sveti Petronij iz Avignona – menih in škof

V mestu Die [dí] (v viennski pokrajini, v Galiji), sveti Petrónij, škof, ki je prej živel kot menih na otoku Lérins [lerén]. († po letu 463)
Vir

Sveti Petronij Dieški, znan tudi kot Petronij Avignonski, je bil pomemben predstavnik zgodnje krščanske Cerkve. Rodil se je v okolici današnjega Avignona v Franciji in bil sin rimskega senatorja. O njegovem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se domneva, da je bil dobro izobražen in dobil trdno moralno vzgojo. Petronij je že v mladosti začutil klic k meniškemu življenju. Pridružil se je znameniti opatiji Lerins, ki se nahaja na otoku Lerins v Sredozemskem morju. Opatija je bila središče meniškega in teološkega izobraževanja in je privabljala številne ambiciozne menihe. Petronij se je posvetil življenju v molitvi, študiju in askezi ter se skušal približati Bogu. Po nekaj letih, ki jih je preživel v opatiji Lerins, se je Petronij čutil poklicanega, da še naprej služi Bogu in Cerkvi kot škof. Okoli leta 456 je bil posvečen v dieškega škofa. Die, majhno mesto v današnji Franciji, je bilo v tistem času pomembna krščanska skupnost. Kot škof si je Petronij neutrudno prizadeval voditi svojo čredo v zadevah vere, morale in krščanskega življenja. Oznanjal je evangelij, podeljeval zakramente in skrbel za pastoralno oskrbo prebivalcev mesta Die. Ves čas svojega škofovanja je Petronij izkazoval veliko gorečnost za vero, se ukvarjal s poglobljenim teološkim študijem in branil Cerkev pred herezijami, ki so ogrožale krščansko skupnost. Znan je bil kot sočuten in moder vodja, ki si je vedno prizadeval za spravo in edinost med svojo čredo. Svetega Petronija so zaradi njegove svetosti, ponižnosti in duhovne razgledanosti spoštovali in cenili tako duhovniki kot laiki. Znan je bil po svoji globoki predanosti evharistiji in Devici Mariji. Petronij je gojil veliko ljubezen do revnih in odrinjenih na rob družbe ter se posvečal delom dobrodelnosti in socialne pravičnosti. Sveti Petronij iz Die je umrl leta 463 naravne smrti. Za njim so žalovali prebivalci Die, ki so se zavedali njegovega velikega prispevka k njihovi duhovni in moralni blaginji. Sčasoma so Petroniju priznali svetost in ga katoliška Cerkev časti kot svetnika. Vendar je treba poudariti, da je njegova kanonizacija potekala, preden je bil vzpostavljen formalni postopek kanonizacije, zato spada v kategorijo predkongregacije. Čeprav s svetim Petronijem ni povezan noben posebe patronat, se ga vsako leto spominjamo 10. januarja, na dan, ki je namenjen spominu na njegovo življenje in vpliv, ki ga je imel na Cerkev. Čeprav ni zavetnik nobenega posebnega primera ali poklica, je sveti Petronij iz Die navdihujoč zgled predanosti, pobožnosti in nesebičnega služenja Bogu in sočloveku.
EN

Sveti Petronij (ali Pétrone) je v uradni kronoteki škofije Die, ukinjene leta 1801, naveden na desetem mestu pred svetim Marcelom. Njegova predhodnika Konstantin in Projekt nista gotova. Zagotovo pa vemo, da je vladal po Audenciju.
O tem škofu vemo zelo malo. Za njegov obstoj vemo po zaslugi „legende“ o njegovem bratu, nasledniku svetem Marcelu.
Sveti Petronij je izhajal iz senatorske družine v Avignonu. Vemo, da je bil menih na otoku Lérins.
Nekateri viri ga navajajo kot škofa med letoma 453 in 463, vendar o datumih njegovega vladanja ni nobene gotovosti. Dejansko je škofovski niz dieških škofov naveden kot gotov le s škofom svetim Marcelom. Ta je zbolel in v zadnjih letih življenja mu je pomagal njegov brat. Nekateri trdijo, da je njegovo življenje opisal sveti Ulfinus ali Vulfinus, škof okoli leta 840.
Izročilo pripoveduje, da je bil njegov grob kraj številnih čudežev.
Njegov praznik v Valencii je 10. januarja.
IT

Views: 11

blaženi Beninkaza iz La Cave – opat

V samostanu Cava [kava] de T́irreni (v Kampániji), blaženi Beninkáza, opat, ki je določil sto menihov za Sicilijo, za samostan Monreale, pred kratkim zgrajenim, da bi ga napolnili. († 1194)
Vir

Benincasa je leta 1170 postal osmi opat samostana Svete Trojice v La Cavi. Sto svojih menihov je poslal na gradnjo novega samostana pri katedrali v Monrealu pri Palermu na Siciliji, ki jo je po ponovni osvojitvi izpod muslimanov leta 1172 ustanovil kralj Viljem II „Dobri“.
Z gradnjo samostana in škofovskega sedeža v katedrali v Monrealu je normanski kralj Viljem II. želel ustvariti protiutež dedni škofiji, ki ji je v bližnjem Palermu vladal papež.
DE

Posebej izstopajoče je bilo vladanje opata Benincasa v opatiji Svete Trojice v Cavi. Njegovo službovanje je sovpadalo z obdobjem največjega razkošja te že tako slavne opatije, ki jo je leta 1020 ustanovil sveti Alferij.
Naziv je prevzel 30. januarja 1171, ko je nasledil blaženega Marina, in bil opisan kot „pobožen, preudaren in odličen pastir“. Leta 1172 je pomagal sicilijanskemu kralju Viljemu II Dobremu, ki je zbolel v Salernu. Leta 1176 je ta hvaležno predal samostan, ki ga je dokončal v Monrealu, kongregaciji Cava, opat pa je na Sicilijo poslal približno sto menihov, da bi ga naselili.
Dve leti pozneje se je vkrcal na samostansko ladjo (in to nam govori o pomembnosti opatije), da bi obiskal tamkajšnje hiše. ob tej priložnosti je kralj Viljem II. dal kongregacijo Cava in zlasti opatijo Svete Trojice pod svoje varstvo, obenem pa je opatu dal pooblastilo za ustanavljanje vazalov.
Jeruzalemski kralj Baldwin IV. je z diplomo z dne 8. novembra 1181 dal ladji iz Cave pravico do pristajanja v pristaniščih Levanta in ji zagotovil popolno svobodo izvoza in uvoza brez vseh carinskih dajatev.
Leta 1182 je kralj Viljem rešil spor s salernskim škofom Nikolajem glede posesti pristanišča Vietri v korist opatije. Ta je gostila protipapeža Inocenca III, da bi se pokesal; škofje so želeli imeti kavške menihe v svojih škofijah zaradi velikega dobrega, ki so ga storili; papeži so kavškim opatom podelili duhovno avtonomijo, tako da se je njihova pristojnost razširila na podarjena zemljišča in cerkve, podrejeni so bili le papežu; opatija je postala trdnjava papežev, ki so jim lahko popolnoma zaupali.
Benincasa je umrl 10. januarja 1194 po 23 letih vladanja in je bil pokopan v kripti Arsicia pri svetem Alferiju.
Njegove relikvije so 20. oktobra 1675 skupaj z relikvijami drugih svetnikov in blaženih iz Cavensija prenesli v kapelo „Santi Padri“.
Sveti sedež je 16. maja 1928 potrdil njegov kult in naslov blaženega.
IT

