sveti Edvard III. Spoznavalec iz Londona – kralj

sveti Edvard III. Spoznavalec - kraljV Londonu (na Angleškem), sveti Edward III. [edvórd], s priimkom Spoznavalec, ki je bil kot kralj Angležev zelo priljubljen pri ljudstvu zaradi izredne ljubezni. Pripravil je kraljestvu mir in je vneto pospeševal povezanost z rimskim sedežem. († 5. januar 1066)
Vir

Edvard, sin Etelreda in Erne, hčere normandijskega vojvode, je od otroštva živel v palači starega očeta po materini strani.
Na praznik Velike noči leta 1042 je bil okronan za angleškega kralja.
Pravičen in velikodušen do svojih podložnikov je vedno spodbujal dela usmiljenja in pobožnost v celotnem kraljestvu. Ustanovil je znamenito Westminstersko opatijo, v katero se je tudi kasneje umaknil. Da bi državne zakone napravil bolj pravične, je uvedel kodeks reform, ki nosi njegovo ime. Poročen je bil z nadvse prizadevno Edito Godwin, s katero se je zaobljubil k zakonski čistosti in vzdržnosti. Umrl je 5. januarja leta 1066.
Edvard pomeni “tisti, ki skrbi za domovino”.
Velja za zavetnika kraljev.
Vir

Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.
Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.
Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.
Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.
Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.
Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.
Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.
Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

 

Petsto let pred Henrikom VIII. je Angliji vladal kralj, ki si je prizadeval spoštovati nauke katoliške Cerkve in se je za vse življenje zaobljubil k čistosti. Tega kralja, znanega po imenu Edvard Spoznavalec (Edward the Confessor – ker je javno izpovedoval svojo vero), so podaniki cenili zaradi nežne in ponižne narave ter njegove pobožnosti. Imenovali so ga »dobri kralj Edvard« in ljudstvo je množično podprlo njegov prihod na prestol.
Kralj Edvard ni bil častihlepen in njegov edini cilj je bil blagor njegovega ljudstva. Ukinil je krivične davke, bil je izjemno radodaren do ubogih in veliko denarja je daroval za potrebe Cerkve. Veliko časa je preživel s svojimi ljudmi, ki so se ustavljali ob vratih palače, se pogovarjal z ubogimi in berači. Nekateri celo trdijo, da je dotik njegovih svetih rok ozdravil marsikaterega bolnika.
Eden izmed Edvardovih največjih dosežkov v času njegove vladavine je bila obnova opatije sv. Petra, svetišča, kjer je bil po smrti pokopan, in kjer so kasneje kronali angleške kralje. Eden izmed njegovih naslednikov, kralj Henrik III., je na mestu opatije sv. Petra dal zgraditi Westminstrsko opatijo.
Edvard se je poročil z Edito, hčerjo takrat najbogatejšega angleškega vojvode. Pred poroko je svojo nevesto prosil, da bi v zakonu živela »kot brat in sestra«, ker je želel ohraniti čistost. Edita naj bi to z veseljem sprejela, ker si je tudi sama želela ohraniti devištvo. Zgodovinarji pa tudi menijo, da je bila Edita energična ženska in včasih precej zlovoljna. Umrla je devet let po Edvardovi smrti, pokopana pa sta v skupnem grobu.
Edvard Spoznavalec naj bi postal zavetnik težavnih zakonov in ločenih zakoncev zaradi posebnosti njune zakonske zveze in Editinega »energičnega« značaja.
Častitljivi sveti Edvard,
izkazoval si svojo vdanost Bogu
s potrpežljivostjo, nežnostjo in velikodušnostjo.
Naj tudi jaz kakor ti služim Božjemu kraljestvu
s potrpežljivo molitvijo in ljubeznijo.
Amen.
Vir

Edvard III. Spoznavalec, angleški kralj, je skupaj s svojim prednikom, svetim Edvardom II. mučencem, najbolj znan svetnik, ki nosi to ime. Bodoči Edvard III. se je rodil blizu Oxforda med letoma 1004 in 1005 Aethelredu II. Neumornemu in njegovi drugi ženi, normanski princesi Emi. Zaradi nemirov v državi so ga pri komaj desetih letih poslali v izgnanstvo v Normandijo, kjer je ostal do leta 1041. Kasneje je bil vrnjen v Anglijo in naslednje leto se je povzpel na prestol. V izgnanstvu se je bodoči kralj naučil številnih lastnosti, ki so se izkazale za najbolj koristne, kot se spominja njegov biograf Barlow: „oportunizem in prilagodljivost, potrpežljivost, previdnost, izogibanje čelnim trkom […] svetovna modrost […] pripravljenost sprejeti vsako usodo, ki ga je čakala“. Vladal je precej dolgo, pri čemer mu je uspelo držati v šahu svoje številne notranje in zunanje sovražnike. Njegov naslednik Harold je dvaindvajset let pozneje vladal državi, ki je bila veliko bolj mirna, enotna in stabilna kot ob Edvardovem kronanju.
Edvardova svetost ne izvira le iz nekaj junaških dejanj, temveč iz njegovega splošnega ravnanja kot vladarja. Vendar je še vedno težko z gotovostjo ugotoviti številne vidike njegovega vladanja, značaja in motivov. Z razvojem njegovega češčenja je slava njegove vladavine tako narasla, da je veljala skoraj za zlato dobo, zaradi velike priljubljenosti pa je sveti Edvard postal eden glavnih zavetnikov Anglije. Številna „Življenja“, ki so bila pozneje napisana o njem, so poudarjala svetost tega velikega vladarja, čudeže, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, čistost, ki jo je ohranil vse življenje, dobrodelnost do revnih, Cerkve in zlasti do menihov.
Vendar je treba poudariti, da so nekateri gojili nemalo zanimanja za spodbujanje češčenja svetega Edvarda: najprej menihi Westminstrske opatije, ki so ohranili njegov grob in širili zgodbe o kraljevi svetosti in čudodelnosti, da bi povečali pritok romarjev; pozneje je čaščenje Edvarda, Normana po materini strani, pomagalo normanskim zavojevalcem pridobiti posredno legitimnost za njihovo oblast na otoku. Več legendarnih elementov o njegovem zemeljskem obstoju je negotovih, na primer odločitev, da bosta z ženo Edith živela v čistosti in beli poroki, morda celo domneve, ki naj bi opravičevale dejstvo, da ni zapustil potomcev. Tudi večina pričevanj o čudežih je zelo dvomljiva: najstarejše „Življenje“, napisano nekaj let po njegovi smrti, govori o nekaterih ozdravitvah, ki so se zgodile z vodo, v kateri si je sveti kralj umil roke. Nato so ga klicali proti kožnim boleznim in epilepsiji, po izročilu pa je bil prvi angleški vladar, ki je zbolel za tako imenovano „kraljevo boleznijo“, tj. skrofulózo. Ukinil je davek heregeld, namenjen vzdrževanju vojske, da bi izkupiček podaril revnim, vendar je bil to morda le začasen ukrep.
Pri analizi Edvarda kot vladarja pa se lahko sklicujemo na zanesljivejše podatke: branil je državo pred tujimi napadi in varoval svojo oblast pred preveč ambicioznimi podaniki. Vedno si je močno prizadeval, da bi se izognil vojni, vendar je bil vedno odločen, da proti grožnji invazije pošlje vojsko ali ladjevje. Da bi utrdil svoj položaj, ni pozabil skleniti številnih tujih zavezništev. Doma je njegovo oblast najresneje ogrožal grof Godwin iz Wessexa: nato se je poročil z njegovo hčerko Edith, toda ko je Godwin leta 1051 zagrozil z uporom, Edvardu ni preostalo drugega, kot da ga je skupaj z vso družino izgnal in dal v samostan zapreti tudi Edith. Naslednje leto je kralj Godwinu dovolil vrnitev domov, s čimer se je izognil nevarnosti državljanske vojne, v kraljestvu pa je še naprej vladal mir.
Ne glede na slavo, ki si jo je kasneje pridobil, se zdi, da ni bil velik dobrotnik Cerkve, z izjemo Westminstra. Pametno upravljanje cerkvenih imenovanj je bilo bistveni del vzpostavljanja kraljeve oblasti in dobrega upravljanja. Edvardova presoja v teh zadevah se je vedno izkazala za preudarno, razen v primeru Stiganda, canterburyjskega nadškofa, ki se je vsekakor izkazal za sposobnega upravitelja, vendar ga je verski duh premalo spodbujal. Edvard je na angleške škofovske sedeže imenoval tudi tujce, vendar ne zato, da bi uničil nacionalno strukturo Cerkve, temveč bolj zaradi želje, da bi izbral kakovostne ljudi. Med njegovo vladavino so bile izvedene pomembne lokalne reforme, ni bilo škandalov in odnosi z Rimom so se okrepili.
Odločitev o obnovi Westminstrske opatije, spomenika, ki je za vedno ohranil njegov spomin, je izhajala iz zaobljube, ki jo je Edvard dal v mladosti, ko je bil izgnanec v Normandiji: če bo Bog njegovi družini povrnil pravice, bo odšel na romanje v Rim. Ko se je povzpel na prestol, se je izkazalo, da ne more zapustiti Anglije, zato je papeža prosil za odpustek od zaobljube. Papež se je strinjal in obveznost nadomestil z ustanovitvijo samostana, posvečenega apostolu Petru. Edvard je izbral že obstoječi samostan v bližini Thorneyja, zahodno od Londona, ki mu je podaril veliko zemljišča in denarja ter začel graditi veličastno romansko cerkev, ki je bila zametek današnje Westminstrske opatije.
Njegovo zdravje se je žal poslabšalo, preden se je lahko udeležil odprtja bazilikalnega zbora. Umrl je nekaj dni pozneje, 5. januarja 1066, in bil pokopan v sami opatiji. Leta 1102 so njegovo truplo, ki so ga ekshumirali in ugotovili, da je nepoškodovano, prenesli na novo lokacijo. Pozneje je bilo večkrat preneseno, svete relikvije pa so preživele reformacijo in se častijo še danes. Leta 1161 je papež Aleksander III. na pobudo kralja Henrika II. kanoniziral svetega Edvarda III., znanega kot „spoznavalca“, da bi ga razlikoval od njegovega predhodnika Edvarda II.
Leta 1689 je bil njegov praznik razširjen na vesoljno Cerkev in določen na 13. oktober, obletnico prvega prenosa.
Danes pa je novi Martyrologium Romanum spominsko obeležje prestavil na datum njegove smrti.
IT

Krotkost je ljubka in časti vredna, tudi če cveti v revnem otroku, navadnem delavcu, preprosti služkinji, vendar je veliko bolj častna in ljubka v višavah sreče, ko krasi kneze in kralje. Eden takih princev, v katerem se je sijaj najčistejše krotkosti kosal z veličino kraljeve moči, je bil sveti Edvard, sin Etelreda II., angleškega kralja, in Eme, vojvodinje Normandije. Ker je danski kralj Kanut njegovemu očetu vzel kraljestvo in življenje, je moral Edvard še kot otrok pobegniti v Normandijo, kjer je zaradi svoje pobožnosti, nežnosti in skromnosti pridobil ljubezen vseh na vojvodskem dvoru.


Medtem so Angleži trpeli pod utesnjujočim jarmom Dancev. Umori in vojne so jih pripeljali na rob obupa. Le ena sladka zvezda upanja jim je sijala: sijaj kreposti sina njihovega nekdanjega kralja. Ko je bila predvidena nova menjava na prestolu, so se združili in na sveti praznik velike noči leta 1042 na Edvardovo glavo položili krono.
Novi kralj se je na očetov prestol povzpel po načelu: „Blaginja kraljestva je odvisna od dobrega stanja njegove vere in najboljši način, da bi bilo ljudstvo srečno, je gojiti bogoslužje in strah božji.“ Pripravljen je bil raje zapustiti državo, kot da bi prelil kri ene same osebe, in je vladal tako, da se zgodovina spominja: „Z njegovim prihodom se je zdelo, da je zemlja postala rodovitnejša, zrak bolj zdrav, morje mirnejše.“ Milostljiv do vseh, sočuten do trpečih in velikodušen do revnih, je živel zelo preprosto in s svojimi dohodki zacelil rane prejšnjih vojn, okrasil cerkve, ustanovil nove šole in samostane ter ustanovil dobrodelne ustanove. Zakoni, ki jih je dal ljudem, veljajo še danes in so častno pričevanje njegove milosti in modrosti.
Na zahtevo in vztrajanje ljudstva in plemstva se je Edvard, ki se je že v mladosti zaobljubil večni čistosti, vendar tega ni želel razkriti podanikom, poročil s pobožno in preudarno grofico Edito ter jo pridobil, da je z veseljem privolila v deviški zakonski stan z njim.
Takrat se davki niso pobirali redno, temveč le v času vojne in izrednih razmer. Ker so mogočneži v kraljestvu poznali brezmejno dobrodelnost svojega kralja in so bili prepričani, da je njegova blagajna prazna, so podanikom brez njegove vednosti pobirali davke do precejšnjega zneska in mu jih prinašali kot prostovoljni dar za nadaljnje izvajanje njegove velikodušnosti. Edvard je izrazil iskreno veselje zaradi dobre volje svojih dragih podanikov, vendar je polja vrnil vsem, ki so jih prispevali. Še bolj ganljiv spomin na njegovo ljubezen in ponižnost je naslednji dogodek. Ubogi Irec, paraliziran na obeh nogah, se je vlekel po cesti, po kateri je šel Edvard v spremstvu številnih škofov in grofov, in vzkliknil: „Gospod, v bližnji cerkvi sem pogosto prosil svetega Petra za ozdravitev in od njega dobil odgovor, da ne bom ozdravel, dokler me sam kralj ne prinese v cerkev na svojih ramenih.“ Edvard se je prijazno sklonil k prosilcu in ga dvignil na ramena. Dvorjani so se temu spektaklu smejali, nekateri so se norčevali iz kraljeve lahkovernosti, drugi so se norčevali iz njegovega nespoštovanja dostojanstva, vendar je ta z veseljem odnesel breme v cerkev in ubogi mož je bil takoj ozdravljen.
Edvard je imel posebno spoštovanje do svetega Janeza Evangelista, učenca ljubezni in devištva. Nikoli ni zavrnil nikogar, ki ga je prosil v imenu svetega Janeza. Ob neki priložnosti ga je sveti Janez sam prosil za miloščino v podobi ubogega človeka. Eduard, ki takrat pri sebi ni imel denarja, mu je dal prstan s svojega prsta. Kmalu zatem mu je sveti Janez prstan vrnil in napovedal dan svoje skorajšnje smrti. Kralj je zbolel ter z veliko slovesnostjo in gorečo predanostjo sprejel poslednje zakramente. Nato je kraljico, svojo drago ženo, priporočil ljubezni in varstvu velikega ljudstva kraljestva, ki je molče stalo okoli njega v žalosti in trpljenju, potrdil njeno neokrnjeno devištvo in 5. januarja 1066 v starosti 64 let zaprl svoje nežne oči. Skoraj nikoli ni bilo princa, za katerim bi njegovi podložniki tako srčno žalovali, kot je za kraljem Edvardom žalovalo vse njegovo ljudstvo. Na njegovem grobu v veličastni samostanski cerkvi Westminster v Londonu, ki jo je dal zgraditi, so se zgodili številni čudeži. Ko je kralj Viljem Osvajalec leta 1102 dvignil njegovo telo in ga položil v čudovito krsto, ni kazalo nobenih znakov razpadanja.
Papež Aleksander III. ga je leta 1161 uvrstil na seznam svetnikov, državni svet v Oxfordu leta 1220 pa je odredil, da se spomin na svetega Edvarda vsako leto 13. oktobra počasti s posebnim praznikom po vsej Angliji.
DE

