sveti Jakob iz Tarentaisa – vojak, menih in škof

V Moutiersu [mutijéru] (v Vienni, v Galiji), sveti Jakob, škof, učenec svetega Honoráta Lerinskega. († 16. januar 429)
Vir

Svetega Jakoba, ki ga častijo danes, ljudska pobožnost pogosto zamenjuje z istoimenskim apostolom Jakobom, znanim kot „Večji“, saj so oba častili na eni od številnih poti, ki so vodile iz Srednje Evrope do velikega svetišča Santiago de Compostela na Atlantiku. V srednjeveški Franciji so na različnih krajih častili več svetnikov z imenom Jakob. Pogosto je bila predmet čaščenja relikvija, včasih pa so našli tudi cela telesa, kot na primer v Toulousu, Angersu in Grenoblu. V očeh nič hudega slutečih vernikov ni bilo nič drugega kot sveti Jakob, slavni apostol iz Compostele, in nihče se ni obremenjeval s tem, ali se v resnici soočajo z drugimi liki. Različna cela telesa, ki so bila pokopana v kakšni cerkvi, niso bila vedno dojeta kot konkurenti španskega svetnika, vendar so vsa prispevala k širjenju te legende.
Zato je treba danes najprej pobrskati po življenju obravnavanega svetnika, da bi v takšno zmedo vnesli red. Novico o tem nam prinaša besedilo iz 12. stoletja, ki smo ga pet stoletij pozneje našli v arhivu nadškofije. Od tega danes že izginulega dokumenta pa so se ohranili štirje delni prepisi ali povzetki. Med njimi je tudi eden v Aosti iz 14. stoletja.
Jakob, ki je bil sirskega porekla, je služil v vojski perzijskega kralja in se spreobrnil zaradi zgleda številnih kristjanov, ki so umirali kot žrtve preganjanja. Takoj ko je bil krščen, je spoznal slavnega svetega Honorata, ustanovitelja samostana Lérins, ki ga častijo tudi danes, in njegovega brata svetega Venancija. Ko je slednji umrl blizu Méthone, se je Honorat vrnil v Galijo in s seboj vzel Jakoba, ki je postal menih v Lérins.
Ko je Honorat postal škof v Arlesu, se je poleg Provanse ukvarjal tudi z evangelizacijo nekaterih okoliških območij, vključno s Tarentaise (ime je italijanizirano kot Tarantasia), podregijo Savoje: potem ko mu je podelil glavne redove, je zato okoli leta 420 poslal Jakoba kot prvega misijonarja. Ko je prišel v veliko dolino, so ga tamkajšnji prebivalci dobro sprejeli in se lotili gradnje cerkve, posvečene svetemu Štefanu. Tri leta pozneje pa so Tarantasio napadli Burgundci in sveti Jakob in njegovi spremljevalci so se morali vrniti na svoje območje. Honorat mu je podelil škofovsko posvečenje in okoli leta 426 se je novi škof vrnil v svojo misijonsko deželo ter ustanovil svojo stolnico v Moûtiersu, glavnem mestu. Sveti Jakob se je v času svojega škofovanja izkazal tudi kot močan čudodelnik, zato bi bilo pretirano razglabljati o številnih čudežih, ki so mu jih pripisovale legende.
Že po treh letih je zapustil vodenje škofije in za svojega naslednika imenoval nekega svetega Marcella. Slednji dejansko ni vključen v „Acta sanctorum“. Sveti Jakob je takrat že čutil skorajšnji konec svojega zemeljskega življenja in se je raje vrnil v Arles k svojemu učitelju svetemu Honoratu. Oba sta umrla 16. januarja 429, kar upravičuje tudi dejstvo, da ju Martyrologium Romanum ob tej obletnici spominja skupaj. Od svetega Jakoba je ostalo le nekaj relikvij.
V 16. stoletju je monsinjor Jean-Philippe Grolle pripravil brevir in misal, ki vsebujeta liturgična besedila, primerna za praznik svetega škofa, ter nekaj zgodovinskih opomb o njegovem življenju.
Starodavna alpska škofija je skozi stoletja postala metropolitanska, saj je imela za sufragane (podškofije) cerkve Sain-Jeanne-de-Maurienne, Sion v švicarskem Valaisu in Aosto na italijanski strani, od katere jo je dejansko ločevalo razgibano gorovje. S prihodom Napoleonovega cesarstva in posledično reformo cerkvene razdelitve francoskega ozemlja pa je bilo konec te slavne lokalne Cerkve, ki je bila združena z nadškofijo Chambery, ki je obsegala celoten departma Savoja. Na srečo niti pretresi, ki so konec 18. in v začetku 19. stoletja zajeli Francijo, niso uspeli izbrisati spomina na svetega Jakoba in številne druge svetnike, ki so pred stoletji prispevali k evangelizaciji Galije.
IT

Jakob je bil vojak v Siriji. Zapustil je vojaško službo, prišel na zahod in se pridružil opatu Honoratu v samostanu na otoku Lérins (danes Saint-Honorat), ki ga je učil, krstil in nazadnje poslal v Savojo, kjer je Jakob skupaj z Honoratom in Maksimom iz Rieza od leta 420 deloval kot glasnik vere v regiji Ceutron – alpski regiji severno od Tarentaisa, današnjega Moûtiersa, vse do Ženevskega jezera. Ko je bil Honorat imenovan za škofa v Arlesu, je leta 426 Jakoba postavil za škofa v Tarentaisu. Od tam je Jakob po izročilu imenoval Evstazija za prvega škofa v Aosti. Pravijo, da je Jakob prisilil medveda, da je iz gozda potegnil drevesa, posekana za gradnjo cerkve, ker je medved pred tem ubil vola; po drugi različici je to storil za oranje polja.
Cerkev v Tignesu, zgrajena leta 1950 na mestu prejšnje stavbe, je poimenovana po Jakobu.
DE

Po izročilu naj bi bil Jakob iz Sirije (drugi menijo, da celo iz Asirije). Služil je kot vojak v perzijski vojski. Tako je prišel v stik s kristjani in se spreobrnil v njihovo vero. Kmalu zatem je najverjetneje spoznal svetega Honorata iz Lérins († 429; praznik 16. januarja). O tem obstajajo različna poročila. Nekateri pravijo, da je Honorata srečal na vzhodu, ko je tam še taval kot romar; drugi menijo, da ga je obiskal na njegovem znamenitem samostanskem otoku Lérins ob južni francoski obali. Kakor koli že, ko je Honorat leta 426 postal škof v Arlesu, je Jakoba imenoval za misijonarja pri Ceutronih (= Savojcih, keltsko pleme). Tam je postal prvi škof mesta Tarentaise.
Mimogrede, njegovo življenjsko zgodbo sestavljajo skoraj izključno čudežni dogodki.

Legenda o medvedu
Legenda pravi, da se je ob njegovi prvi pridigi h Kristusu spreobrnilo veliko število ljudi. Takoj se je lotil gradnje bazilike. Vsi so mu pomagali. Ko so hoteli z volovsko vprego iz gozda vleči hlode, se je iz puščave pojavil strašni medved in raztrgal vola. Tisti, ki so to videli, so odhiteli domov in o tej nesreči poročali svetemu možu. Sveti mož se je z njimi takoj odpravil na kraj dogodka, kjer je našel medveda, ki se je še vedno hranil z volovim mesom. Sveti mož se je postavil naravnost pred zver in spregovoril v slovesnem tonu: “Jaz, Jakob in Božji služabnik, ti, zlobni, neotesani medved, v Gospodovem imenu zapovedujem, da skloniš vrat in prevzameš delo živali, ki si jo ubil. Tako boš prevzel njegov jarem na svoj vrat!” Medved, ki je zlobno rjovel in strahovito mahal s tacami, je končno ubogal ta ukaz in se pustil vpreči. Tako je v mesto pripeljal voz z hlodi. Mladeniči, ki so ga videli, so odleteli domov po meče in nože da bi pokončali nevarno žival. Toda škof je skočil pred njo in spregovoril: ” Niste vi ujeli te zveri. Zato tudi nimate pravice, da jo ubijete. Zato jo izpuščamo in zapovedujemo, da se nikoli več ne pokaže tukaj na tem območju. Nato jo je sveti mož iztegnil roko in žival je z nerodnimi skoki izginila v gozdu. Potem zanj ni bilo nikoli več slišati. [Brn.1937p:75]
Podobna legenda je zapisana v življenjih Korbinijana iz Freisinga († 730; praznik 8. septembra), Gallusa-St-Gallena († 646, praznik 16. oktobra), Ghislaina iz St-Ghislaina († 683; praznik 10. oktobra), Humberta iz Maroillesa († 680; praznik 15. marca), Jakoba iz Tarantaise († 429? ; praznik 16. januarja), Maksimin iz Trierja († 346; praznik 29. maja), Romedij iz Nonsberga († okoli 700; praznik 15. januarja), Vaast iz Arrasa († 540; praznik 6. februarja).
Ob gradnji cerkve se je izkazalo, da je bil eden od tramov kratek. Jakob ga je poškropil s sveto vodo in izrekel prošnjo, nakar se je tram pred očmi začudenih delavcev naravno podaljšal za pet čevljev. [Prieur:16]
Po približno treh letih plodnega apostolskega dela je za svojega naslednika imenoval Marcella († ok. 440; praznik 16. januarja?) in se vrnil k svojemu učitelju v Arles. Tam naj bi oba umrla na isti dan: 16. januarja 429.
NL

Danes se bomo poglobili v življenje svetega Jakoba iz Tarentaisa, ponižnega in predanega svetnika, ki je bil na svoji poti zgled preprostosti in svetosti. Sveti Jakob se je rodil v 12. stoletju v regiji Tarentaise v francoskih Alpah in svoje življenje posvetil služenju Bogu v poklicu škofa. Razmislimo o navdihujočih spoznanjih, ki jih lahko črpamo iz življenja tega svetnika.

Jakob se je rodil v plemiški družini, vendar je že v zgodnjem otroštvu pokazal izjemen odmik od materialnega bogastva in posvetnih prizadevanj. Čutil je močan klic, da bi služil Bogu, zato je nadaljeval študij in vstopil v versko življenje ter nazadnje postal kartuzijanski menih. Njegova globoka duhovnost in predanost molitvi sta postavila temelje za njegovo prihodnje škofovsko poslanstvo.
Sveti Jakob je nekoč dejal: „Sprejemimo življenje v preprostosti, saj v preprostosti najdemo zaklad resničnega veselja.“
Kljub temu, da se je raje zatekal k samoti in kontemplaciji, je bil Jakob poklican, da bi služil kot škof v Tarentaisu. Ves čas svojega škofovanja je vodil s ponižnostjo in preprostostjo ter v celoti izpolnjeval odgovornosti, ki so mu bile zaupane. Sveti Jakob je poudarjal pomen osebne svetosti, živel preprosto življenje in se izogibal posvetnemu udobju zaradi globlje duhovne rasti.
Sveti Jakob je učil: „Vodenje ni moč in oblast, ampak ponižno služenje in vodenje z zgledom.“
Sveti Jakob iz Tarentaisa je imel globoko ljubezen do revnih in odrinjenih na rob družbe. Posvetil se je skrbi zanje in jim zagotavljal pomoč in podporo. Navdih je črpal iz evangelija in razumel, da s služenjem najmanjšim bratom služi samemu Kristusu.
Citiram svetega Jakoba: „Ne zatiskajte si oči pred trpljenjem ubogih, kajti v njih je Kristus v stiski in nas kliče k ljubezni in služenju.“
Eden od najznačilnejših vidikov življenja svetega Jakoba je bila njegova zavezanost preprostosti in odmaknjenosti. Razumel je, da pravega veselja in izpolnitve ne najdemo v materialnih dobrinah, ampak v življenju, osredotočenem na Boga in druge. Sveti Jakob je s svojim zgledom učil, da opuščanje posvetnih navezanosti omogoča duši, da se odpre bogastvu Božje milosti.
Sveti Jakob je v svoji modrosti pripomnil: „Preprostost nas pripelje bliže k Božjemu srcu, nas odtrga od posvetnih želja in nam omogoči, da popolnoma sprejmemo njegovo božansko ljubezen.“
Sveti Jakob iz Tarentaisa je bil spoštovan zaradi svoje svetosti in predanosti molitvenemu življenju. Poudarjal je pomen poglabljanja odnosa z Bogom in skušal svojo čredo voditi k duhovni rasti in razločevanju. Sveti Jakob nas spodbuja, naj iščemo tišino, mir in kontemplacijo sredi hrupa in motenj sveta, kar nam omogoča, da slišimo nežen Božji glas, ki nas vodi po naših edinstvenih poteh.
Sveti Jakob je razmišljal o pomembnosti razločevanja: „Da bi razbrali Božjo voljo, moramo biti pripravljeni poslušati v tišini, iskati njegovo vodstvo v molitvi in zaupati v njegovo Božjo Previdnost.“
Življenje svetega Jakoba iz Tarentaisa je navdih za vse, ki si prizadevajo živeti svojo vero s ponižnostjo, preprostostjo in svetostjo. Tako kot je on s spoštovanjem in predanostjo sprejel svoj škofovski poklic, smo tudi mi poklicani, da prepoznamo in sprejmemo svoje edinstvene klice ter se zavedamo, da je vsak poklic povabilo k svetosti in sredstvo za služenje Bogu in drugim.
Sveti Jakob nas opominja: „Z veseljem sprejmite svoj poklic, kajti pravo izpolnitev najdemo v zvestem služenju Bogu in drugim.“
Življenje svetega Jakoba iz Tarentaise nas uči globoke vrednosti preprostosti, odmaknjenosti in svetosti. Njegova globoka ljubezen do Boga, predanost molitvi in sočutno služenje najrevnejšim in najbolj odrinjenim utelešajo temeljne nauke evangelija. Navdihnjeni z njegovim zgledom in vodeni z njegovo modrostjo si prizadevajmo gojiti preprostost in svetost v svojih življenjih ter s ponižnostjo in ljubeznijo do Boga in soljudi sprejemati svoje edinstvene poklice.
EN