Goduje: 10. januar
Smrt: 10. januar 1194
Blaženi Benincasa iz Cave, znan tudi kot Benincasa, je bil benediktinski menih in opat v kraju La Cava v Salernu v Italiji med letoma 1171 in 1194. Čeprav podatki o njegovem rojstvu niso znani, so njegovo življenje in prispevek k Cerkvi in samostanstvu dobro dokumentirani.
Pod Benincasovim vodstvom je opatija La Cava duhovno in materialno cvetela. Znan je bil po svojih močnih vodstvenih sposobnostih, modrem vodenju in pobožni veri. Benincasa je menihom vcepil globok čut za disciplino in predanost ter spodbudil cvetočo samostansko skupnost, osredotočeno na molitev, študij in prizadevanje za svetost.
Eden od Benincasovih pomembnih dosežkov je bila ustanovitev novega samostana v Monrealu na Siciliji. Ker se je zavedal potrebe po širjenju benediktinske karizme in razširitvi vpliva opatije La Cava, je Benincasa v novi samostan poslal sto menihov. Z njihovimi prizadevanji je samostan Monreale postal duhovno in izobraževalno središče, ki je služilo lokalni skupnosti in prispevalo k širjenju katoliške vere.
Blaženi Benincasa je bil znan po svoji ponižnosti, nesebičnosti in globoki ljubezni do Boga in njegovega ljudstva. Svoje življenje je posvetil prizadevanjem za svetost in služenju drugim ter tako zgledoval po benediktinskih vrednotah samostanstva.
10. januarja 1194 je blaženi Benincasa umrl iz naravnih razlogov. Njegovi posmrtni ostanki so bili položeni v kripto opatije La Cava, kjer je zvesto služil več kot dve desetletji. Spoštovanje njegovega spomina in vpliv njegovega življenja sčasoma nista izginila. Dejansko so 20. oktobra 1675 njegove relikvije prenesli v kapelo očetov v samostanu kot znamenje stalnega čaščenja in predanosti.
Sveti ugled blaženega Benincasa in številni čudeži, pripisani njegovi priprošnji, so pripeljali do njegove beatifikacije. Papež Pij XI. je 16. maja 1928 uradno priznal njegovo svetost in potrdil njegovo češčenje, kar vernikom omogoča, da ga častijo in iščejo njegovo priprošnjo, ko si prizadevajo za svetost v svojem življenju.
Blaženi Benincasa iz Cave je navdih za vse, saj poudarja pomen življenja, posvečenega Bogu, molitvi in služenju drugim. Njegov spomin še naprej negujemo v benediktinskem izročilu, saj nas opominja na preobrazbeno moč vere in izjemen vpliv življenja, ki ga živimo za Kristusa.
EN

Views: 9

sveti Domicijan iz Melitene – škof

sveti Domicijan iz Melitene - škofV Meliténi v Arméniji, sveti Domiciján, škof, ki se je zelo trudil za spreobrnjenje Perzijcev. († ok. 600)
Vir

Domicijan je bil sin bogate in pobožne družine; njegov oče se je imenoval Teodor, mati pa Evdokija. Bil je poročen, vendar je zaradi smrti ženo izgubil in se je popolnoma posvetil svetemu življenju. Zato je pri komaj 30 letih postal škof v Meliteni – današnji Battalgazi pri Malatyi. Ohranil je dobre odnose s cesarjem Mavricijem in ga uspel prepričati, da je leta 589/590 podprl perzijskega kralja Chosroesa II., tako da je lahko po Varanovi vstaji ponovno zasedel prestol. Cesar je podpiral Domicijana, ki je zato lahko gradil cerkve, ustanavljal bolnišnice in skrbel za revne. Domicijan je umrl med potovanjem v Konstantinoplu.
Njegovo truplo so v domovino pospremili s procesijo z baklami in petjem himen; na njegovem grobu so se zaradi njegovih priprošenj zgodili številni čudeži. Njegov spomin so skupaj s spominom Gregorja iz Nise obhajali v cerkvi Hagija Sofija v Konstantinoplu.
DE

Rodil se je okoli leta 564 in bil izvoljen za škofa v Meliteni v Armeniji drugi ali manjši, cesar Mavricij, s katerim je bil v sorodu, pa mu je zaupal različna diplomatska poslanstva. Posebno pomembno je bilo poslanstvo k perzijskemu kralju Cosroeju, ki ga je zaman skušal spreobrniti v krščansko vero. O tem neuspehu je obvestil papeža svetega Gregorja Velikega, s katerim si je izmenjal pisma. Po vrnitvi iz Perzije je ostal v Konstantinoplu z nalogo, da cesarja duhovno usmerja, ne da bi pri tem nehal bdeti nad njegovo Cerkvijo. Leta 597 je Mavricij hudo zbolel in ga imenoval za svojega izvršitelja, vendar je Domicijan 10. ali 11. januarja okoli leta 602 umrl pred njim in bil pokopan v cerkvi svetih apostolov v Konstantinoplu, kjer so ga 10. januarja slavili kot svetnika. Njegove relikvije so kasneje prenesli v Meliteno.
IT

Sveti Domicijan iz Melitene, znan tudi kot Dometianus, Dometien in Domiziano, je bil pomemben predstavnik zgodnje krščanske Cerkve. Rodil se je okoli leta 564 in svoje življenje posvetil iskanju znanja in služenju Bogu. O Domicijanovem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se domneva, da je bil poročen in je imel družino. Znan je bil po svojih izjemnih znanstvenih sposobnostih, zlasti na področju književnosti, filozofije in bibličnih študij. Po ženini smrti se je Domicijan čutil poklicanega k življenju v samoti in predanosti, zato je postal menih. S svojim ponižnim in pobožnim načinom življenja je Domicijan hitro pridobil sloves globoke duhovnosti in modrosti. Zaradi tega je bil pri 30 letih imenovan za škofa v Meliteni v Armeniji. Kot škof se je Domicijan posvetil duhovni blaginji svoje skupnosti, velik poudarek pa je dajal skrbi za revne in marginalizirane. Pomagal je ljudem v stiski in jim nudil hrano, zatočišče in duhovno vodstvo. Poleg vloge škofa je Domicijan deloval tudi kot diplomat bizantinskega cesarja. Zaupano mu je bilo vodenje težkih pogajanj s Perzijo, pri čemer je pokazal svojo edinstveno sposobnost, da je z milostjo in modrostjo obvladoval zahtevne politične razmere. Njegove diplomatske sposobnosti so bile splošno priznane in spoštovane, zato si je dopisoval s svetim Gregorjem Velikim, ki je bil takrat papež. Domicijanov vpliv je presegal meje njegove lokalne skupnosti. Imenovan je bil za duhovnega vodjo cesarja, kar priča o njegovem slovesu modrega in zaupanja vrednega svetovalca. Njegovo duhovno vodstvo je pomagalo oblikovati cesarjeve odločitve, kar je vodilo k pravičnejši in sočutnejši vladavini. Kljub številnim odgovornostim je Domicijan ostal predan življenju molitve in kontemplacije. V odnosu z Bogom je našel uteho in moč, ki sta ga podpirala pri opravljanju zahtevnih in zahtevnih nalog. Ljudje so ga prosili za nasvete in vodstvo, tako v zadevah vere kot v posvetnih zadevah. Sveti Domicijan je umrl okoli leta 602 v Konstantinoplu zaradi naravnih vzrokov. Njegove relikvije so prenesli v Meliteno v Armeniji (današnja Malatya v Turčiji), kjer je bil škof. Čeprav ni bil nikoli uradno kanoniziran, je Cerkev njegovo svetost in zgledno življenje priznavala že pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Sveti Domicijan iz Melitene ostaja navdihujoča osebnost, znana po svoji globoki predanosti, znanstvenih prizadevanjih, skrbi za revne, diplomatskih sposobnostih in duhovnem vodstvu. Njegovo življenje priča o moči vere, modrosti in sočutja, ki lahko močno vplivajo na svet.
EN