Angleški kralj, rojen v Islipu, Oxfordshire leta 1003, umrl 5. januarja 1066. Bil je sin Ethelreda II. in Emme, hčerke normandijskega vojvode Riharda, ter tako polbrat kralja Edmunda Ironsida, Ethelredovega sina iz prve žene, in kralja Hardicanuta, Emminega sina iz drugega zakona s Canutom. Ko je bil star komaj deset let, so ga z bratom Alfredom poslali v Normandijo, da bi ga vzgajali na dvoru njegovega strica vojvode, saj so Danci prevladali v Angliji. Tako je preživel najlepša leta svojega življenja v izgnanstvu, saj je Canut z Emminim soglasjem krono prenesel na svoje potomce. Zgodnja nesreča je Edvarda naučila neumnosti ambicij, zato je odraščal v nedolžnosti in užival predvsem v pomoči pri maši in cerkvenih opravilih ter v druženju z verniki, hkrati pa ni zaničeval užitkov v lovu ali rekreacije, primerne njegovemu položaju. Po Canutovi smrti leta 1035 je prestol zasedel njegov nezakonski sin Harold, Hardicanute je bil takrat na Danskem, Edvard in njegov brat Alfred pa sta bila prepričana, da poskušata pridobiti krono, kar se je končalo s kruto smrtjo Alfreda, ki je padel v Haroldove roke, Edvard pa se je moral vrniti v Normandijo. Po Hardikanutovi nenadni smrti leta 1042 je bil Edvard pri približno štiridesetih letih z aklamacijo poklican na prestol, kjer so ga zaradi njegovega blagega svetniškega značaja pozdravili tudi danski naseljenci. Njegova vladavina je bila skoraj neprekinjeno mirna, saj je grozeči vdor Canutovega sina Svina Norveškega preprečil pravočasen napad Svina Danskega, notranje težave, ki jih je povzročila ambicija grofa Godwina in njegovih sinov, pa je Edvard s svojo nežnostjo in preudarnostjo rešil brez prelivanja krvi. Edvard se ni lotil nobene vojne, razen da bi odbil vdor Valižanov in pomagal Malkolmu III. na Škotskem proti Macbethu, uzurpatorju njegovega prestola. Ker je bil Edvard brez osebnih ambicij, je bil njegov edini cilj blaginja njegovega ljudstva. Opustil je osovraženi „Danegelt“, ki se je po nepotrebnem zaračunaval še naprej, in čeprav je bogato delil miloščino revnim in za verske namene, je poskrbel, da je njegovo lastno kraljevo premoženje zadoščalo brez uvedbe davkov. Zakoni dobrega svetega Edvarda so povzročili takšno zadovoljstvo, da so poznejše generacije, ko so se počutile zatirane, večkrat zahtevale njihovo uveljavitev.

Uklonil se je prošnji svojih plemičev in za soprogo sprejel krepostno Edito, hčerko grofa Godwina. Ker pa je dal zaobljubo čistosti, je najprej zahteval njeno soglasje, da bo z njim živela le kot sestra. Ker ni mogel zapustiti svojega kraljestva, ne da bi škodoval svojim ljudem, je papež romanje na grob svetega Petra, h kateremu se je zavezal, nadomestil z obnovo opatije svetega Petra v Westminstru, ki je bila posvečena le teden dni pred njegovo smrtjo in v kateri je bil pokopan. Sveti Edvard je bil prvi angleški kralj, ki se je ga je dotaknilo “kraljevo zlo”, veliko obolelih za to boleznijo je ozdravil. Aleksander III. ga je kanoniziral leta 1161. Njegov praznik obhajamo 13. oktobra, saj je njegovo brezmadežno telo na ta dan leta 1163 slovesno prenesel sveti Tomaž iz Canterburyja v navzočnosti kralja Henrika II.
EN

Views: 286

sveta Genovefa Torres Morales iz Zaragoze – devica in redovnica

sveta Genovefa (Torres) Morales - devica in redovnicaV Zaragozi [saragósi] (v Španiji), sveta Genovéfa (Torres) Morales, devica, ki je že od otroških let okušala trdoto življenja in bila slabega zdravja. Ustanovila  je Inštitut Sester od Presvetega Srca Jezusovega in Angelov, da bi pomagala ženskam.
Vir

»Rada imam svobodno srce in vedno sem si in si še prizadevam, da bi to v polnosti dosegla. To je duši v tako veliko pomoč, da se noben napor ne more primerjati s svobodnim srcem … Tudi če zelo trpim, mi zahvaljujoč Božji milosti ne bo zmanjkalo poguma.«
»Sveta Genoveva Torres je bila orodje Božje nežne ljubezni do osamljenih ljudi, ki potrebujejo ljubezen, udobje, fizično in duševno oskrbo. Njena duhovnost, ki se je napajala v češčenju evharistije za odpuščanje grehov, je postala temelj apostolata, polnega ponižnosti in preprostosti, samozatajevanja in usmiljenja.« (papež sv. Janez Pavel II.)
Ime: Genoveva, Genovefa je germanskega izvora. Zloženo je iz keltske besede geno »rod, pleme« in germanskega wifa »ženska«. Njegov pomen je torej: »žena rodu, plemenita žena«.
Rojena: 3. januarja 1870.
Kraj rojstva: Mesto Almenara v provinci Castellon v Španiji.
Umrla: 5. januarja 1956.
Kraj smrti: Mesto Zaragoza v Španiji.
Družina: Bila je najmlajša od šestih otrok v revni pobožni družini očeta Jožefa in matere Vincenti. Pri osmih letih je postala sirota, saj so ji naenkrat umrli starši in štirje bratje in sestre.
Mladost: Po izgubi staršev se je začelo precej težko obdobje njenega življenja. Gospodinjiti je morala deset let starejšemu bratu Jožefu, ki jo je sicer spoštoval, a je bil do nje precej zahteven in zadržan. Še otrok je morala tako preživeti precej stisk in težav ter opravljati delo, ki je velikokrat preseglo njene moči.
Poklic: Osamljena in brez prave družbe se je kmalu navadila na samoto, v kateri se je še bolj oklenila vere. Šolanje je morala opustiti, je pa rada prebirala materine nabožne knjige ter obiskovala nedeljske kateheze. Tako je kmalu, že pri desetih letih, začutila, da jo Bog kliče v duhovni poklic, ter sklenila, da se mu popolnoma posveti.
Bolezen: Težko delo in pomanjkanje sta vedno bolj načenjala njeno zdravje. Pri trinajstih letih se ji je na kolenu leve noge pojavil maligni tumor, ki ji je povzročal neznosne bolečine. Da bi jo rešili, so ji nogo amputirali, zato je morala vse življenje hoditi z berglami.
Ubožnica: Po operaciji je skoraj deset let (od 1885 do 1894) preživela v ubožnici-hospicu v Valenzi, ki so ga vodile karmeličanke. Tu se je učila šivanja in še naprej poglabljala svoje duhovno življenje. Želela se je pridružiti sestram, a ji zdravje tega ni dopuščalo.
Skupnost: Leta 1895 je zapustila hospic in se z dvema ženama, Izabelo in Amparo, vrnila v domači kraj z idejo, da bi ustanovila kongregacijo, ki bi se ukvarjala zlasti z revnimi, osamljenimi in zapuščenimi ženami ter jim nudila »tolažbo v samoti«. Po posvetovanju z različnimi duhovnimi voditelji je leta 1911 odprla hišo v Valenciji, kmalu nato pa še v nekaterih drugih mestih. Začela je nastajati skupnost Presvetega Srca Jezusovega in svetih angelov, ki jo je sveti sedež potrdil leta 1953.
Danes: Sestre danes delujejo po različnih mestih v Španiji, v Venezueli in Mehiki.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: Sveti Janez Pavel II. jo je 29. januarja 1995 razglasil za blaženo, 4. maja 2003 pa za svetnico.
Goduje: 5. januarja.
Vir

Rodila se je 3. januarja 1870 v majhni vasi Almenara (Castellon) v Španiji revnim, a zelo krščanskim staršem. V nekaj letih je postala sirota obeh, v naslednjem letu pa so umrli tudi štirje od njenih šestih sorojencev; ostala je le ona, Genoveva, najmlajša od osmih, in njen starejši brat Joseph, star 18 let.
Skrbeti je morala za hišo in brata, tudi ko se je ta dve leti pozneje poročil, in to stanje je trajalo do njenega trinajstega leta. Genoveva Torres Morales je tako preživela otroštvo, polno težav in žrtev, podvržena delu, ki je presegalo njene moči, kar ji je preprečilo, da bi dokončala že tako neugodno šolanje na podeželski šoli.
Leta 1882 je dobila tumor na kolenu, nedvomno zaradi zakrnelega življenja, ki ga je živela, in pri 13 letih so ji amputirali eno nogo; po rudimentarnem posegu je bila prisiljena hoditi z dvema berglama.
Preživela je dolgo in boleče okrevanje in kljub hudi invalidnosti spet začela skrbeti za gospodinjstvo, vendar je dve leti pozneje spet hudo zbolela in leta 1885 so jo sprejeli v „hišo usmiljenja“ v Valencii, ki so jo vodile karmeličanske usmiljenke.
Tu je ostala devet let, v katerih je zorela njena osebnost, poglabljala duhovno formacijo in dopolnjevala kulturno formacijo, ki ji je manjkala. Ker ni bila sprejeta v kongregacijo karmeličank, kot si je želela, je leta 1895 zapustila Hišo usmiljenja in se z dvema ženskama, Isabello in Amparo, umaknila v domače mesto z nejasno zamislijo, da bi ustanovila združenje z duhovnimi in apostolskimi cilji, in sicer evharistično bogoslužje in pomoč potrebnim; stara je bila 25 let.
Po nasvetu nadarjenih duhovnih voditeljev, zlasti jezuitov, je v naslednjih letih konkretizirala projekt novega inštituta, imenovanega „angelska družba“, s ciljem, da bi v posebnih hišah sprejemala ženske in mladenke, ki potrebujejo pomoč.
Prva hiša je bila odprta leta 1911 v Valencii, hitro pa so ji sledile še druge v Zaragozi, Madridu, Barceloni, Bilbau, Santanderju in Pamploni. Generalna hiša je bila ustanovljena v Zaragozi skupaj z noviciatom; s prijaznim in usmiljenim značajem je z duhovno modrostjo vodila delo, ki ga je ustanovila in ki je s papeževo odobritvijo postalo znano kot Kongregacija „sester Srca Jezusovega in svetih angelov“.
Le zelo trdne kreposti vere, upanja, ljubezni, ponižnosti, kreposti ter duha molitve in žrtve, ki so sestavljale njeno osebnost, so ji omogočile, da je premagala velike materialne in moralne težave, ki so jo pestile pri formaciji sester, ustanavljanju novih hiš, soočanju s številnimi in neprijetnimi potovanji, kljub resni telesni prizadetosti in vedno slabemu zdravju.
Bolezni, so se v njenih zadnjih letih še poslabšale, pridružila se jim je popolna gluhota, zaradi starosti pa so ji pešale moči. Leta 1954 je zapustila vodstvo generalne matere in obkrožena s skrbjo svojih sester umrla 5. januarja 1956 v Zaragozi.
V času njenega življenja in po smrti jo je obdajal pravi sloves svetosti, zato so jo ljudje začeli klicati z vzdevkom ‘angel samote’.
Papež Janez Pavel II. jo je beatificiral 29. januarja 1995, po samo osmih letih pa jo je isti papež 4. maja 2003 v Madridu med svojim petim potovanjem v Španijo razglasil za svetnico. Papež je v homiliji med kanonizacijo o njej dejal: „Sveta Genoveva Torres je bila orodje Božje nežnosti do osamljenih ljudi, ki so potrebovali ljubezen, tolažbo in nego telesa in duha. Značilna nota, ki je dajala zagon njeni duhovnosti, je bilo zadoščevalna adoracija svete Evharistije, temelj, iz katerega je izvajala apostolat, poln ponižnosti in preprostosti, odpovedi sebi in dobrodelnosti“.
IT

