V okolici Reimsa [rejma] (Fismes v severni Galiji), trpljenje svete Mókre (Makre), device, ki so jo v času Dioklecijana, na ukaz načelnika Rikciovara, vrgli v ogenj in ji, ko je ostala nepoškodovana, nato odrezali prsi, jo mučili v smrdljivi ječi, valjali po zelo ostrih črepinjah in žarečem oglju. Tako je med molitvijo odšla h Gospodu. († ok. 287)
Vir
Rojena blizu Reimsa, Galije (današnja Francija), je bila devica Makra mučenka zaradi svoje vere leta 287. Po izročilu je trpela pod rimskim upraviteljem imenovanim Rictiovarus. Ta je pritiskal na Makro, naj časti poganske bogove, obljubljajoč ji bogastvo in časti, če bi se vdala, obenem pa ji je grozil s trpinčenjem, če bi zavrnila. Makra je ostala zvesta svoji veri. Med mučenjem jo je upravitelj vprašal: “Pod kakšnim imenom te kličejo?” Makra je odgovorila: “Sem kristjanka, častim pravega Boga, ne lažnih podob.” Ko je Rictiovarus ponovno pritiskal, naj žrtvuje poganskim bogovom, je ponovila svoje zaupanje v Boga, rekoč: “Verujem, čeprav sem nevredna, da bom vseeno videla dobre stvari Gospoda v Deželi živih.” Umrla je po tem, ko so jo zažgali in oskrunili. Odkritje in kasnejša posvetitev njenih posmrtnih ostankov v devetem stoletju so sledile čudežem, ki so bili pripisani njeni priprošnji, med njimi ozdravljenja slepih, gluhih in hromih.
EN
Med divjim preganjanjem kristjanov, ki ga je izvajal cesar Dioklecijan, je rimski guverner Galije Rictiovarus z nezaslišano krutostjo divjal proti vernikom in, da bi jih vse iztrebil, je s svojimi usmrtitelji potoval po vseh mestih ter iskal nove žrtve, da bi potešil svojo žejo po krvi. Leta 303 je prišel v mesto Reims, kjer je bila med drugim kot kristjanka obtožena bogaboječa devica, po imenu Makra. Ko je stopila pred brezbožnega sodnika in jo je ta pozval, naj žrtvuje malikom, je neustrašno izpovedala pravega in edinega Boga in bila obsojena na smrt z ognjem. Na začudenje vseh poganov pa je pričevalka nepoškodovana izšla iz plamenov, vladar pa ji je, osramočen zaradi tega čudeža, dal izrezati prsi iz telesa in jo zadržal v ječi za še večje muke.
Sveta mučenka je hvalila Boga in veselo razpoložena prepevala svete psalme, ko je ponoči ječo nenadoma razsvetlila bleščeča svetloba, ob njej pa je stal prijazen starec in jo takole nagovoril: „Makra! Bog me je poslal k tebi, da ti ozdravim rane.“ Devica mu je odgovorila: „Nikoli si ne bi želela zdravja svojega telesa, če bi zaradi tega izgubila krono pravičnosti. Toda naj se zgodi Gospodova volja.“ Ob teh besedah je padla na kolena, zaspala, in ko se je prebudila, je bila ozdravljena.
Naslednji dan so mučenko spet pripeljali pred sodni stol Rictiovarja, ki ga je obkrožala nešteta množica poganov, in vsi so od začudenja zavpili, ko so videli kristjanko zdravo in nepoškodovano. „S kakšno čarovnijo,“ je vprašal sodnik, “si bila ozdravljena?“ – „Ta čudež se je zgodil,“ je odgovoril Makra, „po milosti in moči mojega Jezusa.“ Pogan je v veliki jezi odgovoril: „Kako mi lahko spet nadleguješ ušesa z imenom, ki ga tako zelo sovražim? V najhujših mukah boš zagotovo zanikala tega Jezusa.“ Makra mu je odgovoril: „Pohiti, da se bo kmalu izpolnilo moje edino in najsvetejše upanje.“ Zdaj so svetnico valjali po ostrih kamnih in žarečem oglju, dokler ni izdihnila.
DE
Po izročilu je Makra živela kot Bogu posvečena devica in med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom pretrpela mučeništvo pod vodstvom prefekta Rictiovarja v okolici Fismesa.
Makrini posmrtni ostanki so bili najdeni v Fismesu v 8./9. stoletju, prvič pa je omenjena v Godešalkovem Evangeliariju okoli leta 782. Njena zgodba o trpljenju, ki spominja na Agatino, je bila verjetno napisana v 9. stoletju. Nad njenim grobom je bila zgrajena cerkev. Leta 1389 je reimski nadškof prenesel stegensko kost v Fère-en-Tardenois pri Reimsu.
DE
Zaradi vere v Kristusa so jo po ukazu strašnega guvernerja Rictiovarja strašno mučili v mestu Fismes. Tam je imel guverner sodno obravnavo in tam so jo zaprli. Na koncu je umrla mučeniške smrti – kot je bilo v navadi pri Rimljanih – tik za mestom v zaselku, ki se je takrat imenoval Lice (tudi Lita, Lite ali Litta, predmestje Fismesa) blizu Pariških vrat ob sotočju rek Ardres in Vesle.
Pokopali so jo blizu kraja, kjer je dala svoje življenje za Kristusa. Kasneje so bili njeni posmrtni ostanki preneseni v cerkev svetega Martina v bližnjem Fismesu. V času Karla Velikega († 814; praznik 28. januarja) je neki Dangulf dal v njeno čast tam zgraditi lepo in veliko prostornejšo cerkev. Tam so bili njeni posmrtni ostanki slovesno pokopani.
Kasneje, 11. junija, so relikvije iz Fismesa prišle v njej posvečeno cerkev v Fère-en-Tardenois.
NL
Views: 17
Rodil se je 22. oktobra 1613 pobožnim staršem Melchiori v preprosti kmečki družini. Njegovo duhovno pot je zaznamovala predvsem ljubezen do križanega Jezusa in pobožnost do Matere Marije. Leta 1635 je kot brat vstopil v frančiškanski red in deloval po različnih samostanih po Italiji, povsod v globoki ponižnosti in vdanosti Bogu in predstojnikom. Skrbel je predvsem za reveže, bolnike in umirajoče. Oktobra leta 1638 je nekega jutra, ko je sodeloval pri sveti maši, med povzdigovanjem svetleč žarek s hostije zadel njegovo srce in povzročil globoko rano. Bil je to znak posebne božje ljubezni, ki ga je brat Karel pozneje takole opisal: »Bil sem sredi dveh skrajnosti: čutil sem tako bolečino, kakor tudi prijetno milino, bilo mi je, kakor da bi duša želela poleteti iz telesa. Z lahkoto sem prenašal vsakršno nadlogo in trpljenje.« Še ko je živel, je Bog po njem storil veliko čudežev ozdravljenja in pomnožitve hrane. Umrl je izmučen od bolezni 6. januarja 1670. Na mestu, kjer je Bog z žarkom ljubezni prebodel njegovo srce, se je po smrti pojavilo znamenje v obliki križa. Čeprav je imel zelo skromno izobrazbo, je napisal več del, med njimi tudi: Traktat o treh poteh, Notranja pot duše, Veličina božjega usmiljenja.
»O preljubeznivi Gospod in edino bogastvo moje duše, čeprav ne čutim več tvoje prijetne ljubezni, te hočem bolj vroče in skrbneje ljubiti.
Laiki, duhovniki, redovniki, škofje, kardinali in papeži so imeli koristi od dela Karla, ki je od Boga prejel izredne darove, med njimi zlasti darove sveta in navdahnjenega znanja (priznano, kot “prorsus mirabile” s samo kratico njegove beatifikacije). Aleksandru VII, ki ga je vprašal o Girolami Spadi, usmrčeni kot heretičarki v Campo de’ Fiori 5. julija 1659, je Karel odgovoril, da nikoli ni šel v hišo te ženske, saj je vedel, da v njej ni nič dobrega. Klement IX. ga je poslal v Montefalco, da bi pregledal duha nune, ki je bila po lažnem prepričanju svetnica. Karel je vrhovni pontifikat napovedal kardinalom Fabiu Chigiju (Aleksander VII.), Giuliu Rospigliosiju (Klement IX.), Emilu Altieriju (Klement X.) in Gianfrancescu Albaniju (Klement XI.).