Tarentaiska cerkev praznuje praznik svetega Jakoba, prvega znanega škofa škofije, ki velja za njenega ustanovitelja, in svetega Marcela, njegovega prvega naslednika.
Jakob je iz znamenite asirske družine častno služil v perzijski vojski, ko mu je preganjanje katoličanov razkrilo vzvišenost njihove vere. Zapustil je vse, svoj čin, družino, bogastvo in domovino, ter prišel iskat krščansko razsvetljenje v Vzhodno cesarstvo, kjer je Cerkev takrat cvetela.
Dva brata, Honorat in Venancij, iz konzularne družine iz velikega Sequanesa v Galiji, sta kljub staršem sprejela krščanstvo, se dala voditi svetemu puščavniku po imenu Capraise in se odpravila na romanje na Vzhod. Njihov glavni cilj je bil potopiti se v verskega duha, ki je vladal v samotah Tebaide. Jakob je bil pravkar krščen in je iskal prijatelja in vodnika na poti odrešenja. Imel je srečo, da je v Nikomediji srečal naša dva romarja in se še posebej navezal na Honorata. Venancij je umrl v Metonu v Ahaji. Ostali trije so se vrnili v čezalpsko Galijo, se dali voditi svetemu Leonciju, škofu iz Fréjus, in se umaknili na otok Lérins.
Sveti Honorat je pogosto zapuščal svoje zatočišče, da bi evangeliziral podeželje in uvajal učence v apostolat. Včasih je potoval po rekah Rhône in Saône vse do svoje domovine, da bi pridobil duše za Boga. Tako je spreobrnil svetega Hilarija, svojega naslednika v Lérins. Med enim od teh izletov se je pridružil Jakobu in Maksimu, ki se je rodil v Château-Redon pri Dignu, in ju vodil v pokrajino Graie Alpe, ki jo naseljujejo Centroni (420). Tam so že prodrli prvi zametki krščanstva. Misijonarji iz Rima, ki so se v Ženevo odpravili prek Alpe Graie in Mont-Mercure (Petit Saint-Bernard in Bonhomme), so evangelizirali te visoke doline, vključno z ledeniki na Chappieu. Menihi iz Lérins so ta dragocena semena razvijali in širili. Vendar so se morali boriti proti malikovanju, ki je bilo nekoliko podobno oviram, na katere so prvič naleteli na svojem otoku. Rimljani so v mesto pripeljali svoj Olimp. Kult Mitre in mater, ki so ga v Rim uvedli pod Pompejem, je prodrl vse do Alp. Toda ti strašni gorski ljudje, ki so se tako močno borili proti vdorom Julija Cezarja, so ohranili svoj nacionalni kult, kult kače, in ga niso bili pripravljeni opustiti. Naziv Saint-Etienne, ki ga je dobila prva tamkajšnja cerkev, priča o odporu in grožnjah, ki so skušale preprečiti Božje delo. Po nekaj precej presenetljivih uspehih so misijonarji, ki so jih preganjali najbolj zagrizeni, pobegnili v gore v dolini Luce, zdaj Beaufort, kjer jim je uspelo oblikovati majhno jedro kristjanov. Vendar so njihovo pridiganje znova ovirale vojne cesarstva proti barbarom. Burgundci so vdrli v pokrajino Vienne (413), zdaj pa so prodirali v pokrajino Graie in Poenine Alpe (423). Njihovo polkrščanstvo je še dodatno ogrozilo miroljubno naravo naših misijonarjev. Morali so se vrniti v svojo samoto v Lérins in o rezultatih svojega poslanstva poročali svetemu Honoratu, ki jih je v prvem letu zapustil, da bi prevzel vodenje svojega samostana. Na soglasno željo duhovščine in ljudstva je bil nato poklican na stolnico v Arlesu, da bi nadomestil umrlega Patrokla (426). Njegova prva skrb je bila, da je s seboj vzel svojega zvestega Jakoba, z njim delil skrb za upravljanje svoje cerkve in ga uvedel v pastirske naloge, za katere ga je predvidel.
Zaradi vdorov je Arles nasledil Trier kot glavno mesto galskega pretorija. S tem, ko je postal središče sedmih provinc, je zelo škodoval Vienni, svoji nekdanji civilni in cerkveni metropoliji. Arleški škofje so postali metropoliti, papež Zosimus pa je Patroklu podelil posvečenje za celotno provinco, pri čemer je izključil viennskega metropolita. Zato je njegov naslednik Honorat ustanovil novo škofijo Tarentaise (426). To mesto, ki ga je Konstantin priključil pokrajini Graie et Pœnines Alps, je bilo ponovno združeno z večjo Séquanaise. Drugi dve mesti, Octodure in Tarentaise, sta bili cerkveno dodeljeni, prvo Milanu, drugo Arlesu, nato pa Vienne, ko je papež sveti Leon razdelil pokrajino Vienne (450). Jakob, ki je bil posvečen v škofa v Tarentaiseju, je odšel z nekaj duhovniki, ki se jim je pridružil sveti Honorat (426).
Ker se je spominjal nevarnosti in težav svojega prvega apostolata, je mislil, da bo ravnal preudarno, če bo prišel tiho in skoraj na skrivaj. Toda Božja milost je spremenila mišljenje ljudi: prva semena božje besede so vzklila. Ugled njegove svetosti se je širil od njegovega prvega odhoda. Božjega služabnika so iskali, moral je slovesno opravljati svoje škofovske dolžnosti in na njegovo pridiganje je prišlo veliko ljudi. Poganski templji so postali zapuščeni in propadli, če jih niso spremenili v cerkve ali kapele. Bilo je, kot da bi Bog hotel v škofu nagraditi duhovnikovo zgodnje delo. Ko svetnikova zgovornost in kreposti niso bile dovolj, da bi osvojil srca, je Bog dodal še čudeže. Treba je bilo zgraditi glavno cerkev. Novi delavci so prihajali od vsepovsod, da bi prinesli potreben material. Ekipa volov je vlekla les na ta cilj. Nenadoma je iz gozda pritekel medved, ubil enega od volov in ga začel žreti. Sveti škof, opozorjen na to, je stekel na kraj dogodka, ukazal medvedu, naj zavzame mesto vola v vpregi, in ga sam privezal na vprego. Ko sta končala, so bili lovci pripravljeni medveda ubiti. Toda dobri pastir jih je ustavil in medveda poslal stran, da ga ni nikoli več nihče videl. Ta čudež in tisti, ki so mu sledili, so opisani ne le v listinah starodavne škofije Tarentaise, ampak tudi v vseh dodatkih k brevirju in v življenju svetega Jakoba iz Tarentaise, ki ga je napisal Gui de Bourgogne, nadškof v Vienne, ki je postal papež pod imenom Kalist II. Njegova domovina, njegova znanost, številni koncili, ki jih je vodil, pomiritev bojev med duhovništvom in cesarstvom, ki jih je srečno končal v Wormsu, vse to nas sili, da sprejmemo resničnost njegovega pripovedovanja o dogodkih, ki so se zgodili v mejah njegove cerkvene pokrajine. So del lokalnega izročila in jih še vedno najdemo na starih cerkvenih slikah.
Ob neki drugi priložnosti se je izkazalo, da je bil tram, namenjen za streho cerkve, pet metrov prekratek. Sveti škof ga je poškropil s sveto vodo in nenadoma je dobil želeno dolžino.
Kljub rimskim legijam so se Burgundi obdržali na Viennskem in polovici Graie Alp. Honorat, ki jih ni mogel pregnati (420), jih je sprejel kot zaveznike in pomočnike proti novim vdorom, Teodozij pa je potrdil vsa njihova osvajanja v Alpah (423). Vendar so takoj, ko so sprejeli krščanstvo, postali arijanci. Katoliška vera je bila v zgornji dolini Isère pod rimskimi vladarji svobodna in celo zaščitena, v drugih dolinah, ki so jih zasedli heretiki, pa je trpela. Svetemu škofu iz Tarentaisa je bilo žal, da je bilo izvajanje njegove gorečnosti ovirano v več kot polovici njegove škofije.
Odločil se je, da se bo približal burgundskemu voditelju. Odpravil se je na pot z enim od svojih neofitov, imenovanim tudi Jakob, in tovorno živaljo, ki je nosila prtljago in nekaj daril. Prečkala sta gore Jovet in Mercure (prelaz Bonhomme). Na poti je svetnik evangeliziral dolino Sallanches, ki je mejila na starodavne Centrone in kjer so častili boga Marsa. Dve nesreči, ki sta se zgodili med tem potovanjem, sta našemu škofu dali priložnost, da je storil več čudežev, zaradi katerih je bila njegova svetost skupaj z bleščečimi krepostmi znana po vsej ženevski škofiji. Kljub temu ga je Gondicaire zelo slabo sprejel in svetnik se je vračal, stresajoč prah s čevljev proti ženevski palači, ko so ga zaradi nenadne bolezni kraljevega sina in prošenj plemičev v vsej naglici poklicali. Kneza je ozdravil in od očeta dosegel številne pomembne materialne in moralne koncesije, saj so te pomenile uradno priznanje škofijske organizacije v novem burgundskem kraljestvu, hkrati pa so zagotovile primeren obstoj sedeža. Ohranjali so jih nemški cesarji, v trinajstem stoletju pa so se še vedno ohranjale v fevdalnih bojih med tarentinskimi nadškofi in ženevskimi grofi za dolino Luce. Leta 1223 je Guillaume de Genève priznal, da je bila celotna dolina Luce ali Beaufort ob ustanovitvi škofije podarjena svetemu Jakobu.
Bog je dovolil, da je svetnikovo vrnitev zaznamovalo bleščeče pričevanje o milostih, ki jih je podelil. Med potovanjem je umrl eden njegovih najbolj predanih prijateljev. Jakob je želel videti njegov grob, prelil je obilne solze, kakor Odrešenik nad prijateljem Lazarjem, in smrt se ni mogla upreti glasu tistega, ki je storil toliko čudežev. Od tedaj njegov apostolat ni več naletel na ovire. Na skali Puppim, ki je bila ena od Gondicairovih donacij, je bila zgrajena škofova hiša s kapelo v čast svetemu Petru, knezu apostolov. Kot odgovor na Mojzesov glas je iz vasi, ki je dobila ime Saint-Jacquemoz in jo je nekaj stoletij pozneje uničil zemeljski plaz, pritekel izvir, ki je služil vasi. Zgrajenih je bilo še več drugih cerkva, med drugim v Aime, Granier, Saint-Maxime, Saint-Jacques de Luce, Tignes, Les Glaciers, Villaroger in Saint-Jacques-sur-Mâcot, Longefoy, Centron, Les Allues, Les Bellevilles, Gemilly in Thénésol. Njegova gorečnost je segala celo v dolino Aosta, kjer je ustanovil kapelo Saint-Jacques.
Šele pred tremi leti je sveti Jakob prejel škofovsko posvečenje, pa se je dežela že popolnoma spremenila. O njem bi lahko rekli to, kar Sveto pismo pravi o pravičnih: „V kratkem času je živel dolgo življenje“). Gospod ga ni pustil čakati na nagrado. Dodal je celo tolažbo, ki bi jo imenovali človeška, če ne bi bila povezana s smrtjo svetnikov. Kot smo videli, sta sveti Honorat in sveti Jakob spletla tesno duhovno vez. Oba sta pred ljudmi kazala kreposti, ki sta jih prakticirala v vzajemnem posnemanju vsega, kar bi lahko bilo bolj všeč Božjemu Učitelju. Ob smrti ju ni želel ločiti. Sveti Jakob, božansko razsvetljen glede bližajočega se konca svojega in svojega svetega prijatelja, je določil svojega naslednika za svoje ljudstvo in odšel v Arles, kjer se mu je posrečilo vrniti k Bogu svojo dušo, polno zaslug, na isti dan kot sveti nadškof tega mesta; osmi ali deveti dan po Epifaniji leta 429.
FR

Views: 19

sveti Honorat iz Arlesa – škof

Rodil se je v drugi polovici 4. stoletja; umrl pa leta 425 v Arlesu.
Izhaja iz rodbine, iz katere izhajajo rimski konzuli v južni Galiji. Bil je krščen, živel je asketsko in potoval na vzhod, da bi preučil življenje menihov in samostanska pravila. Okoli leta 400 ga je škof Leoncij iz Freusa posvetil v duhovnika. Leta 410 je ustanovil samostan na otoku  Lérinsu po vzoru samostanov v Egiptu in Siriji. Samostan je postal pomembno duhovno središče. Iz njegove šole je prišel med drugimi tudi sv. Patrik, apostol Irske. Po uboju škofa Patrokla, leta 426, je postal škof Arlesa. Na smrtni postelji je za svojega naslednika določil svojega sorodnika Hilarija. Leta 1381 so njegove relikvije prenesli na otok St. Honorat, ki se je tako poimenoval po njem.
Vir

V Arlesu [árlu] (v Provansi, v Galiji), sveti Honorát, škof, ki je ustanovil na lerinskem otoku zelo slaven samostan in sprejel vodstvo Cerkve v Arlesu.
Vir