Genoveva Torres Morales se je rodila 3. januarja 1870 v Almenari, Kastilja, Španija, kot najmlajša od šestih otrok. Pri osmih letih sta ji umrla oba starša in štirje bratje in sestre, tako da je Genoveva skrbela za dom in brata Joséja. Čeprav se je do nje vedel spoštljivo, je bil José zelo zahteven in molčeč. Ker je bila Genoveva že od malih nog prikrajšana za naklonjenost in družbo, se je navadila na samoto.
Pri desetih letih se je začela posebej zanimati za branje duhovnih knjig. S tem prizadevanjem je spoznala, da je prava sreča izpolnjevanje Božje volje in da je vsak izmed nas ustvarjen prav zaradi tega. To je postalo njeno življenjsko pravilo.
Pri 13 letih so Genovevi morali amputirati levo nogo, da bi ustavili gangreno, ki se je širila po njej. Amputacijo so opravili na njenem domu, in ker anestezija ni bila zadostna, so bile bolečine neznosne. Noga ji je vse življenje povzročala bolečine in težave, zato je bila prisiljena uporabljati bergle.
Od leta 1885 do 1894 je živela v Domu usmiljenja, ki so ga vodile karmeličanke. V devetih letih, ki jih je preživela s sestrami in drugimi otroki, je mlada Genoveva poglobila svoje pobožno življenje in izpopolnila svoje šiviljske spretnosti. V teh letih je škofijski duhovnik, bodoči jezuit in ustanovitelj zavetišča za gobavce v Fontillesu, pater Carlos Ferrís vodil „začetke“ njenega duhovnega in apostolskega življenja.
Bog je Genovevi podaril tudi „duhovno svobodo“, ki si jo je prizadevala uresničevati vse življenje. Ko je razmišljala o tem obdobju v Domu usmiljenja, je pozneje zapisala: „Zelo sem ljubila svobodo srca ter si prizadevala in si še prizadevam, da bi jo v celoti dosegla…. To duši prinaša toliko dobrega, da vsak trud ni nič v primerjavi s tem svobodnim stanjem srca“.
Genoveva se je nameravala pridružiti karmeličankam ljubezni, vendar se zdi, da je niso sprejeli zaradi njenega telesnega stanja. Želela je biti posvečena Bogu in ker je bila odločne narave, je bila še naprej odprta za njegovo vodstvo.
Leta 1894 je Genoveva zapustila dom karmeličank ljubezni in za kratek čas odšla živet k dvema ženskama, ki sta se preživljali z lastnim delom. Skupaj so si „delile“ samoto in revščino.
Leta 1911 je kanonik Barbarrós Genovevi predlagal, naj ustanovi novo versko skupnost, in poudaril, da je veliko revnih žensk, ki si ne morejo privoščiti samostojnega življenja in zato trpijo veliko stisko. Genoveva je že leta razmišljala o ustanovitvi verske skupnosti, ki bi se ukvarjala izključno z zadovoljevanjem potreb teh žensk, saj ni poznala nikogar, ki bi se ukvarjal s tem delom.
S pomočjo kanonika Barbarrósa in p. Martína Sáncheza, SJ, je bila ustanovljena prva skupnost v Valencii. Kmalu zatem so prišle še druge ženske, ki so želele deliti isto apostolsko in duhovno življenje. Kmalu so bile kljub številnim težavam in oviram ustanovljene še druge skupnosti v drugih delih Španije.
Stalni vir trpljenja matere Genoveve je bila njena vključenost v zunanje dejavnosti in nove ustanove. Želela se je vrniti v zanjo značilno notranjo samoto in ostati sama z Gospodom, vendar je svoj poklic sprejela kot Božjo voljo in ni dovolila, da bi jo fizično ali notranje trpljenje ustavilo.
Rekla je: „Tudi če bom morala zelo trpeti, mi zaradi Božjega usmiljenja ne bo zmanjkalo poguma“.
Znana je bila po svoji prijaznosti in odprtosti do vseh ter po dobrem smislu za humor – norčevala se je celo iz svojih telesnih tegob.
Leta 1953 je Kongregacija Srca Jezusovega in svetih angelov prejela papeževo odobritev. Mati Genoveva je umrla 5. januarja 1956. Papež Janez Pavel II. jo je 29. januarja 1995 razglasil za blaženo.
EN

Genoveva Torres Morales se je rodila 3. januarja 1870 v Almenari, vasi v pokrajini Castellón v Španiji, kot najmlajša od šestih otrok Joséja Torresa Seguíja in Vicente Morales Sanz. Pri krstu so ji dali ime Genoveva. Ko je bila deklica stara eno leto, ji je umrl oče, v nekaj letih pa so umrli tudi štirje njeni bratje in sestre. Vzgajala jo je mati, obiskovala je vaško šolo, kjer se je naučila pisati, vezenja in kuhanja. Leta 1878, ko je bila stara osem let, je umrla tudi njena mati. Genoveva je morala opustiti šolanje in od takrat skrbeti za gospodinjstvo. José, njen edini preživeli brat, ji je nadomestil očeta. Čeprav je bil dobrega srca, je bil preveč zahteven, resne narave in premalo komunikativen. Januarja 1943, ko je bila stara 73 let, je Genoveva ne brez grenkobe zapisala: „Stara sem in v življenju še nikoli nisem doživela naklonjenosti, niti od staršev. Bili so daleč stran. Le en brat, in še to le nekaj let … In kakšno uslugo sem v tem kratkem času izkazala starejšemu bratu? Kako dobro so mi naredili njegova strogost in zahteve!“
Naučila se je prenašati trpljenje in biti ponižna. Genoveva nadaljuje: „Bog mi je upravičeno dovolil, da nimam imena in izobrazbe. Manjka mi vsega; vse potrebujem.“ „Živeti kot uboga hišna služabnica, ki služi svojemu gospodarju na tem svetu, brez materialnih dobrin in duhovne pomoči, pomeni živeti pristno življenje zemeljske duše, Gospod.“
Pri desetih letih se je začela zanimati za knjige, zlasti duhovne narave. V eni od njih je prebrala, da je človek na zemlji zato, da vedno izpolnjuje Božjo voljo, in da se mora vsakdo posvetiti nalogi, ki mu jo je dodelil Bog. To je postalo pravilo njenega življenja.
Po bratovi poroki in smrti svakinje po rojstvu njenega prvega otroka je morala skrbeti tudi za svojo malo nečakinjo, ki je umrla še kot majhen otrok.
Leta 1883, pri 13 letih, ko je Genoveva že trpela za bolečimi boleznimi – nedvomno tudi zaradi velike delovne obremenitve, s katero se je morala spopadati v svojem osamljenem in prikrajšanem življenju – so ji zaradi tumorja v kolenu amputirali levo nogo. Zaradi takratnih slabih razmer so jo operirali doma na mizi – brez ustrezne anestezije, kar je pomenilo, da ji nikoli niso mogli namestiti proteze in da se je morala do konca življenja, vse do svojega 86. leta, gibati s pomočjo bergel. Leta 1885 se je bolezen ponovno pojavila. Njeno telo so prekrivale brazgotine, ob najmanjšem gibu pa je trpela hude bolečine.
Ko se je njen brat José leta 1886 ponovno poročil, je morala Genoveva na zahtevo svoje nove svakinje zapustiti družinsko hišo v Almenari, ki ji je bila zaradi številnih spominov, zapečatenih s krvjo in solzami, sveta. Nato je bila sprejeta v „hišo usmiljenja“ v Valencii, ki so jo zgradile karmeličanke, kjer je živela od leta 1885 do 1894. Spremljal in podpiral jo je don Carlos Ferris, poznejši jezuitski misijonar in ustanovitelj bolnišnice za gobavce v Fontillesu (Alicante). Po devetih letih v „hiši usmiljenja“ je zaslišala Gospodov klic k redovniškemu življenju in prosila za sprejem med karmeličanke, ki pa ji je bil zaradi telesne oslabelosti zavrnjen. Genoveva ni želela vstopiti v nobeno drugo kongregacijo. Vendar je to ni ustavilo, da ne bi še naprej iskala Gospodovega načrta v svojem življenju.
Leta 1894, pri 24 letih, je zapustila „hišo usmiljenja“ in se z dvema ženskama, Isabello Futter in Amparo Ribes, umaknila v domačo vas z nejasno zamislijo, da bi ustanovila skupnost z duhovno usmeritvijo – predanostjo evharistiji in podporo pomoči potrebnim. Genoveva se je posvetila ročnim delom, za katera je bila zelo nadarjena. Uvedla je tudi „nočno bdenje za ženske pred Najsvetejšim oltarnim zakramentom“. Navdihovala jo je evharistična ideja sprave in globoka predanost Svetemu Srcu Jezusovemu – duhovnost, ki je zaznamovala njeno življenje.
Leta 1911 je kanonik Giuseppe Barbarrós spodbudil tri družabnice, naj ustanovijo novo skupnost. „V moji spovednici je veliko revnih žensk, ki imajo le skromno pokojnino in ne morejo živeti samostojnega življenja; najrevnejše trpijo in prevzamejo nase veliko težav, ko živijo v podnajemniških stanovanjih ali se kako drugače preživljajo.“ Po posvetovanju z jezuitom Martinom Sánchezom, duhovnim voditeljem njene majhne skupine, je Genoveva 2. februarja 1911 v Valencii s štirimi lokalnimi prebivalkami ustanovila „Hišo samskih žensk … pod varstvom Marije Brezmadežne“. Tako je nastala Kongregacija sester Srca Jezusovega in svetih angelov – znane kot angelske sestre. Genoveva je bila imenovana za vodjo hiše.
Posebna naloga nove ustanove je bila sprejemati in skrbeti za samske ženske in dekleta v stiski. Genoveva si je te domove zamislila kot nekakšno nadomestilo za dom, kjer bi ženske lahko uživale v miru in tišini, ki jim ju lastna družina ni mogla zagotoviti. Na ta način je bila zadovoljena potreba, ki še vedno obstaja v današnji družbi.
Maja 1912 se je Genoveva odpravila v Zaragozo, kjer so 31. julija odprli nov hostel. Po različnih poskusih sta se tu nahajala generalatna hiša in hiša za izobraževanje. Povečanje števila poklicev je pripeljalo do nadaljnjih ustanovitev. Od decembra 1912 so sestre nosile svojo značilno obleko. Leta 1915 je prišlo do posvetitve Bogu z zasebnimi zaobljubami, potem ko so bili pripravljeni statuti, ki so že vsebovali jedro bodoče verske skupnosti. 5. decembra 1925 je bil izdan dekret, s katerim je bila angelska skupnost ustanovljena kot škofijski zavod. Genoveva in 18 spremljevalk so 18. decembra istega leta pred nadškofom v Zaragozi izrekle svoje redovne zaobljube. Dva dni pozneje je bila imenovana za generalno predstojnico inštituta.
Sledile so nadaljnje ustanovitve, vendar sta versko preganjanje leta 1931 in španska državljanska vojna leta 1936 povzročila tudi težke razmere.
V hiši v Valencii so sestre lahko nudile zaščito ne le različnim članom verskih kongregacij, temveč tudi laiškim skupinam, z možnostjo hranjenja Najsvetejšega zakramenta. Po koncu vojne je mati Genoveva spodbujala svoje hčere, naj ponovno pridobijo hiše, ki so jih izgubile med vojno. Od takrat se je skupnost razširila po vsej Španiji. Med letoma 1939 in 1941 je bilo treba zgraditi novo hišo v bližini Bazilike od stebra, kjer so še danes generalat, dom za starejše ženske in sprejemne prakse, ki so bile tam običajne, spominjajo na Genovevino vero in dobrodelnost.
V zadnjih letih svojega bivanja tam ni skrbela le za ženske, ki so živele v hiši, temveč tudi za sestre, katerih generalna predstojnica je bila. Njene moči so postajale vse bolj izčrpane, vendar se je njeno delo še naprej širilo. Nič ni Genovevi v tem času prineslo več veselja kot „Decretum laudis“ iz Rima 25. marca 1953, ki so ga ustrezno obhajali v vseh hišah inštituta. Kongregacija je tako dobila papeško-univerzalni značaj in je od takrat naprej nosila ime Sestre Presvetega Srca Jezusovega in svetih angelov.
Zaradi popolne gluhote in vse slabšega stanja matere Genoveve je bila na četrtem generalnem kapitlju leta 1954 izvoljena nova generalna predstojnica, sestra Genoveva pa je od takrat naprej znala živeti kot spoštljiva in poslušna nuna. Po možganski kapi 30. decembra 1955 in poznejšem bolniškem maziljenju je mati Genoveva, ki so jo vsi poznali kot „angela osamljenih“, umrla v Zaragozi 5. januarja 1956 v starosti 86 let v sluhu svetosti. Njeno življenje lahko ves čas opisujemo kot čudež Božje milosti. Tako v življenju kot v smrti jo je spremljal klic resnično pristne svetosti.
Genovevini posmrtni ostanki počivajo v kripti Matične hiše, Piazza del Pilar, 22, Zaragoza, Španija, kjer so stalni cilj vernikov, ki iščejo zaščito in pomoč. Njihovo delo zdaj poteka v Španiji, Italiji, Mehiki in Venezueli. Angelike si prizadevajo biti navzoče povsod, kjer osamljenost kaže svoj boleči obraz: med starejšimi, invalidi, nerazumljenimi.
Genovevo Torres Morales je 4. maja 2003 v Madridu kanoniziral papež Janez Pavel II, ki jo je beatificiral 29. januarja 1995.
Papež Benedikt XVI. je 4. oktobra 2006 v niši cerkve svetega Petra v Rimu blagoslovil kip Genoveve Torres Morales.
DE

