blaženi Odon (Oton) iz Novare – menih in prior

OdonImena: Odon, Odone, Odonči, …
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil. Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara, umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir

Odon se je rodil v italijanskem mestu Novara v zadnjih letih 11. stoletja. Že v otroštvu si je izprosil sprejem v bližnji kartuzijanski samostan in je hitro napredoval na poti h krščanski popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel.
V času krize jurkloštrskega samostana so ga sobratje soglasno izvolili za priorja kartuzijanov v Jurkloštru, saj so menili, da bo lahko s svojo svetniško prizadevnostjo in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter tako rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor  s sosednjim škofom, ki je omejeval samostanske pravice, verjetno pa so se tudi sobratje težko pokoravali njegovim trdim redovnim predpisom. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil k papežu Klemnu III. v Rim in ga osebno prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež je Odonu ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta življenja je preživel v benediktanskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan sv. Kozma in Damijana in opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onostranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja 1200 leta, star preko sto let. Umirajoč je še spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil.
Kljub temu, da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Vir

Bil je redovnik kartuzijanskega reda in je del svojega življenja preživel tudi na slovenskih tleh: v kartuziji Jurklošter in v Žičah. Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara in že kot mlad fant vstopil v kartuzijanski samostan. Oton (ali Odon) je bil vzoren redovnik, strog do sebe, ljubil je molk in premišljevanje. Ni točno znano, kdaj je prišel v slovenske kraje, a poslan pa je bil z namenom, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti, saj se je govorilo o njihovi duhovni mlačnosti. Preden je bil izvoljen za predstojnika kartuzije Jurklošter (leta 1189), je verjetno nekaj let živel v kartuziji v Žičah. V Jurkloštru je ostal le dve leti, nato pa je, zaradi težav s sobrati, šel osebno v Rim in papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika. Papež mu je ustregel. Nekaj časa je bival pri benediktincih v Markah, kjer je živel po kartuzijanskih pravilih. Njegov način življenja je tako močno vplival na benediktince tamkajšnjega samostana, da so se kasneje spremenili v kartuzijo. Zadnja leta svojega življenja je Oton preživel kot duhovni vodja nunskega samostana. Ob cerkvi so mu po kartuzijanskih pravilih zgradili celico iz katere edina pot je vodila v cerkev. Tam je imel govore za redovnice in mnoge vernike, ki so ga prihajali poslušat. Umrl je leta 1198.
Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno v Franciji. Redovniki živijo v samoti, z molitvijo in delom služijo Bogu in ljudem; sredi noči vstajajo k molitvi, ne jejo mesa, redno se postijo. V Sloveniji je danes ohranjena le kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. Kartuzijo Jurklošter je v Jurjevem pri Celju leta 1173 ustanovil krški škof Henrik.
Vir

V Tagliacozzi [taljakóci] (v Abruzzu), blaženi Odo Novarenski, duhovnik iz Kartuzijanskega reda.
Vir

V Jurkloštru stoji starodavna kartuzija, kjer je nekdaj deloval sv. Odon, doma iz Novare. Italijanski kartuzijan je bil poslan na slovensko ozemlje, najprej v kartuzijo v Žičah, nato v Jurklošter, kjer je bil dve leti prior samostana. Ko se je vračal od papeža Klemena III., je hudo zbolel in se ustalil v benediktinskem samostanu Trisulti, kjer je še naprej ostal zvest redovnemu pravilu sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov. S svojo svetostjo je veliko prispeval k temu, da je omenjeni samostan postal kartuzijanski.
O njegovi svetosti je zvedela opatinja Adihusa iz bližnjega nunskega samostana in ga poprosila, da bi se stalno naselil pri njih kot spovednik. Zgradili so mu celico po predpisih kartuzijanov, ker je veliko molil in trdo delal, ker je hotel z lastnim delom pripomoči k preživljanju. Edina pot iz celice je bila pot v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice, ki so se zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Ob tem se je mnogo ljudi spreobrnilo. Odon je tedaj že prekoračil devetdeseto leto starosti in je bil tako zatopljen v večnost, da se je ljudem dozdevalo, da je samo še glasnik onostranstva. O njem je šel glas, da je vsaka prošnja, ki jo ljudem na ljubo predloži Bogu, vidno uslišana. Odon je 14. januarja 1198 v vidni blaženosti izdihnil.
Vir

Pred več kot 900 leti je Nemec sv. Bruno v Franciji ustanovil kartuzijanski red, katerega člani v samoti služijo Bogu in ljudem z molitvijo in delom. Njihovo življenje je zelo strogo: sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih živijo ob kruhu in vodi. Na naših tleh se je do današnjih dni ohranila samo kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, najmlajša od štirih, kolikor jih je bilo nekdaj pri nas. Najstarejša in najbolj cvetoča je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah, ki je bila ustanovljena leta 1160, ukinil pa jo je cesar Jožef II. leta 1782. O njeni nekdanji slavi in moči pričajo žalostne razvaline, ki so tako mogočne, da kličejo po obnovi. Leta 1173 je krški škof Henrik ustanovil drugo kartuzijo v Jurjevem pri Celju; zaradi samostana se je kraja prijelo ime Jurklošter. S tem samostanom je povezano življenje današnjega svetnika.
Prizadevni kartuzijan Oton ali Odon je bil doma iz italijanskega mesta Novara, kjer se je rodil leta 1100. Že kot mlad fant je bil sprejet v kartuzijanski samostan Casotta (ukinjen leta 1802) blizu rodnega mesta. Bil je vzoren redovnik: živel je strogo, ljubil je molk in premišljevanje. V samostan, kjer je živel Oton, so prišli žalostni glasovi o mlačnosti bratov v kartuziji Jurklošter. Predstojniki so poslali tja gor Otona, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti. Ni zanesljivo znano, kdaj je prišel na slovenska tla. Najbrž je najprej živel nekaj let v Žičah in tam je bil leta 1189 torej že kot častitljiv starček izvoljen za priorja (predstojnika) kartuzije v Jurkloštru. Tam je ostal le dve leti. Zaradi težav s sobrati in nekaterih drugih zapletov je šel osebno v Rim in je papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika v Jurkloštru. Papež je Otonu ustregel in mu dovolil, da si sam izbere samostan,” kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Na povratku iz Rima je zbolel in prosil je za zavetje benediktince v Markah. Živel je po kartuzijanskih pravilih in na gostitelje tako vplival, da so kasneje svoj samostan spremenili v kartuzijo. Glas o Otonovi svetosti je prišel do ušes opatinje nunskega samostana nedaleč proč. Prosila je papeža, ki je bil njen stric, naj Otonu dovoli, da bi duhovno vodil nunski samostan. Otonu so ob cerkvi zgradili celico po predpisih kartuzijanov. Tam je veliko molil pa tudi trdo delal. Edina pot iz celice je bila v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice vernikov, ki so se od blizu in daleč zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Imel je že devetdeset let in ljudem se je dozdevalo, da je samo še glasnik onstranstva.
Tako je Oton preživel zadnjih osem let svojega življenja. 14. januarja leta 1198 je k svoji nadvse revni bolniški postelji poklical duhovnike iz okolice ter jim dal zveličavne opomine. Napovedal je svojo smrt za naslednji dan in jih prosil, naj ga pokopljejo brez slovesnosti in na grobu pustijo samo križ, ki ga je sam izrezljal. Za blaženega je bil uradno razglašen šele leta 1859, vendar se je med ljudmi njegovo češčenje utrdilo že takoj po njegovi smrti.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