Honorat izvira iz rimske konzulske družine, ki se je pozneje naselila v Galiji. Ker je prejel dobro pogansko izobrazbo, se je skupaj s starejšim bratom Venancijem vseeno spreobrnil v krščanstvo. Na oba je vplival sveti Kaprazij, puščavnik na otoku Lérins ob Azurni obali, nasproti današnjega Cannesa, in sta poskušala posnemati njegov način življenja, vendar jima je to na vsak način preprečil oče. Svetima bratoma ni preostalo drugega, kot da zapustita domovino in s Caprasijem odplujeta v Grčijo v iskanju puščave, primerne za asketsko življenje. Težka naloga se je izkazala za katastrofalno: Venancij je kmalu umrl, druga dva pa sta zbolela in se bila prisiljena vrniti nazaj. Ko sta končno prispela v Galijo, sta se umaknila v puščavniško življenje v hribih nad Fréjusom v zaledju Provanse. Zahvaljujoč nekaterim učencem svetega Martina iz Toursa je Honorat spoznal pravilo svetega Pahomija, ustanovitelja cenobitskega samostanstva na Vzhodu.
Okoli leta 405 se je vrnil na obalo, spet v družbi Kaprasija, izbral otok, ki je bil med otoki v arhipelagu Lérins najbolj oddaljen od celine, in tam ustanovil skupnost, ki se je v dvajsetih letih razvila v velik in znamenit samostan Lérins. Otok je nato v njegovo čast dobil ime Saint-Honorat. Nova skupnost je močno temeljila na pahomijanskem pravilu: nekateri menihi so raje živeli v skupnosti, drugi pa so se odločili, da bodo postali anhoriti in živeli v celicah, razporejenih okoli glavnih stavb. Tako se je začela druga in najpomembnejša faza samostanstva v galskih deželah. Kmalu je Honorat prejel duhovniško posvečenje in ostal duhovni oče v samostanu, ki ga je ustanovil, dokler ni bil leta 426 imenovan za škofa v Arlesu.
Na novem sedežu se je odločil, da bo s seboj vzel nekaj učencev, med njimi Hilarija, svojega sorodnika in meniha v Lérins, ki je čaščen kot svetnik 5. maja. Honorat je umrl po samo treh letih škofovanja 16. januarja 429, izčrpan zaradi utrujenosti pastoralne službe. Tega dne je z njim umrl tudi eden od njegovih učencev, sveti Jakob, ki ga je poslal kot apostola v Tarantasijo, veliko dolino v Savoji. Martyrologium Romanum se obeh še vedno spominja na to obletnico.
V Arlesu ga je kot škof nasledil sveti Hilarij in napisal panegirik, ki je bil izviren, saj je uvedel hagiografski slog, ki se bolj osredotoča na osebne vrline in smrt zadevne osebe kot pa na čudežne in fantastične vidike njenega obstoja. Pomemben odlomek tega panegirika pravi: „Če bi kdo želel predstaviti dobrodelnost s človeško figuro, bi moral naslikati portret Honorata. Relikvije svetega škofa so bile leta 1391 prenesene v Lérins, vendar je njegov zdaj prazen grob še vedno viden pod glavnim oltarjem cerkve v Arlesu, ki nosi njegovo ime.
Samostan, ki ga je svetnik ustanovil na sredozemskem arhipelagu, je začel služiti kot vzor številnim drugim novim središčem duhovnosti, ki so začela nastajati v Franciji in Evropi in ki se niso obotavljala črpati navdiha iz pravila svetega Honorata, ki je danes še vedno tako znano in dejavno kot nekoč.
Še vedno so aktualne hvalnice, ki jih je v 5. stoletju oblikoval sveti lyonski škof Evherij za veliko opatijo Lérins: „Od vseh krajev ljubim in spoštujem moj dragi Lérins, ki v polnosti svojega usmiljenja sprejema tiste, ki se tja odpravijo, da bi pobegnili pred razvalinami tega sveta.
Ljubeče sprejema v svojo senco vse tiste, ki jih je žgoča vročina stoletja razžrla, da bi v tem intimnem zatočišču našli oddih. V njem so žive vode, zelene sence, dišeče rože … in se tistim, ki v njem prebivajo, ponuja kot pravi raj. Kako prijetna je ta samota za tiste, ki v njej prebivajo! Kako sladka so za tiste, ki iščejo Kristusa, ta prostranstva, kjer je vse potopljeno v tišino! Takrat se radostna duša sladko dvigne k Bogu.“
IT

Onorato (francosko Honorat) je izhajal iz rimske konzularne družine, ki se je naselila v Galiji. Čeprav je dobil dobro pogansko izobrazbo, je postal kristjan in spreobrnil tudi svojega starejšega brata Venancija. Nanj je vplival sveti Kaprasij (Caprais, 1. jun.), ki je, morda navdihnjen s slavo svetega Martina iz Toursa (t ll. nov. 397), vodil puščavniško življenje na otoku Lérins ob Azurni obali, nasproti današnjega Cannesa. Honorat in Venancij sta skušala posnemati ta način življenja, vendar jima je oče na vsak način skušal preprečiti ta „pobeg iz sveta“.
Brata sta na koncu pobegnila iz Galije, da bi uresničila svoj načrt stran od očetovega vpliva. S seboj sta vzela Kaprazija in iz Marseilla odpotovala po morju v Grčijo, kjer sta iskala primerno puščavo. Zdi se, da je bil ta podvig nekakšna katastrofa, vsaj kar zadeva fizične posledice: Venancij je kmalu zbolel in umrl, Honor pa se je moral zaradi bolezni vrniti s svojim duhovnim vodnikom v Galijo. Nato se je umaknil v hribe nad Fréjusom (na meji s Saint-Raphaélom na današnji Azurni obali), kjer je začel živeti kot puščavnik.
Kasneje je morda po zaslugi nekaterih učencev Martina iz Toursa spoznal pravilo svetega Pahomija (9. maj), ustanovitelja cenobitskega samostanstva.
Približno leta 405 se je vrnil na obalo in skupaj s Kaprazijem ustanovil skupnost, ki se je v dvajsetih letih razvila v veliki samostan Lérins na otoku v Lérinsovem arhipelagu, ki je najbolj oddaljen od obale (ta je zdaj v njegovo čast dobil ime Saint-Honorat). Njegova struktura je močno temeljila na Pahomijevem pravilu, pri čemer so nekateri menihi živeli strogo skupnostno, drugi pa so bili anahoriti in so živeli v celicah, razvrščenih okoli glavnih stavb. Z njegovo ustanovitvijo se je začela druga in najpomembnejša faza galskega samostanstva. Honorat je bil kmalu posvečen v duhovnika in je ostal duhovni oče samostana, dokler ni bil imenovan za škofa v Arlesu (426). Hilarij (Arleški, 5. maja), ki je bil njegov sorodnik, je postal menih v Lérins in mu sledil v Arles. Po Hilariju, ki ga je nasledil kot škof in napisal panegirik, je Honorat umrl tri leta pozneje, izčrpan od svojega apostolskega dela; ta panegirik je med drugim določil slog cele vrste hagiografskih spisov, ki so manj poudarjali „čudeže“, namesto tega pa so se osredotočali na osebne vrline in opisovanje smrti. Njegove relikvije so bile leta 1391 prenesene v Lérins, njegov grob, ki je ostal prazen, pa se danes nahaja pod glavnim oltarjem cerkve v Arlesu, ki nosi njegovo ime.
Janez Kasijan je o samostanu na otoku Lérins govoril kot o ingens fratrurn coenobium, „veliki skupnosti bratov“, in Honoratu posvetil drugo knjigo svojih Duhovnih konferenc. Sloves samostana je bil tolikšen, da ni privabljal le številnih obiskovalcev, temveč tudi številne potomce galsko-rimskih družin višjega sloja. Posledično se je Lérins močno razlikoval od Martinovega samostanstva, pravzaprav je bila njegova temeljna značilnost apostolska revščina. Močan vpliv, ki ga je imel Lérins na lokalno Cerkev v 5. stoletju, je bil predvsem posledica dejstva, da so bili številni njegovi menihi (morda zato, ker so bili zaradi svojega družinskega porekla rojeni voditelji, ali preprosto zato, ker je vzhodna težnja želela samostanske predstojnike za škofe) dodeljeni škofovskim sedežem v Galiji in so na svojih novih območjih širili verska in teološka načela samostana. Hilarij je medtem ustanovil še en tak samostan v Arlesu in tako uresničil še eno točko, kjer se je širil vpliv Lérina. Enako velja za samostan, ki ga je ustanovil Janez Kasijan na mestu cerkve svetega Viktorja v Marseillu.
Iz drugega pridruženega samostana, ki je stal v Lyonu, se je vpliv Lérins razširil po departmaju Jura, kjer so pod vodstvom svetega Evgenda (1. januarja) v veliki opatiji Condat bratje skupaj z deli Bazilija, Pahomija in Kasijana brali, „kar so napisali sveti očetje iz Lérins“. Dve stoletji pozneje je njegov vpliv pristal v Angliji: sveti Benedikt Biskop (12. jan.), ki je med letoma 665 in 668 prejel tonzuro v Lérins, naj bi nekatere elemente Pravila svete časti vključil v dekrete v Wcarmoutli in Jarrowu, čeprav je Lérins v tistem času doživljal obdobje nereda in potreboval reforme.
IT

Honorat je izhajal iz družine, ki je živela v Galiji in ki je zagotavljala rimske konzule. Dobil je dobro izobrazbo, v mladosti je postal kristjan, se dal krstiti, si prizadeval za asketsko življenje, zato se je skupaj z bratom Venancijem, ki ga je spreobrnil, odpravil na študijsko potovanje v Egipt in tam živel kot puščavnik v puščavi pod vodstvom puščavnika Kaprasija. Ko je Venancij umrl v Grčiji, se je Honorat skupaj s Kaprazijem vrnil v Galijo. Okoli leta 400 ga je škof Leoncij iz Fréjusa posvetil v duhovnika in zdaj je živel puščavniško življenje v gorah blizu Fréjusa. Okoli leta 410 je skupaj s Caprasijem na enem od Lérinsovih otokov, ki so bili takrat pusti in nenaseljeni, in sicer na manjšem otoku Saint-Honorat, ki se zdaj imenuje po njem, ustanovil samostan s pravili po vzoru puščavskih očetov iz Egipta in Sirije; tam so živeli tako anahoreti kot koinobiti, tj. menihi, ki so živeli kot puščavniki ali v skupnosti.
Močno asketski samostan na otoku Lérins je postal duhovno središče Galije, iz njegove šole pa so med drugim izšli Evherij Lyonski, Patrik Irski, Vincenc Lérins in Hilarij Arleški. Samostan v Saint-Honoratu je bil tudi izhodišče polpelagijanstva v Galiji. Po atentatu na arleškega škofa Patrokla leta 426 je Honorat leta 427 proti svoji volji postal arleški škof – takratna katedrala je bila bazilika Saint-Étienne na mestu današnje katedrale Saint-Trophime. Na smrtni postelji je za svojega naslednika imenoval svojega sorodnika Hilarija iz Arlesa, preden je umrl zaradi oslabelosti.
Honorata so pokopali v cerkvi, ki je bila takrat posvečena Geneziju iz Arlesa – v cerkvi Saint-Honorat, pozneje posvečeni Honoratu – na zgodnjekrščanskem pokopališču Alyscamps pri Arlesu. Leta 1391 so njegove posmrtne ostanke prenesli v samostan na otoku Saint-Honorat v Lérins.
Tudi po Honoratovi smrti je šola v samostanu na otoku Lérins dala pomembne škofe, kot sta Cezarij iz Arlesa in Avguštin iz Canterburyja. Honoratov naslednik Hilarij iz Arlesa je napisal hvalnico o njegovem življenju; v njej so navedeni tudi njegovi spisi, ki pa so se izgubili; ohranila sta se dve manjši samostanski pravili, ki ju je verjetno prispeval Honorat. Leta 1381 so Honoratove relikvije prenesli v njegov samostan na otoku, ki se je zdaj imenoval po njem.
Honoratove relikvije so bile prenesene v katedralo v Grasse pri Nici. Honoratove relikvije so tudi v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Bad Aiblingu na Bavarskem; vendar to niso relikvije Honorata iz Arlesa, kot včasih pravijo, temveč nekega svetnika iz katakomb, ki so jih sem prinesli leta 1673 iz Cyriakovih katakomb pri cerkvi San Lorenzo fuori le Mura v Rimu; tu velja za pomočnika proti konjskim boleznim.
Zavetnik mesta Grasse; za in proti dežju, proti nesreči, proti konjskim boleznim
DE

Honorat je izhajal iz zelo plemenite, a še vedno poganske družine v Rimu, ki je med svojimi predniki štela več konzulov, in se je izdatno izobraževal v vseh znanostih. Takoj ko je spoznal Kristusov nauk, je zavračal gnusno malikovanje in brez vednosti staršev sprejel sveti krst. Njegov oče, ki je kmalu opazil, da Honorat posnema krščanske običaje mrtvičenja, krotkosti in skromnosti, se je na vso moč trudil, da bi mu vcepil veselje in užitek v zunanjem sijaju, posvetnih praznovanjih in čutnih užitkih; toda Honorat se je nič manj zavzeto držal krstnih zaobljub, povečal molitve in post ter očetove udarce prenašal s potrpežljivostjo jagnjeta. Njegovo junaško trpljenje je starejšega brata Venancija tako močno ganilo, da je tudi on postal zelo goreč kristjan. Med bratoma se je razvilo občudovanja vredno tekmovanje o tem, kateri od njiju se je strožje postil, skromneje oblačil, se bolj nežno vedel, bolj zmanjšal spanec in manj pobožnost , manj govoril o zemeljskih in več o nebeških stvareh, bil bolj dobrodelen do ubogih in bolj pomagal bolnikom. Po smrti svojih staršev sta svoje veliko premoženje razdelila med pomoči potrebne in pobegnila v Grčijo, da bi se izognila pohvalam ljudi. Venancij je kmalu umrl, Honorat pa se je vrnil, sveti škof Leoncij ga je posvetil v duhovnika in na samotnem otoku Lerin, ki so ga prej naseljevale le strupene živali, ustanovil samostan, ki je postal središče učenjakov in svetnikov. Samotni otok je hitro postal čudovit raj in podoba egipčanskega Tebaida. Mladi moški iz vseh dežel so hiteli na Lerin, da bi se pridružili Honoratovim rokam, saj je, kot poroča sveti Hilarij iz Arlesa: „Kdor je hotel Kristusa, je šel k Honoratu, in kdor je prišel k Honoratu, je našel Kristusa.“
Skoraj nič ni bolj ganljivega od očetovske nežnosti, s katero je Honorat ravnal s svojimi menihi. „Vedel je,“ je zapisal eden od njegovih učencev, “kako brati v njihovih dušah in odkriti vsako žalost v njihovih srcih; ne varčuje z naporom, da bi pregnal vsak namig na žalost, vsako bolečo misel na svet. Tako kot vzhajajoče sonce razprši temo, tako je že njegov prihod razpršil vso žalost in v srcih vseh zanetil veselo ljubezen do Kristusa. Njegovo načelo je bilo: Kdor ljubi krepost, mu ni treba biti žalosten. V njem vsi niso našli le svojega očeta, temveč tudi svojo družino in dom. Ko je pisal odsotnim bratom, so se prejemniki veselili: “To je čisti med, med iz njegove neizčrpne dobrote srca! Vsakdo, ki je gledal njegove menihe v njihovi tihi harmoniji, veselem razpoloženju, blagi nežnosti in popolnem zadovoljstvu, je verjel, da vidi množico blaženih angelov.” Lerin je bil zato povsod znan kot „srečni otok“.
Za škofijo v Arlesu je ne le razumljivo, temveč tudi zelo pohvalno, da je občudovanega opata iz Lerina prisilila, da je postal njen škof. O tem, kako dober pastir je bil, priča njegov naslednik sveti Hilarij, ki je svoji čredi dejal. “Preljubi, sami ste videli njegovo prizadevnost in budnost, gorečnost njegove predanosti, mirnost njegovega uma, milino njegovega obraza, ki je odražal čistost njegovega srca; videli ste popolno skladnost njegovega ravnanja z njegovim naukom in izkusili prelivanje njegove ljubezni. Da, če bi moral upodobiti ljubezen, bi naslikal sliko svetega Honorata.”
Njegove moči so zadoščale le še za štiri leta prenašanja bremena škofovske službe; stari delavec je povsem izčrpan padel na smrtno posteljo. Ko so ga obiskale mestne oblasti, je njegova odhajajoča duša izlila čudovite besede:
“Na meni vidite, v kako krhkem hramu živimo; z vsake stopnice, pa naj se v življenju povzpnemo še tako visoko, nas smrt potegne navzdol. Nobena čast ali bogastvo nas ne more rešiti te usode; doleti tako pravične kot grešnike, tako visoke kot nizke. Kristusu dolgujemo veliko hvaležnost, ker je s svojim vstajenjem iz groba oživil našo smrt z upanjem na naše vstajenje; s tem ko je prinesel večno življenje, je uničil strahove smrti. Živite torej tako, da ne boste trepetali pred koncem in to, čemur pravimo smrt, sprejeli le kot prehod v boljše življenje. Če smrt ne bi povzročala muke, ne bi bila kazen. Težka je ločitev duše od telesa, toda veliko težje bo skupno bivanje obeh v večnih plamenih pekla, če nismo, dokler smo živi, varovali svojega duhovnega dostojanstva in se borili proti telesu in njegovim željam … Zato to storite! Vaš častitljivi oče vam zapušča to dediščino; s svojim zadnjim dihom vas vabi, da podedujete nebeško kraljestvo.” –
Ti dve čudoviti očesi sta se nežno zaprli k večnemu počitku na ta dan 429 ali 430. Dobrota in ljubezen sta še vedno ožarjali obraz dragega pokojnika. Žalost vsega ljudstva za ljubljenega očeta je bila nepopisna; vsi so se zgrinjali k svetemu truplu, da bi poljubili hladno roko in jo namočili z vročimi solzami ljubezni.
DE

