodnih cerkvenih očetov. Do sebe je bil vedno strog, do nasprotnikov pravega nauka pa od začetka neizprosen, nato pa čedalje blažji. Zavedal se je, da vse resnice nihče ne more spoznati, vsi pa moramo iskati drobce resnice, ki so nam dostopni. Za utrjevanje cerkvenega nauka je govoril in mnogo napisal vse do svoje smrti, ki ga je doletela leta 367.
Krstni imeni Hilarij in Hilarija sta pri nas zelo redki, nekoliko pogostejše so slovenske različice: Rado, Radovan, Radoslav; zelo redke so prevedenke Veselko, Veselka, Veselin.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Oče in doktor Cerkve se je rodil okoli leta 315 v Poitiersu v Akvitaniji v ugledni poganski družini, ki mu je dala solidno literarno in filozofsko izobrazbo na novoplatonski osnovi. V svojem traktatu De Trinitate sveti Hilarij sam pojasnjuje, kako je bil vznemirjen zaradi problema naše usode, a ni našel zadovoljivega odgovora v poganski filozofiji, temveč le v prologu Janezovega evangelija, v katerem je rečeno, da Beseda, spuščena z neba, daje tistim, ki jo sprejmejo, moč, da postanejo Božji otroci.
Hilarij je bil že odrasel, ko je prejel krst, poročen in oče hčerke Abre. Ni malo verjetno, da ga je mestni škof zaradi njegovega strogega in gorečega življenja z nekim svetim redom pritrdil k svoji cerkvi. Gotovo pa je, da ga je Hilarij po njegovi smrti nasledil v škofovski službi in si prizadeval uresničevati to, kar je pozneje zapisal: „Svetost brez znanosti je lahko koristna le sama sebi. Pri poučevanju mora znanost poskrbeti za hrano za besedo, krepost pa mora služiti kot okras znanosti“ (De Trinitate, VIII, l). Sveti Martin, ki ga je pritegnil njegov sloves, je zapustil vojsko in šel v šolo ter se strinjal, da bo posvečen v eksorcista.
„Svetega pastirja so okoliščine kmalu prisilile, da se je tako zavzeto boril proti arijanizmu, da je veljal za Atanazija Zahoda. Mnogi škofje niso sprejeli nicejskega nauka (325) o edinosti Božjega Sina z Očetom in so raje učili, da mu je le podoben. Konstancij, Konstantinov sin, je zahteval, da njihove ideje pod grožnjo izgnanstva sprejme ves imperij. Sveti Hilarij je za obrambo ortodoksije morda leta 355 v Parizu sklical zbor, ki je izobčil Valensa in Ursacija, ambiciozna dvorna škofa, preganjalca Atanazija, ter Saturnina, primasa Arlesa, ki je sodeloval pri njunem nasilju. On in njegovi somišljeniki, ki jih je opogumila brezbrižnost, s katero je Julijan, guverner Galije, obravnaval spore teologov, so se zbrali v Béziersu. Po Konstancijevem ukazu je moral sodelovati tudi Hilarij, a ker se ni hotel držati cesarjeve verske politike, so ga leta 356 izgnali v Frigijo. Galski škofje, večinoma pravoslavni, niso želeli, da bi vsiljivec prevzel stolnico v Poitiersu. Med izgnanstvom je sveti Hilarij dejansko lahko vodil svojo cerkev s pismi.
V Mali Aziji ni ostal brez dela. Čas je izkoristil za sestavo svoje mojstrovine De Trinitate v 12 knjigah, za temeljito preučevanje problemov Vzhoda s širokim pogledom in za poskus, da bi odpadnike pripeljal nazaj k nicejski veri. „Ni se mi zdelo zločin,“ je pozneje dejal, “da sem se z njimi pogovarjal, res, čeprav sem jim odrekal obhajilo, da sem vstopil v njihove molitvene hiše in upal na to, kar je bilo od njih mogoče pričakovati zaradi miru, ko smo jim odprli pot do odrešitve njihovih zmot s pokoro, zatekanje h Kristusu z opustitvijo antikrista.“ (Adv. Constant. 2). Enako skrb za spravo je izkazal v knjigi De synodis, ki jo je napisal, da bi galske škofe obvestil o različnih izpovedih vere vzhodnjakov.