O obdobju njegovega življenja pred naselitvijo v Tagliacozzu (AQ), tj. okoli leta 1190, obstajajo negotovi podatki, tako da so v specializiranih publikacijah poskušali urediti najbolj nasprotujoče si točke njegovega „življenja“.
Rodil se je leta 1100 v Novari, bil je kartuzijanski menih v Casottu ali Grande Chartreuse, poslan v kartuzijanski samostan Seitz (zdaj Žiče v Sloveniji) v času njegove ustanovitve (1160), kjer je ostal do leta 1189 in pisal Sermones, nato je leta 1189 prišel v kartuzijanski samostan Gyrio (zdaj Jurklošter pri Laškem v Sloveniji), ustanovljen leta 1169, z mestom priorja, čeprav se domneva, da je prišel že nekaj časa prej in ga je papež poslal iz kartuzijanskega samostana Casotto.
Njegov priorat je trajal le kratek čas, še istega leta, najpozneje leta 1190, je zaradi upravnih nesoglasij, ki so nastala med menihi, odšel v Rim iskat pravico pri papežu Klementu III; tamkajšnji škof je izkoristil ta nesoglasja in v obdobju, ki je trajalo devet let, izgnal menihe.
Iz Rima se je preselil v Tagliacozzo in od tod so vse novice dokumentirane; opatinja benediktink iz samostana svetih Kozme in Damijana, papeževa sorodnica, je papeža prosila za ustrezno odobritev dela blaženega Odda. Dokumenti opisujejo blaženega kot meniha, ki je nosil habit iz grobe volne, nosil je cilicij, bil je majhne postave, bled in mlahav.
Svojih skoraj deset let je preživel v Tagliacozzu v majhni celici, zgrajeni v samostanu, se ukvarjal z molitvijo, branjem, delom, vodenjem samostanske cerkve in učinkovitim pridiganjem.
Njegove dejavnosti v Tagliacozzu so spremljali številni čudeži, ki so se nadaljevali tudi po njegovi smrti 14. januarja 1198. Pij IX. je odobril njegovo češčenje in naziv blaženega 31. maja 1859. Skozi stoletja so ga zelo častili, zlasti Tagliacozzo, ki je bil edino mesto v regiji, ki je ušlo strašnemu potresu 14. januarja 1784, na dan njegovega praznika.
IT

V nasprotju z mnogimi sodobniki, ki so dosegli svetništvo, so Oddove ali Oddonejeve kreposti potrjene z dokazi, ki so jih predložili tisti, ki so ga osebno poznali med preiskavo njegovega življenja, ki jo je naročil papež Gregor IX (1227-1241, zelo dejaven papež in Frančiškov prijatelj).
Riccardo, škof v Triventu, je Odda, kartuzijanskega meniha, opisal kot „bogaboječega moža, preprostega in čistega, dan in noč posvečenega premišljevanju in molitvi, oblečenega le v grobo volno, ki je živel v majhni celici […] in vedno ubogal zvonec, ki ga je klical k molitvam“ (kar bi dejansko morali pričakovati od vsakega dobrega kartuzijanskega meniha). Neprestano je bral Sveto pismo in se do pozne starosti ukvarjal z ročnim delom.
Med samostansko kariero je bil imenovan tudi za priorja novoustanovljenega samostana Geyrach (Jurklošter) v Sloveniji, vendar ga je tamkajšnji škof Dietrich tako preganjal, da je Oddo odšel v Rim in papeža prosil, naj ga razreši njegovih dolžnosti. Nato ga je sprejela opatinja nekega samostana, ki ga je pod vtisom njegove očitne svetosti imenovala za kaplana.
Ko je umrl, naj bi bil star skoraj sto let; čeprav so o njegovi smrti pripovedovali očividci, se zdijo poročila o njegovi smrti precej izmišljena. Očitno je imel zdraviteljske sposobnosti, vendar je vse zasluge vedno pripisoval Kristusu in nikoli sebi.
Tisti, ki so hodili molit k njegovemu grobu, so mu pripisovali številne čudeže, o katerih so bila napisana različna poročila. Do nas je prišlo le eno, ki pa je kljub temu najzanimivejša srednjeveška zbirka te vrste.
Njegov red je ohranil njegovo češčenje; leta 1859 ga je odobril tudi Sveti sedež.
IT

Odo je bil kartuzijanski menih. Leta 1189 je postal prior v kartuziji Geirach (Jurklošter), ki je bila ustanovljena leta 1169 na področju današnjega okraja Laško v Sloveniji. Zaradi sporov z lokalnim škofom Gurkom je bil leta 1190 prisiljen zapustiti samostan. Odo je odpotoval v Rim in se obrnil na papeža, vendar mu je ta dodelil celico v benediktinskem samostanu pri cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu. Odo je tam živel v posebni celici in nenehno molil.
Odo je bil pokopan v cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu, kjer njegov grob še danes častijo.
V samostanu pri cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu danes prebivajo benediktinke.
Kanonizacija: Papež Gregor IX. je leta 1240 dovolil častiti Oda, 31. maja 1859 pa ga je papež Pij IX. razglasil za blaženega.
DE