Honorat je bil potomec rimske konzulske družine. Njegovi poganski starši so nadarjenemu, a izredno nečimrnemu sinu privzgojili vse potrebno znanje za prevzem višje državne funkcije, saj mu je oče namenil tak položaj. Toda človek misli, Bog usmerja. Po posebnem daru milosti se je Honorat seznanil z resnicami krščanstva in se nad njimi tako navdušil, da se je proti volji staršev dal krstiti in se kljub vsem očetovim namigom za razkošno posvetno življenje umaknil v samoto podeželskega posestva, kjer je s svojim enako mislečim bratom Venancijem živel sveto življenje, gradil vso okolico in jo polnil s svojo slavo. Vendar je to spodbudilo skromna brata, da sta odšla v Grčijo, da bi spoznala življenje svetih puščavnikov, po katerih stopinjah sta nameravala hoditi. Pred tem pa sta večino bogastva, ki sta ga podedovala po starših, ki so medtem umrli, razdelila med revne. Komaj je prišel v Grčijo, je naš svetnik zaradi smrti izgubil brata Venancija, se vrnil v Francijo in si po nasvetu svetega Leoncija, škofa iz Frejusa, za svoje bivališče izbral otok Lerins. Tam je novemu puščavniku sledilo toliko učencev, da je moral za njih zgraditi samostan, v katerem so se kmalu razcvetele vse vrline vzhodnih puščavnikov in ki je več stoletij ostal slovito gojišče učenih in svetih škofov. Prvi sveti škof, ki je iz njega izšel, je bil sam ustanovitelj. Ko se je leta 426 izpraznilo škofovsko mesto v Arlesu, je bil Honorat kljub svoji ponižni zavrnitvi povišan vanj in je zdaj skušal iste kreposti ljubezni, nežnosti, vzdržnosti in potrpežljivosti, ki jih je 35 let prakticiral kot vodja svojega samostana in jih je učil prakticirati svoje ljudi, gojiti v svoji škofiji s temeljitim spreobrnjenjem src svojih škofov, kar mu je v žal le treh letih njegovega službovanja popolnoma uspelo. Smrtonosna bolezen, ki je bila posledica pretiranega napora, ga je leta 430 poslala v nebeški svet. Osem dni pred smrtjo se je dal prenesti v svojo cerkev, da bi pridigal.
—

Honorat, ki se je rodil v zadnji polovici 4. stoletja v Arlesu iz ene najslavnejših rimskih družin, je že v mladosti s svojo gorečnostjo za krščansko vero najbolj jasno nakazal svojo prihodnjo svetost. Čeprav si je namreč njegov zaslepljeni oče na vso moč prizadeval, da bi pobožnega mladeniča uvedel v užitke sveta in ga tako prepričal, naj se odpove želji po svetem krstu, ga je krščanski duhovnik vseeno skrivaj krstil, upiral se je vsem skušnjavam poželenja in ohranil svoje srce čisto pred grehi svoje dobe. Njegovo sveto življenje je naredilo globok vtis na neokrnjen um njegovega brata Venancija in oba sta se posvetila pobožnosti in prizadevanju za krščansko popolnost. Po očetovi smrti sta svoje premoženje razdelila med uboge, zapustila domovino v družbi svetega Kaprazija in obiskala več svetih krajev. V Mesiniji je Venancij zbolel in umrl, sveti Honorat pa je odšel v Italijo in se naselil na zloglasnem otoku Lerinu, ki je bil zaradi obilice strupenih kač nenaseljen. S svojo molitvijo je pregnal te škodljive živali, zgradil cerkev in samostan in kmalu se je slava njegove svetosti tako razširila, da so se k njemu zgrinjali mladeniči in možje iz vseh pokrajin, da bi se pri njem učili zdravilnih ved. Z neutrudno potrpežljivostjo je učil svoje učence duhovnega življenja in z njimi ravnal tako nežno in ljubeče, da so ga vsi ljubili in spoštovali kot svojega očeta, kot o njem pravi sveti Hilarij, eden od njegovih učencev. Ko je otok Lerin in svoj samostan spravil v najboljše stanje, je bil zaradi svojih čudovitih kreposti izvoljen za škofa v Arlesu, v katerem si je pridobil večne zasluge kot najbolj goreč zagovornik čistih Jezusovih naukov, kot buden pastir duš ter zaščitnik in oče ubogih. Umrl je v visokem ugledu svetosti 16. januarja 430, njegovo telo pa so pokopali na otoku Lerin v cerkvi Svetega križa.
DE

Izhajal je iz rimske konzularne družine, ki se je takrat naselila v Galiji, in je bil dobro podkovan v svobodnih umetnostih. V mladosti se je odpovedal čaščenju malikov in za Kristusa pridobil svojega starejšega brata Venantija, ki ga je prav tako navdušil za prezir do sveta. Želela sta se mu popolnoma odpovedati, vendar jima je naklonjeni poganski oče nenehno postavljal ovire: nazadnje sta s seboj vzela svetega puščavnika Kaprazija za svojega vodjo in iz Marseilla odplula v Grčijo z namenom, da bi tam živela neznano kje v puščavi. Venancij je kmalu srečno umrl v Metonu, Honorat pa je bil prav tako bolan in se je moral vrniti s svojim vodnikom. Najprej je živel eremitsko življenje v gorah blizu Frejusa. V morju blizu te obale ležita dva majhna otoka: eden večji, bližje celini, se imenuje Lero, zdaj Sv. Margareta; drugi manjši in bolj oddaljen, dve legi od Antibov, imenovan Lerins, zdaj sv. Honoré, od našega svetnika, kjer se je naselil; ker so mu sledili drugi, je tam okrog leta 400 ustanovil znameniti samostan Lerins. Nekatere je določil, naj živijo v skupnosti, druge, ki so se mu zdeli popolnejši, pa v ločenih celicah kot puščavniki. Njegova pravila so bila v glavnem izposojena pri svetem Pahomiju. Hilarij je opisal odlične kreposti te družbe svetnikov, zlasti dobrodelnost, sožitje, ponižnost, sočutje in predanost, ki so vladale med njimi pod vodstvom našega svetega opata. Ta je bil leta 426 po prisili posvečen v arleškega nadškofa, leta 429 pa je izčrpan od strogosti in apostolskih del umrl. Slog njegovih pisem je bil jasen in presunljiv: napisana so bila z občudovanja vredno nežnostjo, eleganco in sladkostjo, kot zagotavlja sveti Hilarij. Izgubo vseh teh dragocenih dokumentov zelo obžalujemo. Njegov grob je prikazan prazen pod glavnim oltarjem cerkve, ki nosi njegovo ime v Arlesu; njegovo telo je bilo leta 1391 preneseno v Lerins, kjer je ostal večji del. Glej njegov panegirik, ki ga je napisal njegov učenec, sorodnik in naslednik, sveti Hilarij iz Arlesa; gre za eno najbolj dovršenih del te vrste.
EN

Sveti Honorat in sveti Venance sta bila brata. Odraščala sta v galsko-rimski krščanski družini. Oba sta bila zelo pobožna in verna. Ko sta odrasla, sta želela postati meniha. Brata sta se s spremljevalcem odpravila v Grčijo. Na žalost je Venance tam hitro zbolel in umrl. Honorat se je s svojim spremljevalcem vrnil domov. Njuna želja, da bi postala meniha in puščavnika, ju ni nikoli zapustila.
Takrat je Honorat spoznal Léoncija, škofa iz Fréjus, ki jima je odstopil zapuščen otok v arhipelagu Lérins ob obali Cannesa. Samotarja sta se tam naselila in začela ustanavljati skupnost. Kmalu se jima je pridružilo več mladih moških, ki so želeli postati menihi in živeti v tišini. Honorat je postal predstojnik nove cenobitske skupnosti. Samostan je postal eno največjih duhovnih središč v regiji. V njem še vedno živijo cistercijanski menihi.
Leta 426 je Honorat zapustil svoj otok in postal škof v Arlesu. V tej trpinčeni škofiji je ponovno vzpostavil mir, strogost in svetost.
“Kdo je bil tisti, ki je tako združil blagost s strogostjo? Kdo je tako kot on vabil k disciplini, pomešani z veseljem? Kdo je popravljal, ne da bi osrečil tiste, ki jih je popravljal? Ali je veselje tega moža kdaj imelo pridih samozadovoljstva?”
(sveti Hilarij iz Arlesa o svetem Honoratu)
Sveti Honorat de Lérins in sveti Venance sta se rodila v 5. stoletju v rimskem cesarstvu. Sveti Honorat je umrl leta 430. Sveti Venance je umrl v Grčiji, neznanega datuma.
FR

Views: 15

sveti Danakt (Danax) iz Vlorë – diakon in mučenec

V Valoni v Illiriku (Vlorë v današnji Albaniji), sveti Danákt, mučenec.
Vir

Kot lektor je pripadal duhovščini mesta Aulona v Iliriku, od koder je bil doma. Med silovitim poganskim preganjanjem (ki je izbruhnilo v neznanem času) je Dana (Danaktos) skušal rešiti cerkveno opremo tako, da se je zatekel na varno, pet milj od mesta, proti morju. Preganjan in ujet s pogani, ki so ga silili, da bi žrtvoval Dionizu kot bogu, ki daje vino, je odkrito razglasil svojo vero v Kristusa kot tistega, ki je ustvaril svet in vse, kar je na svetu. Z meči so ga razsekali na kose in vrgli v morje.
V kraju San Dana (škofija Ugento, Apulija) Dana častijo v župnijski cerkvi: ilirskega svetnika je mogoče poistovetiti z apulijskim svetnikom ne le po imenu (na Zahodu neobičajno), temveč tudi po njegovem prazniku, ki pade na 16. januar.
IT

Danax je bil duhovnik (?), ki je želel rešiti svete posode svoje cerkve pred roparji, vendar so ga ti zajeli in umorili.
DE

Sveti Dana iz Leuce, znan tudi kot Danat ali Danaus, je priznan kot pogumen diakon in mučenec Katoliške cerkve. Rodil se je v 6. stoletju v mestu Vlorë v Albaniji, vendar je o njegovem zgodnjem življenju znanega malo. Vendar so njegova poznejša dejanja in neomajna vera pustila trajen vpliv na krščansko skupnost.
Zgodovinski dokumenti kažejo, da se je Dana preselil v Santa Maria di Leuca v Italiji, kjer je služil kot diakon v lokalni cerkvi. Med njegovim bivanjem je bilo pristaniško mesto napadeno, kar je prineslo obdobje velikega preganjanja krščanske skupnosti. Dana je v nevarnosti hitro ukrepal, da bi zaščitil sveto posodo in svete spise cerkve.
Ker se je zavedal neposredne nevarnosti oskrunitve, se je odločil, da bo pobegnil v notranjost in tako zagotovil varnost teh svetih artefaktov. Presenetljivo je, da je zaužil posvečene hostije, evharistični kruh, da bi preprečil njihovo oskrunitev. To dejanje predanosti odraža Danovo neomajno predanost veri in Cerkvi.
Kljub njegovi izjemni hrabrosti Danove žrtve niso ostale neopažene za poganske zatiralce. Zapovedali so mu, naj bogu Bakhu žrtvuje vino, vendar je Dana v nasprotju s tem ukazom to odločno zavrnil. Njegova zavrnitev krščanskih prepričanj in sodelovanja pri poganskih obredih je pripeljala do njegove mučeniške smrti.
Dana je doživel grozljivo usodo, saj so ga v bližini kraja Santa Maria di Leuca razkosali z meči. Brutalnost njegove usmrtitve je pokazala, kako daleč so bili poganski zatiralci pripravljeni iti, da bi izkoreninili prisotnost kristjanov. Da bi še bolj oskrunili njegov spomin, so njegove posmrtne ostanke razkosali in dele telesa vrgli v morje.
Sčasoma sta Danova zgodba in njegovo pogumno dejanje postala pomembna v Katoliški cerkvi. Čeprav so informacije o podrobnostih njegovega življenja omejene, sta ga njegova neomajna predanost in žrtvovanje za vero trdno uveljavila kot svetnika. Čeprav se je njegova kanonizacija zgodila pred uradnim postopkom, znanim kot prekongregacijski, je zgodnja krščanska skupnost nedvomno prepoznala in častila Danovo mučeništvo.
Danes se svetega Dana iz Leuce spominjamo na več praznikov. V katoliški in pravoslavni tradiciji se njegov praznik praznuje 16. januarja. Poleg tega se ga armenska cerkev spominja 24. januarja. Sveti Dana s svojim mučeništvom in neomajno vero še vedno navdihuje in je zgled neomajne predanosti krščanski veri.
EN