Views: 23

sveti Gerlah (Gerlach) iz Houthema – vitez, romar in puščavnik

sveti Gerlah (Gerlach) - puščavnikBlizu Valkenburga (v limburški pokrajini, na današnjem Nizozemskem), sveti Gerlah, puščavnik, znamenit zaradi hranjenja revežev. († 1172)
Vir

Rodil se je v Valkenburgu pri Maastrichtu na Nizozemskem, se pridružil milici in živel posvetno življenje. Po smrti mlade žene se je spreobrnil in se odpravil na romanje v Rim in Jeruzalem, kjer je ostal sedem let in služil ubogim in bolnikom v bolnišnicah.
Po vrnitvi v domovino je živel kot puščavnik v votlini starega hrasta, oblečen v habit svetega Norberta. Vsak teden je hodil v Maastricht, da bi počastil relikvije svetega Servacija, in vsako soboto v Aachen, da bi počastil Najsvetejšo Devico. Proti koncu življenja naj bi si dopisoval s sv. Hildegardo v Bingnu.
Umrl je 5. januarja 1165 ali 1166, potem ko se mu je prikazal sveti Gervazij, in bil pokopan v zelo preprostem grobu. Pozneje so mu v Houthem-St.-Gerlacu pri Maastrichtu postavili plemenito krsto. Še v današnjih dneh sv. Gerlaha v številnih župnijah častijo kot posebnega zavetnika pred boleznimi domačih živali.
Njegovo ustoličenje v premonstratenskem redu so nekoč obhajali na ponedeljek po oktavi vnebohoda. Leta 1961 je bil ta praznik odstranjen iz koledarja. Praznovali so ga tudi v škofijah Roermond’s Hertogenbosch in Liège. Zdi se, da je njegovo življenje okoli leta 1222-28 sestavil premonstratenec, ki je živel v askezi redovnic istega reda v Houthems-St-Gerlacu. Starodavno besedilo ni znano, eno pa je leta 1600 objavil E. Choye v Maastrichtu, ki ga je nato brez pomisleka in spremne besede povzel Bollando v Acta SS. Ianuarii. Ni mogoče reči, v kolikšni meri se ujema z izvirnikom.
Ne vidimo, kako bi lahko na podlagi dokumentov trdili, da je Gerlah pripadal premonstratencem, saj samo zunanji habit, podoben tistemu, ki so ga nosili ti redovniki v starih časih, ne zadošča za dokaz, da je pripadal redu. Zato je bil upravičeno izbrisan iz njihovega koledarja.
IT

Sveti Gerlach je bil bojevnik. Izhajal je iz plemiške družine v Valkenburgu (nem. Falkenburg). Bil je visok in močan, pogumen in drzen. Njegovo življenje je bilo prav tako posvetno kot življenje njegovih viteških kolegov. Nekoč se je z drugimi vitezi odpravil na turnir v Jülich. Ko se je veselo odpravljal v boj s ščitom v levi roki in kopjem v desni, je nenadoma prejel novico o ženini smrti. Bog ga je razsvetlil o praznosti vseh zemeljskih stvari, zato je sestopil s konja, pred vsemi prisotnimi vitezi slekel oklep in se odločil, da se bo od takrat naprej odrekel svetu. Sedel je na osla in se na začudenje vseh vrnil v svojo hišo. Ko je vse pospravil, se je bos, s pasom pokore pod železnim oklepom, odpravil v različne romarske kraje, nazadnje v Rim, se vrgel papežu k nogam, priznal vse grehe svojega prejšnjega življenja in prosil za pokoro. Papež mu je naročil, naj pet (po drugih piscih sedem) let služi bolnikom in ubogim v bolnišnici v Jeruzalemu. Plemeniti kesanec je ubogljivo storil, kar mu je bilo naročeno.
Ko je bolnišnično osebje spoznalo, da je Gerlach iz boljšega okolja, mu je želelo dodeliti lažje delo. Toda on jim je pojasnil, da je prišel delat in se pokoriti po Kristusovem zgledu. Nato so mu zaupali nalogo, da skrbi za živino. Gerlach je to delal celih pet let. Nekoč se mu je v nogo zapičil trn in ga je zelo bolelo. Tedaj se je spomnil, da je nekoč v jezi z nogo brcnil svojo mater, in se zahvalil Bogu, da ima zdaj priložnost odkupiti ta greh z bolečino v nogi. Ko so minila leta, se je vrnil v Rim in se posvetoval s papežem Adrianom IV. o svojem prihodnjem načinu življenja. Ni se želel vezati na določeno samostansko pravilo. Po drugi strani pa se je zaobljubil, da ne bo nikoli jedel mesa ali pil vina in da bo vedno nosil spokorni pas. Papež mu je svetoval, naj se ne obravnava kot lastnik očetovega premoženja, ampak le kot njegov upravitelj, in naj obdrži le tisto, kar je potrebno zanj, vse drugo pa naj da revnim in s pobožnim namenom. Gerlach je imel na svoji zemlji velik in mogočen hrast. Izdolbel ga je in se naselil v njem. Vsako jutro se je bos odpravil na pot v Maastricht v cerkev svetega Servacija, vsako soboto pa je romala v Aachen v kapelo Matere Božje, ki jo je dal zgraditi Karel Veliki. Pozimi si je pogosto porezal noge z ledom, tako da mu je tekla kri. Jedel je ječmenov kruh, ki mu ga je pripravila sorodnica in mu ga je dala njena hči, ter pil iz izvira, ki se še danes imenuje Gerlachov izvir. Kadar so mu darovali hrano, je iz nje pripravil okusne jedi, vendar jo je dal revnim in romarjem. Njegova nočna postelja je bila narejena iz kamnov, na katere je položil preprogo.
Gerlacha so nekateri menihi iz samostana Merssen tožili pri škofu v Liègeu in ga obtožili, da v svojem votlem hrastu skriva veliko denarja. Škof je dal hrast posekati, vendar denarja niso našli. Sveta Hildegarda je živela v njegovem času. Nekoč je v videnju videla veličasten prestol v nebesih, pripravljen za svetega Gerlacha. V znamenje svojega spoštovanja in prijateljstva je svetemu puščavniku poslala venec, ki ga je prejela od škofa iz Mainza, skupaj z deviško tančico. Namesto hrastovega drevesa je dal lieški škof zgraditi dve majhni celici, eno za bogoslužje in drugo za bivanje. V prvi je bilo mogoče s škofovim dovoljenjem maševati in Gerlach je pogosto prosil duhovnike, naj pridejo k njemu in obhajajo sveto daritev. Ko je postal starejši, pobožni puščavnik ni mogel več peš na pot v Maastricht in Aachen, zato je uporabljal osla. Preko železnega suknjiča, ki je pokrival njegov pas pokore, je nosil bel habit premonstratencev. Nekoč je bil na obisku pri sorodnikih in je ostal čez noč. Pripravili so mu posteljo, vendar ni legel vanjo, temveč na tla, in zgodaj zjutraj, ko so prišli zakurit ogenj, je še vedno klečal na tleh, globoko zatopljen v molitev. Ko je bil Gerlach tik pred smrtjo in ni bilo pri roki nobenega duhovnika, se je pojavil starec v beli halji, vstopil v celico in opravil zadnji obred. Mnogi so pozneje rekli, da je bil to sveti Servacij. Dan njegove smrti je bil 5. januar 1172 in Gerlach je želel biti pokopan v majhni celici, v kateri je živel. Njegovo telo so čudežno našli nekaj časa po njegovi smrti. Leta 1201 so na tem mestu zgradili premonstratenski samostan in njegove posmrtne ostanke pokopali v cerkvi. Samostan je bil leta 1786 ukinjen, relikvije pa so še vedno v cerkvi Houthen-St. Gerlach, ki služi kot župnijska cerkev. Samostani in cerkve z njegovim imenom so bili ustanovljeni tudi v drugih krajih, na primer v Gerlachsheimu v Badnu, ki je šele leta 1803 podlegel viharju sekularizacije.
Kesanje je potrebno tudi po odpuščanju pri spovedi. Tisti, ki niso stopili na pot nedolžnosti, morajo stopiti na pot kesanja. „Če se ne pokesate, boste vsi pogubljeni,“ pravi dragi Odrešenik.
DE

Sveti Gerlach (Gerlache, Gerlac, Gerlachus van Houthem, Gerlac iz Valkenberga) (umrl okoli leta 1170) je bil nizozemski puščavnik iz 12. stoletja. Središče njegovega češčenja je v Houthemu pri Valkenburgu na jugu pokrajine Limburg.
Vita Beati Gerlaci Eremytae, napisana okoli leta 1227, opisuje njegovo legendo in življenje. Gerlache je bil sprva razuzdan vojak in razbojnik, po smrti svoje žene pa je postal pobožen kristjan in se odpravil na romanje v Rim in Jeruzalem. V Rimu je sedem let negoval bolnike. Opravljal je tudi obrede pokore za grehe svoje mladosti.
Po vrnitvi na Nizozemsko je vse svoje premoženje razdelil revnim in se naselil v votlem hrastu na svojem nekdanjem posestvu v bližini Houthema. Jedel je kruh, pomešan s pepelom, in vsak dan peš potoval na romanje v Maastricht, v baziliko svetega Servacija. Kljub skrajni strogosti je bil v sporu z lokalnimi menihi, ki so želeli, da bi vstopil v njihov samostan. Prebivalci tega območja so ga imeli za svetnika, vendar so se ti menihi obrnili na lokalnega škofa. Gerlacha so obtožili, da je v resnici neverjetno bogat in da se v njegovem hrastu dejansko nahaja skrivališče z zakladom. Škof je ukazal, naj Gerlachov hrast posekajo. Gerlach pa si je do takrat pridobil vplivne prijatelje, med njimi tudi Hildegardo iz Bingna, in prejel zaščito. Kljub temu so njegov hrast posekali, škof pa ni našel zaklada in je želel svetniku popraviti svojo napako tako, da je dal hrast razrezati na deske in iz njih zgraditi majhno kočo.
Legenda pravi, da se je, ko je Gerlach naredil dovolj pokore, voda iz krajevnega vodnjaka trikrat spremenila v vino kot znamenje, da so mu bili grehi odpuščeni. Kmalu zatem je umrl, star komaj petdeset let, in legenda pravi, da mu je zadnji obred opravil sam sveti Servacij.
Red Premontre (Norbertinci) ga zaradi njegovega „grobega belega habitusa“ šteje za svojega in ga ima v liturgičnem koledarju kot „blaženega“.
EN