Blaženi Odon se je rodil leta 1100 v Novari v Italiji in že zgodaj vstopil v kartuzijo Casotta, nedaleč od rojstnega kraja. Pri skoraj devetdesetih letih je postal prior v kartuziji Gairach (Jurklošter) v Sloveniji. Vendar je to funkcijo opravljal le približno dve leti. Škof Districus (Teodozij) iz Colnitza se je s samostanom sporekel o različnih stvareh. Ker pa je bil prior odločno nenaklonjen vsem sporom in dogmatizmu, je šel k papežu Klementu III (1188-1191), da bi ga razrešil njegove službe. Ko je bila njegova prošnja odobrena, se je na poti iz Rima zaradi bolezni zadržal in ostal v benediktinskem samostanu Trisulti, ki je leta 1208 postal kartuzija. Klic njegove svetosti je dosegel tudi ušesa opatinje Aduhise v samostanu svetega Kozme in Damijana v Tagliacozzu v gorah Abruzzo. Takoj je poslala priprošnjika k papežu, svojemu stricu, da bi Odona dobila za spovednika za njen samostan. Papež je s formalnim odlokom ugodil tej prošnji svoje nečakinje Aduhise. Na prošnjo blaženega je opatinja dala k cerkvi prizidati celico, v kateri je Odon živel še osem let, približno do leta 1200.
Vendar je ta preprost zunanji okvir skrival zelo bogato, pobožno notranje življenje. Potem ko je Odon v samostanu sprejel sveti red, so ga kmalu zaznamovali strogost življenja, ljubezen do tišine in pravila reda. Njegova duša je bila tako izpraznjena vseh posvetnih stvari, da mu, kot je sam priznal svojemu spovedniku, niti v spanju ni prišlo na misel. Mir njegove duše se je odražal v njegovem celotnem videzu.
Potem ko je bil po papeževem ukazu kot duhovni vodja abruških redovnic odtrgan od reda, je bila to zanj le priložnost, da je zadnjih osem do deset let preživel še strožje, kot je bilo v redu dovoljeno. Spal je na ležišču, na katerem je bila vreča, napolnjena z drvmi. Pod grobo platneno obleko je na golem telesu ves čas nosil spokorno srajco. Razen ob nedeljah se je vedno postil v postnem času in se vsak dan bičal. Iz celice je hodil v cerkev, kjer je pobožno in z obilnimi solzami bral sveto mašo; nato je pridigal. V prostem času se je ukvarjal z ročnim delom, tako da je imel na rokah trde žulje.
V skladu s pregovorom „Kakor si živel, tako si tudi umrl“ je tudi smrt našega blaženega tema, vredna premišljevanja. Za 13. januar je sklical duhovnike iz okolice, jih opozoril in dejal: „Jutri ob tej uri bom odšel s tega sveta.“ Nato je zahteval, naj mu ne izkazujejo nobenih posvetnih časti, ampak naj ga pokopljejo v oblačilih, ki jih je imel na telesu, s križem, ki si ga je sam naredil pri glavi. Seveda so bili naslednji dan prisotni tudi številni duhovniki, ki so spremljali njegov odhod. Ko je svetnik v globoki pobožnosti molil: „Čakaj me, Gospod, glej, prihajam k tebi!“, so ga duhovniki vprašali, komu je to rekel. Umirajoči je odgovoril: „Že vidim svojega Kralja, že stojim pred njegovim obličjem.“ Skoraj stoletni redovnik je razširil roke navzgor in se dvignil s postelje ter vrnil svojega duha v Stvarnikove roke.
Zdaj pa moramo govoriti o skoraj „neštetih čudežih“, s katerimi je Bog pričal o svetosti svojega služabnika. Odon je že za časa svojega življenja s svetim znamenjem križa v trenutku ozdravil nekega moškega skrofule in spremenil vodo v vino. Ko je umrl, se je bolnik dotaknil njegove roke in bil takoj ozdravljen. Štirideset let pozneje se je svetnik prikazal nadškofu Oderisiju in zahteval, naj opatinja njegovo telo prenese na častnejše mesto. Ko ta ni takoj ubogal, se mu je prikazal še dvakrat. Ko so grobnico odprli, je iz nje izhajal sladek vonj, ki je vse navdal s pobožnostjo. Telo pa je bilo nedotaknjeno in po pričevanju tistih, ki so svetnika poznali še živega, enake barve. Ob tej priložnosti se je zgodilo veliko čudežev, ki so se pozneje množili, saj so k njegovemu grobu hodile velike množice ljudi. Med številnimi poročili je treba omeniti le en čudež. Neko dekle je bilo zaradi bolezni ob padcu tri dni skoraj nezavestno. Svetnik se ji je prikazal, nad njo naredil znamenje križa in jo spodbudil, naj gre na njegov grob. Dekle je to storilo in bilo ozdravljeno.
Vest o teh čudežih je dosegla papeža Gregorja IX (1227-1241). Leta 1240 je imenoval komisijo duhovnikov, ki naj bi jo raziskali, in tako sam sprožil postopek beatifikacije. Vendar je Cerkev iz neznanih razlogov Odonov praznik uradno odobrila in ga v kartuzijanskem redu skupaj z drugimi blaženimi svetniki praznovala šele leta 1859.
Ali ne smemo ob pogledu na takšne okraske človeštva vzklikniti s psalmistom: „Čudovit je Bog v svojih svetnikih!“ Kot bakle, pravzaprav kot svetilniki, so obrobili pot, ki jo je Cerkev prehodila skozi stoletja vse do današnjih dni, in s svojim zgledom kreposti, ki daleč presega vse, kar je naravno in običajno človeško, kažejo na svet onkraj, na Kristusa, Svetega Duha in njegove darove, zaradi katerih vse zemeljsko postane zaničevan gnoj. In v njihovih dejanjih jih Bog potrjuje kot njemu všečne z najrazličnejšimi čudeži! In vendar! Kljub tem lučem, ki vse do te ure žarijo v temo sveta, svet ostaja v svoji temi in ljudje se na tisoče pretepajo zaradi male zemlje. Ubogi svet! Vstani! Organizirajte med ljudmi apostolat svetnikov z zgledom dobrih! Naj Kristus oživi v kristjanih: potem bo svet našel pot iz teme in se spet dvignil!
DE

Blaženi Odo (Oddone, Oddo) se je rodil leta 1100 v Novari v Piemontu na severu Italije. Postal je menih v kartuzijanskem redu (Ordo Cartusiensis – OCart) v Casottu ali v Grande Chartreuse, škof Rihard iz Triventa pa ga je opisal kot „pobožnega moža, skromnega in čistega, predanega molitvi in bedenju dan in noč, oblečenega le v groba volnena oblačila, ki je živel v majhni celici ( ) in vedno poslušal zvon, ki ga je klical k molitvenim uram“. Neprestano je bral Sveto pismo in do pozne starosti delal z rokami.
Leta 1160 so ga poslali v kartuzijanski samostan v Seitz (Žiče v Sloveniji), kjer je napisal zbirko pridig. Leta 1189 je bil imenovan za priorja kartuzijanskega samostana v Geyrachu (Jurklošter v Sloveniji), ki je bil ustanovljen leta 1169. Toda tamkajšnji škof Dietrich ga je tako nadlegoval in preganjal, da je leta 1190 odpotoval v Rim in prosil papeža Klementa III (1187-91), naj ga razreši službe. Sprejela ga je opatinja benediktinskega samostana S. Cosma e Damiano v Tagliacozzu v pokrajini L’Aquila, ki je bila papeževa sorodnica. Presenetila jo je njegova očitna svetost in ga imenovala za kaplana samostana. Imel je dar ozdravljanja, vendar je vse vedno pripisoval Kristusu in ne lastnim močem.
Umrl je 14. januarja 1198 v Tagliacozzu, star 97 let. Tisti, ki so molili ob njegovem grobu, so poročali o številnih čudežih, njegov kult pa se je ohranil v redu. Za razliko od večine svetnikov tistega časa obstaja sodobno poročilo o njegovem življenju in čudežih, ki mu jih pripisujejo. Papež Gregor IX (1227-41), energični papež in prijatelj svetega Frančiška Asiškega, je naročil preiskavo med tistimi, ki so ga osebno poznali. Poročilo o čudežih je bilo sestavljeno manj kot leto dni po tem, ko naj bi se zgodili, zato je ena najzanimivejših tovrstnih srednjeveških zbirk.
Beatificiran je bil 31. marca 1859, ko je njegov kult potrdil blaženi papež Pij IX (1846-78). Njegov spominski dan je dan njegove smrti, 14. januar.
NO