Prišel je iz Valone v Albaniji (Vlorë v današnji Albaniji), pristal pa v Salentu, kjer je služil kot diakon v svetišču Santa Maria di Leuca. Med saracenskim napadom na svetišče je s seboj vzel ciborij z evharistijo in pobegnil na varno v bolje branjeno vasico Montesardo. Toda nekaj kilometrov od vasi, v kraju la Mora, so ga ujeli in ranili. Preden je umrl, pa je imel čas, da je zaužil svete delce in se tako izognil profanaciji evharistije.
Živel je v 9. stoletju, izviral je iz Vlorë – Albanije
Dana je skupaj z nekaterimi rojaki pristal v Capo di Leuca. Po napadu Mavrov, ko so se bližale saracenske ladje, je mladi diakon vzel ciborij z evharistijo in pobegnil v Montesardo, varen in branjen kraj. Vendar so ga na poti, pet milj od Leuca, v kraju La Mora, ujeli in ubili iz sovraštva do krščanske vere. Imel je čas, da je zaužil svete hostije, da jih ne bi izpostavil oskrunitvi. Na kraju njegovega mučeništva, približno 200 metrov od vasi, ki nosi njegovo ime, stoji marmorna plošča (dejansko 580 metrov južno od cerkve). Praznik se praznuje 16. januarja.
Rimski martirologij: V Valoni v Iliriku, v današnji Albaniji, sveti Danakte, mučenec.
Kot bralec je pripadal duhovščini mesta Valona v Iliriku, iz katerega je bil domačin.
Med silovitim poganskim preganjanjem (ki je izbruhnilo ob neznanem času) je Dana (Danacto) skušal rešiti cerkveno opremo tako, da se je zatekel na varno, pet milj od mesta, proti morju. Preganjan in ujet s strani poganov, ki so ga silili v žrtvovanje Dionizu kot bogu, ki daje vino, je odkrito razglasil svojo vero v Kristusa kot tistega, ki je ustvaril svet in vse, kar je na svetu. Z meči so ga razsekali na kose in vrgli v morje. V kraju Sveti Dana (škofija Ugento, Apulija) Dana častijo v župnijski cerkvi: ilirskega svetnika je treba poistovetiti z apulijskim svetnikom, ne le po imenu (na Zahodu neobičajno), ampak tudi po njegovem prazniku, ki pade na 16. januar.
IT

Sveti mučenec Danax je živel v drugem stoletju in je bil lektor v cerkvi v mestu Auleneia v Makedoniji (Vlorë v današnji Albaniji). Med vdorom poganov je svetnik vzel cerkveno posodo in jo nameraval skriti, vendar so ga zajeli vojaki. Ker ni hotel častiti njihovih ogabnih malikov, so ga prebodli z mečem.
EN

 

Views: 11

sveti Berard in tovariši iz Maroka – redovniki in mučenci

Sveti Berard se je rodil v Umbriji; umrl pa okoli leta 220 v Marakešu, Maroko.
Bil je učenec sv. Frančiška Asiškega. Frančišek ga je skupaj s štirimi drugimi brati poslal v Maroko med muslimane, da bi oznanjali krščansko vero. Že v Sevili so jih po pridigi napadli. V Maroku so jih ujeli in mučili. Sultan Miramolin jim je lastnoročno odsekal glave.
Berard in njegovi tovariši: Oton, Peter, Adjutor in Akurcij so prvi mučenci frančiškanskega reda. Papež Sikst V. jih je razglasil za svetnike.
Vir

Pri mestu Marrakéš (v današnjem Maroku), trpljenje svetih mučencev: Berarda, Otona, Petra, duhovnikov, Akúrzija in Adjúta, redovnikov iz Reda manjših bratov, ki so bili od svetega Frančiška poslani oznanjat evangelij muslimanom. Bili so ujeti v Hispalu, kmalu odpeljani v Marrakéš, ter na ukaz kneza Mavrov z mečem ubiti.
Vir

Po generalnem kapitlju v Asissiju leta 1219 je sv. Frančišek Asiški poslal brate Berarda, Petra in Otona, ki so bili duhovniki, ter Akursija in Adjuta, ki sta bila konverza, oznanjevat evangelij muslimanskim Mavrom na zahod Evrope. Najprej so pridigali v Italiji, nato v Španiji in nazadnje v Maroku, od koder so bili najprej pregnani, a so se nato vrnili. 16. januarja 1220 so bili bičani do kosti, na rane so jim dajali vroče olje in kis, nazadnje so jim glave prepolovili z meči. Njihove posmrtne ostanke so morali bratje odkupiti in se sedaj nahajajo v mestu Coimbra, njihov god pa je 16. januarja.
Papež Sikst IV. jih je za svetnike razglasil leta 1481. Pred dvema letoma je minilo 800 let njihovega mučeništva. Zgled maroških mučencev je močno vplival na mladega portugalskega duhovnika Fernanda, ki je vstopil v Red manjših bratov in si privzel ime Anton. Vendar ni postal mučenec, pač pa mogočen pridigar, ki ga poznamo kot sv. Antona Padovanskega.
O junaški poti omenjenih Frančiškovih sopotnikov lahko največ izvemo iz spisa iz kronike generalnih ministrov reda manjših bratov, ki ga najdemo v brevirju na spletni strani hozana.si:
Blaženi Frančišek je po Gospodovi volji poslal šest najboljših bratov v maroško kraljestvo, da bi nevernim stanovitno oznanjali katoliško vero. Ko so bili v aragonskem kraljestvu, je brat Vital težko zbolel. Videl je, da se njegova bolezen vleče, in ni hotel s svojo telesno slabostjo ovirati božjega dela. Ukazal je torej drugim petim, naj gredo v Maroko in izpolnijo božjo in očeta Frančiška zapoved. Sveti bratje so ubogali, pustili tam bolnega brata Vitala in prispeli v Coimbro. Od tod so preoblečeni v navadno obleko prišli v Seviljo, tedaj saracensko mesto. Nekega dne so v svoji gorečnosti prišli brez vsakega vodiča v njihovo glavno mošejo ali molilnico. Ko so hoteli vstopiti, so jih Saraceni razjarjeni napadli z vpitjem, udarci in palicami ter jih nikakor niso pustili iti v mošejo. Tedaj so šli k vratom kraljeve palače in rekli, da so poslanci, namenjeni h kralju, poslani od Kralja kraljev, Gospoda Jezusa Kristusa. Ko so kralju obširno razložili katoliško vero, da bi ga spreobrnili in pripravili, da bi sprejel krst, je kralj zbesnel in jih ukazal obglaviti; kljub temu se je pozneje posvetoval s starešinami in jih poslal v Maroko, kakor so sami želeli. Prišli so v glavno mesto in takoj začeli oznanjati vero Saracenom, ki so bili na trgu. To je kralj zvedel in jih ukazal zapreti v ječo, kjer so bili brez jedi in pijače dvajset dni, krepčala jih je samo božja tolažba. Tedaj jih je poglavar ukazal privesti predse. Ko je pa videl, da neomajno izpovedujejo katoliško vero, se je silno razjezil in jih ukazal z različnimi mučili mučiti, jih ločiti po hišah tako, da je bil vsak sam, in jih močno bičati. Nato so hudobni hlapci zvezali svetim roke in noge, jim zavezali vrvi na vrat, jih vlačili po tleh sem in tja ter tako hudo pretepali, da jim je skoraj izstopilo drobovje. Nad njihovimi ranami so razbili posode, polne vrelega olja in kisa. Drobce posod so posuli na njihova trda ležišča, vrgli nanje svete in jih valjali po njih. Tako so trpeli vso noč in približno trideset Saracenov jih je stražilo ter kruto pretepalo. Maroški kralj jih je, besen od jeze, ukazal privesti pred sebe. Krvi pijani mučitelji so svetim zvezali roke in jih slečene in bose z nenehnimi udarci pripeljali h kralju. Ko jih je kralj zagledal in spoznal, da so v veri popolnoma trdni, je dal privesti nekaj žensk, druge ljudi odstranil ter rekel bratom: »Spreobrnite se k naši veri in dal vam bom te ženske za žene in veliko denarja ter boste uživali čast v mojem kraljestvu.« Blaženi mučenci so pa odvrnili: »Žensk in tvojega denarja nočemo, ampak vse preziramo zaradi Kristusa.« Tedaj je kralja popadla jeza, zgrabil je za meč, svete ločil drug od drugega in drugemu za drugim po sredi čela razklal glavo. Na njihovih tilnikih je skrhal tri meče in jih tako z divjo krutostjo pobil z lastno roko. (vir: brevir / Hozana.si)
Ne glede na junaški zgled  prvih mučencev iz Frančiškove skupnosti pa je pomenljivo, da o njih najdemo zelo malo podatkov na slovenskih spletnih straneh. Morda je razlog tudi v tem, da je v času velikega poudarka na medreligijskem dialogu med kristjani in muslimani manj primerno poudarjati mučence, ki so padli kot žrtve islama.
Vir

Vesoljna Cerkev časti diakona svetega Štefana kot prvega mučenca krščanstva, vendar so tudi krajevne Cerkve in verske skupnosti vedno posebej častile svoje mučence. Danes red manjših bratov slavi tiste brate, ki so prvi prelili svojo kri kot večno pričevanje krščanske vere: Berardo, Otone, Pietro, Accursio in Adiuto, to so njihova imena, so bili prvi misijonarji, ki jih je sveti Frančišek poslal v dežele Saracenov.
Šest let po spreobrnjenju, ko je ustanovil red manjših bratov, je sveti Frančišek začutil željo po mučeništvu in se odločil oditi v Sirijo, da bi nevernikom oznanjal vero in pokoro. Vendar je ladja, s katero je potoval, končala v vetru na obali Dalmacije in prisiljen se je bil vrniti v Assisi. Želja po pridobitvi krone mučeništva pa je še naprej prežemala Frančiškovo srce, zato je razmišljal, da bi se odpravil v Maroko oznanjat Kristusov evangelij Miramolinu, vodji muslimanov, in njegovim podložnikom. Prispel je v Španijo, vendar se je moral zaradi nenadne bolezni spet vrniti v Porciunkulo.
Kljub obema neuspehoma, ki ju je doživel, je organiziral red v province in poslal misijonarje v vse večje evropske države. Na binkošti leta 1219 je duhovniku Otoneju, subdiakonu Berardu ter konverzom Vitalu, Pietru, Accurziju in Adiutu dovolil, da gredo oznanjat evangelij maroškim Saracenom, sam pa se je odločil, da se bo pridružil križarjem na poti v Palestino, da bi obiskali svete kraje in spreobrnili domače nevernike. Ko je Vitale, vodja odprave, dosegel Aragonsko kraljestvo, je zbolel, vendar to ni preprečilo ostalim petim bratom, da bi pod Berardovim vodstvom nadaljevali pot. V Coimbri na Portugalskem jih je sprejela kraljica Urraca, žena Alfonza II. Nekaj dni so počivali v samostanu Alemquer, pri čemer jim je pomagala kraljeva sestra infanta Sancha, ki jim je priskrbela civilna oblačila, da bi jim olajšala apostolsko delo med muslimani. Tako oblečeni so se odpravili v razkošno mesto Sevilja, takratno prestolnico mavrskih kraljev. Ne ravno preudarno sta pohitela v glavno mošejo in tam začela oznanjati evangelij proti islamizmu. Seveda so ju imeli za norca in ju pretepli, vendar se nista ustrašila in sta odšla v kraljevo palačo ter prosila za pogovor z njim. Miramolino jim je nerad prisluhnil, a takoj ko je slišal, da je Mohameda označil za lažnega preroka, se je razjezil in ukazal, naj ju zaprejo v temno ječo. Njegov sin ga je opozoril, da bi bila takojšnja obglavitev preveč kratka kazen, zato je bolje, da se upošteva vsaj nekaj formalnosti. Čez nekaj dni ju je kralj poklical na svoj dvor in ju, ko je slišal, da želita odpotovati v Afriko, namesto da bi ju poslal nazaj v Italijo, sprejel na krov ladje, pripravljene za odhod v Maroko. Po prihodu v afriško državo je Berardo, ki je znal lokalni jezik, pred kraljem takoj začel pridigati krščansko vero ter kritizirati Mohameda in Koran, sveto knjigo muslimanov. Miramolino ju je nato izgnal iz mesta in ukazal, naj se vrneta v krščanske dežele. Toda bratje so se takoj, ko so jih izpustili, vrnili v mesto in ponovno začeli pridigati na javnem trgu. Razjarjeni kralj jih je nato dal vreči v jamo, da bi umrli od lakote in pomanjkanja, vendar so po treh tednih posta prišli ven v boljšem stanju, kot so bili, ko so bili tam zaprti. Miramolino je bil sam nekoliko presenečen. Kljub temu je poskrbel, da so jih drugič poslali nazaj v Španijo, vendar jim je spet uspelo pobegniti in so se vrnili k pridiganju, dokler jih ni portugalski infant pod stražo zaprl v svojo rezidenco, saj se je bal, da bi njihova pretirana gorečnost ogrozila tudi kristjane v njegovem spremstvu.
Nekega dne je bil Miramolino, da bi zatrl nekaj upornikov, prisiljen oditi s svojo vojsko in prosil za pomoč portugalskega princa. Ta pa je imel tudi pet frančiškanov in nekega dne, ko je vojski zmanjkalo vode, je Berardo vzel lopato in izkopal jarek, iz katerega je na začudenje Mavrov pritekel obilen izvir sveže vode. Ker so kljub kraljevi prepovedi še naprej pridigali, so jih ponovno aretirali, jih bičali in vrgli v ječo. Nato so jih izročili ljudstvu, da bi se maščevali za žalitve, ki so jih izrekli proti Mohamedu: tako so jih bičali na cestnih prehodih in jih vlekli po kosih stekla in razbitih lončenih posodah. Na rane so jim vlivali sol in kis, pomešana z vrelim oljem, vendar so vse te bolečine prenašali s tako močjo, da so se zdeli neobčutljivi. Miramolino je lahko le občudoval takšno potrpežljivost in vztrajnost, zato jih je skušal prepričati, naj sprejmejo islam, in jim obljubljal bogastvo, časti in užitke. Vendar je pet bratov zavrnilo celo pet mladih žensk, ki so jim jih ponudili za žene, in vztrajno in neomajno poveličevalo krščansko vero.
Tedaj se Miramolino ni mogel več upirati takšnimu nasprotovanju, zato je v besu vzel v roke scimitar in obglavil pet neustrašnih izpovedovalcev vere: bilo je 16. januarja 1220 v bližini Marakeša. V tistem trenutku so se njihove duše, ko so odletele v nebesa, prikazale infantki Sanchi, njihovi dobrotnici, ki je bila takrat zbrana v molitvi v svoji sobi.
Telesa in glave mučencev so bile takoj pred ograjo kraljeve palače. Ljudje so jih med kričanjem in najrazličnejšimi izgredi pograbili, jih vlekli po mestnih ulicah in jih nazadnje položili na gnojni hrib, plen psov in ptic. Vendar je previdnostna nevihta pregnala živali in omogočila kristjanom, da so pobrali posmrtne ostanke bratov in jih prepeljali v infantovo rezidenco. Ta je dal izdelati dve srebrni skrinji različnih velikosti. V manjšo je položil glave, v večjo pa mučeniška telesa. Ko se je vrnil na Portugalsko, je dragocene relikvije končno vzel s seboj in jih namenil cerkvi Santa Croce v Coimbri, kjer jih častijo še danes. Ta izkušnja je v svetem Antonu iz Lizbone (ki ga poznamo kot Antonija Padovanskega) dozorela zamisel, da bi iz reda redovnih kanonikov prestopil v red manjših bratov. Ko je sveti Frančišek slišal novico o mučeništvu svojih petih sinov, je vzkliknil: „Zdaj lahko rečem, da imam res pet manjših bratov“. Sikst IV. jih je leta 1481 kanoniziral, Martyrologium Romanum pa se jih spominja 16. januarja, na obletnico njihovega slavnega mučeništva.
IT