Zavetnik bolezni govedi
Sveti Gerlac (Gerlach, Gerlache; latinsko Gerlacus, Gerlachus) se je rodil okoli leta 1100 v Valkenburgu ob reki Geul blizu Maastrichta v Limburgu na današnji Nizozemskem. Izhajal je iz plemiške družine in je bil vojak v vojski nemškega cesarja. Živel je neurejeno in grešno življenje, dokler se ga ni dotaknila božja milost na viteškem turnirju na območju vojvode Gulika (Jülich), kjer je upal, da bo še enkrat dobil nagrado za vojaško spretnost in hrabrost. Ko so se vsi zbrali in se je turnir začel, mu je poslanec prinesel žalostno novico, da je njegova ljubljena mlada žena nenadoma umrla.
To tragično sporočilo ga je preplavila skoraj neobvladljiva žalost, hkrati pa mu je dalo zdravo lekcijo, saj mu je razkrilo minljivost sveta. Brez oklevanja je zapustil svoje aristokratske sopotnike in se vrnil na svoje posestvo v Houthemu na Nizozemskem. Ko je uredil svoje zadeve, je vzel romarsko palico, obiskal različna svetišča in odpotoval v Rim, kjer se je vrgel k nogam blaženega papeža Evgenija III (1145-53). Pri papežu se je splošno spovedal in ga prosil za hudo pokoro, da bi se odkupil za svoje grešno življenje. Papež mu je naročil, naj odpotuje v Jeruzalem, kjer bo sedem let služil revnim, bolnim in umirajočim v bolnišnicah.
Po tem času hude pokore, združene z dobrodelnim delom, se je Gerlac vrnil v Rim, kjer je o svojih dejavnostih poročal papežu Hadrijanu IV (1154-59). Po papeževem nasvetu se je vrnil v domovino, kjer je vse, kar je imel, podaril revnim. S papeževim soglasjem je dal tudi zaobljube, da ne bo nikoli več potoval s konjem, nikoli več pil vina, nikoli več jedel mesa, da se bo postil tako pozimi kot poleti, da ne bo nikoli več nosil čevljev, ampak vedno le lasno srajco. Nato je postal puščavnik na svojem posestvu v Houthemu. Nedaleč od njegovega gradu je stal ogromen votli hrast in v njem se je naselil. Spal je na majhni podlogi s kamnom za vzglavnik.
Menda je prejel bel habit premonstratencev (Candidus et Canonicus Ordo Praemonstratensis – OPraem), znanih tudi kot norbertinci po njihovem ustanovitelju svetem Norbertu iz Xantena (ok. 1080-1134), ali beli kanoniki po habitu njihovega reda, pod katerim je nosil različna spokorna orodja. Jedel je kruh, pomešan s pepelom, in vsak dan peš hodil do groba svetega Servacija iz Tongerena (umrl leta 384) v Maastrichtu, vsako soboto pa je romal v svetišče Marije iz Aachna (fr: Aix-la-Chapelle; it: Aquisgrana). Njegov najljubši rek je bil: „Gospod, usmili se me, grešnika“. Dopisoval si je s sveto Hildegardo iz Bingena (1098-1179) in z njo sklenil šibko duhovno pogodbo.
Gerlac je sedem let živel v votlem drevesu. Tako kot sveti Benedikt Jožef Labre (1748-83) je moral veliko pretrpeti od sovražnih ljudi, ki so narobe razumeli njegovo pokoro in romanja. Domačini so ga imeli za svetnika, bližnje menihe pa je vznemiril njegov način življenja in so želeli, da vstopi v njihov samostan. Ko je to zavrnil, je njegova zadnja leta zatemnil hud spor z njimi. Menihi so se obrnili na lokalnega škofa in Gerlaca obtožili, da je nepredstavljivo bogat in da je v votlem hrastu zakopan velikanski zaklad. Škof je ukazal posekati hrast, vendar je Gerlac dobil zaščito vplivnih prijateljev, kot je bila Hildegarda iz Bingena. Hrast so vseeno posekali, a ko škof ni našel zaklada, je želel popraviti svojo napako, zato je dal hrast razžagati na deske in iz njih Gerlaku zgraditi majhno kočo.
Izročilo pravi, da je duhovnik Rutger na pasijonsko nedeljo maševal za Gerlaca, po njej pa ga je puščavnik prosil za kozarec vode iz izvira, ki je tekel mimo. Ko jo je spil, je ugotovil, da je to vino. „Zakaj mi daješ vino, in to na ta poseben dan?“ je rekel obtožujoče. Začudeni duhovnik je bil prepričan, da mu je prinesel vodo. Gerlac je ob vznožju oltarja izlil vino in prosil za vodo. Še dvakrat se je zgodil čudež in Gerlac je spoznal, da je to znamenje, da se je dovolj pokesal in da so mu grehi odpuščeni. Kmalu zatem je umrl, vendar pravijo, da so mu še vedno zagrizeni menihi med umiranjem odrekli zakramente. Nato naj bi se mu prikazal Servacij in mu podelil zakramente.
Gerlac je umrl 5. januarja 1171 v Houthemu (drugi viri kot leto smrti navajajo 1165, 1166, 1170, 1172 ali 1177). Najprej so ga pokopali v zelo preprostem grobu v Houthemu, pozneje pa so mu postavili veličastno grobnico. Njegov grob je postal romarski kraj in nad njim je Goswin IV. iz Valkenburga leta 1201 ustanovil dvojni samostan za premonstrate in ga poimenoval Houthem Sint-Gerlach (to je prvi dokaz, da je bil Gerlac imenovan „sveti“). V dvojnem samostanu so živeli tako kanoniki kot kanoninje, vendar so živeli strogo ločeno in bili skupaj le v samostanski cerkvi. Samostan je sprejemal nune iz dvojnega samostana v Heinsbergu, ki ga je leta 1140 ustanovil Goswin I. iz Heinsberga in Valkenburga (ded Goswina II.). Do leta 1225 sta imela Heinsberg in Houthem istega priorja (prošta). Nekje med letoma 1218 in 1232 je bil samostan iz dvojnega samostana preurejen v čisti samostan.
Gerlacov življenjepis Vita Beati Gerlaci Eremytae je leta 1227 ali 1228 napisal neki premonstratenec, ki je živel v Houthemu Sint-Gerlach. Gerlac ni bil nikoli kanoniziran, je pa lokalno počaščen. Njegov spominski dan je 5. januar, dan njegove smrti. Praznovali so ga v škofijah Liège/Luik v Belgiji (ki ji je prej pripadal Maastricht), Roermond (ki ji zdaj pripada Maastricht) in ‘s-Hertogenbosch.
Njegov oficij so v premonstratenskem redu nekoč obhajali na ponedeljek po oktavi Gospodovega vnebohoda, vendar je bil leta 1961 ta praznik odstranjen iz koledarja. Zdi se, da ni nobenega dokumentarnega dokaza, da je Gerlac pripadal premonstratencijskemu redu, in dejstvo, da je nosil redovniško obleko, podobno njihovi, ni dokaz, da je pripadal temu redu. Zato je bil odstranjen s koledarja.
V umetnosti je Gerlac upodobljen kot puščavnik z oslom ob sebi. Drugod živi v podobah v votlem drevesu ali pa ima v nogi trnje. Znan je kot Gerlac iz Valkenburga ali Gerlac iz Houthema. Središče njegovega kulta je v kraju Valkenburg aan de Geul. Sint-Gerlachuskerk v kraju Houthem Sint-Gerlach je znana turistična znamenitost in edina verska stavba s freskami (stenskimi poslikavami) na Nizozemskem. Na podlagi raziskav njegovih relikvij je ocenjeno, da je bil star okoli štirideset let, zato nekateri viri kot leta njegovega življenja ocenjujejo 1120/25 – 1165.
NOR

Views: 13

sveti Karel od sv. Andreja (Houben) iz Mount Argusa – duhovnik in redovnik

sveti Karel od sv. Andreja (Houben) - duhovnik in redovnikSveti Karel od sv. Andreja (Janez Andrej Houben) se je rodil 11. decembra leta 1821 na Nizozemskem, umrl pa 5. januarja leta 1893 v kraju Mount Argus pri Dublinu.
Bil je četrti od enajstih otrok. Pet let je bil v vojaški službi. Tam se je srečal s pasijonisti. Leta 1845 je vstopil v samostan, leta 1850 pa je bil posvečen v duhovnika. Najprej je deloval v Angliji. Od leta 1857 dalje je bil v župniji Mount Argus pri Dublinu, Irska. Postal je spovednik in duhovni spremljevalec. Obiskoval je bolnike. Leta 1881 je zbolel na živcih, bolezen pa je potrpežljivo prenašal. Umrl je zaradi infekcije rane na nogi, ki  je bila posledica padca iz kočije.
Za blaženega je bil razglašen leta 1988, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XVI. leta 2007.
Vir

V Dublinu [dablinu] na Irskem, blaženi Karel od svetega Andreja (Janeza Andreja) Houbena [haubna], duhovnik iz Kongregacije pasionistov, marljiv služabnik zakramenta pokore. († 5. januar 1893)
Vir

Rodil se je na Nizozemskem kot četrti od desetih otrok Petru Josephu Houbenu in Elizabeth Luyten. Ob njegovem rojstvu je oče v molitvenik zapisal: „John Andrew, rojen 11. decembra leta 1821. Slava in zahvala Bogu.
Njegovi starši so vsak dan hodili k maši; redno je ministriral pri oltarju in junija 1835 prejel konfirmacijo. Po materini smrti je vstopil k pasijonistom, ki so se leta 1840 naselili v Tournaiju, in prevzel redovno ime Karel od svetega Andreja. V duhovnika je bil posvečen 21. februarja 1852 in poslan v novoustanovljeni pasijonistični misijon v Angliji, kjer je naslednjih pet let opravljal različna učiteljska in pastoralna dela.
Julija 1857 so ga predstojniki poslali v Dublin v rekolekcijsko hišo svetega Pavla od Križa, ki je bila ustanovljena leto prej. Ko se je leta 1866 vrnil v Anglijo, je osem let potoval po državi in se nastanil v hiši svete Ane blizu Suttona v Surreyju, nato pa so ga poslali nazaj na Irsko.
Zastavil si je ambiciozen cilj „posvečenje Irske in spreobrnjenje Anglije“. Pri svojem delu je bil tako prizadeven in učinkovit, da so celo protestanti v njegovih dosežkih videli Božje delo.
Prestajal je hude pokore in poste ter kljub različnim boleznim in težavam nadaljeval z dejavnim služenjem še v sedemdesetih letih, umrl pa je 5. januarja 1893.
Njegove beatifikacije na Trgu svetega Petra 16. oktobra 1988 se je udeležila 103-letna Margaret Cranny, očitno edina še živeča oseba, ki se ga spominja in ga je osebno srečala. Beatificiran je bil skupaj z očetom Bernardom Marijo Jezusovim, predstojnikom pasijonistov med letoma 1875 in 1911.
IT

Janez Andrej se je rodil kot četrti od desetih otrok zakoncev Houben, njegov oče je bil mlinar. Med petletnim služenjem vojaškega roka od leta 1840 je prišel v stik s pasijonskim redom in leta 1845 vstopil v Ere pri Tournaiju v Belgiji z redovnim imenom Karel od svetega Andreja; ta samostan je bil druga ustanovitev reda zunaj Italije. Leta 1850 je bil posvečen v duhovnika.
Karlovo področje delovanja so bile sprva nove ustanove pasijonskega reda v Angliji, od leta 1857 pa je deloval v novem samostanu Mount Argus v Dublinu. Njegov sloves duhovnega vodnika in spovednika se je hitro razširil, pogosto so ga klicali k bolnikom in potrjena so številna ozdravljenja. Potem ko je bil leta 1866 poklican nazaj v Anglijo, se je leta 1874 vrnil v Dublin. Leta 1881 je zbolel za živčno motnjo in bil nato zelo bolan, vendar jo je prenašal z veliko potrpežljivostjo. Umrl je zaradi okužbe, ki je nastala zaradi poškodbe noge, ki jo je utrpel v prometni nesreči.
Velika množica se je poslovila od njegovega trupla, ki so ga pet dni izpostavljali, samostanski predstojnik pa je Karlovi družini napisal: „Ljudje so ga že kanonizirali. Leta 1949 so Karlove posmrtne ostanke prenesli v pasijonistično cerkev na gori Argus.
Kanonizacija: Karla od Svetega Andreja je 16. oktobra 1988 beatificiral papež Janez Pavel II. in 3. junija 2007 kanoniziral papež Benedikt XVI.
DE

Druga imena : Karel Houban, Charles Houben, Charles of Mount Argus Houben, Charles of Saint Andrew, Joannes Andreas Houben, Karel Houben, Karel of Mount Argus, Karel of Saint Andrew, Karel van Sint Andries Houben, Karl Houben, Saint of Mount Argus
Rojen : 11. decembra 1821 v Munstergeleenu, Limburg, Nizozemska kot Joannes Andreas Houben
Umrl : 5. januarja 1893 v Mount Argus na Irskem zaradi okužene rane na nogi, ki jo je dobil v nesreči s kočijo – pokopan v Mount Argus, Dublin, Irska
John Andrew Houben se je kot četrti od enajstih otrok rodil v Munstergeleenu in se šolal v Sittardu in Broeksittardu, kjer je šolanje prekinil zaradi služenja vojaškega roka. V tem obdobju je izvedel za Kongregacijo pasijonistov in po končanem študiju po služenju vojaškega roka zaprosil za sprejem v omenjeno kongregacijo, kjer ga je sprejel blaženi Dominik Barberi. V noviciat v mestu Ere pri Tournaiju je vstopil 5. novembra 1845, naslednji mesec je prejel habit in redovno ime Karel Svetega Andreja, 10. decembra 1850 pa je izpovedal prve zaobljube. Škof Gaspard-Joseph Labis iz škofije Tournai ga je posvetil v duhovnika in ga takoj poslal v Anglijo, kjer so pasijonisti ustanovili tri samostane, kjer je v samostanu Broadway opravljal službo namestnika vodje novincev. Službo je opravljal v župniji Saint Wilfred in sosednjih krajih, leta 1856 pa je bil premeščen v takrat novoustanovljeni samostan Mount Argus na obrobju Dublina.
Tam je živel skoraj do konca svojega življenja, Irci so ga imeli tako radi, da so ga imenovali oče Charles z gore Argus. Kot posebno pobožen duhovnik, izjemen v izvajanju poslušnosti, prakticiranju revščine, ponižnosti in preprostosti, zaradi slabega obvladanja angleškega jezika ni bil nikoli formalni pridigar in tako ni nikoli pridigal v misijonih, temveč se je zelo uspešno posvečal duhovnemu vodstvu, zlasti z zakramentom sprave. Njegova krepost je bila tako znana, da so se v samostanu zbirale velike množice ljudi, da bi ga prosili za blagoslov. Ker se je njegov sloves razširil po vsej Veliki Britaniji, pa tudi v Ameriko in Avstralijo, so ga leta 1866, da bi si malo odpočil, premestili v Anglijo, kjer je nekaj časa živel v skupnostih v Broadwayu, Suttonu in Londonu. Leta 1874 se je vrnil v Dublin in do svoje smrti 5. januarja 1893 ostal v Mount Argus. Njegovega pogreba so se udeležili ljudje iz vse Irske, sodobni časopis pa je zapisal, da: „Spomin na katerega koli človeka še nikoli ni sprožil takšne eksplozije verskih čustev in globokega čaščenja, kot smo jo opazili ob posmrtnih ostankih očeta Charlesa.“ Predstojnik samostana je pisal njegovi družini: „Ljudje so ga že razglasili za svetnika.“ Ker je bil postopek za njegovo beatifikacijo uveden 13. novembra 1935, ga je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1988 razglasil za blaženega, njegov naslednik Benedikt XVI. pa ga je kanoniziral 3. junija 2007. Prvotno je bil pokopan na pokopališču ob samostanu in cerkvi na gori Argus, leta 1949 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v posebej izdelan sarkofag v sami cerkvi.
EN