Karel se je rodil 22. oktobra 1615 v kraju Sezze (Setia) v Papeški državi. Njegovi starši so bili lep zgled kreposti, ki jo je pobožni deček posnemal in ohranjal svojo čistost, ki se ji je nato pri 17 letih z zaobljubo za vedno zavezal. Po premagovanju številnih ovir je bil pri dvajsetih letih sprejet v frančiškanski red v Nazzanu pod imenom Kozma. Že kot novinec je kazal znamenja svoje bodoče svetosti. Bil je izredno skromen in so ga postopoma zaposlovali kot vrtnarja, kuharja, nosača, pobiralca miloščine, redovnika in zakristana. Ob zaobljubah mu je bilo na materino željo dovoljeno spremeniti ime iz Kozma nazaj v krstno ime Karl. Nekoč je v „slepi“ poslušnosti v zemljo posadil zelje z glavo navzdol – in čudovito je zraslo! Ker je hrepenel po mučeništvu, je prosil, da bi ga poslali na misijon v tujino, vendar mu zaradi bolezni niso ugodili. Zlobni duhovi so mu povzročili strašne skušnjave, strahove in more, ki jih je svetnik srečno premagal. Preprostega, neizobraženega laiškega brata je Bog obdaril z izrednimi darovi prerokovanja, poznavanja srca, navdihnjene znanosti, kontemplacije in čudežev. Mnogi so ga prosili za nasvet, celo kardinali in papež. Nekoč je med posvetitvijo iz svete hostije izšel žarek in mu ranil srce. Šele po njegovi smrti v Rimu 6. januarja 1670 so to rano odkrili na njegovem srcu. Brat Karel je bil tudi poseben častilec ljube Božje Matere. Papež Leon XIII. ga je slovesno beatificiral 22. januarja 1882, papež Janez XXIII. pa ga je kanoniziral 12. aprila 1959.
Ukvarjal se je z vedno obsežnejšim dobrodelnim delom. Razvil je tudi izredne sposobnosti, ko je šlo za človeško znanje, in s preprostim laikom so se o veljavnosti verskih doživetij posvetovali ljudje z vseh ravni Cerkve, od papežev navzdol. Deloval je kot svetovalec v procesu herezije in postopku kanonizacije. Papež Klemen IX (1667-69) ga je poklical na smrtno posteljo, da bi ga blagoslovil. Napovedal naj bi pontifikata Aleksandra VII (1655-67) in Klementa IX (1667-69), pa tudi Klementa X (1670-76) in Klementa XI (1700-21), ki sta postala papeža šele po njegovi smrti.
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je okoli leta 1305 v kraju v vasi Akvitaniji v Franciji. Njegovi starši so živeli v skrajni revščini, zato je Peter Tomaž zgodaj zapustil starševski dom, da ne bi bil v breme svojim. Peter Tomaž je bil nizke postave, vendar je imel redko in globoko inteligenco. Živel je od miloščine, vendar mu je uspelo študirati in pri 17 letih je postal mojster in učitelj. Povabili so ga k poučevanju karmeličanov in leta 1327 se je pridružil redu. Poučeval je različne predmete v številnih samostanih reda, dokler ni bil imenovan za prokuratorja reda pri Svetem sedežu, ki je bil takrat v Avignonu. Ko je oče general ob neki priložnosti videl svetnikov skromen in majhen videz, ga je bilo sram predstaviti kardinalom. Vendar se je neki kardinal, ki je vedel za slavo brata Petra Tomaža, odločil, da ga bo predstavil.
Peter Tomaž se je rodil okoli leta 1305 v zelo revni družini v južnem Périgordu (jugozahodna Francija). Ko mu je umrl brat, je, da ne bi še povečal družinske bede, še mlad zapustil starše in mlajšo sestro ter se preselil v mestece Monpazier. Tu je približno tri leta obiskoval šolo, živel od miloščine in učil otroke. Enako je živel tudi v Agenu, dokler ni dopolnil dvajset let. Opazil ga je prior karmeličanskega samostana v Lectoureju in eno leto je poučeval v tem kolegiju; nato ga je prior iz Bergeraca vzel v svoj samostan in mu dal karmeličanski habit. Tu je naredil redovniške zaobljube in poučeval dve leti. Kot lektor logike v Agenu je tam študiral filozofijo in bil po treh letih posvečen v duhovnika.
Medtem je papež Inocenc VI. obnovil protiturško zvezo, sklenjeno leta 1350 med Apostolskim sedežem, Ciprom, Benetkami in krščanskim viteškim redom sv. Janeza Krstnika z Rodosa. 10. maja 1359 je bil Peter Tomaž imenovan za škofa v Corone (Peloponez) in legata na Vzhodu z obsežno jurisdikcijo nad Morejo, Konstantinoplom in beneškimi ozemlji v Romuniji. Sodeloval je v napadu na Lansacco in sodeloval pri obrambi Smirne. Nato je odšel v Kandijo (Kreta), da bi izkoreninil herezijo, ki je nastala med latinci. Na poti na Rodos je okoli božiča 1359 zbolel in še vedno je imel vročino, ko je v začetku aprila 1360 zapustil otok, da bi odšel na Ciper in na velikonočno nedeljo 1360 na glavo svojega prijatelja Petra iz Lusignana položil krono jeruzalemskega kralja. Z nežnim prepričevanjem je skušal ciprske pravoslavne priklicati nazaj v katoliško edinost, zaradi njihovega odpora pa je bilo njegovo življenje v veliki nevarnosti.
V Avignonu je Peter Tomaž srečal novega papeža 
Sveti Peter Tomaž se je rodil v začetku 14. stoletja v Lebreilu (župnija Salles) v francoskem departmaju Perigord. V svoji domovini se je naučil osnov znanosti. Ker so bili njegovi starši revni, se je moral sam preživljati s poučevanjem mladih študentov. Po božji previdnosti je bil poklican, da mlade kandidate karmeličanov v Condomu v Gaskoniji uvede v naravoslovje. Tako je spoznal in vzljubil sveti red. Voden z Božjo milostjo je sprejel povabilo enega od očetov in vstopil. Leta 1306 je pri dvajsetih letih naredil svete zaobljube. Medtem ko je že kot novinec s svojim gorečim prizadevanjem za pravo krepost in pobožnost vzgajal svoje sobrate, ni bil po zaobljubah nič manj bogat z blagoslovi kot učitelj in pridigar. Leta 1345 je bil Peter Tomaž izvoljen za generalnega prokuratorja reda in je kot tak moral zastopati zadeve reda na papeškem dvoru v Avignonu. Kot papežev odposlanec je pobožni redovnik v težkih primerih večkrat zagotovil mir med knezi in mesti. Ljubezen do poučevanja je svetnika prisilila, da se je odpovedal diplomatski karieri. Kronika bolonjske univerze ga navaja med profesorji, ki so tam poučevali v prvem letu njenega obstoja (1362). Toda že leta 1364 ga je papež Urban V. ponovno uporabil kot generalnega legata v vojni proti Turkom, ga leta 1365 dal posvetiti v škofa v Pattiju na Siciliji in ga po podelitvi različnih drugih dostojanstev imenoval za konstantinopelskega patriarha. Tako je Peter Tomaž, ki je že prej koristno deloval kot nuncij v Benetkah in Genovi, v Neaplju, Srbiji in na Ogrskem, prispel na Vzhod. Dobro se je zavedal, da ga tam čakajo številne nevarnosti. Svojo službo je prevzel v poslušnosti svetemu očetu. V zaupanju v Boga je voljno sprejel vse težave svoje službe in nazadnje tudi morebitno kruto mučeniško smrt. Še ni vstopil v obljubljeno deželo, ko ga je zadela sovražnikova krogla.(?) Po dolgotrajnem trpljenju je umrl, kot je že prej napovedal, 6. januarja 1366 v Famagusti na vzhodni obali otoka Cipra. Poleg njegove gorečnosti za molitev pisci o njegovem življenju na splošno hvalijo njegovo nežno predanost Mariji in poročajo, kako je bila ta večkrat presenetljivo nagrajena. Ko je na primer med kanonično vizitacijo nekega samostana izvedel, da se ta spopada z revščino, se je močno bal za njegov nadaljnji obstoj. V svoji žalosti je klical k Mariji, svojemu običajnemu in varnemu zatočišču, in slišal besede: „Ne boj se, Peter, vse, kar potrebuješ, ti bo dano.“ Naslednji dan po sveti maši je prišel trgovec in dal deset zlatnikov, ravno toliko, kolikor je nujno potreboval. Znano je tudi prikazovanje, v katerem je blažena Devica napovedala nadaljnji obstoj karmeličanskega reda do konca časov. Čudeži, ki so se zgodili po svetnikovi smrti, so nešteti, zato ga številni vzhodnjaki častijo kot zavetnika proti kugi.