Berard je bil učenec svetega Frančiška Asiškega, ki ga je s štirimi tovariši poslal na misijon med muslimane v Maroko in južno Španijo. Po pridiganju so jih aretirali in mučili v Sevilli, zaprli in mučili v Marakešu v Maroku, nazadnje pa jih je obglavil sam kralj Miramolin.
Kanonizacija: Berard in njegovi tovariši so bili prvi mučenci frančiškanskega reda, papež Sikst IV. pa jih je kanoniziral 7. avgusta 1481.
Zavetnik škofije Rabat
DE

Vzvišene kreposti svetega Frančiška Asiškega so vključevale tudi veliko gorečnost za duše. To ga je gnalo, da je svojemu prvemu redu kot področje dela določil misijone v tujini, sam pa je bil pri tem junaški zgled, ko je šel k egiptovskemu sultanu in mu oznanjal evangelij, čeprav brez želenega uspeha. Vendar je Frančiškovo bogoljubno srce pri tem prizadevanju napolnjevala še plemenitejša želja, in sicer: za Kristusa celo pretrpeti mučeništvo. To mu ni bilo dano. Toda vseeno je doživel veselje, da je lahko celotno skupino svojih bratov imenoval za blažene kot prve mučence reda, in sicer pet bratov: Berardusa, Petra, Akkurzija, Adjuta in Otona. Poslal jih je oznanjat krščansko vero mohamedancem, ki so živeli v Španiji in severni Afriki, tako kot je sam nameraval storiti na Vzhodu. Pet bratov se je takoj odpravilo na pot, polni gorečega navdušenja in hrepenenja po mučeništvu. Mimogrede, sprva jih je bilo šest, saj jim je sveti Frančišek za vodjo in predstojnika določil brata Vitalisa. Toda ta je v Španiji zbolel in je moral pet tovarišev pustiti same. Prvo prizorišče njihovega pridiganja je bilo špansko mesto Sevilla, ki je bilo tako kot velik del južne Španije na splošno pod oblastjo mohamedanskih Mavrov. Tako kot njihov sveti ustanovitelj se je tudi pet bratov pogumno približalo prestolu mavrskega vladarja in mu oznanilo krščansko resnico, hkrati pa Mohamedove nauke in zakone razglasilo za zmoto in prevaro. Do skrajnosti razjarjeni kralj je drznim pridigarjem ukazal obglavljenje in le zaradi posredovanja njegovega sina se ukaz o krvi ni uresničil, temveč so jih vrgli v ječo. Ta je bil visoko v stolpu, vendar so tudi od tam pogumno in navdušeno nadaljevali svoje pridiganje za Boga, tokrat tako, da jim je kralj prepovedal vstop v svojo državo in jih dal odpeljati v Afriko, v Maroko. Tu je vladal saracenski knez Miramolin. Že po nekaj dneh je imel priložnost slišati vodjo petih bratov, očeta Berarda, ki je pridigal na javni ulici. Tudi on ni bil usmiljen, temveč besen in je pet Frančiškovih sinov izgnal iz mesta in kraljestva. In zdaj je bilo mogoče videti predstavo uradnega tekmovanja med pridigarsko vnemo teh svetih mož in prizadevanji saracenskega vladarja, da bi jih utišal in odstranil.

Ko jih je namreč nekaj krščanskih prijateljev hotelo pripeljati nazaj v krščanske kraje, so se jim bratje z begom izognili, pohiteli nazaj v Maroko in takoj spet začeli oznanjati krščansko vero. Posledica tega je bilo ponovno zaprtje, ki sta ga še poslabšala lakota in žeja.

Nenadoma pa se je nad vso deželo razbesnela silovita nevihta, ki so jo zaradi krutega ravnanja s petimi menihi razumeli kot božjo sodbo, zato jih je kralj izpustil iz zapora in se čudil, da so kljub dvajsetim dnem zapora in stradanja pred njim stali zdravi in sveži. Krščanski prijatelji bi spet morali in hoteli popeljati brate nazaj domov – a glej, vrnili so se v mesto in k svojim pridigarskim dejavnostim. Tokrat pa eden od krščanskih prijateljev bratom ni dovolil, da bi se pojavili v javnosti, ampak jih je skril v svoji hiši. Vendar je bilo to uspešno le za kratek čas. Bratje so spet znali prevarati pozornost svojih prijateljev, in ko je kralj Miramolin v petek obiskal grobove svojih prednikov, je moral biti spet priča pridigi brata Berarda. In tudi tokrat je, namesto da bi verjel, padel v bes in ukazal, naj božje služabnike nemudoma ubijejo. Vendar odgovorni knez, po imenu Albozaido, ki je bil pred časom priča velikemu čudežu brata Berarda, ni takoj izvršil smrtne obsodbe, ampak je dal neustrašne Kristusove izpovedovalce vreči v ječo, kjer so z njimi precej dobro ravnali. V Maroko niso prišli, da bi se zabavali, ampak da bi pridigali in morda umrli za Kristusa! Tako so tudi v zaporu oznanjali vero, ki jim je bila tako draga. Toda zdaj tudi Albozaido ni več poznal usmiljenja. Trideset Saracenov je misijonarje tako kruto bičalo, da so jim popolnoma raztrgali telesa, na koncu pa so jim v grozljive rane vlili kis in vrelo olje. Naslednjo noč so stražarji videli čudovito svetlobo, ki je z neba obsijala pet junakov vere. O tem je bil obveščen tudi kralj Miramolin, zato jih je dal pripeljati pred sebe in jih zdaj skušal na drugačen način prepričati, naj se odpovejo svoji veri. Dal je pripeljati nekaj lepih žensk in obljubil, da jih bo bratom dal v zakon ter jih naredil za bogate in zelo spoštovane može, če se bodo le spreobrnili v mohamedansko vero. Toda naši krščanski pričevalci so kralju odgovorili: „Nočemo ne tvojih žena ne tvojega denarja, saj vse to preziramo zaradi Kristusa!“ Zdaj je bilo kraljeve dobrote in potrpežljivosti konec. S svojimi rokami je petim bratom odsekal glave in jim pomagal prejeti dolgo pričakovano krono mučeništva. Trupla svetnikov je množica 16. januarja 1220 z žaljivkami in posmehom vlekla po mestnih ulicah, jih raztrgala na kose in nazadnje pustila ležati zunaj mesta. Kristjani so jih želeli pietetno vzeti, vendar so jim to preprečili Saraceni, ki so nato ponovno napadli sveta telesa in jih vrgli v ogenj, kjer so zaradi božjega posredovanja ostala popolnoma nepoškodovana. Nazadnje je kristjanom uspelo prevzeti svete relikvije. Pokopali so jih v dveh dragocenih svetiščih in jih pozneje prenesli v Coimbro na Portugalskem, kjer je bil mladi kanonik Ferdinand Buglio tako navdušen, ko jih je videl, da se je odločil, da bo tudi on postal sin svetega Frančiška. Tako se je tudi zgodilo, postal je sveti frančiškan: Antonij Padovanski! Da, prvih pet frančiškanskih mučencev ga je podarilo Serafinskemu redu in prav njihove svete relikvije, njihovi posmrtni ostanki, so imeli tako srečen učinek.

Tu imamo dokaz o nadnaravni blagodejni moči svetih relikvij. Katoliška Cerkev jih zato upravičeno časti in tudi vernike vodi k njihovemu čaščenju, zlasti tako, da takšne relikvije razstavlja na oltarjih in jih tudi ponuja vernikom v poljub. Jasno je, da lahko vsakdo, ki pobožno časti sveto relikvijo, s tem pridobi tako časne kot nadnaravne milosti od Boga. Vendar moramo biti vedno prepričani, da je zadevna relikvija pristna. Katoliški kristjan pa lahko to vedno domneva, kadar mu sveto relikvijo pokaže ali ponudi cerkveni uradnik ali oblastnik. Zato takšne relikvije z veseljem in pobožnostjo častimo, vendar ne brez hkratnega prevzemanja in prakticiranja drže svetnikov, npr. poguma vere in stanovitnosti teh prvih mučencev frančiškanskega reda.

***

Sveti oče Frančišek je v svoji veliki gorečnosti poslal šest svojih učencev, in sicer duhovnike Berarda, Otona in Petra ter dva svetniška brata Accursiusa in Adjuta pod vodstvom duhovnika Vitalisa kot misijonarje k Saracenom. V Španiji je oče Vitalis zbolel, in ker se je zdelo, da se bo njegova bolezen podaljšala, je na pot poslal svoje sobrate pod vodstvom očeta Berarda. Zdaj so odpotovali v Sevillo in v mošeji Saracenov (v Španiji jih imenujejo Mavri) pogumno oznanjali vero v Kristusa ter razglašali, da so Mohamedovi nauki zmote in laži. Kralj jih je maltretiral in obsodil na smrt. Vendar je posredoval njegov sin, ki je smrtno obsodbo preklical, misijonarje pa zaprl v stolp. Vsi poskusi, da bi jih odvrnili od krščanske vere, so bili zaman. Ko sta iz stolpa oznanjala križanega Kristusa, pa so ju skupaj z drugimi zaporniki odpeljali v Maroko v Afriki, kar je bila tudi njuna srčna želja. Oče Berard je Saracenom pridigal v arabščini in celo kralju Miramolinu, ki je potoval z velikim spremstvom, in Mohameda označil za sleparja. Kralj je takoj ukazal, naj njega in njegove spremljevalce izženejo iz mesta in kraljestva. Toda oni so se večkrat vrnili in se niso pustili ustrahovati grožnjam, laskanju, zapiranju, lakoti in žeji; za vsako ceno so hoteli postati mučenci in so še naprej oznanjali dobro novico o odrešitvi. Kralj jih je v svoji jezi izročil knezu z ukazom, naj jih muči. Nazadnje, 16. januarja 1220, je kralj sam odrezal glave vsakemu od njih in njihova telesa vrgel v ogenj, vendar se jim ni nič zgodilo. Bog je na priprošnjo teh prvih mučencev Serafijskega reda storil številne čudeže. Ko so svete kosti prinesli v Coimbro na Portugalskem, se je avguštinski kanonik Ferdinand odločil, da se bo pridružil Frančiškovemu redu in postal je veliki sveti čudodelnik Antonij Padovanski. Papež Sikst IV. je leta 1481 mučence dodal na seznam svetnikov.
DE

Berardus, Peter, Acursius, Adjutus in Otto so bili poslani s strani svetega Frančiška, da bi pridigali mohamedancem na Zahodu, medtem ko je on osebno odšel k vzhodnim. Najprej so pridigali Mavrom v Sevilli, kjer so zaradi svoje gorečnosti veliko pretrpeli in bili izgnani, od tam pa so odšli v Maroko, kjer so začeli oznanjati Kristusa, in ko so bili izgnani, so se spet vrnili. Krivoverski sodnik jih je dvakrat bičal, da so se jim razkrila rebra; nato je ukazal, naj jim v rane vlijejo goreče olje in kis, njihova telesa pa naj valjajo po ostrih kamnih in lončenih skalah. Na koncu jih je kralj privedel predse in 16. januarja 1220 vzel svoj scimitar ter jim na sredini čela razklal glave. Njihove relikvije so bile odkupljene in so shranjene v samostanu svetega križa v Coimbri. Njihova imena so zapisana v rimskem martirologiju, leta 1481 pa jih je Sikst IV. kanoniziral.
EN

