V Rimu, spomin svetega Priska, duhovnika in mučenca, klerika Priscilijana in device Benedikte, ki so v času cesarja Julijana z mečem dopolnili mučeništvo. († ok. 362) Vir
Priscus je bil duhovnik, Priscillianus diakon, Benedicta pa je živela kot zaobljubljena devica. Učili so nevernike, krstili spreobrnjence ter krepili preizkušane in preganjane kristjane. Umrli so z obglavljenjem pod cesarjem Julijanom Apostatom.
V zapisih o mučeništvu Bibiane in Pimenia iz Rima je več zapisov o Priscu, Priscillianu in Benedicti. Po legendi naj bi cesar Julijan Apostata vse tri zasliševal sam – nikoli ga ni bilo v Rimu. Priscusove relikvije ležijo v cerkvi Santa Maria del Popolo in od leta 1845 v verskem domu Notre-Dame-de-l’Hermitage – maristov pri Saint-Chamond v Franciji; Benediktine relikvije so v cerkvi Santa Lucia v Selcih pri Rimu. DE
Svetniki Benedikt, Priscus (Crispinus) in Priscillianus (Priscillianus) (it. Benedetta, Crispo e Crispiniano) so živeli v Rimu v tretjem stoletju. Priscus je bil duhovnik, Priscillian je bil klerik, Benedicta pa pobožna laikinja in devica. Od svetih služabnikov Janeza in Pavla sta slišala za težave, ki sta jih imela s cesarjem Julijanom (361-63), ki so ga imenovali odpadnik, ker je odpadel od krščanstva in želel, da se rimsko cesarstvo vrne k starim poganskim bogovom.
Ko trije kristjani nekaj časa niso ničesar slišali o bratih, so ju poiskali in našli njuni trupli, zakopani v njuni hiši v kraju Clivo di Scauro na gori Monte Celio. O najdbi so takoj povedali drugim in tako so bili tudi sami aretirani. Ko so odklonili žrtvovanje starim rimskim bogovom, ki jih je Julijan želel ponovno uvesti, naj bi 4. januarja 363 doživeli mučeništvo. Ubil jih je isti kapitan Terentianus (it. Terenziano), ki je ubil Janeza in Pavla, tri kristjane pa so pokopali poleg bratov.
Po legendi se je cesarjev krvnik Terentianus pozneje pokesal in priznal svoj delež pri tej usmrtitvi ter se spreobrnil v krščanstvo. Naslednik cesarja Julijana Jovijan (363-64), ki je bil naklonjen krščanstvu, je prosil krščanskega senatorja Bizanca (it. Bizante), naj poišče relikvije mučencev, in ko sta jih, skupaj z relikvijami svetega Pamahija, našla, sta leta 398 na tem mestu zgradila cerkev (Basilica Pammachiana), današnjo cerkev Santi Giovanni e Paolo.
Imena teh treh so vzeta iz nezanesljivih zapisov svete Bibiane, kjer se trdi, da so bili kristjani, ki jih je pokopal njen oče Flavian. Sveti martirolog Ado iz Vienne jih ima za mučence. Njihov spominski dan je 4. januar, omenja pa se tudi 27. junij, dan po Janezu in Pavlu. NOR
V Afriki spomin slavnih mučencev: Akvilína, Gémina, Evgénija, Marcijána, Kvinta, Teódota in Trifóna, katerih opis mučeništva se je ohranil. († 484) Vir
V četrtem stoletju so v Afriki živeli sveti Akvilin (tudi Aquilino) (ali Aquilius), Gemin (to je Gemino) (ali Germanus), Evgenij (tudi Eugenio) (ali Eugentus, Eugentius, Eugendus), Marcijan (lat. Marcianus, Martianus; tudi Marciano, Marziano), Kvint (tudi Quinto), Teodot (tudi Teodoto) in Tryfon (Tryphon; tudi Trifone). Ubiti so bili okoli leta 484 zaradi prave vere v Afriki pod vandalskim arijanskim kraljem Hunerikom (477-84). Njihovi akti so danes izgubljeni, vendar se zdi, da je imel do njih dostop sveti angleški cerkveni zgodovinar Beda Častitljivi leta 700. Njihov spominski dan je 4. januar v Martyrologium Romanum, kjer so imenovani Praeclarissimi Martyres („slavni mučenci“). NOR
Rodil se je v 7. stoletju, umrl pa pred letom 743.
Bil je benediktinec, krstni boter Karla Martela. Leta 690 je postal škof v Reimsu. Iz političnih razlogov mu je odvzeta škofovska služba; pregnan je bil na svoje posestvo Germourt.
Rigobert pomeni “bogat in sijajen”.
Vir
V Reimsu [rejmu] (v Névstriji, v današnji Franciji), sveti Rigobért, škof, ki je bil protipravno izgnan iz sedeža od Karla Martella, frankovskega vojvoda, in je živel v ponižnosti. († pred 743) Vir
Okrog leta 690 je postal škof Reimsa v Franciji, kjer je nasledil svetega Reola, vladal približno trideset let, nato pa moral zapustiti škofovsko mesto in oditi v izgnanstvo.
Razlogi za njegov odhod so bili politični in posledica sovražnosti Karla Martela (689-741), komornika Avstrije, ki ga Rigobert ni hotel podpirati; ta je postal močan po zmagi pri Vincyju leta 717 nad Ragenfredo, dvornim gospodarjem Neustrije, v boju, ki je na koncu prinesel ponovno združitev dveh kraljestev, Avstrije in Neustrije.
Po določenem času se je Rigobert vrnil iz izgnanstva in se umaknil na svoje posestvo Gernicourt pri Reimsu, kjer je umrl okoli leta 740; sprva so ga pokopali na kraju samem, nato pa so njegovo truplo leta 864 prenesli v cerkev svetega Teodorika v Reimsu.
Njegovo življenje, ki hvali njegove moške in škofovske vrline, je okoli leta 890 napisal kanonik iz Reimsa.
Rimski martirologij ga obeležuje 4. januarja. IT
Rigobert je izhajal iz stare plemiške družine proti koncu 7. stoletja in je že od mladosti kazal tako globoko pobožnost in ljubezen do vseh krščanskih kreposti ter gorečnost za duhovne znanosti, da so vsi predvidevali, da bo nekoč zasijal kot svetla luč v Cerkvi. Tako je vsak dan rasel v znanju in prijaznosti pred Bogom in ljudmi, dokler ni dosegel moške starosti in bil po smrti nadškofa Reolusa izbran za glavnega pastirja cerkve v Reimsu. Rigobert je v celoti izpolnil velike upe in pričakovanja, ki so jih vanj polagali verniki, in prvo, kar je storil, ko je prevzel škofovsko službo, je bilo, da je z veliko previdnostjo preprečil nered, ki se je v njegovi župniji in zlasti med duhovniki plazil že več let, ko je bil nadškofov sedež prazen. Med svoje kanonike je v skladu s starimi cerkvenimi zakoni ponovno uvedel skupno samostansko življenje in povečal njihovo število, da bi lahko bolj slovesno opravljal bogoslužje za rešitev njemu zaupanih duš. Z velikodušnostjo takrat močnega Pipina je organiziral in povečal prihodke svoje cerkve in duhovščine ter prvič ustanovil splošno blagajno.
Vrhovni kraljevi upravitelj Pipin je svetega nadškofa tako zelo cenil, da je ne le dal pri njem najbolj slovesno krstiti svojega sina Karla Martela, ampak je tudi štel v veliko čast, da je Rigobert prevzel položaj krstnega botra, čeprav ga je Karel Martel pozneje za to dobrotljivost slabo nagradil. Po Pipinovi smrti je med njegovima sinovoma, Karlom in Ramanfredom, prišlo do resnega spora glede nadoblasti, in ko je Karel Martel skušal s prevaro in zvijačo zavzeti mesto Reims, mu sveti nadškof ni dovolil vstopa v mesto. To ga je tako užalilo, da je to potrdil s prisego, da se bo svetniku sčasoma grenko maščeval.