V izgnanstvu je bil že štiri leta, ko je leta 359 Konstancij sklical koncil v Riminiju za zahodnjake in drugega v Selevkiji v Izavriji za vzhodnjake. Hilarij je bil tam dobrodošel in je lahko razložil nikejsko vero, vendar zaradi slabe volje mnogih soglasje ni bilo doseženo. Po sinodi je svetnik odšel v Konstantinopel, da bi od Konstancija pridobil dovoljenje za javno razpravo s Saturninom, ki je bil vzrok njegovega izgnanstva, in za nastop na koncilu, ki je takrat potekal v cesarskem mestu, da bi tam na podlagi Svetega pisma branil ortodoksno vero. Konstancij ga je v odgovor poslal nazaj v Poitiers, kar so spodbudili arijanci, ki so ga, da bi se znebili neprijetnega nasprotnika, prikazali „kot sejalca razdora in motilca Vzhoda“.
V Poitiersu so Hilarija sprejeli z zmagoslavjem. Sveti Martin se mu je takoj, ko je izvedel za njegovo vrnitev, pridružil iz svojega zatočišča na otoku Gallinaria (Albenga) in pod vodstvom svojega učitelja ustanovil najstarejši samostan v Galiji v Ligugéju, da bi vsaj delno nevtraliziral žalostne posledice herezije.
Hilarij je občasno obiskoval cenobite, da bi upošteval njihova pravila in sodeloval pri njihovih spevih. Znano je, da je bil prvi skladatelj himen na Zahodu, da bi nevtraliziral pesniško dejavnost arijancev.
Medtem so se politične razmere od maja 360, ko so vojaki, nameščeni v Parizu, oklicali Julijana za cesarja, precej spremenile. Hilarij je to izkoristil z odločnostjo in zmernostjo ter sklical pokrajinske sinode, da bi potrdil v pravovernosti tiste škofe, ki so ostali zvesti, in odpoklical tiste, ki so iz nevednosti ali strahu podpisali napačne ali kompromisne nauke, kot je bil na primer tisti s koncila v Riminiju. Odstavitev Saturnina iz Arla in Paterna iz Périgueuxa je pomenila poraz arijanstva na Zahodu. Konstancijeva smrt (+361) je arijanski prevladi na Vzhodu zadala odločilen udarec, saj so bili škofje odpoklicani iz izgnanstva, naslednje leto pa je sveti Atanazij lahko sklical znameniti „zbor pričevalcev“ v Aleksandriji in uspešno sprejel zmernost škofa iz Poitiersa.
S. Hilarij se je skupaj s svetim Evzebijem, škofom v Vercelliju, dve leti boril proti arijanizmu v Italiji in skušal izriniti Avsencija, ki ga je pariški koncil leta 361 odstavil z milanskega sedeža. Leta 364 se je obrnil na cesarja Valentinijana in mu priložil odloke koncila v Riminiju, ki jih je dal podpisati številnim škofom, ter svoje nasprotnike obtožil, da motijo verski mir. Ti pomisleki so naredili vtis na cesarja, ki je pustil Avksencija na njegovem sedežu, zadovoljen z dvoumno izpovedjo vere, ki jo je podal v navzočnosti desetih škofov in visokih uradnikov. Sveti Hilarij, ki mu je bilo ukazano zapustiti Milano, je napisal Contra Auxentium, da bi razkril njegovo hinavsko zadržanost in ohranil celovitost vere med ljudmi.
Svetnik se je umaknil v svojo škofijo in se lahko posvetil svojim najljubšim študijam in komentarjem psalmov, dokler ga 1. novembra 367 ni zajela smrt.
Njegove relikvije so leta 1562 sežgali hugenoti. Pij IX. ga je leta 1851 razglasil za doktorja Cerkve.
IT

Hilarij se je rodil v Poitiersu okoli leta 315 kot sin plemenite poganske družine. Poročil se je in imel hčerko.
Nenehno si je prizadeval razširiti svoje znanje in izobraziti svoj um. Sveto pismo, ki ga je bral med študijem, je nanj naredilo tak vtis, da se je dal krstiti. Člani njegove skupnosti so ga izvolili za škofa, v besedi in pismu pa se je boril proti arijanizmu.
Cesar Konstantin II., ki je bil naklonjen arijancem, je Hilarija leta 356 izgnal v Malo Azijo. Že v prvih mesecih izgnanstva je začel pisati svoje glavno delo o Trojici, „De Trinitate“. To delo v dvanajstih zvezkih je postalo polemika proti arijanizmu.
Hilarij se je leta 360 lahko vrnil v Poitiers in se od tam neutrudno boril za obnovo prave vere.
Doktor Cerkve je umrl v svojem škofijskem mestu Poitiers leta 367.