Views: 225

sveti Leoncij iz Cezareje – škof

Bil je škof v rojstnem mestu Cezareja v Kapadokiji, Sodeloval je na Nicejskem koncilu. Posvetil je Armenskega škofa Gregorja Razsvetljevalca. Atanazij ga je zelo hvalil. Umrl je leta 337.
Leoncij pomeni “podoben levu”.
Vir

Pod imenom Leoncij se časti kar 35 svetnikov, večina med njimi so mučenci in skoraj vsi vzhodnjaki.
13. januarja praznujemo praznik svetega škofa iz Cezareje v Kapadokiji. O tem svetniku ni pripovednega „ življenjepisa“, obstajajo pa različna pisna zgodovinska pričevanja o njegovem obstoju, tako da se zdi, da sta bila v istem škofovskem sedežu dva z enakim imenom, eden v 3. stoletju okoli leta 285 in drugi v začetku 4. stoletja (314).
S. Gregorja Iluminatorja, znamenitega apostola Armenije, je Leoncij iz Cezareje posvetil v škofa v času, ko je tam potekal koncil (314).
Prav tako leta 314 najdemo nekega Leoncija iz Cezareje med podpisniki aktov koncila v Ankiri in Neocesareji; najdemo ga tudi med očeti prvega ekumenskega koncila v Niceji (325).
Sveti Gregor iz Nazianza v svoji Oratio pravi, da je očeta Gregorja krstil škof Leoncij iz Cezareje, ki je šel skozi njegovo hišo. V 9. stoletju najdemo še eno pričevanje o njegovem obstoju: duhovnik Gregor iz Cezareje pri pisanju besedila o nicejskem koncilu pripoveduje, da so bile relikvije svetega Leoncija še vedno vidne in nedotaknjene, položene v isto baziliko svetega Hesihija v Cezareji v Kapadokiji skupaj s trupli drugih tam pokopanih škofov tega mesta.
Gotovo pa je, da do 16. stoletja, ne glede na to, ali je šlo za enega samega svetnika ali za dva istoimenska svetnika, ni bilo nobenega kulta, saj ni bil naveden kot svetnik v nobenem zahodnem ali vzhodnem koledarju.
Šele veliki učenjak Cesare Baronio ga je v svojem Martyrologium Romanum uvrstil na 13. januar.
IT

Škof Leoncij je sodeloval na prvem nicejskem koncilu v današnjem Ízniku, posvetil je armenskega nadškofa Gregorja Iluminatorja, sveti Atanazij pa ga je zelo pohvalil.
DE

Sveti Leoncij iz Cezareje, znan tudi kot „angel miru“, je bil znana osebnost zgodnje krščanske Cerkve. Rodil se je v 3. stoletju in sčasoma postal škof Cezareje, mesta v današnjem Izraelu. Njegov pomemben prispevek k zgodovini Cerkve je sodelovanje na koncilu v Niceji leta 325. Kot škof je imel sveti Leoncij pomembno vlogo pri razvoju in uveljavitvi pravovernega krščanskega nauka. Nicejski koncil, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil ključen dogodek za Cerkev, saj je obravnaval arijansko herezijo. Ta herezija je zanikala božanskost Jezusa Kristusa in povzročila veliko delitev v krščanski skupnosti. Sveti Leoncij je dejavno sodeloval na koncilu, kjer je s svojimi spoznanji in teološkim strokovnim znanjem zagotovil, da se je ohranilo pravoverno prepričanje o božanskosti Jezusa Kristusa. Sveti Leoncij je bil zelo cenjen v spisih svetega Atanazija Aleksandrijskega, ki ga je imenoval „velikega borca za vero“. Njegov prispevek k posvetovanjem in razpravam na Nicejskem koncilu je močno vplival na končno oblikovanje Nicejske veroizpovedi, ki še danes služi kot izjava vere za kristjane po vsem svetu. Kljub njegovi pomembni vlogi na nicejskem koncilu in vplivu na teološko krajino njegovega časa o posebnih vidikih življenja svetega Leoncija in njegovih izkušnjah kot škofa v Cezareji ni veliko znanega. Čeprav njegova upodobitev v likovni umetnosti ni izrecno dokumentirana, je lahko upodobljen kot škof s simboli miru ali harmonije. Sveti Leoncij je umrl leta 337 zaradi naravnih vzrokov. Zgodnja krščanska skupnost je priznala njegovo svetost in ga častila kot svetnika. Vendar je treba poudariti, da je kanonizacija svetega Leoncija potekala pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, znane kot predkongregacija. Zato podrobnosti njegovega kanonizacijskega postopka niso tako dobro dokumentirane kot pri poznejših svetnikih. Čeprav s svetim Leoncijem iz Cezareje ni povezano nobeno zavetništvo, njegova zapuščina kot zagovornika vere in njegova predanost Nicejskemu koncilu še vedno navdihujeta in usmerjata vernike ter kažeta na njegov stalni duhovni vpliv v krščanski skupnosti. Svetega Leoncija iz Cezareje se spominjamo in praznujemo 13. januarja. Njegova zavezanost ohranjanju pravovernosti kljub hereziji priča o njegovi neomajni veri in predanosti krščanski Cerkvi.
EN

Views: 11

sveti Lenigisil iz Le Mansa – duhovnik in spoznavalec

V Le Mansu [lemánu] (v okraju Dusijako, v Galiji) sveti Lenigisíl, duhovnik in spoznavalec.
Vir