Kmalu zatem je Karel Martel v bitki premagal kralja Chilpericha in njegovega brata ter takoj pregnal svetega Rigoberta s škofovskega sedeža, tako da je ta živel v bedi do svoje starosti, ko je umrl z ugledom svetosti. Številni čudeži, ki so se dogajali na njegovem grobu, so spodbudili nadškofa Hinkmarusa, da je leta 872 prenesel posmrtne ostanke svetega Rigoberta v samostansko cerkev svetega Teodorika. DE
Sveti Rigobert je bil reimski nadškof, vedno poln svetosti, in je vladal v času, ko sta v Franciji vladala dva plemenita kralja, to sta Childebert in Dagobert, ter je izhajal iz najodličnejšega rodu, ki je bil v vsej regiji. Njegovemu očetu je bilo ime Konstantin, njegova mati pa se je imenovala Francigena, ki je bila iz Porcienske dežele. Sveti Rigobert se je od svoje mladosti prepustil nebeški disciplini. Ljubil je čistost, bil je pripravljen na bdenje in molitve, zvest v besedah in dejanjih. Dobrodelen, poln vzdržnosti, utemeljen v ponižnosti, okrašen z razumnostjo, v pravičnosti zvest in pravičen, preudaren in moder v nasvetih ter pošten v vseh razmerah in v vseh dobrih krepostih. Tako je ravnal, ko je rasel in vztrajal vedno od boljšega k boljšemu v duhovnih dejanjih, in ko je bil v starosti popoln, je bil po nebeški izvolitvi izbran in povišan v dostojanstvo reimskega nadškofa, v katerem dostojanstvu ga je z milostjo našega Gospoda vzdrževal in upravljal tako, da ga je vse ljudstvo hkrati ljubilo in se ga balo. Nič čudnega, če ga je dobro ljudstvo ljubilo, saj so zelo radi poslušali njegove dobre nauke in duhovne oporoke ter mu ponižno služili. Nič čudnega ni bilo, če je slabo ljudstvo dvomilo vanj, ki je zaradi svojih grehov veliko dvomilo, da bi ga grajalo. Sveti Remigij iz Rouena piše, da je bilo z njim tako, kot je bilo s svetim Petrom, ki se je tistim, ki so mislili, da dela dobro, pokazal zelo nečastno, in kot sveti Pavel, ki ga je grešnikom pokazal postopoma, saj je tistim, ki so bili v grehu, obljubljal usmiljenje, da bi se popravili, dobrim ljudem pa je obljubljal neskončne bolečine, če bi odpadli od svojih dobrih del. Za dobro ljudstvo se je bal zato, da si ne bi jemalo prazne slave za svoja dobra dela, grešnike pa je tolažil zato, da zaradi svojih grehov in zlobe ne bi obupali, ampak da bi se trudili odvrniti od sebe svoje grehe in se pokoriti. Zato je s svojim dobrim in prizadevnim prerokovanjem marsikoga povabil k dobrim delom. Tudi z množenjem njegovih dobrih naukov je marsikdo živel sveto življenje.
Z njegovimi dobrimi zgledi se je marsikdo umaknil v njegovo sveto družbo. Tako se je razdajal vsem ljudem in se vedno trudil za njihovo odrešenje. Bil je reimski nadškof po možu, ki je bil poln velikih kreposti, ki so ga ljudje imenovali Reole, ki mu je bil bližnji bratranec, kot pravijo nekateri ljudje. Ko je omenjeni Reole umrl, je bilo zmagoslavje Reimsa za mnogo let prekinjeno in opustošeno kar je povzročilo uničenje mnogih stvari, ki so bile v dolgem času pridobljene ter z veliko predanostjo in prizadevnostjo ustanovljene. Vse te stvari je isti slavni sveti Rigobert popravil in vrnil v njihovo prvo stanje, saj je posvetil več kanonikov in klerikov po številu, ki je se je s časom zmanjšalo, in jih dovolj usposobil za življenje, da bi se zavzeto in marljivo posvečali božji službi. Niso prevzeli kanonskega reda, kajti kanoniki, ki so bili v tistem času, niso imeli takšnega pravila, kot ga imajo kanoniki v sedanjem času, ampak so se upravljali po pravilu svetega Austina. Kljub temu jim je dal veliko dobrin, ki so jih hranili kot svoje dobro z namenom, da bi jim trajno pomagale, ko bi jih potrebovali. Bil je tudi prvi reimski nadškof, ki je v njihovi cerkvi najprej uredil skupno zakladnico in splošno za vse njihove rabe, potrebne v prihodnjem času. Ta dela je opravil in še mnogo več neštetih kreposti in čudežev, on pa je, napolnjen z dobrohotnostjo starih dni, s sveto vztrajnostjo izročil svojo dušo našemu Gospodu, cui honor et imperium. EN
Sveti Rigobert (Gobert, imenovan tudi Robert; latinsko: Rigobertus, Robertus) se je rodil nekje konec 6. stoletja v Ribemontu jugovzhodno od Saint-Quentina in severno od Reimsa, v sedanjem departmaju Aisne v Pikardiji v severni Franciji (od leta 2016: regija Nord-Pas-de-Calais-Picardie). To je bila dežela ripuarskih Frankov, ki so pozneje postali vojvodina Juliers (ti: Jülich) v današnji Nemčiji. Bil je sin Konstantina iz stare ripuarske družine, prvega gospoda (châtelain) Ribemonta in Frankov iz Porcijanske hiše, imena njegove matere pa ne poznamo, le to, da je bila Franka z ozemlja Porcijanov ob izlivu reke Somme.
Ko so starši opazili, da je njihov sin močno nagnjen k pobožnosti, so ga poslali v samostan Orbais v današnjem departmaju Marne v regiji Champagne-Ardenne v severovzhodni Franciji (od leta 2016: regija Alzace-Champagne-Ardenne-Lorena), ki ga je leta 680 ustanovil njun nečak, sveti škof Regulus iz Reimsa. Tam je Rigobert prejel prvo izobrazbo v samostanski šoli.
V tej akademiji se je naučil nauka o duhovnosti in bil oblikovan za prakticiranje najbolj junaških kreposti. Ko je dosegel predpisano starost, je v Orbaisu naredil zaobljube kot benediktinski menih (Ordo Sancti Benedicti – OSB). Benediktovo pravilo je upošteval tako natančno, da je bil kot še zelo mlad lahko zgled celo starejšim menihom. Nenehno je molil in nikoli ni govoril po nepotrebnem, izredno preudarnost in modrost pa je združeval z veliko prijaznostjo, tako da je zlahka osvojil srca tistih, s katerimi se je pogovarjal. Zaradi teh dobrih lastnosti so mu zaupali vedno več nalog in nazadnje je kot opat prevzel vodenje samostana Orbais, ki ga je obdržal do leta 695.
Bil si je zelo blizu z vodjo gospostva Pipinom iz Herstala in pod njegovo zaščito si je mladi klerik hitro ustvaril kariero. Pipin je bil od leta 680 gospodar v Avstriji, od leta 687 do svoje smrti leta 714 pa v Neustriji in Burgundiji. Rigobert je krstil Pipinovega nezakonskega sina ki ga je imel z njegovo konkubino Alpaido, Karla Martella (689-741), poznejšega mogočnega frankovskega dvornega majorja (major domus) (716-41), dejanskega vladarja Frankov (drugi viri navajajo, da je bil pri krstu Karla Martella njegov boter).
Leta 695 je bil Rigobert imenovan za 27. škofa v Reimsu v sedanjem departmaju Marne po svetem Regulusu (673-89; umrl 695), ki je bil njegov bratranec. Na podlagi svoje službe rimskega škofa je leta 711 mazilil kralja Dagoberta III (711-15), leta 715 pa avstrijskega (715-17; 720-21) in nestrskega (715-21) kralja Cilperika II. Z modrimi odredbami in strogo pravičnostjo je škofijo spravil v zelo dobro stanje.
Pipin iz Herstala je Frankom vladal kot gospodar palače v času vladavine Klovisa IV (691-95), Kildeberta III (695-711) in Dagoberta III (711-15), ki so bili vsi kralji celotnega frankovskega cesarstva. Bil je tesen škofov prijatelj. Nekega dne je prišel v podeželsko hišo v vasi Gernicourt blizu Reimsa, da bi šel na lov. Rigobert mu je s svojo običajno vljudnostjo poslal nekaj prigrizkov, on pa je prišel pozdravit škofa.
Pipin je želel to velikodušnost vrniti z izdatno donacijo, zato je škofa pozval, naj mu pove, kaj želi zase in za svojo cerkev, ter mu zagotovil, da bo to najpomembnejši dokaz prijateljstva, ki mu ga lahko da. Da bi vojvodo zadovoljil, je škof poizvedoval o hiši, v kateri je tedaj bival in ki ni imela velike vrednosti, vendar je bila povsem po njegovem okusu. Pipin mu je hišo podaril in dejal, da mu poleg tega daje še toliko zemlje, kolikor se je lahko sprehodi med popoldanskim počitkom. Škof je darilo sprejel in takoj določil meje, tako da se je sprehajal okoli te hiše. Vsi so kmalu spoznali, da škof s prošnjo za to hišo ni imel namena obogateti, saj jo je takoj, ko je postal lastnik nepremičnine, podaril svoji cerkvi, da bi bila del škofijskega menza, ki je delež škofijskega premoženja in dohodkov, namenjen za vzdrževanje škofa.