Sveti Karel (nl: Karel; eng: Charles) se je kot Janez Andrej Houben (nl: Jan Andries; eng: John Andrew) rodil 11. decembra 1821 v vasi Munstergeleen v regiji Limburg in škofiji Roermond na Nizozemskem. Istega dne je bil tudi krščen. Bil je četrti od enajstih otrok Petra Josefa Houbena in njegove žene Johanne Elisabeth Luijten. Njegov oče je bil tih in delaven človek, ki je družino preživljal z vodenjem mlina. Njegovi starši so vsak dan obiskovali mašo, Johannes Andreas pa je postal duhovnik. Ob svojem prvem obhajilu 26. aprila 1835 je postal član „večnega obhajila“. 28. junija istega leta je bil birman. Že kot deček je bil odločen, da bo postal duhovnik, s čimer je pokazal svoji dve najbolj značilni lastnosti: pobožnost in vztrajnost.
Toda na poti so mu stale številne ovire in najprej si je moral pridobiti izobrazbo. Najprej je študiral v Sittardu in nato v Broeksittardu. Ni imel bistrega uma, vendar je bil predan učenec. Velikokrat je pomislil, da bi obupal, ko je pomislil na letno šolnino, ki je bila za njegove starše velika finančna žrtev. Vendar ni obupal in župnik v vasi je njegovo zaskrbljeno mater pomiril z besedami: „Naj nadaljuje s študijem. Ta fant bo nekega dne postal slaven.“
2. marca 1840 je moral študij prekiniti, da bi odslužil vojaški rok, ki je zanj trajal tri mesece v Bergen-op-Zoomu. Kmalu je postalo jasno, da ni primeren za vojaško življenje. Med vajami je njegova četa dobila ukaz, naj začne streljati na nasprotnike. Houben, ki ga je prestrašila možnost, da bo koga ranil, je streljal v napačno smer in skoraj zadel svojega nadrejenega. V vojašnici mu je tovariš prvič povedal o Kongregaciji pasijonistov Jezusa Kristusa (Congregatio Passionis Iesu Christi – CP). Takoj se je navdušil nad to versko družino, ki je leta 1840 prišla v Ere pri Tournaiju v Belgiji in ustanovila prvo skupnost zunaj Italije. Tam je blaženi Dominik Barberi postavil temelje za svoj apostolat v Angliji.
Po treh mesecih služenja vojaškega roka so njegovi starši lahko plačali zamenjavo in Johannes Andreas se je lahko vrnil domov ter nadaljeval študij. Do leta 1845, ko mu je umrla mati, je kratek čas delal v stričevem mlinu. Nato je zaprosil za vstop k pasijonistom, ki mu je bil odobren. Petega novembra 1845 je odšel v samostan v Ere in 1. decembra začel noviciat pri pasijonistih, prejel redovniški habit in si nadel redovno ime Karel svetega Andreja (nl: Karel van Sint Andries). Na njegovo formacijo je imel velik vpliv ustanovitelj pasijonistične province v Belgiji Dominik Barberi, ki se je kmalu preselil v Anglijo.
Po enoletnem noviciatu je 10. decembra 1846 naredil prve zaobljube. Nato je začel študirati filozofijo in teologijo. Večne zaobljube je naredil 20. decembra 1850, 21. decembra 1850 pa ga je posvetil škof Labis iz Tournaya. Pri obredu ni bil navzoč nihče iz družine, saj je bila njegova mati mrtva že šest let, oče pa štiri mesece. Karl tudi nikoli več ni videl svoje domovine.
Po dveh letih bivanja v samostanu v Ereju je bil Karl poslan v novoustanovljeno misijo pasijonistov v Anglijo, kjer so ustanovili tri samostane. Dominik Barberi je bil takrat mrtev manj kot eno leto. Ozračje v Angliji je bilo sovražno in protikatoliško. Karl je delal med revnimi, zlasti irskimi priseljenci, in opravljal različne službe, tako učiteljske kot pastoralne. Novembra 1854 so ga predstojniki izbrali za asistenta magistra novincev v samostanu svetega Vilfreda v Cotton Hallu, p. Salviana Nardoccija. Dnevniški zapisi magistra novincev nam kažejo številne vesele in zanimive epizode iz življenja očeta Karla. Novembra 1855 so noviciat preselili na Broadway v Winchestru, Karl pa je z drugim duhovnikom prevzel župnijo svetega Vilfreda.
9. julija 1856 so Karla nadrejeni poslali v samostan svetega Pavla od Križa na gori Argus na obrobju Dublina, ki je bil ustanovljen leto prej. Postavil si je ambiciozen cilj „posvečenja Irske in spreobrnjenja Anglije“. V svoji službi je delal tako trdo in učinkovito, da so celo protestanti spoznali, da je Bog vpleten v njegove rezultate. Ker pa je zelo slabo obvladal angleščino, njegova moč ni bila v pridiganju. Kot je zapisal v pismu svoji družini leta 1858, je bil od jutra do večera v spovednici zaradi velikih množic, ki so se zgrinjale k njemu po odvezo in nasvete. Ljudem je povrnil vero in upanje ter s pomočjo relikvije svetega Pavla od Križa vrnil k veri številne odpadle katoličane tako v Angliji kot na Irskem. Slovel je tudi po tem, da so po njegovem polaganju rok in molitvah ozdraveli številni bolniki, in več primerov je zelo dobro dokumentiranih. Njegov sloves se je razširil prek Dublina in Irske v Anglijo, Ameriko in Avstralijo. Irci so ga imeli zelo radi in so nizozemskega očeta imenovali „oče Karel z gore Argus“.
Zaradi velikega navala ljudi so Charlesove nadrejene leta 1866 poslali nazaj v Anglijo, da bi si odpočil. Osem let je živel v Londonu in Broadwayu ter potoval po deželi, vendar je bil večinoma nastanjen pri sveti Ani blizu Suttona v Surreyju. Omenjeni p. Salvian je postal „orodje svetosti“ za p. Karla, ki je bil pogosto predmet oštevanja in poniževanj
p. Salviana, tako da je bilo mogoče Karla pogosto slišati, kako vzdihuje v humorni samoironiji:
„Ubogi stari Karl“.
10. januarja 1874 je bil Karl ponovno poslan na Irsko. Fizično se je obremenjeval s pokoro in postom, vendar je kljub različnim boleznim in tegobam nadaljeval aktivno službo vse do svojega 70. leta. 12. aprila 1881 je bil na poti k bolniku v kočiji, ko je bil udeležen v prometni nesreči in si zlomil desno nogo. Ta zlom se ni nikoli dobro zacelil, zato je trpel hude bolečine. Hude bolečine v glavi in zobeh so se pridružili telesnemu trpljenju, ki ga je prenašal z veliko potrpežljivostjo.
Karl Houben je umrl 5. januarja 1893 ob 5.30 zjutraj v Mount Argus pri Dublinu, star 71 let. Njegovega zelo slovesnega pogreba so se udeležili ljudje z vse Irske, predstojnik samostana pa je pisal družini: „Ljudje so ga že razglasili za svetnika. Na njegov grob na cerkvenem dvorišču so se zgrinjale množice romarjev, dokler niso leta 1949 njegovih posmrtnih ostankov prenesli v pasijonistično cerkev v Mount Argusu.
Leta 1929 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Dne 10. maja 1979 so bile priznane njegove „junaške kreposti“ in prejel je naziv Venerabilis („častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 1. septembra 1988 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 16. oktobra 1988 na Trgu svetega Petra v Rimu. Na slovesnosti je bila prisotna 103-letna Margaret Cranny, ki naj bi bila edina živa oseba, ki se ga je spominjala. Beatificiran je bil skupaj z blaženim Bernardom Marijo Silvestrellijem, predstojnikom pasijonistov med letoma 1875 in 1911.
Papež Benedikt XVI. je 16. decembra 2006 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril še en čudež na njegovo priprošnjo. Šlo je za ozdravitev Adolfa Dormansa iz Munstergeleena na Nizozemskem, Karlovega rojstnega kraja. Preiskovali so ga v škofiji Roermond od 6. novembra 2002 do 19. februarja 2003. Papež Benedikt XVI. ga je 3. junija 2007 v Vatikanu kanoniziral skupaj s še tremi drugimi osebami.
Njegov spominski dan je na dan njegove smrti 5. januarja.
NOR

pdf

Views: 18

sveti Janez Nepomuk Neumann iz Prahatice – škof

Rodil se je leta 1811 v mestu Prahatice kot sin češke matere in nemškega očeta. V Budjejovicah je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Tu je v njem zorel sklep (pod vplivom branja poročil dunajske Leopoldinske družbe), da bo šel za misijonarja v Ameriko. Leta 1833 je končal teološki študij, toda ni bil posvečen v duhovnika, ker je škofija imela preveč duhovnikov. Odločil se je, da bo odšel v Ameriko in tam našel škofa, ki bi ga hotel posvetiti. Leta 1836 je stopil na ameriška tla (naš Friderik Baraga nekaj let prej). Že tri tedne po svojem prihodu je bil v New Yorku posvečen za duhovnika in poslan na svoje prvo službeno mesto pri slapovih Niagare. Štiri leta je opravljal duhovniško službo med nemškimi, francoskimi in irskimi priseljenci. Dunajskemu nadškofu je pisal: »Dobri katoličani, ki so v vsaki občini še v večini, bodo kmalu še boljši.«
Pismo redemptorista Prosta je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Še istega leta se je odločil za vstop v red redemptoristov. Kmalu je v njem prevzel odgovorne službe, kljub temu je še vedno delal v dušnem pastirstvu. Svojim duhovnim sobratom pa je vedno ponavljal: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.« Ko je bil razrešen predstojniške službe, se je posvetil bogoslovni znanosti. Njegov mali katekizem je doživel osemintrideset izdaj. Temu je sledil veliki katekizem in svetopisemske zgodbe. Toda leta 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji, ki je bila tedaj za New Yorkom in Baltimorom najpomembnejša škofija v ZDA. Neumann se je trudil, da bi se izognil škofovski časti. Toda papež mu je ukazal, naj sprejme škofijo pod pokorščino.
Kot škof se je posebej lotil vprašanja šol in ga tudi razvozlal. Ni in ni mogel gledati, kako so se otroci v liberalnih državnih šolah pod pretvezo svobode odtujevali Cerkvi in veri. Njegov program je bil: »Nobena župnijska cerkev brez župnijske šole.« Med njegovim kratkim škofovanjem je zraslo okoli sto novih šol. Z njegovim sodelovanjem pa je bilo zgrajenih približno osemdeset cerkva in kapel.
Preobilica dela ga je zgodaj izčrpala: 5. januarja 1860 se je zgrudil na eni izmed ulic v Filadelfiji in bil takoj mrtev. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel VI. 19. junija 1977.
Goduje 5. januarja.
Vir

sveti Janez Nepomuk Neumann - škofNeumann se je že v mladosti navduševal nad misijoni v Ameriki, zato se je v letu, ko bi moral biti posvečen, pa se to ni zgodilo, ker je imela njegova škofija preveč duhovnikov, kar sam odpravil tja. Po posvečenju se je dobesedno izgaral v dušnopastirskem delu na mnogih področjih, zato je še mlad od izčrpanosti umrl na eni izmed ulic svojega škofijskega mesta Filadelfija.
Ime: Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Nepomuk pa je dobil ime po mučencu Nepomuku (iz mesta Pomu, Nepomuk na Češkem).
Rodil se je 28. marca 1811 v mestecu Prahatice na Češkem,  umrl pa 5. januarja 1860 v Filadelfiji v Ameriki.
Družina: Rodil se je v katoliški družini, imel je še štiri sestre in brata. Njegov oče Filip je bil po rodu Nemec, obrtnik, mati Neža pa je bila Čehinja.
Skupnost: Redemptoriste je leta 1732 ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Njihovo poglavitno poslanstvo je misijonsko delo in pridiganje. Janez Nepomuk je v red vstopil leta 1840.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen v Ameriki, v New Yorku, 25. junija 1836.
Službe: Prva štiri leta je preživel med priseljenci pri Niagarskih slapovih, nato pa v redu redemptoristov prevzemal različne službe: rektorja, predstojnika, dokler ni bil imenovan za škofa.
Škofija: 28. marca 1852 je bil posvečen za četrtega filadelfijskega škofa. Škofija je bila ustanovljena leta 1808, 1875 pa je postala nadškofija in metropolija. Danes na njenem ozemlju živi okoli 4 milijone prebivalcev, od tega je slab milijon in pol katoličanov (38%). Ima 267 župnij, od leta 2011 jo vodi nadškof Charles Joseph Chaput.
Prednik: Frančišek Patrik Kenrick (1842–1851).
Naslednik: Janez Friderik Bryan Wood (1860–1883).
Dela: Poleg napornega misijonskega dela je kot škof Neumann v samo osmih letih v svoji škofiji ustanovil čez sto cerkva in prav toliko šol ter neutrudno potoval po svoji veliki škofiji. Izdal je mali katekizem, ki je doživel 38 izdaj, nato še veliki katekizem in svetopisemske zgodbe ter pisal številne članke.
Kreposti: Bil je zelo izobražen in nadarjen, a obenem preprost in ponižen, tudi kot škof je raje jedel z reveži kot imenitneži in sam pomival posodo. Bil je človek molitve, študija in neutruden pastoralni delavec.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Portreti ga prikazujejo v srednjih letih, mladostnega in prijetnega, prijaznega videza v preprosti obleki redemptoristov ali v škofovski obleki s križem in desnico, dvignjeno v blagoslov.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je za blaženega razglasil 13. oktobra 1963, za svetnika pa 19. junija 1977.
Goduje: 5. januarja, na Češkem pa 5. marca.
Misel: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«
Vir

V Filadélfiji (v Pensilvániji, iz Združenih držav Severne Amerike), sveti Janez Nepomuk Neumann [nojman], škof, iz Kongregacije presvetega Odrešenika (redemptoristov) iz Češke, ki v Ameriki zaradi revščine pomagal priseljencem
s sredstvi, z nasvetom in ljubeznijo, ter zelo skrbel za krščanski pouk dečkov.
Vir