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
V vrsto velikih španskih svetnikov sodi nedvomno tudi Janez de Ribera, človek ponižnega in skromnega značaja, ki pa je znal v času vsesplošne zmede in v težkih razmerah (protestantizem, duhovna revščina, škodljiv vpliv moriskov …) modro in pogumno voditi zaupano mu ljudstvo. Kot škof je skrbel predvsem, da so se uveljavljala načela in sklepi tridentinskega koncila in da so imeli bodoči duhovniki primerno vzgojo. Uredil in prenovil je cerkveno pokrajino Valencio, ki je bila med najbolj zanemarjenimi in razrvanimi na Španskem. Ves čas se je tudi ostro boril proti kvarnemu vplivu moriskov, potomcev Mavrov, ki so bili bogati in nasprotni krščanski veri.
V zmedenem in dramatičnem obdobju cerkvene zgodovine, kot je bilo obdobje protestantske reformacije, je Sveti Duh spodbudil izjemen razcvet svetnikov, ustvarjalcev duhovnega preporoda, ki ga je odobril tridentinski koncil: sveti Janez de Ribera je bil za Španijo eden izmed njih.
Janez je bil sin enega najpomembnejših španskih veljakov, Pedra de Ribere, vojvode Alcalà in štirinajst let neapeljskega vicekralja. Po odličnem študiju na univerzi v Salamanki je bil leta 1557 posvečen v duhovnika. Po petih letih poučevanja teologije v Salamanki ga je papež Pij V. (30. aprila) imenoval za škofa v Badajozu, mestu na jugozahodu Španije blizu meje s Portugalsko. Svojo službo je vneto opravljal šest let in bil na željo kralja Filipa II. in samega papeža povišan na nadškofijski sedež v Valenciji.
Sveti Janez de Ribera [Rivera] (sp: Juan) se je rodil okoli decembra 1532 (20. marca 1533?) v Sevilli v Španiji. Izhajal je iz plemiške družine, njegov oče Pedro Afan de Ribera pa je bil eden izmed najpomembnejših plemičev v Španiji. Postal je vojvoda Alcalá, imel pa je že veliko drugih nazivov in pomembnih služb. Štirinajst let je na primer vladal Neaplju kot podkralj. Predvsem pa je bil zelo pravičen in pobožen kristjan.
Sveti Janez (Juan) de Ribera, Sevilla, ok. 1532 – Valencia, 6.I.1611. Svetnik, antiohijski patriarh, badajoški škof, valencijski nadškof, teolog, kanonist in valencijski namestnik.
Medtem ga je oče leta 1565 skušal premestiti v škofijo v Malagi, vendar mu to ni uspelo. Več sreče je imel leta 1568, ko se je po smrti nadškofa Fernanda de Loacesa izpraznila mitra v Valencii. Filip II. si je za to mesto zamislil Ribero, saj je bilo delo, ki ga je opravil v Badajozu, zagotovilo, da se bo kljub svoji mladosti uspešno spopadel z izzivi, ki jih je predstavljalo to mesto, zlasti z izvajanjem tridentinske reforme in evangelizacijo Mavrov. Pij V. mu je dodelil naslov antiohijskega patriarha (30. aprila 1568), ki ga je imel pokojni Loaces, in Ribero pohvalil kot „svetilnik celotne Španije, izjemen zgled kreposti in dobrote, vzor slavnih običajev in svetosti“. Čeprav se je prelat upiral spremembi sedeža, ga je monarh uspel prepričati in predstavil njegovo ime papežu, ki ga je 3. decembra istega leta imenoval za nadškofa v Valenciji. Dne 16. februarja 1569 je prisegel kot prokurator, 20. marca pa je vstopil v škofijo in začel dvainštiridesetletni pontifikat, ki je globoko zaznamoval versko, kulturno in celo politično zgodovino Valencie.
Kar zadeva Moriske, najbolj sporno točko njegovega življenjepisa, je patriarh začel z optimističnim spodbujanjem njihove evangelizacije, v ta namen je ponovno objavil katekizem svojega predhodnika Péreza de Ayale in ga dopolnil, povečal mrežo župnij na območjih Moriskov in financiral rektorje. Leta 1582 pa je ugotovil, da so njegova evangelizacijska prizadevanja neuspešna, zato je začel pozivati k državnemu posredovanju, da bi jih prisilil k opustitvi islamskih običajev, in kot najučinkovitejše sredstvo za rešitev problema navedel izgon, saj so po njegovem mnenju „Mavri, ne Moriski, in notranji sovražniki“. Odtlej je nenehno pozival k izgonu z memorandumi, naslovljenimi na Filipa II. in njegovega naslednika Filipa III. ter napovedoval vstaje in nevarnosti, če izgon ne bo izveden.