S. Leuogisilus, (13. jan. ali 2. april), imenovan tudi Lonegisilus itd., duhovnik v škofiji Mans (apud Cenomanos) v Franciji, ki ga Migne pod imenom St-Longis opisuje kot opata v Boisselière v provinci Maine, ima več imen. Sam Bollandus ga na kratko omenja 13. januarja (I. 630) pod imenom S. Leogisilus kot opata Vergy (Vergiacum) v Burgundiji; ker pa je njegovo življenje pozneje pridobil iz starega arhiva, ga, zavračajoč prejšnje podatke, navaja v dodatku k 13. januarju, iz katerega povzemamo naslednje:
Sveti Lenogisil se je rodil v Alemaniji (Nemčiji), v času francoskega kralja Klotarja II. poganskim staršem plemiške krvi. Po božji milosti je v mladosti spoznal edinega pravega Boga, ki ga je kljub nasprotovanju staršev goreče častil. Po dolgem boju in številnih molitvah se je končno odločil, da bo zapustil domovino in vse, da bi lahko nemoteno služil Gospodu Bogu. Tako je prišel v Clermont (Clarus mons, civitas Arvernica), glavno mesto pokrajine Auvergne, kjer je prav tako živel pobožno življenje. Ko so to opazili nekateri prebivalci Clermonta, so ga vprašali o njegovem izvoru in namenu potovanja, nakar jim je iskreno povedal o vsem svojem življenju in želji po odrešitvi svoje duše. Nato so ga poučili o katoliški veri in ga končno krstili, pozneje, ko je z vnemo končal študij, pa so ga celo posvetili v duhovnika. Čez nekaj časa je odšel v škofijo Mans, kjer je takrat deloval sveti Hadolndus, škof v Mansu, katerega ugled ga je verjetno še posebej pritegnil. Dejstvo, da ga je v duhovnika posvetil on, kot trdi eden od virov, verjetno ne drži, saj je bil v duhovnika posvečen v Clermontu. Gotovo pa je, da mu je pomagal zgraditi samostan in mu morda, kot pravi drug vir, celo dal lokacijo zanj, in sicer majhno vilo na območju Sonnois (in pago Sagonensi), ki jo Bollandus imenuje Busciacus, Buxido, Busi itd. in ki je po našem svetniku poimenovana St Longis. Tam je ozdravil veliko bolnikov, tako da je nanje položil roke. Ker je ta kraj nekoč slovel po relikvijah, ki so bile pozneje zanemarjene, je odpotoval v Rim, kjer je čudežno dobil zob svetega Petra, nato se je vrnil v Francijo in v omenjenem kraju zgradil celico in svetišče v čast svetemu Petru, ki je pozneje postal samostan. Tam je svetnik srečal devico po imenu Agnesietis (Agnafleta), ki je, da se ne bi poročila, pobegnila v gozd, kjer jo je poklical sveti Lenogisilus, katerega sloves je že spoznala, in ga nato prosila, naj ji da tančico. Tudi on jo je vzel k sebi in ji dal samostansko tančico. Zaradi tega ju je kralj Klotar oba lažno obtožil in ju poklical na odgovornost. Ob tej priložnosti je Agnefletis svojo nedolžnost dokazala s čudežem, saj je v svoji obleki nosila žareče oglje, ne da bi jo zažgala ali celo poškodovala. Ko je kralj zaradi tega čudeža bolje razumel, je svetemu Lenogisilu ponudil najrazličnejše darove, ki pa jih ni sprejel, temveč je prosil le za zaščito svoje celice. Ko je kralj obljubil, da bo izpolnil to prošnjo in letni dar, se je naš svetnik vrnil v svoj samostan. Kasneje je čudežno ozdravil kraljevega sina Dagoberta. Nekaj časa pozneje je Agnefletis vstopila v večni počitek in naš svetnik jo je slovesno pokopal. Kmalu za tem je v visoki starosti, po nekaterih podatkih pri 73 letih, v 7. stoletju umrl tudi sam. Za datum njegove smrti se običajno šteje 13. januar, nekateri pa pravijo, da je bilo to leta 653. Njegovo telo počiva v cerkvi, ki jo je sam dal zgraditi v bližini svoje celice po zaslugi prispevkov pobožnih kristjanov. Častijo ga tudi v Vergi (Vergiacum) v Burgundiji, kamor so verjetno prinesli nekaj njegovih relikvij. Zakaj se njegov praznik praznuje tudi 2. aprila, nam ni uspelo izvedeti. Verjetno je na ta dan prišlo do prenosa relikvij. Če pa sta, tako kot v Allg. mart. predpostavljena dva različna svetnika, od katerih eden nastopa 2. aprila, drugi pa 13. januarja, je to v vsakem primeru nepravilno, tako kot Butler predpostavlja samo enega svetega Launogisila ali Longisa.
DE

Leuogisil je bil sin plemenitih, poganskih staršev. Kljub temu je v mladosti postal kristjan. Ko je odrasel, je zapustil domovino, da bi služil Bogu, in prišel v Arvernis – današnji Clermont-Ferrand. Tam je bil krščen in posvečen v duhovnika. Nato je odšel k škofu Hadwinu v Le Mans, ki mu je dal prostor za gradnjo majhnega samostana v Busciacusu. Tam je s polaganjem rok ozdravil številne bolnike. Kraj je bil prej znan po relikvijah, vendar je izgubil ta pomen. Leuogisil je zato odpotoval v Rim in tam na čudežen način prejel relikvijo zoba sv. Petra; po vrnitvi je zato zgradil Petru posvečeno cerkev, ki je pozneje prerasla v samostan; cerkev je bila večkrat obnovljena, sedanja stavba pa je iz 19. stoletja.
Nekega dne je devica Agnofleta (Agnefletis, Agnafleta) poklicala Leuogisila v gozd pri Busciacusu, kamor je pobegnila, da bi se izognila poroki; ta jo je nato odpeljal v samostan, nakar ju je kralj Chlothar II. na podlagi lažnega suma obtožil in ju poklical. Agnofleta je dokazala svojo nedolžnost tako, da je čudežno nosila žareče oglje v svoji obleki, ne da bi se ta zažgala; tako prepričan kralj je Leuogisilu ponudil darila za zadoščenje, vendar jih je zavrnil in prosil le za zaščito svoje celice, kar mu je Chlothar odobril. Kasneje je Leuogisil čudežno ozdravil bolezen Chlotharjevega sina Dagoberta.
Nekaj časa pozneje je umrla Agnofleta, ki jo je pokopal Leuogisil, kmalu zatem pa je pri 73 letih po nekaterih virih umrl tudi sam. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v cerkvi, ki jo je zgradil. Nekatere relikvije so bile verjetno prenesene tudi v nekdanji samostan Saint-Vivant v Vergyju pri Beaunu.
Longis, ki ga častijo 2. aprila, je enak Leuogisilu; ta spominski dan verjetno izhaja iz – zdaj neznanega – prenosa relikvij.
DE

Views: 8

sveti Dominik Pham Trong (An) Kham, Luka (Cai) Thin in Jožef Pham Trong (Cai) Ta – oče in sin, mučenci

V mestu Nam Đinh v Vietnamu, sveti mučenci: Dominik Pham Trong (An) Kham, Luka (Cai) Thin, njegov sin, in Jožef Pham Trong (Cai) Ta, ki so pod cesarjem Tu Đuc, raje pretrpeli smrt, kot da bi poteptali križ.
Vir