Njegov najpomembnejši program pa je bila reforma duhovščine. V ta namen je ponovno uvedel pravila duhovniške discipline svojih predhodnikov in obnovil kapitelj katedrale, ki je bil takrat eden najbolje organiziranih v frankovskem kraljestvu. Ker je bila večina prihodkov za kapitelj izgubljena, je veliko storil za njihovo nadomestitev, tako da so imeli kanoniki zadostne prihodke za preživetje. Menil je, da je bila njihova revščina večinoma izgovor za zanemarjanje liturgičnih dolžnosti. Z lastnim denarjem je kupil več ozemelj in izvedel nekaj zelo koristnih naložb v njihovo korist. Za pokopališko cerkev jim je dodelil cerkev Saint-Hilaire, zanje je ustanovil skupno zakladnico in jim priskrbel služabnike, ki so poskrbeli za vse njihove potrebe, tako da so ob dobrem gospodarjenju lahko imeli vse, kar so potrebovali, ne da bi zapustili svoj samostan.
O Rigobertovem škofovskem obdobju ni veliko znanega, vendar naj bi kot škof živel v sobi nad mestnimi vrati. Ko je bil v svoji sobi, je molil pri oknu s pogledom na mestno baziliko Saint-Remi. Pogosto je želel moliti v cerkvi, ki je bila bližje, zato je dal izkopati prehod skozi stolp cerkve, ki je bila ob mestnih vratih, in si tako omogočil lahek dostop po lestvi.
Nekoč je dobil živo gos, da bi jo odnesel domov in skuhal za večerjo. Rigobert je ptico položil v roke hlapcu, ki mu je sledil. Ko je Rigobert na poti molil, se je ptica osvobodila in odletela. Deček je bil zelo žalosten zaradi te nesreče, vendar ga je Rigobert potolažil in ga spodbudil, naj zaupa v Boga. Ko je Rigobert nadaljeval z molitvijo, je gos odletela nazaj k njim. Nato je škof ptico obdržal kot hišnega ljubljenčka. Z gosjo je hodil v cerkev, kjer je potrpežljivo čakala zunaj, medtem ko je Rigobert obhajal mašo na oltarju, posvečenem Devici Mariji.
Rigobertova gorečnost za posvetni del Božje hiše ni bila nič v primerjavi z njegovo gorečnostjo za duhovni del. Bil je drugi Pavel, ki je v svoji veliki dobrodelnosti skrbel za vse vernike. Za vse je bil vse in to vedenje so vsi občudovali in je bil eden glavnih razlogov, zakaj je bil Pipin tako močno prepričan o izrednih zaslugah tega velikega moža. Želel je, da bi njegov sin Karl Martell po njegovi službi postal božji otrok, zato mu je zaupal svojega sina v vzgojo in upal, da mu bo nekoč uspelo pridobiti enako spoštovanje in naklonjenost do škofa, kot jo je imel sam. Toda sin ni izpolnil očetovih dobrih namenov in tistega, ki ga je oče počastil, je pozneje preganjal.
Vojvoda Pipin je nenadoma umrl v visoki starosti (skoraj osemdeset let) 16. decembra 714 v mestu Jupille v današnji Belgiji. Po vsem frankovskem kraljestvu se je začel boj za oblast. Kralj Cilperik je na prošnjo neustrijskega plemstva položaj gospodarja palače dodelil gospodu po imenu Raginfrid (fr: Rainfroy). Karl Martell, ki je trdil, da je sin Pipina iz Herstala, se je odločno oborožil, da bi prevzel urad, do katerega je menil, da je upravičen po svojem očetu. V odločilni fazi je Rigobert okleval, ali naj se postavi na stran Karla Martella, in je želel ostati nevtralen. Ostal je zvest kralju kot legitimnemu vladarju, in čeprav je imel do Pipina zelo velike obveznosti, saj je krstil in vzgojil njegovega sina, je raje upošteval svojo vest.
Ko se je Karel Martell pojavil pri vratih Reimsa pod pretvezo, da želi moliti v cerkvi Notre-Dame, mu Rigobert ni dovolil vstopa, češ da, ker se s svojim gospodarjem bojujeta proti avstrijski vladi, mestnih vrat ne bo odprl nikomur drugemu kot tistemu, ki ga nebo razglasi za zmagovalca. Karl Martell je bil tako užaljen, da se je odločil znebiti nadležnega škofa.
Boj za oblast je dosegel vrhunec v bitki pri Vincyju (zdaj Les Rues-des-Vignes) blizu Cambraija v današnjem departmaju Nord, ki se je odvijala 21. marca 717 med Karlom Martellom in Avstrijci na eni strani ter frankovskim kraljem Cilperikom II. iz Avstrije (715-17; 720-21) in Neustrije (715-21) in njegovim gospodarjem Ragenfridom iz Neustrije (715-18; umrl 731) na drugi. To je bila tretja zaporedna bitka, v kateri je Karel Martell zmagal, pobeglega kralja in njegovega glavarja pa je zasledoval do Pariza.
Po tem uspehu je Karel Martell v nasprotju s Cilperikom II. za avstrijskega kralja razglasil Klotarja IV (717-20), hkrati pa je brez cerkvene sodbe odstavil Rigoberta kot škofa v Reimsu in po svoji avtoriteti imenoval njegovega namestnika. V velik škandal Cerkve je škofovsko mesto podelil človeku po imenu Milo (fr: Milon), ki je šele prejel tonzuro in je bil zelo nevreden te službe. Ta Milo je bil sin svetega trierskega nadškofa Liutvina (697-713), ki je umrl 29. septembra 713, in je svojega očeta nasledil kot trierski (715-53) in reimsski (717-44) škof s sklicevanjem na pravico nasledstva. Ta najemniški pastir si je cerkveno dostojanstvo prizadeval pridobiti le zaradi premoženja, povezanega z njim. Bil je eden od najljubših Karla Martella in je bil trierski škof do leta 753, ko ga je ubil divji prašič.
Rigoberta so izgnali v Gaskonijo, zgodovinsko provinco, ki je bila ločena od Akvitanije. Tam je preživel prvi del svojega izgnanstva in čakal, da bo nevihta minila ali da bo njegovo izgnanstvo trajalo vse življenje. Pozneje pa je odšel v Orbais, nedaleč od Reimsa, kjer je nadaljeval samostansko življenje. Za Rigoberta je bila velika bolečina, ko je videl, da mora njegovo ljudstvo namesto pravega pastirja prenašati volka, vendar pa je poleg tega našel veliko veselje v tem, da je bil razbremenjen bremena, ki se mu je vedno zdelo nevzdržno.
Okoli leta 732 je uzurpator Milo po naročilu Karla Martella odpotoval v Gaskonijo, poiskal Rigoberta in mu ponudil vrnitev v Rheims, kjer mu je obljubil vrnitev škofije pod pogojem, da mu Rigobert odstopi zemljišča, ki jih je podedoval. Pobožni škof mu je sprva to obljubil, po vrnitvi v Reims pa se je bal, da sporazum ni kanoničen, čeprav ga je sklenil, da bi popravil krivično zlorabo (bal se je, da bi lahko šlo za simonijo, to je kupovanje in prodajanje služb). Milu je povedal, da je vse svoje premoženje podaril svoji cerkvi in da se ga ne more znebiti v korist drugega. Škof vsiljivec mu zato ni vrnil sedeža.
Edino, kar je Rigobert od njega zahteval, je bil oltar Device Marije v cerkvi Notre-Dame v Reimsu, da bi lahko obhajal svete skrivnosti, in samo to bi bilo dovolj za njegov duševni mir in srečo. Milo, ki mu je bilo za duhovne stvari malo mar, je to željo takoj izpolnil in škof je odšel živet na svoje podeželsko posestvo Gernicourt (Gerniaca curtis) ob reki Aisne v škofiji Soissons, zdaj v departmaju Aisne v regiji Pikardija v severni Franciji (od 2016: regija Nord-Pas-de-Calais-Picardie), ki mu ga je podaril Pipin iz Herstala.
Tam je živel v revščini, osamljen in osovražen s strani vlade, vendar zelo spoštovan pri svojem ljudstvu. V njeni sveti hiši je pogosto obiskoval Najsvetejšo Devico, ji zaupal svoje težave in jo prosil za milost, da bi lahko brez pritožb trpel do smrti. Od tam je obiskoval cerkvi Saint-Maurice in Saint-Remy ter druge kraje pobožnosti v mestu, zlasti tam, kjer so hranili relikvije svetih mučencev. Nekega dne je molil na kraju, kjer sta bila dva zvonova, ki so ju odstranili iz njegove cerkve. Ko je prišel tja, sta zvonova utihnila in nista mogla izdati nobenega zvoka. Začudeni župnik je pristopil k Rigobertu in ga vprašal po imenu in razlogu za molk zvonov. Zaradi tega srečanja je moral vsem navzočim povedati, da zvon pripada Saint-Pierru v Reimsu, in kot dokaz resničnosti tega sta zvonova spet začela zvoniti.
Rigobert je dan preživel v teh vajah pobožnosti, zvečer pa se je vrnil v samoto, dokler ga naš Gospod, ki ga je očistil skozi dolgo vrsto preizkušenj, ni potegnil nazaj v svet, da bi okronal njegovo potrpežljivost. Različni viri se ne strinjajo glede leta njegove smrti, eni pravijo 773, drugi 749 ali 745, večje število pa z večjo verjetnostjo pravi, da je umrl 4. januarja 743. Škofovski seznam v Reimsu pravi, da je umrl leta 733.