Views: 11

sveti Melkijad (Miltiad) iz Rima – papež

Imena: Melkijad, Melki, Melkijada, Militiades, …
O njem vemo bolj malo. Še posebej to velja za čas, preden je postal papež. Tudi poročila o tem, koliko časa je kot rimski škof vodil Cerkev, se ne ujemajo. Liber Pontificalis poroča, da se je rodil v Afriki in da je njegovo papeževanje trajalo štiri leta in sedem mesecev. Catalogus Liberianus pa piše, da je vodil Cerkev od 2. julija 311 do 10. ali 11. januarja 314, nekaj manj kakor tri leta.
Čeprav je bila doba njegove službe kratka, pa se ujema s posebno pomembno dobo za Cerkev in rimsko cesarstvo. V teh letih je rimski cesar Konstantin premagal Maksencija in začel novo državno politiko do Cerkve, izraženo v milanskem ediktu iz februarja 313. Po krutem Dioklecijanovem preganjanju v prvem desetletju 4. stoletja je ta odlok dal krščanski veri svobodo. Zdi se, da papež Melkijad pri tem ni igral posebne vloge. Liber Pontificalis o tem nič ne govori, omenja pa njegovo pastoralno dejavnost.
Izdal je dva bogoslužna in disciplinska odloka, s katerim je prepovedal post ob nedeljah in četrtkih, in določil, da se del kruha, imenovanega fermentum (kvas), ki ga posveti škof, razdeli rimskim Cerkvam.
Najvažnejši vidik njegovega papeževanja je povezan z vlogo, ki jo je odigral v rešitvi spora, nastalega znotraj Cerkve v Afriki. Šlo je za vprašanje, kdo bo škof v Kartagini. Izvoljen je bil Cecilijan, skupina pod vodstvom duhovnika Donata pa je temu oporekala. Donat je po afriškem prokonzulu predložil spor cesarju Konstantinu s predlogom, naj bi o njem razsodili škofje v Galiji. Cesar pa je rešitev spora zaupal rimskemu škofu Melkijadu. Ta je izkoristil priložnost in poudaril pomen rimskega sedeža. V palači cesarice Favste v Rimu je sklical sinodo, na katero je poleg nekaterih škofov iz Galije prišlo tudi petnajst škofov iz Italije. Ob sklepu sinode je Melkijad izrekel razsodbo v prid škofa Cecilijana.
Toda sklepa ni mogel izvesti, ker je kmalu po sinodi umrl. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah ob znani Apijski cesti.
Donatisti so pozneje papeža Melkijada napadali; zelo dobro ga je branil in hvalil sv. Avguštin, ko je zavračal donatistične zmote. Goduje  10. januarja, pred letom 1969 pa 10. decembra .
Vir

– V Rimu na Kalistovem pokopališču, ob Apijski cesti, sveti Melkíjad, papež, rojen v severni Afriki, ki je okusil mir Cerkve, ki ji ga je cesar Konstantin vrnil. Toda od pristašev Donata hudo mučen, se je modro posvetil pridobivanju edinosti.
– V Rimu, sveti Miltíades, papež. Veliko je pretrpel v Maksimijanovem preganjanju in je zaspal v Gospodu, ko je bil Cerkvi že podeljen mir.
Vir

Liturgična revizija je njegov spomin omejila na določene koledarje, saj zagotovo ni bil mučenec. A ker ga ta dan ni nadomestil noben drug svetnik, se še vedno lahko spominjamo tistega papeža, pod katerim je križ, dotlej sramotno znamenje, postal simbol slave in zmagoslavja na Konstantinovih cesarskih praporih.
To ni, kot bi morda mislili, papež sveti Silvester, pod čigar dolgim pontifikatom se je kronalo tako imenovano ‘zmagoslavje krščanstva’, cesar Konstantin pa je tik pred smrtjo prejel krst. Izjemen prehod iz obdobja preganjanja v obdobje zaščite, iz ozračja sumničenja v ozračje spoštovanja kristjanov, se je zgodil pod papežem, ki ga praznujemo danes, svetim Miltiadom ali Melkijadom.
O njegovem življenju pred pontifikatom ne vemo skoraj ničesar. Bil je afriškega porekla in je moral biti v Rimu ob koncu Dioklecijanovega krvavega preganjanja. Takrat je bil priča dvoumnemu vedenju cesarja Maksencija do kristjanov, ki je, da bi zatrl nesoglasja v rimski Cerkvi, izgnal tako papeža Evzebija kot protipapeža Heraklija, predstavnika skupine slabo kesanih odpadnikov.
Evzebij je kmalu zatem, leta 310, umrl. Novi papež, ki je bil Miltiad, je bil izvoljen le leto dni pozneje. V tem letu se je dejansko zgodil pomemben dogodek. Galerij je izdal edikt o verski strpnosti, ki sta ga nato podpisala „ augusta“ Licinij in Konstantin. Maksencij tega edikta ni podpisal, vendar je kljub temu sledil politiki dobrohotnosti do kristjanov, ki sta jo vodila njegova nasprotnika. V neposrednem političnem spopadu ni želel vplivati na naklonjenost svojih podanikov.
Novoizvoljeni Miltiades je spremenjeno politiko izkoristil za energično reorganizacijo Cerkve. Najprej je rimskim kristjanom vrnil premoženje, ki je bilo zaplenjeno med preganjanji. Nato je poslal svoje diakone, da bi ponovno pridobili v posest bogoslužne prostore, tj. starodavne titule.
Po bitki pri Ponte Milvio je Konstantin, potem ko je premagal Maksencija, vstopil v Rim in dvignil znamenje križa. Papež je nato še bolje izkoristil odlične določbe zmagovitega cesarja v korist vernikov. Konstantin dejansko ni samo obnovil cerkvenega premoženja: določil je, da mora blagajna prispevati za potrebe bogoslužja. Ni se zadovoljil s tem, da je kristjane ponovno naselil v skromna bivališča, kjer so se odvijala sveta srečanja: hotel je, da se zgradijo nove in veličastne bazilike. Prva, ki so jo začeli graditi, je bila tista, znana kot Lateranska, ki je ostala rimska katedrala; v Lateranu, v palači v lasti cesarske zakladnice, je Konstantin gostil svetega rimskega škofa.
Pontifikat svetega Miltiada ali Melkijada je bil kratek. Leta 314 je dela, ki jih je goreče začel, nadaljeval sveti Silvester. Toda tri leta upravljanja Cerkve so bila dovolj, da si je prislužil pohvalo svetega Avguština: „Pravi sin miru in pravi oče za kristjane“.
Nenavadno pa je, da je ta „sin miru“, prvi papež konstantinijanske dobe „zmagoslavja krščanstva“, prejel častni naslov mučenec, morda zato, ker je bil pokopan v katakombah.
IT