Sveti Dominik Pham Trong Kham se je rodil leta 1780 v vasi Quần Cống, občina Tra Lu, provinca Nam Dinh (zdaj v župniji Quần Cống, škofija Bui Chu), v pobožni, premožni družini sedmih bratov in sester Pham Tri Khiem, znana oseba v vasi.
Ko je dosegel zakonsko starost, je ubogal starše in se poročil z gospodično Ane Phuong iz iste vasi, krepostno mladenko, ki je živela zgledno družinsko življenje.
Njegovo rojstno mesto Quần Cống je počaščeno, da ima “Nhat Gia tam Thanh” (družina treh mučencev): sodnik Pham Trong Kham (1780-1859) – nekdanji poveljnik general Pham Trong Ta (1800-1859) in poveljnik general Pham Trong Thin (1820). -1859).
Mučenec Kham je bil star več kot 80 let, ugledna, krepostna oseba in vzor ljudem. Živel je dobrodelno in prijazno, vedno je našel način, da je poskrbel za vse v vasi, še posebej za revne.
Mučenec je bil tudi pravičnik v župniji, živel je odgovorno in zgledno, vedno je našel načine, kako pomagati župljanom v vseh pogledih. V težkih dneh med verskim preganjanjem je sprejemal in zagotavljal namestitev za verske voditelje in pridigarje.
Ko so vojaki obkolili vas Quần Cống, je mučenec Kham mirno zbral ljudi v vaški skupni hiši in vsem glasno svetoval, naj bodo trdni in neomajni v veri v Boga.
Kraljevi mandarin je ukazal postaviti križ na sredino dvorišča ter grozil in silil vse, naj pohodijo križ. Ko je videl, da nihče tega ne stori, se je častnik razjezil in glasno zavpil: “Izgubil bom vse svoje položaje in ugodnosti, če ne morem Khama in njegovih sostorilcev obsoditi, da sledijo krivi veri.”
Leta 1858 je bil položaj države v nevarnosti in združene sile Francije in Španije so grozile z napadom na pristanišče Da Nang. Dvor kralja Tu Duca je bil ogorčen in je ukazal strogo izvajanje ediktov, ki zapovedujejo daoizem. Mučenca Khama so aretirali in odpeljali na javno cesto Nam Dinh. Zaprli so ga samega, da ne bi vplival na druge vernike. Pričevalec vere je bil usmrčen 13. januarja 1859 na območju usmrtitve Bay Mau.
Pham Trong Kham je bil beatificiran 29. aprila 1951 in kanoniziran 19. junija 1988.
VIE

Sveti Luka Pham Trong Thin se je rodil leta 1820 v vasi Quần Cống, občina Tra Lu, provinca Nam Dinh (zdaj v župniji Quần Cống, škofija Bui Chu) v premožni družini. Študiral je, naredil izpit in že pri 30 letih zasedel mesto načelnika.
Ker je bil na položaju glavnega izvršnega direktorja, se je g. Thin veliko družil in popustil v družinskemu življenju ter bil hladen glede morale. Po nasvetu svojega očeta in spovednika se je iskreno pokesal, se pogumno odpovedal svoji priležnici, se vrnil k moralnemu življenju, pozorno skrbel za svoje otroke in z navdušenjem opravljal apostolsko dejavnost v svoji generalni službi. Zahvaljujoč temu je imel visok ugled v vaških in podeželskih zadevah.
Leta 1858, ko so francoske in španske čete grozile Vietnamcem v Da Nangu, je kralj Tu Duc jezno ukazal svojim vojaškim uradnikom, naj temeljito uveljavijo prepoved vere. Po zaupanju škofa Sampedra – Xuyena, skupaj z vladarjem levice, je vladar zmaja neposredno odšel do guvernerja Nam Dinha, da bi prosil milosti za vernike in obljubil, da bo ljudi pozval, naj bodo zvesti kralju. Vendar pa je vernik Cao Xa, ki ni bil zadovoljen z lokalnimi uradniki, spodbudil ljudi k nemirom. Ko je prejel novico, se je guverner razjezil in ukazal aretacijo obeh moških (cai Thin in cai Ta) in obsodbo za goljufijo.
V javni dvorani, čeprav so ga večkrat mučili in zvabili, da bi pohodil križ, da bi mu bilo odpuščeno, je vladar Thin ostal zvest in sprejel mučenje zaradi svoje zvestobe veri. Ko ga je mandarin prosil, naj svoje misli napiše na papir, je zapisal: “Pripravljen sem sprejeti vse mučenje, tudi najbolj bolečo smrt, namesto da bi zagrešil celo zelo majhno napako v veri, ki jo častim.” Mandarini so se soočili z njegovo odločno držo in ga niso mogli prepričati, da bi se odpovedal svoji veri, zato so ga obsodili na smrt in poslali v prestolnico Hue.
Priča vere Luca Pham Trong Thin je bil 13. januarja 1859 obsojen na zadavljenje na kraju za usmrtitve Bay Mau v prisotnosti svoje žene in otrok. Verniki so njegovo truplo spoštljivo odnesli nazaj za pokop v cerkvi Quần Cống.
Glavni tajnik Luca Pham Trong Thin je bil 29. aprila 1951 razglašen za blaženega in 19. junija 1988 kanoniziran.
VIE

Sveti Jožef Pham Trong Ta se je rodil leta 1800 v vasi Quần Cống, občina Tra Lu, okrožje Xuan Truong, provinca Nam Dinh (zdaj v župniji Quần Cống, škofija Bui Chu). Ko so ga aretirali, je bil star 60 let, bil je veren kristjan in član dominikanske bratovščine. Ker je bil nekdanji poglavar, so ga imenovali Cai Ta, skupaj z gospodom An Khamom in gospodom Cai Thinom, bili so trije svetniki v eni družini v Quần Cốngu.
Genealogija njegovih potomcev zapisuje: “Njegovi služabniki so bili zelo številni. Pred Tetom je obiskal vsako hišo in dajal veliko denarja. Ta znesek je običajno dvojni znesek daril, ki mu jih dajo med letom. Količino žita, ki so si ga izposodili njegovi hlapci, je prepolovil, in če je bil prepotreben, ga je dal. Podoben je tudi dolg vaščanov. Ko je kapitan godrnjal, je mirno odgovoril: “Pozabil sem svoj dolg do drugih, Bog je pozabil moje grehe.”
Leta 1858, ko se je preganjanje močno povečalo, je škof Sampedro – Xuyen zaupal dvema možema, Cai Ta in Cai Thin, naj prosita guvernerja Nam Dinha, naj izkaže usmiljenje do vernikov. Toda zaradi nemirov je guverner odredil temeljito preiskavo in aretacijo. Trije moški An Kham, Cai Ta, Cai Thin in nekateri verniki Quần Cốnga so bili aretirani in odpeljani v Nam Dinh.
Po štirih mesecih ječe in mučenja sta, vedoč, da bosta usmrčena, izrazila veselje in pripravila svoja srca na čakanje na dan prejema mučeniškega blagoslova. Za njih je smrt za Kristusovo ime velik blagoslov.
13. januarja 1859 so bili trije g. An Kham, Cai Ta in Cai Thin skupaj s sedmimi drugimi verniki odpeljani na stratišče Bay Mau, Nam Dinh. Na poti in na strelišču so skupaj molili in glasno klicali Jezusovo ime. Vojaki so jih porinili dol, privezali na kolo in nato usmrtili. Verniki Quần Cốnga so jih pobrali in odpeljali nazaj v njihov domači kraj ter opravili slovesen pokop.
Poglavar Joseph Pham Trong Ta je bil 29. aprila 1951 razglašen za blaženega in 19. junija 1988 razglašen za svetnika.
VIE