Škofu Rigobertu so pripravili veličasten pogreb z velikimi častmi. Pogreba so se udeležili vsi duhovniki in prebivalci Reimsa, njegovi posmrtni ostanki pa so bili pokopani v cerkvi Saint-Pierre v Gernicourtu, ki jo je sam ustanovil, desno od glavnega oltarja. Kmalu so se tam zgodili številni čudeži, na primer ozdravitev treh hromih ljudi, vrnitev vida slepi ženski in vrnitev popolnega zdravja več drugim bolnikom. Ponoči so na njegovem grobu večkrat videli luč, hkrati pa je bilo slišati tako veličastne koncerte, da je bilo jasno, da so jih izvajali angeli. Nekdo iz reda, ki je imel vnetje na licu, je poslal svečo, da bi gorela pred relikvijami svetega škofa, in takoj si je opomogel ter ugotovil, da lahko hodi in se pokloni močnemu zdravniku. Posebej ga kličejo proti zobobolu.
Leta 864 je nadškof Hinkmar (845-82) Rigobertove posmrtne ostanke prenesel v Reims in cerkev Saint-Thierry. Po devetih letih so bili leta 873 preneseni v katedralo Saint-Denis v Reimsu. Ko so to cerkev leta 892 odstranili, je nadškof Fulco (fr: Foulques) (882-900) dal relikvije prenesti v cerkev Notre-Dame. Nekaj časa so bile tudi v cerkvi Neminches v Vermandoisu, od tam pa jih je nadškof Herivanus (fr. Hervé) (900-22) leta 896 dal prenesti v novo cerkev Saint-Denis zunaj mesta, kjer so jih hranili in častili vse do francoske revolucije. Deli relikvij so bili pozneje preneseni v Pariz.
Rigobertov spominski dan v zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je 4. januar:
Remis item in Néustria, sancti Rigobérti, epíscopi, qui, contra cánones a Cárolo Martéllo, duce Francórum, a sede expúlsus, vitam in humilitáte egit.
(V Reimsu [tudi] v Neustriji [v današnji Franciji], sveti Rigobert, škof, ki ga je Karel Martell, vojvoda Frankov, nezakonito pregnal z njegovega sedeža in je živel v ponižnosti.)
Kot praznik prenosa relikvij je naveden 14. junij – drugi pravijo 17. junij, tretji spet 19. januar in 14. junij. Življenjepis, ki hvali njegove vrline kot človeka in škofa, je okoli leta 890 napisal kanonik iz Reimsa. NOR
Na Portugalskem, spomin blaženega Cizinánda, ki ga je sveti Bernard poslal v Španijo, kjer je v samostanu svetega Janeza utrdil cistercijanski red. Vir
Cistercijanska menologija navaja, da je bil blaženi Cisinand učenec svetega Bernarda iz Clairvauxa.
Ustanovitelj ga je poslal na Portugalsko, da bi pridigal in širil red, ki mu je pripadal.
Ko je prispel na cilj, je ustanovil samostan, posvečen svetemu Janezu, zgrajen na kraju, ki mu ga je nakazala nadnaravna luč.
V cistercijanskih martirologijih se blaženega Cisinanda spominjajo in ga praznujejo 4. januarja. IT
Cisinand je bil učenec Bernarda iz Clairvauxa in menih cistercijanskega reda. Bernard ga je poslal na sever Španije in Portugalske, kjer je leta 1140 ustanovil samostan sv. Janeza. Po izročilu naj bi sveti Janez Krstnik leta 1131 prosil Bernarda, naj ustanovi samostan na Portugalskem. Samostan, poimenovan po svetem Janezu, je bil prvi cistercijanski samostan na Portugalskem.
Samostan svetega Janeza je bil ukinjen leta 1834. DE
Blaženi Cisinandus iz Tarouce, znan tudi kot Cisinando, je bil cistercijanski menih in evangelist iz 12. stoletja. Rodil se je neznano kdaj, živel pa je v 12. stoletju. Cisinand je bil duhovni učenec svetega Bernarda iz Clairvauxa, pomembne osebnosti cistercijanskega reda.
Pod vodstvom in po navodilih svetega Bernarda je bil Cisinandus poslan na misijo v severno Španijo in na Portugalsko, da bi oznanjal in širil cistercijansko duhovnost. Njegova naloga je bila vzpostaviti prisotnost cistercijanov v regiji in širiti nauk reda.
Leta 1142 je Cisinandus ustanovil samostan San Juan v kraju Tarouca na Portugalskem. Ta samostan, ki je v čast videnju, ki ga je Cisinandus prejel, nosil ime svetega Janeza, je deloval več kot 700 let in postal pomembno središče cistercijanske duhovnosti v regiji.
Po legendi je imel Cisinandus leta 1131 videnje svetega Janeza Krstnika. V tej viziji je sveti Janez prosil, naj mu posvetijo samostan. Desetletje pozneje je Cisinanda nadnaravna svetloba vodila na kraj, kjer naj bi bil zgrajen samostan. To videnje in poznejše vodstvo sta veljala za božje posredovanje in sta utrdila pomen samostana San Juan v kraju Tarouca.
Samostan San Juan je postal kraj molitve, kontemplacije in verskega študija ter je privabil številne menihe in privržence, ki so želeli sprejeti cistercijanski način življenja. Cisinandovo zgledno vodenje in predanost širjenju cistercijanske duhovnosti sta močno prispevala k rasti in vplivu samostana.
Življenje in delo blaženega Cisinanda iz Tarouce sta bila zgled cistercijanskih vrednot preprostosti, molitve in skupnosti. S svojimi prizadevanji ni le ustanovil uspešnega cistercijanskega samostana, ampak je tudi pridigal in delil nauke svetega Bernarda in cistercijanskega reda v Španiji in na Portugalskem. Njegova predanost svetemu Janezu Krstniku in videnja so njegovemu duhovnemu potovanju dodale mistično razsežnost.
Čeprav ni natančnih podatkov o njegovem rojstvu, smrti in praznikih, vpliv in zapuščina blaženega Cisinanda iz Tarouce ostajata navzoča zaradi trajnega obstoja samostana San Juan, ki priča o njegovi predanosti in moči njegove vizije. EN
O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kakor ta: moj Bog je postal človek, da bi jaz postala Bog! O presilna ljubezen! Da bi me prenovil, si se pomanjšal, ko si vzel nase našo podobo; vendar se nisi razkrojil, kakor da bi zdaj tebi in tvojemu božanstvu nekaj manjkalo. Toda spričo nezaslišane skrivnosti tvojega spočetja ne najdem prave besede … O Nerazumljivi, ti si postal razumljiv! O Neustvarjeni, ti si postal stvar! O Nedoumljivi, ti si postal doumljiv! O Nedotakljivi, ti se daješ dotikati! O Gospod, naj bom vredna, da premerim globino te vzvišene ljubezni, ki si nam jo podelil v svojem učlovečenju.«
Ime: Angela = ženska oblika imena Angel, ki izhaja iz latinske besede angelus (grško angelos) »sel, glasnik, odposlanec«.
Rojena: Leta 1248.
Kraj rojstva: Umbrijsko mestece Foligno v Italiji.
Umrla: 4. januarja 1309.
Kraj smrti: Prav tako Foligno.
Rod: Hči bogatih in uglednih staršev.
Družina: Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom in rodila več otrok.
Življenje: Bila je nagnjena k zabavam, veselim družbam in nečimrnosti.
Spreobrnjenje: Leta 1285 pri odkritosrčni spovedi manjšemu bratu Arnaldu se začne pot njenega spreobrnjenja.
Pokora: Na poti pokore naredi 18 korakov (1285 – 1291).
Videnja: Pogosto je imela prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je pretrpel iz ljubezni do nje.
Preizkušnja: Ko je imela približno 40 let, ji je najprej umrla mati, nekaj mesecev za njo mož in kmalu tudi vsi otroci
Uboštvo: S svojo tovarišico Pasqualino je sklenila živeti v popolni revščini. Prodala je svoj posest in imetje ter izkupiček razdelila revežem
Skupnost: Okoli leta 1290 je vstopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila reda manjših bratov
Zamaknjenja: Imela je številne prikazni in smela biti večkrat čisto v božji bližini. Največ navdihov je sprejemala med mašno daritvijo in bila deležna najvišjih razodetij
Trpljenje: Ves čas je trpela hude duševne bolečine, ki so sledile njenim zamaknjenjem
Hrana: Dvanajst let pred smrtjo ni zaužila nobene jedi razen evharistije.
Delo: Knjiga ali Življenje svete Angele Folinjske (spisi, ki jih je narekovala).
Zavetnica: Vdov, proti skušnjavam (seksualnim), proti smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako prejema obhajilo iz Jezusovih rok, kot spokornico z orodji Kristusovega mučenja
Grob: v frančiškanski cerkvi sv. Frančiška v Folignu.