Sveti Berard (italijansko: Berardo; latinsko: Berardus, Beraldus) se je rodil ob koncu 12. stoletja v kraju Calvi v pokrajini Umbrija v osrednji Italiji. Pripadal je plemiški družini Leopardi. Leta 1213 se je pridružil frančiškanskemu redu (Ordo Fratrum Minorum – OFM) in postal predan samemu svetemu Frančišku Asiškemu. Dobro je obvladal arabščino in bil zgovoren pridigar.
Frančišek se je vedno bolj zavedal misijonarske poklicanosti frančiškanov in bil prepričan, da mora obstajati boljši način za spreobrnjenje muslimanov kot križarske vojne. Ob koncu kapitlja leta 1219 je Frančišek menil, da je prišel čas, da red razširi svoje apostolsko delo zunaj Italije in severne Evrope. Zase in za dvanajst drugih bratov je izbral večino Sirije in Egipta.
Berarda je pooblastil, naj gre s petimi drugimi brati oznanjat evangelij med zahodne muslimane. Teh pet je bilo Vitalis (Vitale) in sveti Accursius (Accursio), Adjutus (Aiuto), Odo (Otto, Otho, Otone) in Peter (Pietro). Vitalis, Berard, Peter in Odo so bili duhovniki, medtem ko sta bila Accursius in Adjutus redovna brata. Vitalis je bil vodja skupine.
Potovali so peš, najprej v Aragonijo v Španiji. Tam je vodja skupine Vitalis zbolel, vendar to ni ustavilo preostalih petih, da ne bi nadaljevali poti, zdaj pod vodstvom Berarda. Potovali so do Coîmbre na Portugalskem, kjer jih je sprejela kraljica Urraca, žena kralja Alfonza II. Nekaj dni so preživeli v samostanu Alemquer, kjer jim je kraljeva sestra, infantka Sancha, dala civilna oblačila, da bi jim olajšala poslanstvo med muslimani.
Nato sta odšla, da bi začela svoje poslanstvo med Mavri v Sevilli, ki je bila takrat muslimansko mesto. Toda tam so ju zaradi gorečega pridiganja takoj zaprli, v zaporu pa sta kričala, da je Mohamed hudičev sin. Nejevoljni kalif ju ni hotel usmrtiti, in ko je slišal, da bi raje odšla v Maroko kot nazaj v Italijo, ju je poslal v Marakeš v Maroku. Tam je sultan uporabil krščanske plačance, ki so poskušali delovati kot kaplani. Pridigali so tudi na ulicah, čeprav je bil Berard edini, ki je govoril arabsko.
Sprva so bili Mavri popustljivi, saj so misijonarje imeli za nore. Ko pa pogumni frančiškani niso hoteli oditi in so odkrito zavračali Mohamedov nauk, so jih pretepli in odpeljali k sultanu. Ta jim je ukazal, naj bodo tiho ali pa naj se vrnejo v Španijo. Ko so oboje zavrnili, je sultan pograbil scimitar in jih ubil tako, da jih je udarjal, dokler jim ni počila glava. To se je zgodilo 16. januarja 1220 v Marakešu.
Posmrtne ostanke mučencev je v Coîmbro prinesel don Pedro Portugalski, ki je z misijonarji potoval na obisk dvora v Maroko. Na pogrebu je bil navzoč sveti Anton Padovanski, ki se je globoko ganjen čutil poklicanega k podobnemu misijonarskemu življenju in morda mučeništvu ter se pridružil frančiškanskemu redu. Njihove relikvije so zdaj v samostanu Svetega križa v Coîmbri.
To so bili prvi mučenci frančiškanskega reda. Ko je Frančišek izvedel za njihovo smrt, naj bi vzkliknil: „Zdaj lahko resnično rečem, da imam pet mlajših bratov“. V času, ko je poslal prve brate na zahod, je sam pridigal v Egiptu. Zaradi smrti mučencev in Frančiškovega potovanja v Egipt se je v Frančiškovem pravilu iz leta 1221 pojavilo poglavje De euntibus inter saracenos et alios infideles. Mučeništvo za Kristusa je postalo najvišja želja frančiškanskega poslanstva, ki je veljalo za „vrh popolnosti“.
V zgodnjih dneh reda so bile med pridiganjem Saracenom mučeniško umorjene tri odprave menihov. Prvi je bil Berard s tovariši, drugi pa sveti Danijel s šestimi tovariši, ki so bili mučeni 10. ali 13. oktobra 1227 v Ceuti, zdaj španski enklavi v Maroku, potem ko se niso hoteli spreobrniti v islam. Tretja skupina sta bila blažena Janez iz Perugie in Peter iz Sassoferrata, ki sta bila mučena 29. avgusta 1228 v Valenciji v Španiji.
Pet mučencev iz Marakeša je leta 1481 kanoniziral frančiškanski papež Sikst IV (1471-84). Njihov spominski dan je 16. januar, njihova imena pa so navedena v Martyrologium Romanum.
NO

Spoštujejo jih kot prve mučence frančiškanskega reda. Imenovali so se Berardus (tudi Bernardus) iz Carbia (ali iz Corbia), Petrus iz San Gimignana, Accurtius (tudi Accurcius, Accursius ali Accursus), Adjutus (tudi Aiutus) in Otho (ali Otto).

Sprva jih je bilo šest, vodil pa jih je brat Vitalis. Oče Frančišek († 1226; praznik 4. oktobra) jih je osebno poslal v Španijo z nalogo, da tamkajšnje Mavre spreobrnejo h Kristusu. Na poti je Vitalis hudo zbolel. Zdelo se je, da mu še dolgo ne bo bolje. Bratom je ukazal, naj gredo naprej brez njega in izpolnijo Frančiškov ukaz. Z bolečino v srcu je

preostalih pet zapustilo svojega brata predstojnika v revni gostilni in končno prispelo v Coimbro.

Tam so se pogovarjali s kraljico Urraco, soprogo kralja Alfonza II († 1223). V petih preprostih fantih je videla velike svetnike in jih vprašala, ali vedo, kdaj bo umrla. Odgovorili so ji, da jim tako velike milosti niso bile dane. Nato pa so ji napovedali, da bodo sami umrli kot mučenci v Maroku in da bodo njihove posmrtne ostanke prenesli v Coimbro, ona, kraljica, pa jim bo šla naproti z množico vernikov in jih slavnostno prinesla ter jih slovesno pokopala v eni od mestnih cerkva. Kmalu zatem bo tudi sama umrla. Odločila se je, da se bo prilagodila volji Gospoda, ki jo je zelo ljubil.
Nato so odšli v Alenguer, kjer je bil že ustanovljen frančiškanski samostan. Tam so si nekaj dni odpočili. V tem kratkem času sta si pridobila naklonjenost infantke Sanche, hčerke kasnejšega portugalskega kralja Sancha II. Ta je pozneje ustanovila cistercijanski samostan v bližini Coimbre in postala njegova prva opatinja († 1229). Zdaj je moškim priskrbela vse, kar so potrebovali za nadaljnje potovanje. Iz pristanišča v Lizboni so se odpravili v kraljestvo Sevilla, ki je bilo takrat v rokah Mavrov.
Šli so naravnost v mošejo in tam začeli kričati vse mogoče grde stvari proti Koranu. Takoj so jih na silo vrgli iz mošeje. Črni in modri so se odpravili v kalifovo palačo. Ta jih je vprašal, kaj so prišli početi. Odgovorili so: „Prišli smo vam oznaniti Jezusa Kristusa; pozivamo vas, da se odrečete Mohamedu in si tako pridobite večno življenje.“ Kalif jim je naznanil, da jim bo kos za kosom odsekal glavo, tako da njihova usta ne bodo mogla več izgovarjati tako bogokletnih stvari. Vendar so ob tem pokazali takšno navdušenje, da se je tej nameri odpovedal. Dal jih je vreči v ječo v stolp. Tam so se povzpeli na strešno teraso in glasno kričali po mestu, da je Mohamed hudičev sin, in podobne kletvice. Kalifu jih je bilo dejansko žal in jih je hotel poslati nazaj, od koder so prišli: Italijo. Toda pet bratov je to zavrnilo in na lastno željo so jih vkrcali na ladjo v Maroko.
Tam se je vse začelo znova. Zdaj so padli v roke miramolina Abouja Jacouba. Ta jih je vprašal, kdo so. Na to so odgovorili: „Smo učenci očeta Frančiška, ki pošilja svoje privržence po vsem svetu, da bi vsem ljudem pokazali pot resnice.“ „In kaj je ta resnica?“ Brat Otho, ki je bil duhovnik, je začel recitirati veroizpoved, dvanajst členov vere. Toda monarh mu ni dovolil niti spregovoriti: „Po mojem mnenju je to hudič, ki govori skozi vaša usta.“ Izročil ju je mučiteljem, ki so jih mučili vso noč. Menda so jih bičali tako silovito, da jim je meso v kosih viselo s telesa in so se jim videla rebra. Nato so jim mučitelji na grozljive rane polili kis in vrelo olje. Nazadnje so moške vlekli po razbitih lončenih posodah. Vladar jih je tako naslednje jutro spet poklical k sebi. Vprašal jih je, ali nameravajo še naprej žaliti Koran in islam. Vseh pet je zavpilo, da obstaja samo ena resnica: evangelij Jezusa Kristusa. Tedaj je Abou Yacoub prinesel svoj meč in vsakemu od njih lastnoročno odsekal glavo.
Kot so sami napovedali kraljici Urraci, so njihove relikvije prenesli v Coimbro in jih pokopali v cerkvi Santa Cruz.
Leta 1481 jih je papež Sikst IV. († 1484) kanoniziral kot prve frančiškanske mučence.
NL

Rodil se je v kraju Calvi blizu Narnija in postal manjši brat, nato pa ga je sveti Frančišek skupaj s petimi drugimi brati poslal pridigat v muslimansko Španijo. Giordano da Giano, ki nam prvi poroča o tem poslanstvu, ni prepričan, ali naj se to nanaša na poglavje iz leta 1219 ali na zgodnejše poglavje, ki naj bi bilo iz leta 1217.
Skupino misijonarjev so poleg Berarda. sestavljali še njegovi bratje Accursio, Adiuto, Ottone, Pietro in Vitale. Toda brat Vitale, ki ga je sveti Frančišek imenoval za predstojnika misijona, je med potjo zbolel in se je moral ustaviti v Aragoniji. Od tega trenutka naprej hagiografski viri, vsi precej pozni, vlogo protagonista in vodenje samega misijona praviloma pridržujejo Berardu, za katerega pravijo, da je duhovnik, in ga predstavljajo kot dobrega poznavalca arabskega jezika. V resnici – kot je razvidno iz pregleda dokumentov – je bil Berard le subdiakon; in ker je bil v skupini poleg Vitala duhovnik le Oton (drugi trije so bili laiki), je zelo verjetno, da je bil Oton tisti, ki je prevzel vodenje misijona. Po drugi strani pa se zdi, da bolj avtoritativni viri kot samoumevno jemljejo Ottovo prevlado nad njegovimi brati po tem, ko je br. Frančiška v muslimansko Španijo prav z Ottovim imenom (za natančen seznam misijonarjev glej kratko legendo, ki jo je uredil K. Müller, in spodaj omenjeno pismo Jaimeja II, katalonsko-aragonskega grofa, papežu Janezu XXII [Acta Aragonensia, ed. H. Finke, II, Berlin-Leipzig 1908, str. 754, št. 469]).
Preko Portugalske in po postanku v Alanquer, kjer jim je pomagala kraljeva sestra Sancia, je petim frančiškanskim misijonarjem končno uspelo prodreti v kraljestvo Mavrov in začeti pridigati v Sevilli. Aretirani in izgnani so se nato izkrcali v Maroku. Infant Pedro, ki je bil zaradi sporov s svojim bratom, kraljem Alfonsom II., izgnan s Portugalske in je bil takrat v Maroku, si je prizadeval za njihovo vrnitev in jih zaupal spremstvu, ki naj bi jih odpeljalo v Ceuto. Vendar je petim frančiškanom, ki so bili odločeni nadaljevati poslanstvo, ki jim ga je zaupal sveti Frančišek, uspelo pobegniti spremstvu in nadaljevati delo evangelizacije v Maroku. Ko so jih ponovno aretirali in privedli pred kalifa Abū ya’qūb yūsuf alMustanṣir (legendarni kralj Miramolino), so jih 16. januarja 1220 v Marrā`kushu surovo usmrtili in nato obglavili.
Ko je infantu Pedru uspelo pridobiti trupla mučencev, jih je dal prepeljati na Portugalsko, kjer so jih zmagoslavno sprejeli in pokopali v cerkvi svetega Križa v Coimbri. Ob prihodu relikvij je bil navzoč kanonik svetega Križa Fernando iz Lizbone, bodoči sveti Anton Padovanski, ki je ob tej priložnosti dozorel v svojem frančiškanskem poklicu.
Po sto letih je bil ljudski kult ob grobu mučencev še vedno živ. V pismu Janezu XXII. z dne 12. julija 1321 je katalonsko-aragonski grof kralj Jaime II. papeža prosil, naj začne informativni postopek za kanonizacijo petih frančiškanov. Potrditev kulta, ne pa tudi formalne kanonizacije, je dosegel frančiškanski papež Sikst IV., ki je s pismom z dne 7. avgusta 1481 pooblastil manjše brate, da vsako leto 16. januarja v svojih cerkvah praznujejo praznik Berarda in njegovih sopotnikov v mučeništvu.
IT

V 13. stoletju je sveti Frančišek Asiški v Afriko poslal pet redovnikov, da bi Mavrom oznanjali evangelij. Bérard de Carbio (Calvi), Othon, Pierre de Saint Germinien, Adjute in Accurce so se odpravili na srečanje s kraljem Marakeša, da bi mu povedali o Jezusu.