Milziades (ali Melchiades) je bil vključen v rimski martirologij kot eden od tisočih mučencev Dioklecijanovega preganjanja, čeprav ni umrl kot mučenec. O njegovem življenju je malo znanega, njegova vključitev med mučence pa je posledica dejstva, da je bil papež v času, ko je preganjanje prenehalo in je bila Cerkev pod Konstantinom najprej tolerirana, nato pa spodbujena.
Zdi se, da je bil rojen v severni Afriki; za papeža je bil izvoljen 2. julija, verjetno leta 311, ko je Galerij izdal tolerančni edikt v korist kristjanov, ki je končal desetletja naraščajoče sovražnosti in nato odprtega preganjanja. Z vrsto ediktov cesarja Dioklecijana (285-305) je bil kristjanom prepovedan dostop do vojske, njihova bogoslužja so bila uničena, pod grožnjo smrti je bilo treba izročiti svete knjige, žrtvovanje poganskim bogovom pa je bilo pod grožnjo smrti obvezno za vse. Te ukrepe je z različno strogostjo izvajal zlasti Maksimijan; čeprav so povzročili več tisoč smrtnih žrtev, niso dosegli cilja, da bi večino kristjanov odvrnili od vere. Galerijev edikt, izdan tik pred njegovo smrtjo, je bil pravzaprav priznanje neuspeha politike preganjanja, katere cilj je bil obnoviti starodavni rimski način življenja.
Z zmago nad Maksencijanom na Milvijskem mostu 28. oktobra 313 je Konstantin postal gospodar Italije in Afrike ter dokončno prešel od strpnosti do krščanstva k njegovi popolni pripadnosti. Laktancij vidi cesarjevo „spreobrnjenje“ v tem, da je po videnju ukazal na ščite vojakov vtisniti simbol, ki ustreza imenu Christus, ki mu Laktancij pripisuje zmago. V resnici je Konstantinovo „spreobrnjenje“ potekalo počasneje in bolj preračunljivo, vendar so nove razmere kljub temu koristile Miltiadu, ki je kot rimski škof vodil Cerkev v obdobju velikega veselja krščanstva v prestolnici.
Vendar je to veselje zasenčila donatistična shizma v severni Afriki. Ta razkol je imel teološko vsebino (donatisti so bili „rigoristi“, ki so potrjevali neveljavnost zakramentov, ki jih je podeljeval nevreden služabnik, in trdili, da so lahko člani Cerkve samo čisti), čeprav se je začel kot spor o legitimnem nasledstvu škofovskega sedeža v Kartagini. Del afriških kristjanov ni hotel sprejeti Cecilijana (posvečenega leta 311), češ da ga je posvetil Feliks iz Aftungija, ki je bil po njihovem mnenju odgovoren za izročitev svetih knjig med preganjanjem. Donatisti so posvetili drugega škofa, Maiorina, ki ga je takoj nasledil Donat, po katerem je razkol dobil ime. V sporu je zagotovo igralo pomembno vlogo rivalstvo med Numidijo in Kartagino.
Konstantin je v razkolu videl grožnjo enotnosti krščanske družbe, ki jo je želel zgraditi. Ker so ga donatisti prosili, naj imenuje porotnike, ki bi rešili spor, se je obrnil na Miltiada in ga obvestil, da je povabil Cecilijana v Rim, da bi ga zaslišalo cerkveno sodišče. Cesar se je tako soočil z verskim sporom, vendar se je kljub temu, da je ogrožal civilni mir, vzdržal neposredne uveljavitve cesarske oblasti in zadevo prepustil v roke cerkvene oblasti (primer, ko je cesar prepoznal, kaj je cesarjevo in kaj božje). Sodišče je Donata spoznalo za krivega in soglasno podprlo Cecilijana kot zakonitega škofa Kartagine: ta odločitev pa ni končala razkola.
Miltiades je umrl leta 314 in za seboj pustil Cerkev, ki je stalno rasla po številu vernikov, vendar se je zmanjševala njena osebna krščanska predanost; poleg tega je bilo neizogibno treba razmisliti, kako najbolje ohraniti svobodo delovanja ob novem dejstvu cesarjeve naklonjenosti: problem, na katerega morda še nikoli niso našli zadovoljivega odgovora. Prej so ga častili 10. decembra, zdaj pa so praznik prestavili na dan njegove smrti.
IT

Po podatkih Liber Pontificalis je Miltiades prišel „iz Afrike“, tj. iz rimske province Africa proconsularis, vendar današnje raziskave domnevajo, da je bil Rimljan. Za rimskega škofa je bil imenovan leta 311. Leta 313 je na pobudo cesarja Konstantina „Velikega“ v Lateranu predsedoval skupščini 15 italijanskih škofov in treh škofov iz Galije, ki je preiskovala obtožbe, ki jih je proti izvoljenemu kartuzijanskemu škofu Cecilijanu izrekel Donat, vodja takrat nastalih donatistov.
DE

Papež Sveti Miltiad, znan tudi kot Melkiad, je bil pomembna osebnost v zgodovini Katoliške cerkve. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, vendar se domneva, da je prihajal iz Afrike. Miltiad je služil kot rimski škof v ključnem obdobju zgodovine Cerkve, ko se je krščanstvo v rimskem cesarstvu soočalo z močnim preganjanjem.
Eden od pomembnih dogodkov, ki so se zgodili v času Miltiadovega pontifikata, je bila izjava cesarja Konstantina Velikega o verski strpnosti do kristjanov. Pred tem odlokom so kristjani pod vladavino cesarja Dioklecijana doživljali hudo trpljenje in preganjanje. Zaradi trpljenja, ki ga je prestajal pred odlokom o strpnosti, je papež Miltiad pogosto uvrščen na številne sezname mučencev.
Domneva se, da je bil papež Miltiades morda tisti papež, ki je bil odgovoren za prejem Lateranske palače, ki je pozneje postala rezidenca papežev in sedež osrednje cerkvene uprave. Ta pomembna pridobitev je postavila temelje za papeževo prisotnost v Rimu.
Pod vodstvom papeža Miltiada je potekal škofovski zbor, ki je obsodil dejanja donatistov. Namen tega koncila je bil obravnavati in odpraviti razkol, ki ga je povzročila donatistična polemika, ki je bila v tistem času velik izziv za enotnost Cerkve. Vpliv svetega Avguština iz Hipona, ki je o papežu Miltiadesu govoril zelo dobro in ga omenjal v svojih spisih, še dodatno poudarja pomen njegovega prispevka k Cerkvi.
Praznik papeža svetega Miltiada praznujemo 10. januarja, čeprav so ga prej obhajali 10. decembra. Umrl naj bi 11. januarja 314 v Rimu v Italiji. Čeprav so podrobnosti o njegovem življenju omejene, Katoliška cerkev papeža svetega Miltiada priznava kot svetnika in je bil kanoniziran pred uvedbo uradnega postopka kanonizacije.
Na splošno je papež sveti Miltiad odigral ključno vlogo v zgodnjem razvoju Katoliške cerkve, zlasti v času velikih zgodovinskih sprememb, kot sta strpnost do kristjanov v Rimskem cesarstvu in obsodba donatistične shizme s strani škofovskega zbora. Njegovo neomajno vodstvo in predanost veri sta pustila trajen vpliv na Cerkev in še danes navdihujeta vernike.
EN