13. januarja 1859 so v Nam-Dinhu (Vietnam) iz zapora, kjer so bili izpovedovalci vere, odpeljali Dominika Phama Tronga An Khama, njegovega sina Luka in rojaka ter prijatelja obeh po imenu Joseph Pham Trong Cai Ta; raztegnili so jih na tla, noge in roke so jim privezali h kolom in jih nato zadavili. Njihov zločin je bil, da so izpovedovali krščansko vero, da niso hoteli odstopiti od nje in teptati svetega križa ter da so kljub zaporu in grožnjam s smrtjo ostali neomajni v tej izpovedi. Kanonizirani so bili 19. junija 1988 skupaj z drugimi vietnamskimi mučenci.
Dominik je bil premožen in dobro situiran človek, ki je skrbno vzgajal svojega sina. Bil je dominikanski tretjerednik, ob prihodu preganjanja pa so ga zaprli in mu sodili zaradi izpovedovanja vere. V zadovoljstvo mu je bilo videti, da je tudi njegov sin pridobil družbeno akreditacijo in dosegel položaj vodje kantona ali okrožja, kar je naslednji položaj po mandarinu.
Luka, ki ga je oče vzgojil v kristjana, se je poročil in si ustvaril družino, a ker je moral imeti veliko družabnih stikov, se je njegova verska gorečnost nekoliko ohladila, dokler ga ni duhovnik opomnil in ga vrnil k verski praksi. Pred mandarinskim generalom je zagovarjal versko svobodo in zagotavljal zvestobo kristjanov civilnim oblastem, vendar se je zdelo, da upor kristjana po imenu Cao-Xa ovrže Lukovo tezo, zato so ga aretirali. Prosili so ga, naj pisno izjavi svojo krščansko vero, kar je tudi storil in zatrdil, da je zanjo pripravljen dati življenje. V zaporu je srečal svojega očeta, oče in sin pa sta drug drugega spodbujala, naj vztraja v veri in se pripravlja na mučeništvo.
Jožef je bil tako kot druga dva rojen v vasi Quần Cống. Bil je goreč in zgleden kristjan, član bratovščine presvetega rožnega venca. Bil je poročen, imel je otroke in bil je namestnik vodje svojega okrožja. Ko se je začelo preganjanje, je brez oklevanja odšel k mandarinskemu guvernerju, da bi mu zagotovil dobro civilno ravnanje kristjanov in ga prosil za prenehanje preganjanja. Mandarin ga ni le poslušal, ampak ga je dal aretirati, češ da bo svobodo dosegel le, če bo stopil na križ in odpadel od veroizpovedi. Pisno je celo izjavil, da se krščanstvu ne bo nikoli odpovedal. Septembra 1858 je pristal v zaporu, kjer je srečal druga dva izpovedovalca vere, ki naj bi umrla skupaj z njim.
ES

Views: 10

blaženi Henrik iz Heiligenberga – menih in puščavnik

Na Švabskem (v južni Nemčiji), spomin Henrika, meniha in puščavnika, ki je ustanovil samostan Heiligenberg (?) pri Salemu.
Vir

? (Blizu kraja Salem se nahaja samo grad Heiligenberg, za samostan ni omembe. V kraju Salem se nahaja kraljeva opatija Salem, ki jo je v času Bernarda iz Clairvauxa ustanovil vitez Guntram von Adelsreute z darovanjem ozemlja in izvedbo zaupal opatiji Lützel. Prvi opat tega samostana je bil Frowin. Razen v cistercijanskem martirologiju, omembe blaženega Henrika ni zaznati. Utegnil pa bi biti identičen z blaženim Henrikom iz Altenberga. Vir= Heiligenlexikon.de)

Views: 7

sveta Hermilij in Stratonik iz Beograda – diakon in jetniški paznik, mučenca

V Beogradu (v Méziji, v današnji Srbiji), sveta Hermílij in Stratoník, mučenca, ki sta bila, po strašnem mučenju pod cesarjem Licínijem, potopljena v reki Donavi.
Vir

V bizantinskih bogoslužnih branjih sta omenjena 13. januarja in 2. junija Omemba v teh virih se večinoma ujema z grško passio, ki je prišla do nas v vsaj dveh recenzijah. Druga, metafrastična revizija, je bila v latinskem prevodu objavljena v zbirki Acta SS. Vendar pa podrobnostim omenjene recenzije ni mogoče povsem zaupati, saj gre očitno za starejše, razširjeno besedilo. Hermilij je bil diakon in je bil kot kristjan ovaden Liciniju. Zdi se, da se je to zgodilo v Singiduni v Zgornji Meziji (blizu današnjega Beograda). Po nekajdnevnem bivanju v zaporu, med katerim je bil deležen različnih zasliševanj in mučenj, so Hermilija nazadnje skupaj s Stratonikom vrgli v reko (Donavo). Identiteta slednjega je nejasna: ni jasno, ali je bil Hermilijev prijatelj, ki so ga muke, ki so mu jih prizadejali, ganile in ga tako prepoznali kot kristjana, ali zapornik, ki ga je Hermilij spreobrnil. Njuni trupli, ki so ju našli tri dni po mučeništvu, so verniki odnesli osemnajst stadijev od Singiduna. Medtem ko palestinsko-gregorijanski koledar Sinaiticus 34 oba svetnika obeležuje 14. januarja, torej dan pozneje kot bizantinska Cerkev, o njiju ni ničesar v starih zahodnih virih ali celo v sirskem martirologiju iz 4. stoletja. Spomin na mučenca Hermilija se v Hieronimovem martirologiju pojavi 3. avgusta, vendar brez kakršne koli geografske specifikacije. Florus je torej napačno umestil spomin na Hermila v Konstantinopel (razlog je v tem, da je bilo to mesto v Hieronimovem martirologiju imenovano malo prej). Adonis je ohranil Hermilijevo spominjanje 3. avgusta, od koder je na isti datum in v isti obliki prešlo v rimski martirologij. Sestavljavci rimskega pa se niso zavedali, da so ga v natančni obliki že zapisali skupaj s Stratonikom.
Oba svetnika sta v Konstantinoplu uživala posebno čaščenje.
IT

Hermil je bil diakon v času cesarja Licinija. Pred cesarjem so ga mučili s palicami in spodbujal je tudi svojega prijatelja Stratonika, naj prizna Kristusa, kar je ta tudi storil kljub nasilju. Bil je tudi pretepen in skupaj s Stratonikom vržen v Donavo.
Tri dni pozneje so kristjani našli njuni trupli na bregovih Donave in ju pokopali blizu Singidunuma – današnjega Beograda.
Hermilovo in Stratonikovo glavo so hranili v Hagiji Sofiji v Konstantinoplu – današnjem Istanbulu, kjer ju je okoli leta 1200 videl ruski romar Antonij.
DE