Njegovo drugo ime izhaja iz imena svetnika iz 14. stoletja, ki se je imenoval Nepomuceno, ker se je rodil v Nepomucu na Češkem, torej v svoji domači pokrajini, ki je v 19. stoletju pripadala Avstro-Ogrski. Janez je bil sin obrtnikov, ki so ga uvedli v klasični študij, iz katerega je nato odšel v semenišče: najprej v Budejovicah in nato v Pragi. Pri 24 letih je pripravljen za duhovništvo, vendar pride do zamude. Iz pisem svetega apostola Pavla je prejel misijonarski poklic; nato so mu spisi sodobnih evangelizatorjev nakazali natančen cilj: Severno Ameriko. V dogovoru s svojim škofom v Pragi je februarja 1836 odpotoval v Združene države Amerike in tam pristal štiri mesece pozneje, v času predsednika Andrewa Jacksona.
Monsinjor John Dubois, takratni škof v New Yorku, ga je posvetil v duhovnika in ga poslal v severni del države, kjer je bilo veliko priseljencev nemškega porekla. John se je naselil v majhnem mestecu Williamsville in majhna hiša je postala njegov bazni tabor. Od tam odhaja na obiske po raztresenih vaseh: srečanja, poznanstva, prijateljstva; včasih tudi spopadi in averzije ter zastrašujoča revščina sredstev. Toda na ta način se počuti izpolnjenega in živi tako, kot je opisal apostol Pavel v svojem drugem pismu kristjanom v Korintu: „Nešteta potovanja … nevarnosti v mestih, nevarnosti v zapuščenih samotah …, v utrujenosti in nesreči, v lakoti in žeji“. Življenje, ki pa je sčasoma obrodilo sadove: prve cerkve tu in tam, z njimi pa postopoma tudi šole, internati za osamljene otroke, delo na socialnem področju.
Leta 1842 se je John Neumann z zaobljubami, ki jih je naredil v Baltimoru, pridružil redemptoristom, kongregaciji, ki jo je ustanovil sveti Alfonz de Liguori. Leta 1852 je bil imenovan za škofa v Filadelfiji. In to je zelo posrečena izbira papeža Pija IX: težko bi našli koga boljšega od njega za vodenje duhovnikov z osebnim zgledom. Vendar ni nadarjen za administratorja, zato se mu je pridružil koadjutor, monsinjor James Frederick Wood, ki je bil na tem področju pravi strokovnjak, pa tudi ambiciozen mož. Wood pomaga škofu, vendar si tudi nekoliko želi, da bi ga zamenjal. Vse kar je potrebno je, da nastane konflikt, vendar je odziv monsinjorja Neumanna mirno evangeljski: osrednji del mesta zaupa temu sodelavcu, zase pa rezervira delo v predmestjih, v majhnih mestih in raztresenih domovih Pensilvanije.
Janez Neumann je človek nauka in napiše katekizem, ki bo doživel 21 izdaj, vendar ostaja predvsem Božji človek na poti k drugim ljudem. In tako tudi umre: na poti. Nenadna smrt ga zadane na ulici v Filadelfiji. „Po pogrebu se je slava o njegovi svetosti začela širiti […]. Bog je to slavo dejansko dokazal s čudeži“. Tako je o njem dejal Pavel VI., papež, ki ga je leta 1977 kanoniziral.
IT

Češka, bogata z naravnimi in človeškimi dobrinami, se je morala v zadnjih stoletjih trdo boriti za ohranitev svoje katoliške vere, ki jo je hudo prizadela husitska herezija. Kako hvaležni bi morali biti Božji previdnosti, da je tej deželi pripravljena dati novega priprošnjika med nebeškimi vojskami, priprošnjika, ki ga zahteva tudi njena druga domovina, Amerika. „Novi svet“ s svojo kratko zgodovino je v uradni koledar svetnikov dodal komaj kakšno ime. Vendar je bil postopek beatifikacije škofa Neumanna v polnem teku. Papež Pavel VI. ga je kanoniziral 19. junija 1977.
Janez Nepomuk Neumann se je rodil 28. marca 1811 v starem mestecu Prachatiz v Češkem gozdu. Njegov oče, ki je bil pletilec nogavic in občinski uslužbenec, se je tja priselil z Bavarske. Oba z materjo sta bila pobožna in krščanska. Oče je bil strog in neizprosen pri kaznovanju vsake laži, mati pa je otrokom vcepila posebno ljubezen do ubogih in jih spodbujala, da so ob njej vsak dan obiskovali mašo in pogosto prejemali obhajilo. Tako so besede in še bolj odličen zgled staršev ustvarili najzanesljivejšo podlago za dober verski razvoj nedolžnega dečka, o katerem je njegov učitelj verouka zapisal: „Ko sem bil s tem dečkom, sem pogosto pomislil na besede, ki so zapisane o Janezu Krstniku: Kaj bo s tem otrokom?“ Janez si je želel postati duhovnik. Zato so ga pri dvanajstih letih poslali na gimnazijo v Budweis. Vendar so mu prvi učitelji tako oteževali učenje, da se je po četrtem letniku odločil, da bo opustil šolanje in se izučil obrti. Njegov oče se je strinjal, vendar je materi in sorojencem uspelo prepričati Janeza, da se je vrnil v Češke Budejovice. Zdaj je prišlo do popolnega preobrata; bil je boljši od sošolcev in se poleg predpisanih predmetov naučil tudi novejših jezikov, ki jih je pozneje tako dobro uporabljal. Poleg študija se je pobožni študent začel posvečati tudi oblikovanju svoje duše, služenju Gospodu. Ni mu bilo tuje mrtvičenje in samoodrekanje, kar je bilo znamenje, da ga ni navdihovalo nobeno običajno prizadevanje. Zjutraj in zvečer se je zadovoljil s kosom suhega kruha in si naložil tudi marsikatero skrivno prikrajšanje.
„Prva značilnost čudovitega značaja tega pozneje slavnega moža je bila njegova otročja, pobožna naravnanost, njegova nevsiljiva, ponižna narava. Hkrati je bil tako prijazen, ustrežljiv, priljuden in vedno pripravljen storiti vse, kar so od njega zahtevali,“ ga je opisal eden od njegovih sošolcev. Ko se je moral pri dvajsetih letih dokončno odločiti o poklicu, se je pobožni študent nenadoma nagnil k študiju medicine. Njegov oče se je ponovno strinjal, toda mati, ki je poznala sinovo srce, mu je svetovala, naj se vpiše v duhovniško semenišče v Budimpešti. Janez je sledil materinemu nasvetu in prihodnost je sijajno upravičila materino jasno mnenje in sinovo poslušnost.
Nekoč je profesor Svetega pisma govoril o gorečnosti svetovnega apostola Pavla. Besede so se vnele v srcu Neumannovega prijatelja. Odločil se je za misijone in to povedal Neumannu. Slednji, ki so ga poročila Leopoldove družbe že prevesila v prid tujim misijonom, je hitro odločil pogovor: „S teboj grem v Ameriko.“ V tistem času je bil ta del sveta še vedno izključno misijonarska dežela. Ne zemeljska nagrada, ne čast, le čista gorečnost duše je pritegnila mladeniča in mu omogočila, da je bil pripravljen na največje žrtve. In člen za členom so se žrtve zdaj povezovale v neskončno verigo misijonarske poklicanosti. Potreben je bil trud, da je pridobil odobritev svojih staršev. Dolgotrajno šolanje v semenišču v Pragi, kjer je upal, da bo na univerzi izpopolnil svoje znanje modernih jezikov, mu je prineslo številna razočaranja, notranje boje in nazadnje veliko srčno bolečino zaradi obrekovalnega sošolca. Na koncu njegova prošnja za duhovniško posvečenje ni bila odobrena. To je bila pot solz, ki pa je le okrepila njegovo voljo in utrdila njegov značaj.
Neumann je leta 1836 zapustil dom. Z vozom in peš je potoval po Franciji, kjer je pretrpel številne težave, in bil globoko potrt, ko mu je zagotovilo za sprejem v škofijo Filadelfija postalo povsem negotovo. Toda prav ta škofija je bila tista, ki jo bo nekega dne blagoslovil kot škof. Med prečkanjem morja so se proti njemu sovražno dvignili tudi naravni elementi. Nevihta je divjala štiri različne dni. Ob neki priložnosti se je zapuščeni izseljenec naslonil na jambor, zatopljen v misli o svoji negotovi prihodnosti, ne da bi se zavedal, kako se nevihta stopnjuje. Nenadoma se je Neumann, kot da bi ga zajela nevidna sila, prebudil in zapustil svoje mesto. V istem trenutku se je drog jadra zlomil in zrušil. Če bi bil še vedno na svojem starem mestu, bi ga to stalo življenja. Od tistega trenutka naprej se je popolnoma prepustil božji previdnosti.
Neumann, ki ga je newyorški škof sprejel z velikim veseljem, je takoj dobil nalogo poučevanja krščanstva v tamkajšnji nemški cerkvi. 25. junija 1836 se mu je posrečilo, da je bil posvečen v duhovnika, kar je bil cilj njegovih mladostnih želja. Njegovemu zagonu in goreči vnemi se je takoj odprlo široko področje delovanja, saj mu je glavni župnik dodelil veliko misijonsko okrožje v bližini Buffala, ki ga je vodil iz Williamsvilla in pozneje iz Nordbuscha. Tu so ga čakale vse težave in pomanjkanje misijonskega duhovnika. Dolgi pohodi skozi močvirja, številne nevarnosti pred divjimi živalmi in hudobnimi ljudmi ga niso prestrašili. Ob pogledu na zapuščenost tolikih duš, skupaj z največjo nevednostjo v verskih zadevah, so bile vse žrtve lahke za njegovo dušno srce. Pogosto je na čudovit način doživljal mogočno Božje varstvo. Njegova delovna obremenitev se je vedno bolj povečevala, ne da bi mu bil kljub njegovim nujnim prošnjam dodeljen sodelavec. Doma ni imel nikogar, ki bi skrbel za njegov dom in mizo ter ga dovolj zaščitil pred strašnim mrazom tistega dela neba. Na misijonskem polju je veliko trnja. Še bolj boleči so, če se jim pridruži namerna zloba. Tako je plemenitega duhovnika prizadela huda obrekovanje, ki se je razširilo v javnosti. Nedolžni človek se je ob tem le nasmehnil, dokler ni nazadnje tudi sam pobudnik postal žrtev splošnega zaničevanja. Neumann pa se je nad njim le usmilil. Drugič so mu grozili, da ga bodo ustrelili, in še drugič so ga obmetavali s fekalijami in kamenjem, njega, ki je bil poosebljena prijaznost in prizanesljivost. Seveda pa je, če je šlo za božjo čast ali odrešitev bližnjega, odločno vztrajal pri cerkvenih načelih.
Misijonar je že dolgo čutil nevarnost svoje izoliranosti. Koliko bolj plodno bi bilo njegovo delo v varstvu in podpori družbe, kateri bi pripadal! Neumann se je zato leta 1840 pridružil redemptoristom v Pittsburgu, hkrati z bratom Wenzlom, ki mu je v zadnjem času že služil kot laični brat. Toda tudi v noviciatu si je Božji služabnik le malo odpočil od apostolskega dela. Zaradi velikega pomanjkanja duhovnikov je moral pomagati v različnih mestih, kot so Baltimore, New York, Rochester, Norwak in Buffalo, včasih tudi po več mesecev. Potem ko je naredil zaobljube kot član družbe, katere glavni cilj je pastoralno delo z misijoni, se je zdelo, da njegova gorečnost za duše ne pozna počitka in meja. Kristusova ljubezen, ki je gorela v njegovem srcu, ga je nenehno gnala k novim prizadevanjem. Že po enem letu je oče Neumann postal predstojnik v Pittsburgu. Postati vse za vse, zlasti za svoje sobrate, mu je bilo blizu. Z zaskrbljeno natančnostjo je zahteval spoštovanje reda, saj je bil prepričan, da je zunanje delo blagoslovljeno le, če se dosledno spoštuje redovno pravilo. Kar je zahteval od drugih, je tudi sam dosledno izvajal. Živi kažipoti v redovnih hišah ne smejo kazati poti kot prometni znaki in se sami ustavljati, ampak morajo voditi. Oče Neumann je to upošteval.
Preizkušeni redovnik, ki si je komaj opomogel od hude bolezni, ki jo je staknil zaradi preobremenjenosti, je bil kmalu imenovan za namestnika provincialnega predstojnika redemptoristov v Ameriki. Takrat so imeli deset podružnic s tridesetimi duhovniki. Provincial je zgradil nove hiše v New Orleansu, Cumberlandu, Buffalu in New Yorku, da bi na obsežno delovno področje prinesel nove moči. Zelo pomembna se mu je zdela tudi organizacija umikov za duhovnike in redovnike. Posebno pozornost je posvečal izobraževanju duhovnikov v svoji kongregaciji. Novincem v Pittsburgu je dal za učitelja novincev svetega očeta Ksaverja Seelosa, medtem ko je v Baltimoru pri sebi obdržal redovnike študente.
Prepričan o plodnem delu in velikem vplivu redovnic na življenje vernikov z besedo in zgledom, zlasti pri vzgoji mladih, je oče Neumann povsod skrbel zanje. Pod njegovo očetovsko skrbjo je rasel zavod zapuščenih barvitih sester, kot njihov spovednik je zelo podpiral karmeličanke v Baltimoru, še posebej pa je pomagal ubogim šolskim sestram, ki so leta 1847 iz Münchna poskušale ustanoviti svojo podružnico v Ameriki. Poskrbel je za prvo nastanitev, jim dal hišo in šole ter jih priporočil zlasti škofom. „Ta Božji mož,“ ga je pohvalila predstojnica ameriških sester, “je bil res orodje, ki ga je Božja previdnost uporabila za širjenje in krepitev reda šolskih sester v Združenih državah, tako da ga upravičeno častimo kot našega ustanovitelja v Ameriki.“ Mimogrede, svetnik je pozneje (1855) kot škof ustanovil novo kongregacijo revnih frančiškank, ki je dobro uspevala. Za njene voditelje je imenoval tudi frančiškanske očete iz Nemčije.
Nemirni in vsestranski delavec v Gospodovem vinogradu je nepričakovano dobil visoko čast in s tem neprimerljivo širše področje, na katerem je lahko uveljavljal svojo gorečnost za vero in ljubezen do duš. Baltimorski nadškof Kenrick je nekega dne v šali dejal očetu Neumannu, ki je bil njegov spovednik: „Priskrbite si mitro! Slišal sem, da boste postali škof v Philadelphia.“ Ponižni redovnik je padel na kolena in v solzah prosil nadškofa, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da mu to breme ne bo naloženo. Obrnil se je tudi na generalnega prokuratorja redemptoristov v Rimu, veliko molil in dal izreči številne molitve, da bi odklonil dostojanstvo. Vendar je sveti oče Pij IX. ukazal izbrancu, naj iz poslušnosti sprejme škofovsko službo v Filadelfiji brez nadaljnjih pritožb. Za škofa je bil novi pastir posvečen na pasijonsko nedeljo leta 1852, za svoje geslo pa si je vzel čudovito prošnjo: „Trpeči Kristus, okrepi me!“ K božjemu Odrešeniku je vedno molil za moč za svojo izjemno težko službo. Tako kot je sam rad molil, si je tudi sam prizadeval povečati gorečnost molitve v srcih vernikov. Zlasti jih je spodbujal k češčenju Najsvetejšega zakramenta. Zato je uvedel štirideseturno molitev in nadbratovščino Najsvetejšega zakramenta. Postopoma je obiskal vso svojo ogromno škofijo, iz katere je zdaj nastalo pet novih škofij. To je bilo pravzaprav stalno poslanstvo. Sam je z veliko vnemo pridigal, poslušal spovedi in učil otroke. Ker je govoril vse jezike, ki so jih govorili v njegovi škofiji, je lahko zadovoljil vse. Kako srečni so bili nekateri ljudje, ko so lahko še enkrat slišali besedo odpuščanja in tolažbe v svojem maternem jeziku in od samega dobrotnega očeta škofije! V prvih petih letih svoje škofovske službe je odprl več kot petdeset novih cerkva. Tudi gradnja katedrale v Philadelphia, veličastne stavbe, mu je pripadla kot zelo skrb vzbujajoča naloga. Philadelphia mu dolguje tudi semenišče. Povsod je organiziral katoliške šole.
Na prošnjo papeža Pija IX. je škof Janez Neumann leta 1854 prišel v Rim, da bi bil navzoč slovesni razglasitvi dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Misel na to, da bo lahko prispeval k poveličanju Device, je gorečega častilca Božje Matere napolnila z blaženim veseljem. Na povratni poti je obiskal tudi svojo drago domovino na veliko veselje očeta, ki je bil še živ, in številnih prijateljev iz otroštva. Ni smel priti tiho in nepričakovano, ampak so ga zmagoslavno pripeljali v domače mesto in ga nadvse veličastno sprejeli. Sloves o njegovi svetosti se je razširil med ljudmi, zato je bila v šestih dneh, ki jih je preživel v hiši svojih staršev, včasih taka gneča, da je bilo škofovo življenje dobesedno v nevarnosti. Njegova nežnost in prijaznost, velika ponižnost in skromnost, pa tudi besede vzgoje, ki jih je ob nedeljah namenjal ljudem, so pustile najgloblji vtis. Tako je bilo ves čas potovanja. Nekaj dni je preživel tudi v Altöttingu, znamenitem bavarskem Marijinem svetišču, pri svojih sobratih iz Svete Magdalene, ki so bili takrat tam zadolženi za romarsko pastoralo.
Škof Neumann je po vrnitvi v svojo škofijo odmevno sodeloval na pokrajinskem koncilu v Baltimoru od 9. do 20. maja 1855. Ostalo mu je le še nekaj let neprekinjenega delovanja. Tako kot njegov redovni oče Alfonz je dal zaobljubo, da ne bo izgubil niti trenutka časa, zaobljubo, ki je zahtevala največjo moč volje in samodisciplino, da bi jo izpolnil. Alfonsov pobožni učenec jo je zvesto izpolnjeval vse do smrti. Njegovo delo je pogosto trajalo do polnoči in včasih je bil njegov spanec sestavljen le iz kratkega počitka, ko je sedel na stolu. Kljub temu je mož nenehnega samoodpovedovanja še vedno izvajal trdo mrtvičenje na skromen, neopazen način, da ne bi nikomur povzročal nevšečnosti. Neprestano je uporabljal oster spokorni pas. Njegov duhovni voditelj je o svetnikovem notranjem mrtvičenju izpovedal naslednje: „Z nenehnim bdenjem nad očmi in zbranostjo duha je zaprl vhod v svoje srce vsaki strasti. Njegova deviška duša je bila vedno zaposlena z Bogom, dosegel je visoko stopnjo molitve.“
Tako je pobožni Gospodov služabnik postal zrel za nebesa. Telesno oslabljen zaradi nenehnih naporov je 5. januarja 1860 sredi ceste nepričakovano podlegel možganski kapi. Še ni bil star 49 let. Oče Seelos je pozneje v pismu zapisal, da je naslednji dan, na dan Gospodovega razglašenja, ko je svojim poslušalcem v Pittsburgu pridigal o pravkar prispeli žalostni novici, v očeh vseh videl solze. Škof Neumann je živel kot svetnik, kar mu je dajalo veliko tolažbo in mu dajalo zanesljivo upanje, da je v nebesih. Umrl je na poti v sveti službi in njegovo telo je do zdaj ostalo neokrnjeno.
Škof Neumann je nekoč komentiral način smrti, morda v pričakovanju svoje: „Kristjan, še bolj pa redovnik, mora biti vedno pripravljen na dobro smrt in v tem primeru ima hitra smrt svoje prednosti. S tem sebi in svojim sobratom, ki nam služijo v bolezni, prihranimo marsikatero priložnost za nestrpnost. In hudič nima časa, da bi nas zapeljeval. V vsakem primeru je takšna smrt, kot nam jo pošlje Bog, najboljša za nas.“
DE