Views: 63

blažena Marija Dolores Rodríguez Sopeña iz Almerije – devica in ustanoviteljica

V Madridu (na Španskem), blažena Marija Dolores Rodríguez Sopeña [rodríges sopénja], devica, ki je izkazala največje pričevanje krščanske ljubezni in se približala najnižjim v družbi svojega časa, predvsem v predmestjih večjih mest, in ustanovila Inštitut krščanskih gospa in Delo učiteljic za oznanjevanje evangelija, ter dvig revnih v družbi. († 10. januar 1918)
Vir
Dolores Rodríguez Sopeña se je rodila 30. decembra 1848 v Velez Rubiu v Almeriji v Španiji kot četrta od sedmih sorojencev. Njena starša, Tomas Rodríguez Sopeña in Nicolasa Ortega Salomon, sta se zaradi zaposlitve preselila iz Madrida v Velez Rubio. Don Tomas je v mladosti pridobil diplomo iz prava in zaradi tega ni mogel delati kot odvetnik. Uspelo mu je najti zaposlitev kot upravnik kmetij markizov de Velez.
Odraščala je v Andaluziji, kjer je njen oče začel delati kot sodnik, in čeprav so ga pogosto premeščali, je to obdobje svojega življenja opredelila kot „jezero miru“.
Leta 1866 je bil njen oče imenovan za sodnika v Almeriji. Dolores je bila stara 17 let in je bila uradno vpeljana v družbo, čeprav ni uživala v zabavah ali družabnem življenju. Zanimalo jo je delati dobro za druge. V Almeriji je doživela prve apostolske izkušnje: materialno in duhovno je skrbela za dve sestri, ki sta imeli tifus, in za gobavca. To je skrivala pred starši, ker se je bala, da bi ji prepovedali nadaljevati delo. Z materjo je obiskovala tudi revne v Saint Vicent de Paul. Tri leta pozneje so njenega očeta poslali v Portoriko. Tja je potoval z enim od svojih sinov, medtem ko se je preostala družina preselila v Madrid. Dolores si je izbrala duhovnega svetovalca in začela poučevati katoliški nauk ženske v zaporu, v bolnišnici Universitario de la Princesa in v nedeljskih šolah.
Leta 1872 se je družina ponovno združila v Portoriku. Dolores je bila stara 23 let in je v Ameriki ostala do svojega 28. leta. Začela je sodelovati z jezuiti in oče Goicoechea je postal njen duhovni svetovalec. V Portoriku je ustanovila Združenje bratovščin Device Marije in šole za prizadete, kjer je poučevala branje in pisanje ter katekizem.
Leta 1873 je bil njen oče imenovan za državnega tožilca v Santiagu de Cuba. To so bili težki časi, saj je na otoku divjal verski razkol. Zaradi tega je bilo njeno delovanje omejeno na obiskovanje bolnikov v vojaški bolnišnici. Prosila je za sprejem v skupnost sester usmiljenk, vendar je zaradi slabega vida niso sprejeli. Pri osmih letih je bila Dolores operirana na očesu in ta okvara jo je spremljala do konca življenja.
Ob koncu razkola je začela delati v revnih soseskah in ustanovila „centre poučevanja“. Tam je poučevala katekizem, splošni pouk in nudila zdravstveno pomoč tistim, ki so jo potrebovali. Za ta prizadevanja ji je uspelo dobiti veliko pomoči in je lahko ustanovila centre v treh različnih soseskah.
Njena mati je umrla na Kubi, oče pa je zaprosil za upokojitev. Družina se je leta 1877 vrnila v Madrid. V Madridu je svoje življenje organizirala na treh področjih: dom in skrb za očeta, apostolsko delo (isto delo je opravljala, preden je zapustila Španijo) in duhovno življenje (izbrala si je duhovnega svetovalca in se vsako leto udeleževala duhovnih vaj svetega Ignacija). Leta 1883 ji je umrl oče in ponovno se je začela spopadati s svojo poklicanostjo.
Po nasvetu svojega duhovnega svetovalca, očeta Lópeza Soldada, D.J., je vstopila v samostan salezijancev, čeprav nikoli ni razmišljala, da bi vse svoje življenje posvetila kontemplaciji. Po desetih dneh je zapustila samostan, saj je spoznala, da to ni njen poklic. Vso svojo pozornost je nato začela posvečati apostolskemu delu.
Leta 1885 je Dolores odprla center, podoben sodobnim centrom za socialno delo. V njem so se lahko revni in pomoči potrebni oglasili s svojimi težavami, ki so jih obravnavali in reševali. Med enim od obiskov pri eni od zapornic, ki so jo pravkar izpustili, je spoznala sosesko Injurias.
Ko je videla moralno, materialno in duhovno stanje ljudi, je to sosesko začela obiskovati vsak teden in povabila veliko svojih prijateljev, da ji pomagajo pri delu. Tam je ustanovila organizacijo „Dela nauka“, ki se je pozneje imenovala „Center za delavce“.
Leta 1892 je na predlog madridskega škofa D. Ciríaca Sancha ustanovila Združenje apostolskih laikov (ki je danes znano kot laiško gibanje Sopeña). Naslednje leto je prejela odobritev vlade, ki ji je omogočila, da je svoje delo razširila na osem madridskih četrti.
Leta 1896 je začela delovati tudi zunaj Madrida. V štirih letih je opravila 199 potovanj po vsej Španiji, da bi vzpostavila in utrdila „Dela naukov“. Hkrati je spremljala očeta Tarina v Andaluzijo, kjer je pomagala v misijonih.
Leta 1900 se je Dolores udeležila romanja v Rim ob praznovanju svetega leta. Tam se je udeležila rekolekcij na Petrovem grobu in prejela odobritev za ustanovitev verskega inštituta, ki bi zagotovil nadaljevanje njenega „dela naukov“ in pomagal duhovno vzdrževati laiško gibanje Sopeña. Kardinal Sancha, takratni nadškof v Toledu, je predlagal, da se ustanovi tam.
„Dame katehetskega inštituta“ je bil ustanovljen 24. septembra 1901. Dolores se je z osmimi tovarišicami pravkar udeležila duhovnih vaj v Loyoli, kjer se je rodil sveti Ignacij, 31. oktobra pa so v mestu Toledo začele živeti kot verska skupnost.
Eden največjih navdihov, ki jih je imela Dolores, je bil, da je istočasno ustanovila Civilno združenje, ki je danes znano kot OSCUS ali Socialno in kulturno delo Sopeña (danes Dolores Sopena Foundation). Leta 1902 je združenje uradno priznala španska vlada.
Leta 1905 je zavod od Svetega sedeža prejel stopnjo pohvale. Dve leti pozneje, 21. novembra 1907, je Dolores prejela odobritev neposredno od papeža Pija X. Danes je inštitut znan kot „Katehetski inštitut Sopeña“.
V teh letih so se njene „Delavnice nauka“ počasi spreminjale v Središča za poučevanje delavcev. To se je zgodilo, ker so na mnoge delavce, ki so sodelovali v centrih, vplivala protiklerikalna čustva in poučevanja ni bilo mogoče imenovati versko naravnost. Protiklerikalno razpoloženje je bilo pomemben dejavnik pri odločitvi, da verska skupnost tega inštituta ne bo nosila „habitov“ in ne bo nosila nobenih zunanjih znakov vere. Te spremembe so bile sprejete z namenom, da bi se približali delavcem, ki so bili „odtujeni od cerkve“, ki niso bili deležni kulturnega, moralnega ali verskega pouka, in da bi združili tiste, ki so bili družbeno oddaljeni.
Eden od glavnih ciljev centrov je bil združiti ljudi in jim dati priložnost, da se učijo drug od drugega. Rezultat teh srečanj naj bi bilo medsebojno spoštovanje in želja pomagati drug drugemu.
Njena globoka vera, bogata z duhovnostjo, je bila razlog za njeno predanost služenju drugim. Njena zavzetost za dostojanstvo ljudi se je rodila iz izkušnje, da je bil Bog, Oče vseh, ki nas ljubi z neskončno nežnostjo in želi, da bi živeli kot sinovi, bratje in sestre, gonilna sila vsega, kar je počela. Od tod je izhajala njena velika želja, da bi iz vseh naredila eno družino v Jezusu Kristusu. Njena popolna potopitev v Kristusa ji je omogočila, da ga je videla v vsem in čutila v vseh, zlasti v tistih, ki so najbolj potrebovali dostojanstvo in ljubezen.
Proti koncu 19. stoletja je bilo nepredstavljivo najti žensko, ki bi šla delat v revno sosesko. Skrivnost njene neustrašnosti je bila njena globoka vera in brezmejno zaupanje. To je prepoznala kot svoje največje bogastvo in zaradi tega je čutila, da je postala orodje Božjega dela, orodje ljubezni, upanja, dostojanstva in pravičnosti.
V nekaj letih ji je uspelo ustanoviti skupnosti in centre v industrializiranih mestih. Leta 1910 je skupnost praznovala prvi generalni kapitelj in Dolores je bila ponovno izvoljena za generalno predstojnico. Leta 1914 je ustanovila skupnost v Rimu in leta 1917 odprla njihovo prvo hišo v Ameriki.
Naslednje leto, 10. januarja 1918, je Dolores Sopeña umrla v Madridu. Že takrat se je začelo govoriti o tem, da je svetnica.
Janez Pavel II. je 11. julija 1992 razglasil Doloresino življenjsko delo za junaško, 23. aprila 2002 pa je potrdil čudež, pripisan Dolores Sopeñi, s čimer je napredovala v status beatifikacije.
Družino Sopeña, ki vključuje tri ustanove, ki jih je ustanovila Dolores Sopeña, in sicer: Katehetski inštitut Sopeña, Laiško gibanje Sopeña ter Družbeno in kulturno delo Sopeña, trenutno najdemo v Španiji, Italiji, Argentini, Kolumbiji, na Kubi, v Čilu, Ekvadorju, Mehiki in Dominikanski republiki.