Licinij se je povzpel na orientalski cesarski prestol in kot sovražnik krščanstva sprejel strašno odločitev, da bo spomin na Jezusa, Odrešenika človeštva, popolnoma izbrisal z zemlje in prisilil vsa ljudstva, da častijo bogove. Zato je ukazal splošno preganjanje kristjanov po vsem svojem cesarstvu in vsakogar, ki ni hotel raztrositi kadila izmišljenim, lažnim malikom, so mučili do smrti v najstrašnejših razmerah. Leta 316, ko je preganjanje doseglo najvišjo stopnjo, je cesar Hermilja kot kristjana tožil in zaprl. Cesar je sedel na prestolu, ko se je na dvoru pojavil pričevalec z neustrašnim in vedrim obrazom, ki ga je nagovoril takole: „Ali izpoveduješ krščansko vero?“ Hermilij je odgovoril: „Nisem samo kristjan, ampak tudi božji služabnik, saj me je škof s polaganjem rok posvetil v diakona.“ – „In jaz,“ je odgovoril cesar, „te posvečam v dostojanstvo duhovnika nesmrtnih bogov.“ Pričevalec se je nasmehnil in odgovoril: „Zelo neumno bi ravnal, če bi hotel položaj služabnika pravega in živega Boga zamenjati za položaj vaših bogov, ki ste jih naredili iz lesa in kamna.“ Cesarjev obraz je ob teh besedah zardeval od gneva in besen je ukazal, naj se hudobnežu zdrobijo usta in naj tri dni brez hrane tava v temni ječi.
Svetnik je ta čas preživel v molitvi in nebeška tolažba je kot balzam okrepila njegovo bolečo dušo. Četrti dan so ga ponovno privedli pred sodni stol Licinija, ki ga je vprašal, ali mu lakota in žeja nista spremenili mišljenja? „Ne,“ je odgovoril Hermilij, “posvetil sem se Bogu in nobena muka me ne bo ločila od njega.“ – „Tako te bo tudi tvoj bog osvobodil moje oblasti,“ je s posmehom dejal poganski cesar in dal znak šestim krvoločnim krvnikom, ki so svetnika takoj podrli na tla in ga kruto pretepli. Med tem mučenjem je dvignil oči k nebu in prosil za neomajnost v boju za Jezusovo čast, nato pa se je oglasil močan glas: „Amen, amen. Po treh dneh boš prejel krono večnega življenja!“ Ob teh besedah so se usmrtitelji v grozi zgrnili na tla in tudi cesar se je močno prestrašil; vendar se je hitro opomogel, in ker na njegov zlobni in otrdeli um ni nič več naredilo vtisa, je planil v bes in dal pričevalca vreči nazaj na mučilno orodje, ki ga je izumila največja krutost. Ostri noži, ki so se vrteli v krogu, so mu namreč od spodaj rezali hrbet, zgoraj pa so ga pretepali s palicami.
Hermilij je to strašno mučenje prenašal s krščansko potrpežljivostjo, in ko je pogledal svoje pohabljeno telo, iz katerega je štrlelo črevo, je glasno molil:

„Moje srce in moje telo sta se veselila živega Boga.“ Nato so ga odpeljali nazaj v ječo, kjer je Stratonika, ki je bil skrivaj kristjan in nadzornik zapornikov, pogled na njegove rane tako ganil, da je izbruhnil v poplavo solz in glasno žalovanje. To je opazil poganski vojak iz zaporniške straže, se oddaljil in cesarju sporočil, da je Stratonik tudi sam kristjan. Takoj so ga odpeljali na zaslišanje, kjer je svobodno in brez zadržkov priznal, da veruje v pravega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo. Licinij ga je ukazal bičati do krvi, in ker je med tem mučenjem neomajno izpovedoval Jezusa, ga je dal vreči v ječo na še hujše trpljenje, kjer je ponoči, ko je prosil Boga za odpuščanje svojih grehov in za stanovitnost v prihajajočem boju, zaslišal glas: „Končal si svojo pot in ohranil vero. Krona pravičnosti čaka tebe in tvojega prijatelja, ki ti jo bo jutri podelil pravični sodnik!“
Naslednji dan je bil Hermilij v cesarjevem imenu še enkrat vprašan, ali želi žrtvovati bogovom? In ko je v nekaj besedah izjavil, da bi raje tisočkrat umrl, kot da bi storil tako velik zločin proti resničnemu Bogu, so ga napol mrtvega privezali na steber v ječi in ga ponovno pretepli s palicami, nakar so njemu in Stratoniku povedali, da ju bodo utopili v Donavi. Oba sta se veselila svetega veselja, ker sta smela pretrpeti mučeništvo zaradi Jezusovega imena, in bila 13. januarja 315 vržena v vodo. Tri dni pozneje so krščanski možje našli njuni trupli na rečnem bregu in ju z velikim spoštovanjem in svetimi pesmimi pokopali zunaj mesta.
DE

Ermil je bil diakon in je v začetku četrtega stoletja v Singidunumu oznanjal krščanstvo. Ker se ni hotel odpovedati veri, so ga vrgli v ječo. Strašne in dolge muke ga niso zlomile. Stratonik, eden od njegovih ječarjev, je bil presenečen nad Ermilovo vztrajnostjo v veri in se je odločil sprejeti krščanstvo. Rimljani so oba živa zabili v skrinjo in ju vrgli v Donavo. Reka jih je naplavila na obalo pri današnji Grocki.
Njihova trupla so našli kristjani in jih pokopali v grobnici, nad katero so zgradili kapelo. Ta dva mučenca veljata za prva mučenca s teh krajev, ki sta dala življenje za krščansko vero.
Na smrt jih je leta 314 ali 315 obsodil cesar Licinij, vladar vzhodnega dela rimskega cesarstva, kamor je spadal Singidunum. Licinij je bil Konstantinov zet, ki je z njim leta 313 podpisal Milanski edikt o koncu preganjanja kristjanov. Toda prišlo je do desetletnega spora za prevlado in Licinij je začel preganjati privržence Kristusove vere kot Konstantinove privržence, ne samo iz verskih, ampak tudi iz političnih razlogov.
Starokrščansko cerkev v Brestoviku, kjer sta bila pokopana Ermil in Stratonik, so arheologi odkrili leta 1895, leta 1979 pa je bila vpisana v register kulturnih dobrin kot spomenik velikega pomena. V njem so bila tri grobišča, vendar se ne ve, kdo je tam pokopan, razen obeh mučencev. Trupla so iz groba vzeli najverjetneje pred vdorom Hunov in Avarov, da jih ne bi oskrunili. Na podlagi dokumentov je znano, da je lobanja vsaj enega od obeh mučencev prispela v Carigrad. Kasneje se izgubijo. Domneva se, da so v času Latinskega cesarstva, ustanovljenega leta 1204, po padcu Konstantinopla v roke križarjev, eno ali obe lobanji beograjskih mučencev in druge relikvije odnesli v Italijo.
Od leta 2017 so ikone teh svetnikov v mozaični tehniki tudi na pročelju pred cerkvijo svete Petke (Paraskeve) na Kalemegdanu. Freske Ermila in Stratonika obstajajo v Peškem patriarhatu, v samostanih Hopovo, Dečani in Manasija, na gori Atos, v ruskih cerkvah iz srednjega veka.
SRP

Views: 12