„Sveti Hilarij je čas, ki ga je preživel v Frigiji, izkoristil za pisanje več učenih del, med katerimi je najbolj odličen in cenjen njegov traktat o Trojici. Vsebuje dvanajst knjig. V njem je svetnik na najbolj jedrnat način dokazal enost Očeta, Sina in Svetega Duha. Uči, da je Cerkev le ena in da so vsi lažni učitelji zunaj nje; da se od različnih sekt razlikuje po tem, da se z njimi vedno ohranja enotnost, se z vsemi bori in jih obsoja za zmoto, čeprav se mora sama soočiti z vsemi; in da v nenehnih delitvah, ki vladajo med privrženci zmote, najde priložnost za svoje najlepše zmage. Nato je pokazal, da arijanstvo ne more biti pravi nauk, ker ni bil razodet svetemu Petru, ki ga je Gospod izbral za neomajen temelj Cerkve do konca časov, čigar vera ne bo nikoli ugasnila, ker je Jezus Kristus ukazal, da ne sme nikoli prenehati; ki so mu bili dani ključi nebeškega kraljestva in katerega sodbe Bog potrjuje v nebesih, četudi so izrečene na zemlji.
Ko je Hilarij na poti iz izgnanstva domov vstopil v cerkev v Selenciji, je pogansko dekle Florentina, ki se je prebijala skozi množico, na ves glas vzkliknila: „Božji služabnik, Božji služabnik!“ Nato se mu je vrgla k nogam in rekla: „Božji mož, ne bom te zapustila, dokler me ne blagosloviš.“ Ko je to videl dekličin oče, je bil tako ganjen, da se je skupaj z vso družino dal krstiti.
Florentina je zapustila starše, šla za svetnikom v Poitiers in ga, dokler je živela, častila kot očeta, ki jo je vzgojil za nebesa. Na istem potovanju je Hilarij šel mimo otoka, ki so ga zaradi številnih divjih piščancev imenovali Piščančji otok. Na njem je bilo veliko strupenih kač, zato so se otoka na splošno izogibali. Ko je svetnik to slišal, se je vkrcal na ladjo, odplul na otok in pred seboj dal iznesti križ. Ko so ga kače zagledale, so pobegnile.
Kmalu po njegovi vrnitvi je v Poitiersu umrl otrok, ki ni bil krščen. Mati, katere edini otrok je bil, je šla k Hilariju, se mu vrgla k nogam in ga s solzami v očeh prosila, naj oživi njenega sinčka, da bi ga lahko krstili. Svetnik se je ob prisotnosti velike množice ljudi zgrudil na tla in molil. Medtem so otrokova lica postopoma pordela, njegove mrzle okončine so postale tople in končno so se mu odprle oči, zadihal je in začel jokati. Otrok je bil takoj krščen in je postal pobožen služabnik cerkve.“
Hilarij je pogosto upodobljen s kačami (ki simbolizirajo arijanske herezije), ki jih zmečka ali prebode s svojim križcem.
Mesto Poitiers ga je imenovalo za svojega zavetnika. Hilarij pomaga proti kačam in je zavetnik majhnih in šibkih otrok.
DE

„Niso vedeli, kdo so.“ Tako je Hilarij povzel problem arijanskih heretikov v četrtem stoletju.
Po drugi strani pa je Hilarij zelo dobro vedel, kdo je – otrok ljubečega Boga, ki je z vero v Božjega Sina podedoval večno življenje. Ni bil vzgojen kot kristjan, vendar je čutil čudenje nad darom življenja in željo, da bi odkril pomen tega daru. Najprej je zavrgel pristop mnogih ljudi okoli sebe, ki so verjeli, da je smisel življenja le v zadovoljevanju želja. Vedel je, da ni žival, ki se pase na pašniku. Filozofi so se strinjali z njim. Človeška bitja bi se morala dvigniti nad želje in živeti krepostno življenje, so rekli. Toda Hilarij je v svojem srcu videl, da so ljudje namenjeni še več kot le dobremu življenju.
Če ne bi živel krepostnega življenja, bi trpel zaradi krivde in bil nesrečen. Zdelo se je, da njegova duša kliče, da ni dovolj, da bi upravičil velikanski dar življenja. Zato se je Hilarij odpravil iskat darovalca. O božanskem so mu povedali marsikaj – marsikaj, kar slišimo še danes: da je veliko bogov, da Bog ne obstaja, ampak je vse stvarstvo posledica naključnih dejanj narave, da Bog obstaja, vendar se za svoje stvarstvo v resnici ne zmeni, da je Bog v bitjih ali podobah. En sam pogled v lastno dušo mu je povedal, da so te podobe božanskega napačne. Bog mora biti eden, saj nobena stvaritev ne more biti tako velika kot Bog. Bog je moral skrbeti za svoje stvarstvo – zakaj bi ga sicer ustvaril?