Zavetniki Koelna, popotnikov, romarjev, krznarjev, izdelovalcev igralnih kart, priprošnjiki proti epilepsiji in neurju
Trije modreci z Vzhoda … ponazarjajo … ljudi, ki so se v vsej zgodovini napotili k Detetu iz Betlehema, da bi ga počastili kot Božjega Sina in se mu poklonili … To so ljudje, ki so se odpravili v neznano, ljudje z neutrudnim srcem. Gnala jih je neizčrpna želja po Bogu in odrešenju sveta. Napolnjevalo jih je pričakovanje in ni jim bilo zadosti, da so imeli zagotovljene prihodke in ugleden družbeni položaj. Iskali so nekaj več. Nedvomno so bili učeni ljudje, poznavalci zvezd, ki so verjetno imeli dobro filozofsko izobrazbo. Toda oni so iskali nekaj več od znanja. Želeli so priti do samega bistva. Spoznati, kako postati zares človek. Zato so želeli izvedeti, ali Bog obstaja ter kje in kako biva. Ali skrbi za nas in kje ga lahko srečamo. Toda ni jim bilo zadosti, da bi samo izvedeli za to. Želeli so doumeti resnico o sebi, o Bogu in svetu. Njihovo zunanje romanje je izražalo njihovo notranjo pot, notranje romanje njihovih src. Bili so ljudje, ki so iskali Boga, ki so šli v pravo smer – k Njemu. Bili so iskalci Boga …
Praznik Gospodovega »razglašenja« se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje »epiphania«. Nedoločnik od te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Nekrščanska helenistična verstva so s to besedo označevala posege božanstva v človeško dogajanje, pri čemer se je božanstvo nenadoma prikazalo in spet naglo izginilo. Besede so se polastili tudi helenistični vladarji, ki so si prisvajali božanski značaj; tako so govorili o »epifaniji«, če se je vladar prikazal ob oknu. Sv. pismo je ta izraz prevzelo, a mu je dalo bistveno drugačen pomen. Tu gre za enkratne in neponovljive zgodovinske dogodke, ki jim je mogoče določiti čas in kraj in v katerih se ljudem razodeva osebni Bog. Epifanije so vedno božji nagovor človeku in zahtevajo s strani ljudi odgovor in odločitev; možna je odklonitev ali pa pritrditev verovanja, ki se mora uveljaviti v dejanju. V sv. pismu načelno ni zasebnih razodetij, zato imajo vse epifanije izrazito občestveni značaj (Lk 24, 30; Jan 21, 12; Jan 20, 24).Starozavezne epifanije Boga (Jahveja) dosežejo svoj višek v Kristusu: teofanije postanejo kristofanije. Svoj vrhunec dobijo ta razodevanja božjega veličastva v epifanijah vstalega Kristusa. Iz časa pred vstajenjem spadajo k epifanijam v ožjem pomenu: Kristusov krst (Mr 1, 9 sl), spremenjenje na gori (Mr 9, 2 sl) in hoja po morju (Mr 6, 45 sl; Jan 6, 16 sl). Seveda se tudi v kristofanijah razodeva Bog sam. Saj je Kristus »odsvit božjega veličastva in podoba njegovega bitja« (Hebr 1, 3). – »Zakaj Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa« (2 Kor 4, 6).Z vedno globljim razumevanjem je nova zaveza razvijala tudi teologijo epifanije. Po mislih sv. Janeza je celotno Gospodovo življenje na zemlji epifanija, katero evangelist himnično poveličuje v začetku svojega prvega lista: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli… Življenje se je razodelo in smo videli in spričujemo ter vam oznanjamo večno življenje …« V teh epifanijah zasije v posebnih trenutkih Kristusovo božje veličastvo (= doxa) iz svoje zastrtosti (prim. Jan 6, 16 sl). Sv. Pavel uporablja izraz epifanija, ko govori o tem, kako bo Kristus ob koncu sveta »s sijajem svojega prihoda« uničil »skrivnost hudobije« (2 Tes 2, 7. 8). V pastoralnih listih nanaša epifanijo zdaj na dovršitev Kristusovega kraljestva (1 Tim 6, 14; Tit 2, 13), zdaj na bolj nedoločen način na paruzijo, to je na drugi prihod Kristusov (2 Tim 4, 1. 8). Besedi epifanija in paruzija po smislu pomenita isto in zato ima slovenski prevod teh Pavlovih mest za obe izraz »prihod«. Prvi in drugi »prihod« sta kakor dva stebra, med katerima je razpeto krščansko življenje kot vmesni čas in od koder to življenje dobiva hkrati moč in smer (1 Tim 6, 12 sl; 2 Tim 1, 9 sl; 4, 1 sl; Tit 2, 11 sl). Pri tem ima epifanija vlogo vzgojnega dejavnika. Zdaj moremo globlje in bolje razumeti skrivnost, ki jo obhajamo na praznik Gospodove epifanije ali razglašenja. Ob Kristusovem rojstvu se božja »epifanija« v ožjem in polnejšem pomenu še ni izvršila – Kristus se v svojem polnem mesijanskem veličastvu še ni razodel. V nekem odsevu pa se je Jezus spričo dogodkov, ki so njegovo rojstvo spremljali, Mariji in Jožefu ter nekaterim betlehemskim pastirjem vendarle dal spoznati kot obljubljeni Mesija. Zato more Cerkev že na ta dogodek odrešitvene zgodovine obračati besede sv. Pavla: »Razodela (grški izvirnik ima: »Epephane«; v prejšnjem slov. prevodu je bilo »Prikazala«) se je milost božja, ki prinaša zveličanje (bolje bi bilo prevesti z besedo »odrešenje«) vsem ljudem …Ko šo v začetku 4. stol. poleg praznika 25. decembra tudi na Zahodu uvedli še praznik 6. januarja, uveljavljen najprej na Vzhodu (bogojavljenje), so z besedo »epifanija« začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega.Stik z judovskimi izseljenci in njihovimi svetimi knjigami (v 4 Mojz 24, 17 govori Balaam o prihodnjem odrešeniku: »Vidim ga, pa ne zdaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba…«), tedanje zelo razširjeno živo pričakovanje skorajšnjega obljubljenega Mesija, nastop nenavadne zvezde in v zvezi s tem delovanje notranje milosti – vse to skupaj je nagnilo zelo izobražene opazovavce zvezd, bivajoče v Mezopotamiji, Arabiji ali v Perziji, da so se odpravili na dolgo in zelo naporno pot. V Jeruzalemu so vprašali: »Kje je judovski kralj, ki je rojen?« (Mt 2, 2). In Kristus se je kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti, katerima se je kot pravi človek podvrgel, prvikrat razodel zastopnikom poganskih narodov kot mesijanski kralj.Modri so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«; v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To izraža sv. Leon Veliki ( † 461) v svojem govoru na ta praznik: »Veselite se v Gospodu, preljubi… Zakaj malo dni po slovesnosti Kristusovega rojstva nam je zasijal praznik njegovega razglašenja. Njega, ki ga je oni dan Devica rodila, je ta dan svet spoznal. Učlovečena Beseda je začetek našega zveličanja tako modro uredila, da je bil Jezus ob rojstvu vernim razodet, preganjavcem pa je ostal zakrit. Že takrat so nebesa božjo slavo oznanjala in se je glas resnice razlegal po vseh deželah, ko se je pastirjem prikazala vojska angelov in naznanila Zveličarjevo rojstvo. Pred Modrimi je šla zvezda in jih je privedla k njemu, da so ga molili.
Tako se je rojstvo pravega Kralja zasvetilo od sončnega vzhoda do zahoda.V modrih, ki molijo Kristusa, torej, preljubi, spoznajmo prvence našega poklica v veri. Z radostjo v srcu obhajajmo začetek blaženega upanja; odtlej imamo namreč dostop do večne dediščine; odtlej so namreč razkrite skrivnosti sv. pisma, ki govori o Kristusu; in je resnica, ki je judovska zaslepljenost ne sprejme, nad vse narode razlila svojo luč« (Sermo 2 de Epiph.).Modri so tedaj Kristusa priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Zato posebno zahodna liturgija na ta praznik slavi predvsem Kristusovo kraljestvo. To vidimo že iz slovesno-mogočnega vstopnega speva mašnega formularja za ta praznik: »Glejte, prišel je vladar, Gospod; v njegovi roki je kraljestvo in oblast in vladarstvo«. V liturgičnih tekstih so psalmi, ki živo podčrtavajo isto misel, zlasti »kraljevski« psalm 71. Isto velja o drugih besedilih. Reči smemo, da je praznik Gospodovega razglašenja stari praznik Kristusa Kralja. Le zato je moglo biti potrebno, da je bil v našem stoletju postavljen nov praznik Kristusa Kralja, ker v primeri z božičnim praznikom praznik razglašenja Gospodovega vernikov še daleč ni tako življenjsko pritegnil, pač tudi zaradi nezadostnega oznanjevanja v tej smeri. Razen tega je ponekod, npr. v Franciji, praznik že zdavnaj postal delavnik. Rimske liturgične knjige razvijajo za ta praznik zlasti motiv zvezde in darov, s katerimi so modri priznali Kristusa za kralja nad vsem stvarstvom. Kolikor je govor o Gospodovem rojstvu, gre le za razodetje tega rojstva poganskim narodom. V Rimu je v ospredju poklonitev modrih Kralju-Mesiju. To spet razberemo iz govorov Leona Velikega, ki vidi v tem edini predmet praznovanja na dan 6. januarja. V že omenjenem govoru pravi papež Leon, ko preide na nravstveno-spodbudni vidik prazniške skrivnosti: »Njega, ki so ga modri počastili, ko je kot dete ležal v jaslih, molimo mi, ko kot vsemogočni kralj vlada v nebesih. Kakor so oni iz svojih zakladov Gospodu darovali darove skrivnostnega pomena, tako še mi iz svojih src darujemo darove, ki so Boga vredni. Sicer on daje sleherni dobri dar, vendar pa hrepeni po sadovih naše gorečnosti. Zakaj nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo božje zapovedi spolnjevati. Nikar njegovih darov ne sprejemajte brez koristi! To, kar nam je podelil, naj vas vodi k večnim dobrinam, ki jih je obljubil!« Epifanija v pomenu razodetja Kristusovega kraljevsko-mesijanskega veličastva je na neki način predmet praznovanja tudi na nedelje po Gospodovem razglašenju (razen prve, ki je posvečena sv. družini, pa to je bilo uvedeno šele v 19. stol.). Evangeliji teh nedelj postavljajo pred nas napredujoče razodevanje Odrešenikove moči: čudež v Kani; ozdravitev gobavca in stotnikovega sina; pomiritev viharja na morju; na naslednje nedelje pridejo prilike, ki ponazarjajo prihod Kristusovega kraljestva in tudi s tem razvijajo skrivnost epifanije. Skrivnost Jezusovega krsta, ki je v duhovnih dnevnicah za praznik Gospodovega razglašenja vsaj omenjen, se zdaj v zahodni liturgiji obhaja posebej na sklepni dan prazniške osmine.dr. Anton StrleIz okrožnice Mediator Dei (št. 154):Ko nam liturgija s slovesnim praznikom razglašenja Gospodovega kliče v spomin, kako so bili pogani poklicani h krščanski veri, hoče od nas, da se vsak dan zahvaljujemo večnemu Bogu za tako veliko dobroto, da z močno vero hrepenimo po živem, pravem Bogu, pobožno in globoko spoznavamo nadnaravne reči ter ljubimo molk in premišljevanje, da bi tako laže zrli in umevali nebeške darove.