Vidiki njene duhovnosti
Duhovnost Dolores Sopeña ima štiri posebej pomembne vidike: kristocentrično, evharistično, marijansko in ignacijansko.
Njena kristološka izkušnja poudarja dva temeljna vidika Jezusa: Jezusa kot utelešenega Boga in Jezusa kot Odrešenika. Bog je prevzel človeško stanje in prihaja naproti vsakemu človeku v njegovih tegobah in radostih, potrebah in željah ter mu brezplačno ponuja svojo brezpogojno ljubezen in vse svoje življenje. On je središče njenega življenja in njenega srca.
Z Jezusom se pogovarja na vsem svojem dolgem potovanju, posebno navzočnost pa prepozna v sveti evharistiji. Njene običajne prakse vključujejo: obiske Najsvetejšega zakramenta, Sveto uro in brevir. Veliki četrtek je imenovala inštitutski dan, saj je to praznik ljubezni, ko je bila uvedena evharistija. Pred tabernakljem je sprejemala najpomembnejše odločitve; pred njim je vsako jutro, ko se je zbudila, „določila dnevni red dneva,“ dobila tolažbo, moč in navdih.
Njen odnos z Bogom se izraža v sinovski drži, polni zaupanja.
Prepoznava prisotnost Blažene Matere na svoji poti, v svojem srcu, v pomembnih osebnih dogodkih in dogodkih v inštitutu.
Njen stik z ignacijansko duhovnostjo sega v čas, ko je bila še zelo mlada, prek duhovnih voditeljev in prakse duhovnih vaj, in daje njeni duhovnosti in družini Sopeña jasen ignacijanski značaj, v katerem je mogoče odkriti:
– močan apostolski značaj. Celotno njeno življenje preveva želja, da bi prepotovala ves svet, da bi drugi lahko spoznali Boga.
– dialektično sintezo med delovanjem in kontemplacijo, pri čemer sprejema milost, da vidi Boga navzočega v vsem in vsakomur, zlasti v obrazu delavca in delavke, ki potrebujeta napredek in jima nihče ni pokazal nežnega obraza Boga, ki ju ljubi z neskončno nežnostjo.
– nenehno prizadevanje za odkrivanje Božje volje. In ko je enkrat spoznala njegovo voljo, velika trdnost, moč volje ter sposobnost nesebičnosti in žrtvovanja, da bi izpolnila njegovo voljo, ne glede na ceno.
Njeno življenje je „nenehno delovanje“, vendar delovanje z jasno zavestjo, da je orodje v Božjih rokah. Ta izkušnja v njej razvije tak občutek popolnega zaupanja, da jo naredi pogumno, sposobno premagovati ovire in razvijati apostolat, ki je za žensko njenega časa neverjetno tvegan.
EN

Marija Dolores Rodríguez Sopeña je bila četrta od sedmih otrok sodnika Tomása Rodrígueza Sopeña in Nicolase Ortege Salomón. V njeni mladosti je družina živela v Almeriji, kjer je po srečanju z gobavcem in skrbi za dve sestri, ki sta zboleli za tifusom, spoznala, da ni pomembno druženje, ampak dobrodelnost. Ko so očeta premestili v Portoriko, se je družina preselila v Madrid, kjer je poučevala verouk v ženskem zaporu, bolnišnici in nedeljskih šolah. Ko je družina odšla v Portoriko, je tam ustanovila Marijine hčere in nedeljske šole za revne ljudi. Ko so očeta premestili v Santiago de Cuba, je obiskovala bolnike v tamkajšnji bolnišnici in s pomočjo nekaterih zaposlenih v treh revnih okrožjih ustanovila izobraževalne centre za črnce in mestice. Ko ji je umrla mati, se je družina leta 1877 vrnila v Madrid.
Marija je v revnih četrtih Madrida ustanovila tudi centre za usposabljanje, leta 1892 pa združenje za laični apostolat, ki se danes imenuje „laično gibanje Sopeña“. Da bi se zoperstavila antiklerikalizmu delavcev, je zanje ustanovila tudi izobraževalne ustanove, ki so se od leta 1896 razširile po vsej Španiji, zlasti v industrializiranih mestih. Leta 1901 je Marija ustanovila katehetski inštitut, ki danes nosi njeno ime: „Obra Social y Cultural Sopeña (OSCUS)“, „Kulturna in socialna organizacija Sopeña“. Leta 1914 so tak zavod odprli tudi v Italiji, od leta 1917 pa so kateheti delovali tudi v Ameriki, zlasti v Čilu. Leta 1915 mu je kralj podelil red Alfonza XII.
Marijino delo, ki ga sestavljajo tri veje: „Katehetski inštitut Dolores Sopeña“, „Laično gibanje Sopeña“ in „Kulturna in socialna organizacija Sopeña“, je danes dejavno v Španiji, Italiji, Argentini, Kolumbiji, na Kubi, v Čilu, Ekvadorju in Mehiki.
Kanonizacija: Maríjo Dolores Rodríguez Sopeña je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo 23. marca 2003.

Splet: https://www.sopenafundacion.org/
DE

Views: 10

sveti Pavel iz Teb – puščavnik

sveti Pavel Puščavnik Zavetnik puščavnikov sv. Pavla (pavlincev), pletarjev in rogožarjev
Atributi: obleka iz palminih listov, s krokarjem ali z dvema levoma
Imena: Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
»Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika« je naslov najstarejšega poročila o tem svetniku. Napisal ga je sv. Hieronim kakšnih 30 let po svetnikovi smrti. Po rodnem kraju se Pavel imenuje Tebanski, ker je bil rojen v okolici Teb, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili izobrazbo. V zgodnji mladosti je doživel strahote Decijevega preganjanja kristjanov.
Mladega Pavla je odbrala božja previdnost za nekaj posebnega, zato ga je varovala in skrbno vodila, ko je bežal v puščavo. Nekaj časa je taval po njej, piše Hieronim, da se vrne, brž ko bo zvedel, da je preganjanje ponehalo. Končno je našel ob vznožju skalne gore votlino, zaslonjeno z velikim kamnom. Iz skalne razpoke je rasla visoka dateljnova palma, ob njej pa je izviral studenec. V tej votlini je odslej preživel Pavel šestdeset let v molitvi in premišljevanju, v odpovedi in zatajevanju, ne da bi prišel v stike z ljudmi. Toda čez nekaj let se je palma posušila. Kako se je poslej preživljal?
Sam Pavel je povedal Antonu Puščavniku, da mu je dobri Bog pošiljal 60 let krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hlebca kruha kakor nekoč Eliju. Tako je Gospod čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je »dočakal sto štirinajst let; več ko devetdeset jih je preživel v puščavi. Da se pa to ne bo zdelo komu neverjetno,« pravi sv. Hieronim, »kličem za pričo Jezusa in njegove svete angele, da sem videl in še vidim v sirski puščavi menihe, izmed katerih je živel eden trideset let ob samem ječmenovem kruhu in blatni vodi.«
Tako je postal Pavel prvi puščavnik, ki je s svojim zgledom vplival na druge, tudi na sv. Antona, ki je obiskal Pavla pred njegovo smrtjo leta 341 in ga tudi pokopal. Sv. Hieronim je slišal zgodbo o Pavlovem življenju od več učencev sv. Antona. Mnogo umetnikov je naslikalo Pavla Puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v palmovi obleki; s krokarjem ali dvema levoma, ki mu kopljeta grob.
Goduje 10. januarja, pri pravoslavnih pa 15. januarja.
Vir