Goduje: 4. januarja.
Beatifikacija: Njeno češčenje za blaženo je potrdil papež Klemen XI. 3. aprila 1701, za svetnico pa jo razglasil papež Frančišek 9. oktobra 2013.
Nazivi: »učiteljica bogoslovcev«, »mistikinja krščanske ljubezni«. Vir
Angela se je rodila več kot dvajset let po smrti svetega Frančiška, leta 1249 v Folignu, nekaj kilometrov od Assisija. Duh asiškega svetnika je vtisnil pečat njenemu življenju. Do svojega štiridesetega leta življenja je živela razkošno in potratno. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.
Okoliščine njenega spreobrnjenja niso natančno znane. Sama je zapisala: “Predvsem mora človek vedeti, da Bog včasih pride v dušo, ne da bi ga proseč klical ali si ga samo želel.” Okrog leta 1285 je duhovno zelo trpela. V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo.Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno skesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.
Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.
Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.
Zdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.”
Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.
Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje svete Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.
Molitev O Bog, sveto Angelo si proslavil s premišljevanjem skrivnosti tvojega Sina. Po njenem zasluženju in priprošnji naj se na zemlji tudi mi poglabljamo v te skrivnosti in se veselimo ob razodetju tvoje slave. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu tvojem Sinu, ki s teboj, v občestvu svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o sveti Angeli Folinjski, veliki srednjeveški mistikinji, ki je živela v 13. stoletju. Običajno smo kar zaprepadeni ob veličastnih izkustvih zedinjenja z Bogom, ki jih je dosegla, premalo pa morda upoštevamo prve korake, njeno spreobrnjenje in dolgo pot, ki jo je pripeljala od začetne točke, »velikega strahu pred peklom«, vse do cilja, popolnega zedinjenja s Trojico. Prvi del Angelinega življenja gotovo ni življenje goreče Gospodove učenke.
Spreobrnitev od lahkomiselnega življenja
Rodila se je okrog leta 1248 v dokaj premožni družini, kmalu ji je umrl oče in mati jo je vzgajala precej površno. Hitro se je znašla v posvetnih krogih mesta Foligna, kjer je srečala človeka, s katerim se je poročila pri dvajsetih letih in s katerim je imela dva otroka. Njeno življenje je bilo lahkomiselno, tako da si je dovolila prezirati tako imenovane spokornike – zelo razširjene v tisti dobi –, tiste, ki so zato, da bi hodili za Kristusom, prodajali svoje imetje in živeli v molitvi, postu, služenju Cerkvi in v dobrodelnosti.
Nekaj dogodkov je močno zaznamovalo Angelino življenje: silovit potres leta 1279, orkan, dolgoletna vojna proti Perugi in njene težke posledice. Angela se vedno bolj zaveda svojih grehov, dokler ne stori odločilnega koraka: kliče za pomoč k sv. Frančišku, ki se ji prikaže v videnju, in ga prosi za nasvet, kako naj opravi dobro življenjsko spoved. Smo leta 1285 in Angela se spove pri nekem manjšem bratu v San Felicianu. Tri leta zatem se na poti spreobrnjenja pokaže nov preobrat: razvežejo se čustvene vezi, saj materini smrti v nekaj mesecih sledi smrt moža in vseh otrok. Tedaj proda svoje imetje in se leta 1291 pridruži tretjemu redu sv. Frančiška. Umre v Folignu 4. januarja 1309.
Knjiga svete Angele Folinjske, kjer je zbrano gradivo o naši sveti, pripoveduje o tem spreobrnjenju. Nakazuje potrebna sredstva: spokornost, ponižnost in stiske. Pripoveduje o trenutkih preobrata, kako so si sledila Angelina izkustva, ki so se začela leta 1285. Potem ko jih je preživela, se jih spominja in jih skuša povedati s pomočjo brata spovednika, ki je vse to zvesto zapisal in skušal razporediti po odsekih, ki jih je poimenoval »koraki ali premene«, ne da bi mu jih uspelo v polnosti urediti (prim. Il Libro della beata Angela da Foligno, Cinisello Balsamo 1990, str. 51). To pa zato, ker je izkustvo zedinjenja popolnoma prevzelo duhovne in telesne čute svete Angele. In od tega, kar ona »razume« med svojimi ekstazami, ostaja tako rekoč le »senca« v njenem duhu. »Zares sem slišala te besede, « pripoveduje po mistični prevzetosti, »a tega, kar sem videla in razumela in kar mi je on [to je Bog] pokazal, ne znam in ne morem na noben način izreči, čeprav bi zelo rada razodela, kar sem doumela z besedami, ki sem jih slišala, ampak je bilo to povsem neizrekljivo brezno. « Angela Folinjska predstavlja svoja mistična doživetja, ne da bi jih predelala v duhu, ker so to božanska razsvetljenja, ki so bila njeni duši sporočena nenadoma in nepričakovano. Sam brat spovednik ima težave pri posredovanju takih dogodkov, »tudi zaradi svoje velike in čudovite zadržanosti pred božjimi darovi« (prav tam str. 194). Angelini težavi pri izražanju mističnega izkustva se pridruži še težava njenih poslušalcev pri njenem razumevanju. Ta položaj jasno kaže, kako edini pravi Učitelj, Jezus, živi v srcu vsakega verujočega in ga želi povsem vzeti v posest. Tako govori po Angeli, ki je pisala nekemu duhovnemu sinu: »Sin moj, ko bi videl moje srce, bi bil povsem prisiljen storiti vse, kar hoče Bog, ker je moje srce srce Boga in je srce Boga moje srce. « Tu odmevajo besede sv. Pavla: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).
Spoznanje greha
Oglejmo si samo še nekaj odlomkov z bogate duhovne poti naše svete. Prvi je v bistvu predpostavka: »Prvo je bilo spoznanje greha, po katerem se je duša silno ustrašila svoje pogube; na tem koraku je grenko zajokala« (Il Libro della beata Angela da Foligno, str. 39). Ta »strah« pred peklom ustreza vrsti vere, ki jo je Angela imela ob času svojega »spreobrnjenja«, vere, ki je še zelo revna z ljubeznijo do Boga. Kesanje, strah pred peklom, pokora odpro Angeli pogled na bolečo »pot križa«, ki jo od osmega do petnajstega koraka potem povede na »pot ljubezni«. Brat spovednik pripoveduje: »Vernica mi je potem rekla: Imela sem tole božje razodetje: ‘Po stvareh, ki sta jih napisala, daj zapisati, da vsak, ki hoče ohraniti milost, ne sme odmakniti oči duše s križa, pa naj bo v veselju ali v žalosti, ki mu jo naklonim ali dovolim’« (prav tam str. 143). Toda na tej stopnji Angela še »ne čuti ljubezni«; takole trdi: »Duša občuti sram in grenkobo in še ne izkuša ljubezni, ampak bolečino« (prav tam str. 39), in ni potešena.
Angela čuti, da mora Bogu nekaj dati, da bi zadostila za svoje grehe, a počasi razume, da nima ničesar, kar bi mu lahko dala, še več, da je »nič« pred njim. Razume, da ne bo po svoji volji dobila božje ljubezni, kajti lastna volja ji lahko da samo svoj »nič«, »ne-ljubezen«. Kakor je kasneje sama rekla: »Samo resnična in čista ljubezen, ki prihaja od Boga, obstane v duši in ji omogoči, da prepozna svoje napake in božjo dobroto […] Takšna ljubezen ponese dušo v Kristusa in ta potem točno razume, da se tam ne more pokazati niti ne more obstajati nobena prevara. S to ljubeznijo se ne more pomešati nič posvetnega« (prav tam str. 124-125). Lahko se edinole in popolnoma odpre božji ljubezni, ki ima svoj najvišji izraz v Kristusu. »O moj Bog,« moli, »naredi me vredno spoznati najvišjo skrivnost tvojega svetega učlovečenja za nas. […] O, nedoumljiva ljubezen! Nad to ljubeznijo, po kateri je moj Bog postal človek, da bi me naredil za boga, ni večje ljubezni« (prav tam str. 295). In vendar Angelino srce še vedno nosi rane greha; tudi po dobro opravljeni spovedi, ko je čutila, da ji je odpuščeno, je bila še vedno strta od greha; čeprav svobodna, je bila še vedno pogojena s preteklostjo; čeprav je dobila odvezo, je potrebovala pokoro. Pa tudi misel na pekel jo spremlja; kolikor bolj napreduje duša po poti krščanske popolnosti, toliko bolj je prepričana ne le o tem, da je »nevredna«, ampak tudi o tem, da si zasluži pekel.