Zakaj so začeli »modre« imenovati »kralje«? Nam se to zdi kar naravno, saj darovanjski spev na ta praznik uporablja besedilo iz 71. psalma, verz 10 in 11: Kralji iz Tarsa in z otokov bodo dajali darila, kralji Arabcev in iz Sabe bodo prinašali darove. Vsi kralji se mu bodo klanjali, vsi narodi mu bodo služili. – Kljub temu je treba vedeti, da v prvih krščanskih stoletjih prevladuje samo misel na razglašenje in modri še nimajo zanje tolikšnega pomena, da bi jih enačili s kralji. Edini Tertulijan (u. po l. 220) trdi, da so bili modri skoraj tako ugledni kakor kralji (fere reges). Šele v 6. stol. po Kr. začno uporabljati izraz kralji na splošno. Tako jih imenuje med prvimi sv. Cezarij iz Arelata (u. 542). Kdor je bral sv. pismo, ki navaja na majhnem prostoru okrog Mrtvega morja kar devet kraljev (štirje kralji se tu bore proti petim, gl. 1 Mojz 14, 9), se mu je naslov kralj zdel povsem naraven. Ker kralje omenja tudi mašni obred, tako imenovanje ni nikogar motilo.Nekako istočasno in pod enakim vplivom se je ljudska predstava za stalno oprijela mnenja, da so kralji bili trije. Matej ne navaja nobenega števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo in miro. Kaj je bolj naravno, kakor odtod sklepati, da so bili trije tudi darovavci? Tri osebe (ne še kralje!) omenja že zelo ugledni in učeni Origen (PG XII, 238), za njim sv. Maksim iz Torina in posebno še papež Leon I. (PL LIV, 235, 254 sl). Apologet Irenej (u. 202) prvi razlaga trojni dar modrih simbolično (zlato velja kralju, kadilo Bogu, mira človeku), vendar se ne govori o treh modrih. Tudi slike v katakombah upodabljajo po 2, 4 ali še več modrih, in še v 12. stol. sta upodobljena na freski v Barceloni le dva »kralja«. Vendar je sčasoma obveljala misel in z njo upodabljanje treh kraljev, ki nanjo naletimo tudi že v katakombah.Kako so se trije kralji imenovali? Imena v sv. pismu niso zapisana, tudi cerkveni očeti, ki so veliki realisti, do 6. stol. o njih molče. Vedoželjnim kristjanom so priskočile na pomoč legende. Legendam so odprli vrata ponarejeni evangeliji (apokrifi), ki so pustili veljavo domišljiji. Najstarejša, že v 6. stol. zapisana legenda izvira iz Perzije. Pripoveduje v zvezi z izročilom o devici – materi, da so magi opazili svetlo zvezdo, spoznali spolnitev prerokbe o novem kralju, na gori Nud dvignili zakopan zaklad zlata, kadila in mire ter ga nesli novorojenemu. (Zaklad naj bi v gori Nud skril že Adam in ukazal sinu Setu, naj potomcem naroči, da ga izroče odrešeniku, kadar bo tega naznanila zvezda). Zaklad so odnesli trije možje (modreci): Hormizd (iz Perzije), Jazdegard (iz Sabe) in Peroz (iz Sebe). Našli so dete in oznanili rojakom Mesijo. Pozneje jih je krstil apostol Tomaž. Iz 8. stol. je znana podobna sirska legenda, le da omenja, da so modri, dokler ni vzšla prava zvezda, vsako leto po tri dni molili na gori za razodetje. Ko jim je bilo po zvezdi dano znamenje, jih je šlo 12 do Betlehema in so nato doma pričali za Odrešenika. Tudi te je krstil apostol Tomaž. Imena teh 12 so v raznih rokopisih različno navedena, a zdaj niso več važna. Do nas so prodrla šele imena iz tretje legende, ki je nastala v Armeniji, znana pa je bila tudi v Arabiji in celo v Etiopiji. Ta legenda pravi, da so šli iskat Zveličarja trije modri: Melgon iz Perzije, Baltasar iz Indije in Gašpar iz Arabije. Jezusa so videli tri dni zapored, prvič kot dete, drugič kot odraslega, tretjič od mrtvih vstalega. Marija jim je dala v spomin dar, ki ga legenda v vsakem kraju drugače opisuje (kruh, kamen, ovoj) in po pomenu določa. Znameniti popotnik Marko Polo (u. 1323) je to legendo slišal v Armeniji, prodrla pa je že prej po drugih potih v Evropo, saj je bila že v 7. stol. zapisana v nekem pariškem rokopisu. Z njo so prišla k nam tudi imena treh kraljev, le Melgon je dobil obliko Melhior, pa tudi druga imena so ponekod nekoliko predrugačili. Na Zahodu so vsakemu od treh kraljev pobliže določili posebno vlogo, starost, obleko in rod. Po rokopisu iz Ravene nosi Baltasar kadilo in se oblači kot dostojanstvenik, Melhior daruje miro in ima na sebi oblačilo spokornikov, Gaspar nudi v dar zlato, oblečen pa je kakor ženin. Beda Častitljivi (8. stol.) je vse tri še natančneje popisal glede barve oblek in določil njihovo starost: Melhior je star, plešast, ima pa dolgo brado in poklanja zlato, Gaspar je mlad, brez brade, bogato oblečen, daruje pa kadilo, Baltasar je temnopolt, obleko ima rdečo in belo, nosi pa miro. V 9. stol. že beremo, da je Melhior predstavnik Afrike in po rodu Hamit, Baltasar kot Semit predstavlja Azijo, beli Gaspar pa Evropo.