Takrat, pravi Hilarij, je „naletel“ na hebrejsko in krščansko Sveto pismo. Ko je prebral verz, v katerem Bog Mojzesu reče: „JAZ SEM, KI SEM“ (2 Mz 3,14), je Hilarij dejal: „Iskreno sem bil presenečen nad tako jasno opredelitvijo Boga, ki izraža nerazumljivo znanje o božji naravi z besedami, najbolj primernimi za človeško pamet.“ V psalmih in prerokih je našel opise Božje moči, skrbi in lepote. Na primer v Psalmu 139: „Kam naj grem od tvojega duha?“ je našel potrditev, da je Bog povsod in vsemogočen.
Vendar je bil še vedno zaskrbljen. Zdaj je poznal darovalca, toda kaj je bil on, prejemnik daru? Ali je bil ustvarjen samo za ta trenutek, da bi ob smrti izginil? Smiselno se mu je zdelo le, da je bil Božji namen stvarjenja, „da bi tisto, česar ni bilo, začelo obstajati, ne pa da bi tisto, kar je začelo obstajati, prenehalo obstajati“. Potem je našel evangelije in prebral Janezove besede, med drugim: „V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu …“ (Jn 1,1-2). Od Janeza je izvedel za Božjega Sina in kako je bil Jezus poslan, da bi tistim, ki verujejo, prinesel večno življenje. Končno je bila njegova duša mirna. „Na življenje tega telesa ni več gledal kot na težavno ali utrujajoče, ampak je verjel, da je to, kar je abeceda za otroke … namreč kot potrpežljivo prenašanje sedanjih življenjskih preizkušenj, da bi si pridobil blaženo večnost.“ S tem, ko je odkril Boga in Božjega Sina Jezusa Kristusa, je odkril, kdo je.
Ko je postal kristjan, so ga laiki in duhovščina izvolili za škofa v Poitiersu v današnji Franciji. Bil je že poročen in imel hčerko Apro.
V tistem času vsi niso imeli enake predstave o tem, kdo so. Arijanci niso verjeli v Kristusovo božanskost in arijanci so imeli veliko moč, vključno s podporo cesarja Konstancija. To je povzročilo številna preganjanja. Ko Hilarij ni želel podpreti njihove obsodbe svetega Atanazija, so ga leta 356 izgnali iz Poitiersa na vzhod. Arijanci niso mogli imeti slabšega načrta – zase.
Hilarij je pred izgonom res vedel zelo malo o celotnem arijanskem sporu. Morda je podpiral Atanazija preprosto zato, ker mu niso bile všeč njihove metode. Toda zaradi izgnanstva od doma in svojih dolžnosti je imel veliko časa za študij in pisanje. Naučil se je vse, kar je lahko, o tem, kaj so govorili arijanci in kaj so odgovarjali pravoverni kristjani, nato pa je začel pisati. „Čeprav smo v izgnanstvu, bomo govorili po teh knjigah in božja beseda, ki je ni mogoče zvezati, se bo svobodno gibala.“ Med njegovimi spisi, ki so še vedno ohranjeni, so O Trojici, komentar Matejovega evangelija in komentar psalmov. O Trojici pravi: „Da bi kdo poskušal govoriti o Bogu z natančnejšimi izrazi, kot jih je uporabil sam: — To pomeni, da se je treba podati v brezmejno, da si drzneš nerazumljivega. On je določil imena svoje narave: Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar se išče nad tem, presega pomen besed, presega meje zaznavanja, presega obseg razumevanja.“
Po treh letih ga je cesar vrnil v Poitiers, ker se je, kot nam je povedal Sulpicius Severus, cesar naveličal imeti opravka s povzročiteljem nemirov, „sejalcem razdora in motilcem Vzhoda“. Vendar Hilariju nihče ni rekel, da se mora vrniti naravnost domov, zato se je odpravil na lagodno pot po Grčiji in Italiji ter na poti pridigal proti arijancem.
Na Vzhodu je slišal tudi himne, ki so jih arijanci in ortodoksni kristjani uporabljali kot propagando. Te himne niso temeljile na Svetem pismu kot zahodne himne, ampak so bile polne prepričanj o Bogu. Hilarij je doma začel sam pisati propagandne himne, da bi širil vero. Njegove himne so prve na Zahodu z znanim piscem.
Nekateri uporabniki se morda čudijo vsem težavam zaradi nečesa, kar se nam zdaj morda zdi le besede. Toda Hilarij ni vodil besedne vojne, temveč bitko za večno življenje duš, ki bi lahko slišale arijance in prenehale verjeti v Božjega Sina, svoje upanje za odrešitev.
S Konstancijevo smrtjo leta 361 se je končalo preganjanje pravovernih kristjanov. Hilarij je umrl leta 367 ali 368 in je bil leta 1851 razglašen za doktorja Cerkve.
EN

Stran 991 od 1029

« 1 … 989 990 991 992 993 … 1.029 »