Views: 68

sveti Deogratias iz Kartagine – škof

V Kartágini (v današnji Tuniziji), sveti Deográtias, škof, ki je odkupil mnoge ujetnike, ki so jih Vandali odvedli iz mesta Rima. Te je zbral v dveh obširnih bazilikah na pripravljenih ležiščih in blazinah. († 456/457)
Vir

Deogratias izhaja iz latinščine in pomeni „hvala Bogu“. To je ime škofa, ki je v 5. stoletju živel v Kartagini (v današnji Tuniziji). V tistem času je rimsko cesarstvo doživljalo številne vdore. Vandali, germanska in slovanska ljudstva, so zasedli severno Afriko. Kartagina je postala prestolnica osvojenih ozemelj in sedež vandalskega kralja Genserika. Vandali so bili arijanske vere, zato je cerkev v Kartagini petnajst let ostala brez škofa. Leta 454 je bil za škofa razglašen blag in dobrodelen mož. To je bil Deogratias. Njegovo delovanje je trajalo kratek čas, le tri leta, vendar je bilo to dovolj, da je novi škof zaradi svojega dobrega srca in pomoči, ki jo je nudil ponesrečencem, postal slaven. Vandali pod vodstvom svojega kralja Genserika leta 455 napadejo Rim. Številne Rimljane vzamejo za talce, jih zasužnjijo in prepeljejo v Kartagino. Tu sveti Deogratias ve, kaj mora storiti. Nič ne razmišlja o prodaji dragocenih cerkvenih svetih posod, da bi odkupil njihovo svobodo in kupil hrano zanje. Škof odpre vse cerkve v regiji in uredi spalnice, da bi rimskim sužnjem zagotovil streho nad glavo, ter jim pripravi postelje, za spanje pa uporabi preproge. Deogratias ne razmišlja o svoji prestižni vlogi vodje kartažanske cerkve. Osebno se izpostavlja. Ne izogne se moralni dolžnosti, za katero se čuti odgovornega kot cerkveni dostojanstvenik in predstavnik Jezusa, ki pridiga o ljubezni in dobrodelnosti do bližnjega. Je izobražen, govori v javnosti, je pripravljen, sposoben in inteligenten. Skrbi za to, da oznanja krščanstvo, da bi v srcih svojih poslušalcev vzbudil veselje. Vendar pa se ne izogiba niti najtežjim nalogam. Deogratias obiskuje sužnje, jih tolaži in jim pomaga, tako podnevi kot ponoči, ne da bi se utrudil. Svetnik se ne omejuje le na pridiganje, ampak besede evangelija vsakodnevno udejanja s svojimi deli za sočloveka. Njegovi nasveti in zgled, ki ga daje s svojim ravnanjem v imenu rimskih sužnjev, pomagajo ljudem, da imajo več vere in verjamejo v Jezusa. Deogratias je tako dober, da ga imajo radi tudi mnogi nekristjani. Sveti škof je umrl leta 458 in za seboj pustil množico globoko užaloščenih ljudi, ki jim je pomagal.
IT

Leta 439 je Kartagina padla v roke Vandalov, zagovornikov arijanske herezije; takratnega škofa Kvodvultdeja so skupaj z večino duhovščine pustili na morju na čolnu, ki je bil na vodi. Na srečo jim je uspelo priti v Neapelj.
Kartagina je ostala brez škofa štirinajst let, dokler Genserik, kralj Vandalov (ok. 390-477), ni dovolil posvetitve drugega škofa in s tem izpolnil zahtevo rimskega cesarja Valentinijana III: izbira je padla na duhovnika Deogratija.
Njegov zgled in nauk sta okrepila vero ljudi; spoštovali so ga celo arijanci in pogani.
Dve leti po Deogratijevi posvetitvi je Genserik oplenil Rim in se vrnil v Afriko ter s seboj vzel veliko ujetnikov, ki jih je kot sužnje razdelil med Vandale in Saracene ter ločil može od žena in starše od otrok. Deogratias je mnoge odkupil s prodajo zlate in srebrne opreme, ki je pripadala Cerkvi, in v dveh največjih cerkvah v mestu ustanovil zavetišča ter organiziral vsakodnevno razdeljevanje hrane. Njegova dobrodelnost se je nekaterim pripadnikom arijske frakcije zdela žaljiva: prišlo je celo do poskusa atentata, ki pa ni uspel. Njegova prizadevanja so ga izčrpala in umrl je po nekaj več kot treh letih škofovanja.
Ujetniki, ki jih je odkupil, so za njim zelo žalovali. Njegova čreda ga je spoštovala in želela njegovo telo razdeliti za relikvije; da bi se temu izognili, so ga skrivaj pokopali med javno molitvijo.
IT

Deogratias je bil diakon v Kartagini in je delal kot katehet. Okoli leta 400 je navdihnil Avguština, da je napisal delo De cathechizandis rudibus, O katehetskem pouku za začetnike, ki obravnava krstni pouk za visoko izobražene; okoli leta 410 se je moral Deogratij spopasti z izobraženim kritikom, ki je dvomil v božansko sinovstvo Jezusa Kristusa. Leta 425 je bil del skupine štirih mož, ki so se pri Avguštinu spraševali o božanskosti Svetega Duha, ker so se želeli oborožiti proti gotskim heretikom, ki so tedaj prihajali v severno Afriko.
Po prihodu Vandalov v Severno Afriko leta 429 in osvojitvi Kartagine leta 439 se je za Cerkev začelo obdobje preganjanja in zatiranja. Okoli leta 454, po 15-letnem obdobju izpraznjenosti, ki so ga povzročili Vandali, je Deogratij postal škof Kartagine kot naslednik takrat izgnanega Kvodvultdeja; sedež katoliškega škofa je bila takrat Faustova bazilika – danes ruševine bazilike Damous el Karita. Med zatiranjem s strani vandalskega kneza Geisericha je skušal ohraniti svojo cerkev pri življenju; stal je ob strani kristjanom, ki so jih Vandali leta 455 iz Rima in Italije izgnali v Kartagino, in celo prodal zlate in srebrne posode, da bi odkupil svobodo nekaterih sužnjev. Tudi po njegovi smrti škofovskega sedeža ni bilo mogoče zapolniti še 24 let.
Identiteta kateheta Deogratija, spraševalca in škofa ni povsem gotova, vendar jo lahko štejemo za verjetno.
DE

Deogratias je postal škof velikega mesta Kartagine (danes se imenuje Tunis v Tuniziji v severni Afriki) leta 453, potem ko je bil sedež 13 let prazen. Razlog za to je bil slavni vandalski kralj Genserik, ki je zasedel Kartagino in škofa ter druge kristjane na puščajočem plovilu poslal v morje v upanju, da jim bo dal zadnjo lekcijo. (Vandali (bili so arijanski heretiki) so prepovedali posvetitev novega škofa, dokler ni prišel na vrsto Deogratias, ki so ga imeli radi vsi, tako heretiki kot pogani in zvesti katoličani.
Kmalu po Deogratijevem posvečenju so Genserikove divje čete oplenile Rim. Nesporni vladar Sredozemlja je nato zbral množice osvojenih ljudstev (kristjanov) in jih prodal kot sužnje. Ti so se začeli pojavljati na trgih Kartagine. Deogratias, ki je bil že starec, se je odzval z junaško dobrodelnostjo. Prodal je vse premoženje svojih cerkva – celo mašna oblačila in kelihe, vse. S tem denarjem je odkupil krščanske sužnje. Nato jih je nastanil tako, da je nekaj svojih večjih cerkva spremenil v skupna zavetišča in prenočišča – zbiral je hrano, postelje, oblačila … Kljub svoji starosti je proste ure (večinoma ponoči) preživljal ob obiskih bolnikov in jim zagotavljal vse, kar so potrebovali.
Kmalu je njegova dobrodelnost izzvala odpor arijancev v mestu. Poskušali so ga odstraniti. Izognil se je nekaj atentatom in nadaljeval svojo službo. Po treh letih škofovanja je zaradi izčrpanosti umrl v svoji postelji.
To je junaška, lepa, plodna ljubezen in pogum svetosti. In bližnjica do tja je hvaležnost. Če svoje srce napolnite s hvaležnostjo Bogu za vsa njegova velikodušna in modra dejanja ter svojo pozornost usmerite na njegovo neizmerno in veličastno dobroto v vsakem trenutku in okoliščinah, boste preprosto izrinili vse grehe in sebičnost (ki na najgloblji ravni ne pomenijo nič drugega kot nezaupanje v Božjo dobroto, tj. pomanjkanje hvaležnosti). Prostor bo ostal le za vaš odziv ljubezni na Božji dar ljubezni. In to je bistvo svetosti.
EN

Views: 18