Najživahnejša je oblika evropske legende iz 13. stoletja, kakor se je razvila v Kölnu, že tedaj in pozneje prvem središču češčenja sv. treh kraljev. Ta legenda ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije in je zato temne polti, Gaspar iz Tarsa in je tako zastopnik Arijcev, Baltasar pa iz Sabe in tako kot Arabec zastopa Semite. Vsi trije so se sešli šele v Jeruzalemu, vse tri je posvetil pozneje sv. Tomaž za škofe in vsi trije so umrli isti mesec: Melhior 1., Baltasar 6. in Gaspar 11. januarja. T. i. »zlata legenda« je opis še dalje razpredla in s pesniško pobožnostjo okrasila. Postali so veliki priprošnjiki v nebesih zlasti za popotnike in romarje. Zaradi tega so gostilničarji radi imenovali svoja gostišča »Pri kroni« (dostaviti je treba: treh kraljev) ali »Pri zamorcu« (pač po Melhioru ali Baltasarju). Ker se zemeljska pot neha s smrtjo, so se jim priporočali za milost srečne smrti in ozdravljenja od božjasti. Dobili so svoje mesto tudi pri igralnih kartah in postali tako zavetniki papirničarjev. Zelo so jih častili tudi krznarji.Čeprav se Cerkev o tem ni nikoli uradno izjavila, so verniki radi verjeli zgodbam o relikvijah sv. treh kraljev. Legenda ve povedati, da jih je našla sv. Helena in dala hraniti v Carigrad. Cesar Mavrikij naj bi jih bil podaril milanskemu škofu sv. Evstorgiju (po l. 500). Ko je l. 1162 cesar Friderik I. Barbarosa zavzel Milan, je dal relikvije prenesti v Köln ob Renu, in tako je to mesto ob Renu zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. Sv. trem kraljem v čast so začeli zidati 1249 sedanjo veličastno gotsko stolnico, da je mogla sprejemati množice romarjev, ki so se zgrinjali v Köln. L. 1903-04 so nekaj svetinj spet vrnili nazaj v Milan. Mesto Köln, pri nas znano pod imenom Kelmorajn (Köln am Rhein), je privabljalo tudi velike množice slovenskih romarjev, častivcev sv. treh kraljev. Kakor v Aachenu, kjer so hranili »štiri velike svetinje« oblačil Jezusa in Marije (razen nekaj »malih svetinj«), so tudi v Kölnu istočasno na vsakih sedem let izpostavljali svetokraljevske relikvije v javno češčenje (druga leta so bile redno skrbno shranjene v zakladnici). V 14. stoletju se je začelo romanje Slovencev v Köln (in Aachen) in do 1775, ko ga je prepovedal cesar Jožef II., so vsakih sedem let (razen ob času vojska) odhajale velike slovenske skupine na to dolgo pot. Romanja se je udeležilo včasih do 300 naših ljudi, ki so se vrnili domov šele po treh mesecih. Prav do prve svetovne vojne se je pozneje obnovljeno romanje nadaljevalo, a v mnogo manjših skupinah. Zgodovino te božjepotne navade je l. 1903 za mohorjane opisal v knjigi V Kelmorajn dr. Andrej Karlin, ki je bil najprej škof v Trstu, nazadnje pa v Mariboru (u. 1933). Mnogo podrobnosti je o tem nedavno objavil Jože Stabej (Razprave SAZU II/VI/1965) pod naslovom Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje. – Romarji v Kelmorajn so tudi pospeševali pobožno češčenje sv. treh kraljev, ki se je širilo gotovo še pod drugimi vplivi in je zajelo vse naše pokrajine. Do konca 14. stoletja ne poznamo na Slovenskem še nobene cerkve, posvečene v čast sv. trem kraljem, proti koncu srednjega in v začetku novega veka pa se take cerkve hitro množijo, tako jih je zdaj pri nas in v najbližjem hrvatskem sosedstvu kar 25. Po večini so to bile podružne cerkve, od katerih so nekatere pozneje postale župnijske, zakaj patrociniji za župnije so bili že prej oddani. Po starih župnijskih cerkvah in mnogih podružnicah so v času gotike, nekaj tudi pozneje, želeli imeti vsaj lepe slike (freske) sv. treh kraljev, posebno živopisni »poklon modrih« detetu Jezusu. Tako je pri nas nastalo nekaj umetnin, ki sodijo med najlepši okras naših cerkva, prvenstveno božjepotnih. Po hišah so stavili na steno slikani ali tiskani »hišni žegen« z molitvami k Jezusu in trem kraljem. 6. januar se je razvil v izrazit družinski praznik, ki so ga začenjali s kajenjem na predvečer, znan marsikje kot »tretji sveti večer« (prejšnja dva sta božični in »starega leta« dan). Po kajenju in molitvah so na podboje vrat zapisovali začetne črke treh svetnikov, povezane s križci (G + M + B). Večkrat so bili ti znaki izrezljani iz blagoslovljenega lesa. Zadnji čas se obnavlja stara krščanska navada, da družine naprošajo duhovnika, naj jim pride blagoslovit hišo ali stanovanje v osmini tega praznika.Kako prisrčno in zaupno je bilo češčenje sv. treh kraljev med Slovenci, moremo spoznati iz narodopisnega blaga, ki prinaša mnogo pripovedi o varstvu sv. treh kraljev in mnogo legend, ki so postavljene povsem v občutje slovenske domačnosti. Nekaj legend ima izrazito pesniški značaj, nekaj pa so jih tudi besedni umetniki po ljudskem izročilu prelili v sodobno umetniško obliko, tako npr. pesnik Oton Župančič: Sveti trije kralji. Pesem je nastala iz zelo razširjene vere v svete tri kralje: kdor jih namreč časti in se jim posti od zgodnje mladosti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko pripravi nanjo.
Slovesni praznik Gospodovega Razglašenja, v katerem slavimo trojno razodetje velikega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa: v Betlehemu, kjer so modri dete Jezusa molili; v Jordanu je bil krščen od Janeza, od Svetega Duha maziljen in od Boga Očeta poklican; v Kani Galilejski je spremenil vodo v vino in razodel svojo slavo.
Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude – Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca – črnca… Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec…« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v “Kelmorajn”.
Egiptovski zakonski par. Svojo hišo sta spremenila v zavetišče za reveže, skrbela sta tudi za bolnike. Julijan je bil ubit kot mučenec leta 304 (ali 311). Njegova žena je umrla že pred tem.
Grški pasijon teh svetnikov še ni bil objavljen (napovedana pa je študija F. Halkina); po drugi strani pa so luč sveta (v različnih recenzijah) ugledale številne izdaje prevoda oziroma bolje rečeno latinske priredbe tega, ki nam omogočajo spoznati njihovo zgodovino ali vsaj to, kar so o teh mučencih iz Antinoe zapisali antični hagiografi (ime Antiohija je vsekakor treba zavrniti, zmeda pa, kot omenjeno, verjetno izhaja iz napačne interpretacije skrajšanega imena Ant. Antinoé je bilo mesto v Egiptu, ki ga je leta 130 ustanovil Rimljan Hadrijan. Ostanke lahko najdete pribl. 300 km južno od Kaira. Večina najdb iz Antinoèja je datiranih v 3. do 7. stoletje našega štetja.).
Po legendi sta Julijan in njegova žena Bazilisa živela v deviškem zakonu in živela asketsko življenje. Svojo hišo v Antinoë sta spremenila v zavetišče za pomoči potrebne in kraj za oskrbo bolnikov. Na njene molitve so se vžgali in zgoreli maliki. Ko je bil Julijan med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom ujet kot mučenec – njegova žena je že umrla -, je v ječi spreobrnil Celsusa, Marcijanovega sina, in njegovo mater Marcanillo (Marcionillo), ki sta bila nato skupaj z njim mučena in nazadnje usmrčena.
Njun izvirni pasijon navaja, da sta v krutem preganjanju kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom (284-305) in njegovim sovladarjem Maksimijanom Herkulom (286-305) doživela mučeništvo. Bazilisa naj bi najprej doživela mučeništvo v precej skrivnostnih okoliščinah, medtem ko poznejša različica legende pravi, da je pred izbruhom preganjanj konec tretjega stoletja izčrpana po vseh svojih prizadevanjih za uboge umrla sveto smrtjo.