»Ko je prišel čas kosila, mu krokar prinese dvojni obrok kruha. Anton se začudi, Pavel pa mu odgovori: ‘Vsak dan mi prinese kruh: danes pa se je količina pomnožila, ker si ti moj gost.’ Začne se pobožna razprava o tem, kdo je bolj vreden, da razdeli kruh. Pavel želi, da bi ga razdelil Anton, Anton pa, da bi ga Pavel, ker je starejši: na koncu pa ga oba skupaj razdelita na dva enaka dela. Potem ko se je Anton vrnil v svojo celico, je videl v videnju, kako angeli v letu odnašajo Pavlovo dušo. Hitro se vrne in najde Pavla na kolenih, kakor da bi molil, tako, da najprej pomisli, da je živ. Ko pa ugotovi, da je mrtev, vzklikne: ‘O sveta duša, še umirajoč si pokazala, kakšno je bilo tvoje življenje.’« (Zlata legenda)
Ime: Izhaja iz latinskega imena Paulus, to pa iz pridevnika paulus v pomenu »majhen«.
Rojen: Okoli leta 228.
Kraj rojstva: Rob tebanske puščave. Thebais je pokrajina okoli Teb, današnje Kurne ob Nilu, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta.
Umrl: Leta 341.
Kraj smrti: Puščavske gore v Egiptu.
Družina: Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili temeljito izobrazbo. Umrli so, ko je imel petnajst let. Imel je še starejšo, poročeno sestro.
Preganjanje: Cesar Decij je želel zavreti propadanje rimske države in zediniti državljane v stari državni religiji. Zato je leta 249 izdal ukaz, da morajo vsi priznati in častiti rimske bogove ter opraviti predpisane daritve. S tem se je začelo preganjanje in mučenje kristjanov. Pavel se je najprej skrival v bližini doma, ker pa ga je njegov svak sklenil izdati, se je umaknil v puščavske gore na vzhodu.
Puščava: V puščavi je ob vznožju skalne gore našel zakrito votlino z dateljevo palmo in studencem. Tu je v samoti ob dateljnih in vodi preživel šestdeset let.
Preživetje: Vsa leta, ki jih je preživel v puščavi, naj bi mu Bog pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hlebca kruha, kakor nekoč preroku Eliju.
Srečanje: Malo pred smrtjo ga je obiskal sv. Anton Puščavnik in ga pozneje pokopal s pomočjo dveh levov.
Skupnost: Po Pavlu se imenujejo pavlinci, madžarska puščavniška kongregacija, ki je bila potrjena leta 1308. Veliko so naredili na področju šolstva, kulture, umetnosti in zdravstva. Znan je bil njihov samostan v Lepoglavi na Hrvaškem, pri nas pa so imeli v Olimju slovečo lekarno. Po ukinitvi v času Jožefa II. so se ohranili predvsem na Poljskem.
Kreposti: Pavel je imel krotak značaj in milo srce, bil je velik asket, človek molitve, premišljevanja, odpovedi in zatajevanja.
Življenjepis: Trideset let po smrti je njegovo življenje v posebnem življenjepisu popisal sveti Hieronim.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika puščavnikov, pletarjev, tkalcev in rogozarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga največkrat s palmo, v palmovi oz. puščavniški obleki, s krokarjem ali levoma, ki mu kopljeta grob.
Goduje: 10., ponekod pa 15. januarja (na Vzhodu).
Vir

V Tebájdi (v Egiptu), sveti Pavel, puščavnik, ki je tam gojil začetno meniško življenje. († ok. 341)

Vir

Če se človek ne čuti dovolj močnega in pogumnega, stori najbolje, da se pred grozečo nevarnostjo umakne, zbeži. To je tudi v skladu z Jezusovimi besedami apostolom, ko jim je govoril o preganjanju, ki bo njegove učence zadelo. »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo,« jim je dejal. Ta Jezusov nasvet si je vzel k srcu današnji svetnik, ki ga Cerkev časti kot prvega puščavnika. V puščavo je zbežal kot mlad mož, da bi se izognil krutemu preganjanju kristjanov za časa cesarja Decija leta 250. Vendar je v puščavi ostal tudi potem, ko je preganjanje prenehalo. Očitno je v sebi začutil, da ga Bog kliče, da mu služi v samoti in da svoje brate in sestre po veri podpira s svojo molitvijo in spokornostjo.
Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika, je opisal prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim kakšnih trideset let po Pavlovi smrti in ta življenjepis poslal svojemu prijatelju Pavlu na severu Italije. Pavel je bil doma iz Teb v Zgornjem Egiptu, kjer se je rodil okoli leta 228. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili, da se je izobrazil v grškem in egipčanskem slovstvu.
V rimski državi so leta 248 slovesno obhajali tisočletnico ustanovitve mesta Rima. Cesar Decij je hotel zavreti nevarno propadanje države in zdelo se mu je potrebno, da v ta namen državljane zedini v stari državni religiji. Zato je proti koncu leta 249 ali spomladi 250 izdal ukaz, da morajo vsi rimski državljani javno darovati rimskim državnim bogovom. To so morali storiti pred posebnimi komisijami, ki so izdajala potrdila vsem, ki so darovali. Mnogi kristjani so se po prigovarjanju in grožnjah vdali in so darovali bogovom, vendar pa so tolažili svojo vest, češ da morejo v srcu ostati kristjani, četudi darujejo poganskim bogovom. Tiste, ki se niso uklonili, so čakale hude kazni: smrt, zaplemba premoženja, ječa, izgon.
Pavel se je preganjalcem izognil tako, da se je skrival najprej v bližini, nato pa se je umaknil v puščavo, kjer je bilo življenje zelo trdo. Ko je preganjanje ponehalo, je kar ostal v puščavi. Ob vznožju skalne gore je našel votlino, s kamnom zaslonjeno. V tisti votlini je poslej živel šestdeset let v premišljevanju in molitvi. Dolgo se je hranil z datelji, ki mu jih je rodila palma zraven votline, obleko pa si je delal iz palmovih listov. Pred smrtjo je sam povedal Antonu Puščavniku, ki je prišel k njemu na obisk, da mu je Bog leta in leta pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hleba kruha. Tako je Bog čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je, kot piše sv. Hieronim, »dočakal 114 let«. Umrl je leta 341. Takrat je bil ob njem Anton Puščavnik, ki je bil šel v samoto po zgledu sv. Pavla. On ga je tudi pokopal.
Pavel je živel v dobi, ki je terjala mnogo mučencev, junakov krščanske vere, pa tudi molivcev, ki so po svoje prispevali, da so mučenci zmagovali v trpljenju. Mnogo umetnikov je upodobilo sv. Pavla puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v obleki iz palmovih listov, s krokarjem ali z dvema levoma, ki mu kopljeta grob. Časte ga kot patrona puščavnikov in pletarjev.
Ime Pavel (izhaja iz latinske besede paulus, ki pomeni »majhen«) spada med precej pogosta imena na Slovenskem. Večina tistih, ki jim je ime Pavel, Pavle, Pavla, Pavlica… obhaja god 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, nekateri pa godujejo danes.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Pavel je izhajal iz zelo premožne zgornjeegipčanske družine. Med preganjanjem pod cesarjem Decijem ga je njegov svak, ki si je hotel prisvojiti njegovo bogastvo, prijavil, zato se je umaknil v samoto puščave v bližini Teb – danes so to ruševine v bližini Al Uksurja. Nato naj bi 90 let živel kot puščavnik v skalnati jami.
Antonij, ki je izvedel, da obstaja še bolj dosleden puščavnik, kot je mislil, da je sam, je Pavla obiskal tik pred njegovo smrtjo.
Na poti je Antonij srečal „hipokentaurja“ – križanca med konjem in človekom -, nato „satira“ s sadjem – demona iz spremstva Dioniza, boga veselja, plodnosti in ekstaze – in nazadnje volka, ki sta mu pokazala pot. Pavel pa je zaklenil svojo celico in so ga šele po dolgih prošnjah prepričali, da jo je odprl. Zdaj sta si starca prijateljsko padla v objem, ostala sta v pogovoru in krokar, ki je Pavlu vsak dan prinesel hlebec kruha, se je pojavil z dvema hlebcema. Antonij je na poti domov videl Pavlovo smrt, se vrnil in ugotovil, da je 113-letnik zaspal. Medtem ko je razmišljal, kako ga bo pokopal, sta prišla dva leva, izpraskala jamo in Antonij je vanjo položil mrtvega. Pavlovo krilo, spleteno iz palmove slame in namenjeno zapuščini, je vzel s seboj kot relikvijo.
Sveti Pavel velja za „začetnika puščavniškega življenja“. Podatki o njem izvirajo izključno od svetega Hieronima, ki je njegovo življenjsko zgodbo napisal okoli leta 376. Ali je ta dejansko temeljila na zgodovinski osebi, danes velja za zelo vprašljivo, tudi zato, ker se številne podrobnosti ne ujemajo z znanimi okoliščinami življenja egipčanskega puščavnika. Kljub temu je lik svetega Pavla postal arhetip samostanstva.
Leta 1381 so Pavlove relikvije prišle v Budo – današnje okrožje Budimpešte – na Madžarskem. Na gori Sinaj je bil ustanovljen samostan, ki obstaja še danes in se zgleduje po svetem Pavlu. V Evropi je puščavniško gibanje pridobilo na pomenu v 13. stoletju, danes pa živi kot „red svetega Pavla Prvega puščavnika“, „Ordo Sancti Pauli Primi Eremitæ“.
Atributi: bergle, palma, krokar, dva leva.
Zavetnik tkalcev košar in preprog
DE