Ko jih je kralj pregnal iz mesta, so se vrnili. Po bivanju v zaporu so nadaljevali svoje poslanstvo. Ko so jih ponovno aretirali, so jih kruto bičali. 16. januarja 1220 jim je kralj sam razbil glavo s svojim scimitarjem. Bili so prvi mučenci frančiškanskega reda in znani so po številnih čudežih, med drugim so spreobrnili svetega Antona Padovanskega. V Marakešu jima je posvečena cerkev, zgrajena leta 1928 nedaleč od kraja njihovega mučeništva.
FR

Views: 48

sveti Leobat (Leobacij) iz Sennevieresa – opat

Na tourskem [túrskem] polju (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), spomin svetega Leobáta, opata, ki je bil od svojega učitelja svetega Ursa predpostavljen skupnosti Senaparije, pred kratkim ustanovljeni. Umrl je v veliki svetosti in starosti.
Vir

Gregor iz Toursa navaja Leobata (lat. Leobatius; fr. Leubais) kot učenca svetega Ursa, opata v Lochesu, ki naj bi ga imenoval za priorja v Sénevière, kjer je postal prvi opat. Tritemij opredeljuje Leobata in Ursa kot učenca svetega Benedikta in ju tako napačno postavlja v konec 6. stoletja.
Leobazio je zavetnik župnije Sénevière.
Martyrologium Romanum določa datum njegovega češčenja na 16. januar, škofija Tours pa praznuje njegov praznik 24. februarja.
IT

Leobat je postal menih v samostanu, ki ga je ustanovil Urs v Sennevièresu, kjer ga je Urs leta 491 verjetno imenoval za prošta, po Ursovi smrti okoli leta 508 pa je postal njegov naslednik kot opat.
Leobat je bil pokopan v Sennevièresu, kjer mu je posvečena župnijska cerkev. Častili so ga tudi v kraju Beaulieu blizu Châteaurouxa.
DE

Sveti Leobat, znan tudi kot Leobato, je bil menih iz petega stoletja in priznani duhovni učenec svetega Ursa. Leobat se je rodil v Lugdunensu (Lyonu) v Galiji (današnja Francija) in svoje življenje posvetil iskanju verskega znanja in prakticiranju askeze. Leobatova duhovna pot se je začela, ko je vstopil v samostan svetega Ursa Sénevière, ki se je nahajal v Lugdunensu. Pod vodstvom svetega Ursa, spoštovanega meniha in duhovnega učitelja, se je Leobat hitro izpopolnjeval pri študiju in izkazoval veliko predanost svoji veri. Sveti Urs je prepoznal njegove izjemne lastnosti in ga vzel za svojega varovanca ter mu posredoval globoke modrosti in nauke. Po smrti svetega Ursa je bil Leobat imenovan za opata. Kot vodja opatije je svojo vlogo sprejel z največjo predanostjo in zavzetostjo. Pod njegovim vodstvom je opatija duhovno cvetela in pritegnila številne iskalce vere, ki sta jih navdihovala Leobatovo ponižno vedenje in globoko znanje. Sveti Leobat je bil znan po svojem strogem načinu življenja in globoki ponižnosti. Nešteto ur je preživel v molitvi in meditaciji, da bi očistil svojo dušo in se približal Bogu. Njegova asketska praksa je bila močan zgled in navdih njegovim meniškim kolegom ter je v samostanu spodbujala vzdušje pobožnosti in discipline. Preudarnost in modrost svetega Leobata sta postali znani po vsej Galiji. Mnogi so iskali njegov nasvet in vodstvo ter se nanj obračali po nasvete v težkih časih. Postal je priljubljena osebnost med ljudmi, ki so ga občudovali ne le zaradi njegove svetosti, temveč tudi zaradi njegovega sočutja in razumevanja. Kljub uglednemu položaju in vse večjemu slovesu je Leobat ostal skromen in predan služenju Bogu. Nikoli si ni prizadeval za osebno slavo ali priznanje, svoje dosežke pa je vedno pripisoval Božji milosti in lekcijam, ki mu jih je posredoval njegov mentor, sveti Urs. Sveti Leobat je mirno umrl 16. januarja, za seboj pa je pustil dediščino duhovne predanosti in globok vpliv na versko skupnost v Galiji. Njegovo zgledno življenje molitve, askeze in ponižnosti še vedno navdihuje kristjane in priča o preobrazbeni moči vere in predanosti Bogu. Čeprav uradno ni priznan kot sveti zavetnik, se je čaščenje svetega Leobata ohranilo skozi stoletja, saj njegov spomin negujejo tisti, ki iščejo duhovno vodstvo in navdih. Čeprav njegova podoba morda ni vidno upodobljena ali povezana s posebnimi simboli ali ikonografijo, njegovo življenje služi kot svetel zgled pobožnega in predanega življenja. Svetost in duhovna modrost svetega Leobata sta bili sčasoma prepoznani in Katoliška cerkev ga je kanonizirala kot svetnika. Čeprav natančne podrobnosti njegove kanonizacije niso znane, se domneva, da se je zgodila pred uvedbo formalnih kanonizacijskih postopkov v predkongregacijskem obdobju cerkvene zgodovine. Danes 16. januarja praznujemo praznik svetega Leobata v spomin na njegovo življenje in globok vpliv, ki ga je imel na duhovno življenje mnogih. Častilci ga še vedno prosijo za priprošnjo in črpajo navdih iz njegove izjemne poti in neomajne vere v Boga.
EN

Sveti Leobat (Leobacius, Leobarius, Leubarius, Leubatius, Leopatius, Leupatius; fr: Léopatius, Libesse, Loubace, Leubais, Lubais) se je rodil nekje v 4. stoletju v starodavni provinci Touraine (in agro Turonensi) v Galiji, današnji Franciji. Možno je, da je prvotno prihajal iz Cahorsa in kraj zapustil z majhno skupino puščavnikov. Ti so kot mnogi v tistem času zbežali iz regije pred vdorom Gotov in Burgundov, ki so bili vsi arijanski heretiki. Leobat je postal menih v samostanu, ki ga je ustanovil sveti Urs iz Lochesa (umrl leta 508) v Senaparii, zdaj Sénevières v departmaju Indre-et-Loire.
Ko je Urs ustanovil svoj samostan v Lochesu, je Leobata imenoval za priorja in mu dal nalogo, da skrbi za spoštovanje pravil. Po Ursovi smrti so škofje iz Bourgesa in Toursa za opate imenovali priorje, ki jih je postavil v svoje različne samostane. Leobat je tako postal prvi opat v Sénevièresu in je bil tam pokopan po tako imenovani „dolgi in sveti starosti“.
Leobat je umrl leta 540. Je zavetnik župnijske cerkve v Sénevièresu. V nekaterih krajih ga slavijo kot svetnika skupaj z Ursom. Njegov spominski dan je bil 28. julij, dan po Ursu. Spominjajo se ga v Sénevièresu, kjer se župnijska cerkev še vedno imenuje Saint-Leubais, pa tudi v Beaulieu, samostanu in majhnem mestu ob reki Indre. „Prostovoljno reven je oznanjal ubogega Kristusa,“ pravi stara liturgična knjiga škofije Tours.
NO

Leubace, Leobatius ali Leubais, učenec svetega Ursa v 6. stoletju.
»Prostovoljni revež, ki je oznanjal ubogega Kristusa« – tako ga slavi starodavni liturgični lastni obred škofije Tours za tega puščavnika, ki je živel v Sennevièresu v Touraini.
Po smrti svetega Ursa so tiste, ki jih je določil za upravljanje samostanov, ustanovljenih v Berryju in Touraini, tamkajšnji škofje imenovali za opate. Sveti Leobat je tako postal prvi opat Sennevièresa, katerega samostan je bil pozneje spremenjen v župnijsko cerkev. Tam je živel še več let v veliki svetosti in bil po smrti tam tudi pokopan. (Po Življenjih svetnikov z zgodovino njihovega češčenja – 1739, stran 401)
Poletni farani(?) dobro poznajo svetega Ursa in čudovito kolegijsko cerkev v Lochesu. Sveti Leobat pa je dobro znan v Sennevièresu, kjer je zavetnik. Oba sta živela pred več kot 1500 leti. Urs, vodja majhne skupine puščavnikov, je moral, tako kot mnogi v tistem času, zaradi vpadov Gotov in Burgundov, ki so bili arijanci, zapustiti pokrajino Cahors. Urs je odšel v Berry in Touraine ter na poti ustanavljal majhne samostanske skupnosti: Toiselay, Heugnes, Mennetou, Sennevières, Loches. Vsakič je majhno skupnost prepustil v oskrbo predstojniku, izbranemu zaradi njegovega svetega življenja in kakovosti duhovnega razločevanja. Leobat je bil izbran za Sennevières. Urs mu je izročil tudi pisni povzetek svojega pravila, ki je poudarjal ravnovesje med časom za molitev, versko izobrazbo in zmernim ročnim delom. Dokument je izgubljen, vendar je njegov obstoj potrjen. V njem je bil Urs pozoren na skupno molitev in občutek enotnosti Cerkve. V Lochesu, svoji zadnji ustanovitvi, se je Urs naselil pod »castrumom« (pod vznožjem kolegijske cerkve). Cerkev, zgrajena nad njegovim grobom, je bila do revolucije župnijska cerkev. Danes je ostala le še kripta, ki se nahaja v zasebni lastnini. Urs je umrl okoli leta 510, Leobat pa kmalu zatem. (Vir: spoznavanje različnih svetnikov zavetnikov »zvonikov« v tedenskem listu svete Monégonde v Lochoisu).
Župnijska cerkev svetega Leobat v Sennevièresu (37600) je del dekanije Loches.
FR

Po letu 491 je sveti Urs ustanovil samostan in oratorij na zemljišču Sennevières in tja postavil svetega Leobata, ki je postal prvi opat Sennevièresa in skrbnik mlina ter pozneje zavetnik župnije, ki ga praznujemo 27. julija. Priznali so ga škofje iz Bourgesa in Toursa. V 6. stoletju je bil učenec svetega Ursa med njegovim potovanjem v Touraine. Sveti Urs mu je zapustil povzetek svojega pravila, ki naj bi ga sveti Leobat uporabljal in izvajal. Bil je opat, ki je bil pozoren na skupno molitev in občutek enotnosti v Cerkvi. Umrl je kmalu za svetim Ursom, leta 540 na zemljišču Sennevières, v največji revščini, na kraju, kjer je bil samostan razširjen s pomočjo skupnosti Marmoutier. Na velikem pokopališču, ki je bilo takrat v bližini cerkve, so bile najdene kosti in keramika. Legenda pravi, da so bile njegove kosti raztresene po vsem pokopališču. Sveti Leobat je opisan takole: „Voljan ubog, je oznanjal ubogega Kristusa“, je zapisano v starodavnem liturgičnem hvalospevu škofije Tours.
Ljudsko izročilo pripoveduje, da je sveti Leobat nekega dne, ko je želel prečkati reko, stopil na majhen mostiček iz jelševega lesa. Deska se je pod njim zlomila in svetnik je padel v vodo, pri čemer je po vsej občini preklel jelše. Gotovo pa je, da tam ni več nobenega drevesa te vrste in da so vsa drevesa, ki so jih tam poskušali posaditi, odmrla.
Sveti Leobat, ki je v 6. stoletju postal opat v Sennevièresu (priključen Saint Martin de Tours in Marmoutier), je uporabljal benediktinsko pravilo svetega Ursa, ki je poudarjalo ravnovesje med časom za molitev (pogosto skupno), verskim poukom (zlasti občutkom enotnosti Cerkve) in ročnim delom (čeprav zmernim). O tem pravilu nismo prejeli nobenega dokumenta iz prve roke, čeprav o njegovem obstoju pričajo drugi dokumenti. Samostan Sennevières so v 9. stoletju uničili Normani, prav tako kot samostane Cormery, Beaumont in nekatere druge. Samostan ni bil nikoli obnovljen in ni se ohranil noben ostanek.
Leta 1836 so v bližini Grandmonta v Toursu našli pastirski prstan, znan kot prstan Saint Leobat iz 6. stoletja. Pripadal je gospodu Cartierju, enemu od ustanoviteljev numizmatične revije, ki ga je leta 1864 podaril nadškofu iz Toursa monsinjorju Guibertu. Ta ga je shranil v zakladnico relikvij v katedrali. Ta srebrni prstan meri v premeru 2,5 cm in tehta 16 gramov. Na zunanji strani je šesterokoten, ornamenti, ki so vgravirani na okvirju ali na zunanji strani, pa so bili najdeni na več sarkofagih, nedavno odkritih v Antignyju v Vienni. Kvadratna oblika črke C in obrnjeni S v napisu „LEUBACIUS“ ter prepletanje so značilni za merovinško umetnost. Na nasprotni strani je monogram, ki ga sestavlja črka N, nad katero je med dvema črkama I obrnjeni D. Ta napis je mogoče razložiti le s formulo „IN NOMINE DOMINI ali DEI“, izposojeno od svetega Pavla, ki pomeni „V imenu Gospodovem“. Rob je okrašen z listnatimi zvitki.
V Sennevièresu so cerkev zgradili šele v 11. stoletju. Uporaba izraza „cerkev“ je pretirana. Takrat je bila zgrajena le ladja, v njej pa so se opravljale maše. Cerkev je stala na mestu nekdanjega samostana, ki so ga uničile in razdejale različne vojne in spopadi med grofi, kot je bilo omenjeno zgoraj. V diplomi je omenjena že leta 1173. Posvečena je svetemu Leobatu in je poleg Ligetove kapele eden od dveh zanimivih spomenikov v dediščini občine. Ohranjeno je pokopališče, ki je obstajalo že v času samostana.
FR

Views: 7

sveti Marcelin iz Tarentaisa – škof

Po izročilu je Marcel ali Marcellin odraščal v Aime in izhajal iz plemiškega rodu v dolini Tarentaise. Kot menih iz Lérins naj bi spremljal bodočega svetega Jakoba na njegovem potovanju v Tarentaise. Ko je sveti Jakob okoli leta 429 umrl, naj bi ga nasledil kot škof v Moûtiers. Prav tako naj bi bil začetnik grajskega mesta, znanega kot Saint-Jacques ali Jacquemoz, ter dveh cerkva v mestu Tarentaise, današnjem Moûtiersu.
Po navedbah avtorjev knjige Saints et saintes de Savoie (1999) je zavetnik župnije, zgrajene okoli gradu, ki se zdaj imenuje Saint-Marcel. Avtorji knjige Histoire des communes savoyardes (1982) pa navajajo, da je zavetnik občine Saint-Marcel, prej znane kot Saint-Jacques ali Jacquemoz, Marcel I. († 309), 30. papež (308-309). Marcel de Tarentaise se praznuje 16. januarja, prav tako papež in Jakob iz Tarentaise.
Marcel naj bi umrl okoli leta 440.
FR

Mesto Aime, ki je bilo najbolj pripravljeno poslušati sveto besedo, si je zaslužilo, da je apostolu Centronov dalo svojega prvega naslednika. Prav duhovniku Marcelu iz tega mesta, ki je bil po legendi v starodavnem brevirju dokazano kreposten mož, je sveti Jakob pred odhodom v Arles odstopil svojo pastirsko službo. Sveti Jakob je poskrbel za kariero apostola in čudodelnika, pretresel je prebivalstvo, strmoglavil poganstvo – misijonarska naloga je dobro napredovala. Ostala je le še naloga dokončne organizacije. Množice so bile kristjani, vendar ta škofija še vedno ni imela središča. Bili so evangelijski delavci, vendar še ni bilo hierarhično oblikovane duhovščine. To je bilo delo svetega Marcela. Vzgojen v šoli svojega ljubljenega učitelja, tako rekoč poistoveten z njegovimi načeli, ki so bila načela samostana Lérins, je v ruševinah mesta Tarentaise na desnem bregu reke Isère zgradil osrednjo hišo, kjer naj bi duhovniki živeli v skupnosti.
FR

Marcelin je bil sin patricija; pridružil se je Jakobu „Sircu“, ki ga je priporočil za svojega naslednika; Marcelin je tako po Jakobovi smrti leta 429 postal drugi škof v Tarentaisu. Škofovsko mesto je utrdil z gradnjo katedrale, posvečene Mariji, in krstilnice, posvečene svetemu Janezu Krstniku.
DE

Views: 2