Sveti Julijan, slavni Gospodov mučenec, se je rodil v Antiohiji, metropoli Sirije, in je bil edini sin svojih staršev, ki so bili slavni, bogati in bogaboječi kristjani. Vzgajali so ga v hvalevrednih nazorih in poskrbeli, da se je naučil vseh dobrih črk, ki se jih je zlahka naučil zaradi svoje velike sposobnosti in bistroumnosti ter naklonjenosti do znanosti. V tistem času je bilo v Antiohiji veliko kristjanov in svetnikov, ki jih je krepostni deček obiskoval z veliko predanostjo in nežnostjo ter si želel, da bi jih posnemal in svojo dušo obogatil z zakladom vseh kreposti. Ko je bil star že osemnajst let, so ga starši prepričevali, naj se poroči, in mu za to prinašali številne razloge, ki so temeljili na strahu pred Bogom in na nevarnosti, da bi kot mladenič padel, ter na nasledstvu in uveljavitvi njegove hiše. Julijanovi nameni so bili povsem drugačni; dal je namreč zaobljubo čistosti in jo je želel popolnoma izpolniti; toda ko je videl prošnjo, ki so mu jo dali starši, in zatajil svojo željo, jih je prosil za sedemdnevni odlog, da bi razmislil o tem vprašanju in ga priporočil Bogu. Julijan je ta čas preživel v molitvi in dan in noč prosil našega Gospoda, naj ga vodi tako, da bo, ne da bi nasprotoval volji staršev, ohranil devištvo in čistost, kot mu je obljubil. V noči na zadnji dan sedmih dni, ko je bil sveti fant utrujen od molitve in posta, je zaspal in Gospod se mu je prikazal v sanjah, ga potolažil in mu naročil, naj uboga starše in se poroči, ter mu zagotovil, da ne bo izgubil svoje čistosti, ampak da bo po njegovem zgledu ženska, ki mu jo je pripravil, ohranila in ostala devica ter bo priložnost za druge, da jih posnemajo in postanejo državljani nebes. Gospod mu je to rekel in se ga dotaknil z roko ter dodal: „Bori se možato, Julijan, in tvoje srce se ne bo zlomilo. Ob tem videnju je bil Julijan potolažen in opogumljen ter se je Bogu zahvalil za to veliko dobroto; staršem je odgovoril, da bo storil, kar so mu ukazali, za kar so bili zelo veseli. Nato sta si poiskala sinu primerno ženo in po božjem naročilu sta našla pošteno, bogato in lepo dekle, velikega rodu in edino od svojih staršev, ki ji je bilo ime Bazilisa. Dogovorili so se za poroko in prišel je dan poroke: navzočih je bilo veliko ljudi iz tiste pokrajine in plemstva tistega mesta: bile so pojedine in veselja, kot je v navadi, glede na kakovost neveste in ženina, ki sta bila tako pomembna. Julijan, čeprav je bil navzven vesel in nasmejan, je bil v notranjosti zelo otožen in je z izjemno naklonjenostjo in ljubeznijo do čistosti prosil Gospoda, naj ga ohrani. Ko je prišel večer in sta bila ženin in nevesta skupaj v svoji spalnici, je bilo ob nepravi uri in izven letnega časa v sobi čutiti zelo sladek vonj vrtnic in lilij. Bazilika se je začudila in vprašala moža, kaj je ta vonj, ki ga je čutila, in od kod prihaja; ker ni bil čas za rože in je bil vonj bolj podoben vonju nebes kot zemlje, in ji je tako ukradel srce, da je pozabila, da je njegova žena, in na zakonske radosti. Julijan je odgovoril: „Prav sladek vonj, ki ga čutiš, ni, o Bazilika, moja žena, posledica časa, ampak Kristusa, ljubitelja čistosti; in on ljubi tiste, ki jo ohranjajo, in jim veliko daje ter jim podarja večno življenje; to ti obljubljam v njegovem imenu, če privoliš z menoj, da bova oba, ki mu podariva svoje devištvo, živela čista kot brat in sestra, izpolnila njegove zapovedi in bila vredna posoda njegove božanske milosti. Bazilika, ko je slišala te besede svojega moža Julijana, mu je odgovorila, da ve, da so resnične, in da ji nič ne more biti bolj všeč, kot da z njim ohrani čistost in s služenjem Bogu doseže krono, ki jo je on obljubil devicam. Tedaj je Julijan vstal s postelje in se, klečeč na tleh, zahvalil našemu Gospodu za milost, ki jima jo je izkazal, ter ga ljubeznivo prosil, naj ga potrdi v njegovih dobrih odločitvah in željah; enako je storila tudi Bazilisa, klečeč ob svojem možu; in medtem ko sta to oba počela, se je soba začela tresti in nenadoma je zasijala tako nebeška in presežna svetloba, da je zasenčila vse luči, ki so bile v njej. V sobi sta se pojavila dva zbora: eden velike množice svetnikov, ki jim je predsedoval Kristus, naš Odrešenik, drugi pa nešteto devic, med katerimi je bila Devica devic in Mati Božja, naša Gospa. Zbor svetnikov je začel sladko peti: „Zmagal si, Julijan: zmagala si.“ Zbor devic je nadaljeval glasbo z najnežnejšo harmonijo in govoril: „Blagor ti, Bazilika, ki si sledila svetim nasvetom in si prezirala prevarantske užitke sveta ter se naredila vredno večnega življenja.“
Tedaj sta na Odrešenikov ukaz prišla dva moža, oblečena v belo, z zlatimi trakovi na prsih, v rokah pa sta držala dve kroni; prišla sta k Julijanu in Baziliki in jima rekla: „Vstani kot zmagovalca in boš zapisana v našo vrsto.“ Vzela sta roke obeh svetnikov in ju stisnila skupaj. Nato sta zagledala knjigo, ki se je svetila bolj kot srebro in je bila napisana z zlatimi črkami, in Julijanu so ukazali, naj bere v njej, in prebral je ta stavek: „Kdor bo v želji, da bi služil Bogu, preziral prazne okuse sveta, kakor si to storil ti, Julijan, bo zapisan v število tistih, ki se niso oskrunili z ženskami; Bazilika pa bo zaradi svoje misli, da bo ostala devica, uvrščena v zbor devic, katerega prvo mesto pripada Mariji, materi Jezusa Kristusa. “ Potem so knjigo zaprli in vsa ta množica svetnikov je rekla: „Amen.“ Starec, ki jo je držal, pa: „V tej knjigi,“ je rekel, „ki jo vidiš, so zapisani čisti, zmerni, resnični, usmiljeni, ponižni in krotki možje: tisti, ki so imeli neomajno ljubezen in potrpežljivost v svojih delih: tisti, ki so za Kristusa zapustili očeta in mater, otroke, premoženje in bogastvo, in tisti, ki so za Kristusa dali svoje življenje, kakor ga boš dal ti, Julijan.“ S tem je videnje izginilo in Julijan in Bazilika sta se izročila Gospodu ter vso tisto noč preživela v molitvi ter hvalnicah in pesmih v njegovo slavo, pri čemer sta se mu neskončno zahvaljevala za neprimerljivo milost, ki jima jo je izkazal. Naslednji dan se je zjasnilo in svetnika sta s prikrivanjem tega, kar sta videla, in s prikrivanjem odločenosti, ki sta jo imela, navzven izpolnila poročno slavje in številne ljudi, ki so jima prišli čestitat. Kmalu zatem je naš Gospod z naravno smrtjo vzel k sebi Julianove in Bazilijine starše in jima zapustil dediščino njunih posestev, ki so bila zelo bogata. Takoj sta jih začela pridno porabljati za pomoč ubogim in se nista zadovoljila z odpravljanjem telesnih potreb, da bi pridobila duše in jih bolj pripeljala k Bogu, sta se ločila in odšla živet v dve oddaljeni hiši: Julijanovo hišo so obiskovali ljudje vseh stanov in okolij, on pa jih je s svojim zgledom in sladkimi besedami poučeval in učil, naj objamejo Kristusa in se odpovejo vsem stvarem sveta: In mnogi so to storili in sledili evangeljskim nasvetom; in da bi to lažje storili, so ustanovili samostane in se zaprli v njih, ki jih je upravljal sveti Julijan; tako je ravnala tudi Bazilika, po katere svetem življenju in nebeških napotkih so se številne deklice in ženske ločile od telesnih užitkov; zapustile so starše, sorodnike, hiše in posestva ter živele v redovniškem življenju pod njeno poslušnostjo in sveto disciplino. Sloves o Julijanu in Baziliki se je razširil daleč naokoli v veliko Kristusovo slavo in v vzgojo vernikov.