Začne in konča sam. Niti učenca ne naredi. O tem niti ne razmišlja. Morda bo veljal za prvega med krščanskimi puščavniki, vendar mu je vseeno, ali bo obstajal drugi. Ta Pavel je zavit v skrivnost in fascinanten: ni zapustil nobenih spominskih spisov ali besed, umrl je vsem neznano kje, na kraju, ki ga ni poznalo toliko ljudi. In potem se zgodi, da se približno osem stoletij po njegovi smrti rodi verska skupnost pod imenom „red svetega Pavla prvega puščavnika“ ali „puščavniki svetega Pavla“: skupnost, ki bo na prelomu 20. stoletja še vedno živa in znana, saj bo imela svoj generalni dom na Poljskem, v marijanskem svetišču v Čenstohovi, v stiku z milijoni romarjev.
Vendar pa je treba videti, ali ta Pavel iz mesta v puščavo beži že z mislijo, da bo do smrti živel v samoti in molitvi. Vemo, da izhaja iz plemenite egiptovske družine in je že kristjan. In da v puščavo sprva beži, da bi rešil svojo vero in življenje. Pravzaprav se je sredi 3. stoletja začelo preganjanje, ki ga je ukazal cesar Decij, da bi v rimskem svetu ponovno vzpostavil enotnost okoli starodavnih poganskih bogov. Preganjanje je bilo kratko, a ostro in vsesplošno, saj so od vseh zahtevali, da osebno sodelujejo pri poganskih obredih kot znak zvestobe državi. Tisti, ki so se strinjali, so lahko živeli v miru in prejeli nekakšno potrdilo o dobrem vedenju. In mnogi kristjani dejansko sprejmejo, bolj ali manj prepričani, da bi si rešili življenje. Pavel se ne pokloni bogovom, ampak se reši z begom.
Kmalu umre cesar Decij, ki se je v Trakiji boril proti Gotom (leta 251), in preganjanje preneha. Toda Pavel se ne vrne. Nikoli več ga ne vidimo: premagala sta ga puščava in samota. Zadovoljujeta ga, počuti se izpolnjenega in nikoli več se mu ni treba vrniti v mesto, k svoji družini, k svojemu premoženju. Gorski kraj z ugodnimi skrivališči, vodnjak, drevesa in sadje: to je zanj najboljši od vseh svetov. Tam bo ostal šestdeset let in umrl kot zelo star človek. Sveti Hieronim (ok. 347-420) je o njem napisal knjigo, polno vznemirljivih dogodivščin, v kateri pa manjkajo nekatere informacije.
Nenavaden svetnik: brez določenega datuma smrti, ne da bi do nas prišla kakršnakoli beseda o njem. V Egiptu, nasproti Sinaja, obstaja samostan (morda ga je v 6. stoletju postavil Justinijan), ki po izročilu hrani njegovo celico. Ničesar drugega nimamo, kar bi nas materialno povezovalo s tem človekom molka. Kljub temu Cerkev ohranja spomin nanj s to aureolo radikalne izolacije. Vemo, da ga je Antonij opat, mojster menihov, obiskal kot starega človeka. In ko se je po nekaj letih vrnil, ga ni več našel živega. Tudi na srečanje s smrtjo je Pavel Egipčan odšel sam. Nihče ni vedel, kdaj in kako.
IT

Sveti Pavel Puščavnik, znan tudi kot Pavel Prvi Puščavnik, Pavel iz Teb, Pavel Anchorit, Pavly, Pavlos, Anba Bola, Paolo di Tebe, se je rodil okoli leta 230 v Spodnjih Tebah v Egiptu. Izhajal je iz krščanske družine višjega razreda, bil je dobro izobražen in je tekoče govoril grški in egipčanski jezik. Mladega Pavla je doletela tragedija, ko sta mu pri komaj petnajstih letih umrla starša. Po njuni smrti so njegov starejši brat Peter in drugi družinski člani poskušali pridobiti nadzor nad Pavlovim obsežnim premoženjem. Zaradi te grožnje in neizbežnega preganjanja cesarja Decija se je Pavel odločil pobegniti v puščavo, da bi se izognil spletkam svojih sorodnikov in poiskal samoto. Pavel je začel živeti samotarsko puščavniško življenje in našel zatočišče v jami, ki je postala njegov dom do konca njegovega izjemnega 113-letnega življenja. Odrekel se je posvetnemu imetju, preživljal se je le s sadjem in vodo, pogosto pa je upodobljen v grobih oblačilih iz listov ali kož. Legenda pripoveduje, da je vrana, ki je pokazala božjo previdnost, Pavlu prinašala kruh in mu zagotavljala preživetje v njegovem osamljenem bivališču. Ta posebna podrobnost je postala pomemben element njegovih upodobitev, skupaj z drugimi simboli, kot je mrlič, ki mu lev koplje grob, kar poudarja nenavadnost njegovega izbranega načina življenja. Ob koncu svojega dolgega življenja je imel sveti Pavel Puščavnik privilegij, da se je srečal s svetim Antonom, ki ga je tudi pokopal. Ta globoka povezava med dvema uglednima osebnostima askeze še poveča pomen in čaščenje Pavlovega življenja. Njegov življenjepis je napisal sveti Hieronim, kar še dodatno poudarja vpliv in priznanje, ki ju je Pavel dosegel že za svojega življenja. Ta pozornost je prispevala k njegovi končni kanonizaciji, čeprav se je zgodila pred formalno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Praznik svetega Pavla Puščavnika se po vzhodnem koledarju praznuje 10. in 15. januarja. Na Zemlji je Pavel umrl 5. januarja 342, ko je podlegel naravnim vzrokom. Pravijo, da so mu zvesti puščavski levi izkopali grob v bližini njegovega skromnega bivališča, kar priča o globokem spoštovanju, s katerim so ga obravnavali. Čudežno varovanje kraja njegovega zadnjega počitka je še povečalo privlačnost njegovega življenja in zapuščine. Sveti Pavel Puščavnik je ves čas svojega življenja utelešal vrednote samote, samoodrekanja in vztrajne predanosti molitvi. Njegova neomajna predanost je pritegnila domišljijo sodobnikov in prihodnjih generacij, zaradi česar je postal trajni navdih za puščavnike, tkalce in tiste, ki so povezani z oblačilno industrijo. V čast njegovemu izjemnemu življenju in duhovnemu vplivu je bil ustanovljen red svetega Pavla Prvega puščavnika, ki je še bolj utrdil njegovo mesto kot zgled pobožne askeze in svetosti. Ko se spominjamo njegovega praznika, črpajmo modrost iz njegove neomajne predanosti Bogu in skušajmo posnemati njegovo globoko duhovnost v svojem življenju.
EN

Views: 336