Križani Jezus – rešitev
In tako na svoji mistični poti Angela globoko razume osrednjo resničnost: to, kar jo bo rešilo njene »nevrednosti« in »zasluženega pekla«, ni njeno »zedinjenje z Bogom« in »posest resnice«, ampak križani Jezus, »njegovo križanje zame«, njegova ljubezen. V osmem koraku pravi: »In vendar še nisem razumela, ali je večja dobrina moja osvoboditev od grehov in pekla ter spreobrnjenje k pokori ali njegovo križanje zame« (prav tam str. 41). To je nemirno ravnotežje med ljubeznijo in bolečino, ki ga zaznava na vsej svoji težki poti proti popolnosti. Prav zaradi tega tako rada zre križanega Kristusa, ker v tem zrenju vidi uresničeno popolno ravnovesje: na križu je človek-Bog v najvišjem dejanju trpljenja, ki je najvišje dejanje ljubezni. V tretjem Pouku sveta poudarja to zrenje in trdi: »Kolikor bolj popolno in čisto vidimo, toliko bolj popolno in čisto ljubimo […] To, kar sem povedala o ljubezni, […] pravim tudi o bolečini: kolikor bolj duša zre neizrekljivo bolečino Boga in človeka Jezusa Kristusa, toliko bolj jo boli in se spreminja v bolečino« (prav tam str. 190-191). Postati eno, spremeniti se v ljubezen in bolečine Kristusa križanega, poistiti se z njim. Angelino spreobrnjenje, ki se je začelo s spovedjo leta 1285, dozori šele, ko se božje odpuščanje prikaže njeni duši kot zastonjski dar ljubezni Očeta, ki je izvir ljubezni: »Nikogar ni, ki bi se lahko izgovarjal, ker lahko vsak ljubi Boga. Od duše ne zahteva drugega kot to, da ga ima rada, ker jo on ljubi in je on njena ljubezen« (prav tam str. 76).
Na Angelini duhovni poti pride do prehoda od spreobrnjenja k mističnemu izkustvu, od tega, kar je mogoče izraziti, do neizrekljivega, preko Križanega. »Ljubeči Bogočlovek« postane njen »učitelj popolnosti«. Vse njeno mistično izkustvo je torej teženje k popolni »podobnosti« z njim s pomočjo vedno globljega in korenitega očiščevanja in preobražanja. V ta sijaji podvig stopi Angela z vsem svojim bitjem, z dušo in telesom, in se ne ogiba spokornih dejanj in stisk od začetka do konca, želi si umreti z vsemi bolečinami, ki jih je pretrpel križani Bogočlovek, da bi se povsem spremenila vanj. Priporočala je: »O, božji otroci, povsem se spremenite v ljubečega Bogočloveka, ki vas je tako ljubil, da je hotel umreti za vas z najsramotnejšo in skrajno neizrekljivo bolečo smrtjo, umreti kar se da mučno in bridko. Vse to samo iz ljubezni do tebe, o človek! « (prav tam str. 247). To poistenje pomeni tudi, da živimo, kar je živel Jezus: uboštvo, prezir, bolečino, ker po njenih besedah »duša prek časnega uboštva najde večno bogastvo; prek prezira in sramote doseže najvišjo čast in največjo slavo; prek borne pokore, ki je opravljena z naporom in bolečino, bo dobila z neskončno sladkostjo in tolažbo v last najvišje dobro, večnega Boga« (prav tam str. 293).
Pomen molitve
Od spreobrnjenja do mističnega zedinjenja s Kristusom križanim, do neizrekljivosti. Najvišja pot, katere skrivnost je nenehna molitev. Angela trdi: »Kolikor bolj boš molil, toliko bolj boš razsvetljen; kolikor bolj boš razsvetljen, toliko globlje in močneje boš videl najvišje Dobro, najvzvišenejše dobro Bitje; kolikor globlje in močneje ga boš videl, toliko bolj ga boš ljubil; kolikor bolj ga boš ljubil, toliko bolj te bo veselilo; kolikor bolj te bo veselilo, toliko bolj ga boš razumel in ga boš postal sposoben dojemati. Naposled pa boš dospel do polnosti luči, ker boš dojel, da ga ne moreš razumeti« (prav tam str. 184).
Dragi bratje in sestre, življenje svete Angele se začne s posvetnostjo, ki je precej daleč od Boga. Potem pa srečanje s sv. Frančiškom in končno srečanje z Jezusom križanim prebudi dušo za božjo navzočnost, za uvid, da samo z Bogom življenje postane pravo življenje, ker postane v bolečini zaradi greha ljubezen in veselje. In tako nam govori sveta Angela. Danes smo vsi v nevarnosti, da bi živeli, kakor da ni Boga; videti je, kot da se je oddaljil od današnjega življenja. Bog pa pozna na tisoče načinov, za vsakega od nas svojega, da se ponavzoči v duši, da pokaže, kako obstaja, me pozna in me ljubi. In sv. Angela nas hoče naučiti, kako naj bomo pozorni na ta znamenja, s katerimi se Bog dotika naše duše, pozorni na božjo navzočnost, da bi se tako naučili hoditi z Bogom in proti Bogu v občestvu s križanim Kristusom. Prosimo Gospoda, naj nas naredi pozorne na znamenja svoje navzočnosti, naj nas nauči zares živeti. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 13. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič Vir
V Folignu [folinju] (v Umbriji), sveta Angela, ki je, po smrti moža in otrok, sledila zgledu svetega Frančiška. Bogu se je popolnoma posvetila in v knjigi popisala izkušnje svojega mističnega življenja. († 4. januar 1309) Vir
Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preizkušnjah tega sveta … Radi bi našli v svetnikih brate in sestre, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom naše človeške usode,« je ob neki priliki lepo povedal papež Pavel VI. Sveta Angela Folinjska, ki je živela v italijanskem mestu Foligno v drugi polovici 13. stoletja, je prepričljiv zgled vsem, ki se nočejo iz grešnega življenja dvigniti k Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Sama je povedala, kako se je z “osemnajstimi duhovnimi koraki” iz sužnosti greha po Božji milosti rešila.
Rodila se je leta 1249 kot hči bogatih in uglednih staršev. Razcvetela se je v silno lepo dekle, ki se ni branila užitkov življenja. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom in mu rodila več otrok. Tudi kot žena in mati se ni odpovedala hrupnemu veseljačenju in tudi pregrešnim razvadam. Oglašala se ji je vest, da ne dela prav, toda sram jo je bilo, da bi se svojih grehov odkrito spovedala. Ko ji je bilo šestintrideset let, je trpela neznosne duševne muke. V tej stiski se je zatekla k svetemu Frančišku Asiškemu, naj ji pomaga, da bi opravila dobro spoved. Njena prošnja je bila uslišana.
Sveta žena Angela Folinjska je vzornica in priprošnjica vsem, ki se hočejo rešiti sužnosti greha.
»Ko sem se obrnila na pot pokore,« je pripovedovala svojemu duhovnemu voditelju, ki je to zapisal, »sem napravila osemnajst duhovnih korakov.« Potem te korake po vrsti našteva. Prvi je bil ta, da se je začela silno bati pogubljenja v peklu. Drugi, da je opravila iskreno spoved; tretji, da je stanovitno opravljala naloženo pokoro. Na naslednjih korakih je namesto strahu pred peklom čutila žalost, da je s svojim grešnim življenjem večala Kristusovo trpljenje in teptala Božjo ljubezen. Ponudila se je Jezusu, naj ji pošlje trpljenje, da bo tako z njim sodelovala pri odreševanju sveta. Voljno je sprejemala vse žrtve, žalitve in ponižanja. Kot Božjo voljo je sprejela tudi izgubo vseh domačih: najprej ji je umrla mati, potem mož in za njim še vsi otroci. Na poti za Kristusom je zdaj nista ovirali ne družba ne družina. Poslej je hotela živeti v popolni revščini po zgledu sv. Frančiška. Prodala je svoje posestvo in vse imetje in izkupiček razdelila revežem, sama pa je vstopila v tretji red sv. Frančiška.
Njena odpoved je bila nagrajena s skrivnostnimi razodetji. Imela je prikazni in je smela večkrat biti v Božji bližini, v svojem zunanjem življenju pa je vedno trpela. Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”. Njeno življenje je bilo popolnoma spremenjeno. Verodostojne priče so potrdile, da dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen svete evharistije.
Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani mnogi duhovni otroci. Bila je mirna in vesela. Zvečer 4. januarja 1309 je prejela zakramente za umirajoče, okoli polnoči pa je za vedno zatisnila oči. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Folignu. Ta je kmalu postala kraj njenega češčenja, ki ga je potrdilo več papežev. Papež Klemen XI. ji je leta 1701 dal naslov blažena.
Bog je dal sv. Angeli z gotovostjo čutiti, da je vsa obdana z njegovo ljubeznijo. To ji je dajalo moč, da je zvesto vztrajala tudi tisti dve leti, ko je morala prestajati strašno duševno mučeništvo, ker je imela občutek, da jo je Bog popolnoma zapustil. Potem se je tema razpršila in Angela se je znašla v veselju in blaženosti “na nedoumljiv način čisto v Bogu”. Ko sem se obrnila na pot pokore, sem napravila osemnajst duhovnih korakov. (sv. Angela iz Foligna) Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Angela, ki je verjetno izvirala iz premožne in aristokratske družine, je kot otrok izgubila očeta, se kmalu poročila in postala mati več otrok. Opisana je kot oseba z močno voljo, zelo inteligentna in usmerjena navznoter, vendar je imela rada tudi posvetne užitke in javno priznanje. Po več poskusih, da bi spremenila svoje življenje, se je okoli leta 1285 na romanju v Assisi spreobrnila pod vplivom svojega sorodnika, frančiškana Arnalda, ki je pozneje postal njen duhovni vodnik.