O vsem tem je bil obveščen predsednik, ki je o tem obvestil cesarje, ti pa so mu ukazali, naj muči in ubije svetega Julijana in vse, ki so sledili Kristusovi veri, tako da jih da sežgati v kadeh, napolnjenih z oljem, ribami, smolo in drugimi snovmi, iz katerih se podžiga ogenj. Po tem cesarjevem odgovoru je Marcijan ukazal, naj na trgu postavijo njegovo sodišče in pred njega privedejo svetega Julijana in vse druge njegove svete tovariše; in medtem ko so opravljali svoje posle, se je zgodilo, da je predsednik, ko so šli mimo z mrličem, ki so ga nekateri pogani peljali pokopat, ukazal, naj se ustavijo, in v posmeh svetemu Julijanu ga je prosil, naj ga vrne v življenje. Sveti Julijan je to storil z veliko lahkoto, ne da bi se oziral na Marcijanovo namero ali na to, kar si je zaslužila njegova nevera, ampak je upal, da se bo s tem čudežem povečala Kristusova slava, pogani bodo osramočeni, kristjani pa bolj opogumljeni. Predsednik je bil osupel, ko je pred svojimi očmi videl mrtvega živega, še bolj pa, ko ga je slišal govoriti in z močnimi glasovi govoriti, da so bogovi, ki jih častijo, demoni in da je edino Jezus Kristus pravi Bog; da so ga neke črne in strašne pošasti odpeljale v večni ogenj, ker je bil pogan, in da mu je Bog ukazal, naj se vrne v telo, da bi z molitvijo svetega Julijana opravil pokoro, in da naj se po smrti spove za Boga, ki ga je v življenju zanikal. To drugo pričevanje iz nebes, tako veliko in tako močno, ni bilo dovolj, da bi omehčalo Marcijanovo srce, trše od kamenja; vendar je ukazal, naj mrtvega, ki je vstal od mrtvih, vzamejo, da bi se vrnil in umrl za Kristusa s svetimi mučenci, ki so bili tam; ker pa njegovo srce ni trpelo, da bi videl umreti lastnega sina, je zadevo zaupal svojemu poročniku, sam pa se je zelo žalosten in jokajoč umaknil v svoj dom. Izrekli so kruto sodbo, pripravili enaintrideset kadi, polnih smole in rib, mučence slekli do golega, jih vrgli vanje in jih zažgali pred vsem mestom Antiohija, ki je bilo navzoče pri tej predstavi. Tiranovi služabniki so zakurili in prižgali ogenj, ljudstvo pa je kričalo in vpilo ter prelilo veliko solz, ko je videlo svetega Julijana, otroka Celsusa in toliko nedolžnih umreti tako hude smrti. Sveti mučenci so se s pogledom, uprtim v nebo, s ponižnim, krotkim in veselim srcem zahvalili Gospodu za veliko milost, ki jim jo je izkazal, in se mu v vonju krotkosti darovali kot žrtveno daritev. Vsi angeli so jih gledali in se čudili tako veliki moči in stanovitnosti; in Gospod angelov, ki jim jo je dajal, da bi bil v njih bolj poveličan, je povzročil, da je ogenj ugasnil in svetniki so iz njega prišli bolj bleščeči in čisti, kot pride zlato iz lončka, brez vsake poškodbe, in sredi plamenov so slišali glasove angelov, ki so jim dali glasbo. Marcijan je bil kot mrtev, ko je slišal, kaj je Bog storil s svojimi svetniki; čeprav je vedno verjel, da gre za umetnost nesmrtnosti in ne za božjo krepost, se ni popravil, ampak je vprašal svetega Julijana, kje in kako se je naučil toliko čarovniških veščin, da je lahko počel take stvari. Prosil ga je pri Bogu, ki ga je častil, naj mu pove resnico. Sveti mu je odgovoril, da je Bog avtor takšnih čudežev in da je način, kako to doseči, ta, da si prizadeva odvreči od sebe kot nekoristne skrbi tega sveta in služiti Kristusu ter pred njegovo ljubeznijo ne postavljati očeta, matere, žene, otrok in nobene druge časne in minljive stvari tega življenja: kajti kdor bi, pravi, skrbel za odpravljanje potreb ubogih, kdor se ne bi pustil podvreči skrbi ubogih in kdor bi se ne pustil podvreči skrbi Boga, tega ne bi zmogel storiti: Kdor se ne podreja svojim apetitom, kdor nepotrpežljivost premaguje s potrpežljivostjo in žaljivke z dobrimi deli, kdor se raje trudi biti svet, kot da bi se zdel svet; kdor je resnično ponižen in prezira svet ter sprejema Kristusa in hodi po njegovih stopinjah, bo pravi Kristusov učenec in bo delal čudesa, ki jih delamo kristjani.
5 V Antiohiji je bil tempelj, posvečen bogovom, in bil je zelo veličasten, saj tla in stene niso bile iz marmorja ali drugih bogatih kamnov, ampak so bile obložene s ploščami iz najčistejšega zlata, sklepniki pa so bili okrašeni z dragimi kamni. Ta tempelj so zaradi večjega spoštovanja le redko odprli. Marcijan je naročil duhovnikom, naj pripravijo velike daritve in žrtve, ki naj bi jih v tem templju darovali nesmrtnim bogovom, in z mehkimi besedami, ker je videl, da trde besede ne pomagajo, je prosil svetega Julijana, naj prizna in v tem imenitnem in veličastnem templju izkaže spoštovanje bogovom, vladarjem sveta in zavetnikom cesarstva. Sveti Julijan mu je odgovoril, da naj v templju zbere vse svoje duhovnike, da bodo priče žrtve, ki jo bo daroval. Marcijan je verjel, da je sveti Julijan že spremenjen in da mu je z željo po življenju želel dati zadovoljstvo, da ne bi umrl, zato je z velikim veseljem ukazal vsem duhovnikom, ki jih je bilo skoraj tisoč, naj se zberejo in odstranijo vezi svetega Julijana in njegovih spremljevalcev ter jih z veliko pojedino in veseljem pripeljejo v tempelj, kjer se je zbralo nešteto ljudi. Sveti Julijan je sklonil kolena, si oborožil čelo z znamenjem križa in z veliko naklonjenostjo, nežnostjo in zaupanjem prosil našega Gospoda, naj uniči tisti tempelj in vse, kar je bilo v njem, v njegovo slavo, da bi zmedel zaslepljene in potolažil vernike. Ko je sveti Julijan končal svojo molitev in so drugi štirje sveti mučenci odgovorili: Amen, so se vsi maliki, ki so bili v templju, razblinili kot dim, sam tempelj pa je bil uničen in opustošen, kot da ga nikoli ne bi bilo. Umrli so vsi duhovniki in velika množica poganskega ljudstva; in Metafrast (to je tisti, ki je napisal to življenje) pravi, da so še v njegovem času iz tistega kraja šli ognjeni plameni. Kajti kakšno pričevanje je to o neskončni moči našega velikega Boga in Gospoda? Koliko smrti je prizadejal Marcijan, preden je umoril svetega Julijana? Nesrečni mož ni vedel, s kom je, niti kaj naj bi storil, niti kje je. Vrnili so se v ječo k svetim mučencem; in medtem ko so molili in peli hvalnice Gospodu, se jim je ob polnoči prikazalo na eni strani dvajset vojakov in sedem viteških bratov, že slavnih in okrašenih z oblačili neizmernega sijaja, v njihovi družbi pa veliko drugih duhovnikov in znamenitih mučencev; na drugi strani sveta Bazilisa z zborom zelo čistih devic; v ječi pa se je slišal samo zelo tih glas, ki je govoril: Aleluja, aleluja. Sveta Bazilisa je govorila svetemu Julijanu in mu povedala, da jo je Bog poslal, da bi mu povedala, da je že na koncu svojih bojev in da so nebesa odprta, krona pripravljena in vsi svetniki čakajo na uro, ko bodo sprejeli njega in njegove svete tovariše. Po tem so nekega drugega dne pripeljali svetnike na sodbo; Marcijan jim je dal zvezati prste na rokah in nogah, zveze pa je namazal z oljem in jih zažgal; vendar so zveze zgorele, svetniki pa so ostali nepoškodovani. Telo svetega Julijana je dal razžagati, Celsusu, svojemu sinu, in duhovniku Antoniju, Anastaziju (tako se imenuje tisti, ki je vstal od mrtvih) pa je z železnimi kljukami iztaknil oči.