Angeline spokorne prakse in žrtve so bile nagrajene z razodetji, videnji in darovi milosti, ki jih ni bilo mogoče videti že stoletja. Leta 1291 je postala frančiškanska tretjerednica in to ostala tudi po smrti vseh svojih sorodnikov. Prodala je svoje premoženje in zdaj živela v revščini in pokori.
Številne Angeline učence in sledilce je zdaj zbirala v „Cenacolo“, „zgornji sobi“, ki jo je po letu 1285 ustanovila v frančiškanskem samostanu nedaleč od svoje hiše, kjer so se zbirali moški in ženske, duhovniki in laiki, da bi hodili po poteh naprednega verskega življenja in družbene zavzetosti. Sama se je intenzivno posvečala dobrodelnemu delu, posebej pomembna pa ji je bila skrb za gobavce.
Angela je bila vedno bolj deležna mističnih izkušenj in dokazov milosti. Njena videnja je Fra Arnaldo zapisal v „Liber de vera fidelium experientia“, „Knjigo resničnih izkušenj vere“ s 36 doktrinarnimi „Instructiones“ (navodili za duhovno življenje), ki jih je pregledala in potrdila Cerkev. Angela opisuje mistično izkušnjo, ki se vedno bolj približuje Kristusu, dokler se duša ne združi z njim v ljubezni in bolečini ter omogoči izkušnjo Boga kot „Ognibene“, kot najvišje popolnosti.
Angela je imela pomembno mesto v verskem življenju svojega časa. Potrpežljivo je prenašala bolezen in bolečino.
Kanonizacija: Angelino češčenje je leta 1693 dovolil papež Inocenc XII, 11. julija 1701 pa jo je papež Klement XI. razglasil za blaženo. Papež Frančišek je 9. oktobra 2013 dovolil njeno češčenje po vsem svetu, kar je enako kanonizaciji.
Atributi: s satanom na verigi DE
Angela izhaja iz dobre družine in je bila vzgojena v strahu pred Bogom. Ker jo je odlikovalo lepo telo, si je že zgodaj našla moža, ki je z njo ravnal z ljubeznijo. Angela, ki se je zavedala svoje lepote, se je prepustila posvetnim užitkom, gojila nečimrnost in kmalu pozabila, kaj dolguje možu in otrokom. Vendar se je v njenem srcu kmalu prebudil občutek kesanja in v strašnih sanjah je spoznala in priznala svoje grehe. Bog je skesanko sprejel z milostjo in ji podaril intimno kontemplacijo trpljenja Jezusa Kristusa.
Od trenutka, ko je svoje srce znova obrnila k Bogu, je obnovila tudi svoje prejšnje pobožnosti do Marije in Kraljica nebes jo je za to nagradila s ponavljajočimi se prikazovanji in videnji. Nekega dne, ko je bila pri sveti maši, se ji je med posvetitvijo prikazala Devica in ji na oltarju vidno pokazala Jezusa, Božjega Sina. Angela, potopljena v tiho čaščenje, je slišala, kako je Marija nad njo izrekla pobožne besede blagoslova: „Bodi blagoslovljena od mene in mojega Sina ter rasti v ljubezni do njega in do mene, kajti tudi ti si zelo ljubljena, in vstopila boš v večno življenje.“
Drugič je videla Marijo v slavi. Pojavila se ji je v takem sijaju in prestižu, da je občutila največje veselje. Tam se ji je prikazal tudi Jezus, vendar iznakažen od ran in poln gorja, a kljub temu ni čutila bolečine, ampak veselje in hrepenela po smrti.
Na praznik očiščevanja Device Marije, ko je v cerkvi manjših bratov premišljevala skrivnost tistega dne, je bila v duhu prevzeta in je videla, kako je blažena Mati prišla v tempelj z otrokom Jezusom in opravila predpisano daritev. Počutila se je, kot da ji je Marija položila Otroka Jezusa v naročje. In polna svetega veselja je Odrešeniku darovala vse svoje življenje, vsa svoja dejanja in trpljenje.
Angela je dneve svojega življenja preživela v nenehni povezanosti z Jezusom in Marijo ter vedno korakala naprej v kreposti in pobožnosti. Bližal se je dan, ko naj bi zapustila to življenje. Preden je umrla, je vzkliknila: „Moja duša je zdaj potopljena, oprana in očiščena v krvi Jezusa Kristusa, ki še vedno tako sveže in toplo teče iz ran Križanega. Moj Bog, v tvoje roke izročam svojega duha!“ Tedaj je dobila odgovor: „V življenju si bila z menoj, kako naj te zapustim v smrti?“
Dan pred njenim odhodom so prenehale vse njene bolečine, ki so jo tako dolgo mučile. Nato je rekla ljudem okoli sebe: „Moja blaženost se je že začela,“ in izdihnila. To se je zgodilo 4. januarja 1409.
Papež Inocenc XII. je leta 1693 dovolil Angelino čaščenje, papež Klemen XI. pa jo je 11. julija 1701 razglasil za blaženo. Papež Frančišek je 9. oktobra 2013 dovolil njeno češčenje po vsem svetu, kar je enako kanonizaciji. DE
V Durhamu [darhemu] (na Angleškem), blaženi Tomaž Plumtree [Plamtrí], duhovnik in mučenec je bil obglavljen zaradi zvestobe katoliški Cerkvi pod kraljico Elizabeto, ker je rajši trpel kot živel. († 4. januar 1570) Vir
Ta blaženi angleški mučenec je najbolj znan po svojem pogumnem pričevanju med „severnim uporom“ leta 1569, katerega cilj je bil strmoglaviti protestantsko angleško kraljico Elizabeto I. in jo nadomestiti s katoliško Marijo Stuart Škotsko, njeno sestrično.
O otroštvu Thomasa Plumtreeja je znanega zelo malo. Leta 1543 je bil sprejet kot študent na Christ Church v Oxfordu, po diplomi pa je bil leta 1546 imenovan za rektorja v Stubtonu v rodnem Lincolnshiru. Ob Elizabetinem prihodu na prestol se je odpovedal svojemu dohodku od škofije, da mu ne bi bilo treba prisegati po novem Zakonu o vrhovnosti in enotnosti, ki je bil namenjen odpravi verskih sporov, ki so delili državo. V resnici ta konkordat ni prinesel ponovne enotnosti Angležev, temveč je še bolj razdražil temperament obeh frakcij. Thomas, ki je postal učitelj v Lincolnu, je ugotovil, da je bilo katoličanom prepovedano poučevati.
Nato se je preselil na sever in postal kaplan Thomasa Percyja, grofa Northumbrije. Ta in Charles Neville, grof Westmorelanda, sta bila glavna organizatorja severnega upora leta 1569. Sprva revolucionarno prizadevanje, ki sta se ga lotila, morda ni bilo preveč versko motivirano, vendar so njuno delovanje kmalu sprejeli številni katoličani, ki so se želeli čim prej osvoboditi nove vere, ki jim je bila vsiljena. Med uporom so bili protestantski molitveniki uničeni v približno 70 cerkvah v Yorkshiru in osmih v Durhamu.
V stari baladi se Plumtree imenuje „pastor upornikov“, kar je priznanje za njegova prizadevanja, da bi se ljudje vrnili k veri očetov. Med uporom je bila v nekaterih cerkvah v Yorkshiru in Durhamu obnovljena katoliška maša. V veliki katedrali so se množice zgrinjale k svetim obredom, sam Plumtree pa je 4. decembra daroval mašo in ob tej priložnosti je duhovnik William Holmes spravil duhovščino in ljudstvo s katoliško cerkvijo.
Koncu tega upora ni ušlo krvavo maščevanje: kraljica je ukazala usmrtitev več sto ljudi, ki so podpirali upor, žal pa natančno število obsojenih ni znano. Med njimi je bil tudi Thomas Plumtree, ki je bil usmrčen 4. januarja 1570 na trgu Durham. Pokopali so ga deset dni pozneje, kot je zapisano v zapisih cerkve svetega Nikolaja, kar je morda posledica dolgotrajne izpostavljenosti njegovega trupla kot opozorilo ljudem.
Thomasa Plumtreeja je Leon XIII. razglasil za blaženega 9. decembra 1886, njegovega prijatelja Thomasa Percyja, ki je prav tako umrl kot mučenec, pa je isti papež razglasil za blaženega deset let pozneje. IT
Blaženi Thomas Plumtree, znan tudi kot pastor Rebel, se je rodil v Lincolnshiru v Angliji. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega, dokumentirano pa je, da je leta 1543 začel študirati na Corpus Christi College v Oxfordu. Po končanem izobraževanju je bil posvečen v duhovnika in leta 1546 imenovan za rektorja v Stubtonu v Lincolnshiru.
Med opravljanjem pastoralnih dolžnosti je Plumtreeja pritegnila katoliška vstaja na severu, ki je bila upor proti zatiranju katoliške cerkve v Angliji, ki ga je uvedla kraljica Elizabeta I. V kljubovalnem dejanju solidarnosti se je odpovedal svojemu prebendu in se odločil, da bo kot kaplan dejavno podpiral severne upornike.
Žal je upor na koncu propadel in oblasti so Plumtreeja ujele. Prijeli so ga med mašo pri oltarju in ga obtožili kaznivega dejanja prakticiranja katoliške vere, kar je bilo v neposrednem nasprotju s kraljičino oblastjo nad Cerkvijo v Angliji. Čeprav so mu ponudili svobodo v zameno za odpoved katolištvu, je Plumtree to odločno zavrnil, s čimer je pokazal svojo neomajno predanost veri.
Zato je bil Plumtree obsojen na smrt in 4. januarja 1570 kruto umrl na tržnici pri gradu Durham v Durhamu v Angliji. Obesili so ga, raztegnili in razčetverili, kar je bil običajen način usmrtitve za obsojence, ki so bili obsojeni zaradi izdaje. Njegovo truplo so pustili na ogled javnosti kot opozorilo drugim katoličanom in šele po desetih dneh, 14. januarja 1570, so ga končno primerno pokopali.
Zaradi Plumtreejeve neomajne vere in zavrnitve odpovedi katolištvu, tudi za ceno lastnega življenja, je postal spoštovana osebnost v Katoliški cerkvi. Njegovega mučeništva se spominjamo 4. januarja, 1. decembra pa ga počastimo tudi kot enega od mučencev oxfordske univerze.
Papež Leon XIII. je 9. decembra 1886 blaženega Thomasa Plumtreeja razglasil za blaženega in s tem potrdil njegovo čaščenje v Katoliški cerkvi, saj je prepoznal njegovo pogumno pričevanje in žrtvovanje. Danes je navdihujoča osebnost, ki vernike opominja, kako pomembno je, da ne glede na posledice trdno vztrajajo v svoji veri. EN
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
Rodil se je v 7. stoletju, umrl pa pred letom 743.
Sveti Rigobert je bil reimski nadškof, vedno poln svetosti, in je vladal v času, ko sta v Franciji vladala dva plemenita kralja, to sta Childebert in Dagobert, ter je izhajal iz najodličnejšega rodu, ki je bil v vsej regiji. Njegovemu očetu je bilo ime Konstantin, njegova mati pa se je imenovala Francigena, ki je bila iz Porcienske dežele. Sveti Rigobert se je od svoje mladosti prepustil nebeški disciplini. Ljubil je čistost, bil je pripravljen na bdenje in molitve, zvest v besedah in dejanjih. Dobrodelen, poln vzdržnosti, utemeljen v ponižnosti, okrašen z razumnostjo, v pravičnosti zvest in pravičen, preudaren in moder v nasvetih ter pošten v vseh razmerah in v vseh dobrih krepostih. Tako je ravnal, ko je rasel in vztrajal vedno od boljšega k boljšemu v duhovnih dejanjih, in ko je bil v starosti popoln, je bil po nebeški izvolitvi izbran in povišan v dostojanstvo reimskega nadškofa, v katerem dostojanstvu ga je z milostjo našega Gospoda vzdrževal in upravljal tako, da ga je vse ljudstvo hkrati ljubilo in se ga balo. Nič čudnega, če ga je dobro ljudstvo ljubilo, saj so zelo radi poslušali njegove dobre nauke in duhovne oporoke ter mu ponižno služili. Nič čudnega ni bilo, če je slabo ljudstvo dvomilo vanj, ki je zaradi svojih grehov veliko dvomilo, da bi ga grajalo. Sveti Remigij iz Rouena piše, da je bilo z njim tako, kot je bilo s svetim Petrom, ki se je tistim, ki so mislili, da dela dobro, pokazal zelo nečastno, in kot sveti Pavel, ki ga je grešnikom pokazal postopoma, saj je tistim, ki so bili v grehu, obljubljal usmiljenje, da bi se popravili, dobrim ljudem pa je obljubljal neskončne bolečine, če bi odpadli od svojih dobrih del. Za dobro ljudstvo se je bal zato, da si ne bi jemalo prazne slave za svoja dobra dela, grešnike pa je tolažil zato, da zaradi svojih grehov in zlobe ne bi obupali, ampak da bi se trudili odvrniti od sebe svoje grehe in se pokoriti. Zato je s svojim dobrim in prizadevnim prerokovanjem marsikoga povabil k dobrim delom. Tudi z množenjem njegovih dobrih naukov je marsikdo živel sveto življenje.
Sveti Rigobert (Gobert, imenovan tudi Robert; latinsko: Rigobertus, Robertus) se je rodil nekje konec 6. stoletja v Ribemontu jugovzhodno od Saint-Quentina in severno od Reimsa, v sedanjem departmaju Aisne v Pikardiji v severni Franciji (od leta 2016: regija Nord-Pas-de-Calais-Picardie). To je bila dežela ripuarskih Frankov, ki so pozneje postali vojvodina Juliers (ti: Jülich) v današnji Nemčiji. Bil je sin Konstantina iz stare ripuarske družine, prvega gospoda (châtelain) Ribemonta in Frankov iz Porcijanske hiše, imena njegove matere pa ne poznamo, le to, da je bila Franka z ozemlja Porcijanov ob izlivu reke Somme.
Rigobertova gorečnost za posvetni del Božje hiše ni bila nič v primerjavi z njegovo gorečnostjo za duhovni del. Bil je drugi Pavel, ki je v svoji veliki dobrodelnosti skrbel za vse vernike. Za vse je bil vse in to vedenje so vsi občudovali in je bil eden glavnih razlogov, zakaj je bil Pipin tako močno prepričan o izrednih zaslugah tega velikega moža. Želel je, da bi njegov sin Karl Martell po njegovi službi postal božji otrok, zato mu je zaupal svojega sina v vzgojo in upal, da mu bo nekoč uspelo pridobiti enako spoštovanje in naklonjenost do škofa, kot jo je imel sam. Toda sin ni izpolnil očetovih dobrih namenov in tistega, ki ga je oče počastil, je pozneje preganjal.
Nekega dne je molil na kraju, kjer sta bila dva zvonova, ki so ju odstranili iz njegove cerkve. Ko je prišel tja, sta zvonova utihnila in nista mogla izdati nobenega zvoka. Začudeni župnik je pristopil k Rigobertu in ga vprašal po imenu in razlogu za molk zvonov. Zaradi tega srečanja je moral vsem navzočim povedati, da zvon pripada Saint-Pierru v Reimsu, in kot dokaz resničnosti tega sta zvonova spet začela zvoniti.
O nedoumljiva ljubezen! Ni večje ljubezni kakor ta: moj Bog je postal človek, da bi jaz postala Bog! O presilna ljubezen! Da bi me prenovil, si se pomanjšal, ko si vzel nase našo podobo; vendar se nisi razkrojil, kakor da bi zdaj tebi in tvojemu božanstvu nekaj manjkalo. Toda spričo nezaslišane skrivnosti tvojega spočetja ne najdem prave besede … O Nerazumljivi, ti si postal razumljiv! O Neustvarjeni, ti si postal stvar! O Nedoumljivi, ti si postal doumljiv! O Nedotakljivi, ti se daješ dotikati! O Gospod, naj bom vredna, da premerim globino te vzvišene ljubezni, ki si nam jo podelil v svojem učlovečenju.«
Radi odkrivamo v svetnikih vse, kar jim je skupnega z nami, bolj kot pa to, kar jih od nas razlikuje. Imeti si jih želimo na ravni svetnih ljudi, živečih v preizkušnjah tega sveta … Radi bi našli v svetnikih brate in sestre, deležne naše narave in morda tudi naše bede, da bi se čutili zaupno povezane z njimi, pod skupnim bremenom naše človeške usode,« je ob neki priliki lepo povedal papež Pavel VI. Sveta Angela Folinjska, ki je živela v italijanskem mestu Foligno v drugi polovici 13. stoletja, je prepričljiv zgled vsem, ki se nočejo iz grešnega življenja dvigniti k Bogu, ki je bogat v usmiljenju. Sama je povedala, kako se je z “osemnajstimi duhovnimi koraki” iz sužnosti greha po Božji milosti rešila.
V Durhamu [darhemu] (na Angleškem), blaženi Tomaž Plumtree [Plamtrí], duhovnik in mučenec je bil obglavljen zaradi zvestobe katoliški Cerkvi pod kraljico Elizabeto, ker je rajši trpel kot živel. (†